j LETNIK ♦ OD 7. —13. JULIJA 1929 ♦ ŠTEV. § Ing. N. Eltz: O modernih sprejemnih aparatih. (Dalje.) Za vse navedene skupine je tovarna ing. N. Eltz, Wien, poskrbela in izdelala primerne aparate. Za prvo skupino, torej za one, ki hočejo radio le uživati, je zgradila troelektronski aparat »R a d i o n e«, to je mali družinski aparat, ki da z visoko zunanjo anteno veliko število evropskih postaj valovnih dolžin 200—600 m v zvočniku čisto in močno. Manipuliranje z aparatom in iskanje postaj je izredno enostavno. Z vrtenjem enega samega gumba se pripeljejo postaje ena za drugo skoraj avtomatično. Ta aparat pride tam v poštev, kjer ni električne napeljave ali pa ta ni stalna. Če pa ima amater na razpolago stalen električen tok, naj se odloči za nabavo onega modernega troelektronskega aparata, ki je bil že dolgo ideal vseh radionaročnikov, namreč za nabavo troelektronskega aparata Reinartz »Radio ne« za priključek na električni tok. Ta aparat je brez akumulatorja ter vseh baterij in dobiva ves svoj tok naravnost iz napeljave za električno razsvetljavo, zato je zmeraj pripravljen za obrat, zmeraj enak in še enostavnejši kot prej imenovani troelektronski aparat za baterije. Naj mi bo dovoljeno, podati še pozneje o izrabi električnega toka za radioaparate nekaj vrstic. Tudi za najbolj razvajane amaterje skrbi »Radione«. Preizkušeni originalni štiri-elektronski Reinartz aparat »Radione« z nevtralizirano visoko frekvenco jamči za sprejem vseh evropskih postaj valovnih dolžin 200—2000 m, ne da bi bilo treba izmenjavati tuljave. Prehod od normalnih na dolge valove se vrši namreč preko zelo duhovito konstruiranega pretikala. Radi dobro vglašene visokofrekvenčne stopnje je aparat izredno selektiven in občutljiv, tako da sprejema celo vrsto postaj tudi čez dan. Čist in niočan glas v zvočniku omogočijo prvovrstni nizkofrekvenčni transformatorji. Štirielektronskih aparatov »Radione« poje v Sloveniji že zelo veliko število v popolno zado-voljnost njih lastnikov. Imamo amaterje, ki so dosegli s tem aparatom samo s podstrešno anteno nad 80 inozemskih postaj v zvočniku (n. pr. gosp. prof. Janko Mlakar). To veliko število postaj dokazuje, kako zelo občutljiv je ta aparat, kar je zasluga izborno konstruirane visokofrekventne stopnje. Toda še večje so zahteve nekaterih amaterjev. Industriji elektronk, ki je zadnje čase zelo napredovala, se je posrečilo konstruirati posebno visokofrekvenčno elektronko, ki daje večkratni uspeh dosedanjih, to je elektronka z zamreženo anodo. Ta velik učinek elektronke pa pride šele pri dolgih valovih posebno do izraza, zato je ta elektronka posebno idealna za vmesnofrekvenčna ojačevanja, ki se vrši kot znano, na dolgih valovih. Ta elektronka je torej ideal superpozicijskih aparatov. Upoštevajoč to njeno lastnost, je izdelal ing. N. Eltz svoj »univerzalni šestelek-tronski aparat »Radione«, ki združuje najmodernejše konstrukcije v aparatih in elek- tronkah. Aparat je popolno selektiven, skrajno občutljiv in doseže najbolj oddaljene postaje, med njimi tudi prekooceanske. Sprejema valove od 12 do 3500 m, torej tudi kratke valove, ki so valovi bodočnosti. Jakost aparata je velikanska, dasi ima le malo okvirno anteno; njegov glas je popolnoma naraven in čist, tako da zadovolji tudi muzikalično najbolj razvajeno uho. Šestelektron-ski »Radione« je zelo enostaven in ima le dva kroga, ki ju je treba vglasiti. Vsaka postaja se oglasi vsak večer na isti stopinji skale, tako da imamo možnost takoj dobiti zaželjeno postajo. Prehod od kratkih na normalne in od teh na dolge valove se izvrši z enim samim pretikalom. Aparat je popolnoma oklopljen. Brez pretiravanja lahko imenujemo ta aparat mojstersko delo dunajske tehnike, ki združuje v sebi vse prednosti, ki jih mora imeti najmodernejši aparat, da more zadovoljiti tudi najbolj razvajenega amaterja. Posebna prednost tega aparata je njegova priplava za sprejem kratkovalovnih postaj od 12 do 80 m, ki nam omogoča sprejem cele vrste najbolj oddaljenih postaj. Po polnoči, pa tudi še prej, rprejema zanesljivo Ameriko, kadarkoli pa Philip-sovo oddajno postajo Eidhoven, angleško Chems-ford itd. Poseben užitek nudi ta aparat radio-telegrafistu, ki posluša z njim sporočila tisoče kilometrov oddaljenih amaterjev. Znano je namreč, Specijalni štirielektronski aparat »Radione« za valove 200—2000 m da vlada v nekaterih državah svoboda oddajanja in je za amaterje na razpolago pas kratkih valov, v katerem se lahko nemoteno gibljejo. Važno poglavje radijske industrije je vprašanje, kako uporabljati električno energijo iz omrežja za razsvetljavo kot pogonsko silo za radijske aparate. Stalno obnavljanje energije, to je polnenje akumulatorjev ter nabava novih anodnih baterij je za marsikak aparat važno vprašanje. Že pri zmerni uporabi je n. pr. anodna baterija pri večjih aparatih izčrpana že po nekaj mesecih, če ne celo tednih, tako da jih moramo tekom leta večkrat izmenjati, kar seveda povzroči precejšnje stroške. Poleg tega nam povzroča starejša baterija v aparatu bolj ali manj neprijetne motnje. Anodne baterije so skušali pozneje nadomestiti z anodnimi akumulatorji, toda tudi ti imajo svoje nedostatke. Ti potrebujejo razmeroma dosti prostora, so težki, dragi, jih je treba polniti ter z njimi skrbno postopati. Dati amaterju stalno anodno energijo je bil že davno cilj radiotehnike. Prenosni aparati Vsak radio-amater si želi radia tudi izven doma, na potovanju, na izletu, na počitnicah. Vendar pa so navadni radijski aparati neprikladni za prenašanje iz kraja v kraj. Taki aparati, ki so prikrojeni uporabi na stalnem mestu, so često opremljeni s tolikimi in takimi baterijami, vezami itd., da je njih prenos nemogoč. Vkljub vsemu, pa bi — posebno amater iz mesta — rad užival radio tudi v naravi, v miru, izven vseh mogočih motenj, katere nudi svojemu prebivalstvu mesto. Pa tudi amaterja z dežele bo zanimalo, v kolika se razlikuje sprejem na visoki gori, od sprejema v dolini, v gozdu itd. Tudi opazovanje različnih motenj (posebno atmosferskih) nudi ljubitelju radia dosti prilike, da izpopolni svoje znanje z obilnimi izkušnjami. Da more in hoče amater izkoristiti vse te prednosti sprejema v prosti naravi, rabi radijski aparat, kateri bi bil tako konstruiran, da bi ga bilo brez znatnih neprilik možno nositi v malem ročnem kovčku. Tudi za izlete z avtomobilom je prenosni aparat zelo priljubljen; to pa zato, ker teža ne pride toliko v poštev kot male dimenzije. Taki aparati so vedno opremljeni z vdelanim zvočnikom. Problem prenosnih radijskih aparatov postaja vedno bolj in bolj aktualen. Radijske tovarne v inozemstvu so izdale za