OCnjiia C. V
SLivt)en)e in
Stev. &.	jCjubJjatta i2. avgusta	£etc 3.
»Dekliška glava*
.Pžisba lesarja .V Pkrnta^
Dr. Wottgang Wetsh
Zdravljenje tuberkuloze z dijeto
Epohaino odkritje nemškega zdravnika dr, Gersona
Pred nekaj dnevi je veliki nemški kirurg Sauerbruch predaval v berlinski medicinski družbi o metodi, ki jo je odkril bielefeldski zdravnik dr. Max Gerson in ki jo na Sauerbruohovi kliniki že pet let uspešno prakticirajo — o metodi, katere bistvo ni nič drugega, kakor stroga dijeta. S to dijeto je moči tuberkulozna obolenja ali popolnoma ozdraviti ali pa — ker pri pljučni tuberkulozi znanost le nerada rabi besedo »ozdravljenje« — zelo bistveno izboljšati, lupus (kožno tuberkulozo) in kostno sušico, nasproti katerima je bila zdravniška veda dosedaj skoro brez moči, pa so z Gersonovo dijeto že popolnoma ozdravili.
Težko je v nekaj besedah obseči ves pomen tega velikega odkritja; komur je še v spominu, da je Finsen že za samo odkritje, da bi nekatere oblike lupusa bilo moči izboljšati z obsevanjem s kremenjakovo svetiljko, dobil Noblovo nagrado, bo razumel, koliko večjo pozornost zasluži šele Gerson, pa če ne bi bil pokazal ničesar drugega, kakor samo to, da lahko brez vsakršnih žarnic in medikamentov ozdraviš strašno kožno bolezen samo s smotreno hranitvijo. Toda po svedoč-bah Sauerbrucha in Herrmannsdorfer-ja, ki kot kirurga gotovo nista posebno naklonjena čistemu dijetskemu zdravljenju, ni Gersonova metoda uspešna samo za lupus, ampak pomaga tudi za kostno in druge tuberkuloze. Zato postavlja to odkritje po vsej pravici drugače skoro neznanega bielefeldske-ga zdravnika Maxa Gersona v prvo vrsto dobrotnikov človeštva.
Toda kakor je koncem koncev vse na svetu samo naključje, tako je tudi Gerson čisto slučajno prišel na pot, ki ga je potlej privedla do rešitve tako velikih problemov. Gerson je že izza študentovskih let trpel na migreni (glavobolu) — in tako je našel zdravila, za lupus in tuberkulozo in še nekatere druge bolezni.
Ker je imel migreno ,»,
Gerson je po promociji (1905) najprej deloval na oddelkih za tuberkulozo profesorja Alberta Frankla in kasneje profesorja Krčiniga, ki si je ste-
kel posebno mnogo zaslug za pljučno diagnostiko; le-tega je (od leta 1909.) nadomeščal Magnus Levy. Levy se je posebno zanimal za motnje v izmenjavi snovi in je tudi mladega Gersona napotil na to, da je ure in ure, dan za dnem meril količine klora, ki so ga izločali na obistih, sladkorni bolezni in protinu trpeči ljudje v se^i. Pri tem je Gerson odkril, da trpe ne samo ti bolniki, ampak tudi nervozni, histerični in sušični ljudje brez izjeme na nerednem izločanju klora.
Med tem ko izloči normalen človeli v seči na dan kakih dvajset do pet in dvajset gramov klora, se pri teh bolnikih primeri, da ga izločijo včasi samo pet do dvanajst gramov. Pacijenti so Gersonu povedali, da se vselej slabše počutijo, kadar imajo malo seči, in prav iste dni je opazoval Gerson slabše izločanje klora. Ti dve dejstvi je Gerson instinktivno spravil v zvezo. Ker ne pride dovolj klora na dan, je presodil, da mora ostati nekje v telesu, in ker se bolniki takrat počutijo slabše, si je dejal, da bi to utegnilo biti nekako v zvezi s klorom, ki ga zadrže v telesu. In s tem je storil prvi korak do svojega poznejšega odkritja.
Poskusi z različnimi dijetami
Gerson je trpel na podedovani migreni, ki so jo imele že njegova mati, babica in prababica. Ponavljala se mu je redno vsaka dva, tri tedne s tako hudim bruhanjem, da je mladi zdravnik izbljuval po cele golide povžitih jedi in žolča. Zaman je iskal pomoči pri svojih šefih in drugih zdravniških veličinah; šele ko je doznal o uspelih poskusih dveh italijanskih zdravnikov, ki sta za migreno priporočala vegetarijansko hrano, se je skušal tudi sam ozdraviti s strogo dijeto.
Pri tem je izhajat iz pravilnega nazora, da je na ta način podedovana migrena nekaka »konstitucijalna* bolezen. Zato je skušal doseči izboljšanje s spremembo konstitucije — zakaj zdravila so ga bila pustila na cedilu. Tako si je radikalno izpremenil svojo hrano. Kar po vrsti je začel z dijeto' piajenega mleka, ko mu to ni nič po-
magalo, z dijeto sadja, solate in kruha, potlej z dijeto sadja, solate, ktiiha in sočivja, ki jo je naposled izpopolnil z mlekom, jajci, sadnimi soki in malo mleka.
Ker tudi to ni kaj prida zaleglo, se je Gerson domislil, da bi tudi pri njem kakor pri njegovih nervoznih pacijentih utegnilo iti za retencijo (zadržanje) klora. Preiskoval je samega sebe več tednov in izkazalo se je, da je s svojo domnevo imel prav. Tudi pri njem se je od časa do časa pojavilo zmanjšano izločanje klora. Preiskoval se je še dalje. Sodeč, da mora zaradi zadržanja klora v telesnem gospodarstvu, zlasti pa v presnavljanju mineralnih snovi nastopiti nered, je skušal ta »nered« zmanjšati z izločenjem klora iz hrane: ker tvori klor (z natrijem: natrijev klorid) kuhinjsko sol,'je preizkusil najprej kombinacijo svoje vegetarijanske hrane z istočasnim odtegnenjem kuhinjske soli.
In glej, stanje se mu je izboljšalo in naposled je popolnoma okreval. Prvi Gersonov usipeh je bil dosežen: ozdravil si je migreno.
Polagoma je začel Gerson tudi pri drugih pacijentih, ki so tožili nad migreno, preizkušati svojo novo dijeto. Takrat ni v tej metodi videl še ničesar bistveno novega, zakaj tudi drugi so pri prirodnem zdravljenju že operirali z dijeto in ne brez uspehov. Toda Gerson si ni želel samo trenutnega uspeha, nego »preureditev« vsega organizma po svoji dijeti. Skušal je tedaj dognati, po kolikih mesecih ali letih zdravljenja z dijeto naj bi nastopila ta preureditev in bi se bolno presnavljanje trajno in končnoveljavno uravnovesilo.
Opazovanje pri živčno in tuberkulozno obolelih ljudeh
Med tem ko je Gerson delal te poskuse na ljudeh, ki so bili bolni na migreni, je opazil, da je tudi mnogo tuberkuloznih pacijentov bolehalo obenem na migreni. 2e Charcot je bil dognal, da obstoji neka skupna bolezenska dispozicija (često na podlagi dedičnosti) za tuberkulozo, nervoiznost, protin itd., bodisi da se dve bolezni radi hkrati pojavita, bodisi da druga drugo izključuje, kakor na primer migrena in apo-pleksija (kap). To Gharcotovo dognanje je Gersona najprej privedlo na misel, da utegnejo imeti migrena in dru-živčne bolezni (ki iiii ie aotem zdru-
žil pod pojem črevesne in srčne migrene in ki vse segajo nazaj na krče od-nosno razširjenja tako zvanega živčnega sistema drobovja) skupen izvor in da bi se zato vse dale ozdraviti z dijeto, iz katere je klor izločen. Tako je krog svoje terapije razširil na vse živčne bolezni in je obenem začel s plašnimi poskusi na tuberkuloznih pacijentih; vendar ni dosegel kakih posebnih uspehov, čeprav je zabeležil splošno izboljšanje.
Šele leta 1912. je napravil drugi korali v tej smeri, in sicer spet po samem naključju. V izvestju dunajske klinika iz leta 1854. je našel razpravo o kemičnih izpremembah od tuberkuloze in karcinoma degeneriranega tkiva. V tej razpravi je bil dunajski zdravnik že pred dvema generacijama objavil študijo o količini soli v tuberkuloznem (in od raka degeneriranem) tkivu in ugotovil, da je pri vseh teh boleznih opažati bistveno zvišanje klora, hkrati pa zmanjšanje količine kalcija (apnenca), in drugih soli.
Ta ugotovitev sicer ni zapadla po-zaibljenju, toda včasi je, kakor se je nekoč izrazil filozof, »prekleto dolga pot od mrežnice do možganov, od videnja do doumetja«. V Gersonovem primeru je ta pot trajala šestdeset let, preden so zdravniki spoznali, kolikega pomena je, ako bolno tkivo obogati na kloru in obuboža na drugih soleh. Gerson je spoznal, da je njegova dotedanja terapija — spraviti klor iz telesa in ga kolikor moči malo spustiti v bolni organizem — sicer prava, a nezadostna. Kalcija in drugih soli je treba organizmu, ki jih potrebuje, še posebej dovajati.
Tako je Gerson začel delati na svojem solnem preparatu« ki vsebuje danes pod imenom »mineralogen« kakih trinajst kalcijevih in drugih solnih zmesi. Pred vojno je predpisoval štiri soli. a uspehi niso docela ustrelili, čeprav so se tuberkulozni bolniki pri tem bolje počutili kakor v katerikoli drugi zdravniški oskrbi, ki so se ji bili prej podvrgli. Svetovna vojna je potlej pretrgala nadaljnje delo mladega zdravnika: izkustva namreč uče, da velike vojne dijetskim raziskavam niso bas s prospeh.
Prvi veliki uspehi
Sele po inflaciji je Gerson, ki se je bil po končani vojni nastanil v Biek>
feldu kot zdravnik za notranje in živčne bolezni, spet začel z dijetskim zdravljenjem migrene. In spet je imel srečo. Neki pisarniški ravnatelj iz Bie-lefelda je že več ko d^set let trpel na lupusu (kožni tuberkulozi), ki mu je razjedel že ves obraz; obenem je bolehal tudi na migieni in je prišel k dr. Gersonu, da mu kaj zapiše za strašne bolečine v glavi.
Gerson kot internist seveda ni mislil na to, da bi skušal zdraviti tako hudo kožno bolezen kakor je lupus, tem manj, ker je bil pacijent brezuspešno konzultiral že vse mogoče dermatologe. Gerson mu je zapisal samo svojo dijeto — mnogo sočivja, dušenega ali surovega, mnogo solate, mnogo sadja, mnogo citron in sadnih sokov, surovega mleka, jajc, malo moke, malo in samo izbrane začimbe, prav nič kuhinjske soli, domala nikakega alkohola, mimo vsega tega pa mineralogen in vsak d^n fosforno ribje olje. Pacijent se je pridno ravnal po Gersonovi di-ieti, je vsak mesec prišel k njemu in migrena se je stalno boljšala, obenem pa tudi lupus!
Grčice so se pokrile s krastami, se posušile, koža se je večkrat oluskala, brazgotine so se kozmetično neverjetno lepo zarastle in lupus je bil po 6-mesečni dijeti ozdravljen in pacijent je še danes zdrav (od takrat je devet let).
Kakšnega pomena je bilo to prvo ozdravljenje lupusa z dijeto za mladega zdravnika, skoro ni moči primeriti: bolezni, ki ji zdravniki nikoli niso mogli prav do živega, nestane, a ta veliki uspeh je — postranski rezultat di-jete za migreno! Prvi primer je utegnil biti slučaj, toda polagoma se je pri Gersonu jelo oglašati čedalje več na lupusu bolnih ljudi, vsi so dobili isto dijeto kakor prvi — in vsi brez izjeme, tudi najhujši primeri, so z absolutno zanesljivostjo ozdraveli. Med njimi je posebne omembe vreden primer nekega moža, ki je ena in dvajset let boloval na lupusu, preden je prišel k Gersonu. Imel je tuberkulozne gnojitve na vsem telesu, vrhu tega pa kaverna-sto pljučno tuberkulozo: po poldrugo-letni dijeti se je toliko pozdravil, da je spet lahko opravljal svoj poklic.
To je bil prvi veliki triumf dijetske terapije izven ozkega kroga uspehov pri zdravljenju migrene. Toda šele drugo, nič manj srečno naključje je bodočemu Gersonovemu delu dalo pravo smer:
Leta 1923. je prišel k njemu neki uslužbenec, ki je tožil nad migreno, razen tega pa je imel na stegnu dve tuberkulozni kostni fistuli, ki je na njih bolehal že sedem let in ki ju dr. Gerson seveda ni zdravil. Kostne fistule ne spadajo v področje internista. Za migreno mu je predpisal dijeto in po kaki osemmesečni kuri se je bolnik prišel zahvalit: » ... in povedati sem vam tudi hotel .gospod doktor, kostni fistuli sta tudi že dobri.«
»Kaj,« je zakričal zdravnik, »tudi kostne fistule ste imeli?« Planil je k pa-cijentu, podrl dva stola in jel osuplega moža vleči za ušesa — skratka, vedel se je nekako tako kakor Arhimed v podobnem primeru. Krog se je mahoma razširil. Migrena, druge živčne bolezni, lupus in zdaj še kožna tuberkuloza — vse te bolezni ozdravljive po isti metodi! To je pomenilo, da je Charco-tova teorija o neki zvezi med tuberkulozo in drugimi boleznimi rodila praktičen uspeti: ista metoda utegne ustrezati i tem boleznim i tuberkulozi!
In če je moči z isto metodo (razmeroma preproste dijete) ozdraviti tako migreno kakor lupus in kostno karies (gnilobo), sledi iz tega dalje, da specifična terapija tuberkuloze vobče ni več potrebna. Gerson je začel to idejo prenašati v prakso, začel je zdraviti pljučno tuberkulozo . . .
