116 Glasnik SED 65|1 2025 * Monika Kropej Telban, dr. etnologije, upokojena znanstvena svetnica, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; monika.kropej@zrc-sazu.si. Društvene strani Monika Kropej Telban* Tradicionalna strokovna ekskurzija Slovenskega etnološke- ga društva je v organizaciji prejemnice Murkove nagrade iz leta 2023 Monike Kropej Telban na Martinovo, 11. novem- bra 2024, potekala po poteh ljubljanskih zgodb in pripove- di. Začela se je ob 10.30 na Trgu francoske revolucije pri Napoleonovem spomeniku, ki je posvečen Ilirskim provin- cam. Spomenik je delo arhitekta Jožeta Plečnika in kiparja Lojzeta Dolinarja, navezuje pa se na pripoved o francoskem vojaku, katerega grob so našli na Rašici, kjer so potekali boji med francosko in avstrijsko vojsko. Sava je bila namreč meja med Ilirskimi provincami in avstrijskim imperijem. Pot se je nadaljevala ob Ljubljanici, nekoč imenovani Navport (Nauportus), takrat pomembni plovni reki, po kate- ri je od pozne bronaste dobe (10.–9. stol. pr. n. št.) do 5. st. n. št. tekla tudi jantarna pot od Baltskih dežel do Sredoze- mlja, v rimski dobi do Ogleja (Akvileje). Na dvorišču Slo- venske akademije znanosti in umetnosti je bilo odkrito tudi grobišče iz pozne bronaste dobe. Še bolj slovit pa je mit o Jazonu in argonavtih, mitskih ustanoviteljih mesta Emona, ohranjen v številnih slovenskih variantah. Jazona kot legen- darnega ustanovitelja Emone prvič omenja grški pesnik iz 3. stoletja, Pejzander iz Larande, pozneje, v 5. stoletju, pa ga v svojem delu omenja grški zgodovinar Zosim. Krakovo je imelo sloves mestnega vrta že v stari Ljublja- ni, vendar pa je prav v tem naselju epidemija kuge v 16. stoletju najbolj morila. Na fasadi hiše Krakovo 21 se je – v znak zahvale – ohranilo kužno znamenje iz leta 1599, ker se je, kot pravi izročilo, pri tej hiši kuga ustavila in nehala moriti že tako zdesetkano prebivalstvo. Na Emonski cesti, kjer so prav tako našli obzidje Emone, stoji znamenita Krakovska kapelica, v kateri je eden naj- starejših krščanskih kipov v Ljubljani – reliefna podoba Matere Božje z otrokom iz druge polovice 13. stoletja; re- lief je še romanski, po slogu pa že gotski. Verjetno je prvo- tno služil za nadvratni timpanon nekdanje križevniške cer- kve. Ob Emonski cesti so prav tako našli ostanke obzidja rimske Emone, zgrajene proti koncu Avgustove vladavine (27. pr. n. št.–14. po n. št.). Pravokotno obzidje je imelo 26 stolpov, s treh strani ga je ščitil dvojni jarek, po katerem je tekla voda, ki se je stekala v Ljubljanico. Obzidje je imelo poleg štirih glavnih vhodov še vsaj deset stranskih. Kapucinski trg – tako imenovan po Kapucinskem samosta- nu, ki je od leta 1606 stal na tem mestu – se je preimenoval v Kongresni trg, ko je po padcu Napoleonove vladavine v Ljubljani potekal kongres Svete alianse (politične in voja- ške zveze, ki so jo 26. septembra 1815 podpisali vladarji Rusije, Avstrije in Prusije). Ko je leta 1821 Sveta aliansa sklicala novo srečanje v Ljubljani, so mestni svetniki za zasedanje kongresa izbrali kranjski deželni dvorec oziroma vicedomsko palačo, ki je stala na mestu današnje upravne stavbe Univerze v Ljubljani. Odločili so se tudi za rušenje Kapucinskega samostana, ki je bil že v zelo slabem stanju, saj ga je že Napoleon Bonaparte leta 1797, ko se je skozi Ljubljano vračal domov, uporabil za konjušnico. Napoleona LJUBLJANSKE PRIPOVEDI IN IZROČILA Murkova ekskurzija: Tematski sprehod po Ljubljani, 1 1. november 2024 Monika Kropej Telban med vodenjem po poteh ljubljanskih zgodb in pripovedi (foto: Stanka Drnovšek, 1 1. november 2024). Udeleženci Murkove ekskurzije na sprehodu mimo ljubljanskega magistrata (foto: Stanka Drnovšek, 1 1. november 2024). Glasnik SED 65|1 2025 117 Društvene strani Monika Kropej Telban so takrat Ljubljančani nastanili v Škofijskem dvorcu, kar je še danes z zlatimi črkami obeleženo ob vhodu. Na Kongresnem trgu pred Uršulinsko cerkvijo je imela v Prešernovem času gostilno Metka Podboj. Gostilno so imenovali »Pri krofasti Metki« – krofasti zato, ker je bila okrogla kot krof. Ker pa so se uršulinke pritoževale nad hrupom in tudi nad ženskami, ki so se tam včasih zbirale ob poznih urah, so za gostilno izbrali kletne prostore stav- be, v kateri je danes Cvetličarna Emporia. Ko so šli v go- stilno v kleti, so