S pgorišče a Nesrečna kraljeva rodbina. Zgodovinska posest. Iz nemškega prosto poslovenil V Ljubljani. Založil in izdal xe,, .e*z ric~(.ti~.i. 1887. Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Ped. Bamberg v Ljubljani. Prvo poglavje. Kraljeva rodbina. Okoli Tampla, temnega in nepriličnega grada v Parizu, je leta 1792. bučal jesenski veter. Cmerno so korakale straže sem ter tje. Od časa do časa so se ozirale na slabo razsvetljen stolp, ki je stal na sredini dvorišča. Njegov vrh molél je čez ostalo poslopje gradu; raz njega se je zmoglo videti na ogromno množino hramov glavnega mesta, kojega prebivalci so revolucije kar besneli. Posebno eden stražnikov, mlad mož bledega, pa jako prijetnega obraza, se je ozrl veČkrat, kakor navadno na okna gorenjega nadstropja. «Bog se usmili , » govoril je polglasno, «tam gori sedi zdaj vbogi kralj Ludovik pri * Kralj Ludovik Kapet XVI., vnuk Ludovika XV., kralja francoskega, porodil se je 28. avgusta 1754, se 15. maja 1770 poročil z Marijo Antonijo, hčerjo avstrijske cesarice Marije Terezije. Vladal je od I. 1774. do 1792. Bil je jako pošten in varčen, ter je imel najboljšo voljo izboljšati tedanji žalostni stan francoske države; pa manjkalo mu je stanovitnosti in doslednosti. Iz teh napak je izvirala francoska 4 leščerbi in čila, da bi se kratkočasil. Oh, in v sobi pod njim biva nesrečna kraljica sč svojima otrokoma in princesinjo Elizabeto. Oj, gorjé! Jakobinci hočejo njihovo smrt, pa prekucija ali revolucija, ki je kraljevo oblast in tudi slabotnega kralja uničila. Tedanji francoski pisatelji so v premnogih spisih izpodkopavali veljavo države in cerkve; ti dve oblasti ste gospodovali do tedaj ljudstvu, sedaj pa ste izgubili ves vpliv nanje. Izginilo je vse spoštovanje, in ljudstvo je jelo črniti dvor, posebno pa lahkoživo kraljico Marijo Antonijo. Dobro-hotni Ludovik XVI. je skušal vse nepriličnosti odpraviti in je od denarne stiske prisiljen 17. junija 1789 sklical narodovo skupščino. To skupščino je skušal pridobiti, ter jo je hotel, ko se je upirala, razpustiti. S tem se je začela prekucija. — 14. julija 1789 polasti se parižko prebivalstvo državne ječe «bastilja» imenovane in jo razruši. Nemirno je vrelo v Parizu, in kraljeva rodbina v Versalju se je začela bati za svojo varnost. — V istini se od-pravi 5. oktobra velikanska druhal iz Pariza v Versalj, prime kraljevo rodbino in jo 6. oktobra ob l. uri prižene v Pariz. Nesramneži so na kraljevo rodbino kazaje na vse pretége kričali : «Tu Vam peljemo peka, pekinjo in pekovskega fanta!» Da bi se vsaki sovražni sili odtegnil, sklene kralj s svojo rodbino na tihem pobegniti na tuje. Kraljici preskrbel je švedski plemenitaž grof Fersen popotni list, glaseč se na livlandsko baroneso Korff z dvema otrokoma in spremstvom. Kralj sam v strežaja oblečen bi jo moral spremiti. — Na večer 20. junija pobegne kraljeva rodbina iz stolnega mesta. Srečno prispejo do St. Menehoulda; tu kralja spozna poštar Drouet, bivši dragonec in vnet privrženec nove ustave, za-jaše konja, jezdi v bližnje mesto Varen, kamor je cesta držala, ter tam kraljevo rodbino ustavi. Drugi dan so kralja prisilili, z največjo sramoto vrniti se v Pariz. Žalostni nasledki kraljevega bega so se kmalu pokazali. Njegova rodbina morala se je iz Tuljerijskega gradu preseliti v Tampl, kjer je mestni zbor nadzoroval visoke jetnike. Kaka osoda jih je čakala, videli so jasno v tem , da 5 kaj so pregrešili? Nič! Drži jezik za zobmi, ZabO , bodi vender pazljiv. Ne govori take mešanice, drugače te zaprejo na Življenje in smrt! Pazi vender !» V tem trenotku prikaže se gori pri oknu oseba. Bil je to zaprti kralj. Gledal je v