Boj proti novi veri
Kakor kaže, je sprva naletel na velike težave, ker ni imel na razpolago bolnice: ta misel se ti nehote vsili, če prelistaš dopisovanje profesorja Sauer-bruclia z bielefeldskimi zdravniki v »Medizinische Wochenschrift« iz leta 1926. A ne samo zdravniki, tudi paci-jenti sami niso bili nič kaj navdušeni nad novo metodo bielefeldskega revolucionarja. Ko je začel predpisovati svojo »prismojeno« dijeto, je na mah izgubil domala dve tretjini svojih paci-jentov, ki so mu očitali, da »zd«ravi vse po isti metodi«. Bolniki, ki so bili že leta vajeni kodeina in injekcij, so zahtevali istih zdravil in ko jim je Gerson odrekel, so mu dali slovo. Skoro še slabši pa so bili svojci, sosedi in svetovalci tuberkuloznih bolnikov. Lekarnarji in usmiljenke so jih svarili in jim odsvetovali Gersonovo dijeto: »Brez kuhinjske soli je sleherno življenje nemogoče — če se boste ravnali po Gersonu, ne boste živeli niti štiri tedne.«
Tako so Gersonu ohranili zvestobo samo najhujši bolniki, tisti, ki so bili že davno napravili križ nad življenjem. Tisti, ki jim niso pomagali ne roent-gen, ne višinsko solnce, ne ležalne kure in gore, ne pneumothorax.') Toda oni so bili v svojem obupu pripravljeni na vse in so se točno ravnali po Ger-sonovih predpisih: in glej. kaj kmalu se jim je stanje izboljšalo. Kakih petdeset odstotkov bolnikov se je že v prvih tednih zredilo, zvišal se jim je tek in vročica je popustila. Gerson je bil trdno prepričan, da je po njegovi metodi moči ozdraviti ne samo vnanjo, vidno tuberkulozo kakor lupus in ka-ries, ampak tudi nje najhujšo, ker nevidno obliko: pljučno tuberkulozo.
U.....................................
To je bilo v začetku 1924. Takrat je Sauerbnuch slučajno čul o Gersonovi dijetski terapiji tuberkuloze in je bie-lefeldskega zdravnika povabil k sebi v Monakovo. Gerson je poročal o syoji metodi in Sauerbruch je poslal v Bie-lefeld profesorja Schmidta in dr. Herr-mannsdorferja. da si oglečlata Gerso-nove pacijente. Od njune sodbe naj b» bilo odvisno, ali je vreden Gersonov sistem v Monakovem v velikgjn slogu preizkusiti ali ne.
') Prim. razpravo dr. Šauerbrucha »Operativno zdravljenje pljučne tuberkuloze« v 2. štev. »Življenja in sveta«, 6. knjiga.
Knut Hamsun
Ob njegovi sedemdesetletnici
Težko — skoraj nemogoče — je pisati o življenju največjega norveškega pesnika in pisatelja, kajti Knut Hamsun skriva ljubosumno svoje življenje pred sodobnimi Eckermanni ter jim ne privošči niti besede. Da se jih iznebi, jim pokloni fotografije, ki ga predstavljajo kot očeta dveh dečkov in dveh deklic v Larwigu ali pozneje v Norholmenu. Vsakdanja biografija, kakor pravi sam v svojem »Blagoslovu zemlje«: »Človek in priroda se medsebojno ne pobijata... ste potreboi aa zemlji. Ne ysi, toda.
vi ste... Vi ohranjujete življenje, pri vas sledi rod rodu; kadar umre en rod, stopi na njegovo mesto prihodnji. In to je tisto, kar razumemo pod večnim življenjem... Počivate na toplih prsih, se igrate z mehko materino roko in se na-pijete do sitega.«
Takšen je Hamsun že dolgo vrsto let Vse njegove biografije ne vedo povedati o njegovem življenju ničesar. Njegovi življenjepisci se morajo uzadovoljiti z analizo njegovih del, polnili prekipevajočega življenja in prirodne globine.
Toda mladi Hamsun je bil ves drugačen. Rojen je bil 4. avgusta 1859. v Lomu (Gudbrandstal) kot sin krojača Skultbakkena, ki ga je bil določil za čevljarsko obrt. Mladi Knut pa je bil rajši nosač premoga, kamenar, cestni delavec in je ušel v Ameriko z namenom, da postane pridigar neke unitari-stične verske občine, kar se mu pa ni posrečilo. Zbolel je in zdravniki so mu prisodili hitro jetiko. Da ozdravi, je skočil na lokomotivo, ki je vozila cele tri dni do Newyorka in se vrnil v domovino. Pozneje je bil še enkrat v Ameriki, se vrnil z 28 leti, predaval doma o Ameriki, sodeloval pri časopisih in napisal roman »Glad« (znan Slovencem v lepem prevodu Fr. Albrehta), s katerim je Albert Langen prav za prav ustanovil svoje slavno založništvo.
Njegovo poznejše življenje opisuje ed;ni njegov nemški biograf dr. C. Mar-cu& takole;
Kar se tiče njegovega življenja po 1890., zadostuje, ako se pove, da je bilo
v	prvi vrsti posvečeno umetnosti. To je Slo tako daleč, da se je Hamisun popolnoma odtegnil življenju, ko je bil leta 1918. kupil posestvo Norholmen. med Grimstadom in Areudalom. V malem paviljonu, ki stoji gori v gozdu na precej velikem posestvu, piše svoje romane in pridno gospodari. Knut Hamsun, nekoč najživahnejši nordijski pesnik, je 'Postal puščavnik ter ni v stiku z vna-njim svetom niti potom korespondence. Živi v svoji prostovoljni izolaciji v mejah svoje domovine s svojo drugo ženo in s svojimi otroki.
Preje je mnogo potoval in doživljal. Bil je pogosto na kontinentu, prepotoval je svojo domovino in ta dolga po-potniška leta so bila najvažnejša za
španski
Razen palač Alhambra in Alcazara so najlepše, kar so Mavri zapustili Špancem, prelestni vrtovi, ki jih naj* demo v blagoslovljenih pokrajinah Španije. Ti mavrski vrtovi so naredili iz Špancev mojstrske vrtnarje, o če* fner nas posebno prepričuje dekorativ* na ureditev sedanjih velikih razstav v Barceloni in Sevilli. Uprav genialno na* sajevanje parkov in vrtov in izrablja* nje efektov, ki jih dajejo vodometi — to je brez dvoma dedščina arabske kulture in že zaradi tega bi lahko bili Španci hvaležni Mavrom, katere so nji* hovi predniki tako kruto pobijali in naposled ostanke izgnali.
Težko si je zamisliti lepše vrtove nego so mavritanski, kakor n. pr. Ge* neralife v Granadi ali Alcazarovi vrto*
vi	v Sevilli. Če je vsa Granada — ka* kor trdi pesnik — »kos paradiža, ki ie padel na zemljo« — tedaj je Gene* ralife kos nebeškega vrta. Če so bili v prvotnem paradižu človeštva taki vrto* vi, tedaj se človek ne čudi, da sta Adam in Eva storila tisto nesrečno reč z jabolkom (prav za prav jabolk tu ni, pa tudi oranže so dovolj zapeljive), zakaj kdo ne bi bil v takem razkošju grešil? Škoda le, da sta bila prva člo* veka, kakor pravijo, zaradi tega izgna* na iz paradiža.
V čem je prav za prav opevana očar* Ijivost kalifovih vrtov? — Prva zna* čilnost je, da so ti vrtovi majhni. Ni tistih obsežnih prostorov, ki odliku*
razvoj človeka in pesnika Krnita Ham-suna.
Napisal je celo vrsto romanov, novel, potopisov in dram,, med njimi poleg že omenjenega »Gladu« dela: Nova zemlja, Urednik Lynge, Zadnja radost, Po« vesti, Kraljica Tamara, Pan, Otroci svojega časa, Blagoslov zemlje, Pod jesenskimi zvezdami. Zadnje poglavje. L. 1920. je dobil Nobelovo nagrado za literaturo.
Eno najlepših in najbolj človeških njegovih del je »Zadnje poglavje«, ki se prične z besedami:
»Da, mi smo skitalci na zemlji. Prepotujemo pota in puščave, včasi se plazimo, včasi hodimo vzravnani in sa medsebojno pohodimo. Tako tudi Da-niel, ki je pohodil in je bil sam pohojen.c
vrtovi
jejo parke v vseh naših velikih mestiH — prostorov, kjer se lahko gibljejo ti* soči ljudi. Arabski vrtovi niso bili za* sajeni za množice, marveč za nekaj iz«
Španka z belim robcem (mantilla) oU izrednih svečanostih
voljencev usode, za kalife in njihove favorite. Tako so morali biti majhni. Zato so vsepovsodi intimni in vabljivi. Niso za sprehajalce, kajti andaluzijsko solnce je prevroče, da bi se ljudje sprehajali kot pri nas. Bolj so priprav*
n! za premišljevanje, ljubezen, sestan* ke, za pripovedovanje pravljic. Ko se« diš v takem vrtu, se ti vsili občutek, da se je čas ustavil in da sanjaš. Opo* jen vonj cvetlic in dreves te tako omami, prelesten, na vsem svetu edin* stven razgled tako navduši, da se vprašuješ: ni li to neki nezemeljski svet, paradiž svetopisemskih legend ali bajnolepa pokrajina na srečnejšem planetu? Na obzorju se vidijo večni snežniki Sierre Newade, ki dajejo po«
šave, poezija. Dopoldne so »patia« za« puščene, zamišljene. V predvečernih urah pa ožive; pride mladina in igra na gitaro; nastaja atmosfera pravljic. In ni treba popolnoma obvladati špan« ščine, da spoznaš, kako orientalsko cvetoč je ta jezik.
Spričo te edinstvene vrtnarske kul« ture se ne čudimo, da je Špancem uspelo ustvariti z velikimi denarnimi sredstvi, ki so jih imeli na razpolago, iz svojih letošnjih razstav v Barceloni
Motiv iz 'Alkazat
krajini nekak severnjaški, hladen okvir, v njem pa se je obilno razbo* hotila prekrasna južna flora.
Na vsakem koraku diskretno šume fontane. Arabci so dobro vedeli, kako se je treba braniti pred silno vročino: voda prijetno ohlaja ozračje. Njihovi vodometi in ves sistem irigacije so se ohranili skozi stoletja do današnjega dne. Te fontane brizgajo in curljajo enako kot pred osmimi stoletji. _
tVsaka boljša hiša v južni Španiji ima svoj majhni miniaturni vrt po arabskem vzorcu, tako zvani »patio«< To je večje ali manjše dvorišče med
Eoslopji, polno cvetlic in palm, z maj* nim vodometom v sredini. Okoli tega rajskega kotička se vrste stanovanj* ske sobe z vrati in okni, odprtimi na yrt, Odtod diha v stanovanje hlad, di*
ga vrta v Sevilji
in Sevilli nekaj takega, kar nima na1 vsem svetu primere. Južno rastlinstvo, voda in svetloba — s temi tremi ele* menti se da mnogo napraviti. Težko pa je verjeti, da bi bil mogel še kdo dati celotnemu aranžmanu toliko oku* sa, smisla za mero in sklad kakor Španci. Čeprav opaziš v mestih reči, ki kljub svoji pretenzioznosti ne stavijo Špancev v dobro luč, moraš na obeh razstavah priznati, da ni nikjer nič pre* tiranega in neokusno kričečega. Lahko kritiziraš na španskih razstavah netoč* nost in nezanesljivost celotne organi* zacije, toda glede okusa so skoraj brez« hibne, v tem ali onem pogledu celo ne* dosegljivo vzorne.
V Barceloni je prekrasna že sama lega parka Motjnich na griču, ki se zložno spušča k mestu, ki sega vse do
njegovega podnožja, dočim se z druge, strme strani odpira prelesten razgled na neskončno sinjino Sredozemskega morja. Ta naravna lega je že sama po sebi pripomogla k dekorativnosti raz* stavišča. Dane možnosti so bile izko* riščene z rafiniranim umetniškim oku* som. Razstavišče, ki se v velikih plat* formah prislanja k bujni sliki mesta, je razvrščeno enotno, v krasni per* spektivi. Ob večerih, ko diha z morja prijeten hlad, se vodno*svetlobni efek* ti spajajo z najpestrejšimi barvami kaskad in vodometov, razsvetljenih stopnišč in alej itd.
Tudi v Sevilli ne štedijo s svetlob* nimi efekti. Delikatna razsvetljava da*
je vsemu razstavnemu parku čisto po* seben značaj in njegove palme, sporne« niki, prelestne cvetlične lehe in mini* aturna jezera — vse to v podrobnostih in v celoti preseneča gledalca in mu nehote zapeljuje občutje v neko prav* ljičnost. Vse je osvetljeno — od trave do vrhov palm. Še bolj nego podnevi v arabskih vrtovih se ti ob tej ilumi* naciji vsiljuje misel, da nisi na tem svetu. In spomniš se, da so nekoč tu pod južnim solncem, pod višnjevim nebom Andaluzije sanjarili Mavri o paradižu s huriskami, rožami in vodo* meti. Zares, tu si domišljija kaj rada zamišlja Elizejska polja in sladko gi* nevanje v Nirvani... (Iz poljščine)
Skrb za potomstvo v živalskem svetu
Manjša ko je žival, večje so življen* ske nevarnosti, ki jo ogražajo in tem večja je izguba individujev (posamez* nikov), ki jo utrpi vrsta. Značilno je tedaj, kako je priroda preskrbela, da se velike izgube majhnih živali izena* čujejo z mnogo večjim številom po« tomcev. Pri nižjih živalskih vrstah, n. pr. pri črvih, je množitev naravnost neverjetna. Tako n. pr. navadna tra« kulja, pri kateri je vsak člen s spolno delitvijo samostojna živ lahko znese več kot 50.000 jajčec. Ker vsak dan nekaj njenih členov dozori do tega, da neso jajčeca, utegne trakulja v enem letu zaploditi 100 milijonov jajčec. Se« veda se iz te ogromne množine jajčec izleže samo nekaj novih individujev. 3 mm dolga samica trihin pa razmno« ži svojo vrsto za 1500 potomcev.
