RONDO O PTICI Franci Zagoričnik I Prihodnost boš slišal, kadar bo tu. Aishilos, Oresteia Vsa v belem je prišla in hladna. Postala je v otroški spalnici in tehtala svoje namere. Potem se je dotaknila starejšega brata in njegovo klasje je dozorelo. Moj mlajši brat je bil razkrit. Sklonila se je nadenj in ga pokrila. Tako sem ostal sam, določen, da nekdo drugi gleda, kako me bo obiskala vsa v belem in hladna, kako me bo odbrala. Dotaknila se bo moje odeje, pokrila me bo, ali me pobožala po laseh, mogoče samo pogledala, ne da bi kaj vedel, ali slutil karkoli. Naslednji hip pa bojo že iskali raztresene koščice in rekli, to je bil on, temu, kar sem bil jaz. In res, prav malo je bilo treba in že me je raztreščilo po svetu in kadar odhajam domov, sem vse bolj podoben svoji smrti. Oče je živi mrlič in mati, žena in moji potomci in jaz. Že davno smo pustili staro uro, naj hlini svojemu namenu: časa tako in tako ne premeriš. Prav tako so še omare 230 in na posteljah tkanine v dessinih, ki te rahlo stisnejo za grlo in se zaveš, da boš vedno le od tod. Sestre so postarane in otroci se parijo po kleteh kakor nekoč. Prevzet si od nečesa, čemur porečeš resnost: tvoj rod je zapisan v kamnu in veter izbriše ime in priimek in nobeden več ne vpraša, čigave so kosti; kvečjemu kakšen poreče, to so pa že spet kosti. In res so že zdavnaj obžrte in trhle. Tako si se prelevil v nekaj, kar ni vredno besedi. II Mogočni Cezar il je in pepel, z njim d steni so zadelali vrzel. Shakespeare, Hamlet Igra s ptico je vselej nekoliko tudi odljudna. Tako v neki davni pesemci, se pravi, v opravilu, ki je že nekje daleč za tabo, a se še vedno včasih oglasi poznani vonj, kadar se krčijo tvoji gozdovi, še kar naprej se podaljšujejo prekinjeni sledovi v svežem nametu zime; tvoje korenine v prazno izcedijo besedo in ne potegne za sabo vejevja in ne razpne pajčevine, ne zazveni zora, nema pade v gluho naročje prsti. Ne prenehaš je obirati, čeprav ti je vsega tega zadosti. 231 Ne boš neumna kokoš, ne boš brinovka in končno, koliko pa ti je sploh do tega, da bi bil ob svoje perje. Koliko pa ti je sploh do njega, če si na primer Ikar in, če si razumnejši in si rajši Dedal, kaj pa ti pomorejo krila. Prav tako si lahko brez noge, brez roke, ali brez glave, kajti lebdiš in ni nobenega pristanka, kamor bi se odložil, nobenega morja, kjer bi se spuščal v temačne globine in bi te spotoma pospravile ribice v objemu neke nove domačnosti, nobene Sicilije, nobenega Agrigenta, kjer bo ubit tvoj sovražnik, in bo legenda o Ikaru poletela do tistega tebe v drugi polovici dvajsetega stoletja, ki ostane brez legende. Za tabo ostanejo ptičje kosti in umazan prt. Pesem oplakne tvoje besede. Pesem oplakne tvoje grlo. Pogoltneš pesem. Za tabo ostane mogočni Cezar. III To je potok imenovan potok o njem ki nikoli ne presahne vendar pa ne potrebuje boljšega imena takšna je bila želja mojega graditelja torej mora biti želva mislim mislim na to kako mislim na to kako mislim naj napravi kačo kako tečejo besede druga za drugo v neprenehnem zaporedju govorim na kar me nekaj spomni 232 in že je pripravljen zajeti v nov prostor napovedati novo osvajanje besede padejo napovejo plazivko to je potem drevo to kača obira jabolka jaz pa ne razumem ničesar vendar upognem hrbet padem na kolena potem kačo prekrije mreža tako hitro me zadene uklenjenost in vse kar obseže živalski vrt mojega čela vdan bom svoji ljubezni Zemlja ne spregovori zemlja kamen ostane kamen kamen in sem abel in sem kajn ostri so zobje moje ljubezni moji noži moje sekire moja glad mrtva pade trava padejo ptice v neskončnih jatah zapuščajo zenice izpraznejo nebo izpraznejo zvezde mrtve padejo na mojo dlan besede besede padejo na mrtva tla Nekatere stvari si je treba znova predstaviti ampak pesek ne spominja na črede pesek ne spominja na kruh in na potok ne prikliče oaze ne prikliče prihodnosti ne prikliče sovražnika da bi ga darovali bogovom med golo dlanjo in golimi usti je golo svetišče karavana je zgubljena karavana prav tako si je treba predstavljati sodbo: za nikogar ni pridržana večnost še najmanj pa se obnesejo zobje IV Ti ki te ljubim bodi moja molitev ulica mrtvih moja pogrnjena miza daruj mi svoje oči svoje čelo daruj mi 233 svojo kri in svojo podobo greh na tvoji duši naseli se vame tvoje piščali bojo moja tolkala tvoja lobanja bo moj boben Ti ki te ljubim bodi moja beseda vrzi kletev na bogove pravičnih skruni brezglavo tihotapi ubijaj