noč čez razsvetljen Pariz, v kterem so se vršile dostikrat veselice njemu na čast. Lu je parižka sodrga najboljo njihovo prijateljico princesinjo Lamball ubila, ter njeno glavo kraljici pomolila pod okno. Kmalo potem začela se je pravda proti kralju. Obkrivili so ga zaveze s francoskimi sovražniki. Zastonj se je branil nesrečni kralj, zastonj sta ga navdušeno zagovarjala nekdanji njegov minister, sivolasi Malzerb, in mladi, pa prav zgovorni. Deséze, 17. prosenca obsodili so kralja z večino enega glasu (361 od 720 glasujočih) na smrt. Zastonj je prosil, da bi odložili njegovo smrt. Dovolili so mu sprejeti nepriseženega duhovnika škotca Edgewortha (izg. Edžuerds), ki ga je izpovedal. Dne 20. prosenca se mora Marija Antonija ločiti od ljubljenega soproga; en dan kasneje trlo se je zaslepljeno ljudstvo okoli morišča, kjer je ob desetih dopoldne svojo dušo izdihnil najpoštenejši in najčistejši vseh francoskih vladarjev. Dne 3. julija mora se kraljica ločiti od svojega osem-letnega sina, kterega so potem v odgojo izročili surovemu čevljarju Simonu, ki je na vse načine trpinčil ubogo siroto. — Dne 2. avgusta odtrgajo kraljico tudi od hčere in svakinje Elizabete. — 14. oktobra postavijo čez noč osivelo bledo ženo pred revolucijonarno sodišče in jo po skoraj dva dni trajajoči pravdi 16. oktobra obsodijo na smrt. Po opravljeni spovedi peljali so jo istega dne na morišče, kjer je bila ob na I. popoldne rešena vsega trpljenja. Iz tega vsakdo razvidi, kako grozno je razgrajala francoska prekucija in koliko nedolžnih je padlo pod rabeljnovo roko. 6 dovik ni videl nobene rešilne dežele, obdajali so ga samo razsajajoči valovi, kteri so mu profili samo pogin, le onkraj teh valov čakal ga je večni mir. «Ubogi Ludovik,» pravi Žab~, kteri je precej kralja spoznal, «o čem pač zdaj premišljuješ? Ce bi ti slišal pogovore, koje sem slišal jaz, ,slovó bi strahu upu dal'. Da, dobro vem, umoriti te hočejo. Prej ne bodo mirovali, dokler se tebe in tvojih popolnoma ne znebijo! Oj krvoločniki ! » Zaslišijo se v bližini hitri koraki in Zabó neha sam seboj govoriti. Bil je iz bližnje stražnice prihajajoč stražnik, kteri je pred Žab~tom obstal. «Idi gori k Ludoviku Kapetu, pa mu za-trobi, naj se okna ogiblje !» zaropoče prišlec. Zab(5 vrže puško čez ramo in brzo zgine v temnem hodniku, po kterem se je dospelo v stolp. Mostovži in stopnice so bile kaj slabo razsvetljene, pa vojak vender poti zgrešil ni. Ko ide mimo kraljičine sobe, jo sliši z otroci moliti. Žabo je bil samo na videz republikanec, ne pa kakor njegovi tovariši, in zategadel je bil na skrivnem prijatelj kraljeve rodbine. Dostikrat, ko jo je moral na majhnem vrtu na šetnji stražiti, so mu solze zalivale oči, posebno če je videl, kako živo se je ljubila 7 kraljeva rodbina, če je slišal otročje pa plašljive opazke malega Dofé'na*. Žab~ obstoji in posluša. Usmili se nas, vsemogočni Bog moli mali Ludovik, «blagoslovi tiste, kteri. se nas spominjajo, kteri morajo za nas trpeti. Omeči srca naših sovražnikov in daj kralju moč, vse križe in težave, ki si mu jih naložil, voljno prenašati. Gospod, tudi mojo odgojiteljico milostivo tolaži v njeni žalosti!» Vrlega Žab~ta solzé oblijó, ko sliši malega Doféna tako moliti, koraka dalje in si briše solze, ki so mu še vedno v oči silile. Nazadnje obstoji pred vratmi králjeve sobe. Potrka rahlo in kralj zakliče: «Prosto!» Vojak stopi v borno izbico in iz neke knjige Čitajočega kralja po vojaški pozdravi. Ludovik ga jako milo pogleda. Bled obraz nesrečnega vladarja in pa resno gledajoče njegove oči pripravijo dobrega Zabóta čisto ob govor. «Kaj hočeš moj sin ?» vpraša ga Ludovik. «Sire**, dobil sem povelje, Vam zapove-dati, da bi se okna ogibali » reče vojak bolj proseč, kakor zapovedujoč. * Kraljevič. ** Presvetli gospod. 