Pri večini žuželk življenje kaj malo pomeni, pri mnogih nič drugega kot nadaljnje razmnoževanje vrste. Čas njihovega življenja je skopo odmer« jen; mnoge se rode, da zopet umrjejo potem, ko so preskrbele s ploditvijo, da je bilo zadoščeno interesom, ki jih ima njihova vrsta na življenju poedin« cev. Muha enodnevnica živi včasi sa* mo nekaj sekund; če ostane živa dva ali tri dni, je že tako »postarana«, da se ne more več hraniti, ker so se ji prebavni organi posušili. Živi prav za prav izključno le radi tega, da se plo« di; samci poginejo takoj po parjenju, samice pa potem, ko so odložile jajce« ca. V kraljestvu žuželk sta smrt in ploditev sploh tesno združena. Izjem je prav malo. Razplojevalna zmoglji«
vost pa je baš pri teh drobnih živeli čudovita. Tako n. pr. uš splodi v dveh mesecih 5000 potomcev. Stenica ima vse poletje samo eno skrb, kako bi bolj razmnožila svojo vrsto, nato pre* zimi in spomladi to delo znova nada* ljuje. Kraljica čebelnega rodu lahko izleže v 24 urah do 3000 jajčec. Po« vprečno da svojemu panju 800—900 jajčec na dan. To neverjetno visoko razmnoževalno delo more opravljati štiri leta. Termitska kraljica, ki živi v slovitih termitskih, kakor kamen trdih stavbah, lahko znese na dan do 80.000 jajčec.
Čim višje pa gremo v živalskem sve* tu, tem manjši je blagoslov naraščaja. Ribe imajo še tisoče, da, stotisoče ja.j« čec, samica jesetra ali kečige, jih mora odložiti cele tri milijone, toda iz njih se razvije le prav neznatno število individujev. Krokodili, želve in žabe dajejo svojemu rodu le še okrog 100 jajc. V ptičjem svetu je že veliko, če znese samica nekaj ducatov jajc.
Toda čim številnejše je potomstvo, tem manj skrbi posvečajo matere nara« ščaju v niegovi najzgodnejši življen* ski dobi. Pri črvih je mlado bitje od prvega trenutka, ko se izleže, prepu« ščeno samemu sebi; pri nekaterih dru« gih insektih, n. pr. pri mravliah, pa že zaznavamo trohico materinske skr« bi. Jereb uči svoje majhne jerebiče, da si sami iščejo živež; drugi ptiči kr* mijo mladiče več dni v gnezdu, ven« dar opažamo, to le pri onih, vrstah, ki imajo sorazmerno malo mladičev.
Med sesavci je največ naraščaja pri najmanjših njihovih vrstah. Miši se razmnožujejo naglo in obilno, vendar številne mladiče uničita vlaga in mraz, tako da se od stotine mladičev morda vzdrži samo eden, ki potem skrbi za razmnožitev vrste. Splošno znana je zajčja plodovitost, zlasti pri divjih zajcih. Zajkulja lahko vrže vsakih pet tednov štiri do dvanajst mladičev. Iz« računali so, da en zajčji par s po= tomci spravi v štirih letih na svet 1,274.840 zajcev, ker vsaka zajkulja vrže sedemkrat na leto povprečno osem mladičev. Toda zajci imajo toli* ko sovražnikov, da se njihov rod ne more niti zdaleč tako razmnožiti, ka= kor bi se bil lahko razmnožil. Znano je, da so svoječasno prepeljali nekaj zajčjih parov v Avstralijo in jih izpu» stili na prosto. V nedoglednem času je bilo na tem kontinentu toliko zajcev,
da je morala država organizirati veli« kopotezno akcijo proti njim, ker so neusmiljeno uničevali nasade.
Najvišji sesavci vržejo na leto ene» ga, izjemoma tudi dva potomca in imajo malo potomcev. Le*ti pridejo na svet popolnoma nemočni in dolgo za« vise od zaščite in skrbi svoje matere. Najbolj izmed vseh bitij pa potrebu* je take pomoči človek, ki se preživlja precejšen del svojega življenja s po« močjo drugih. Kakor hitro se sesavci odstavijo z materinih prsi, si lahko sa« mi iščejo živeža. Mlado človeško bitje pa bi bilo moralo, če bi ga prepustili samemu sebi, kaj hitro propasti. Pri najprimitivnejših narodih morajo osem let stari otroci po večini že sami skrs beti zase, v civilizirani družbi pa traja skrb staršev za potomca do 12., da. celo do 25. leta v nekaterih primerih pa še dalje.
Letalstvo, ki so o njem in njegovi razvojni možnosti še pred dobrimi 20. leti zmajevali z rameni, napreduje po-sihmal tako skokoma, da sodobno človeštvo, ki ima opravka s seboj na vse strani, jedva sledi njegovim zmagam.
Dr. Klavdij Dorrtier
Ne mislimo rekordov, ampak reforini-stične izume, ki se tičejo po eni strani tehnike po drugi pa gospodarstva. Kajti letalstvo je že doseglo stopnjo, kjer se začne razmišljanje o njegovi koristnosti in rentabilnosti.
Iz Alternheina oh švicarski strani Bodenskega jezera prihaja novica o no-
„Do X"
vem tipu letala, ki bo po vsej priliki izpolnilo vrzeL, zevajočo med aeropla-nom in zrakoplovom. Vmesno stopnjo je iznašel genijalni konstruktor dr. Klavdij Dornier, ki je že pred dvema letoma zadivil svet z izumom štirimo-tornega letala »Superwal«, razvijajočega 1920 konjskih sil in razpolagajočega s prostorom za 60 ljudi. Poskusni poleti tega »Superwala« so se sijajno obnesli. Letalo je že takoj v prvih tednih doseglo dvanajst svetovnih rekordov.
Ta uspeh je graditelja tako osrčil, da je jel razmišljati o novih nalogah m problemih letalske stroke. Šel je na delo da bi rešil problem, ki zeva med akcijskim radijem in koristno težo.
Poglavitno načelo: varnost!
Kaj je danes vzrok največ nesrečam v zraku? Piloti so preobloženi z delom in odgovornostjo. Ne le, da morajo voditi letalo, ampak morajo tudi nadzorovati toliko instrumentov, da pozornost popolnoma izčrpa njih živce, povrhu pa morajo vršiti še navigacijsko službo. Pri vsem tem se često primeri, da niso zaščiteni niti proti najelementarnejšim vremenskim nezgodam. To pomeni torej prvič napor vseh človeških moči, drugič pa vztrajno napetost strojev, ki delujejo z vso razpoložljivo silo. O kakšni strežbi ali popravilih, v zraku
vobče ni govora. Dovodne cevi za bencin in olje, ki so tako važne za krma-renje, so le deloma dostopne. Na stotine nesreč se primeri zaradi prepuščanja cevi ali pa ker se zlomijo dovodna pota za gorivo. Posledice zasilnih pristankov pa so vselej težje nesreče. Če bi bile dovodne cevi dostopne, bi se pilot zasilnemu pristanku lahko izognil. Ogenj pa je najžalostnejše poglavje v zgodovini letalstva. Po večini se vname na ta način, da kaplja ali se izliva bencin iz počenih ali drugače pokvarjenih rezervoarjev na razgrete stroje.
Ti nedostatki današnjega letalstva se morajo čim prej odpraviti, da bodo
letalu odpira Široko polje udejstvova-nja. Doslej se je skoro praviloma dogajalo, da je izločitev delovanja enega samega motorja pri majhnem letalu izzvala vsaj neugodne, če že ne katastrofalne posledice. Celo pri večjih letalih je takšen pripetljaj močno ohromil načrte pilotov. Pri »Do. X« pa bo pomenilo izranžiranje enega izmed 12 motorjev samo 8 % znižanje delovanja v vsakem oziru. Ta razlika pa se da izenačiti z zvišanim obratovanjem ostalih strojev, katerim bodo po startu vzeli 40 % najvišje delovne zmožnosti.
Vsak prenapor bo izključen in celo ustavitev delovanja več nego enega stroja ne bo zahtevala, da bi letalo
»Do
knefi ljudje več zaupanja v letalo kot prometno sredstvo. To je bila tudi osnovna misel dr. Dorniera, ki se je lotil konstrukcijske naloge »Do. X«. Posrečilo se mu je rešiti problem tako, kakor je želel. Pilota, ki bosta na »Do. X« pri krmilu, bosta imela paziti samo na dvojno krmilo in na letanje. Funkcije pilota, inženjerja, navigatorja in poveljnika bodo deljene.
Tehnični del bo nadzoroval inženjer, ki mu bodo v pomoč mehaniki. Vrhovno vodstvo bo v rokah pove'jnik? in prvega častnika. Po njunem preudarku se bo določala smer in posadka bo v vsem podrejena njima. Na ta način ne bo nihče preobremenjen — vsak bo skrbel samo za svojo dolžnost.
Stroji
Povečani varnosti pa bodo služile še 'druge okolnosti; n. pr. prebitek delovne zmožnosti, ki se ji pri novem vele-
moralo pristati. K temu vsekakor velja prišteti še druge pozitivne vrednote, ki jih nudi konstrukcija novega ve-leletala. Strežba strojev bo popolnoma omogočena, dočim je bilo baš to pri večini dosedanjih letal neizvedljivo. Med vožnjo se bodo lahko vršila po~ praviJa, in sicer ne samo na mestu, ampak tudi v posebnih rezervnih delavnicah, ki bodo nalašč v ta namen na razpolago. Propuščanje cevi bodo lahko strokovnjaki takoj odstranili, ker bodo imeli do napeljave dostop. S tem se ne zmanjša samo opasnost pokvarjenja strojev, marveč tudi opasnost ognja. Praktična je bila tudi zamisel konstruktorja, da zaloge goriva niso nameščene v njih neposredni bližini.
Troje nadstropij
Konstrukcija letala predvideva še druge posebnosti. Posadka bo popolnoma ločena od potnikov, ki je torej ne bodo mogli nadlegovati in ovirati
pri cteTu. Vsak" mož bo na svojem mestu.
Trup veleletala se deli v tri nadstropja (krove). V spodnjem delu bo prostor za gorivo in tovore ter skladišča, za razervne de.e strojev in rešilne priprave. Drugi ali srednji (tudi glavni) krov bo dolg 20 metrov ter bo namenjen potnikom. Tam bodo potniki podnevi in ponoči, zakaj v tem krovu bodo kabine, saloni in jedilnica. Prostori v tem delu se bodo lahko poljubno uredili, kakor bodo pač najbolj odgovarjali svoji svrhi.
Za posadko bo prostor v tretjem nadstropju ali na najvišjem krovu. Tam bo tudi najboljši razgled in tu bo prostor za poveljnika. Krmarenje veleletala se
v spodnjemu krovtf. 'Ako Bo te^afo vzelo s seboj gorLva za 1000 km vožnje (maksimalni radij), bo znašala njegova kapaciteta koristne teže pet ton (5000 kg); za manjše razdalje pa, kjer ne bo potrebovalo toliko goriva, se bo koristna teža povečala do 11 ton. Ze iz tega je jasno razvidno, da je »Do. X« vmesna stopnja med letalom in zrakoplovom, n. pr. Zeppelinovega tipa ter ima vsekakor značaj veleletala.
Sedaj se grade tri vrste novega tipa. Prvega je naročila nemška Lufthansa za promet med Severnim in Vzhodnim morjem, druga dva pa italijanska vlada za promet med Italijo in njenimi kolonijami v Afriki. Četrto veleletalo pa bo po dosedanjih dispozicijah na-
Podolzni prerez letala »Do J«
bo opravljalo z roko, brez posebnih pomožnih strojev, kakor je bilo doslej. Predvidene so posebne naprave za izenačenje ravnotežja in sličnih pojavov. Takoj za piloti bo prostor za navigatorje.
V pretikalni kabini se bo vršilo nadzorovanje strojev, ki jih je po številu dvanajst. Posebna plošča bo kazala vse potrebno: pritisk in temperaturo. Potem bo še prostor za radio-postajo, ki bo v neposredni zvezi z navigacijskim oddelkom, poleg njega pa bo še kabina za mehanike, ki bodo v njej opravljali vse potrebne reparature.
Trup letala meri v dolžino 40.05 m, razpetost kril pa še 8 m več. Nosilna ploskev obsega 490 četvornih metrov. Vse te okolnosti dovoljujejo veleletalu nenavadno brzino 240 km na uro. Prenese pa poleg 100 ljudi s tovori (vsaka oseba s prtljago vred sme tehtati do 100 kg) še goriva za šest do osem ut poleta. S tolikim številom potnikov in tolikim tovorom bodo proge do 1000 km za »Do. X« lahka stvar.
Teža strojev v tretjem nadstropju letala se bo izenačila s težo v skladiščih
menjeno rednemu zračnemu prometu med Evropo in Južno Ameriko.
Za konstrukcijo dr. Dorniera se zanima ves svet. Vsi tehnični zavodi pošiljajo v Alternhein svoje izvedence, vsi svetovni listi svoje korespondente. Podoba je, da bo prvi polet »Do. X«, ki ga napovedujejo v nekaj tednih, tehnična in gospodarska senzacija, kakršne že dolgo nismo doživeli.
NAD NIAGARO
Vsi prvaki vrvohodci so se poskušali nad niagarskimi slapovi. Prvi je bil Bloudin, ki se mu je 1859. zadivil ves svet. Vrv so na* peli 250 čevljev nad pragovci. Bloudin je držal v rokah balancirko, drog, s katerim je lovil ravnotežje, štuporamo pa je nosil potnika, dobrovoljnega sotrudnika z ime* notn Calcouet. In prosluli akrobat je do* spel brez nezgode preko. Toda »cucora* mec« je čutil tolikšno grozo, da se mu je v nekaj dneh pamet zmešala in so ga za* prli v blaznico. Kar se tiče nosilca, se ni moglo dognati, kje in kako je umrl. Okoli 1. 1880. je odložil svoje vrvi in obroče na pariški Vzhodni postaji. Ker ni prišel veo ponje, jih je železniška družba prodala.
Rosita Torbesova
Moje ponočne
Ob neki priliki je znano podjetje povabilo razne ugledne osebnosti, da vsaka pripoveduje pet minut, kaj v življenju ji je najbolj nesimpatično. Ko je prišla vrsta na me, sem rekla, da mi ni nič bolj neprijetno, kot če me kdo šiloma predrami iz spanja, v hipu, ko človek sprejema krono Ruritanije ali leti na re-natici ali preiskuje poslednjo belo liso na zemljevidu. Občinstvo se je muzalo in smejalo, vem pa, da si je večina zamišljala samo primere, ko s človeka pade pernica ali ko zakasneli hotelski gost preveč razbija po hodniku pred tvojo sobo.
