Listek.                                                                 247
njegova knjiga »narodnemu ženstvu zvesta pomočnica pri izvršbi tistih poslov, ki mu poleg gospodinjstva najbolje pristujejo«. — Posamični strokovni izrazi so izbrani dokaj srečno;  v obče je knjiga pisana gladko in pravilno.
Umetniške štipendije. C. kr. ministerstvo za uk in bogočastje je razpisalo umetniške štipendije za leto 1891. Pravico do teh štipendij imajo umetniki, kateri se bavijo s pesništvom, vpodabljajočimi umetnostimi in glasbo. Prošnjo je treba vložiti do dne" 1. velikega travna t. 1. pri dotičnem deželnem oblastvu (deželui vladi ali namestuištvu) ; prosilec mora navesti, kako se je doslej izobražal, in kakovo je njega osebno razmerje, mimo tega razložiti, kako bi uporabljal štipendijo za dalnje izobražanje svoje in končno svoji prošnji priložiti dokaze sedanjega delovanja, katerih vsak mora biti posebe zazna-menovan z imenom prosilcevim.
Fr. S. Vilhar. — Obetali smo v poslednji številki, da podamo čitateljem »Ljubljanskega Zvona« životopis tega slovečega umetnika slovenskega, ki je nedavno slavil petindvajsetletnico glasbenega delovanja svojega. — Evo ga torej. — Vilhar se je porodil dne" 5. prosinca 1852. leta v Senožečah in sicer v graščini kneza Porcije, kjer je bil oče njega matere, Jožef Dejak, za oskrbnika. Po dovršenem šestem letu mu je bil prvi učitelj Fr. Levstik, čegar usoda je bila, kakor znano, delj časa dokaj tesno združena z življenjem Miroslava Vilharja, znamenitega pesnika in skladatelja. V hiši očetovi se je pridno gojila glasbena in pesniška umetnost, torej ni čuda, ako se je mlademu dečku že zgodaj vzbudilo veselje do teh lepih umetnostij. Skoro je mogel tudi težje stvari po sluhu proizvajati na klavirji; nekoč je celo igral v ljubljanski čitalnici z mlajšim bratom Julijem, seveda samo po sluhu. Takisto nadarjen je bil starejši brat Alfonz, kateri pa je umrl že v šestem gimnazijskem razredu. Alfonzova součenca sta bila poleg drugih sedanja profesorja dr. Fr.  Celestin in Fr. Suklje.
Ko se je oče Miroslav preselil v Ljubljano, poučeval je dečka v glasbeni teoriji ondotni glasbenik T. Elze. Tukaj je napisal mladi glasbenik prvo svojo skladbo leta 1865. Naslovljena je bila »Domovini«; besede, seve"da jako preproste, zložil je sam. Pozneje je prav tej skladbi napisal druge besede in jo z naslovom »Uzor« objavil v prvi knjigi svojih »Skladeb.« — Ko se je rodbina Vilharjeva preselila na Kaleč, nadaljeval je gimnazijske študije zasebno, k izpitom pa se je oglašal v Trstu. V tem času se je dosti bavil s pesništvom in je pri Giontiniji v Ljubljani leta 1870. izdal knjižico pesmij z imenom »Prostin«, katero se tudi v Stritarjevem »Zvonu« čita pod nekaterimi pesmimi njegovimi. Vender se od leta 1872. ni več bavil s pesništvom; zložil je samo še nekoliko besed za svoje skladbe in hrvaški   libreto operi  »Zvonimir.«
Oče Miroslav ga je zarano namerjal poslati na konservatorij praški, toda mati ni dopustila tega. Leta 1870. ga je hotel dati oče k železnici, in res je mladenič že nekaj časa prakticiral pri svojem svaku v Šent Petru. Ali prišlo je drugače. Tisti čas je zadel v Trstu »terno«, in sedaj mu ni bilo več prebiti na domu. Takoj drugi dan je moral oče pisati svojemu prijatelju Zeithammerju v Prago, in skoro nato je odšel mladenič iz domovine. Prvo leto ga je poučeval Fr. Blazek, morda najslavnejši glasbeni pedagog sedanje dobe, drugo leto pa glasoviti teoretik in skladatelj Fr. Z. Skuhersky. Vilhar se je učil jako pridno ; on in Kučera, sedanji kapelnik na operi v Peterburgu, bila sta najboljša učenca.
Proti koncu leta 1871., nekoliko po smrti očetovi, ponudi mu iskreni prijatelj očeta Miroslava Vilharja, Leopold Kranjc, kateri je bil tačas kot kapetan-auditor načelnik Bele Cerkve v Banatu, službo mestnega kapelnika. Vilhar se je bil tedaj poročil z Marijo Hajkovo, hčerjo praškega trgovca, in se je početkom leta  1872. napotil v Belo