9 Ključne besede Descartes, analiza in sinteza, metoda, epistemologija, Papos, Spinoza Povzetek Descartesovo pojmovanje razlike med analitično in sintetično metodo predstavlja eno bolj enigmatičnih tém njegovega opusa. Problem se v literaturi ponavadi zgosti v dveh vprašanjih: Kako točno Descartes razume analizo in sintezo, ali, v kolikšni meri dolguje svoje pojmovanje analize grškim geometrom? In pa: V katerih spisih uporablja eno ali drugo? Descartesovi lastni zapisi porajajo več vprašanj kot odgovorov. Članek najprej analizira nekatere klasične odlomke, ki se nanašajo na vprašanje metode, pri tem pa problematizira Gueroultovo simetrično shemo, v kateri naj bi analiza pripadala redu spoznanja, sinteza pa redu stvari. Čeprav je imel Descartes analizo za primernejšo me- todo metafizike, se sintetičnim razlagam ni povsem odrekel. V članku predlagamo, da sintezo poleg krajšega povzetka nekaterih dokazov more geometrico v Drugih odgovorih iščemo tudi v Descartesovi fiziki, čeprav sam Descartes tega nikjer metodološko nere- flektira.1 Ratio Cognoscendi and Ratio Essendi: Some Remarks on Descartes’ Notions of Analysis and Synthesis Keywords Descartes, analysis and sythesis, method, epistemology, Pappus of Alexandria, Spinoza 1 Članek je rezultat dela na raziskovalnem programu P6-0252 »Filozofske raziskave«, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Gregor Kroupa* Ratio cognoscendi in ratio essendi: opombe k Descartesovemu pojmovanju analize in sinteze1 * Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani gregor.kroupa@ff.uni-lj.si Filozofski vestnik issn 0353-4510 | Letnik 45 | Številka 3 | 2024 | 9–26 cc by-sa 4.0 | doi: 10.3986/fv.45.3.01 10 gregor kroupa Abstract Descartes’ conception of the distinction between the analytic and synthetic method is one of the more enigmatic themes of his oeuvre. The problem in the secondary lite- rature usually boils down to two questions: First, what exactly does Descartes mean by analysis and synthesis, or, to what extent does he owe his conception of analysis to the Greek geometers? And second, in which writings does he use one or the other? Descartes' own writings raise more questions than they answer. The paper first analyses some classic passages that address the question of method, problematising Gueroult’s symmetrical scheme in which analysis is supposed to belong to the order of knowled- ge and synthesis to the order of things. Although Descartes considered analysis to be the more appropriate method of metaphysics, he did not completely renounce synthetic explanations. In the paper we suggest that, in addition to the brief summary, more ge- ometrico, of some proofs in the Second Replies, synthesis is to be sought in Descartes’ physics, although Descartes himself nowhere reflects on this methodologically. ∞ Na nekem ključnem mestu svojega zgodnjega, vendar neobjavljenega dela Re- gulae ad directionem ingenii, natančneje v dvanajstem pravilu, ki vsebuje nema- ra najpodrobnejšo obravnavo njegove slovite metode, Descartes zapiše navidez neproblematično trditev, »da moramo na posamezno stvar v redu našega spo- znanja gledati drugače kakor tedaj, ko o isti stvari govorimo tako, kot dejansko obstaja«.2 Na prvi pogled se zdi, da stavek povzema neko dokaj standardno in ne posebej zanimivo dvojnost moderne filozofije, ki zadeva razmerje med epi- stemologijo in ontologijo, med idejami in stvarmi, razlogi in vzroki, med tem, kar so včasih imenovali ratio cognoscendi in ratio essendi; ker je epistemološko vprašanje tu še vedno vprašanje premostitve med subjektom in objektom, se 2 Regulae ad directionem ingenii (AT X:418). Reference v oklepaju se nanašajo na standar- dno izdajo (AT, rimska št. zv., št. str.): René Descartes, Œuvres de Descartes, uredila Paul Tannery in Charles Adam, 11 zv. (Pariz: Vrin, 1964–76). Kjer ni navedena tudi slovenska izdaja, je prevod moj. Slovenske prevode navajam po naslednjih izdajah: Meditacije z Ugovori in odgovori, prev. Primož Simoniti in Kajetan Škraban (Ljubljana: Društvo za teo- retsko psihoanalizo, 2021); Principi filozofije: Prvi in drugi del, ur. Matjaž Vesel, prev. Nataša Homar, Matej Hriberšek in Miha Marek (Ljubljana: Založba ZRC, 2023); Razprava o meto- di za pravilno vodenje razuma in iskanje resnice v znanostih, prev. Saša Jerele (Ljubljana: Založba ZRC, 2007), Svet ali Traktat o svetlobi, prev. Miha Marek (Ljubljana: Založba ZRC, v pripravi). 11 ratio cognoscendi in ratio essendi pravi, ker jaz še vedno ni povsem posrkal vase sveta v transcendentalni operaci- ji, je resnica v ujemanju, prilagajanju, v adaequatio. Vendar gre tu še za nekaj drugega – za podvojitev znotraj same metode. Descar- tesova trditev kaže na to, da sicer resda obstaja razkorak med redom stvari in redom spoznanja stvari, a ta v prvi vrsti ne zadeva nepopolnega spoznanja ali celo nedostopnosti stvari same, tega, da je skratka nikoli ne moremo izčrpati, da ne moremo do njenega bistva, do stvari »na sebi« ali kaj podobnega, marveč zadeva prav ordo – sámo zaporedje stvari v procesu odkrivanja se nujno razli- kuje od zaporedja odvisnosti stvari samih. Red razlogov ni enak redu vzrokov. Kot pravi Gueroult, je »razvidno, da se pogoji, ki omogočajo gotovo spoznanje resnice, razlikujejo od pogojev, ki sami povzročijo, da stvari so ali obstajajo ter da veriženje mojih spoznanj ni veriženje dejanskih stvari«.3 Inavguralna gesta prvoosebnega filozofiranja v Meditacijah v tem smislu utemeljuje pristop, po ka- terem lahko o naravnem redu stvari govorimo šele tedaj, ko