Tudi jaz sem mislila na zakovice, mrliče in hijene; na nekega samomorilca, nekega zaljubljenega ježevca, na neki žurnalistični pokolj; na džunke, duhove in neko sekiro pred vrati, na vse te vesele in resnobne pustolovščine, ki so me kdaj ponoči dramile iz zasluženega spanja.
Naj Vam povem nekatere:
Nekoč sem potovala po zahodni Arabiji, preoblečena v egiptsko damo, ki je namenjena v neki harem v notranjosti dežele, ki ga je bilo težko dognati; tako so me vaški šejki sprejemali dokaj prijazno. Spala sem v ženskih kočah in zabavala Beduinke s pripovedovanjem o Egiptu. Ko je bila moja arabščina izčrpana, smo se vlegle tesno kakor sardine in se pripravile k spanju.
Beduinke so snele z glav umazana zakrivala, si jih omotale okoli nog in dremale, kakor bi bile brez kosti. Sopara in smrad sta bila taka, da tega ni moči popisati.
Neko noč, ko so bile moje sosardine preveč nemirne, sem občutila, da ne morem več vzdržati. Vzamem torej zakrivalo in oprezno stopim k durim. Dvorišče je bilo v mesečini in koča na nasprotni strani se mi je videla vabljivo prazna. Stopim tja in pogledam skozi vrata: neka oseba, zavita v progasto »šejbo«, je trdo spala. Po vsej verjetnosti kaka nevesta — sem pomislila — zakaj od nje je prihajal silen, sladek vonj. Stopila sem preko nje, se zvalila v kot in zaspala.
Ne vem. zakaj sem se nenadoma predramila. Skozi odprtino so bleščale debele zvezde. Nič se ni zganilo. Pogledala sem dekle* ki je ležalo tako tiho,
pustolovščine
da sem se prestrašila tega miru. Posluh-nem, ali diha. Nič. Po životu mi je šinil leden drget.
Stisnila sem se od strahu k steni. Čez nekaj minut pa sem z največjo napetostjo volje vstala in razgrnila »šejbo« na tej negibljivi postavi.
Spala sem z mrtvecem, pripravljenim za pogreb. Vonj je prihajal od pogrebnih rastlin, ki so jih zataknili devojki med grudi.
*
Spominjam se mnogih pustolovskih' noči, ko sem se potikala po svetu na blodečem paruiku in rečni džunki z dekletom, ki je bilo prav tako pustolovsko kakor jaz. Na Kitajskem sva se odločili za sedem sto milj dolgo pot v notranjost med armadami Severa in Juga. Skrili sva se v municijski vagon nekega vlaka, nabasanega z domačim vojaštvom; tako sva se brez pasu izognili kontroli konzula v Kantonu. V družbi trume potnih vojakov in nekega ujetnika, ki je iinel roke zvezane h kiti, sva prispeli v Šui-Cou, kjer je konec proge.
Vljudni nakupovalec wolframa, edini Evropec v tem kraju, nama je ponudil zavetje. Njegova hiša pa je bila popolnoma v kitajskem slogu in tako sva morali spati na lesenih opijskih naslanjačih.
Prvo noč naju predrami strahovito udrihanje po durih. Undina in jaz sko-čive pokonci. Trgovec z wolframom naju brž pomiri in odhiti k durim.
»To bo bržčas kak guvernerjev ukaz; po navadi mi jih pošilja ponoči, ker Kitajci tujcem sila radi ponagajajo.«
Pokazalo se je, da je Njegova Eksce-lenca zelo vznemirjena. Raznesla se je vest — ena izmed tisočih — da ogromna tolpa razbojnikov pripravlja napad. Pa vprašuje guverner, kako bi se dal Šui-Čau najbolje braniti?
Trgovec je predlagal, da naj se takoj zasedeta oba hriba, ki obvladujeta mesto, toda guverner se je obotavljal, da bi izpostavil svoje vojake nevarnostim pod milim nebom.
»Ali ne bi mogli biti ranjeni?« je vpraševal boječe.
Nekaj noči pozneje sva se iztihotapili iz Šui-Čou v času, ko so se izmenjavale straže. Trgovec z woliramom je naju spremil. V črni temi smo se tipaje pomi-
ka!i ob mestnem obzidju in se potem spustili kar do polju, nato pa po ovinku k reki. Končno sva dospeli do neke proste džunke, ki jo je bila južna armada oplenila.
Štiri in dvajset ur sva pluli s tem čolnom po reki. Drugo noč ob dveh zjutraj sva prepluli neko globe! in se zasidrali tam, kjer se je reka razširila med cvetočo goščavo. Kuliji so stopili na obrežje. Midve sva se spravili k počitku.
Še zdaj se spominjam, da sem bila v globokem spanju, ko me je Undina močno stresla.
»Kaj je?« sem zamomljala.
»Poslušaj! Ali nič ne slišiš?« Nekje je odmeval strel.
»Nu, nič posebnega«, sem rekla zlo-voljno. Undina me je še sfflneje stresla za rame.
»Le čakaj!« je rekla.
Baš sem ugibala, ali bom lahko zopet ujela svoje sanje, kar se oglasi čez vodo nekak zategnjen žvižg. Bil je to najstrahotnejši zvok, kar sem ga kdaj slišala; od njega so se mi naježili lasje. Žvižg se je ponavljal; odgovarjal mu je zvok z našega obrežja.
»Oh, moj bog, bližajo se!«
Šiloma sem spravila Undino iz ka-jute. Džunka je bila prazna, toda med grmovjem na obrežju se je videl ogenj. Zopet je rezko zažvižgalo med skalami. Na brežini sem opazila nekaj belega, ki se je počasi pomikalo.
Stopili sva po jarbolih na kopno; še zdaj se spominjam, kako se je drobila zemlja pod najinimi nogami. Obupno sva se vrgli skozi grmičevje k ognju najinih kulijev. Tolmač je mirno kadil ob ognju.
»Kaj je to?« sem vprašala, opozarjajoč na žvižg, ki se je zdel, kakor da prihaja odnekod izpod tal. Mali tolščak v črni svilnati suknji in belih hlačah se ni niti zganil.
»Bila je bitka. Saj ste sinoči slišali puške! Zdaj so prišle žene, da poiščejo mrtve. Žvižgajo zaradi tega, da bi pregnale zločeste duhove.« Tlačil si je pipo. »Morda slišite duhove, ki jim odgovarjajo,« je pristavil. — Vrnili sva se na ladjo in si zamašili ušesa, medtem ko so se žvižgi ponavljali, rezko prese-kavali nočno tišino in se izgubljali v teminah.
Edin primer, ko sem cula nekaj podobno strahotnega, se mi je pripetil v nekem zelo elegantnem turistovskem središču v kanadskih Skalnatih gorah.

Bilo je v Glacierju, kjer je hotel na oT>-ronku neizmernega gozda, nedaleč od proge. Ko sva prispeli tja, je bil poln gostov, toda njegov ravnatelj ni mogel odoleti Undininemu smehljaju. Odvedel naju je v sobo z eno posteljo in kopalnico, nama izročil ključ in odšel.
»Ena izmed naju mora spati na tleh,« je rekla Undina turobno.
Nato sva šli na postajo po prtljago. Neko dekle v kroju Armade spasa je dremalo na klopi. Vprašali smo, zakaj si je izvolila tako trdo in neudobno prenočišče. Bila je sama. V hotelu ni dobila mesta. Morala je sedeti na peronu dvanajst ur do prvega vlaka, ki odhaja ob treh zjutraj. Vzeli sva jo iz usmiljenja s seboj, ji dali večerjo — in ponudili prenočišče v najini sobi.
Nato se je Undina z žimnioo razprostrla po tleh, jaz pa sem se zibala na trdnih peresih. Dekle iz Armade spasa je dobilo vzglavnik in odejo, iz katere si je postlalo ležišče v kopalnici. Domenili smo se, da odide potihoma, ne da bi naju dramila, na svoj vlak. Posodili sva ji budilko, zaprli vrata in. za-» spali.
Vzbudilo je naju pošastno ječanje v kopalnici. Undina se je z enim samim skokom vrgla na mojo posteljo. Čakali sva, zatajujoč dih. Še en blazen krik je presunil noč in po glavi nama je šinil -isti strah — brali sva nedavno neko strašno povest.
»To sploh ni bila ženska,« mi je šepnila Undina. »Ne,« sem pritrdila, »to je volkodlak«. Elektrika se je odpirala blizu vrat. Nastala je kratka borba, kdo jo bo odprl. Bila sem močnejša, pa sem vrgla Undino s postelje.
Ko je zažarela luč, sva čutili, da nama raste pogum. Strašni, nečloveški glasovi so še vedno prihajali iz kopalnice, ki ni bila zaklenjena. Oprezno sva odprli vrata. Bela sobica je bila prazna; pogled na budilko me je preveril, da je skoraj že ob štirih. Najin gost je očivid-no odšel že pred uro, da ujame svoj vlak. Na stolcu je ležal dolar s prijaznimi vrsticami.
Undina in jaz sva se čudno spogledali, kar se divje rjovenje oglasi znova. Opazili sva, da je okno odprto. Zunaj, — ali sem povedala, da je bila soba v pritličju in z okni v gozd? — .ie stal blizu nkna ogromni ježevec in je tulil v luno.
(Konec prihodnjič)
Inž. C. Jeglič
Botanični vrt
Tujcu ]fe v nemških Atenah ob Izari čas vedno prekratek; ne samo blaženim novoporočencem, ki šele ob desetih dopoldne zajtrkujejo z marmelado in maslom obložene kruhke, ampak morda še ibolj tistim radovednežem, ki ves ljubi božji dan tekajo po muzejih in galerijah in si le zvečer privoščijo Hofbrau-haus amPlatzl, odkoder se spet ni skoraj jnoč ločiti.
Toda kdor se količkaj zanima za rastlinstvo in posebej še za vrtnarstvo, naj
Monakovem
nični vrt. Dragoceni za znanstveno pro-učavanje so postali zlasti tudi tropski botanični vrtovi, n. pr. na otoku Javi. — V Nemčiji se ponaša z botaničnim vrtom, ki odgovarja najvišjim zahtevam moderne znanosti, Berlin v svojem predmestju Dahlemu, katerega pa v nekaterih ozirih prekaša botanični vrt v Monakovem.
Kakor vsak botanični vrt, je tudi tno-nakovski namenjen predvsem znanstvenemu delu in proučevanju; obenem pa
ne zamudi prihlre, da si ogleda v Monakovem vzorni botanični vrt, ki velja za ■najboljšega v vsej nemški državi. Uredili so ga tik pred vojno namestu starega, pretesnega botaničnega vrta, ki je bil blizu glavnega kolodvora. Novi botanični vrt, ki se razprostira poleg slovitega parka v Nymphenburgu, zavzema okrog 19 hektarjev površine.
■Prvi začetki botaničnih vrtov datiralo iz srednjega veka, ko so zlasti v samostanskih vrtovih jeli urejati poučne zbirke koristnih rastlin. Javen, obsežnejši botanični vrt so šele 1. 1533 napravili v Padovi. Večji ugled in splošneiši pomen so pa dobili botanični vrtovi v 17. stoletju, po ustanovitvi znamenitega Jardin des plantes (1633) v Parizu. Danes je eden največjih in najbogatejših na svetu botanični vrt v Kewu pri Londonu, zasnovan v letih 1730- 4759. Vsaka kulturna dežela ima danes že svoj bota-
ta ustanova izvrstno služi še širšim krogom občinstva, da vzbuja zanimanje za opazovanje narave in rastlinskega življenja in zlasti tudi za obrazovanje in na-saditev privatnih vrtov. Razen znanstvenih vidikov so se zelo uspešno uveljavili lepotni oziri vrtnarske arhitekture, tako da ta vrt kot najprivlačnejši park privablja tisoče ljudi, ki se žele razvedriti in užiti par srečnih ur med zelenjem in cvetjem. — Plačaš 20 pfeni-gov vstopnine, pa se lahko ves dan iz-prehajaš po prijaznih potih obsežnega vrta, kjer se ti vsak čas nudijo nove zanimivosti in krasote. Za 50 pfenigov (7 dinarjev) pa dobiš vstop še v ogromne rastlinjake, kjer je razstavljena ena izmed najbogatejših zbirk na našem kontinentu. Seveda je na vrtu tudi restavracija in kavarna, ki nudita spet svoje... Ob obisku botaničnega vrta si lahko nabaviš pri vratarju knjižico s preglednim načrtom vseh nasadov. Za
obisk rastlinjakov li je na volji še poseben vodič z zelo poučnimi opozorili.
Da omenim par številk: Steklenjaki, ki so bili dograjeni ta dostopni za splošen obisk 1. 1912., pokrivajo površino 7356 kvadratnih metrov in je v njih spravljeno okrog 40.000 rastlin. Nasadi na prostem so bili dovršeni L 1914; že tedaj je bilo stroškov zanje (brez poslopij) blizu 2 in četrt milijona mark (30 milijonov dinarjev). Vsako leto obišče botanični vrt 400—500 tisoč ljudi.
Vrt obsega pet glavnih oddelkov: L okrasni vrt z najrazličnejšimi cvetliea-
Prva !zme3 nasffi slik kaže krasno,
1S0 m dolgo senčino (pergolo), ki jo pre-prezajo najraznovrstnejše, lesnate in zelnate spenjavke. Na drugi sliki vidimo del rastlinjaka, v katerem je vodna kotlina z lokvanji.
Ob vhodni strani botaničnega vrta stoje mogočne stavbe, v katerih sta nastanjena sloviti botanični zavod in muzej.
Takole, kadar prirajžam iz tujine spet v našo preljubo Ljubljano, vso vase zamaknjeno, se mi nehote obnavlja vprašanje: ali bi res ne moglo biti vsaj malo
^mmrnm^
mi: II. biološke skupine (alpinum, močvirske rastline, praproti, rododendrone i. dr.) z izredno zanimivim oddelkom, ki kaže posebnosi iz rastlinskega življenja (mutacije, prehranjevanje, oplodbo, razmnoževanje itd.); III. koristne (kmetijske), zdravilne in strupene rastline; IV. botanično-sistematski oddelek in V. ar-boretum z bogatim izborom listnatega in iglastega drevja.
