Današnja številka obega 10 strani. „NOVI ČAS,, izhaja vsak petek ob 12. uri dopoldne. Uredništvo in upravništvo je v Gosposki ulici št. 6 drugo dvorišče. KI9VICAS čM LIST STANE za celo leto . . 4 K „ manj premožne 3 „ „ Nemčijo .... 5 „ „ posamezne št. 8 v Oglasi po dogovoru. Štev. 29. V Gorici, 17. julija 1914. Leto V. Proti pogubnemu toku. Zadnji dve številki smo posvetili pokojnemu prestolonasledniku in njegovi visoki soprogi, ki je ob njegovi strani junaško vstrajala do konca, dokler ni pri strašnem atentatu 28. junija v Sarajevu ž njim našla tragične smrti. Poročali smo o vsem res s srcem in obširno. Ljudstvo nam je hvaležno. Spomin na nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki je nam Slovencem in Hrvatom hotel tako diobro, nam ostane za vedno nad vse drag. Hotel je srečne in zadovoljne Jugoslovane v našem cesarstvu. Radi tega je bil umorjen! To hočemo danes razložiti. Franc Ferdinand — varuh Jugoslovanov. Pretresljivi dogodki v Sarajevu imajo svoje korenine v tistem gibanju, ki ga je zanetila posebna od leta 1908, ko je Avstrija anektirala Bosno in Hercegovino, v naših južnih slovanskih deželah takozvana velesrbska propaganda. Velesrbska propaganda ali velesrbstvo ima namen, da bi Avstrijo, našo skupno domovino razbilo ter na njenih razvalinah ustanovilo veliko srbsko državo, ki bi ji pripadale Bosna, Hercegovina, Dalmacija, Hrvaška in morda še kak del slovenskih dežel. Seveda bi Srbi to napravili v sporazumu z Rusijo, Italijo, Rumunijo in Madžari. To gibanje je veleizdajniško gibanje in v največjem nasprotju z vsemi božjimi in državnimi zakoni. Pomenja pa tudi za nas Slovence in Hrvate, naj se smatramo kot katoličane, ali kot skupen narod, najhujši jarem odvisnosti in preganjanja. Če bi to veleizdajniško gibanje kedaj doseglo svoj smoter, bi Slovenci prav gotovo bili razkosani in razdeljeni med Lahe, Nemce in Madžare. In izgubili bi za vse čase upanje na kako narodna cditistvo in skupno življenje; kajti mi se nahajamo s Hrvati vred skoro vsi, brez izjeme v habsburški monarhiji in se moramo zato navzlic raznim težkočam, katerim smo izpostavljeni od Nemcev in od1 strani sovražnih vlad, edi-no-le v avstrijski državi pod habsburškim žezlom povzpeti do višjega narodnega življenja. Velesrbstvo je torej za nas Slovence najhujši sovražnik. Velesrbstvo pa je tudi najzagrizenejši predstavitelj pravoslavlja, ki je katoličanstvu do skrajnosti nasprotno. Če bi torej velesrbska propaganda, glede nas Slovencev in Hrvatov uresničila svoje namene, bi kot katoličani bili izpostavljeni le najhujšemu preganjanju. Velesrbsko gibanje ima svoj sedež v Belgradu v takozvani »Narodni Obrani«. Svoje zaupnike in privržence ima po vseh jugoslovanskih deželah; toda, kar že sedaj povdarjamo, nikjer med dobrimi katoličani, ampak povsod med liberalci in svobodcmiselci. V avstrijskih jugoslovanskih deželah se ta propaganda javlja na razne načine, posebno pa pod omamljivo krinko »jugoslovanskega narodnega kulturnega edinstva«, čigar sedež je Belgrad. Celo med Slovence so te misli zašle, kakor so pokazali posamezni slučaji med drugimi tudi med nedoraslimi sanjavimi študenti. Slovenskemu katoliškemu ljudstvu je to gibanje ostalo tuje. Da bi se pa tudi naše ljudstvo po teh čudnih idejah polagoma in nevede prepojilo, zato skrbijo razni liberalni in svobodomiselni listi, predvsem »Dan« in »Slov. Narod«. Pokojni nadvojvoda Franc Ferdinand je nam Jugoslovanom hotel dobro. Vedel je, koliko krivic moramo prestati Slovenci, posebno na Koroškem, Štajerskem in drugod. Vedel je kaka smo potiskani na stran, kolike krivice se gode Hrvatom od strani Madžarov. Videl je neko nezaup-nost v Jugoslovanih- ki se je porajala zaradi teh krivic, in kako velesrbstvo to nezadovoljnost uporablja za svoje veleizdaj-niške namene. Krivicam, ki se gode Jugoslovanom je hotel napraviti konec! Nas je hotel napraviti srečne in zadovoljne v habsburški monarhiji. V nas Slovencih in Hrvatih je hotel imeti mogočno živo mejo v obrambo Jadranskega morja, v obrambo države proti Italiji in tudi proti Srbiji. Načrti torej, ki jih je imel glede nas, so bili v najhujšem nasprotstvu z načrti velesrbstva in njegove propagande. Če bi on enkrat postal cesar, bi vse nade velesrbstva bile uničene za vedno. Zato se je napravila proti njemu zarota. In tako je moral plačati s krvjo on, največji prijatelj Jugoslovanov, ker je hotel našo srečo. Izraz čustva slovenskega ljudstva. Mi se tega v polnem obsegu vsi zavedamo in vemo, kaj smo s svojim ljubljencem Francom Ferdinandom izgubili. Duška tej naši zavesti je dal v imenu vsega slovenskega ljudstva veliki manifestu-cijski shod v nedeljo 5. julija v Ljubljani. Tu se je zbralo več ko 4000 mož: državni in deželni poslanci, župani in zastopniki občin od vseli strani. In tu je načelnik S. L. S. deželni glavar kranjski Dr. Šušteršič govoril v imenu vsega slov. ljudstva ter povedal, kako to ljudstvo žaluje nad izgubo velikega cesarskega princa, kako je cenilo njega in njegove načrte, kako z vsem gnjusom obsoja strahoviti zločin in je pripravljeno proti zločincem in sovražnikom države za domovino in vladarja iti tudi v smrt. »Delujmo v duhu pokojnega Franca Ferdananda!