smo jih poprej pod- vrgli povsem drugačnemu redu idej ali spoznanja. Od cogita se tako povzpnemo do obstoja Boga, njegove resnicoljubnosti, od tod do realne razlike med dušo in telesom itn.; šele naknadno je mogoče razviti sistem, po katerem je, naspro- tno, na ravni biti obstoj subjekta odvisen od obstoja Boga in kjer razloček med telesom in dušo ne izhaja iz subjektove introspekcije, ampak iz prvih principov, občih kategorij in resnic o bistvu materialnih in mislečih substanc. Prvi način, ki favorizira ratio cognoscendi, je torej dominanten v Meditacijah, pa tudi v Raz- pravi o metodi, in je po Descartesovih lastnih besedah zavezan metodi analize, medtem ko naj bi bil drugi, ki zasleduje ratio essendi, istoveten s sintezo ali ti- stim načinom razlage, ki naj bi ga Descartes uporabil v Principih filozofije4 in pa na koncu Drugih odgovorov k Meditacijam, ko ustreže Mersennovi prošnji, »če bi na koncu vaših ovržb najprej postavili nekaj definicij, postulatov in aksiomov, in vso stvar izpeljali z geometrijsko metodo, v kateri ste tako izvedeni«.5 Descar- tes nato bralcu postreže s kratko filozofsko vajo v geometrijski metodi, ki nosi 3 Martial Gueroult, Descartes selon l’ordre des raisons I.: L’âme et Dieu (Pariz: Aubier, 1953), 26. Gre za klasično Gueroultovo tezo, ki jo je rad ponavljal; gl. tudi Martial Gueroult, Études sur Descartes, Spinoza, Malebranche et Leibniz (Hildesheim: Olms, 1970), 46. 4 Gl. Gueroult, Descartes selon l’ordre des raisons, 22. 5 Meditacije, »Drugi ugovori«, 143 (AT VII:128). 12 gregor kroupa naslov Argumenti, ki dokazujejo obstoj Boga in razloček med dušo in telesom, ure- jeni po geometrijski metodi.6 Toda Gueroultova shema, ki red ratio essendi enači s sintezo Principov, red ra- tio cognoscendi pa z analizo Meditacij, je skoraj preveč pregledna in simetrična. Postavi nas namreč pred sveženj problemov, ki pestijo Descartesove interprete že od nekdaj in ki bi jih lahko povzeli v naslednjih ključnih vprašanjih: kako se sploh razlikujeta analitična in sintetična metoda? Kako se analiza v Meditacijah navezuje na tisti vir, ki ga Descartes na nekaj mestih izrecno priznava, namreč na Paposov opis geometrijske analize v sedmi knjigi Collectiones? Je res mogo- če obravnavati Principe filozofije kot primerek sinteze ali pa se je tej metodi De- scartes povsem odpovedal? In še: ali je res mogoče ratio essendi enačiti s sinte- zo? Odgovorili bomo le na zadnji dve vprašanji, vendar ne moremo mimo vsaj osnovnih opredelitev glede ostalih. Tanquam Descartes je večkrat izrazil sum, da so imeli grški geometri analizo, se pravi me- todo odkrivanja dokazov, za ezoteričen nauk,7 svoje dokaze pa so zato podajali le sintetično, jih izpeljevali iz omenjenih »definicij, postulatov in aksiomov«, kar je bržkone razlog, da je imel sintezo – najslovitejši primer te so bili zagotovo Evklidovi Elementi – za paradigmo geometrijskega načina tudi Mersenne. Ven- dar pa je Descartes glede podrobnosti svoje analitične metode komaj kaj bolj zgovoren od svojih predhodnikov, Drugi odgovori, edino mesto, kjer se Descartes nekoliko razpiše o analizi in sintezi, pa so nam tu le deloma v pomoč. V čem se torej kartezijanska analiza razlikuje od sinteze? 6 Meditacije, »Argumenti, ki dokazujejo obstoj Boga in razloček med dušo in telesom, ureje- ni po geometrijski metodi«, 164–70 (AT VII:160–70). 7 Gl. Meditacije, »Drugi odgovori«, 161 (AT VII:156). Na tem mestu je treba popraviti sicer izvrsten slovenski prevod Ugovorov in odgovorov, ki navaja, da so antični geometri »sin- tezo tako čislali, da so jo hranili zase kot kakor nekakšno posvečeno skrivnost«; moj pou- darek. V odvisniku quia ipsam tanti faciebant se namreč zaimek ipsam nedvomno nana- ša na analizo in ne sintezo. Gl. tudi Regulæ, 4. pravilo (AT X:373). Descartes sicer v svoji Geometriji stori podobno. Kot razloži Mersennu, »glede Paposovega problema pa sem [v 2. knjigi Geometrije] podal le konstrukcijo in celoten dokaz [la demonstration], ne da bi vklju- čil celotno analizo [...]; konstrukcijo sem naredil, kakor arhitekti gradijo zgradbe, tako da sem samo predpisal, kaj je treba storiti in prepustil fizično delo tesarjem in kamnosekom«. Descartesovo pismo Mersennu, 31. marca 1638 (AT II:83). 13 ratio cognoscendi in ratio essendi Analiza kaže pravo pot, po kateri je bila neka stvar odkrita metodično in tako rekoč a priori, tako da jo bo bralec, če ji želi slediti in biti dovolj pozoren na vse, razumel enako popolno in jo napravil za svojo v isti meri, kakor če bi jo bil od- kril sam. Vendar pa ta pot nima sredstev, s katerimi bi nepozornega ali upornega bralca pripravila do tega, da verjame sklepom. Če se mu izmuzne še tako majhna izmed premis, se namreč ne pokaže nujnost iz nje izpeljanih sklepov. Pogosto se tudi zgodi, da se ta pot mnogih stvari komajda dotakne, ker so dovolj pozornemu bralcu pač očitne, čeprav bi bilo nanje treba posebej opozoriti. Narobe pa sinteza ubere nasprotno pot in se poslužuje tako rekoč raziskovanja a posteriori (čeprav je pri sintezi dokaz kot tak pogosto bolj a priori kakor pri ana- lizi) in jasno dokaže svoje sklepe in pri tem rabi dolgo vrsto definicij, postulatov, aksiomov, teoremov in problemov, tako da v primeru, da kdo zanika katerega iz- med sklepov, ta metoda nemudoma pokaže, da je ta sklep vsebovan že v pred- hodnih izjavah in tako bralca, pa naj je ta še tako sovražen in trmoglav, prisili v soglasje. Vendar nas ta pot ne zadovolji tako kakor prva in ne zadošča ukaželjnim duhovom, saj ne pouči o načinu, na katerega je bila stvar odkrita.8 