Kaj je pa zbrano v rastlinjakih, ni tn prostora, da bi našteval. Dva steklenja-ka sta polna čudovitih orhidej, v veliki vodni kotlini plavajo lokvanji (med njimi znameniti orjak — victoria regia), prijatelji kaktej imajo spet svojo hišo, med tropskimi rastlinami najdeš rodne banane, ananas, kavovec, poper, juto iti
bolje tudi pri nas? Ali je res vsemu, česar Slovenci nimamo, kriva le naša ma-terijalna revščina, s katero se zadovoljni Kranjci tako radi tolažimo in napihujemo? Imamo v Ljubljani ob Ižanski cesti botanični vrt tam iz francoskih časov, za katerega pa še Ljubljančanje ne vedo, tako je skrit za tesnim meniškim zidom; ta vendar so tudi v njem dragoceni biseri! Ondi pod Rožnikom, v tistem kotu pod Čadovo gostilno, kjer bi bil paradiž za naš botanični vrt so pa sedaj začeli zidati stanovanjske hišice ....
*
/r. S.
Par ameriških humoresk

Mark Twain
(Lesorez sKkarja-grafika E. Justina)
5amue! Langhorne Clemens, znan pod
psevdonimom Mark Twain. je tipičen zastopnik ameriškega grotesknega humorja. Vendar se odlikuje Mark Twain predvsem po tem, ker njegov humor ni humor fraze, marveč obstoji v originalnem pogledu na predmet, ki ga pisec obravnava. O Marku Twainu, ki je umrl leta 1910., pripovedujejo nebroj šal in anekdot. kajti njegovo življenje je nepretrgan niz veselega smeha. Ne samo kot pisatelj, tudi kot človek je bil Mark Twain humorist V vsakem položaju svojega življenja je znal prijetne in neprijetne stvari gledati s posebnega gledišča in jim obesiti smešno noto. Po poklicu je bil potujoč novinar in poročevalec ameriških listov. Izdal je več knjig svojih originalnih domislic; najbolj znane so »Dogodivščine Toma Sawyerja«, »Huckleberry Finn« in druge, ki so že davno prevedene na jezike večjih narodov. Živel pa je Mark Twain kot vedno se smejoči veseljak. ki v življenju vidi le smešno stran In ki najresnejši stvari v hipu lahko da porcijo humorja, groteske in komike.
Našim Čitateljem podajamo par domislic tega veselega Američana, ki doslej še niso bile objavljene v njegovih zbranih spisih:
Na zborovanju vseučiliškega društva v Newyorku je Mark Twain pripovedoval naslednjo zanimivo dogodbico iz svojega življenja: »Pred davnimi leti,
ko sem bil v S. Franciscu novinarski poročevalec — prav za prav bi moral reči, da sem si želel postati poročevalec listov —, sem imel prijatelja, ki mu je takisto šlo zelo slabo. Bil je pesnik in si je domišljal, da je njegovo življenje popolnoma pokvarjeno in ponesrečeno, kar sem mu kot dober prijatelj prav rad pritrdil. Pesnik je iz te ugotovitve izvajal nujni sklep, da se mora sam usmrtiti. Povedal mi je svojo misel in potrdil sem mu jo kot popolnoma pravilno. Ponudil sem mu svojo pomoč pri tem, ker je dolžnost poštenega človeka, da je v pomoč prijatelju v nesreči. Moram priznati, da moje ravnanje ni bilo popolnoma nesebično. Uredništvo mojega lista mi je obljubilo, da me namesti kot poročevalca, brž ko mu prinesem prvo senzacijo. No, in samomor mojega pesnika bi btl dovoljna senzacija.
Pesnik pa je odlašal in odlašal svoj samomor, da sem ga moral vedno spominjati na njegov sklep. IJveril sem se, da so samomorilci zelo nestalnih nazorov in često menjajo svoje sklepe in namene. Meni pa je bilo treba senzacije za list! Ko sem ga tako vedno vzpodbujal, da izvrši logično utemeljeni sklep, se je izkazalo, da se obesiti noče na noben način, pač pa je pripravljen, da se ustreli. To je bila domišljavost, kajti za revolver nisva imela denarja. Slednjič se je vendar odločil, da se utopi. Pohvalil sem to misel kot prvovrstno idejo in sem šel z njim, da bi se stvar gotovo posrečila. Moj prijatelj je bil strahovito nepraktičen človek, zato mu je bilo treba pomagati. Zgodilo pa se je pri tem nekaj silno romantičnega. Prijatelj se jo že potapljal, jaz pa sem opazoval njegovo borbo, da bi mi v poročilu ne ušla niti najmanjša podrobnost. V to borbo je kar naenkrat po Tihem oceanu priplaval — rešilni pas. Sam bog ve, kje se je vzel tako nenadoma. Takoj mi je prišla dobra misel, meni je prišla misel, kajti moj pesnik ni imel nikoli nobene, zlasti tedaj ne, ko je bilo treba napisati kako pesei*. Rekel sem mu, naj se poprime pasu in sem nato oboje izvlekel na suho. Misel, ki mi je prišla, sva izvedla. Nesla sva rešilni pas v zastavljalnico in sva za dobljeni de-fiar kupila revolver, ker je prijatelj
pač toliko hrepenel Bas po takem načinu samomora. Kupila sva star revolver, ki je imel kroglo kakor pošteno debel oreh. Ko je prodajalec slišal, da gre za samomor pesnika, se ni prav nič obotavljal, kar dal je strašno orožje. S to kroglo se je pesniku res posrečilo, da si je prebil glavo. Bil je strašen trenutek, ko si je nameril revolver na sence in pritisnil petelina. Možgani so kar brizgnili naokoli. Pesnik pa je pri tisti priči izgubil svoj pesniški dar in danes je pošten in pameten človek ter koristen član človeške družbe.«
★
Na komerzu odličnega »Lotus Clu-ba« je Mark Tvrain pripovedoval gostom tole dolgo povest: »Jaz sem, kakor neki starček, ki sem ga poznal Ln ki mi je pripovedoval čudno dogodivščino, ki se je pripetila njegovemu dedu. Starček je imel sila dober spomin in se je sredi pripovedovanja spomnil vedno kaj novega ter začel pripovedovati o tem. Ded tega starčka je šel nekdaj po travniku in mu je padla srebrna desetica v travo. Sklonil se je, da jo pobere. Na travniku pa je bil oven, ki je menil, da ga ded izziva. Starček ni dokončal povesti o svojem dedu, ker se je spomnil, da je imel ded nečakinjo, ki je imela stekleno oko. Ta je oko posojala svoji sosedi, ki si ga je vtikala, kadar je imela goste. Oko pa ni dobro stalo in se je vedno obračalo navzgor, kadarkoli je pokimala z glavo, kar je bilo zelo smešno. Potem je prešel na svojega strica. Pisal se je Reginald Wilson. Ta gospod WiIson je nekoč pri,šel v tovarno za preproge in se pri strojih zapletel v gonilno jer-menje. Stroji so ga pograbili in ga vlekli po vsej tovarni. Še preden je bilo mogoče ustaviti stroje, je bil gospod VVilson že vtkan v dolgo preprogo, tako da ni bilo mogoče ločiti, kaj je Re-ginaldovo in kaj je tkivo. Wilsonova žena je kupila to preprogo, jo dala pokopati in napisati na grob: »Dragemu spominu preproge, ki vsebuje smrtne ostanke Reginalda Wilsona. Pojdi in stori tudi ti tako!« Tako je starček vezal dogodbo za dogodbo in nikoli nisem mogel zvedeti, kako se je godilo njegovemu dedu, je li našel de-setico, aili pa se je zgodilo kaj drugega.«
*
Zanimiva je tudi povest o tem, Kako je Mark T\vain kot deček prvič za-
gazil v nepoštenost. Sam pripoveduje to stvar takole: »Bil sem še močno mlad in tisti dan je bila strašanska vročina. Gredoč po cesti sem opazil voiziček z melonami, ki so bile silno vabljive. Skesano priznam, da sem pal v skušnjavo in sem ji podlegel. Porabil sem trenutek, ko prodajalec ni pazil na svoje blago, pograbil sem me~ lono in zbežal. Skrit sem potem pre-rezal melono in videl, da je Še slaba in nedozorela. Premišljal sem, kaj bi v podobnem primeru napravil naš narodni junak Jurij Washington. Ugotovil sem, da je pravilno ravnanje samo, ako vrnem melono prodajalcu. Junaško sem sklenil: »Grem in vrnem to zeleno melono tja, kjer sem jo vzel.« Šel sem k prodajalcu in mu oddal melono. Rekel sem mu, da naj se sramuje, ko vozi po svetu take zelene in slabe melone in sem ga prisilil, da ml je dal izvrstno melono namesto vrnjene zelene.«
LEPA PLAČA
Amerika je dežela čudežnih uspeha*. Friderik Eckner, ki je bil nedavno imeno« van predsednikom ene izmed najjačjih varovalnih dtužb v Newyorku, nudi zani» miv zgled. Eckner je pričel svoje delova* nje v tej družbi kot uboren uradnik s 4 dolarji na teden. Bil je sin alzaškega do» seljenca. S svojo marljivostjo in resnobo jc stopal vedno vise, vse do podpredsed* niškega stolca. Danes pa je predsednik. Na leto služi 200.000 dolarjev, kar je baje najbolje plačano mesto v Zedinjenih dr» žavah.
NAOČNIKI Z/1 ŽIVINO
Ljudska domišljija je pri nas dala ze> lene naočnike ribniškemu konju, da bo rajši hrustal trdo krmo — lesene ostružke. Po nekih krajih na Ruskem pa je ta ideja zares meso postala, kakor poroča francoski list L' Est illustre. Črede so tam uprav fantastične: Kaj je čudnejšega od teh od" ličnih prežvekalcev, ki se šetajo z velikan« skimi »špegli« na očeh! Ako pripognejo glavo k tlom, se ti zde podobni učenjakom, ki pazno in pozorno razrešujejo starinski napis ali molče občudujejo imenitno najdbo. Če buljijo vate, se te neizbežno poloti krčevit smeh. Ti naočniki pa seveda niso mišljeni v razvedrilo prepotnikom niti za to, da bi voli in krave laglje motrili pu» hajoče vlake ali drdrajoče avtomobile. Ne! Rusi severnih pokrajin dtevajo svojemu go> vedu barvite naočnike, da bi jih ščititf strpnih očesnih bolezni, ki jih povzroča odsev snega. Ahasver, ki je prinesel na za« pad to poročilo, jc pozabil povedati, imajo li ta spogledljiva krdela rajši Sčipalnik ali pa gosposki enoočnik (monokel).
Pr. K/. Travner
Čarovniški procesi na Slovenskem
Drugi del
Čarovništvo in čarovniški procesi v dobi od 1. 1500__1750.
T. poglavje.
Hudodelstvo čarovništva in kazenska določila
Že v splošni zgodovini čarovništva smo omenili, da je novodobno čarov« ništvo pogodba človeka s hudičem v iiamenu škodovati ljudem na zdravju, premoženju i. dr. in obenem odpad od prave vere.
Bistveni znak čarovništva je torej pogodba s hudičem. Brez te pogodbe je čarovništvo nemogoče. Hudiča se ne more prisiliti, da bi služil človeku; to stori hudič prostovoljno, ne pa za« stonj, ker zahteva zato od človeka du* šo. Pogodbo skleneta čarovnik in hu* dič bodisi z določenimi besedami ali v pismeni obliki (pactum expressum), bodisi molče, s konkludentimi deja* nji (pactum tacitum, implicitum).* S to pogodbo dobi čarovnik moč, da stori nekaj takega, kar presega člove* ške moči n. pr. letati po zraku, delati točo itd. Sredstva (n. pr. čarovniško mazilo) nimajo moči v sebi, temveč so le nekaki vidni znaki nevidne hudičeve pomoči. V tem obstoji bistvo demo* nične magije. Razen demonične ma* gije obstoje še druge vrste magije. Glavni teoretik čarovniške vere jezuit Martin Delrio navaja kot primere naravno in umetno magijo (magia natu* ralis in magia artificiosa). Naravna magija je natančnejše spoznavanje na* ravnih sil, kakor n. pr. teka planetov in njihovega vpliva na naše življenje (astrologija). Tak dar je imel n. pr. kralj Salamon. Umetna magija pa je uporaba naravnih sil bodisi v znanstve* ne svrhe, t. j. takzv. matematična ma* gija (n. pr. razne iznajdbe), bodisi v sleparske namene (glumarstvo). Zato niso bili čarovniki številni okultisti te* ga časa, kakor n. pr. dr. Faust, Picus Mirandola, Theofrastus Paracelsus itd.
* Poleg tega omenjajo pisatelji še več drugih vrst pogodbe s hudičem (pactum diabolicum). Valvazor omenja deset vrst, kako« n. pr. p. d. 'do los um et expressum, p. d. non dolosvm et expre*sum itd.
[Vendar se more hudič v dosego svo» jih smotrov posluževati tudi teh samo ob sebi dopustnih vrst magije, n. pr. da la komu dar natančnejšega spoznava« nja narave. S tem pa postane naravna ali umetna magija demonična. Zato je vsem okultistom pretila vedno nevar* nost, da jih smatrajo ljudje za prave čarovnike, t. j. zločince. Škodljivost demonične magije ni bistveni znak ča* rovništva; navadno pride v poštev le pri določitvi kazni.
Drugi znak čarovništva je odpad od prave vere, t. j. od katoliške ali od evangeljske cerkve. Teoretično je brez odpada od vere čarovništvo nemogo« če. Zato je n. pr. Židinja sicer lahko čarodejka (čarovnica v starem smislu), ne pa prava čarovnica. Zato je bilo (pravo) čarovništvo v pravoslavnih, kakor tudi v nekrščanskih deželah ne* znano. Iz tega seveda še ne sledi, da v teh deželah niso sežigali zločestih žensk. Sežigali so jih pač pod drugim »pravnim naslovom« (kot čarodejke, zastrupljevalke itd.). V praksi pa se ta razloček ni dosti upošteval. Zato so katoliki (posebno vneti protireforma* torji kakor n. pr. škof Ehrenberg) se* žigali z isto vnemo katoliške in prote« stantske čarovnice in — obratno pro* testanti katoličanke, četudi po katoli* ških nazorih protestantinja ni mogla odpasti od prave (katoliške) vere in narobe. Pri nas seveda ta znak ne igra posebne vloge, ker je protireformacija že 1. 1600 temeljito iztrebila zadnje ostanke luteranstva (razen luteranske« ga plemstva, ki je bilo izgnano 1. 1628). Zato nam z gotovostjo ni znan niti en primer, da bi bila pri nas obsojena kaka nekatoliška čarovnica. Možno bi bilo to le v procesih pred 1. 1600.
