OCENE IN POROČILA
Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. Izdali Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014. 1. knjiga 1152 str., 2. knjiga 1150 str.
Oktobra 2014 je izšla druga izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika..1 Priročnik se sam predstavlja kot »dopolnjena in deloma prenovljena izdaja«, zato je ocena usmerjena v ovrednotenje novosti in sprememb, s katerimi naj bi se »podaljšala uporabnost« temeljnega slovarskega dela za slovenski jezik.
Glede na to, da je pred nami druga izdaja »najobsežnejšega in nacionalno najpomembnejšega slovarskega dela«2, bi pričakovali, da bi bil uvodoma eksplicitno predstavljen koncept nove izdaje, iz katerega bi bilo stvarno, v obliki slovaropisnih kategorij razvidno, kaj obsegajo dopolnila in prenovitve.3 Takega koncepta ali
V nadaljevanju je naslov okrajšan v SSKJ-2, naslov prve izdaje v SSKJ-1, naslov Slovenski pravopis 2001 v SP. Predgovor k drugi izdaji, SSKJ-2, str. 7. Glede na obsežnost in pomembnost SSKJ bi se pričakovalo tudi, da bi priprava druge izdaje vključevala recenzijski postopek ali temu ustrezno strokovno presojo, pri kateri bi bil slovaropisno in uporabnostno ocenjen koncept prenovitve in izvedba; to bi se pričakovalo še zlasti zato, ker nihče iz skupine prenoviteljev nima uredniških izkušenj z delom pri temeljnem splošnem slovarju, pač pa zgolj pri Slovarju novejšega besedja, ki se po zahtevnosti ne more
česa podobnega uvodno besedilo ne vsebuje. Namesto tega se navajajo splošne in ekspresivne formulacije, kot npr.: »Slovar je prenovljen v tistih delih, ki so bili prenove najbolj potrebni«, »Posodobitve posameznih prvin slovarskih sestavkov so bile sistematično izpeljane predvsem tam, kjer to zahteva duh časa«; med posodobitvami »kaže posebej opozoriti na tiste, ki jih narekuje obrnjeno razmerje med kapitalizmom in socializmom« ipd. Spremembe, ki jih je doživelo besedilo prve izdaje SSKJ, so razvidne zgolj z neposredno primerjavo uvodov v obeh izdajah in s primerjanjem posameznih slovarskih sestavkov prve in druge izdaje. Ob tem je primerjava obeh uvodov ovirana, ker je uvod v drugo izdajo izdelan tako, da je za osnovo vzeto besedilo iz prve izdaje, temu besedilu pa so nato neopazno dodani stavki, odstavki in spremembe, ki se nanašajo na prenovitvene posege. S to tehniko je poskrbljeno, da je za uporabnika praktično nemogoče,
primerjati s SSKJ. Prav tako bi se pričakovalo, da bi pripravo druge izdaje vodil uredniški odbor, ki bi nosil odgovornost za opravljene spremembe; to, da so v prenovitveni ekipi navedeni vsi sodelavci kot enakovredni (SSKJ-2, str. 17), vzbuja nezaupanje glede odgovornosti tistih z najvišjimi znanstvenimi nazivi.
da bi brez zamudnega (in za večino uporabnikov neizvedljivega) primerjanja med obema izdajama lahko sam ocenil, v čem so pridobitve druge izdaje. Podobno velja tudi za slovarske sestavke, pri katerih brez neposredne primerjave slovarskega sestavka pri določeni iztočnici v prvi izdaji s sestavkom pri isti iztočnici v drugi izdaji ni mogoče vedeti, katere spremembe prinaša besedilo SSKJ-2.
Obsegovna omejitev tukajšnje ocene narekuje, da se SSKJ-2 ocenjuje zlasti v okviru problematike, ob kateri je mogoče novo izdajo presojati s stališča slovaropisne strokovnosti. Poleg tega bodo obravnavane zlasti tiste spremembe besedila SSKJ, iz katerih je razvidno drugačno pojmovanje jezikovne kultiviranosti, kot ga je slovenski jezikovni skupnosti do izida druge izdaje omogočal prav SSKJ. Iz ugotovitev naj bi bilo razvidno, kaj je z novo izdajo pridobil uporabnik, ki je doslej imel na voljo prvo izdajo SSKJ in Slovar novejšega besedja, sedaj pa lahko uporablja in je lahko plačnik tudi druge izdaje.