Malokateri odlomek v Descartesovem opusu je sprožil več različnih interpreta- cij. Najprej opozorimo na to, da o postopku analize, ki je na tem mestu osre- dnja téma, ne izvemo pravzaprav ničesar. Šele na podlagi opredelitve sinteze, ki nakaže, da ta postopa od prvih principov k sklepom, lahko domnevamo, da je usmeritev analize obrnjena, torej od rezultatov k prvim principom, saj »sinte- za ubere nasprotno pot«. Descartes je sicer veliko bolj zgovoren glede prednosti obeh metod – v nadaljevanju tako na primer postavi, da je sinteza v geometriji, kjer so »prve spoznave« empirično preverljive, prikladno nadaljevanje analize, medtem ko jih je v metafiziki pravzaprav najtežje uvideti in je zato zanjo sinteza manj primerna9 –, a osnovna definicija značilnosti postopkov umanjka. Mor- da je na delu tiha predpostavka, da je razloček med analizo in sintezo splošno znan, vendar pa ta samoumevnost takoj trči ob notorično enigmatične formula- cije. Težavni mesti v zgornjem opisu sta namreč trditvi, da je analiza tanquam, »tako rekoč«, a priori, sinteza pa »tako rekoč« a posteriori. Uveljavljeni pomen obeh izrazov je bil v predkantovski filozofiji prav nasproten od tistega, kar se zdi – tudi v Descartesovem skopem opisu – bistvo analize in sinteze. Pomen obeh 8 Meditacije, »Drugi odgovori«, 161 (AT VII:155–56). 9 Gl. Meditacije, »Drugi odgovori«, 162 (AT VII:156–57). 14 gregor kroupa terminov je bil sicer dovolj uveljavljen v sholastiki in pozneje: a priori v tem kon- tekstu vselej pomeni postopanje od vzrokov k učinkom, vendar pa so Meditacije, o katerih nam Descartes zagotavlja, da so vseskozi analitične, očitno primerek nasprotnega vrstnega reda. Raziskovanje a posteriori – od učinkov k vzrokom – je torej tisto, ki v običajnem pomenu ustreza analizi, vendar ga Descartes na tem mestu presenetljivo pripiše sintezi, o kateri pa izrecno trdi, da napreduje od definicij, postulatov, aksiomov itn. k sklepom. Da Descartes tu ni mogel imeti v mislih kakega povsem drugega pomena terminov a priori in a posteriori, potrjuje tudi francoska izdaja Meditacij iz leta 1647, ki v Cleslierjevem prevodu ugovorov in odgovorov, ki ga je Descartes avtoriziral, oba izraza nadomesti z razlago, da analiza pokaže, comment les effets dépendent des causes, kako so učinki odvisni od vzrokov, sinteza pa dokazuje svoje sklepe comme en examinant les causes par leurs effets, kakor da bi raziskovali vzroke skozi njihove učinke.10 A četudi bi razrešili pomen tega enigmatičnega tanquam (k čemur se še vrne- mo), ostaja brez nadaljnje razlage najmanj konfuzen pomen dostavka v oklepa- ju, ki sintetičnim dokazom kljub vsemu priznava, da so »pogosto« bolj apriorni od analitičnih. Ali moramo tu predpostaviti simetrično trditev, po kateri so ana- litični »pogosto« bolj aposteriorni od sintetičnih, čeprav Descartes izrecno ne trdi nič takega? Lex Newman precizno ugotavlja,11 da komentatorji vsi po vrsti spregledajo neko ključno podrobnost v tekstu, namreč, da Descartes izraza a priori in a posteriori rabi na dveh različnih ravneh: ko govori o metodi ali o razi- skovanju v širšem pomenu, je analiza »tako rekoč a priori«, sinteza pa »tako re- koč a posteriori«, sinteza pa je »pogosto bolj a priori« le tedaj, ko govorimo o do- kazu (probatio). Slednje se sicer ujema s sprejetim pomenom obeh terminov, ni- kakor pa ne razloži, zakaj bi takšen dokaz bil aprioren le »pogosto«, ne pa vselej. Ta komplikacija, ki zadeva bistvo analitične in sintetične metode, saj postavlja pod vprašaj samo usmeritev postopka, s tem pa zamegli prav tisto, kar bi moralo kar najjasneje zagotavljati njuno distinkcijo, očitno spremlja razumevanje obeh 10 Les Méditatons métaphysiques (AT IX-1:121, 122). Da z obema izrazoma nedvomno misli prav to, potrjuje tudi več mest iz korespondence, gl. npr. Descartesova pisma Mersennu, 10. maja 1632 (AT I:250–51), Plempiusu, 20. decembra 1637 (AT I:476–77) in pismo anoni- mnemu kritiku Hyperaspistesu, avgusta 1641 (AT III:422). 11 Gl. Lex Newman, »Descartes on the Method of Analysis,« v: The Oxford Handbook of Descartes and Cartesianism, ur. Steven Nadler, Tad M. Schmaltz in Delphine Antoine- Mahut (Oxford: Oxford University Press, 2019), 70–71. 15 ratio cognoscendi in ratio essendi metod že od samega začetka. Definicija geometrijske analize, na katero se sklicu- je Descartes, se nahaja na začetku sedme knjige Collectiones Paposa iz Aleksan- drije (4. st. n. št.), in je dvoumna tako rekoč na istem mestu: Analiza je pot od tistega, kar iščemo, kakor da bi bilo to že sprejeto, po vrstnem redu tega, kar sledi [διὰ τῶν ἑξῆς ἀκολούθων], k tistemu, kar je sprejeto v sintezi. Pri analizi namreč predpostavimo, da je tisto, kar iščemo, že doseženo, in razi- skujemo, iz česa to sledi, nato kaj je predhodno [τὸ προηγούμενον] temu drugemu, dokler ne najdemo nečesa že poznanega ali nekaj, kar štejemo med prva načela. Takšno metodo imenujemo analiza, kolikor je obratna rešitev [ἀνάπαλιν λύσιν]. Pri sintezi pa nasprotno predpostavimo kot doseženo tisto, kar smo pri analizi dose- gli nazadnje, in razvrstimo po naravnem redu kot posledice [ἑπόμενα] tisto, kar je bilo [v analizi] predhodno [τὰ προηγούμενα], jih povežemo ter dosežemo kon- strukcijo tistega, kar iščemo. To imenujemo sinteza.12 Težava je v tem, kako razumeti τὸ ἀκόλουθον, kar se običajno prevaja kot (lo- gična) »posledica«, vendar lahko pomeni tudi tisto, kar sledi v zaporedju, kar nekaj zasleduje ali pa gre skupaj s čim, kar nekaj spremlja ali nečemu ustreza. Če namreč v analizi začnemo pri tem, kar je že dano na