Čarovništvo se je smatralo vedno kot najhujši zločin (crimen atrocissimum). Zato se je kaznovalo z najhujšo kaz* nijo in ni kaznivost dejanja nikdar zastarala.
Sodobni kazenski zakoni pojma ča« rovništva ne definirajo, ker je bil ča* rovniškim sodnikom iz bogate bogo« slovne in juristične literature in prakse itak natančno znan.
S hudodelstvom čarovništva tekmu* jejo navadno razna druga kazniva de*
JanJa pre3 vsem Hudodelstvo umora s strupom (veneficium), sodomija (bes stialitas), bogoskrunstvo (sacrilegium), odpadništvo (apostasia) in bogoklet* stvo (blasphemia), za katere so dolo* čali zakoni posebne kazni. Izrekla pa se je vedno tista kazen, ki je bila naj* hujša. To je bilo posebno nevarno, ker so sodniki smatrali čarovništvo ob* enem za odpadništvo, oziroma za bo* goskrunstvo, tako da je bil obtoženec vedno obsojen na smrt, tudi če je bilo dvomljivo, da je bil čarovnik.
Do 1. 1574. ni bilo na Štajerskem pisanih kazenskih zakonov. Sodniki so se ravnali po pravnih običajih in po posameznih navodilih deželnih kne* zov. Krvni red Karola V. z dne 5. ju* lija 1532. (C. C. C.) je imel tudi za naše kraje le subsidijarno veljavo. Vendar so naši krvni sodniki ta zakon vedno upoštevali. Dne 24. decembra le* ta 1574. pa je izdal nadvojvoda Ka* rel II. s privoljenjem deželnih stanov »die Landt* und peinliche Gerichtsord* nung des Loblichen Fiirstenthumbs Steyer«, imenovano navadno »štajer* sko Karolino«, ki je veljala v bi* stvu do Marije Terezije, torej do časa, ko so čarovniški procesi pri nas prenehali. Poznejši štajerski čarovniški sodniki se sklicujejo tudi pogosto na krvni red cesarja Ferdinan* da III. za Nižjeavstrijsko z dne 30. de* cembra 1656. (Ferdinandea), čeprav ta zakon ni v naših krajih nikdar veljal. Kakor nekateri današnji juristi, so se namreč tudi tedanji sodniki prav radi hvalili s svojo učenostjo in načitanost* jo in so zaradi tega pri vsaki priliki citirali vse mogoče zakone, posebno pa Ferdinandeo, razen tega pa še razne bogoslovne in juristične pisatelje, ki smo jih omenili že v splošnem delu. Da je bilo »Kladivo čarovnic« za naše čarovniške sodnike absolutna avtori* teta, je samo ob sebi umevno, če tudi dela nikjer izrecno ne citirajo.
Čl. 109 C. C. C. in čl. 75 štajerske Karoline določata popolnoma soglas* no: Če stori kdo ljudem s čarovni* štvom škodo ali kvar (schadenn oder nachteil), naj se kaznuje od življenja na smrt in naj se tako kazen izvrši z ognjem. Če pa uporablja kdo čarov* ništvo, ne da bi s tem napravil komu škodo, naj se kaznuje po okolnostih (»nach gelegennheit der sache). Sodni* ki naj uporabljajo nasvet, kakor je to predpisano.« Skoraj enako se glasi
določilo Ferdinande*je, ki pa govori izrecno o tistih, »ki zataje krščansko vero in se vdajo vragu« ter da se smrt na grmadi »omili« s poprejšnim obglav« ljenjem, če škoda ni bila velika. Vsi ti zakoni polagajo torej važnost na uspeh, ker se kaznuje s smrtjo na grmadi pri živem telesu samo škodlji* vo čarovništvo. Če pa čarovništvo ni povzročilo nikake škode, naj določi po C. C. C. in štajerski Karolini sodnik kazen po prostem preudarku ali pa se naj obrne po čl. 119 C. C. C. na bliž« njo pravno fakulteto, oz. sodišče, po čl. 137 štaj. Karoline pa na deželnega glavarja v Gradcu, ki izposluje obvez« no (avtoritativno) mnenje graškega mestnega magistrata. Vendar so se naši čarovniški sodniki v takih prime* rih obračali za pravni nasvet tudi na znamenitejše juriste, predvsem na od* vetnike. Sicer pa je bilo enostavnejše obsoditi čarovnika na isto smrt n. pr. zaradi boguskrunstva (onečaščenje ho* stij), posebno ker zoper sodbo ni bilo pravnega pripomočka.
Umor s strupom (veneficium) ka« znujeta C. C. C. in štaj. Karolina pri moških s smrtjo na kolesu, pri ženskah z utopljenjem. Ta kazen se more po* ostriti s tem, da vleče rabelj storilca na morišče in ga pri tem ščiplje z ža» rečimi kleščami (čl. 130 oz. 95). Bo* goskrunstvo (sacrilegium, posebno one* čaščenje hostije) kaznujeta oba zakona s smrtjo na grmadi (čl. 172 oz. 131). Bogokletstvo (blasfemija), t. j. prekli« njanje Boga, Marije, angelov in svet« nikov se je kaznovalo dokaj različno. Po čl. 106. C. C. C. je določil sodnik kazen po prostem preudarku »an leip, leben oder glidern«, v praksi s tem, da je iztrgal rabelj z žarečimi kleščami obsojencu jezik iz ust ali pa s smrtjo na grmadi. Štajerska Karolina pa ka* znuje ta delikt izredno milo (ukor, iz« postavljenje na sramotnem odru m drugo). V naših procesih igra blasfemi« ja vlogo kot obtežilna okolnost. Sodo* mija pa je za čarovniške procese po* membna zaradi tega, ker se je očitalo čarovnicam nečistvovanje s hudičem, oziroma s soudeleženci in soudeležen* kami čarovniških shodov. Oba zakona (C. C. C. in štaierska Karolina) dolo* čata za to hudodelstvo smrt na grmadi (čl. 116 in 81).
Če je torej smatralo sodišče, da je čarovnik zagrešil več hudodelstev, je moglo smrt na grmadi še poostriti n. pr. tako, da je gnal rabelj obsojen«
ca na morilče, ga ščipal z razbeljenimi kleščami, mu odsekal roko ali mu iztr* gal jezik in podobno. Naši kazenski spisi omenjajo večkrat, da je ta ali ona čarovnica zaslužila tako kazen, vendar nam ni znan noben primer, da bi se smrtna kazen tako izvršila, ker so so* dišča obsodila »iz krščanskega usmi* ljenja« čarovnice le na smrt na grma*
di, navadno celo tako, da je bila ot>» sojenka poprej obglavljena ali zadav« ljena in na to truplo sežgano. — Za lažje primere (posebno vedeževalstvo, ki ni povzročilo škode) je bila določe« na kazen bičanji in izgona iz dežele. Pozneje se omenjajo tudi druge kaz* ni n. pr. zapori, posti itd.
Zdravljenje mrtvoudnosti s »pritiskom"
Mrtvoudnost, revmatizem, diabetis in ischias ozdravljive s preprosto operacijo v nosu?
San Sebastian, sredi julija
Dr. Ferdinand Asuero, ki ga tukaj vsi hvalijo in nazivajo »čudotvorni doktor španske dežele«, po pravici zasluži ta naziv. Uspehi, ki jih je dosegel pri zdravljenju težjih in lažjih primerov mrtvoudnosti. res meje že na čudodel-nost. Sodeč no dosedanjih njegovih nspehih je ta utrl medicini nova praktična pota. Vnaprej povedano, zdravi Asuero mrtvoudnost s preprosto operacijo v nosni duplini.
Malo pred mojim posetom je ozdravil dr. Asuero znanega španskega bankirja markija Aldamo. potem pa se je preselil v svetovno morsko kopališče Biaritz. Tukaj je imel med drugimi pacijenti tudi infanta Jaimea. drugega sina španskega kralja, ki ga je v kratkem ozdravil težke ušesne bolezni. Na stotine šteje število njegovih pacijentov, največ mrtvoudni-kov. Večina njih je zapustila njegovo ordinaciisko sobo že v desetih minutah popolnoma ozdravljena.
Sam sem bil priča enega najsijajnejših primerov njegove zdravniške umetnosti. Med množico, ki je čakala v ordinacij-skem oredsobju na zdravnikov poziv, je obrnil nase mojo pozornost mladenič, ki se je s težavo opiral na bergle. Bil je, kakor sem pozneje izvedel, nameščenec v neki madridski banki. Kakor mi ie sam pravil, že 16 let ni mogel upogniti kolen. Pri zdravniku se je zadržal samo pičlih osem minut in po kon-sultaciji je odhajal ozdravljen kot »najsrečnejši človek Španije«, kakor je vzkliknil, ko je zapuščal ordinacijske sobe. Samo preprosta opasacija v nosu se ie bila izvršila v teh kratkih minutah, a kakor da se je bil zgodil čudež: mladenič je ozdravel po 16 letnem trpljenju.
Ozdravljenje, na katero je dr. Asuero najbolj ponosen, mu je uspelo pri kolumbijskem konzulu v Manchestru. Se-norja Yuaquina Oranda je mnogo let mučila bolezen v hrbtnem mozgu. Iskal je pomoči pri mnogih angleških, francoskih in italijanskih specijalistih, pa noben mu ni mogel pomagati. Slednjič so ga opozorili na Asuera in konzul je odpotoval k njemu v San Sebastian. Samo pet minut je trajalo zdravljenje in vse bolečine v mozgu so izginile. Konzul se je počutil popolnoma prerojenega in tudi pozneje se ni pojavilo nikakršno poslabšanje bolezni.
Privatna klinika dr. Asuera je v tretjem nadstropju bivšega Knežjega hotela. ki je sedaj izpremenjen v bolnišnico. Ko sem obiskal slavnega zdravnika. so bili pri njem dve sestri in več zdravnikov. Doktor je pokazal dve majčkeni, približno 6 col dolgi jekleni palčici. Na palčici se pritrdi nekakšen projekcijski aparat, skozi katerega se vidi v notranjost organov, ki sicer niso neposredno dostopni vidu. Na eno izmed njih se pritrdi poseben električni aparat za primer, ako se nameravajo zdraviti organi tudi termično, s pomočjo elektrike. Jekleni palčici sta. kakor zatrjuje dr. Asuero, njegova lastna iznajdba in obenem edini instrument, ki ga uporablja v praksi.
Zdravilna metoda dr. Asuera temelji na teoriji francoskega zdravnika Bon-nieria, ki je na podlagi znanstvenih raziskovani spoznal, da ie moči vsako bolezen ozdraviti s pomočjo primerne operacije v nosni duplini. Francoskemu zdravniku pa samemu ni uspelo, da bi dosegel praktične rezultate in je celo svojo teorijo zavrgel. »Jaz na sem se.« je nadaljeval dr. Asuero svojo razlago.
»iznova temeljito poglobil v njegovo teorijo, ki sem jo v marsičem izpopolnil. Na podlagi lastnih izsledkov se me je polastilo neomajno prepričanje, da mora biti v teoriji in domnevah dr. Bonnier-Ja marsikaj resničnega. Z njegovimi izkustvi in z lastnimi kombinacijami mi je končno uspelo najti in izkoristiti njeno praktično plat v dobrobit človeštvu.
Operacije, ki jih izvršujem na bolnikih. so sila preproste. S paličicama, ki sem vam jih pokazal, prodrem v nosno duplino pacienta, kjer tipljem z njima toliko časa okoli, dokler na organizmu ne najdem takega občutljivega mesta, da bolnika draži k požiranju ali pa mu požene solze v oči, čim se ga dotaknem s paličico.
Potem na to občutljivo mesto takoj močno pritisnem. V posebnih primerili moram pritisk večkrat zaporedoma ponoviti, dokler se ne pokaže zaželjeni uspeh. Če tudi to ne pomaga, potem se poslužujem električnega grelca, ki sem vam ga že poprej omenil in pokazal.«
»Koliko operacij je potrebnih, da za trajno ozdravite revmatizem in mrtvo-udnost,« sem ga vprašal.
»S tremi operacijami po svoji metodi absolutno gotovo dosežem uspeh, če v organizmu ni kakih posebnih komplikacij. ki ovirajo zdravljenje.«
»V koliko odstotkih vam uspe ozdraviti mrtvoudnost?«
»V devetdesetih od sto se mi operacije popolnoma posrečijo. Seveda pa smatram, da je moja praksa navzlic dobrim uspehom šele v razvojnem stanju. Pripominjam, da so me tudi že napadli nekateri odlični madridski zdravniki. Veliko vprašanje, ki so mi ga zadali, se glasi: Zakaj ne maram ali ne morem razjasniti zavisnosti med preprosto operacijo v nosu in olajšanjem bolečin, ki ga takoj občutijo vsi deli organizma? Jaz seve ne najdem prav nobenega zadosti tehtnega vzroka, ki bi me prisilil, da svoia izkustva in opazovanja že sedaj razodenem širšemu svetu.'
Zadnje tri mesece sem noč in dan delal dopolnilne poskuse. Moj sistem zdravljenja je sedaj skoraj dovršen. Želim samo. da bi dosegel popolnoma zanesljive uspehe. Za enkrat lahko ozdrav-!iam mrtvoudnost. diabetis, uraemijo in ischias. Rad bi pa — kakor rečeno — pri vseh boleznih dosegel pozitivne in traine uspehe tako. da bom svoj sistem lahko prikrojil posameznim boleznini.
Baš te dni je prispelo v San Sebastian na stotine mladih zdravnikov, ki bodo
prisostvovali mojim poskusom. V bodoče. kakor hitro bom utegnil, bo moja naloga, da tem zdravnikom z znanstvenega stališča razjasnim in analiziram potek zdravljenja in po moji metodi dosežene uspehe.«
C. J. Ketchum
Povolžarv
Splavarji
(K današnji umetniški prilogi) 7.
