X                              Anton  Novačan:   Litanije  spoznavalcev.                              x
«Velja, Vanda: Andrej mi reci, zadovoljen sem.»
«Vsaj stric...» je ugovarjala mati.
«No, vidiš, mama? Andrej, ti si res dober — rada te imam,» je dejala vsa vesela Vanda in ga objela. Tina ni ugovarjala, vendar ji beseda hlapec ni hotela iz spomina.                        (Dalje prih.)
Anton Novačan:
Litanije spoznavalcev.
Mi, ki smo v svaji s Teboj, Gospod, postopači duha, obupni, brezciljni skrunilci imena Tvojega — Usmili se nas!
Ki smo deca zla in divjih orgij sad, komaj spočeti, bili zaznamovani pogubi, namenjeni nam od vekomaj — Usmili se nas!
Ki nam je v cvetnem šatoru mladosti, Gospod, presveto skrinjo zaveze med nami razdrl dvom, Tvoj meč gedeonski — Usmili se nas!
Ki smo stali hrepeneči v jasnih nočeh pod nebom Tvojih zvezd in Tebe iskaje našli le misli prepad — Usmili se nas!
Ki v mističnih hramih drsali smo krog zlatih oltarjev in nas je z gmoto varal Tvoj sveti sijaj — Usmili se nas!
Ki nam je misel uporno sklila bol in so naša srca zoper previdnost Tvojo prestoli napuhu ošabnemu — Usmili se nas!
Ki smo krivi vseh grehov in nam je vest ko ledenikov grmada nerazstaljiva v žaru milostnih solne — Usmili se nas!
—   550   —
X                              Anton  Novačan:  Litanije  spoznavalcev.                              X
Ki smo dramili popje nedolžnih teles v prvo pijanost sle in jim kljuvali duše kakor kragulji svoj plen — Usmili se nas!                                         i
Ki smo nagi med nagimi skrivali se pred Tvojim licem in vznemogli v strasti strasti ne našli dna — Usmili se nas!
Ki smo gledali ženam drzno v oči in zapeljali misel njih materinstva v nagone smrtnih naslad — Usmili se nas!
Ki smo zavisti in zlobi podali roko in vrgli izdajstvu v mrzlo naročje prijateljstva nežni čar — Usmili se nas!
Ki smo v načelo dvignili laž, da je malik božanstvo in človek da je človeku volk — Usmili se nas!
Ki smo duhovnim pustili prodajo nebes in roparjem plen priznali, aureolo krivici, bedakom dnevni triumf — Usmili se nas!
Ki smo svetovali ubogim rop, ponižanim dali zgled maščevanja in sužnje gnali v upor — Usmili se nas!
Ki smo videli solze tihih sirot in lice matere mlade, ko za dojenca prodaja svoje telo — Usmili se nas!
Ki smo videli bolnice beli strop, tuberkuloze nakazo in gnoj sifilisa in hladni kirurški nož — Usmili se nas!
X                                                 Juš Kozak: Dota.                                                 X
Ki smo videli blaznice mrtvi  dom, odkoder se vije po Tvojem stvarstvu ironije zeleni zmaj — Usmili se nas!
Ki smo videli strašno smrt,
ko lomi človeku oči in mu trga iz prsi
življenja zadnji zdihljaj —'¦
Usmili se nas!
In to je vprašanje, Gospod, Gospod, čemu si nas ustvaril in nam spoznanje dal, od sebe nas ločil in nas prikoval v sotesko dobrega — zla?
In še je vprašanje,  Gospod, Gospod, čemu nam volja, ko ni naš svet, čemu prekletstvo naših kratkih let, ko nam trga vero razum?
In še je vprašanje, Gospod, Gospod, čemu nam bol, ako si srečen Ti, čemu nam smrt, ako si večen Ti? Usmili se nas!   Usmili se nas!
**••*•****¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦+¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦
¦¦•«.«**.»**¦*¦**¦¦¦¦*»¦*»*»***¦*¦¦»*»¦#¦¦¦¦»¦¦*•*••*•»*»*•"•¦•»#**¦»•¦¦¦¦»•
Juš Kozak:
Dota.
<Nadaljevanje.)
12.
Toplo avgustovo solnce je razveseljevalo sobo. Marta je na stežaj odprla okna, da se je Dušanček kopal v svetlobi. Zamišljeno in modro je sedel med blazinami, od časa do časa je vzkrilil z ročicami, si pomencal nosek in oči, kakor mucek. Kadar se je sklonila do njega, so se vprle vanjo žametaste oči, stisnila ga je v naročje in zavriskala od veselja, začutivši na tilniku njegove mehke ročice. Če je skremžil obrazek, ga je na* gajivo dvignila, mu hudomušno zapretila, da ga solnčku pokaže tako cmeravega, kar se mu je zdelo preimenitno, in se je smejal od srca.
Toda Martino lice je upadlo in zbledelo. Skrbi so prežale iz vseh kotičkov. Obsedela je poleg otroka in kalen pogled je iskal opore pred čudnimi slutnjami. Vse jutro so jo že preganjale. Čutila pa je njih tenke koreninice poganjati v dni, ko se je Damjan vrnil
—   552   —