letošnjo počitniško sezono že prav lepo število prenosnih aparatov. Vendar ti aparati za naše razmere niso prikladni. Dve veliki napaki imajo: težki so in dragi, tedaj za izlete z avtom in za bogatejše sloje. So to štiri do šest-elektronski aparati z vdelanim zvočnikom. Težki so 10 do 15 kg in imajo približne dimenzije 70 X 50 X 30 cm ali celo več. Razumljivo je, da te mere in teža ne odgovarjajo pojmom »prenosnih , temveč le prevoznih« aparatov. Kaj pa zahtevamo od prenosnega aparata? Da moremo odgovoriti, moramo naj-preje vedeti, katere zahteve imamo. V splošnem se zadovoljimo s sprejemom na slušalke. V tem slučaju moremo konstruirati aparat, katerega lahko z baterijami vred vtaknemo v žep. Ako pa hočemo sprejemati z zvočnikom, moramo brezpogojno seči po ročnem kovčku, v katerega spravimo aparat, baterije in zložljivi zvočnik. Prvi aparat bo imel približno sledeče mere: 16 X 12 X 7 cm, drugi (z zvočnikom) pa: 40 X 30 X 8 cm. Mere veljajo za aparat, baterije, zvočnik in antenski material. Nadaljnje zahteve za prenosne aparate so še mala cena, od antene in zemlje neodvisen sprejem, solidna konstrukcija. Seveda so ti zahtevki zelo nasprotni; z jakostjo aparata raste cena, velikost in teža. Najti je tedaj treba zlato sredino, zadovoljiti se s srednje dobrim aparatom, montiranem na kolikor mogoče majhnem prostoru, z lahkim, majhnim, a močnim in solidnim materialom. Gotovo je, da ne bo nihče zahteval šest elektronskega aparata montiranega v cigaretni dozi . . . Vprašanje je, kateri stik bomo uporabili za prenosni aparat? Za nas pride v pošte v audion z eno ali dvema nizkofrekvenčnima ojačevalkama. Za aparate, pri katerih ne zahtevamo sprejema z zvočnikom, bomo vedno uporabljali elektronke z dvema mrežicama, za katere zadostuje kot anodna baterija navadna lOvoltna mrežna. Če pa zahtevamo sprejem v zvočniku, moramo rabiti vsaj 90voltno anodno baterijo, katera je gotovo večja in težja kot aparat sam. S tem je naš aparat po obsegu narastel več kot za polovico, teža pa se mu je potrojila. Da se izognemo teži in velikosti akumulatorja, izberemo za prenosne aparate vedno elektronke z malo uporabo žarilnega (kurilnega) toka, torej take z 60 miliamperji (0.06 amperja) potroška. Izjemo smemo pripustiti le zadnji elektronki, ako rabimo zvočnik. Mesto akumulatorja moremo tedaj do trielekt-ronske aparate kuriti s suhimi baterijami oziroma akumulatorji za žepne svetiljke. Ko volimo baterije, moramo upoštevati dejstvo, da morajo tedaj vse baterije vzdržati s sigurnostjo vsaj deset- do petnajsturni obrat. Pri prenosnih radijskih aparatih navijemo tuljave vedno v obliki okvirne antene, tako, da moremo sprejemati v slučaju potrebe tudi brez antene in brez zemlje. Zelo priporočljivo je tudi okvirno anteno všiti med dve plasti blaga. Tako anteno moremo zviti skupaj, tako, da zavzame zelo malo prostora in naredimo si tedaj lahko anteno z veliko površino ovojev, kar sprejem zelo zboljša. Milijonski proces proti 19 tvrdkam. »Holster Radio Corporation« toži nič manj nego 19 najbolj znanih ameriških radio trgovcev zaradi kršenja patentov. Firma Holster poseduje namreč okrog 1000 patentov na polju radijske tehnike in bo dobila odškodnino v znesku par mili-jcnov dolarjev, ako v pravdi zmaga. Kdor si prenosni aparat sestavi sam, uporabi elektronke od