začetku kot rezultat in iščemo premise, vse dokler ne pridemo do tistega, s čimer navadno začenja sin- teza, se pravi k prvim načelom (definicijam, aksiomom in postulatom itn.), po- tem ni jasno, vsaj če τὸ ἀκόλουθον razumemo kot logično posledico, kako naj bi se do teh dokopali »po vrstnem redu tega, kar sledi«, saj vendar ne iščemo tega, kaj sledi, ampak iz česa sledi tisto, kar je bilo dano na začetku. Po eni stra- ni ni dvoma o tem, da iščemo premise določene trditve p, vendar se tu zdi, da hkrati iščemo tudi logične posledice p. Interpretacija sinteze je sicer na tem me- stu manj problematična, saj po pričakovanjih napredujemo od prvih načel in premis k posledicam (v tem primeru: h konstrukciji teorema). A kot sta dovolj prepričljivo pokazala Jaakko Hintikka in Unto Remes, izrazov ακολουθεῖν in τὸ ἀκόλουθον Papos nikjer ne uprablja v pomenu posledice ali logične implikacije, ampak bolj ohlapno kot povezavo, ki gre v obratni smeri, kajti za logične impli- kacije vselej uporablja termine, kot so ἀπόδειξις in pa – kot v citiranem odlomku 12 Cit. po grško-angleški izdaji: Papos [Pappus of Alexandria], Book 7 of the Collection, prev. in ur. Alexander Jones (New York: Springer, 1986), 83.11–23. Pomagamo si tudi z bolj dobese- dnim prevodom v Jaakko Hintikka in Unto Remes, The Method of Analysis: Its Geometrical Origin and Its General Significance (Dordrecht: Reidel, 1974), 8–9. 16 gregor kroupa pri opisu sinteze – ἑπόμενα. Tisto, kar sledi, torej v tem kontekstu ne sledi v lo- gični implikaciji, ampak v sukcesiji korakov, ki usmerja iskanje premis tistega, kar iščemo.13 V analizi sklep tako rekoč (tanquam!) zasede mesto premise, kajti premise iščemo izhajajoč iz tistega, kar je (pred)postavljeno kot rezultat. Če torej iz p sledi q, potem iz q ne sledi nujno p (razen v primeru ekvivalence), vendar pa je p zdaj rezultat analize, ki se je začela s q. Z eno besedo, premisa resda ne sledi iz sklepa, vendar pa v analizi sledi sklepu. Oba odlomka, Paposovega in Descartesovega, bi veljalo brati vzporedno. V no- vejših komentarjih14 se namreč rešitve dvoumnosti, ki jih povzroča tanquam, ka- korkoli se tudi razlikujejo, vendarle sukajo okrog dejstva, da je perspektiva spo- znavnega subjekta glede na red vzrokov in učinkov obrnjena; da so učinki, ki so v sintezi sekundarni, z ozirom na spoznanje v analizi primarni. Prav tako so v sin- tezi vzroki, iz katerih izpeljujemo učinke, v tem smislu aposteriorni, ker je sinteza sama sekundarna in pogojena z analizo. Descartesov tanquam torej ne spreminja pomena terminov a priori in a posteriori, ampak zgolj podčrta dejstvo, da v ana- lizi, se pravi v logiki odkrivanja, vzrok zasede mesto sklepa, ki ga iščemo, učinek pa mesto premise, iz katere izhajamo. Ker je za Descartesa analiza edina možna pot odkrivanja resnice, je tanquam a priori, ker najprej le analiza omogoča dedu- cirati vzroke iz učinkov, ki so subjektu v določeni situaciji dani. Sinteza kot emi- nentna pot dokaza pa je kot taka tanquam aposteriori, ker je kljub vsej strogosti in apriornosti svojih dokazov sekundarna in predpostavlja aplikacijo principov kot prvih vzrokov, ki so bili vzpostavljeni z analizo kot njeni rezultati.15 Do te točke je vzporednica med Descartesom in Paposom smiselna, omejitev pa seveda predstavlja že dejstvo, da se Paposov opis analize in sinteze nanaša na konstruiranje likov in dokazovanje izrekov (v nadaljevanju razlikuje med t. i. te- 13 Gl. Hintikka in Remes, Method of Analysis, 14. 14 Gl. npr. Jean-Marie Beyssade, Descartes au fil de l’ordre (Pariz: Presses universitaires de France, 2001), 198; Stephen Gaukroger, Cartesian Logic: An Essay on Descartes’s Conception of Inference (New York: Oxford University Press, 1989), 99–102; Timothy J. Reiss, »Neo- Aristotle and Method: Between Zabarella and Descartes«, v: Descartes' Natural Philosophy, ur. John Schuster, Stephen Gaukroger in John Sutton (London: Routledge, 2000), 210–11; Newman, »Method of Analysis«, 70–71. Za nekoliko drugačno interpretacijo prim. Benoît Timmermans, »The Originality of Descartes’s Conception of Analysis as Discovery«, Journal of the History of Ideas 60, št. 3 (julij 1999): 441–45, https://doi.org/10.2307/3654012. 15 Gl. Olivier Dubouclez, Descartes et la voie de l’analyse (Pariz: Presses universitaires de France, 2013), 268–69. 17 ratio cognoscendi in ratio essendi oretsko in problemsko analizo, ne pa tudi sintezo)16 ter da – ne glede na to, da se je Descartes v svoji Geometriji ubadal prav s tem – geometrijska metoda na me- tafiziko ni prenosljiva brez preostanka. V Meditacijah denimo subjekt izhaja iz obstoja jaza, ki pa ni zgolj predpostavljen kot tisto, »kar iščemo, kakor da bi bilo to že sprejeto«, ampak je ta obstoj zagotovljen s cogitom, od tod pa raziskuje, »iz česa sledi«, in na ta način ugotavlja, da je njegovo bistvo mišljenje, da njegov obstoj predpostavlja obstoj Boga, da ta jamči za zanesljivost jasnosti in razloč- nosti idej itn. Nemara lažje kot v metafiziki bi bilo najti vzporednice z geometrijo v naravoslovju: analiza potemtakem začne z nekim problemom, z geometrijsko konstrukcijo oziroma razlago naravnega pojava, in išče predpostavke oziroma obče zakonitosti, ki omogočajo konstruirati lik oziroma razložiti empirični po- jav. Sinteza nasprotno začne z občimi zakonitostmi, aksiomi, postulati, definici- jami ter iz njih gradi dokaz, demonstrira konstrukcijo lika oziroma s pomočjo z analizo pridobljene vednosti o naravi razloži možnost pojavov. Vendar pa vprašanje usmeritve analize in sinteze, čeprav je