8 Nevolja, ktera se je na plemenitem krá-Ijevem obrazu pokazala, izginila je odmah. «Bom se ga ogibal,» deje kralj na to mirno. «Idi pa to naznani mojim tlačiteljem. Varuj se pa, moj sin, mene v prihodnje imenovati Sire, kajti če bi to tvoji višji zve-deli, bi ti zamogli jako škodovati. » Pri teh besedah se vrlemu Žabótu oči zaiskré. S puško zarožlja in ravno hoče spregovoriti, ko mu oster glas njegovega častnika na uho zadoni. «Tako se moji ukazi zvršujejo ?» zaropoče surov republikanec nad Zabótom. «Si li naznanil prepoved Ludoviku Kapetu ?» Zabó pritrdi. Častnik ga pogleda zvedavo in se potem obrne h kralju. «Od zdaj se morate okna ogibati, » zapoveduje mu, «če ne, bodemo ga z deskami zadelali. » Kralj postane jeze rudeč, pa kmalu se zgubi rudečica in kralj mu čisto mirno od-govori: «Ta vrli mož mi je že to naznanil. » Ko to izgovori, vzame knjigo in čita, med tem pa ona dva zapustita sobo. «Meri!» zakliče kralj. odmah vstopi strežaj. «Poizvej o prvi priliki, kako se imenuje vojak, ki je bil ravno tukaj ,> reče kralj. 9 « Ga že poznam, Sire ,> deje deri. Moj prijatelj iz mladih let je in se imenuje Zabó. Po glasu sem ga spoznal.» «Poroči mu, da se mu prisrčno zahvaljujem, ako ti bo moči to storiti,, skrivej,» veli Ludovik Sestnajsti. «Zdaj pa ždi in mi pripelji mojega sina, da se bom ž njim kratkoČasil.» Strežaj odide in malo potem pride z Dofčnom nazaj. Ta je bil nežen deček, lepe in vitke rasti. Približa se očetu spoštljivo in mu z otročjo ljubeznijo poljubi roko. Rahlo potegne Ludovik sinka k sebi in mu ves za-mišljen položi desnico na lepo kodrasto glavico. « Ves dan sem nekaj premišljeval » pravi Dofén. «Kaj pa?» popraša ga kralj. «Kako se je pač prigodilo, da $.o Francozi tako strašno nezadovoljni s svojim kraljem,» odgovori deček. Pri teh besedah se kralju čelo omrači, in on vzdihne takó, da ga deček plašno pogleda vprašaj oč «Oče, sem te morebiti razžalil s tem vprašanjem ?» Kralj odmaje g glavo. «Izvedi vse, moj sin,» pravi zatem. «Ti veš, da jako ljubim svoje ljudstvo in da je edina moja skrb, osrečiti je.» 10 «Dobro vem,> odvrne Dofé'n, «saj sem te slišal tohkrat govoriti: «Oj ubogo, zapeljano ljudstvo!» «Mnogi in veliki boji, ktere so najini predniki imeli,» nadaljuje kralj, « spraznili so sčasoma državno denarnico, in tlačeči dolgovi mi niso dali mirno spati. Moj svčtniki so mi zategadelj svetovali, naj skličem poslance, to je, najboljše in napametnejše može vsega ljudstva, pa da naj ž njimi raz-sodim, kako bi se dolgovi lažje poplačali. Ubogal sem svoje svčtnike, pa kmalu sem uvidel, da sem s tem sam sebi največ na-škodil, kajti poslanci so se samo pogovarjali in sklepali, kako bi mi sčasoma vso oblast vzeli in se me popolnoma znebili. Tega pa že zaradi tebe nisem smel privoliti, ker ti si moj naslednik, in tako se je razdor vedno bolj širil. Slabi in razvajeni ljudje so ga povečevali in so mene, kakor tudi tvojo pridno mater jako očrnili. » Dorén pritrdi. «Da,» dé Dofčn, «videl sem že večkrat mater zategadel plakati. Pa povej mi, oče, nas bode narod vedno Črtil?» «Znabiti, da še kdaj ljudstvo spozna svojo zmoto, pa bojim se, da bo prepozno,» pravi kralj ves zamišljen. 