« Tako je govioril Dr. Šušteršič. »S tem bomo najbolje častili njegov spomin! Na delo za naš narod, za hrvaško-slovenski narod, na delo za prihodnjost našega naroda, na delo za našo širno, mogočno, časti polno Avstrijo!« »Naše delo mora tudi biti najostrejše odporno delo zoper ene brezvestne elemente, ki so moralno sokrivi vsega, kar se je zgodilo!« »Bombe so dobili zarotniki v Belgradu, bombe, ki so jih metali, so iz (srbskega) vojaškega arzenala v Kragujevcu. Ali se morda na Srbskem bombe prodajajo, kakor pri nas krompir in korenje? Ali na Srbskem vzame bombe kdor jih hoče? Dragi moji! Bombe in revolverje so dobili mladiči, ki so to hudodelstvo izvršili v Belgradu. Tam se je skuhala ta hudodelska zarota, kajti bali so se, ako postane Franc Ferdinand cesar, konec bo velesrbske propagande. In kdor bi še kaj dvomil, naj pogleda to nesramno pisavo srbskih listov sedaj po dejanju! Ta pisava je prosta vsake sramežljivosti, četudi deloma hinavsko zavita. Če list piše, da mučenika nista nadvojvoda Franc Ferdinand iti vojvodinja Zofija, ampak, da je morilec mučenik, je to menda dovolj. In to trpi srbska vlada. Pri tej priliki še srbski listi še norčujejo iz Avstrije, češ, da je Fhla. Naj gledajo rajši na gnjilobo svoje lastne države. Mi Avstrijci imamo hvala Bogu, cesarja po božji milosti, Srbi pa imajo svojega kralja po milosti — morilcev!« (Kakor znano so Srbi leta 1903 umorili svojega kralja Aleksandra Obrenoviča in niegovo ženo Drago. Morilci, ki so pa ostali nekaznovani, so poklicali na prestol sedanjega kralja Petra, ki je tedaj bival v Švici). »Mi moramo delati v okviru habsburške monarhije, za veliko katoliško hrva-ško-slovensko domovin ! Za to veliko hr-vaško-slovensko domovino je moral življenje dati Franc Ferdinand. Tistim, ki so to zakrivili, veljaj naš najbrezobzirnejši boj. In tu bi opozoril v tem slovesnem trenutku na točko, na katero je treba osredotočiti že v prvem boju vso silo, in to je tisto brezvestno časopisje, ki je deloma plačane iz Belgrada in katero pred očmi naših oblasti j razdira kos za kosom glavne temelje reda in sreče in zvestobe, razdira moralično podlago naše sv. vere. Prijatelji od vlade nimamo ničesar pričakoT vati. Sami moramo to delo opraviti!« »Možje, žene — očetje, matere, v boj proti temu nesramnemu Časopisju! Proč s tern časopisjem! Brezobzirno izločite iz naše srede vsakega brez izjeme, naj bo kdorkoli, ki kaže katerokoli popustljivost v tej smeri. Ta ne spada med nas! O 11 j e n a j v e č j i škodljivec našega n a-r o d a. On ni le veleizdajalec proti narodu in celi monarhiji, ampak on je izd a-j a I e c proti naši narodni bodočnosti. Prijatelji, kdor tega ne izprevidi, da je bodočnosti hrvaško-slovenskega naroda iskati edino-le v okvirju habsburške monarhije, ali kdor tega noče vedeti, ta je ali veleizdajalec, ali pa norec in spada v enem slučaju na vislice, v drugem pa v norišnico.« Tako je med drugim govoril dr. Šušteršič ter končal z besedami: »Ob svežem grobu prisegamo zvestobo spominu mrtvega in zvestobo našemu presvitlemn vladarju!« Z gromovitim, navdušenim, ponovnim odobravanjem je sprejel narod njegove besede, ki tolmačijo mišljenje vsega slovenskega ljudstva. Mišljenje slovenskega svobodomiselstva. Gotovi ljudje na Slovenskem, ki so zločin v Sarajevu po svojih časopisih obsojali, pa so se bodisi na tihem, bodisi drugače zavzemali za ideje velesrbstva, so bili po tej veličastni manifestaciji slovenskega ljudstva v Ljubljani, strti. Sprva niti dihati niso mogli. Potem-pa so z vso besnostjo pričeli napadati udeležnike shoda. Troteljstvo (prismojenost), infamnost (nesramnost) je imenoval liberalni »Slovenski Narod« to veliko “patriotično manifestacijo. Udeležnike pa so liberalci psovali s psovko » garjeva bitja •«. Zelo se ču- dimo. da drž. pravdništvo v Ljubljani dopušča na tak način sramotiti veliko patriotično namifestacijo. A nam je tudi samim v zadoščenje, ko vidimo sedaj, kako mislijo zastopniki liberalne in svobodne misli na Slovenskem. Svoje rožičke je pokazala tudi goriška »Soča«, ki tisoče in tisoče avstrijsko mislečih katoliških Slovencev zmerja s »kohorto politični h brezvestneže v.« Manifestacijo za katoliško avstrijsko slovensko misel imenuje »laži«, »psovke«, »lopovščine«, »klerikalcem je treba v obraz pljuniti«. Svoj članek 7. t. m. konča: »Ali res ne more napredna Ljubljana uspešno začeti vsesplošen boj s klerikalci?