ključno, še zdaleč ne izčrpa niti najosnovnejših razsežnosti problema njunega razmerja. Obratna smer izpeljevanja morda zagotavlja reverzibilnost analize in sinteze, nikakor pa ne enostavne zrcalne simetričnosti, kajti v nasprotnem primeru, kot smo že vi- deli, bi bila veriga implikacij pravzaprav veriga ekvivalenc. V Descartesovi ana- litični metodi, naj gre za metafizične ali naravoslovne razlage, pa nikoli nimamo opravka zgolj z linearno verigo razlogov, ampak, kot pravi Hintikka, z »mrežo funkcionalnih odvisnosti med znanim in neznanim«,17 se pravi, z ugotavljanjem določene konfiguracije razlogov, bitnosti ali enostavnih narav, natures simpli- ces, kot je Descartes še v Pravilih imenoval atome svoje epistemologije,18 ki imajo funkcijo konceptualnih elementov ali ultimativnih razlogov v redu spoznanja. Analiza je povrhu hevristična metoda in potemtakem mnogo bolj zmotljiva kot sinteza, kajti v iskanju pravih predpostavk mora postavljati hipoteze in jih pre- verjati. Ključna razlika med analizo in sintezo bi bila torej v tem, da analiza v svojem iskanju dopušča slepe ulice, zmote in je, kot povzema Árpád Szabó, fal- lible, sinteza pa infallible.19 16 Papos, Book 7 of the Collection, 83.24–85.12. 17 Jaakko Hintikka, »A Discourse on Descartes’ Method«, v: René Descartes' Meditations on First Philosophy in Focus, ur. Stanley Tweyman (London: Routledge, 1993), 131, tudi 127. 18 Gl. Regulae, 6. in 8. pravilo (AT X:381, 383, 399 passim). 19 Árpád Szabó, »Working Backwards and Proving by Synthesis«, v: Hintikka and Remes, Method of Analysis, 124. 18 gregor kroupa Sinteza kot ratio essendi? Ker je Descartes v svojih spisih vsaj deklarativno vseskozi dajal prednost ana- lizi, lahko ob vseh poskusih identifikacije njenih izvorov in inspiracij, ob pri- merjanju geometrijskih dokazov in filozofske argumentacije, kaj hitro zanemari- mo določene značilnosti sinteze, ki jo je Descartesovo stoletje vendarle imelo za mos geometricus v ožjem pomenu. Poglejmo nekoliko podrobneje, kaj, če sploh kaj, lahko imamo pri Descartesu za aplikacijo sinteze. Najprej je treba problematizirati interpretacijo, ki smo jo omenili na začetku, na- mreč, da kolikor analiza sledi zahtevam gotovosti (ratio cognoscendi), sintetično zaporedje izraža dejanske povezave in »resnico stvari« (ratio essendi).20 Zdi se namreč, da to Gueroultovo tezo spodbija nadaljevanje natanko tistega odlomka iz Descartesovih Pravil, ki ga sam jemlje za izhodišče: Najprej torej rečemo, da moramo na posamezno stvar v redu našega spoznanja gledati drugače kakor tedaj, ko o isti stvari govorimo tako, kot dejansko obstaja. Kajti če na primer vzamemo neko razsežno in oblikovano telo, bomo priznali, da je z vidika stvari same nekaj, kar je eno in enostavno: v tem smislu namreč ne mo- remo reči, da je sestavljeno iz telesne narave, razsežnosti in oblike, saj ti deli ni- koli niso obstajali ločeno drug od drugega. Z ozirom na naš um pa rečemo, da telo je sestavljeno iz teh treh narav, ker smo doumeli vsako posebej, še preden smo lahko presodili, da se nahajajo skupaj v enem in istem predmetu.21 Glede na ratio essendi je torej telo eno samo. Toda če smo doumeli te narave vsa- ko posebej ter iz njih sestavili pojem telesa, smo izvedli sintezo. Med konceptu- alnimi določili telesa je torej kvečjemu distinctio rationis,22 razloček razuma; kot taka nujno izražajo ratio cognoscendi, saj gre za atomarne gradnike spoznanja, s katerimi pa operirata tako analiza kot sinteza, le da so prvi principi (denimo najsplošnejše zakonitosti narave, atributi materije, splošne kategorije realnosti) enkrat deziderati raziskovanja, v katerih jih identificiramo kot vzroke, drugič pa izhodišča, s katerimi demonstriramo učinke. Če je spoznanje telesa prav v konfi- guraciji tovrstnih enostavnih narav, potem ne le analiza, ampak tudi sinteza pri- 20 Gueroult, Descartes selon l’ordre des raisons, 26–27. 21 Regulæ, 12. pravilo (AT X:418). 22 Gl. Principi filozofije, 1. del, 57. člen, 51 (AT VIII-1:30). 19 ratio cognoscendi in ratio essendi pada strogo le redu spoznanja, saj je v redu biti, »z vidika stvari same«, kot nas prepričuje sam Descartes, telo enostavno – konceptualno kompleksno je le »z ozirom na naš um«. Sinteza torej ne more reprezentirati reda biti, kajti ne veriži »pogojev, ki sami povzročijo, da stvari so ali obstajajo«, kot je trdil Gueroult, am- pak je orodje konstrukcije pojmov ali dokazov. Postopek sinteze je metodičen, razlog v konstrukciji sintetičnega dokaza se ne prekriva z vzrokom obstoja stvari same, ali drugače, logični princip ni hkrati ontološki.23 Na ravni dejanske verige vzrokov in posledic namreč ni prav nič sintetičnega, kajti Descartesov Bog ne ustvarja teles s kombiniranjem razsežnosti, oblike in drugih modusov – to je na- mreč prikaz inteligibilnosti zgradbe sveta, ne pa postopek njegove dejanske kre- acije. Sinteza torej ne pripada redu ratio essendi v smislu logične reprezentacije produkcije stvari, ki bi morala sovpadati s časovno osjo dejanskega zaporedja vzrokov in učinkov, ampak je idealizirana rekonstrukcija verige razlogov, kon- ceptualni ustroj, ki v pojmih razgrne »atome smisla«.24 Descartes more geometrico Če torej lahko le s težavo sledimo vsem indicem, ki nam omogočajo razvozla- ti Descartesovo pojmovanje sinteze v razmerju do analize, če se naposled tudi sprijaznimo z njegovo redkobesednostjo, ker je sintezi manj naklonjen kot ana- lizi, pa vendarle ne moremo reči, da je sintezo kot splošno metodo razlage v svojem opusu popolnoma zanemaril. Vzemimo zapis, o katerem kot o