11 «Zakaj pa prepozno?» vpraša kraljevič. «Upajmo najboljše, sin moj,» reče kralj, «zdaj pa mi le pripoveduj, kaj si se iz rimljanske zgodovine naučil.» Dofén počne resno razlagati, kaj se je naučil, dok mu naposled oče ne veli: «Za-dosti za danes, otrok moj. Zadovoljen sem s teboj. Idi zdaj, pozdravi mamko, pa ji reci v mojem imeni lahko noč !» Dofčn poljubi očetu roko in ga, zapusti. Dolgo je korakal francoski vladar po sobi sem ter tje ter premišljeval svojo britko usodo. Naposled se je vlegel h počitku. Spal je tako mirno, kakor tisti, kojega vesti ne teži nobena krivica. Drugo poglavje. Drzovit namen. V malej sobici necega poslopja blizo Tampla korakal je vrli Zabó sem in tja. Čas službe mu je potekel in užival bo to-rej nekaj dni mir. V tem hipu nekdo potrka. «Prosto ! » zakliče Žab~. Vstopil je njemu ptuj gospod. 12 «Stanuje h tukaj stražnik Žab~ ?» «Ta sem jaz.» «Prisrčno vas pozdravljam,» pravi ptujec. «Moram vam nekaj silno važnega naročiti. » Zabó' ponudi ptujcu stol in se vsede njemu nasproti. Ptujčev obraz je bil ostro zrisan, plemenit, njegove temne oči pa so se Žarile kaj čudno, tako Žarile, da se je bilo bati, njegovo naročilo bo gotovo nevarno. «Ljubite vi kralja?» popraša prišlec malo potem. Zabó se strahu zgane. Ptujec izvleče zlat medaljon v kterem se je videla lična podobica Marije Antonjete. «To vam bodi v znamenje, da nisem izdajalec,» méni ptujec, «in da se boste še bolje uvenili, či'tajte evo moje ime. » S temi besedami poda stražniku karto, na koji je bilo- pisano: «Aksel Fersen, švedski grof .» Po tem takem je bil Žab~tov gost inostranec, kar je ta že spoznal po naglasu besedi. «Govorite tedaj, » reče stražnik. nadaljuje grof. «Ali pomislite gospod, jaz sem republikanec,» zavrne ga Zabó. «Pa vi vender ljubite kralja, čeravno ste republikanec, to jaz dobro vem. » «To je istina.» «Ni nama do tega, da kralja na prestol postaviva, ne! nego, samo da ga iztrgava krvoločnim rokam besnih Jakobincev, » prigovarja Fersen. Jaz? Jaz bi naj . . .» jeclja stražnik. «Kralja rešil in tako državi in kraljevi rodbini koristil, » dostavi Fersen. Žabótu se kar oči zaiskré. S tem mu je grof zbudil njegovo častilakomnost. «Kako naj bi to storil?» pozveduje stražnik. «Lahko, in še kako lahko, » m'čni Fersen. Za nekoliko dni pa tako morate h kralju na stražo in pri tej priliki zménite ž njim oblačila.» Žabo kar ostrmi pri tem predlogu. «Zapazili me bodejo in ubili, » pravi klaverno. 14 «Kaj še , » odreže se Šved. «Dajte si gori v kraljevi sobi usta zamašiti in se zvezati in tako pade vsa krivda na ubežnika. Strežaj Kleri pa, kteri bo kralju k begu pripomogel, se bode že rešil. Privolite v ta predlog?» Žabč) molči. Misli težke misli so mu napolnjevale glavo. «Privolite?» sili Šved v drugo. «Nevarnost je prevelika ,» izgovarja se vojak. Oblak nevolje zatemni za trenutek grofov obraz. «Ce nečete vi, pa saj meni dopustite to nalogo zvrši.ti,» sili grof. «Moj strežaj dobro razume obličja ponarejati, odmah me bo tako opravil in ople], da vam bom za las podoben.» «Če vas zasledé, zapadete smrti, kakor tudi jaz, » reče Zabó. «Vi se bodete izgubili s prizorišča, nov-cev bodete že toliko dobili, da lahko pri-dete na kako varno mesto in da se bodete lahko preživih. Jakobinci pa bodo mislili, da ste ubiti. » Zatem, ko si je švedski grof že dolgo prizadeval, s svojo zgovornostjo pridobiti Zabóta, je zadnji privolil, in odmah sta 15 se dogovorila, o kteri uri naj bi se vršila sprememba. Ne dolgo pred službenim Časom prišel je grof sč svojim strežajem v Zabótovo stanico, in zdaj je strežaj grofa brzo tako spretno opravil, da je bil Zabótu podoben, kakor rodni brat. Zabó zapusti v grofovi obleki svojo hišico, Fersen pak z puško Čez ramo koraka v bližnji Tampl s trdnim sklepom, kralja rešiti. Ko jo primaha do jetniških vrat, najde precéj stražnikov, ki so tudi, kakor on, prišli, da se zamené s tovarši, kteri so v jetnišnici stražili. «Tam-le pride Žabó!» zavpije jeden. «Hej , občan Žab~, kaj ste počenjali?» zadere se drugi ter mu krepko strese roko. «S Kapetom je bogme pri kraji,» modruje tretji, «so ga že zatožili izdajstva in jutri se Že prične pravdanje. Pri moji veri! tu se bodo še take reči godile, kakeršnih še svet videl ni.» «Kaj še,» zavrne ga Fersen, «niso li tudi Angleži svojega Karola obsodili!» «Izvrstno, Žabo, » vsklikne jeden, «ti znaš zgodovino! Pa povej nam še, kaj se je konečno z njim zgodilo?» « Obglavili so ga, » odgovori Fersen. 