AKTUALNA TEMA
Potrebujemo nacionalno zdravstvo
Je že tako, da zdravi ne razume bolnega, kajti zdravje dobi vrednost šele, ko zbolimo. Takrat smo sposobni v živo začutiti, kako res je, da je vse stvari mogoče urediti, če si le pri zdravju. Zdravje pa ni le odsotnost bolezni, marveč po-meni tudi psihično trdnost in ekonomsko brez-skrbnost.
Vsi vemo, v kako zagatnem položaju se ta čas nahaja naše zdravstvo in z njim tudi mi, ki se imenujemo njegovi porabniki. Prav zato smo za skupni govor občinskih glasil iz Ljubljane in regije zaprosili primarij dr. Majdo Ustar, pred-sednico mestnega komiteja za socialno in zdrav-stveno varstvo Ljubljana, ki hkrati dela tudi kot specialistka pnevmologije v pljurnem dispan-zerju Zdravstvenega doma Vič, Rada žitnika, pomočnika predsednice komiteja in Joieta No-vaka, predsednika skupščine medobčinske zdravstvene skupnosti Ijubljanske regije.
V kakšnem položaju je ta čas naše zdravstvo? Kje so korenine za tako stanje? Ali bo mogoče obdriati zdajšnjo raven zdravstvenih storitev?
Prim. dr. Ustar: »Nikjer na svetu ni zdravstvo poceni, kajti z razvojem tehnike se je pojavila potreba po sodobni opremi, ki je draga. Prav gotovo pa je med vzroki za stanje, v katerem zdravstvo je, za agonijo, če lahko tako rečem, njegova razdrobljenost; v Sloveniji imamo 63 SIS-ov. Strmeti pa bi morali k nacionalnemu zdravstvu, k eni doktrini, iz strokovnega stališča tudi k enotnim strokovno metodološkim kon-ceptom. Mi smo v preteklosti poskušali reševati zdravstvo z raznimi ukrepi, ki pa vsi niso bili uspešni. Slovenija, ki ima dva milijona prebival-cev, ne potrebuje večjega števila kliničnih cen-trov in zapiranja v regije. Tudi to nas je pripelja-lo v položaj, v katerem smo. Situacijo, v kate-rem zdravstvo je, pa kaže tudi njegov delež v družbenem proizvodu«.
Za zdravstvo namenjamo vedno manj
Ali obstajajo novejši podatki o tem, kakšen ta deležje?
Prim. dr. Ustar. »Delež zdravstva v družbe-nem proizvodu republike je leta 1979 znašal 5,3 odstotka, v Ljubljani 6,2 lani je bil v Sloveniji 5,1 odstotka, v Ljubljani pa le 4,5, karje komaj-da mogoče verjeti. Hkrati nas je zadel še inter-ventni zakon in prišlo je do blokade sredstev. Znan je podatek, da v Ljubljani občinski SlS-i zaostajajo s plačili za tri mesece«
Med ukrepi, ki naj bi prinesli zdravstvu nekaj denarja,je tudi participacija, kije bila ob uvedbi leta 1979 zamišljena bolj kot vzgojni ukrep. Po 1. juliju letos pa je samoudeležba bolnika poslala resna prepreka zo iskanje pravočasne zdravniške pomoči.
Prim. dr. Ustar: »Ta participacija je bila pali a z dveraa koncema. Udarila je marsikateregi bčana, predvsem tistega z majhnimi ali nizkim sebnimi dohodki, starejše Ijudi, invalidski pokojence in kronične bolnike. Vemo pa tudi
da so bile zato nekaj mesecev naše bolnišnice prazne, kar je zanje pomenilo izpad dohodka. Ta visoka participacija ima za posledico, da ljudje odlašajo s prihodom k zdravniku, misleč, da se bodo pozdravili sami od sebe. Zdravniki na klinikh vedo povedati, v kako težavnem sta-nju so ljudje prihajali k njim. Trdim, da zdrav-stvo mora biti dostopno vsem ljudem, zato je bolj pošteno in socialno, da zdravi ljudje plaču-jejo za bolne, ne pa da si kot bolnik dvakrat udarjen. Pravica do zdravja je ena osnovnih človečanskih pravic in zato mislim, da je solidar-nost tu potrebna«.
Kolikšen paje sploh delež participacije vprihod-kih zdravstva?
Žitnik: »V skupnih prihodkih zdravstva znaša participacija pet odstotkov. Od 1. julija dalje je ta ukrep ekonomska nuja. Računamo pa, da se bo ta participacija z Novim letom normalizirala,
znižala, in se potem revalorizirala v skladu s sa-moupravnim sporazumom«.
Prim. dr. Ustar. »Zdravstvo od te participaci-je nima nič, dobi pač toliko manj, kot Ijudje skozi njo prispevajo. Obstajajo variante, kaj naj bi se s participacijo zgodilo po 1. januarju. Po enera izmed predlogov, naj bi v stomatologiji zmanjšali dajatve za polovico, cenejši bi naj bili tudi recepti, prvi pregledi in še nekatere druge stvari«.
Najpogostejša obolenja
Zanimivo bi bilo izvedeti, čeprav to ne spada na »denarno« področje zdravstva, katera obolenja so pri nas najpogostejša?
Prim. dr. Ustar: »Obolevnost se seveda spre-minja. Na prehodu v 21. stoletje so podatki za ZDA: na prvem mestu srčna obolenja, sledijo rak, pljučni rak, možganske prizadetosti zaradi sprememb v ožilju, na osmem mestu pa kronični bronhitis. Podobno je tudi pri nas.
