18. šola o melanomu Onkološki inštitut Ljubljana 03. & 04. marec 2022 Sistemsko zdravljenje napredovalega in metastatskega malignega melanoma - tarčno zdravljenje Systemic treatment of advanced and metastatic malignant melanoma - targeted therapy Marko Boc Povzetek Dabrafenib, vemurafenib in encorafenib spadajo med močno potentne in učinkovite tirozin kinazne (TKI) zaviralce pri malignem melanomu z prisotno BRAFV600E mutacijo. So selektivni inhibitorji RAF kinase tipa 1, ki predstavlja ključni del mitogen aktivirajoče protein.kinazne poti (MAPK). BRAFV600E mutacija je prisotna pri cca. 7% vseh rakov, pri malignem melanomu je prisotna v cca. 50% bolnikov. Kot smo navajeni tudi pri drugih tarčnih zdravilih je tudi pri BRAF zaviralcih velika težava pridoblj ena rezistenca na zdravlj enj e. Z kombiniranjem BRAF in MEK zaviralcev (trametinib, cobimetinib in binimetinib) lahko to rezistenco do določene mere presežemo in s tem bolnikom z metastatskim malignim melanomom omogočamo še daljša celokupna preživetja (OS) in preživetja brez napredovanja bolezni (PFS). Ključne besede: BRAF inhibitorji, MEK inhibitorji, BRAF mutacija, MAPK celična pot, sistemsko zdravljenje Uvod V zadnjih desetih letih je zdravljenje bolnikov z metatstkim malignim melanomom močno napredovalo. Srednja preživetja bolnikov pred dobo tarčnih zdravil in imunoterapije so bila kratka, odvisno od metastatskih lokalizacij in njihovega števila so dosegala manj kot 1 leto.Z pojavom tarčnih zdravil se je prognoza bolnikov z metastatskim malignim melanomom močno izboljšala. BRAF je serin-treonin specifična proteinska kinaza, ki spada v družino RAF kinaz, ki so del signalne poti MAPK (mitogen-aktivirana proteinska kinaza) (Slika 1). Slika 1: Shema BARF-MAPK celične poti V normalni celici je RTK (receptor tirozin kinase) aktiviran preko zunajceličnih rastnih dejavnikov, aktivacija MAPK celične poti pa v normalnih pogojih skrbi za normalno celično proliferacijo in preživetje celic. Pri celici, ki nosi v sebi BRAF mutacijo, pa pride do neodzivnosti maligne celice na normalne regulatorne signale, kar nato vodi v kontinuirano aktivacijo MAPK celične poti, ki je neodvisna od zunajceličnih dejavnikov. V takih pogojih pride do prekomerne celične proliferacije in podaljšanja celičmega preživetja. Z BRAF 82 18. šola o melanomu Onkološki inštitut Ljubljana 03. & 04. marec 2022 inhibitorji prekinemo kontinuirano aktivacijo, kar vodi v prekinitev celične proliferacije in v celično smrt (Slika 2). Slika 2: Shema delovanja BRAF inh na MAPK celično pot BRAF mutacija je prisotna pri cca. 50% bolnikov z malignim melanomom. Najpogostejša BRAF mutacija je BRAFV600E mutacija, predstavlja več kot 90% BRAF mutacij pri bolnikih z BRAF mutiranim malignim melanomom. Poznamo še druge vrste BRAF mutacij (V600K, V600D, V600R), ki so manj pogoste a je pri njih zdravljenje z BRAF in MEK inhibitorji ravno tako učinkovito. Monoterapija z BRAF zaviralci Standardno zdravlj enj e danes predstavlj a kombinacij a BRAF in MEK zaviralca. BRAF zaviralci so učinkoviti tudi v monoterapiji, njihova značilnost je hiter odgovor z hitrim zmanjšanjem tumorskega bremena (objektivni odgovor na zdravljenje (ORR) dosežemo v 50-60%), vendar pa je ta učinek večinoma kratkotrajen z srednjim trajanjem odgovora (mDoR) 5-10 mesecev. Pri monoterapiji je srednji čas do napredovanja bolezni (mPFS) je cca. 9 mesecev, srednje celokupno preživetje (mOS) pa cca. 13 mesecev. Zaradi svojega načina delovanja so pri bolnikih z velikim bremenom bolezni z prisotnimi simptomi bolezni bolj primerna izbira zdravljenja kot imunoterapija, kjer je praviloma potreben daljši čas do nastanka učinka zdravljenja (povprečno 2 meseca). Kombinirana terapija z BRAF in MAK zaviralci Z dvojnim BRAF in MEK zaviralnim učinkom lahko do neke mere zaobidemo pridobljeno rezistenco na BRAF zaviralce. Na voljo so naslednje kombinacije: dabrafenib/trametinib, vemurafenib/cobimetinib, encorafenib/binimetinib. Z kombiniranim zdravljenjem še dodatno izboljšamo odgovore na zdravljenje (RR), celokupno preživetje (OS) in preživetje brez napredovanja bolezni (PFS). Poleg tega pa lahko s tem zmanjšamo pojavnost nekaterih neželjenih učinkov, ki so značilni za zdravljenje z BRAF zaviralci in so posledica paradoksalne aktivacije MAPK celične poti (nastanek SCC, keratoakantomov) (Slika 3). 