obiskovalci govorili, da gredo »v pekel«. V »pekel« pa je zahajal tudi France Prešeren, ki je bil ta- krat na praksi pri odvetniku Blažu Crobathu (očetu pesnice in pisateljice Luize Pečjakove). Nekoč je videl, da je Met- ka v petek gosta postregla z mesom, kar ji je seveda očital. Odgovorila mu je, da mora postreči to, kar si stranka želi. Prešeren je na njen račun hitro spesnil verze: Metka, Met- ka, ne bojiš se petka, Prišla si z griča, vidla boš hudiča! Ogled Ljubljane smo nadaljevali ob Čevljarskem mostu, ki je bil sprva lesen, ob straneh pa so stale lesene hišice, kjer so čevljarji Ljubljančanom popravljali ali šivali če- vlje. Ko je most sredi 19. stoletja pogorel, so ga nadome- stili z litoželeznim. Današnji Čevljarski most je leta 1931 postavil arhitekt Jože Plečnik. Most je bil tudi zbirališče prebivalcev starega in novega dela Ljubljane. Zgodba, ki jo je tudi Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranj- ske zapisal kot resnično, pa pripoveduje o dekletu Urški Šafarjevi, ki jo je s plesišča na Starem trgu v senci košate lipe prvo nedeljo junija 1547 odnesel povodni mož. To iz- ročilo je navdihnilo pesnika Franceta Prešerna, da ga je leta 1830 ovekovečil z balado Povodni mož. O detomorilki Urški Mandlovki pripovedujejo številne ljudske balade, ki ohranjajo spomin na resnično zgodbo o sedemnajstletni nezakonski materi Urški Mandlovki. Za- prta je bila v ječi, imenovani Tranča, na Friškovcu pa so jo 23. oktobra 1766 »ob glavo dali«. Okrutna kazen je zbudi- la sočutje someščanov, kar je razvidno iz številnih ljudskih balad o tem nesrečnem dekletu. Mestno hišo ali rotovž na Mestnem trgu je Ljubljana pr- vič dobila leta 1484. Pročelje mestne hiše sta takrat krasila dva lesena kipa, upodobitvi Adama in Eve, ki sta danes na ogled v ljubljanskem Mestnem muzeju. Zgodba pripove- duje, da so Ljubljančani obiskovalce, ki so prišli v mesto, spraševali: »Ali si že poljubil Evina stopala?« Pred mestno hišo so bili sramotilni steber ali pranger, sramotilna klet- ka, lesena oslica in sramotilna klop. O potapljanju pekov v kletki pa poroča tudi Janez Vajkard Valvasor. O hiši nasproti magistrata, pozneje trgovini Dom, pripove- duje sodobna ali urbana povedka; njen lastnik je bil neki Italijan, član slovenskega teozofskega društva. Notranjost hiše je obdal s črnim marmorjem, na streho pa postavil kip netopirja, kar naj bi privabljalo vampirje. Ko je s ko- njem odjezdil na sestanek teozofov na obrobju Barja, so zjutraj njega in konja našli raztrgana. Rekli so, da ga je raztrgal medved, ker pa takrat na Barju ni bilo medvedov, so nekateri govorili, da so ga raztrgale zle sile ali duhovi. V njegovi hiši pa je od takrat strašilo, tako da tam nihče ni hotel prespati. Pozneje je neki partizanski oficir tam najel stanovanje in ga že po dveh dneh ves prestrašen zapustil. V hiši so skušali prenočiti tudi nekateri mladi fantje in de- kleta, pa jim ni uspelo priti noter. Na Ciril Metodovem trgu 14 je bila v stari plemiški hiši iz 17. stoletja od leta 1836 znana gostilna Pri kolovratu (zdaj picerija Capriccio). V njej so se zbirali »penati« (hi- šni bogovi, varuhi domačega ognjišča) – slovenski pisate- lji, pesniki in drugi pomembni možje, med njimi arhitekt Jože Plečnik, umetnostni zgodovinar France Stele, pisatelj Ciril Kosmač, pesnik Oton Župančič, dramatik Pavel Go- lia, slikar Maksim Gaspari, pisatelj Juš Kozak, pesnik Igo Gruden in ustanovitelj »penatov« Alfred Šerko. Zgodba pripoveduje, da je sem zelo rada prihajala pesnica in pre- vajalka poezije Lili Novy, ker pa je bila tu v glavnem mo- ška družba, je niso sprejeli odprtih rok. Nekoč jim je v jezi pokazala zadnjico in odšla. Na Krekovem trgu smo se ustavili v znani ljubljanski ka- varni Čokl, kjer smo popili kavo, nato pa smo se z vzpe- njačo povzpeli na Ljubljanski grad, kjer nas je vodila in nam zgodbe pripovedovala izobraževalka turističnih vo- dnikov Mateja Kregar Gliha. Po ogledu smo se z mestnim kavalirjem odpeljali na kosilo v gostilno Druga violina. Ob 17. uri se je v Atriju Znan- stvenoraziskovalnega centra SAZU slovesnost nadalje- vala s slavnostno podelitvijo Murkovih nagrad, priznanj in listin. Murkovo nagrado za življenjsko delo je prejela kustosinja Tatjana Dolžan Eržen, Murkovo priznanje Bar- bara Ivančič Kutin, listino pa sta prejela Robert Kužnik in Tomaž Kočar.