16 «Izvrstni, da izvrstni Angleži ! » vsklikne več stražnikov h krati. «Kako se je pa imenoval junak, ki je tistikrat republikance vodil?» vpraša jeden. «Kromvel naj živi!» zavpijejo vsi, ko jim Fersen imenuje tistega Puritanca*, ki je imel tisti čas usodo Angleške v rokah. Pri tej priči otvoré se vrata in tjekaj prišedši častniki strogo začnejo poizvedavati, komu so ravno prej stražniki klicali «živijo». «Kromvelu, angleškemu Robespierru !» pravijo mimo častnikov v Tampl idoČi stražniki. Videlo se je, da so se častniki posvetovali in pogovarjali, kdo je ta Kromvel in kaj pomeni; sklenejo nazadnje povprašati stražnike o značaji tega Angleža. Nato so prišli pred raj do nove straže in ji razkladali, da je Anglija sovražna francoski republiki, in so stražnikom prepovedali, da ne smejo nikomur drugemu klicati «ŽiViiO» kakor le Robespierru, Maratu in Petionu. Deden izmed stražnikov reČe: «Zabó nam je raztolmačil, da je bil Kromvel prvi republikanec, ki je svojega kralja obsodil. » «Kje je ZabO ?» vpraša jeden častnikov. * Puritanci, verska družba v Angliji, kakor so na Nemškem protestanti. 17 «Moramo konvenciji nasvetovati preiskavo te zadeve, » dejali so ostali. Počasi so potihnili kriki razjarjenega ljudstva in kraljeva rodbina se je umirila. Kralj je odšel v svoje %be, častniki pa v stražnico. «Pokličite stražnika Zabota!» zapové poveljnik. Pozvani pride nekaj trenutkov pozneje. Njegovo lice je bilo jako bledo, hoja pa možka in neomahljiva. Jezno so ga pogledovali častniki. «Zatožen si, da si zanemaril svojo službo, » zavpije poveljnik srdito. «Jetnišničar Tisot te je videl se pomenkovati s strežajem Meri-jem. Je-Ii to res?» Stražnik pritrdi. «Klerij me je nagovoril in jaz sem ta hip pozabil prepoved,» opravičuje se Fersen. «Kaj pa je hotel sluga vedeti?» izprašuj e ga častnik. «Poprašal me je, zakaj da je ljudstvo lomastilo proti Tamplu,» odvrne sumljiv 23 stražnik, «in odgovoril sem mu, da se mi dozdeva, da je kak postopač raztrosil govorico, da kralj ni več v Tamplu.» «Do jutri boš iz službe odstavljen, }a reče mu na to častnik, «potem pa, če bodeš ne-dolžnega spoznan, zopet lahko nastopiš službo. Odloži orožje!» Fersen uboga in odvedejo ga v zapor, ki je bil vojniškim kaznjencem namenjen. «Vse prizadetje je zastonj, » mrmra jetnik pri sebi, ko je bil sam. «Kralj je in ostane omahljiv; je jako potrpežljiv, pa celo slab v delovanju. » Fersen se vleže na trdo klop, ki je bila zraven mize edina hišna oprava puste celice. Globoko se za-misli, čez nekaj časa pa skoči po konci rekoč: «Zgubljen sem, če me ne reši slepa sreča !°» Hodil je po celici sem in tje premišljajoč, kako bi se iz ječe rešil, kajti vedel je predobro, da ne sme čakati, da bi ga v drugo zasliševali, ker lahko bi med tem spoznal kak častnik, da on ni pravi Žabó. Ko še to preudarja, otvore se rahlo vrata celice in ustopi jetnišničar Tisot. Če ravno se je starec vedno držal na smeh, je vender obraz njegov svedočil, da je bil prekanjenec od nog do glave. Majhne, 24 črne, pa vpadle oči obračale so se mu po bliskovo sem ter tje. «Hej, prijatelj Žab~, » ogovori ga starec, «kaj pa ste zakrivili, da so vas tu notri vtaknili? Ste se morebiti pregovarjali v službi?» Fersen