« Torej tudi ta prikrita »narodna stranka« na Goriškem si želi boja proti klerikalcem, ki niso nič drugega zagrešili nego želeli razvitka katoliškega hrv. - slovenskega ljudstva v okviru habsburške monarhije. Besni in tuli svobodomiselstvo torej tudi pri nas na Slovenskem na celi črti. Priznava na ta način svojo 'velesrbsko propagando. »Slovenski Narod« je že prišel tako daleč, da izgovarja zločinsko dejanje zločinca v Sarajevu, češ, da je njegov čin le posledica obupnih razmet; dasi dobro ve, da so bili ravno Srbi proti katoliškim Hrvatom vedno od vlade in Madžarov podpirani. Naš liberalizem in naše svobodomiselstvo se je pokazalo eno z velesrbsko izdajniško propagando. Gre še celo- naprej in ovaja že Srbom one slovenske tvrdke, ki so katoliškega in avstrijskega mišljenja, da bi jih Srbi bojkotirali. * * * Sedaj se poznamo! Vemo, kako politično smer ubira slovensko svobodomiselstvo po svojih organih »Dan« in »Slovenski Narod«. Kot Slovenci in katoličani: hočemo z vsemi močmi to svobodomiselstvo uničevati, ker ni le največji nasprotnik naše katoliške vere in ljudske nravnosti, ampak tudi. k~i.or sc vidi, radi svoje zveze z velesrbsko propagando, nasmu-nik habsburške monarhije kjer mi Slovenci in Hrvati edino moremo doseči boljšo bodočnost! Franc Ferdinand, ki je zaradi tega umrl, nam bodi pri tem naš vedrii vzor! Gospodom okoli ,L’Eca6 v resen premislek. Ne delamo vseh pristašev laške katoliške stranke odgovornih za to, kar piše »L'Eco«, ker vemo, kdo tiči za njo, in ker vemo, da so si duhovniki po slovenski in furlanski strani dežele kot nekdanji sošolci m mladinski prijatelji v najboljših medsebojnih odnošajih. .le pač le peščica ljudi, ki jim služi »L’Eco« kot odmev njih misli in čustev. Ti se v zadnjem času prav krčevito prizadevajo, da bi nas goriške k a t o I i š k e Slovence pred vlado de -nuncirali kot istovetne z narodno radikalnimi in protikatoliškimi elementi na slovenski strani in ruui nam na ta način naprtili grehe istih. »Gli Slavi«, »gli študenti slavi«, »la stampa slava«, to je tisti koš, v katerega mečejo Srbe in Slovence in pri Slovencih zopet kai-.iiške in svobomisel-ne. Potem pa doitazujejo na naš račun, kakor more to delati je človek, ki hoče z res farizejskim ravjanjem sebe predstavljati vladi kot onega, ki edini ima še zmi- sei za patriotizem. Y t e m j e v s a h ud -b i j a »L’ F c o v c« p i s a v e! V isti "Številki, ko je »L’Lco« prvič prinesla poročilo o dogodkih v Sarajevu, je tudi lopnila z obrekovanjem po nas. Takoj je denuncirala v posebnem članku »Panserlismo«, kako se tudi pri nas kažejo znaki velesrbske propagande. Mi sicer rimamo nič proti temu, če o tem govori, toda hudobijo vidimo v trditvi: »La stampa slava non ha mai deplorato cuesto movimento irredentista, come noi abbiamo deplorato e vivamente criticato il movimento' irredentista italiano.« (»Slovansko časopisje ni nikdar obžalovalo tega iredentističnega gibanja, kakor smo mi obžalovali in živahno obsojali italijansko iredentistično gibanje.«) — Tukaj se »L’Ecc«, oziroma njegovo ozadje, stavi pred strmeče občinstvo in pred vlado kot tistega činitelja, ki tu na Goriškem, oz. na jugu sploh edini ima še zmisel za patriotizem; vsi drugi so nezanesljivi. »L’Eco« edini steber avstrijske misli na slovanskem jugu. »La stampa slava non ha mai deplorato....« Gršega ovaduštva si uiti misliti ne moremo. Ljudje, ki polnijo »L’Fcove« predale, očividno nikdar ne bero ne »Slovenca«, ne »Časa«, pa tudi najbrže »Novega Časa« ne. Zato pa jim seveda ni znam , kako se ravno v teh listih vodi boj proti svobomiselnemu, v službi velesrbstva stoječemu časopisju. Popolnoma neznano jim je tudi, koliko so delali na deželi za av strijsko misel naši predavatelji in organizatorji. Zgoraj navedeni stavek iz »L’E'eo« vsebuje neodpusten napad na delo in čast slovenskega katoliškega ljudstva, katoliških lajikov in slovenske duhovščine, češ da potoni slov. kat. časopisja niso zavračali velesrbskega gibanja. Proti temu tu z vso odločnostjo protestiramo. Takim nizkotnim denuncija-cijam niti od strani najhujših laških liberalcev nismo vajeni Mi se le čudimo, zakaj se L’Eco« v svojem patriotizmu ni zagnala v dež. odbor in dež. glavarja, ker ni zastopal dežele pri pogrebni slavnosti v Trstu in da tam v imenu dežele ni položil vencev na krsti visokih nedolžnih žrtev. Ravno tako se čudimo, zakaj ni »L’Eco« prijela dež. glav. ker ni bil navzoč na goriških tleh, v Nabrežini, da bi s svojo prisotnostjo v imenu dežele mimoidočemu pogrebnemu žalnemu vlaku skazal primerno čast in se mrtvemu nadvojvodi poklonil. Na Kranjskem da o Ljubljani niti ne govorimo je vsaka vasica tekmovala in od daleč so ljudje prihajali, da izkažejo v najvišji meri zadnjo čast pokojnemu prestolonasledniku. Dež. odbor, oz. dež. glavar gor iški pa je vse skupaj omejil na par brzojavk, nič pa ni storil, da bi se še na drug način v imenu dežele izkazala pijeteta pri pogrebnih slavnostih, bodisi v Trstu, bodisi v Nabrežini. Mi smo tega zelo, zelo pogrešali. * * * Očita nam dalje na drugem mestu, da smo katoliški Slovenci (popolari Sloveni) prežeti istega narodnega radikalizma kakor besni protikatoličani. In to je zopet druga zloba, ki nam jo z veliko »ljubeznijo« nudi laški katoliški list v Gorici. Če se torej borimo proti kamori v Gorici, ki so jo laški katoličani pri zadnjih občinskih volitvah rešili poloma, je to narodni radikalizem. Če mi v smislu božjih in naravnih zakonov zahtevamo za siovenske otroke slovenske šole v Gorici, je to seveda zopet narodni radikalizem. Če pa oni o priliki vmeščenja goriškega župana Bombiga z veliko slastjo navajajo njegove besede, kjer župan obljublja »mantenere inalterato il nostro carattere uazionale... e 1’indiscutibile diritte di es-sere noi i padroni in casa nostra«*; —- in če ravno tam navajajo' besede Cesciut-tija, kjer poziva župana, naj vzdržuje »in-contaminato e fulgido il carattere italiano dtlla nostra Gorizia!