domačega aparata in si vzame dovolj časa, si bo s kakimi 400 do 500 dinarji prav lahko sestavil prenosni aparat, ki bo brez antene in zemlje sprejemal v okolišu 50 km domžalsko postajo z zvočnikom, močnejše pa podnevi v slušalkah in zvečer tudi v zvočniku. Naprednejši radioamaterji si bodo pa s kompliciranejšimi shemami (megadyn, super-reakcijski) vse navedene mere lahko reducirali na polovico. Žal, naše radio-trgovine za letošnjo sezono, kolikor mi je znano, ne prodajajo prenosnih aparatov. Gotovo pa bo vsaka radio-tvrdka rada dala tozadevne nasvete in na ta način pripomogla k popularizaciji radio-športa v naravi. Na planinah, na izletu, pri kopanju, na letovišču, povsod bodi radio v razvedrilo! V. B. Motnje v radiu pred vulkanskimi izbruhi. Pri zadnjem izbruhu Vezuva v Italiji se je potrdilo, da motnje v radiu naznanjajo izbruhe. Observatorij na Vezuvu sicer ne poseduje nikake radijske postaje, tako da se je treba zanesti zgolj na sporočila amaterjev. Bo pa držalo, da je sprejemanje postaj v okrožju 1000 km od vulkana par dni pred izbruhom bilo dokaj slabše kot ponavadi. O električnih valovih h . Kržišnik: Ena stroka elektrotehnike se peča le z elektriko, ki teče po tokovodnih žicah, z elektrenino, njenimi svojstvi in pojavi. Poslužujemo se pri tem fiksnih mer, kot amper, volt, v.att, ohm in rabimo za merjenje inštrumente, kot voltmeter, ampermeter in dr. Pri tej stroki elektrotehnike se govori o dobrih in slabih prevodnikih elektrike, o snoveh, ki elektrike sploh ne prevajajo itd. Sploh, opravka imamo z elektriko, ki je nekako snovna in obstoji iz majhnih delcev, atomov, prav kakor vse druge snovi. Te električne atome imenujemo elektrone in si jih predstavljamo kot silno neznatne kroglice. Druga stroka elektrotehnike pa se peča s posebnim pojavom elektrike, z električnim poljem. Kaj je to? Ako naelektrimo kovinsko kroglo z visoko napetostjo, moremo opazovati v bližnji okolici krogle prav posebno stanje. Mali koščki papirja s silo skačejo k krogli in kakor hitro se je dotaknejo, jih krogla odbije od sebe. Očitno je, da je obližje krogle napolnjeno z električnimi silami, katerih pa ne moremo naravnost zaznati ali meriti, moremo samo opazovati njih delovanje. Tem električnim silam okrog krogle pravimo električno polje. Ni pa to polje snovno, kakor elektrenina, pač pa je stalno. Nahaja se prav povsod in v vsakem telesu med atomi, iz katerih je sestavljeno. Atomska teorija namreč uči, da je vsaka snov sestavljena iz atomov, ki pa so porazdeljeni razmeroma silno nared-ko, tako nekako kot so porazdeljeni planeti in svetovi v vsemirju, med katerimi se nahaja ninogo več kot 99% praznega prostora. Če si mislimo goro, kot je Triglav — ki je, kajpak sestavljena iz atomov — tako stisnjeno, da bi med posameznimi atomi ne bilo nikakega vmesnega praznega prostora, potem bi ne imeli več pred sabo ogromnih dimenzij Triglava, pač pa kroglico, komaj tako debelo kot je grahovo zrno. Seveda bi pa bilo to zrno tako težko kot je sedaj težak cel Triglav. Ta vmesni prostor med atomi je torej izpolnjen z električnim poljem. Opazujmo nekoliko natančneje električno polje. Kot rečeno se pojavi električno polje okrog močno naelektrene kovinske krogle. Vendar je to polje v razdalji nekaj metrov od krogle tako šibko, da ne vpliva več na najnatančnejše