Ljubljana je med večjimi kraji v Sloveniji v kunlni sezoni na tretjem mestu glede koncen-tracije dima in žveplovega dioksida. Ta onesna-ženost ozračja je eden od več vzrokov, ki imajo za posledico veliko obolevnost dihal, ki so tudi najpogosteje razlog za prihod k zdravniku sploš-ne medicine. Zaradi kroničnega bronhitisa, ki ga je iz leta v leto več, je bilo v Ljubljani v lanskem letu izgubljenih 38.247 delovnih dni«.
Slišatije govorice, ki so najbrž povezane z uki-njanjcm nekaterih dislociranih ambulant, da se zmanjšuje obseg osnovnega zdravstvenega varstva.
Prim. dr. Ustar: »Svetovna zdravstvena orga-nizacija je izdala parolo: zdravje vsem do leta 2000. Tudi mi smo v aktih zapisali, da dajemo prednost osnovnemu zdravstvenemu varstvu, ki je veliko cenejše od bolnišničnega. V njegovera okviru se tudi rešuje 80 do 85 odstotkov vseh primerov. Naš koncept je približati osnovno zdravstveno varstvo ljudem, vendar če obstoj ambulante ni ekonomsko upravičen, denimo da vanjo ne prihaja dovolj bolnikov, še zlasti pa, če je v bližini urejen zdravstveni dom, si to zaradi skromnih denarnih možnosti ne moremo dovoli-
ti. Bolnišničnih ustanov pa imamo v Sloveniji dovolj, še zlasti. ker si prizadevamo zmanjšati hospitalizacijo in bolnišnično zdravljenje. vr-hunsko medicino imamo v Kliničnem centru, ki ni samo ljubljanska, marveč republiška ustano-va, kar radi pozabljamo. Je pa res, da v Ljublja-ni nimamo regionalne bolnice in UKS opravlja tudi to nalogo«.
Novak: »Kar zadeva organiziranost v zdrav-stvu, bi morali v okviru Slovenije, ki je majhna, imeti eno samo rizično skupnost za kompletno zdravstvo, predvsem kar zadeva financiranje te dejavnosti, normativov in standardov. Doseči pa bi morali tudi večjo racionalizacijo. Ta težka situacija je med družbenimi dejavnostmi najbolj prizadela prav zdravstvo, ki na nekatere vrste stroškov, kot na primer energija, hrana in zdra-vila, ne morejo vplivati. Na stroške lahko vpli-vajo la prek osebnih dohodkpv, ki pa so v zdrav-stvu že tako nizki, hkrati pa v strukturi vseh izdatkov, za razliko od šolstva na primer, pome-nijo le manjši del.«
Bela halja ne potrebuje manj denarja kot modra
Zdravstvo samo ne bo zmoglo rešiti nakopičenih težav. V republiki bi se morcdi odloiiti, katere dejavnosti imajo prednost in jih ustrezno financi-rati. Problematični so tudi osebni dohodki zaposle-nih v zdravstvu, Kako to vpliva na delo?
Prim. dr. Ustar: »Prvi pogoj seveda je, da v zdravstvu res izpeljemo gospodarno ravnanje, vendar to pa ne more iti v nedogled. Zdravstve-ni delavec mora biti za svoje delo primerno plačan. Bolan človek ne more biti prepuščen slabi ali dobri volji zdravnika in sestre. Gotovo
pa jCj_da s takimi finančnimi sredstvi, v taki agoniji, v socialnem nemiru, se ne da mirno delati in zdraviti ljudi. ki jih je treba velikokrat tudi pomiriti s pravilno besedo. Zato mislim. da ne moremo reči, da bela halja potrebuje manj denarja kot modra«.
Koliko besede pa imajo samoupravne interesne skupnosti pri oblikovanju zdravstvene politike?
Novak: »Skoraj nič, saj nam vse predpisuje interventna zakonodaja; znotraj teh omejitev in ukrepov je treba spraviti vse stroške. Kljub te-mu, da smo stiskali, zmanjševali, poskušali uki-njati nekatere pravice, so stroški veliko hitreje naraščali kot pa so bile naše možnosti. Znotraj omejitvenih ukrepov torej lahko vplivamo le še pri osebnih dohodkih«.
V Ljubljani se tudi pogovarjamo o ukinitvi ob-činskih SIS-ov in uslanovitve enega samega s po-sameznega področja za vse mesto.
Zitnik: »Mislim, da je za Ljubljano dovolj, če imamo za eno interesno področje samo eno interesno skupnost, z enim žiro računom in z večjo maso denarja, kar bo omogočalo boljše gospodarjenje. V Ljubljani imamo vendarle že zdaj enotno prispevno stopnjo in politiko razvo-ja. Mislim, da je predlog, ki je zdaj v obravnavi, pozitiven«.
Kaj pomenijo zdajšnje razmere zo razvoj zdrav-stva! Kaj torej lahko pričakujemo prihodnje leto?
Prim. dr. Ustar: »Brez denarja, dobre organi-zacije zdravstvene službe in brez strokovne kon-trole dela ne bo mogoče dobro opraviti. Prav tako pa bi bilo treba iztrošeno opremo nado-meščati z novo, mi pa imamo vse manj denarja«.
Žitnik: »Z novo zakonodajo so se materialni stroški in osebni dohodki vendarle nekoliko sprostili; to nam prinaša 19 milijard in 200 mili-jonov dinarjev, zato bo tudi predlog mestnega izvršnega sveta za korekturo prispevne stopnje še v tem mesecu. Če bi hoteli obdržati to raven zdravstvenega varstva v Ljubljani, bi morala prispevna stopnja znašati 9,4 odstotka. Ta denar bo stanje le nekoliko ublažil, ni pa pričakovati, da bi v SIS zaključili pozitivno.