edinem z gotovostjo vemo, da ga je imel Descartes za primerek sinteze – Argumente, ki dokazujejo obstoj Boga na koncu Drugih odgovorov. Kaj je na njem zares sinte- tičnega, kar bi se skladalo z ugotovitvami, ki smo jih podali zgoraj in z Descarte- sovimi eksplicitnimi navedbami v odgovoru Mersennu? Tekst je nekoliko nena- vaden: deset definicij, prav toliko aksiomov in sedem postulatov podpira le tri propozicije o obstoju Boga in eno o realni razliki med duhom in telesom. Količi- na izpeljav je seveda okrnjena zaradi samega konteksta, v katerem se pojavijo, kajti Descartes postreže le z vzorcem, ki bi zadovoljil Mersennovo radovednost. Pa vendar – v Argumentih je ontološki dokaz resda naveden pred obema apo- 23 Causa sive ratio je sicer, kot je dovolj znano, Descartesova sintagma: »Ker je neznanskost njegove [božje] narave vzrok oziroma razlog, zaradi katerega ne potrebuje vzroka za obstoj […].« Meditacije, »Argumenti«, 167 (AT VII:165). V tem primeru, kot ugotavlja tudi Hintikka (»Discourse on Descartes’ Method«, 122), je bistvo lahko tudi učinkujoči vzrok, ne »v stro- gem smislu«, ampak le analogno, itn. Meditacije, »Četrti odgovori«, 217–18 (AT VII:239–40). 24 Dubouclez, Descartes et la voie de l’analyse, 260. 20 gregor kroupa steriornima dokazoma iz Tretje meditacije (vsaj v tem primeru je torej vrstni red obrnjen), pa čeprav se v nobenem koraku ne sklicujeta nanj, zato je zaporedje propozicij pravzaprav nepomembno in bi le stežka upravičilo vtis, da je do te za- menjave prišlo zaradi kakega drugačnega metodološkega prijema. Vsa sintetič- nost Argumentov je tako predvsem v tem, da se propozicije sklicujejo na vnaprej dane definicije, aksiome in postulate in je torej mogoče distinkcijo med analizo in sintezo zreducirati na mesto, ki ga v njiju zasedajo prvi principi (najsi bodo to natures simplices, osnovne opredelitve misleče in materialne substance, načelo vzročne adekvatnosti, po katerem mora biti v učinku vsaj toliko realnosti kot v vzroku, ali kaj podobnega), medtem ko je vrstni red samih dokazov in izpeljav sekundaren, zgolj s splošno veljavno omejitvijo »da mora biti to, kar je navede- no najprej, spoznano brez vsakršne pomoči tega, kar sledi«.25 V primeru Principov filozofije je tu še dodatno vprašanje pristnosti pojasnila, da v nasprotju z Meditacijami v njih avtor docet et sythetice agit, da torej ne stopa po poti analitičnega odkrivanja, ampak sintetičnega poučevanja resni- ce, saj se ta trditev pojavi le kot naknadno poročilo o Descartesovih besedah, ki naj bi jih izrekel v nekakšnem intervjuju, ki ga danes poznamo pod naslo- vom Pogovor z Burmanom.26 Da je natančnost tega zapisa nezanesljiva, je bilo že dokumentirano,27 povrhu se lahko zgolj strinjamo s pozivom k previdnosti, da je sicer mogoče uporabiti tudi tekst negotove avtorske pristnosti, kolikor služi kot podpora določenemu branju, ki je bilo vzpostavljeno na osnovi zanesljivejše opore v tekstu, nikakor pa ga ne moremo vzeti za edini odgovor na neko notorič- no problematično vprašanje, o katerem Descartes ne spregovori nikjer drugje.28 A četudi zanemarimo tekstnokritična vprašanja, je dovolj pomenljivo, da Princi- pi začenjajo, povsem enako kot Meditacije, z metodičnim dvomom, ki mu sledijo cogito, razloček med mislečo in telesno substanco, apriorni in oba aposteriorna dokaza obstoja Boga, principi materialnega sveta itn. Razen obrnjenega zapo- redja dokazov božjega obstoja torej vsaj v prvem delu nimamo dovolj oprijemlji- ve spremembe razvrstitve posameznih razlag, ki bi lahko kakorkoli upravičila tezo, da je Descartes v Principih nameraval podati celoto svoje filozofije kot sin- 25 Meditacije, »Drugi odgovori«, 161 (AT VII:155). 26 Pogovor z Burmanom (AT V:153). 27 Gl. npr. Daniel Garber, Descartes Embodied: Reading Cartesian Philosophy through Cartesian Science (Cambridge: Cambridge University Press, 2001), 59. 28 Gl. Garber, 59. 21 ratio cognoscendi in ratio essendi tezo.29 Strinjati bi se bilo mogoče le z nekoliko bolj zadržano tezo, da so Principi primerek sinteze zgolj v tem smislu, da se najprej lotijo metafizičnih »korenin« (prvi del) Descartesovega drevesa iz predgovora k francoski izdaji,30 nato »de- bla« splošnih značilnosti materialnega sveta (drugi del), nato vidnega univerzu- ma (tretji del) in na koncu zemeljskih pojavov (četrti del), da torej napredujejo od splošnega k posebnemu v razvrstitvi posameznih tematskih sklopov, ne pa tudi v samem zaporedju korakov izpeljave in argumentacije. Dalje, da Principi niso zares obveljali za sintetično zasnovan spis niti med De- scartesovimi najpronicljivejšimi sodobniki in prvimi komentatorji, kaže tudi edino delo, ki ga je v svojem življenju pod lastnim imenom objavil Spinoza – Re- nati des Cartes Pricipia philosophiae more geometrico demonstrata (1663), ki, kot zatrjuje že sam naslov, hoče pretolmačiti vsebino Principov (do začetka tretjega dela) po geometrijski metodi. Pobudnik za nastanek tega spisa je bil Spinozov prijatelj Lodewijk Meyer, ki mu je prišlo na uho, kot sam pravi v predgovoru k Spinozovim Principom, da je Spinoza leidenskemu študentu teologije Johanne- su Caesariusu narekoval svojo razlago drugega dela Principov, in je zato prosil Spinozo, če bi prav on, ki je vešč tako analitične kot sintetične metode, povrhu pa še odličen poznavalec Descartesovega dela, »hotel to, kar je [Descartes] napi- sal v analitičnem [sic!] redu, pretvoriti v sintetičnega in dokazati na način, ki ga poznajo geometri«.31 Tako Meyer kot Spinoza očitno nista v Descartesovih Prin- cipih videla metode