«**) ter se tako z la škimi liberalci postvaljajo na stališče, da morajo biti Slovenci v Gorici kakor do sedaj brezpravni in sužnji v narodnem o-ziru in pri mestni upravi tedaj je to seveda »katoliška pravičnost in krščanska ljubezen«. In ravno tako je seveda tudi »katoliška pravičnost in krščanska ljubezen«, če se »L’Eco« zaganja v slovenske pridige, ki so se uvedle v stolnici v veliko d u š n o korist slovenskih vernikov. To je naša beseda, izraz lojalnega slovenskega katol. ljudstva. Nerad^ smo to storili, a morali smo, ker je bila katoliška stranka in kat. slov. ljudstvo napadeno in osumničeno v svojih najlojalnejših čustvih. Slovenci in Hrvatje so vedno hodili v boj proti vsem sovražnikom Avstrije in so in bodo vedno pripravljeni iti v boj proti vsakemu sovražniku, najsibo to Srbija ali Italija. *) , da bo vzdrževal nespremenjen nas (laški) narodni značaj (v Gorici) in neoporečno pravico, da ostanemo gospodarji v svoji hiši.« **) »neomadeževan in bleščeč italijanski značaj naše Gorice.« Po umoru Franca Ferdinanda. Bombe za Habsburžane. Zagrebška »Hrvatska« piše: Od dveh akademikov, ki sta bila do nedavnega pristaša srbsko-hrvatske koalicije in člana zagrebške nacionalistične organizacije smo prejeli sledečo, izjavo: »Ob prošlem izletu hrvatskih zagrebških akademikov v Belgrad smo bili v družbi g. Milana Pri-bičeviča, srbskega majorja, ki nas je peljal z desetorico akademikov v srbski vojni arzenal ter pokazal vojne priprave, med drugim tudi bombe, pri čemer je s ciničnim nasmehom rekel: »Gospodje! Ju dozorevajo jabolka za vaše Habsburžane!« Srbski list napovedal napad na Fr. Fer-nanda. »Srbobran«, ki izhaja v Ameriki in ki je nekaka podružnica zagrebškega »Srbizbrana«, je pisal dne 3. decembra pod naslovom: »Mi mu plačamo pot« sledeče: »Avstrijski prestolonaslednik je napovedal za spomlad svoj obisk v Sarajevu. Vsak Srb naj bi si to zapomnil. Ako hoče priti prestolonaslednik v Bosno, bomo mi plačali potne stroške.« Pod naslovom »Sveta osveta« prinaša isti list istega dne sledeče: »Srbi! Zagrabite za orožje, kakršno morete dobiti. Nože, puške, bombe it: dinamit. Vse to je od Boga dovoljeno orožje. Izvršite sveto csveto! Smrt habsburški dinastiji! Večen spomin onim junakom, ki dvignejo proti njej roko!« — 'kako. so srbski listi hujskali. \ngleški list o zaroti. Londonski tednik »John Buli« objavljal senzačno poročilo, .ki cbdoižuje londonsko srbsko poslaništvo sokrivde ob napadu na rajnega nadvojvodo brana Ferdinanda in vojvodinje Hohenherg. »John Buli« trdi, da je ustanovila Srbija pred približno osmimi meseci v svojem londonskem poslaništvu tajno pisarno z nalogom, da agitira proti Avstro-Ogrski. V tej tajni pisarni se je izkuhala zarota preti nadvojvodi Franc Ferdinandu. List pristavlja da oficielnega poslaniškega osebja brez dokazov ne more obtožiti. Ko se je meseca aprila srbsko poslaništvo preselilo iz Belmarouee Mansicns hotela na Quens Gate, so sežgali veliko važnih listin. En kos nekega na pol sežganega spisa ima uredništvo in je »John Buli« fotografijo tega spisa objavil. Od tiskane glave se razločijo še besede tion Rcyale de Ser- bie« in dovolj od datuma, da se spozna 5. april. Vsebina je, kakor trdi »John Buli«, pisana s tajno pisavo tajne pisarne. List trdi, da ima ključ od tajne pisave in podaja sledečo prestavo: »Za popolne odstranitev (elirnination) F. F. vsota 2000 funtov, ki se izplača: 1000 funtov ob Vašem prihodu v Belgrad iz rok gospoda G., ostanek 1000 funtov po končani nalogi, izplačljiv, kakor zgoraj. Vsota 200 funtov za izdatke in za plačilo agentom, predno od tu odpotujejo ...« Crke F. F. naj bi pomenjale Franc Ferdinand. Odgovoren za to odkritje je seveda »John Buli«. Srbska vlada je naročila srbskemu poslaniku v Londonu, naj ta list toži. Kaj je dognala preiskava? Doslej je dognala preiskava, da je bilo ob zaroti udeleženih 20 eseb, ki sc vse nahajajo v zaporih vojaškega sodišča ^ v Sarajevu. »Hrvatski Dnevnik« poroča, da je preiskava doznala »strašne reči«, a ravno zato še ne objavijo podatkov. Med aretiranci se nahaja tudi neki Popovič, ki so ga prijeli v Zemunu. Bil je silno ogorčen, ko je čul, da so aretiranci vse izdali. V jezi je tedaj izjavil: »Pustite me, da se umorim, in ker so tu take kukavice, vam hočem vse natanko povedati, a zlasti to, kdo nas je poslal V Belgrad, da prejmemo bombe in se vadimo v ravnanju ž njim.