bodi moje varno zatočišče reši me moje nemoči moje jalovosti dvigni me iz prahu in pepela pljunek sem tvojega videza biti hočem tvoje stegno tvoja jetra tvoj utrip tvoje oborožene čeljusti tvoje seme ob rojstvu in smrti časa Ti ki te ljubim velika je tvoja lakota kajti pokosil bom tvoje veliko govno vsadil bom svoje ličinke svoje pečke nasadil bom svoja jajca in veliko sonce vstane iz sončnice in veliki zvon vstane iz zvonjenja zenica pade na nebo in zapiše svoje ime na popku surogata bodi si šepečejo zamolkle črke bodi si šepečejo prsti sahare moje čelo je prazno moje čelo je zoglenelo od groze Tuja roka brenka na moje strune spoznam jo po zlatem nožu bleščeče prihodnosti 234 posvečenem nad ognjiščem svojega telesa Moj bog je sad mojih tipalk moj jezik so krila moje svobode Y Od vrha do vrha brezno z naporom ki ga imenuješ poslednji zato da bi izgubil tudi poslednje in si ne bi mogel očitati to sem zadržal sebi to vzamem pod svoj kamen skrijem pod svojo kost in potem ob smrti ali ob rojstvu ali kadarkoli porečem s sabo sem prinesel navlako svojega trajanja ne maram nobene tuje od tod do tod kolikor zaobsega sem po svoji podobi niti beseda ne preostane zatorej ničesar ne porečeš ne takšne ne drugačne ampak samo še tuliš iz neke svoje davne preteklosti iztiskaš glasove ki so daleč pred besedo udarjaš pošastni ritem svoje lakote zemlja je tvoj veliki boben zemlja je tvoja napeta koža zemlja so tvoje besne noge zemlja so tvoje besne mišice tvoje mišice ki poskakujejo v ritmu tvoji glasovi ki še niso rodili besede še niso rodili besede upora besede upora pred žrelom tvoje smrti tvoje smrti v nedrih tvojega rojstva v nedrih tvoje zemlje zemlje boga črva boga gliste smej se in tuli smeh je tvoje novo rojstvo zgodovina je tvoj oltar zgodovina te dela velikega 235 smet se podaljšuje v večnost tvoja lakota zavzema svet udarjaj iztiskaj smeh svečeniki govorijo in govorijo nerazumljive besede svečeniki si izpahnejo čeljusti od preobilice govorjenja v sveti grozi hitijo mazilijo svoja trupla stiskajo se na oltarju tvoje smrti tvoje smrti ki je veliki boben veliki boben ki je ritem tvojega nadaljevanja Ptica obletuje moje njive ali mili angel uničenja na samem izviru sika moje misli že zdavnaj je izginila sramežljivost zemlja razkazuje moje mrtvece pohotno odkriva moje kosti ranjena zver se klati okoli odžeja se s svojo krvjo hrani se s svojimi nohti ptica pa jo obletuje in čaka na ostanek Gora je vse bolj gola pustinja seže v dolino razmeče svoje skelete in zrase zima čakam na preostale letne čase čakam na preostala tisočletja na pol sem že veter ki vleče z juga na pol sem že samega sebe sit Vse je že spet v razvalinah v snu se prikaže najbolj sveži umor pa spet izgine močnejšo sled zapusti krivda vendar izdaviš pesek in preostalo pločevino čez tebe grejo nove trume 236 zasužnjenega človeštva oborožene s poslušnostjo s strahom pred smrtjo s skrbjo za dom za družino za službo za vsakdanji kruh še neštetokrat čez tebe Torej se ustavi čas kakor da bi kdaj potekal angel se prikaže v prikupni luči nasmehne se ukročenim vrstam in vrže meč in svet strmi v čudež in svet radostno poskakuje okoli meča misli da je pero velike ptice a je le beseda od besede pa še ni bil nobeden sit VII Ikar ali pesem strmoglavi v nebo Sveder ti pade na čelo To bo potem gladko to potem zaobljeno Pod pazduho nosim svoje gumbe Brezhibna stiskala svoj smeš svoj moraš Svoje ječe svoje korobače Sleherni hip pripravljen na pripravljeno zn Potem lahko krene pesek Lahko nadaljuje svoje uničevanje Za svobodo je preskrbljeno V rezervatih zadosti je bodeče žice zadosti čuvarjev za zamorce zadosti psov za aziate zadosti mrež za uboge belce ki so brez moči sami pred sabo zadosti kletk zadosti gladu za blazne pesnike in stekle pse 237 zadosti suše zadosti peska zadosti ognja da jo bomo obvarovali zadosti vneme zadosti vere v lastno pravičnost zadosti nasprotnikov za lastni obstoj svet zdaj nosiš v žepu brez sramu si izbereš življenje brez sramu si izbereš smrt tu bom vrgel bombe tu bom zaklal otroke in dražil bogove lahko sprejmem nase krivdo lahko sprejmem ljubezen vendar nobena rana ne ublažuje padanja Največ kar si priboriš Življenje ti postelje z burko Potem zdrsi jermenje z blagim šumom Kolesje se obrne stroji se zganejo iz dremeža Kvišku planejo velika znamenja Nebo je posejano z angeli Zato v usta letijo velike piske Kajti kdor visoko pade nizko leta In nisi ne tič in ne miš 238