merilne priprave. To električno polje v obližju krogle imenujemo statično polje, ki ne menjava svojih sil in ga praktično ne moremo vporabljati. Čisto drugače pa je z električnim poljem, ki nastane, če njegovo središče, to je kovinsko kroglo naelektrimo menjaje v hitrih presledkih s pozitivno in negativno elektriko. Tedaj pa se menjavajo tudi sile polja in nastane tako zvano izmenično polje, kar se n. pr. vrši na anteni oddajne radijske postaje. Antena oddajne postaje je sestavljena iz več žic, ali iz cclega žičnega omrežja, ki je razpredeno nad oddajno postajo ali prav za prav nad viri električne sile in nad oddajnimi aparati. Elektrika se pošilja v anteno in sicer izmenoma pozitivna in negativna v silno hitrih presledkih, to je milijonkrat, pa tudi večkrat v sekundi. Kakor bi pri istosmernem toku nastalo okrog antene električno polje, tako nastanejo pri izmeničnem toku silnice, ki jih antena izžareva in ki se razširjajo na vse strani s hitrostjo 300.000 km v sekundi. Tem silnicam pravimo tudi električni valovi, in sicer zato, ker v prostoru povzročajo nekako vodnim valovom podobno spreminjanje električne jako-sti. Ti električni valovi pa so tako izredno šibki že v kratki razdalji od oddajne antene, do jih na navaden način ni mogoče meriti in ugotoviti in ne premaknejo kazalca na nobenem merilnem inštrumentu. Pač pa premikajo elektrone, ki so atomi elektrike. Ako potegneš vodoravno ali pa obesiš navpično bakreno žico v smeri silnic električnega izmeničnega polja, tedaj vplivajo električni valovi na elektrone, ki se nahajajo v vmesnem prostoru med atomi bakrene kovine. Elektroni tedaj teko po bakreni žici, tako zvani sprejemni anteni proti zemlji. Ta pojav je mogoče zaznati v sprejemnem aparatu kot vtripajoči izmenični tok. Električnim valovom pa so vedno pridruženi tudi magnetični valovi. Te magnetične silnice obdajajo oddajno anteno vedno v krogih in bežijo od nje tako kot električni valovi. Ko bi bili magnetni valovi dovolj jaki, bi jih bilo mogoče zaznati s kompasom, kar pa je rs.di njih šibkosti nemogoče. Kot pripravo, na katero vplivajo magnetne silnice, postavimo okvirno anteno, ki jo pa moramo zasukati v tako smer, da je nje ploščina pravokotno izpostavljena magnetnim valovom. V tako imenovanih električnih valovih so torej združene električne in magnetne silnice. Električno polje povzroča stalno magnetno polje, magnetno pa zopet električno. Ni torej mogoče govoriti tu o dveh različnih poljih in dveh različnih valovih, ampak o elektromagnetnih valovih. V sprejemni anteni se vrši prav za prav natančno isti pojav kot v oddajni anteni: po obeh teče izmenični električni tok, ki pa je v pivi seveda mnogo šibkejši kot v drugi. Pošiljanje električne energije potom elektromagnetnih valov je pa silno neekonomično; dočim se pošilja električni tok iz elektrarn za razsvetljavo in pogon po žicah, da se ga le prav malo porazgubi, tako se ogromna električna energija, ki je v oddajni anteni, po veliki večini raztrosi, ne da bi bila vporabljena. Primerjali bi prvo z vodo, ki jo dobimo po vodovodni cevi in jo uporabimo, kolikor je potrebujemo, ostalo pa prihranimo; drugo bi pa primerjali dežju, ki pada tja, kjer ga je treba in kjer ga ni treba. Ako pošilja oddajna postaja v svojo anteno 100 amperjev, tedaj bo od te množine vjela