« Doslej so v Sarajevu potom pre-kega soda usmrtili 3 osebe. Ruski listi o načrtih pok. Fr. Ferdinanda. »Sovremenoje Slovo« očita sr-bofilskcmu časopisju, da zamolčuje važen razlog. Venomer trdi to časopisje, da je bil Franc Ferdinand sovražnik Slovanov. Toda on je ravno hotel združiti Jugoslovane in jim zagotoviti isto stališče, na kakršnem so sedaj Madžari. Že njegova poroka s češko grofico ga je približala Slovanom. Neprijaznost Madžarov proti njegovi osebi dokazuje le njegove simpatije za Hrvate. Franc Ferdinand je hotel za dvo-edino monarhijo pridobiti še tretji jugoslovanski element. Srbi pa, kar priznavata tudi »Golos Moskvy« in »Novoje Vremja«, so hoteli svoje velikosrbske načrte uresničiti in so v svoje kombinacije zapletli tudi Bosno, Dalmacijo in Hrvatsko. V Sarajevu je došlo do konflikta med tema dvema tendencama. 1 Vitem pa ima avstrijsko časopisje tudi popolnoma prav, ako opozarja na nevarnost velikosrbske propagande za monarhijo, Ako bi Avstrija hotela rešiti slovansko vprašanje v čim širšem okviru svobode, bi bil to udarec za velikosrbsko idejo, in s tem bi bili v Bei-gradu in tudi kje druge občutno prizadeti, in gotovo je, da se bo ruska diplomacija zelo trudila, da bo otežkočila rešitev av-strijsko-srbskega vprašanja, kakršno si jc mislil Franc Ferdinand. »Kolokol«, glasilo Avstriji prijaznih ruskih krogov, piše, da je bil Franc Ferdinand prav vsled svoje slovanioljubnosti umorjen. Vse življenje in delovanje po-^e imelo le-ta namen: proslavlje-l(*mnskega imena, kakor je stri j a dozdaj še ni videla. Franc Ferdinand je bil prvi habsburški nadvojvoda, ki je poročil Slovanko. Za svoje otroke jc nastavil slovanske učitelje in svoj dem je prestavil v slovansko Konopište. Tam :e zrastla v njem ideja trialistične monarhije, velikojadranske države, ki naj bi obsegala Hrvatsko, Dalmacijo, Bosno, Hercegovine1 in slovenske dežele. Ta »sovražnik slovanske reči« se je tudi hotel dati kronati v Pragi in Zagrebu. Ta politika pa ni bila všeč »Rdeči Slaviji«, ki sanja o velesrbski demokratični republiki, za katero bi ustanovitev kulturno neprimerno višje stoječe krščanske monarhistične jugoslovanske države z napolslovanskimi habsburškimi kralji pomenila smrt. Drugi vzrok umora pa je bilo krščansko versko prepričanje prestolonaslednika in njegove soproge, zakaj pokojnika nista skrivala svoje antipatije zoper judovsko framason-stvo in socialiste. Pod krogljami rdeče-slovanskih krvnikov je padel v Sarajevu mučenik katoličanstva in vitežki branitelj slovansko monarhistične avstrijske državne misli, v kateri je videl jamstvo za razvoj slovanstva v mejah avstro-ogrske-ga ozemlja. Kako je bil Fr. Ferdinand vedno pripravljen na smrt. Koroški župnik Franc Neuvvirthcr priobčuje svoje spomine na pokojnega prestolonaslednika Frana Ferdinanda in njegovo soprogo, ko je bil leta 1904., 1905. in 1906. župnik v Lollingu, kamor jc viso- ka družina vsa ta leta hodila na poletne počitnice. Pisatelj pripoveduje, kako sta pokojnika vsak dan redno in z veliko zbranostjo prisostvovala sv. maši. Vsako soboto je prišla vojvodinja Hohenberg v cerkev k spovedi in prihodnje jutro je prejela sv. obhajilo. Mnogokrat je vojvodinja s svojini lepim glasom tudi pela pri sv. maši, ako so pevci na koru peli kako znano ji pesem. Najzanimivejši je pa ta-le dogodek: Nekega dne leta 1906., ko je nadvojvodova družina zopet bivala v Lo!-lingu, je zjutraj nenadoma nekdo potrkal na župnikova vrata in takoj nato je vstcpii dvorni mojster Janaček z besedami: »Gospod župnik, gospod nadvojvoda se mora odpeljati v Trst in vas prosi, da bi ga takoj spovedali; zvedel je, da se ondi pripravlja nanj atentat ter je vsled tega zelo vznemirjen«. Župnik je odhitel v grad, kjer so ga takoj peljali v nadvojvodovo sobo. Prestolonaslednik ga je sprejel z besedami: »Oprostite gospod župnik, da sem vas tako zgodaj plieal; v Trst moram iti zastopat Nj. Veličanstvo in življenje nas katerega ni pač nikoli varno. Računati moram s smrtjo. Prosim vas, hitro mi pomagajte napraviti račun z našim Gospodom Bogom.« Ob teh besedah je nadvojvoda župniku ponudil sedež na svojem naslonjaču, sam je pa v generalski gala-uniformi pokleknil na tla in se tako spovedal. Tako živa je bila prestolonaslednikova vera in tako resnična in globoko njegova ponižnost pred Bogom. Kaj piše rajna vojvodinja. FranccsNi list »Gauiois» objavlja pisnu pok. vojv. Hohenberg, ki ga je piša, ki svoji francoski prijateljici 1. 19m, liko prej, ko je bila imenovana za vojvo-danjo. Med drugim piše rajnica: »Ce premišljujem dogodke svojega življenja, vidim, da je posegla vanje Previdnost tako, da sem si na jasnem o velikih dolžnostih, ki mi jih nalaga in vidim, da ima Najvišji posebne namene z menoj. Ponižno se zahvaljujem Stvarniku in upam, da izkažem njegovi sveti Cerkvi hvaležnost za dobrote, s katerimi me je obsipal. Kakoršnokoli bodočnost mi je usoda določila, nikdar ne preneham, da s svojimi močmi delam za slavo Cerkve in za srečo dežele, katere vladi bom vedno posvečala pozornost, deželi, ki jo moj mož najglobokejše ljubi.