sinteze, vsaj ne dovolj dosledne sinteze, kar lahko kaj hitro opazimo ob nekaterih ključnih strukturnih preureditvah, ki jih naredi Spinoza v svoji interpretaciji. Ker je Spinoza Descartesove Principe filozofije spisal v na- glici, je vzel za osnovo prvega dela, ki ga je dodal šele na Meyerjevo željo, prav tekst Descartesovih Argumentov, iz katerih dobesedno citira posamezne defini- cije in aksiome, jih po potrebi izpušča, dopolnjuje, komentira ali prerazporedi, tako da je mogoče Spinozovo interpretacijo prvega dela brati tudi kot zgolj raz- širitev Argumentov, v kateri Descartesove štiri propozicije o obstoju Boga in re- alni razliki med dušo in telesom dopolni z vrsto drugih propozicij, zlasti o Bogu, ki tvorijo jedro prvega dela. V drugem delu, ki obravnava principe materialnih stvari, Spinoza navede najprej devet definicij (razsežnosti, substance, atoma, 29 Gl. Garber, 62. 30 Gl. Principi filozofije, »Predgovor«, 135 (AT IX:14). 31 Lodewijk Meyer, predgovor k »Renati des Cartes Pricipiorum philosophiae Pars I. & II.«, avtorja Benedicta de Spinoze, v: Spinoza Opera, ur. Carl Gebhardt, 4 zv. (Heidelberg: Carl Winter, 1925), 1:129. 22 gregor kroupa praznine, prostora, gibanja itn.) in enaindvajset aksiomov,32 ki jih izlušči iz po- sameznih oštevilčenih odstavkov Descartesovega teksta. Bistvo sintetične pre- ureditve Principov je tako tudi pri Spinozi zlasti v tem, da se vse predpostavke nadaljnjih izpeljav zberejo na enem mestu, na samem začetku, ter se nanje v posameznih propozicijah zgolj sklicuje. Zato tudi v nobeni geometrijski meto- di, kakorkoli ohlapno jo že razumemo, bržkone ni mogoče začeti z dvomom o obstoju zunanjega sveta in večnih resnic. Kljub temu je prvih sedem odstavkov Descartesovih Principov namenjeno preformuliranju glavnih poant Prve medi- tacije. A ker je po drugi strani dvom inavguralna poteza kartezijanske filozofije, se mu v svoji različici Principov Spinoza ne more povsem izogniti in prestavi raz- meroma obširno obravnavo metode dvoma pred prve definicije v uvodni razpra- vljalni del (»Prolegomenon«),33 ki pa ima formo precej manj strukturirane proze v primerjavi s preostalim besedilom, ki je urejeno po definicijah, aksiomih in propozicijah, se pravi, more geometrico. Des cieux, des astres, une Terre Se torej moramo sprijazniti s tem, da je Descartes v Meditacijah postopal anali- tično, da je edini vzorec sinteze, vsaj po Descartesovih lastnih merilih, v Argu- mentih in da je šele Spinoza ponudil globlji vpogled v to, kakšna bi bila Descar- tesova filozofija, če bi bila podana kot sinteza? Do te točke smo predpostavlja- li, da sta bila sinteza in mos geometricus v splošnem razumevanju sinonimna. Kljub temu pa bi bilo nemara mogoče iskati elemente sinteze na mestih, kjer se Descartes manj sklicuje na geometrijo, njegova razlaga pa formalno niti naj- manj ne posnema Evklidovih Elementov. V svojih naravoslovnih spisih, zlasti v Svetu ter v tretjem in četrtem delu Princi- pov, Descartes ustvari skorajda aprioristično fiziko, ki iz kombinacije temeljnih uvidov v bistvo materialne substance (se pravi, iz mehanicističnih principov in zakonov gibanja, ki vladajo delcem homogene materije) deducira nič manj kot celoten svet, univerzum v vsej njegovi raznolikosti. Spomnimo se, kako Descar- tes v Razpravi o metodi povzema svoje početje v tedaj neobjavljenem Svetu: 32 Gl. Benedict de Spinoza, »Renati des Cartes Principiorum philosophiae Pars I. & II.«, v: Spinoza Opera, 1:181–85. 33 Spinoza, 1:141–49. 23 ratio cognoscendi in ratio essendi Kot prvo sem na splošno poskušal odkriti načela ali prve vzroke vsega, kar na sve- tu je ali bi lahko bilo; vendar sem pri tem upošteval edinole Boga, ki ga je ustva- ril, in sem jih izpeljeval le iz določenih semen resnic, ki so že po naravi v naših dušah. Zatem sem pretehtal, kateri so prvi in najobičajnejši učinki, ki jih lahko iz- peljemo iz teh vzrokov: in zdi se mi, da sem tako odkril nebo, zvezde, Zemljo [des cieux, des astres, une Terre] in na Zemlji celo vodo, zrak, ogenj, minerale in še ne- katere druge podobne stvari, ki so najbolj običajne od vseh in najpreprostejše, in jih je potemtakem najlažje spoznati.34 Tu torej dobimo še neko drugačno in s strani komentatorjev povsem spregleda- no sliko tega, kaj pomeni postopati sintetično. Descartes, kot vemo, v šestem delu Sveta predstavi svojo genezo nekega hipotetičnega »novega sveta«, pri ka- terem predpostavi le to, da Bog ustvari neko nedoločeno količino materije in ji nato vtisne zakone narave oziroma zakone gibanja. V nadaljnjih izpeljavah legitimira teoretske predpostavke svoje fizike s tem, da prikaže, kako je zgolj s kombiniranjem le-teh mogoče generirati svet, ki je podoben našemu.35 Vendar bodimo pozorni, kaj točno vzklije iz teh »semen resnic«: ne nebesa, zvezde, pla- neti in Zemlja našega univerzuma, marveč des cieux, des astres, une Terre, se pravi neki možen univerzum, ki ni nujno tudi dejanski, čeprav mu je lahko na las podoben. Za to retorično maniro obstaja več razlogov,36 a izpostavimo zlasti naslednjega: ker je s pomočjo sinteze, ki razgrne, kakšni učinki sledijo iz temelj- nih principov delovanja materialnega univerzuma, mogoče izpeljati totaliteto neprotislovnih svetov, ji umanjka razlikovalni kriterij, po katerem bi identifici- rala učinke, ki so dejanski in ne zgolj možni. Prav to pove Descartes v nadalje- vanju tega citata: Ko pa sem nato hotel preiti k bolj posebnim učinkom, se mi jih je razgrnilo mno- go različnih, celo toliko, da sem menil, da človeški duh ne zmore razločevati med formami ali vrstami teles, ki so na Zemlji, in neskončno vrsto tistih, ki bi lahko bile, če bi jih tja postavila Božja volja; in da bi jih potemtakem lahko prilagodili 34 Razprava o metodi, 6. del, 93–95 (AT VI:63–64). 