Ni sreče v gorenji dolini. Prezgodaj zapadel je sneg: Brez posla ostali so mlini, Vse žito pozeblo je v prek.
Stoji nepremična in mračna zasnežena vrsta smrek. Nebo in srce sta oblačna. Preteče vzdiguje se breg.
Megla je zastrla obzorje, prostora ni krog za oči. Le Dreta šumi kakor morje, a hosta sovražno molči.
II.
Še danes je mrka dolina, je tožen harmonike zvok. Okorno se suče mladina, in vrisk je obupen ko jok. Saj jutri ne bo več nedelje, izbrisan bo praznika sled. Odrinejo splavi v Celje, a voda je mrzla ko led.
III.
Brli petrolejka v smrdljivi kantini. Ponoči živijo stoletni spomini, ob škrtanju pile, skeleč kakor strup, razvname se stari, srditi obup:
— Križ vrezan v smreko, nam res
da pomaga, je gozdnemu m6žu ko nož. A grofa črtimo mi hujše ko vraga: vse tod je njegovo, mi nimamo gošč
Odšle so ŽaUžene, pregnane od farja _ Le zoprno žganje tolažbo deli. Za hribovca ni ne Boga, ne cesarja. Pij! srcu je lažje, če glava boli!
Pripomba: Križ varuje drvarja, na kate» rega vedno hoče zvrniti gozdni mož pose« kano deblo.
Lepote in strahote Brazilije
Nemška potovalka Margot v. Simp* son opisuje Brazil;jo takole:
Če sem v prejšnjih časih, ko še ni« sem poznala Ria de Janeira, slišala hvaliti to mesto kot najlepše na svetu, 6e mi je zdelo, da utegne biti ta sodba nekoliko pretirana ali vsaj neprevidna. Kajti — kdo naj izmed čudovito lepih mest, s katerimi se ponaša naš svet, izbere eno in ga proglasi za najlepše* ga? In vendar, ko sem preživela v tem mestu nekaj časa, sem razumela, zakaj
palače, vile, hotele, skrbno negovane nasade in tropski bujne vrtove.
Rio je zgrajen sredi zajetnih bregov, koder se še širi pragozd; amfiteatralič* no se pne na bregove laftirint njegovih hiš; morje, bregovi, pragozd — to tvc« li z milijonskim mestom vred mogoč* no scenerijo vse premagujoče lepote, ki je potratno poplavljena z zlatom solnčnih žarkov. Rio je vedno oblečen v svečano obleko, kakor da bi bil vsak božji dan pripravljen na slavnost,


Mesto Santos v Braziliji. Križec na sliki označuje kraj, kjer je stala bolnica Santa Časa, ki jo je zasul plaz z griča.
se ljudje tako navdušujejo za Rio. Čeprav tudi zdaj ne maram trditi, da bi bilo to mesto najlepše na svetu, mo= ram vendar priznati, da tako lepega mesta še nisem videla.
Morje ima tamkaj nepopisno globo* ko, nasičeno sinjino; v klasično ple* menitih, velikopoteznih in vendar ne* skončno ljubkih linijah se vije zaliv, iz katerega mole strme, slikovite čeri. IVzdolž ob obali teko s palmami zasa* jene avenije, kjer vidiš številne javne
Najlepši je zvečer, tik pred solnčnrm zahodom, ko vsa pokrajina žari v naj* nežnejših barvah od pastelno temne do šknlatno žareče, pa tudi na vse zgodaj zjutraj, ko se prebuja mladi dan. Mor* je, hiše, pečine v zalivu, pragozd na bregovih, parniki v pristanišču, števil* ne jadrnice, ki lahno plovejo v sanjavo nežne morske daljave, da se gledalcu zdi, kakor da bi bile sproščene vsake teže, tako so fine in lahke — skratka, vse, kar dogleda oko, dobi najprej ne*
verjetno nežen, skoraj nadzemsko dišeč nadih rožnate barve. Od minute do minute, ne od sekunde do sekunde, ss ta kakor dih rahla rožnata barva zgo* sčuje čedalje bolj, dokler očarljiva les pota te skoro da fantastične pokrajine ne zablešči v globoki, nasičeni, polni rožnordeči barvi, ki potem bledi v div* nih odtenkih, v nepopisnih barvnih prehodih: tako vzhaja mogočno soln* ce, ki s svojim bleskom vse obilno pozlati.
Na avenijah, ki se vijejo mnogo ki* lometrov vzdolž ob morju, kar mrgole avtomobili; pešcev ni veliko na ulicah, zakaj huda vročina nikogar ne mika na sprehod. Na glavni ulici, na dolgi, elegantni Avenida Rio Branco in v njenih stranskih ulicah pa vlada vzlic temu nepopisno vrvenje in gomazenje ljudskih množic. Tukaj se sprehajati, flirtati, čebljati in se pomenkovati, to je najlepša zabava za moške in žen* ske, ki nimajo podnevi dela in nadlež* nih skrbi. Sicer pa: Brazilijanec je trdno preverjen, da Bog v svoji ne* skončno modri dobroti ni ustvaril lju* di za delo. Dame, ki so vedno oble* čene zelo okusno in se rade ponašajo z obilnim nakitom, so kaj pogosto zelo lepe in bi bile lahko še lepše, če bi malo manj rabile puder, pomado in barvilo za ustnice, s čimer se često pretirajo uprav do grimasnih potez. Tudi gospoda daje zelo veliko na svo« jo vnanjost, pri čemer pa le preveč razodeva neprikupno gizdalinstvo in porabi mnogo več parfuma nego do* pušča dobri okus.
Električna železnica se vzpenja viso« ko v hribe, v Santa Theresa, kjer se sanjavo vrste krasne vile, obdane od senčnih, živopisanih vrtov. Razgled od tukaj na mesto in morje je uprav pre* sunljiv po svoji mogočnosti in lepoti. Če je Santa Theresa elegantna četrt v hribih pragozda, tedaj je Copacabana divno mesto vil ob morju. Tu polie vse leto veselo kopališko življenje, ki se ga udeležujejo v lepem številu tudi srečni tujci, v glavnem Severoameri* čani in Angleži, ki tudi tvorijo večino igralcev, borečih se zvečer za ruleto v igralnici copacabanskega Palace=hotela za srečo v igri, ki pa je le redkokdaj kateremu mila. Kakor v Evropi v Mon* te Carlo, se tudi tu zaigrajo vsak večer težke vsote. Da so izgube tako česte in dobički toli redki, bomo razumeli, če izvemo to*le: Pred nekaj leti je hotelska družba oddala v najem igral«
nico za tako fantastično najemnino, da so vsi s sigurnostjo prerokovali skoraj« šnji konkurz drznega najemnika. Toda gospoda ni dovolj računala z demon« sko močjo igre, ki kaj rada obsede tujce, pa tudi domačine, in mnoge ne izpusti iz svoje peklenske oblasti, do« kler se ne izpremene iz bogatašev ▼ jadne nemaniče. Že v dveh mesecih je zbral najemnik denar za celoletno na« jemnino; vse ostale mesece mu je te« klo v malho kakor zlata reka.
O Riu ne moremo govoriti, ne da b3 omenili njegovih proslulih karnevalov; kdor jih ni videl, pozna to mesto le na pol. Tujcu se zdi ob karnevalskih dneh, da je zašel med same obsedene ljudi. Povsod vidiš množice vpijočih, rjovečih, fantastično oblečenih ljudi, ki jih preganja nekaka vročična zabave« željnost, in ki delajo tako gnečo in hrup, da se čudom čudiš in vprašuješ, kakšni so neki ti ljudje. Gneča, ki vla« da takrat na Avenida Rio Branco, se ne da opisati: neveščemu naravnost ograža življenje. Razburjeni pogledi se bliskoma križajo; zaglušujoč, živce pretresujoč krik se spaja z vriščečimi zvoki avtomobilov, s sikanjem raket, s hrupno godbo neštetih kapel. Pono* či se razbohoti po kavarnah, klubih, gledališčih, hotelih, barih, restoranih in plesiščih nebrzdano življenje in vrve* nje, — vse v znamenju sladke strasti, ki se tu razmahuje do onemoglosti.
Ko poletje s svojo žgočo pripeko iz« premeni Rio v pravi pravcati pekel, se vsa boljša družba umakne v gore, t očarljivi Petropolis, kamor prispeš po poldrugourni lagodni vožnji z vlakom. Ta kraj je bil prvotno nemška našel« bina, ki jo je ustanovil nesrečni cesar Don Pedro; pozneje se je sem prene* sel poletni sedež prezidenta zvezne re« publike, diplomatskega zbora in odlič« ne družbe. S svojim osvežujočim hla* dom, dobrim, močnim zrakom, lepimi vilami in potratno obilno vegetacijo, obstoječo iz prelestnih cvetlic, nas ta kraj spominja majhnega paradiža.
Najbogatejša država Brazilije je Sao Paolo, čije glavno mesto enakega ime* na je bilo še nred dvajsetimi leti sred* nje mesto s 70.000 prebivalcev? rastlo je torej z ameriško hitrostjo, zakaj danes šteje skoraj že milijon duš. Me« sto pa se ni moglo razvijati v skladu s to poplavo naseljujočega se prebival* stva: cele četrti očitujejo narejenost za silo in k razkošnim vilam vodijo divje, netlakovane ceste, svetovno*
znanih kačjih zavodih se vzdržujejo tisoči strupenih kač, ki jim njih čuvaji odvzemajo strup, iz katerega se izde« luje zdravilni serum zoper pik strupe* nih kač. Država Sao Paolo je za svoje bogastvo dolžna hvalo kavi, čije rast* lini zelo prija klima in rdeča prst te dežele. Pa tudi bombaževina in riž da* jeta čedalje večje dohodke; slednji sa* dež je že danes brazilijanski izvozni predmet.
Severna Brazilija je čisto tropska in neznosna Evropcu, dočim južna Brazi* lija z državami Parana, Santa Catha* rina in Rio Grande do Sul vsaj pone* kod omogoča Evropcu uspešen obstoj in delo. Tu so tudi mnoge naselbine evropskih izseljencev.
Selišča naših rojakov leže sredi pra* gozdov. Bridka mu je usoda, kdor si mora tukaj krčiti tla in pridobivati zemljo za obdelovanje. Tak pragozd nima prav nič romantičnega in lepega; skozi njegove goste krošnje, rastline vzpenjalke in zajedavce vseh vrst ne morejo prodreti solnčni žarki. Povsod vlada smrtna tišina. Razen kač nobene divjačine; daleč naokrog se ne oglaša noben ptič. Samo zdaj pa zdaj zavre* šči kaka papiga. Pragozd ubija vse živ* Ijenje, vso moč tal izsrka on sam, »ze* leni pekel«, sovražnik slehernega živ* Jjenja.
Brazilija bo lahko še mnoga deset* letja sprejemala dotok evropskih izse= Ijencev, zato se vlade njenih držav zelo trudijo, da bi krile potrebo člove* ških sil iz obilnega rezervoarja čedalje
bolj ubožne, od medsebojnih bojev in narodnega sovraštva oslabljene Evro* pe. Večini izseljencev je namenjena težka usoda, da postanejo kolonisti v pragozdovih; to pomeni trdo, najna« pornejše delo v pekočem solncu od rane do pozne ure; pomeni brezupno samoto, neutolažljivo odpoved vsaki, tudi najskromnejši duševni hrani. Ubogi ljudje, ki morajo duševno izbi* rati v »zelenem peklu«. Vedno prepoz« no spoznajo, kako resničen je neki rek, ki pravi: »Nihče se nekaznovan ne po« tika pod palmami.«
Neprimerno prijetnejši nego v te» mačnih in vlažnih pragozdovih je ob> stoj da solnčnih višinah planjav z nji« hovim močnim zrakom, čudovito pro« stostjo, z ogromnimi kompleksi zem* lje, koder raste bujna trava. Vsak dan prinaša kaj novega. Danes je lov za proslulim konjskim tatom, jutri za je« lenom, potem pridejo kupci za govedo ali za konje. Prebivalec teh pokrajin se lahko vsemu svetu smeje v obraz; nič mu ne manjka in svoje svobode ne bi bil zamenjal niti s kralji, dokler ima svojega žrebca pod sedlom in zve* sto dekle v koči ob preriji.
Med prebivalci planjav in obrežja je razlika kakor med dnevom in nočjo. Prvi je zanesljiv, zvest in pošten, hra« ber in odkrit, od kulture komaj do« taknjen primorec pa je zvit, zahrbten, nagnjen k laži. Ta je presrčen, onf preračunljiv. Vse Brazilijance pa odli« kuje zelo razvita ljubezen do otrok.
Davorin Ravljen
Po Dunavu od Beograda do železnih vrat
Vtisi in zapiski
Od Golubca do Kazana
Skozi Djerdap, skozi Železna vrata — pot moje radosti in radovednosti. Kakor da sem zopet enkrat odložil vse, kar je težkega in bedastega v življenju, jem s svojo skromno popotno torbo, zreducirano že na minimum z lahkoto otroških korakov hitel v blagoslovljenem nedeljskem jutru iz Golubca po oni trdi beli cesti proti pristanišču, ki je od trga oddaljeno tri kilometre. Desni dunavski breg s svojim visokim navpičnim pogorjem je še počival v senci, a izza njega je soluce že davno .vrglo goste era-
slovenskega izletnika
mene, da se je romunska stran videla pozlačena in prerojena kakor po blagodejnem dežju. Dunav na svojem velikanskem zavoju pa se je prelival, kakor da sani sebe umiva za nedeljsko pot proti Črnemu morju. Komaj sern dosegel pristanišče in še pravočasno dobil vozno karto, ko se je tam gori na ovinku pojavil parnik, bel in zravnan kakor labod.
»Kralj Petar« — dokaj vreden tega imena.