Temelj slovarskega dela je izbrano gradivo v povezavi z merili, po katerih se izbirajo leksikalne enote, ki postanejo slovarske iztočnice. V SSKJ-2 se kot neposredno besedilno gradivo za posodobitve navajajo slovenski besedilni korpusi Nova beseda, Gigafida in Kres. Tako je na zunaj ustreženo v sodobnem slovaro-pisju samoumevni zahtevi po upoštevanju korpusnega gradiva. Ob tem je odsotno razlikovanje med tradicionalnim gradivom, na osnovi katerega je nastal SSKJ, in sodobnimi slovaropisnimi gradivnimi viri, ki na specifični način posredujejo podobo jezikovne resničnosti in zahtevajo specifični slovaropisni pristop tako v pogledu kvantitativnih kot kvalitativnih določitev. Slovenski besedilni korpusi niso bili grajeni z
ozirom na leksikografske potrebe slovarja z določenim konceptom, še manj pa z ozirom na »nujna« dopolnila SSKJ. Nova izdaja SSKJ nekritično promovira naštete korpuse, kot da bi bili izdelani v skladu s potrebami te izdaje, in ne navaja nobenih korekcijskih filtrov pri uporabi tega gradiva. To bi od prenoviteljev SSKJ pričakovali, saj naj bi imeli zahtevno nalogo kombinirati obstoječe slovarsko besedilo prve izdaje z novimi leksikalnimi enotami, pridobljenimi iz korpusnega gradiva. - SSKJ (prva izdaja) je bil s svojo zasnovo in izvedbo vezan na gradivo, ki se je za ta slovar načrtno ekscerpiralo po različnih metodah, in sicer iz zvrstno za tedanji čas (60. leta prejšnjega stoletja) ustrezno uravnoteženega nabora različnih besedilnih vrst. Leksikalne enote so se sprejemale v SSKJ v skladu s kompleksnimi merili, ki nikakor niso bila omejena na pogostnost. Pri dopolnitvah za drugo izdajo pa je, nasprotno, kot edino merilo za sprejem imenovana zgolj »pogostnost pojavitev v gradivu«, ki v zvezi s korpusnim gradivom še zlasti ni združljiva s konceptom SSKJ. Nove leksikalne enote so besedilu prve izdaje mehanično dodane ne glede na koncept SSKJ, brez upoštevanja specifičnosti korpusnega gradiva, zlasti pa brez razvidnih meril o sprejemanju.4 Posledica tega je, da je med temi enotami množica besed, katerih sprejem je v nasprotju s konceptom SSKJ, npr. džankizacija, džek, fopati, igličar 'narkoman', kulica, narkič 'narkoman', profi 'profesionalec', sfaliti,
4 O nerazčiščenem pojmovanju gradiva in ne-ločevanju meril za sprejem v slovar od pogostnosti pojavitev v korpusih med drugim priča tudi to, da so podatki o korpusnih gradivnih virih v uvodu SSKJ-2 mehanično prilepljeni k odstavku 12, ki ima iz prve izdaje podnaslov Zbiranje, in k odstavku 13, ki ima prav tako iz prve izdaje podnaslov Metode izpisovanja, brez upoštevanja kvalitativnega preskoka med gradivom za prvo izdajo in gradivom za drugo izdajo.