naša visoka antena, ki je oddaljena od postaje le 10 km, komaj 1 miliamper, to je eno stotisočinko oddane množine. Pri nekaj večjih razdaljah pa moremo meriti sprejeto elektriko komaj z tisočinkami miliamperja. Kajpada bi nam tako malih jakosti sploh re bilo mogoče zaznati, če bi se ne posluževali siedstva, ki nam pomaga dvigniti sprejeto jakost in jo tako okrepiti, da postane zaznavna. To sredstvo se imenuje resonanca. Največ je o resonanci govora pri glasbi in pomeni tole: Pri dveh goslih uglasiš pri prvih n. pr. struno a, na drugih pa vglasiš vse štiri strune in pustiš nanje koga igrati, sam pa opazuješ uglašeno struno a na prvih goslih. Zapazil boš kmalu, da se tvoja struna od časa do časa trese in sicer samo tedaj, kadar godec vleče z lokom na svojih goslih po struni a. Res je, da vsi zvoki, ki gredo iz gosli, povzroče tresenje zraka, ampak to tresenje ni zadosti jako, da bi spravilo v vibracijo struno a na drugih goslih. Tudi ni samo tresenje zraka dovolj močno, kadar igralec vleče po struni a, da bi drugo struno moglo spraviti do zvoka, ampak sozvočje, resonanca obeh strun povzroči, da vpliva ena na drugo. Nekaj podobnega je tudi, če hočemo pognati viseče nihalo v tek. Ako ga poganjamo neenakomerno in ob nepravem času, ne bo nihalo vedno jačje, ampak ga lahko še celo vstavimo. Če mu pa damo o pravem trenutku le prav šibek sunek, ga lahko pripravimo do zelo jakega nihanja. Tako kot morata biti dve struni vglašeni na enako višino tona, da vpliva ena na drugo, prav tako mora biti vglašena prejemna antena na isto dolžino električnega vala, kot ga izžareva antena oddajne postaje, če hočemo sprejeti njen val. V tem slučaju pravimo, da sta si anteni v resonanci. Elektroni v anteni, ki se sem in tja pretakajo, imajo nekak lasten ritem, ali kot tudi pravimo: lastno nihanje. Na srečo pa moremo to lastno nihanje antene ali elektronski ritem poljubno spreminjati, to je, svojo anteno moremo spraviti v resonanco z različnimi oddajnimi antenami. Služita nam zato dve pripravi, ki sta nameščeni v sprejemnem aparatu, tuljava in kondenzator. S tema dvema omogočujemo anteni, da sprejema le eno dolžino vala in sicer poljubno določamo katero. Tuljava je zvitek izolirane bakrene žice z mnogimi zavoji. Ako teče pc tej naviti žici izmenični tok iz antene, tedaj nastane v tuljavi tako zvana samoindukcija, to je, v notranjosti tuljave nastane magnetno polje, ki pa zadržuje toku energijo in deluje radi ttga kot zavora. Od števila ovojev tuljave je odvisno, ali je magnetno polje v tuljavi jačje ali šibkejše, ali je zavora za tok večja ali manjša, od števila ovojev tuljave je odvisno, kako hitro tok sem in tja niha. Čim večja je tuljava, tem silnejša je zavora, in nihanje je počasnejše, kar je istovetno z daljšim valom. Majhna tuljava toka ne ovira v hitrem nihanju in rezultat je kratek val, na katerega je antena vglašena. Kot vidimo, se s spreminjanjem sa-moindukcije tuljave, ali s spreminjanjem števila njenih ovojev doseže, da vglasimo svojo anteno na oni val, ki naj bi prišel v resonanco z valom tiste oddajne postaje, ki jo takrat hočemo poslušati. Kondenzator pa je čisto drugačna priprava. Sestavljen je iz dveh sistemov kovinskih plošč, ki jih je moč porivati ene med druge, ne da bi se kje dotikale. Tok teče v plošče in se nabira na nasprotnih