35 Gl. Svet, 6. pogl. (AT XI:31–36). 36 Za nekatere druge motivacije za slovito hipotezo »novega sveta« gl. Gregor Kroupa, »Descartesovo stvarjenje sveta: Rojstvo genetične epistemologije«, Filozofski vestnik 43, št. 1 (2022): 49–66, https://doi.org/10.3986/fv.43.1.03. 24 gregor kroupa naši rabi le tako, da bi prešli k vzrokom prek učinkov in se pri tem naslonili na več posebnih opazovanj. 37 Prav na tem mestu torej najdemo povsem nov element v razliki med analizo in sintezo, vsaj kolikor jo zasledujemo v Descartesovi fiziki. Z nerestriktivnim so- postavljanjem – drugo ime za sintezo je compositio – principov materije dobimo vselej preveč, v tem primeru paleto neprotislovnih svetov, stvari, »ki bi lahko bile, če bi jih tja postavila Božja volja«; naloga analize, ki napreduje »k vzro- kom prek učinkov«, je zdaj ta, da empirično, s pomočjo »posebnih opazovanj«, izloči tiste, ki niso del našega sveta. Povsem apriorna fizika namreč ni samo mogoča, je celo najpopolnejša forma znanosti, kot zapiše Descartes v nekem pi- smu Mersennu,38 medtem ko je aposteriorno raziskovanje iz učinkov pravzaprav zgolj metodično ugibanje, ki iz nabora vseh možnih skuša identificirati pravilno kombinacijo vzrokov in pogojev empiričnega dejstva. Da bi sinteza izražala ratio essendi, pa bi morali privzeti perspektivo, v kateri osnovni pojmi in enostavne narave ne pripadajo zgolj epistemološki ravni, tem- več sovpadejo z realno sfero možnih svetov, ki so ontološko utemeljeni v božjem duhu. Nekaj desetletij pozneje je na tak način o sintezi razmišljal Leibniz, ko je v margino rokopisa neizdanega dela z naslovom Dialogus zapisal stavek: Cum Deus calculat et cogitationem exercet fit mundus; ko Bog računa in razmišlja, nastane svet.39 Literatura Beyssade, Jean-Marie. Descartes au fil de l’ordre. Pariz: Presses universitaires de France, 2001. Descartes, René. Meditacije z Ugovori in odgovori. Prevedla Primož Simoniti in Kajetan Škraban. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2021. . Œuvres de Descartes. Uredila Charles Adam in Paul Tannery. 11 zvezkov. Pariz: J. Vrin, 1964–74. . Principi filozofije: Prvi in drugi del. Uredil Matjaž Vesel. Prevedli Nataša Homar, Ma- tej Hriberšek in Miha Marek. Ljubljana: Založba ZRC, 2023. 37 Razprava o metodi, 6. del, 93–95 (AT VI:64). 38 Gl. Descartesovo pismo Mersennu, 10. maja 1632 (AT I:250–51). 39 Gottfried Wilhelm Leibniz, »Dialogus«, v: Sämtliche Schriften und Briefe (Berlin: Akademie Verlag, 1923–), 6. serija, 4:22. 25 ratio cognoscendi in ratio essendi . Razprava o metodi za pravilno vodenje razuma in iskanje resnice v znanostih. Preve- dla Saša Jerele. Ljubljana: Založba ZRC, 2007. . Svet ali Traktat o svetlobi. Prevedel Miha Marek. Ljubljana, Založba ZRC, v pripravi. Dubouclez, Olivier. Descartes et la voie de l’analyse. Pariz: Presses universitaires de Fran- ce, 2013. Garber, Daniel. Descartes Embodied: Reading Cartesian Philosophy through Cartesian Sci- ence. Cambridge: Cambridge University Press, 2001. Gaukroger, Stephen. Cartesian Logic: An Essay on Descartes’s Conception of Inference. New York: Oxford University Press, 1989. Gueroult, Martial. Descartes selon l’ordre des raisons I.: L’âme et Dieu. Pariz: Aubier, 1953. . Études sur Descartes, Spinoza, Malebranche et Leibniz. Hildesheim: Olms, 1970. Hintikka, Jaakko. »A Discourse on Descartes’ Method«. V: Rene Descartes’ Meditations on First Philosophy in Focus, uredil Stanley Tweyman, 118–34. London: Routledge, 1993. Hintikka, Jaakko, in Unto Remes. The Method of Analysis: Its Geometrical Origin and Its General Significance. Dordrecht: D. Reidel, 1974. Kroupa, Gregor. »Descartesovo stvarjenje sveta: Rojstvo genetične epistemologije«. Filo- zofski vestnik 43, št. 1 (2022): 49–66. https://doi.org/10.3986/fv.43.1.03. Leibniz, Gottlieb Wilhelm. »Dialogus«. V: Philosophische Schriften, 1677–Juni 1960, uredi- li Heinrich Schepers, Martin Schneider, Gerhard Biller, Ursula Franke in Herma Klie- ge-Biller, 20–24. 6. serija, 4. zv. Sämtliche Schriften und Briefe. Berlin: Akademie Ver- lag, 1999. Newman, Lex. »Descartes on the Method of Analysis.« V: The Oxford Handbook of Descar- tes and Cartesianism, uredili Steven Nadler, Tad M. Schmaltz in Delphine Antoine- -Mahut, 65–88. Oxford: Oxford University Press, 2019. Papos [Pappus of Alexandria]. Book 7 of the Collection. Prevedel in uredil Alexander Jo- nes. New York: Springer, 1986. Reiss, Timothy J. »Neo-Aristotle and Method: Between Zabarella and Descartes«. V: De- scartes’ Natural Philosophy, uredili John Schuster, Stephen Gaukroger in John Sutton, 195–228. London: Routledge, 2000. Spinoza, Benedict de. »Renati des Cartes Principiorum philosophiae Pars I. & II.«. V: Kor- te verhandeling van God / De mensch en den zelfs welstand, Renati des Cartes Principi- orum philosophiae Pars I. & II., Cogitata metaphysica, Compendium gramatices linguæ hebrææ, uredil Carl Gebhardt, 141–230. Zv. 1 Spinoza Opera. Heidelberg: Carl Winters, 1925. Szabó, Árpád. »Working Backwards and Proving by Synthesis«. Apendiks 1 v Method of Analysis, avtorjev Jaakka Hintikke in Unta Remesa, 118–30. Dordrecht: D. Reidel, 1974. Timmermans, Benoît. »The Originality of Descartes’s Conception of Analysis as Di- scovery«. Journal of the History of Ideas 60, št. 3 (julij 1999): 433–47. https://doi. org/10.2307/3654012.