K STVARNEMU OZADJU V LEVSTIKOVEM KRPANU
Prof. Slodnjak upravičeno domneva, da je pisatelj poleg znanih nam slovenskih in srbskih ljudskih motivov, ki so pobudili povest, moral slišati »še neko, danes neznano pripovedko o Krpanu, kakor mu jo je nekdo pripovedoval, in je bila tovorniška preobrazba pripovedke o boju kmeta s plemičem« (Slodnjak, Martin Krpan v mohorjanskem Cvetju 1934, str. 10 do 12). Ljudsko izročilo, ki je v Pivki (St. Petru na Krasu) menda še danes živo, postavlja po Müllnerjevi ugotovitvi temu junaku med tovorniki fiktivno domačijo k Sv. Trojici blizu Pivke in Postojne. Ta lokacija ustreza tudi detajlu v Levstikovi povesti, v katerem Krpan s kobilico sreča cesarjevo kočijo na veliki cesti nekje na Notranjskem, dve uri hoda od svoje domačije. Na tej primorski magistrali, ki je držala v Trst oziroma Koper, je bilo tovor-ništvo s soljo — v rokah so ga imeli Notranjci in Ciči — najbolj razgibano, tam je morala tudi ljudska pripovedka o tovorniku Krpanu živeti najbolj krepko in neokrnjeno. S tem blagom so navadno tihotapili: beneške soli iz Kopra Avstrija sploh ni dovoljevala kupovati in prodajati, pa tudi glede domače tržaške je odpravila monopol in uvedla prosto trgovino šele 1819 (Mal, Zgodovina slov. naroda, str. 526)
Zdaj nastaja vprašanje, kako je prišel Levstik do suponirane ljudske pripovedke in z njo do epskega motiva o Krpanu. Ne smemo si misliti, da je bilo tovor-ništvo s soljo in vinom vezano le na osrednjo prometno žilo od morja do Ljubljane. Bilo je razvito tudi drugod, tako na Dolenjskem v okolici Velikih Lašč, kjer ilovnata in kamnita zemlja ni mogla preživljati vseh ljudi. Tamkajšnji tovorniki so bili pridni in podjetni ljudje, bili so več na poti kot doma (kakor sosednji Ribničani in Koče-varji, ki-ošnjarji s suho robo), sol so prenašali na trpežnih hrvaških konjičih in jo prodajali včasih za denar, navadno pa v zameno za dobro žito (mernik soli za mernik dobrega žita). Nakupovali so jo ali prav v omenjenih primorskih mestih ali pa na živahnem trgu v Cerknici, jo nato tovorili čez hribovite Bloke ter jo prodajali širom po Dolenjskem, včasih pa hodili z njo celo na Štajersko. Za Dobrepolje, ki je bilo za Velike Lašče fara še v drugi polovici prejšnjega stoletja, pravi Valvasor med drugim dobesedno: »Vsi tukajšnji prebivalci so tovorniki s soljo.« V samih Laščah, kjer je svet še manj rodoviten kot v sosednjem Dobrepolju, so se domačini preživljali z zidarstvom, žganjem apna in tovorjenjem soli (Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, II. knjiga, 36., 41. in druga poglavja; Mrkun, Obrti in trgovina veliko-laškega okraja, 1943).
V Laščah je bila po vsej verjetnosti stalna tovorniška postojanka v gostilni pri Drakslerici, tam se namreč cepi pot proti Karlovici in Blokam (druga se na Bloke vzpenja iz Sodražice). V tej gostilni so se še v Levstikovih mladih letih zbirali nekdanji tovorniki, tedaj že sivolEisi možje, in pesnik jih je slišal modrovati o starih časih, »kako so sol nosili iz daljnih morskih mest in z vinom tovorili, ko ni bilo še cest« (Levstik, Povsod ni sreče. Pesmi 1854; v rokopisu za poznejšo nameravano izdajo pri Kleinu: »kako so sol nosili tam od primorskih mest«). Od teh nekdanjih laško-dobrepoljskih tovornikov, v katerih je očitno živel še močan stanovski ponos, je pesnik moral zvedeti notranjsko ljudsko pripovedko o njihovem junaškem tovarišu Krpanu. (Ko je kasneje, 1858, prišel za domačega učitelja na Vilharjevo graščino Kaleč pri St. Petru, se je lahko seznanil tudi s Krpanovo domovino.) Močilar, »star siv mož« iz Močil, zaselka med Retjćimi in Podpoljanami, čigar pripoved tvori okvir Levstikovi povesti, je bil verjetno eden izmed teh nekdanjih tovornikov ali pa je vsaj zajemal iz tovorniškega izročila, ki je bilo tedaj v Laščah še živo in splošna ljudska last. Od teh svojih rojakov — nekdanjih tovornikov pa Levstik ni dobil le epskega motiva o Krpanu, ob njih je mogel posredno študirati tudi junakovo izražanje, značaj in miselnost, skratka, lahko je še v vsem zajemal iz njegovega svojevrstnega stanovskega ambienta. joža Mahnič
88