štekati, radodajka, lapati itd. - Poudarjamo, da se gornja ugotovitev nanaša na neskladje s konceptom SSKJ, ki je slovar slovenskega knjižnega jezika, in ne na zavračanje možnosti, da so vse te leksikal-ne enote sicer sprejete v kateri drugi slovar slovenskega jezika, ki bi to predvideval v svojem konceptu. - Odnos do gradiva za posodobitve je v SSKJ-2 uvodoma dodatno zamegljen tako, da se kot vir za nove sestavke navaja pravzaprav Slovar novejšega besedja, ki »gradivno temelji predvsem na besedilnem korpusu Nova beseda«; slovarskih sestavkov »doslej še neuslovarjenih besed« za drugo izdajo pa je 581, in samo za te je bil glavni gradivni vir korpus Giga-fida. - Pomenljivo je, da kritiko dopolnjevanja SSKJ z leksikalnimi enotami, ki so se uveljavile po zaključku tega dela, prinaša kar samo predgovorno besedilo SSKJ-2 (str. 20), in sicer v ponatisnjeni sklepni besedi iz prve izdaje, dokončane leta 1991. Ob vprašanju, v kolikšni meri sprejemati dodatke k prejšnjim knjigam, ki so bile časovno odmaknjene od zaključne knjige SSKJ, je bilo leta 1991 namreč ugotovljeno, da novejše gradivo obsega večinoma leksikalne enote, ki »po splošno veljavnih merilih ne morejo biti sprejete v razlagalni slovar srednjega obsega«. Zmagalo je prizadevanje »obdržati nespremenjena merila, da ne bi prišlo do prevelikega razhajanja med začetkom in koncem slovarja«.
V SSKJ-2 je v primerjavi s SSKJ-1 spremenjen sistem zvrstno-stilnega označevanja. Z oznako pog. so na novo množično označene leksikalne enote iz slenga, ki niso v splošni rabi in so sprejete v SSKJ, ne da bi bile potrjene kot sestavina knjižnega jezika, kar je bistvena zahteva koncepta SSKJ; po novem so kot splošno pogovorne označene enote kot drogeraš, mamilaš, dilanje, dilati, car, džek, džanki, narkič, fiksar, kul, bluziti,
džankizacija, makro 'zvodnik', simpel, di-ler, lajf, lapati 'vsebinsko prazno govoriti', leviske 'kavbojske hlače', liderstvo, luzer, džankizacija itd. V primerjavi s prvo izdajo se z oznako pog. označujejo poimenovanja predmetnosti, ki je kategorialno zelo različna od tiste, ki se s to oznako označuje v SSKJ-1 (npr. bajta, bandati, barantati, nesiguren, pasti v nezavest, nobel, odzad, okorajžiti, parkrat, poba, pokašljati se na kaj, riskirati, scrkljanec). Na tem mestu ni priložnosti, da bi se zamujali s priljubljenim sociolingvističnim teoretiziranjem o prehajanju slenga v splošno pogovornost. Dejstvo je, da druga izdaja SSKJ v uvodnem delu ohranja dobesedno definicijo za oznako pog. iz SSKJ-1, pretežno ohranja tudi tako označene enote iz prve izdaje, obenem pa to oznako uporablja s povsem drugo vrednostjo (sleng) pri dodanih leksikalnih enotah. S to spremembo je SSKJ dejansko uporabljen oz. zlorabljen za umeščanje slenga na mesto splošne pogovorne rabe, kar je v nasprotju s konceptom tega slovarja, pa tudi v nasprotju z rabo, če se ne-diskriminatorno upoštevata realna celotna struktura sodobnih nosilcev slovenskega jezika in struktura slovenskih knjižnih besedil. Obravnavana sprememba pri oznaki pog. je utemeljena v populističnem razka-zo vanju tolerantnosti prenoviteljev do slenga kot neknjižne zvrsti, kar je s stališča pričakovanj nezahtevnih uporabnikov (ali celo zgolj radovednih opazovalcev) slovarja preizkušena in učinkovita promocijska gesta, ki pa je nezdružljiva s slovarskim konceptom SSKJ. - Poudariti je treba, da se tukajšnja ugotovitev nanaša na kršitev koncepta SSKJ, in ne pomeni odklonilnega stališča do prikazovanja slenga v tistem slovarju, ki bi bil po svojem konceptu prilagojen prikazovanju neknjižnih zvrsti jezika. - Pri zvrstno-stilnem označevanju so sicer opazne raznovrstne slovaropisne in normativnostne neusklajenosti. Tako