odmah spozna lisičjo naravo uječarja, ki je samo prišel ogleduhovat. «SumiČijo me, da sem prej z Kapetom govoril,» odvrne mu mrzlo. «Zelo hudo, da so vas zategadelj zaprli,» miluje ga starec. «V srce se mi smilite. Ho-čete H kaj imeti iz vašega stanovanja? Vedite, meni se smilijo vsi, ki jim padejo v roké, vsaj veste ktere jaz mislim. Kako s kraljem postopajo, je strašno. Jutri bode se moral ločiti od svojih. Ravno zdaj pridem od ondot. Vsi so plakali; celo Simon, moj prijatelj, drugače trdosrčen mož, je rekel: «Vrag se naj protivi tulečim ženskam.» Na svojo srečo Fersen odmah sprevidi zvijačo uječarja, kteri ga je hotel napeljati, da bi ktero črhnil o kraljevi rodbini. Morebiti prav pravite, Tisot, » odvrne na to grof, «toda povejte vi meni, pravim, kaj me briga kralj in kaj se ž njim počenja. Pripovedujte mi rajše, kakošna jedila mi boste poslali.» Tisot je bil skop človek. 25 «Imate li kaj okroglega v mošnji » vpraša uječar hlastno. «I seveda!» odgovori dozdeven Žabo pomenljivo, med tem ko izvleče lepo rejeno mošnjo. Tisotu se majhne oči kar zasvetijo. «Moja hči Sabinka vam bo brž pogrnila mizo z naj-boljšimi jedili», zagotavlja mu. «Najbolje vino, ki ga le premorem, vam bom poslal in še, če kaj druzega poželite.» «Vzemite ta-le denar v predplatitev, » sili grof in mu jeden cekin potisne v roko. Se glasno zahvakujoč zapusti Tisot ječo in hiti v svojo zasebno sobo. «Sabinka, draga moja Sabinka, čaka te važen posel,» reče starec oblastno. Te besede so veljale mladi deklici, ktera je ravno nekaj šivala. Brž -odloži šivanje in radovedno ga vpraŠa: «Kaki pa, oče, kaki?» odvrne Sabina, «pa ménijo, da . . .> Kaj menijo?» poizveduje grof. «Vem, da niste Žabó , » odgovori dekle brzo. «To me zelo veseli, srčece moje, » reče grof goreče. «Ti si prva oseba, kteri smem razodeti svoje skrivnosti.» Pri tem nagovoru Sabina jako obledi. Trepetala je, ko jo grof za roko prime. «Vem, da me ne bodeš izdala,» pravi Fersen dalje. «Vedi tedaj, da jaz nisem prav za prav Zabó nego plemenitnik, ki svoje življenje 28 tvega, da bi rešil králjevo. Zdaj sem v tvoji oblasti. Zdaj me lahko uničiš, pa vender ti vse zaupam. Kaj ne, ti ne misliš na to ?» Sabina je molčé pritrdila. Ko se je obrnila v kraj, zaleskečejo se ji solze v očeh. «PosluŠaj me, dragica,» prosi grof. Ona se verno ozre vanj. «Ti lahko rešiš kralja ,» nadaljuje ujetnik, «da, ti ga lahko rešiš sama! ves svet te bo hvalil, a jaz, jaz te bom ljubil, kakor svoje oko. Hočeš h?» Tisotova hči pa reče odločno: «Ni mogoče ali enega rešiti bi si pa vender upala.» «Koga pa ménite?» «Vas, grof, » odgovori Sabina brzo. «Vaše življenje je v veliki nevarnosti, v večji kakor králjevo.» Fersen je bil jako ginjen. Prepričal se je, da je samo s prigovarjanjem Sabino za-se pridobil, ki se je zdaj močno zanj bala, hotel jo je samo pregovoriti, da bi mu pri njegovem podjetji pomagala. Deklé, ki je poznalo zločince, videlo je nenadoma pred seboj moža, ki je imel zraven telesne lepote plemenito in neustrašljivo srce, ki je bil pripravljen svoje življenje brez pomisleka darovati. Fersen jo je mislil pridobiti po-vršno pa dobil jo je popolnoma na svojo stran. 