ploščah, tako, da nastaja med ploščami, ki jih loči zračna plast, vedno večja napetost. Ko je ta dovolj velika, porine tok nazaj v elektrovod. Od velikosti plošč kondenzatorja je odvisno, kolika množina elektrike se lahko nabere na ploščah. Pravimo tudi, kondenzatorji z malimi ploščami imajo malo kapaciteto. S povečanjem kapacitete kondenzatorja napravimo nihanje počasneje ali podaljšamo 7-Lea.VLS. plcai Slika 2. val lastne antene. Z vrtljivim kondenzatorjem pg moremo menjati kapaciteto postopoma in s tem tudi val postopoma krajšati ali daljšati. Kondenzator moremo primerjati tudi gobi, ki ima možnost vpiti gotovo množino vode in jo zopet izpustiti, če jo stisnemo. Lahko je razumljivo, da je potom kondenzatorja mnogo enostavneje določevati valovno dolžino lastne antene, kot pa s tuljavo. Pozneje bomo še govorili o napravi, ki sestoji iz tuljave in kondenzatorja in tvori tako zvani sklenjeni nihalni krog, ki ne izžareva energije kot odprti nihalni krog antene. Tako smo torej spoznali, kako se električno polje oddajne antene širi v obliki valov na vse strani in kako naša sprejemna antena potom resonance doseže, da učinkujejo nanjo. Kot smo že zadnjič povedali, znači valovna dolžina, s katero oddaja kaka oddajna postaja, rtizdaljo med posameznimi vtripi izmeničnega toka v anteni, porazdeljenimi na razdaljo 300 milijonov metrov. Število vtripov izmeničnega toka v sekundi imenujemo tudi frekvenco. Kaže pa, da ne bomo več dolgo navajali valovnih dolžin posameznih postaj, ampak le frekvenco toka v anteni. Vse konference, tako tudi zadnja praška, ki je določila valovne dolžine evropskim oddajnim postajam, jim ni določila valovnih dolžin, ampak frekvence. Frekvenci se tudi pravi z drugo besedo cikl ali herc. Navaja pa se navadno po tisoč frekvenc ali kilociklov (kc) ali kilohereov (kHzj. Merimo pa pri električnem valu razen njegove dolžine tudi njegovo višino ali kot pravi- mo drugače, njegovo ampiitudo. Od višine vala al' od velikosti njegove amplitude je odvisno, kako dolgo pot bo mogel narediti val od oddajne antene. Na sliki 1. vidimo dva vala in sicer dolgega z malo ampiitudo in kratkega z mnogo večjo. Sledi iz tega, da ni od dolgega vala pričakovati, da bo mogel zmagati tolike daljave kot kratki. Saj prav isto moremo opazovati na vodi, da se visoki valovi razširjajo v večje daljave kot nizki, pa naj bodo ti kratki ali dolgi. Razen velikosti amplitude električnega vala so pa še drugi faktorji, ki vplivajo odločilno na to. kako daleč se more val razširiti, oziroma, v kaki daljavi od oddajne postaje je še sprejem mogoč. Lahko si je razlagati, da morejo dolgi m zelo dolgi valovi doseči velike daljave, ker se jim medpotoma stavi neprimerno manj ovir kot kratkim valovom. Mislimo si miš, ki mora na polju s svojimi kratkimi koraki preteči čez vsako krtino ali kamen, dočim mačka z daljšim skokom brez ovir mnogo lažje napravi isto pot. In res je, da je brezžični promet na velike razdalje mnogo zanesljivejši z dolgimi valovi, kot s kratkimi. Zato pa se nekatere telegrafske oddajne postaje velikanke poslužujejo valov, dolgih celo do 20.000 m, v svojem prekoocean-skem prometu. Res je pa tudi. da se dosežejo s kratkimi valovi nezaslišano velike razdalje. To pa razlagajo tako da se ti valovi, ko trčijo ^GSRAAf /MU CEV/ sc MAJPCPCl }//