« Franc Fedinand med slovenskimi sveto-gorskimi romarji. Nekoč je bil nadvojvoda Franc'Ferdinand na Goriškem. Obiskal je svetogor-sko cerkev in tam pobožno molil. Ko se je vračal s Sv. Gore, je srečal večje število slov. romarjev. Nadvojvoda je obstal in se začel ž njimi prijazno pogovarjati. Romarji ga niso poznali. Povpraševal je, od kod so, pri katerem polku je kateri moški služil, kako gre gospodarstvo itd. Ko se je poslovil od romarjev, dal je voditelju 50-kronski bankovec in rekel: »Razdelite si to med seboj. Ljubi Slovenci, molite pri Materi božji na Gori za vašega prestolonaslednika.« — Strme so gledali romarji za njim in se pogovarjali: »Kako dobrega cesarja bomo enkrat imeli.« Domača in zunanja politika. Koraki naše države proti Srbiji. Avstrija bo že v prihodnjih dneh napravila odločen korak v Belgradu radi tragedije v Sarajevu. Položaj je radi tega tako nevaren, da so cene akcijam na dunajski borzi strahovito padle. Veliko pozornost je vzbudil govor ministerskega predsednika Tisze, ki je izzvenel v besedah, da je velika vojna nevarnost. Sedaj po sarajevskem atentatu si je odkrila zarota, ki ima svoje središče v Srbiji. Preiskava je dognala silo natančne podatke, ki se pa javnosti skrivajo. Na podlagi teh podatkov hoče naša država napraviti red na svojih južnih mejah. Mi to iz srca pozdravljamo in želimo, da bi Avstrija svoji časti primerno nastopila, kaznovala zločince ter poskrbela, da bodo zločinci v Belgradu in Srbiji prav tako kaznovani. A ne samo to. Poskrbeti mora tudi, da se v Belgradu in Srbiji popolnoma zatre ognjišče morilcev in velesrbske propagande. To zahteva čast naše države in pa tudi oziri na mir v naši domovini, kjer veiesrbskih agitatorjev ne maramo imeti za nobeno ceno. Vrhu tega je tudi odločna želja nas vseh, kakor tudi vseh avstrijskih narodov, da dobimo zadoščenje za strahoviti zločin v Sarajevu, Veseli nas, v kolikor jo prizadeta srbska vlada, da naša država v tem kmislu hoče napraviti primerene in odločene korake. Smrt ruskega belgrajskega posl. pl, Hart-wiga. Srbijo je zadela te dni velika nenadomestljiva izguba. V petek ob 9. uri zvečer je nenadoma zadela kap ruskega poslanika iiart\viga, ko se je nahajal ravno na avstrijskem poslaništvu v razgovoru z avstr, poslanikom bar. Gieslom! Došli zdravnik je mogel konstatirati smrt. Truplo je bilo prenešeno v rusko poslaništvo. Na izrecno željo ranjk. posl. je ruski car dovolil, da srne biti pl. Hartvvig pokopan v Belgradu in sicer v grobu, katerega mu je podarila belgrajska mestna občina! Pokopan je bil z vojaškimi častmi! Pogreba se je udeležil kralj po zastopniku, vsi ministri, cel dipiomatični zbor i. t. d. Od kro. nanja kralja Petra sem ni videl Belgrad i take svečanosti. Srbija je izgubila v pl. Hartwigu izredno veliko! Hartwig je bil, ki je znal prikleniti Rusijo na Srbijo, Hartwig je bil — dasi po rodu Nemec — eden največjih Srbov. Rusija je imela v njem izbornega diplomata, ki je bil določen za nasledniku sedanjemu ruskemu zunanjemu ministru Sazanovu. Italija. — Velikansko pozornost je vzbudila vest o mobilizaciji v Italiji. 1-talija je vpoklicala pod orožje krog 120.000 mož. Sicer pravijo, da se godi vse to le radi nameravanega železničarskega štraj-ka, toda glasovi nočejo ponehati, da je vse to le vsled skrajno zamotanega mednarod nega položaja. A tudi Anglija se giblje in mobilizira. O priliki velikih vojaških vaj bo zbrala skupaj blizu 500 vojnih ladij. Nemško nacionalne demonstracije proti Slovencem. — Te dni s< imeli Nemci v Celovcu demonstracijsko zborovanje proti Slovencem in to radi tega menda, ker je izdalo železniško inini-sterstvo odredbo, da morajo železniški u-radniki izdajati vozne listke tudi na slovensko zahtevo. Demonstrantje so šli razbijat pred Mohorjevo družbo, pred pisarno dr. Brejca in pred S. K. S. Z., kjer so sneli slovensko napisno desko. No celovški Nemci so lahko ponosni na svojo »kulturo!« Bolgarska zarota. Iz Belgrada poro čajo, da so tam vjeli tri bolgarske zarotnike, Kosto Stepova, Boris Madjarova in Manova, ki so imeli namen izvršiti atentat na zelo visoko osebo v Srbiji. Radi tega se kraljevič Aleksander, ki nadomestuje bolnega očeta, ni udeležil pogreba ruskega poslanika P.ariwiga. Albanija je še vedno ena zelo pre-porna in nevarna točka za Evropo in še posebej za Avstrijo in Italijo. Epiroti so se združili z vstaši in korakajo proti Va-loni. Knez Wied pa gospoduje v Draču v senci topov laških in avstrijskih bojnih ladij: Rumunija hoče poseči v ta albanski šport, a istočasno izjavlja tudi Bolgarija, da ne bo držala križjem rok, ampak bo tudi ona prijela za orožje. Res se Bolgarija oborožuje. Huerta odptopil! Te dni je došla vest, da je mehikanski znani predsednik liuer-ta odstopil! Izvoljen je že nov predsednik Carbahal, ki je pristaš Huertove stranke. iz, naše oganizaeije. Glasnik „Slov. kršč. soc. zveze*. Komen. Dne 19. t. m. v nedeljo ponovi slov. kat izobr. društvo prireditev, ki je žela na binkoštni pondeljek toliko vspe-ha. Poleg točk tamburaškega in pevskega zbora se bo zopet predstavljala resna in pretresujoča narodna igra »Krivoprisež-liik«, in ljubka burka »Dežnik« bo tudi gotovo vzbudila mnogo smeha med občinstvom. Zato pa pridite