29 Sabina mu pokrije mizo, rekoč: in se vsede na klop. Čudno je bilo Švedu med jedjo pri srci. Skoro bi mu bilo Žal, da je dekle za-se pridobil, in vender bi bil zgubljen brez ,njene pomoči,. Kakor se je videlo, se Sabina ni dala pregovoriti h rešitvi králjevi, skrbelo jo je le Življenje tega nenavadnega tujca. Seveda je bil ta ves drugačen mož, kakor razsajajoči, besni jakobinski častniki, mož trdnega značaja in plemenitega srca, in občutila je prvikrat v svojem življenji, da se je nekaj nenaravnega zgodilo Ž njo. Imela je sicer tudi nekako sočutje s kraljem in njegovo rodbino, posebno pa s princesinjo Elizabeto, danes pa je stal pred njo mož, kteri si je pridobil njeno občudovanje in sočutje, in odmah se jelo tajati njeno med Žalostnimi okolščinami otrpneno srce. «Kaj premišljuješ, Sabinka?» popraša jo Fersen, okrepčavši se. «Kako bi vas rešila, » odvrne dekle. «Zgubljeui ste, ako vas jutri najdejo tukaj. Sem si že izmislila, kako bo najlažje rešiti vas.» Tu je Sabina umolknila, in rudečica ji oblije nežno lice. Govori, srce moje!» prosi jo grof. «Nakanila sem vam posoditi svoje krilo, reče uječarjeva hči. 30 «Ni napačno,» mčni Fersen smejoč se, «kako pa se naj ta reč nadalje razvije?» «Ker se bo skoro začelo mračiti, za-pustite vi celico,» pojasnjuje mu Sabina, «in poskusite tako priti iz Tampla. » «Kaj pa bo s teboj, dragica moja?» vpraša jo grof. «Bom se že izvila, » reče dekle. «Moj oče je poznan kot strasten Jakobinec in zategadelj bode vsak dolžil le mene. » «Nikakor nemorem sprejeti te Žrtve,» zavrne jo Fersen. «Samo nekaj zahtevam od tebe, pilo, da prepilim ono omrežje na oknu.» «Ni vam mogoče uiti iz tega gradu, reče Sabina klavrno. Smejoč se odgrne Fersen svojo obleko in pokaže konopneno vrv, ki jo je imel krog prsi ovito. «Kar bi me jutri lahko izdalo, me bo nocoj rešilo , » pravi potem, «samo pila mi manjka.» Sabina zamišljeno zloži posodo v košarico in zatim pokaže na okno, rekoč: «Tu-le skoz bom vam vrgla pilo. » Pogleda ga zelo iskreno in na to za-pusti ječo. «Cudno dekle,» mrmra grof sam pri sebi. «Lahko jo je razvneti za naj-bolj pre- 31 drzno dejanje. Če dobim pilo, mi ne bo težko uiti iz te luknje, ker sem dobro preučil na-črt Tampla. Ali čudno se mi pa zdi, da me imajo na sumu! Me je H Zabó izdal? Iz-dajalec pa vender ni. Bil je pa gotovo jako nepreviden.» Take in enake misli so rojile v glavi Šetajočemu po sobici. Med tem se je čisto stemnilo, pa čakal je še vedno zastonj. Ze je nakani" iskati kako drugo pot rešitve, kar naenkrat med križi nekaj zašumoče in zarožlja na tla. Grof ono reč hlastno pobere, bila je v papir zavita pila. Papir pobaše v žep in začne omrežje prepiljevati. Peto poglavje. Kako se je pravemu Žabčtu godilo. Pobrisal jo je Žabc, potem ko je zameni]. svojo vojaško obleko s Fersenovo in dobil od njega obljubljene novce. Ker je bil ne-poznan, se je lahko brez skrbi zabaval v prostranem Parizu. Zanimala ga je najbolj neka gostilnica v bližini njegove stanice, gostilnica, v kterej se je navadno igralo. 32 gel je torej v to gostilno in si naroči jesti. Odmah dobi zahtevana jedila. Potem, ko se naš Zabó okrepča, si natanko ogleda to krčmo. Bila je dolga in precej nizka, pa napolnjena z raznovrstnimi gosti. V slabo razsvetljenem oddelku se je ravnokar igralo. Zabó radovedno pristopi. Kugle so drčale , prav zapeljivo. Smencaj, z ednim vdareem tam oni črnogledi mož dobi stavo. Se en krat zatočijo kugle in tudi takrat dobi tujec. Zabó se ni mogel delj časa premagovati. Posegel je v žep po novce, stavi in stavo dobi. Stavil je više in dobil. Da, v tretje in četrto mu je bila sreča prijazna, in v krat-kem je imel še enkrat toliko novcev, koli-kor mu jih je dal Fersen. Malo se je oddahnil, potem pa počel z nova igrati. Dobil je zopet, in dasi je tudi zanaprej tu in tam kako stavo zgubil, mu je vender bila sreča mila. «Ta gospod bo danes gotovo dobil celo banko», pošeptavali so si gledalci, ki so radovedno obstopili mizo. Te besede so podžigale vzburjenega Žabóta tako, da je stavil jezero frankov in na zadnje ves svoj imetek. Zatočili so kugle in «dobljeno!» zavpil je širokopleč hrust. «Ta-le gospod je stavo 33 