83 18. šola o melanomu Onkološki inštitut Ljubljana 03. & 04. marec 2022 Growth factors^ «TK j| _ Tj"*« * Normal actuation of RAS by extracellular facta > Decreased toxicities from paradoxical MAPK activation Slika 3: Shema kombinirane BRAF/MEK inhibicije na MAPK celično pot Učinkovitost kombinirane terapije z BRAF in MEK zaviralci Vse kombinacije BRAF in MEK zaviralcev so potentne in učinkovite. Večjih razlik med njimi ni. Raziskav, ki bi direktno primerjale različne kombinacije med sabo žal nimamo. Lahko sicer med sabo primerjamo podatke ključnih kliničnih razsikav, katerih omejitev pa so razlike v vključeni populaciji bolnikov. Podatke glede učinkovitosti različnih kombinacij BRAF in MEK zaviralcev prikazuje tabela 1. Dabrafenib 150 mg BID + Trametinib 2 mg QDm Vemurafentb 960 mg BID ( D1-28) + Cobimettnib 60 mgQD(DI-21)'Jl Encorafenib 450 mg QD + Binimetinib 45 mg BIDtî] N 563 247 192 ORR, % 68 70 76 CR 19 21 21 PR 49 49 55 SD 23 18 17 PD 6 7 7 DCR, % 91 93 93 Median PFS, mos 11,1 12,6 14.9 Median OS, mos 25,9 22,5 33.6 ■ Cross-trial comparison limited by differences in trial populations, i.e. % with LDH > ULN (DT: 34%; VC: 45%; EB: 29%) Tabela 1: Primerjava učinkovitosti različnih kombinacij BRAF in MEK zaviravcev Neželjeni učinki BRAF in MEK zaviralcev Večina neželjenih učinkov (NU) zdravljenja je skupna vsem kombinacijam BRAF in MEK zaviralcev. So pa določeni NU, ki se bogosteje pojavljajo pri določeni kombinaciji, kot na primer povišana telesna temperature, ki je značilna za kombinacijo dabrafeniba in trametiniba ali pa fotosenzitivnost in kožni izpuščaj, ki je bolj značilen za kombinacijo vemurafeniba in cobimetiniba. NU, ki so značilni za MEK zaviralce so vpliv na srčno funkcijo (iztisni delež srca) in odstop očesne mrežnice. Najpogostejše NU različnih kombinacij BRAF in MEK zaviralcev prikazuje tabela 2. 84 18. šola o melanomu Onkološki inštitut Ljubljana 03. & 04. marec 2022 Toxicity, % ali/ % Gr > 3 COMBi-D'1' COMBI-V'2' co-BRIM'JJ COLUMBUS'4' Dabrafenib Trametinib Dabrafenib Trametinib Vemurafenib Cobimetinib Encorafenjb Binimetinib Pyrexia 63/5 53/4 26/2 20/4 Photosensitivity - 4/0 28/2 4/0.5 Nausea 40/1 35/< 1 40/1 44/2 Arthralgia 28/1 24/1 32/2 29/1 Increased ALT 15/4 - 23/11 13/6*5' Hyperkeratosis 6/0 4/0 10/0 15/0.5 Hand-foot 6/70%) in kontrolo bolezni (>90%) pa omogoča bolnikom hitro zmanjšanje simptomov bolezni in dobro kvaliteto življenja. Neželjeni učinki zdravljenja včasih predstavljajo izziv, ampak so večinoma obvladljivi. Literatura: 1. Flaherty KT, et al. New Strategies in Metastatic Melanoma: Oncogene-Defined Taxonomy Leads to Therapeutic Advances. Clin Cancer Res 2011;17:4922-4928. 2. Lovly et al. Routine Multiplex Mutational Profiling of Melanomas Enables Enrollment in Genotype-Driven Therapeutic Trials. PLoS One. 2012; 7(4): e35309. 3. McArthur GA, et al. Safety and efficacy of vemurafenib in BRAFV600E and BRAFV600Kmutation-positive melanoma (BRIM-3): extended follow-up of a phase 3, randomised, open-label study Lancet Oncol 2014; 15: 323-32. 4. Robert C, et al. Five-Year Outcomes with Dabrafenibplus Trametinib in Metastatic Melanoma. N Engl J Med. 2019;381(7):626-636. 5. Ascierto PA, et al. 5-Year Outcomes with Cobimetinibplus Vemurafenib in BRAFV600 Mutation-Positive Advanced Melanoma: Extended Follow-up of the coBRIM Study. Clin Cancer Res 2021;27:5225-35 6. Choong ES, et al. Survival of patients with melanoma brain metastasis treated with stereotactic radiosurgery and active systemic drug therapies. EJC 75 (2017): 169-178. 7. Larkin J, et al. Combined vemurafenib and cobimetinib in BRAF-mutated melanoma. N Engl J Med. 2014;371(20):1867-1876. 8. Ascierto PA, et al. Update on tolerability and overall survival in COLUMBUS: landmark analysis of a randomised phase 3 trial of encorafenib plus binimetinib vs vemurafenib or encorafenib in patients with BRAF V600-mutantmelanoma. EJC. 2020;126:33 86