★
Veste, kako je na potovanjih: domišljija ustvarja v. duši podobe in panorame.
ki se nato razblinjajo druga za drugo in se cesto le nerade umikajo vtisom, realnosti. V tem pogledu je bila pot skozi Djerdap zame presenetljiva izjema. Vso pot sem gledal vnaprej v domišljiji, kakor da rastejo skale ob dunavski ožini v neke ogromne dimenzije, čuvajoč strašno samoto kakor mrke straže. To so tista železna vrata, skozi katera vodi pot iz Evrope na iztok in jih je zgradila priroda sama. Geologi naj govore, kdaj in kak tektonski potres je tu razmajal trdo srce zemlje in kako si je Dunav razklal pot proti morju. Popotnik je samo zavzet od strmenja in presenečenja, da njegova domišljija za to pot še od-daleč ni bila tako smela, kakor so silni vtisi, ko djerdapsko klisuro motriš s palube parnika, ki si previdno, zelo previdno išče vijugasto smer.
Predvsem: daljina. Pot skozi Železna vrata (turški Demirkapija, dandanes najbolj običajno Djerdap) ni morda le kratek sprehod ali pasaža, marveč celih 90 km dolga soteska, ki se vleče od Go-lubca do Kladova. A varijante so vso pot tako raznolike, da bi jih lahko nategnil samo na Leibnitzovo kopito: na drevesu ni niti en list enak drugemu, — v Djerdapu ni niti en pogled brez
novega, vedno drugačnega vtisa. ★
Odhajamo od Golubca. Točno ob 5. zjutraj. Sveži in dobro prespani predramimo na krovu in restavracijskih prostorih še poslednje razmršene in neumi-te dremavce. Kakšna čudna zmes vam je nabrana na dunavskem parniku! Poleg dičnih srbskih matron s fesiči in gosto opletenimi kitami mnoge »modernizirane« hčerke, študenti, ljubavni in zakonski pari, trgovci, gosposki izletniki pa gruče zagorelih, šibkih Vlahov in Vlahinjic, žlobudrajočih v svojih narečjih s slovanskim prizvokom, da radoveden prisluhneš in razbiraš zagonetko, kako in kaj neki govore. Vesela druščina! Kakor vrabci v prosu. Vse je že pokonci, vse se že razpostavlja po palubi in ob ograji oboda. Zares, jutro je prekrasno. Vendar jutra so v maju in juniju tod vedno lepa. če ni nevihte. In mnogi so Djerdap prepotovali morda že stokrat Vendar, navada je taka, da se skozi Djerdap — razen v nevihti — ne potuje pri rakiji ali črni kavi v »kantini«, marveč na krovu. Prav tisti, ki jim je pot že dobro znana, uživajo v opazovanju, kako bo krmar ravnal ladjo..«
Kdaj smo že zbrzeli mimo razvalin starega Golubca! Dunav nosi, Dunav tira ladjo menda kar sam. Zožila se je struga bolj ko na polovico, zato pa se tudi poglobila. Pri Dobri dobi o opažamo brzice, v katerih se prej tako ko-" modni dunajski gospod Dunav neverjetno urno poganja inimo pragov in skalin. Kmalu nato se ustavimo na romunski strani pri vasici Drenkovu, ki je seveda srbska, kakor še kakih 40 drugih. Vstopajo lotsi — krmarji mednarodne du-navske komisije, ki edini smejo voditi ladje in vlačilce doli do Oršove (in nazaj, seveda). To so izvežbani in preizkušeni fantje, ki poznajo vsako najmanjšo čer, ki jo morda komaj za par centimetrov pregrinja voda. Predvsem pa do vseh podrobnosti poznajo traso, kjer je mednarodna dunavska komisija skoro sto let (1827—1916) razstreljevala skalovje v reki in omogočila plovbo, ki je prej zadajala mornarjem največji strah. Lotsi (vseh skupaj je menda 43, večinoma Srbov) prevzamejo vso vodstvo in zanje se po tonaži ladje plačuje mednarodni dunavski komisiji tribut.
—	V kakšni valuti? mimogrede vprašam nekega funkcijonarja ladje, s katerim sva na krovu načela razgovor.
—	Menda v napoleondorih. Pa ne vem...
Se ne vč... tako — veste — je tam doli okrog Železnih vrat in dalje do tromeje običajno. Nihče ne ve ali vsaj noče tujcu povedati nič točnega. Že res. Dunav je mednarodna reka, toda meja je na vsakem njegovem bregu in zato je bolje, če nihče ne ve nič točnega. Sam se hitro navadiš tega in si boš končno priznal, da je vendarle najlepše potovati brez karte in pisanih komentarjev. govoriti pa z znanci in neznanci
o ljudskih pravljicah.
*
Pri Dolnjem Milanovcu, kjer se končuje Mali Djerdap, se Dunav zopet razlije poldrugi kilometer široko. To pa je tudi njegov poslednji odpočitek pred vstopom v najznamenitejšo ožino, v Ka-zan. Navzlic širini pri Milanovcu pa je bil Dunav na svoji moči že toliko opešal in se zopet poplitvil, da je tudi ta široki predel posebno v suhem poletju lahko še vedno opasen za globlje tone-če ladje. Prej v Malem Djerdapu zadrževan po ožinah in pragovih, posebno pa še pri navpično v strugo padajočem Grebenu neposredno pred Dolnjim
Milanovcem, napolni Dunav v vročem poletju komaj tretjino struge in vsena-okrog se pojavijo gole čeri, med katerimi mora krmar oprezno voditi ladjo zdaj na levo, zdaj na desno in naravnost, kakor pač kažejo znamenja, zasajena ali pritrjena sredi struge, koder je dinamit omogočil plovbo.
★
Pri Dolnjem Milanovcu, da — ko je sredi tistega nepozabno lepega nedeljskega dopoldne v začetku junija pričela po svoji grdi maniri nastopati kosava, da se je Dunav dvojno jezen krotovičii preko čeri in se s pol metra visokimi valovi poganjal ob ladjo in ob bregove, se mi je s strahoto obnovil spomin na lansko tragedijo, o kateri sem takrat čital v beograjskih listih in mi je poštar v Golubcu, ki je bil o njej poročal kot oči-
krogla mimo ušes, če ne v glavo... Da-si posvarjeni od naših finančnih pazdii-kov že v Velikem Gradištu so pogumni nemški skavti nadaljevali pot mimo Go-luoca in pri Dolnjem Milanovcu zašli v nesrečo. Saj se ne ve, kakšen je bil vzrok, ko jih je možnih sto ali pa samo eden. Začelo je tiste tri platnene čolničke vrtinčiti in pričela se je strašna borba treh mladih, čilih življenj s smrtjo. Dva skavta sta se rešila, tretji je utonil. Ne vem več, kje so ga našli in pokopali, toliko se spominjam, da je preostala tovariša, vsa bleda in bridka, spravil pod svojo gostoljubno streho Slovenec Pe-trič, trgovec z lesom v Dolnjem Milanovcu.
V to nesrečo sem se bil zamislil, čepeč do ušes zavit v letni plašč na oaluhi
Kazan, znamenita soteska v Djerdapu
videč, še posebno živo pripovedoval: trije nemški skavti so se pripeljali po Dunavu s svojimi platnenimi čolni. Vse je šlo po sreči. Do Golubca in še nekaj dalje. Čemu tudi ne? Za plovbo s čolnom ni idealnejše reke, kakor je Dunav. Ce ni košave. In do Golubca. Zgodi se sicer lahko, da si čolnar izbere levo stran, kjer je Dunav vedno bolj pohleven kakor na desni, posebno še tam, kjer se pojavljajo otoki, ki nagibajo k nam, a so vsi v romunski posesti in je romunska polovica struge povsod bolj široka kakor naša, — zgodi se torej lahko, da romunski obmejni stražniki, ki ne poznajo šale, pozovejo sumljivega čolnarja k sebi in ga tirajo čez hrib v svojo karaulo, a če se ne odzove, mu lahko, kakor pravijo — zažvižga
nasproti poveljniškemu mostu, uživajoč nebeško solnce, a bičan z ladjo vred od ostrih udarcev košave, ki se je sunkovito zaganjala ob Dunav. Ta je — dvojno jezen, kakor pravim — skušal zarrian nagajati ladji, ki je čvrsto rezala valove proti pristanišču. Tu sem se vzdramil: v toliko je pa vendar kljubovala košava, da se je parnik skoraj s težavo pritisnil ob »štek« za izstop in vstop pasažirjev. Ljudi vse polno na bregu? Kakor pri nas ob nedeljah na podeželskih kolodvorih. A vse bolj pisan in živahen svet. Z ribami trgujejo nekateri
— Alat privuci! poveljuje kapitan.
Pritegujejo vrvi, znova zaropočejo motorji, a ladja noče k »šteku«. Kapitan komandira La znova pritegnejo.
Končno! Redki izstopajo, nove pasažir-je dobimo. Naj ima Dunav svoje veselje! Pozibaval nas bo tem več skozi precep Kazan tja do ljubeznive Oršove. Kaj nam
pa more s košavo vred! Uotsa gledam pri krmilu in ta virtuoz nas vodi tako smelo in smehljaje, kakor da jadramo v Koromandijo.
Novi vidiki v boju s tuberkulozo
Izsledki ameriških znanstvenikov
V »Science News Letter« z dne 1. junija t. 1. je izšel članek ravnatelja vvashingtonskega »Science Service« Ed-vina E. Slossona o novih uspehih proti-tuberkuloznega boja v Ameriki. Slos-son piše:
Vse organizacije, ki so se doslej v Zedinjenih državah bavile vsaka za se z bojem zoper tuberkulozne bacile, so se zedinile pod vodstvom Raziskovalnega komiteja ameriške protituberkulo-zne zveze za sistematičen vojni pohod proti tuberkulozi. Več ko sto kemikov, bakteriologov, drogistov, fiziologov in zdravnikov v vsej Severni Ameriki skuša sedaj izvesti enoten ofenzivni načrt Njihov prvi cilj je bil odkriti vzrok bo-iezni. Ko so to dosegli, je krenilo njihovo raziskavanje na drugo, končnemu smotru bližjo pot: na iskanje sredstva, ki bi ta vzrok odpravilo in ozdravilo nesrečno jetiko.
Že dolgo je znano, da je tuberkuloza v zvezi z nekimi rastlinskimi paraziti, bacili, ki se vgnezdijo v stanicah pljuč ali kakega drugega dela telesa in tvorijo v obliki majhnih vozlov gnezda oziroma kolonije, ki jih imenujemo tu-berkule. Toda kaj je krivo, da te majčkene živi zlomijo krepko moč mladega človeka? Kako to, da majhna kolonija teh mikroskopsko drobnih vsiljencev povzroča vročico in potenje, splošno osilabljenje in hiranje celega telesa? Ali ga zastrupljajo? Ali povzročajo škodo živi ali mrtvi bacili? Iz česa obstoje te živi? Kaj izločajo iz sebe, dokler so živi? Kaj ostaja za njimi, ko poginejo?
Prvi korak v raziskavanju tuberkuloze je bila analiza teh baciiov. Dva velika tovarnarja medicinskih izdelkov sta ponudila komiteju poljubne količine imaterijala za analize. Dognalo se je, da se da tuberkulozni bacil v nasprotju z mnogimi drugimi bacili gojiti tudi izven živalskih organizmov. Uspeva v steklenici, ki vsebuje nekatere kemikalije.
Naše raziskavanje je prineslo že dva presenetljiva izsledka.
Med toksičnimi sestavinami tuberkuloznih bacilov so našli dve substanci, ki spadata v skupino najbolj znanih hraniv in sicer: doslej neznano mast, ki jo tvorijo tuberkuli in takisto doslej neznan sladkor, ki lahko ob. nekaterih okoliščinah deluje smrtilno.
Vse doslej odkrite vrste maščobe in sladkorja so redilne in neškodljive. Sedaj odkrita mast pa tvori, če jo inji-ciramo v telo kakšne živali, enako vrsto tuberkulov kakor jih tvorijo živi bacilu Ta maščoba seveda ni živa; z zapletenim čistilnim procesom so jo ločili od vseh drugih substanc. Njo bo mogoče proizvajati umetno iiz mineralnih substanc, ker vsebuje iste prvine kot navadne maščobe, samo po svoji sestavi je enaka maščobnim kislinam hraniv, n. pr. stearinovi kislini. Ta vrsta masti torej lahko povzroči tiste majhne vozle, ki so tako značilni za bolezen in ki smo jih doslej našli samo v kolonijah živih bacilov. Če injiciramo to mast v kak organizem, je prvi učinek ta, da se vzpodbudi rast posebnih vrst krvnih slanic, v katerih živi tuberkulozni bacil. Nenormalno pomnožitev teh stanic poruši ravnotežje v telesnem staniičevju in tako povzroči bolezenske znake.
Drugo odkritje Je še bolj presenetljivo. Gre za značilno vrsto sladkorja! če ga vbrizgamo v kri tuberkulozne živali. tedaj žival takoj pogine. Pri ne-inficirani živali pa je ta morilna snov začudo nedolžna. Ta sladkor je bel prašek, ki se na' videz nič ne razločuje od raznih nedolžnih praškov te barve; ima malce sladkast okus in obstoji iz istih prvin kot druge vrste sladkorja, tako da je prav za prav čudno, da ima strupene lastnosti. Zdi se, da vpliva naravnost na tako zvane priobisti, kar je vzrok potenja in vročice^
To pa ni edini primer, da še je Y Bolezenskih kaleh izsledih sladkor; še nedavno so izločili iz materiala pneu-»cmiis yee. ueizaa,nifa jy£t sladkorja. ^
V severni Rusiji je nedavno posebn a ekspedicija proučavala primitivno ljudstvo, tako zvane Vogule, čijih vera je zmes krščanstva in paganstva. Slika prikazuje vogulsko obitelj.
M........*************................******4*++*+*************...................
Današnja umetniška priloga
»Splavar pod celjskim starim gradom« po originalu Iva Erhartiča nam predočuje še vedno ponosne razvaline gradu celjskih grofov nad slikovito dolino Sa\'inje s karakterističnim splavarjem. Opozarjamo na pesem »Splas varjU v današnji številkL
"ŽIVLJENJE IN SVET* stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se vri upravi. Ljubljana, Knafljeva ul. 5. • Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja. t	na leto.
Urejuje Božidar Borko, — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiakanKi <L d.«, kot tiskaniarju fraa Jezeršek. s Vsi i Ljubljani.
Foto Ivo Erhartič
Splavar pod Celjskim starim gradom