vsi, ki iščete poštenega veselja v nedeljo v Komen! Začetek veselice bode ob 4h pop. Vstopnina: Sedeži 1 krona, stojišča 40 vin. Odbor. Lokovec. Dan 29. junija je bil za našo organizacijo in vso tuk. katoliško ljudstvo vesel dan, ki ostane v neizbrisnem spominu. Ta dan je nam preč. gosp. dekan Berlot ob asistenci 4 duhovnikov med njimi tudi preč. gosp. Pavletiča, dekana stolne cerkve, blagoslovil novo zastavo kat. slov. izobr. društva, ki ima na eni strani podobo Marije pomočnice kristjanov in na drugi strani podobo sv. Stanislava Kostka. Cerkev je bila nabito polna domačega ljudstva in tujega. Ko se je zastava dvignila in razvila ter se prvič poklonila evharističnemu Kralju v tabernaklju, se je pokazala v svoji lepoti vsem, o- V učen in priden čevljar ravno dobro pomagati. Bil je že več časa bolehen, a da pojde tako naglo, ni nihče slutil. Pokojni je bil zvest član izobraževalnega društva, naročen tudi na »Novi čas« in sploh razumen in priljubljen pri vseli. Od hude žalosti mu je obolel še oče. Člani izobraževalnega društva so mu priredili lep pogreb. Naj počiva v miru! V 13 o v e u je umrl g. Matija P i r c, ki se je boril pod Radeckijem na Laškem in pod Jelačičem na Ogrskem. Vojaštvo se je polnoštevilno udeležilo pogreba. Preiskava in aretacije med jugoslovansko mladino. V Ljubljani, na Dunaju, v Pragi, v Berolinu so se proti jugoslovanskim dijakom uvedle stroge preiskave. Policija je dognala, da obstoje tajne zveze z velesrbskimi težnjami. Aretiranih je več Srbov. Tudi 22 Slovencev je že v zaporu, med njimi 8 študentov. Ne vemo še, kaj je preiskava dognala; toliko pa rečemo: Z vso strogostjo naj se postopa proti tistim, ki neuko mladino zavajajo v svoje mreže. Seveda se pravi krivci znajo o pravem času skriti. Preiskave v Gorici. V sredo popoldne je policija izvršila preiskave v raznih liberalnih društvih v Gorici. Preiskava ni dognala ničesar. Danes izvemo, da je dr. Casapiccola začel preiskavo na lastno> pest. Vloženi so protesti od strani dotič-nih društev. Svetogorska slika M. B. in starinar Gyra. Knjigarna K. T. D. v Gorici je razposlala raznim gospodom knjižico »Svetogorska slika Matere božje in starinar Gyr a«. Dotični gospodje so naprošeni, da naj iz prijaznosti knjižico tudi drugim osebam ponudijo, ki se za zadevo zanimajo. Narodne noše na Kras« Po načrtu in s pomočjo g.čne Ingerl so si omislila dekleta našega »Kat. slov. izobr. društva« narodne noše, v katerih so se pokazale javno v nedeljo na Sv. Mohor. Vesele so teh noš posebno naše matere in ženice, ko" vidijo brhka dekleta v dostojnih in vendar lepih oblekah, ne pa v tistih čudnih mestnih plohih. Ali bi ne bilo lepo in posnemanja vredno to tudi po drugih krajih?! Učiteljske vesti. V seji c. kr. okr. šolskega sveta dne 16. t. m. so bila sklenjena naslednja definitivna nameščenja: Vladi mir Koršič, doslej na Š. Dom v Gorici, je imenovan za učitelja na Banjšicah; .Josip Bric v Rihenbergu za Dornberg; Mirko Perko za Dol pri Opatjeinselu; Ivan Stepančič v Lokvah za Gabrije pri Rubijah: Franc Pavletič Podsabo-tinom za Št. Ferjan; Leop. P oljk za Sv. Križ; Ciril Kofol v Cepovanu za Loko-vec; Alojzij Urbančič na Vogerskem za Miren; Josip Berce za Osek; Viktor Zgonik v Štomažu za Skrilje; Viljem Tomažič za Srednje-Kambreško; Vinko B a n d e i na Vrhu nad Kanalom za Šmartno; Anton A r i g 1 e r v Kojskem za Vrh nad Rubijami; Avgust B reza v- ščk v Lokvah za Kal; Zofija Droč za Banjšice, Mar. K o n i g za Černiče; Roza F i g e 1 za Koisko; Jožefa K u n t i h za ()sek; Alojzija Podberšček za Ozeljan: Ernesta Blažiča v Rihenbergu za Sovodnje; Eliza Ličen v Ajdovščini za Šmarje. Vojaške vaje 28. peh. divizije se bedo vršile 21.—29. avgusta na ozemlju Ajdov-ščina-Gorica-Tolmin. Sodelovalo bo vojaštvo s Primorske in Kranjske. - Planinci pa bodo imeli vaje 17.—29. avgusta na Kobariškem in Bovškem. Za načelnika cestnega odbora kanalskega je bil v sredo izvoljen g. Matevž Pirih iz Kala, za podnačelnika g. Kristjan Velišček iz Debenj. Veselica društva »Šolski Dom« v Gorici. Dne 27. in 28. junija t. 1. je priredilo društvo »Šolski Dom« v »Ti govskem Domu« v Gorici šolsko veselico v korist društva. Oba dneva se je proizvajala spevoigra »Letni časi«, katero je za take prireditve sestavil priznan mladinoljub g. Anton Kosi, nadučitelj v Središču na ta-jerskem. Spevoigro je vodil voditelj »Malega Doma« Avg. Šabec. Uspela je prav dobro, kar je pričalo obilo ploskanje navzočega občinstva. K temu spadajoče žive slike je uprizorila gdč. učiteljica Danica Šantel in so tudi te provzročile vprav frenetičen aplavz. Vsa čast gdč. Šantlovi! Obe veselici sta bili primeroma dobro obiskani. Razstava ročnih del društva »Šolski Dom« v Gorici. V nedeljo dne 12. in v pondeljek dne 13. julija t. 1. so se razstavila v »Novem Domu« kakor tudi v »MaJem Domu«, ročna dela društva »Šolski Dom«. Poleg ročnih del so se razstavile tudi riz-be učenk. Razstava je bila naravnost krasna, kar priča, da se je je udeležilo poleg ogromnega slovenskega občinstva tudi o-bilo Italijanov in Nemcev, ki so bili vsi polni pohvale o razstavljenih predmetih. Vsa čast vsem, gospodičnam učiteljicam, pred vsem pa gdč, voditeljici Emi Arko. Zaprta knjigarna A. Gabršček. V pondeljek popoldne so zaprli knjigarno A. Gabrščeka v »Trg. Domu.