dobil>, dejal je s prstom na Žabota kazajoč. Molčé so sprejeli kralja v zboru. Tam je sedel Márat, ki je svojo navadno vmazano obleko zameni" z lepšo, ker rekel je: Dan králjeve obsodbe je za-me praznik ;» navzoč je bil vojvoda orleanski, kraljev sorodnik. On, občan Egalité, kakor se je imenoval, pripeljal je svojega najmlajšega sina v zbor, da bi mu pokazal nesrečnega vladarja. Na vzvišenem prostoru je sedel mladi, pa strastni Sent Just, ki je neki rekel: (Mora se ob-soditi ne zavoljo zločinstev, ktere je storil, nego zavoljo tega, ker je bil kralj!) Barrére, predsednik zboru, je kralju naposled velel: Kralj si je izvolil Malzerba in mladega odvetnika Deseceja. Zagovorjanje zadnjega je bilo mojstersko delo, pa vender je bil ves trud zastonj. Glasovali so vsi za smrt. Zanikerni vojvoda Orleanski glasoval je tako-le: « Glasujem za smrt, prepričan, da vsi zapadejo smrti, kteri hočejo kratiti pravice ljudstva !» 387 poslancev je glasovalo za smrt, 334 pa nasprotno. «Zivel narod, svoboda, enakost !» rjula je besna druhal, ko je predsednik trepetaj+im glasom čital izid glasovanja. 45 Malzerb je plakajoč padel pred kralja, ta pa je bil zelo miren «Ne zavidajte mi tega edinega pribežališča, ktero mi še preostaje,» rekel je mirno. «Ze več dni se izprašujem, ali sem med svojim vladanjem česa zakrivil proti ljudstvu, pa slobodno porečem, da nisem ni ene kri-vice našel, in mislim, da bom lahko položil račun Gospodu, pred čigar obličje bom skoraj stopil. Vedno sem le hotel srečo ljudstva druzih želj nisem gojil nikdar. Opoldne 20. januarja I. 1793. prečital je minister pravosodja kralju njegovo obsodbo. Mirno in trdno je na to rekel Ludovik: «Zahtevam tri dni odloga, da se dostojno pripravim na smrt. » Začelo se je novo glasovanje in zavrgli so kraljevo prošnjo. Smrt mu je bila od-ločena v štirindvajsetih urah. Santer je ta odlok naznanil kralju. Ludovik je potem v obširneji prošnji prosil, da se poplačajo njegovi dolgovi, prosil je, da bi si smel sam izvoliti spovednika, da bi se oskrbela njegova zapuščena rodbina in pa da bi slobodno občil ž njo. «V imeni narodnega zbora, » blebetal je pijani Santer, «se Ludoviku Kapetu dovoljuje vse, toda on mora prihodnje jutro v krtovo deželo. Naš narod je velik in pra- t6 ničen, on se bo tudi posvetoval, kaj mu je storiti s Kapetovo rodbino. » Na to je prišel irski duhoven Edgeworth, kterega si je kralj izvolil v spovednika, in zaprla sta se v celico, da mu je Ludovik prečital svojo oporoko in da se je izpovedal. Kraljeva rodbina je med tem vse izve-dela. Kraljevič je zdaj pa zdaj prosil: «Pustite me pred zbor, pustite me pred zbor! Prosil bom za življenje svojega vbogega očeta!) Trdosrčni stražniki ga niso hoteli vslišati. Med tem je napočila ura ločitve. Klerij je v kraljičini sobi stole razpostavil tako, da zunaj stoječi stražniki niso mogli videti tarnajoče rodbine. Na Ludovikovo zapoved je imel pripravljen led z vodo. Edgeworth pa je ostal v stranski sobi, da ne bi vznemiril s svojo navzočnostjo kraljice. Kak prizor! Vsi so objemali nesrečnega vladarja in prevelike žalosti niso mogli govoriti. Pol ure se ni nič slišalo, kakor žalostno stopanje, ki se je celo na dvorišče čuk. Kraljič je slonel na očetovih kolenih, poleg njega je stala princesinja Marija Terezija, na levi strani je sedela kraljica, na desni pa Elizabeta. 47 Trepetaje so poljubljali obsojenca. Kedar je spregovoril, so počeli vsi glasno plakati. Posle desetih je hotel kralj oditi v svojo celico. Vsi so se ga oklenili in ga hoteli na ta način zadržati. Zalost, neskončna žalost jim je napolnjevala srca. «Moramo te saj Še enkrat videti!» ihtela je princesinja Elizabeta.