« Vojaku je rešil življenje rev. inšpektor redarstva v Gorici g. Ivan Putrih. Saper Vorauer se je šel kopat v Sočo. Soča je precej deroča in mrzla. Vorauer, ki ni znal plavati, je zašel v globokejšo vodo, kjer se je začel potapljati. Klical je na pomoč in prišla je. Slučajno se je nahajal ob Soči gospod Putrih, ki je hitro skočil v vodo in z nevarnostjo svojega življenja izvlekel vojaka iz vode. Vojak je bil one-sveščen. Gosp. Putrih je izvedel na njem z uspehom umetno dihanje; vojak je prišel k sebi. Na pomoč so bili g. Putrihu nekateri vojaki in inženirji Baumgartl hi Lenk. G. Putrih zasluži za svoj pogumen čin javno zahvalo. Strelne vaje topničarjev na Krasu. Gorski topničarski polk št. 3. bo imel o-krog Komna strelne vaje od 30. jr 1. do 5. avgusta. Več laških vohunov so prijeli v Šibeniku v Dalmaciji. Našli sc pri njih načrte šibeniške luke in važnih vojaških posta-jank. Bili so uradniki ondotne cementne tovarne. Podkuljeni! Naznanjamo svetu veselo vest, da glasilo ljubljanskih svobodo-miselcev in velesrbov »Dan« prinesel novico, da naš list dobiva podporo od vlade. Seveda nam kali veselje njegova trditev, da »Nov. Casa« nihče ne bere in da bo propadel. Vladna podpora in to pa ne gre vkup. Torej .se je »Dan« »zmotil«. Značilno je, da ti velesrbski svobodomiselni hujskači vsakega, ki opozarja na te nevarne ljudi, hočejo uničiti z očitkom, češ, da je od vlade podkupljen. Mi pravimo: Ta podla in grda zalega v Ljubljani ni sad naših domačih razmer; ta duh; ki veje po »Danu«, je duh belgrajskeg« svobodomiselstva. In taki ljudje lahko govore o podkupljenosti, — a v lastnih vrstah. Groze s smrtjo. Svobodomiselno vele-srbstvo je začelo groziti s smrtjo! Junaki, ki sta jih vzgojila ljubljanski »Dan« in Slov. Narod«, so poslali dr. Šušteršiču grozilno pismo, da se bo našel človek, ki mu bo potisnii bodalo med rebra. V pismu proslavljajo umor pok. Franca Ferdinanda. — Grozilno pismo z mrtvaško glavo je dobii tudi dr. Lampe. — Kdor se upa postavili tej svojati po robu, ga hočejo spraviti s sveta! Vse pošteno misleče poživljamo, naj odločno nastopijo proti tej »Danovski« in »Narodovi« svojati! Roparski napad na cesti. Dne 9. t. m. so trije lopovi o belem dnevu napadli na cesti med Trstom in Kontoveljem in sicer v bližini vasi Kozjak nekega Jakoba Marcelin iz Vičence. Ustavili so ga ter zahtevali od njega'listnico. Konečno so mu za-žugali s smrtjo, ako naznani napad, ter ga izpustili ko jim je izročil listnico. Velikodušno so mu dali 5 K, da ne bi ostal popolnoma brez denarja. Marcelin se je nato podal na Prosek k orožnikom ter jim naznanil napad. Orožniki so telefonirali policiji v Trst, ki je obvestila vse obmejne postaje. Minolo soboto pa je policija v Červinjanu aretirala dva človeka, ki sta po osebnem opisu osumljena napada na Marcelina. Ta dva sta neki Capucelli m Gaglione, oba iz Barlette v Italiji. Vlom v trgovino z zlatninami. V sredo po noči so tržaški vlomilci hoteli vlomili v trgovino zlatarja Giegorja na Kor-zu. Nočni čuvaj jih je zapazil, s streli iz revolverja poklical redarje, ki so nato u-jeli v Strašicah enega izmed tičkov. Piše se Karl Klose iz Krmina. Ustrelil se je 8. t. m. v Kobaridu rešpi-cijent fer. straže J. Pipan, doma iz Tomaja. Razneslo mu je pol glave. Vzrok samomora navajajo eni kot strah pred kaznijo, drugi pa kot živčno bolezen. Steckenpferd- lilijnomlečnato milo prej ko slej neutrpno z* oakrbo polti in lepote. Pri- Po 80 h povHoil. mmmmmmmBtBtmsm znaua p1 isma. Pri | Sod. B SŽfiBKB 'm, '•m 4 «Sebreljska štedilna posojilnica» *... V* V A Pur ga j, Gospodinjstvo. Navodilo za vsa v domačem gospodinjstvu važna opravila, cena vez. K 2 80 (po pošti 30 v več). Stoletna pratika dvajsetega stoletja 1901 — 2000 cena K 1.30 vez. K 2 (po pošti 20 v več). Pleivveis-Kalinšek, Slovenska kuharica cena okrajšana izdaja vez. K 3.60 (po pošti 30 v več); velika izdaja s slikami K 6 (po pošti 30 v več). Naša zdravila in njih uporaba v domačem zdravljenju, cena K 1.20, vez. K 1.80 (po pošti 20 v več). »Zelišča v podobah". Cena 60 vin. Ta ■knjižica prečočuje domača zdravilna zelišča v naravnih barvah. Označeno je tudi, katere rastline skrivajo v sebi poleg zdravilne moči tudi strup in katere so nestrupene. Kdor bo s to knjižico v roki iskal zdravilnih želišč, katerih ne pozna, jih bo btez težave spoznal in našel. lil 11 l|l 111 lllil 11111111..1111 i l.l 111111111111111 .... n IIIIII1111! |, ,2 = Velika zaloga E E pisarniških, šol - i E skih in vseh v to = E stroko spadajočih potrebščin - itd. itd. itd. - - E Šolske potrebščine t ■ . ■: i- " Ji ,/u. ffigsnS " 9* -* >. x . -.v •' “ . - _ na debelo in drobno priporoča hiilffll M M M v GORICI (Montova liiša) - 1111III111111III1111 ■ 111111111II It 111111111III11111III111II! 1111 Ulili 111 Hill