npr. pri biker stoji oznaka pog., s katero ni združljiva nepodomačena pisava na prvem mestu in podomačena dvojnica na drugem mestu (biker in bajker) in usmerjanje s podomačene iztočnice na nepodomačeno (bajker gl. biker). Utemeljitev za to in podobne rešitve je verjetno število zapisov v korpusu; toda pri neknjižnih leksikalnih enotah to ne more biti edino odločilno merilo pri določanju najbolj primerne pisne oblike v knjižni rabi. Slovenski jezik ima ustaljene in normativno preizkušene smernice glede sprejemanja prevzetih leksikalnih enot v pisavi in izgovoru, ki jeziku na izrazni ravni zagotavljajo ustrezno kulti-viranost.5 Druga izdaja SSKJ teh smernic ne upošteva in se brez distance podreja številčnemu diktatu korpusov, namesto da bi v skladu s konceptom SSKJ upoštevala tradicijo kultiviranja slovenskega jezika, kot jo poleg načel Slovenskega pravopisa neposredno potrjujejo tudi slovenska besedila zborne zvrsti. - Oznaki pog. je v 50 primerih dodano pojasnilo »zlasti v sproščenem ožjem krogu«, in sicer ob izrazih, ki so zanesljivo iz slenga: balkanžur, fensi, bluziti, bukla, comeback, čapec, čuk, džanki, džankizacija, faca, faliti, fe-ler, fiksar, frend, naspidiran, naspidira-ti, našponati, štala ('neurejen položaj'), uživancija itd. Dodano pojasnilo »zlasti v sproščenem ožjem krogu« je eden od eksplicitnih dokazov, da nova izdaja samovoljno vključuje dodatke, ki niso združljivi s konceptom SSKJ in z glavnino slovarskega besedila, prevzeto iz prve izdaje. Po tej poti se potvarja značaj SSKJ
5 V zvezi s sprejemanjem prevzetih besed se opozicija podomačeno - nepodomačeno, ki je ustaljena v slovenističnem jezikoslovju, v uvodu v SSKJ-2 meša s pojmom »citatno«, ki ni v skladu s pojmovanjem prevzemanja, kot
je kodificirano za slovenski jezik. Zamenjava termina »tuje besede« iz SSKJ-1 s »citatne besede« v SSKJ-2 (namesto s »prevzete besede, pisno nepodomačene«) je najmanj jezikovno-nazorski anahronizem.
in površinsko vzbuja vtis posodobljenega pojmovanja zvrstno-stilne razčlenjenosti slovenskega jezika, dejansko pa se prikriva nedomišljenost te zahtevne in jezikovnokul-turno občutljive problematike. - Nekateri popravki dokazujejo nepoznavanje vsebine, ki jo imajo oznake v SSKJ. Tako so sedaj z oznako pog. (tj. kot splošno pogovorne) napačno označene npr. enote blokaš 'vodja bloka v taborišču' (med drugo svetovno vojno), kacet 'koncentracijsko taborišče', kacetar 'interniranec, taboriščnik', kacet-nik 'interniranec, taboriščnik', lageraš, ki imajo v SSKJ v skladu s tamkajšnjim sistemom oznako žarg. Kombinacija oznak med., vet., ki je v SSKJ označevala poimenovanja organizmov, s stališča splošnega poznavanja relevantnih v zvezi z zdravjem ljudi in živali, je neustrezno zamenjana z zool. (npr. ehinokok). - Opuščena je oznaka neustalj., ki v SSKJ označuje stilno slabo rabo (npr. dorasel, dočim, izvzemši, koristiti itd.); ta se sedaj brez utemeljitve razglaša za knjižno nevtralno. V več primerih je odstranjena oznaka neprav. (v SSKJ enota, ki »nasprotuje sistemu oziroma normi sodobnega knjižnega jezika«), čeprav so to primeri očitno slabe rabe (kopati jarke v cilju izsuševanja terena; sin, dostojen svojega očeta; človeka dostojno življenje, igra je izgubila na privlačnosti, vstopiti na zadnja vrata, zalagati svoja življenja itd.). - V nasprotju s konceptom SSKJ je oznaka slabš. pri izrazih, ki niso v splošni rabi (homič, lezba itd.). - Ne le v nasprotju s konceptom SSKJ, pač pa tudi v nasprotju z zahtevo celovitega pomenskega opisa leksikalne enote je v številnih primerih opazna odsotnost zvrstno-stilne oznake ali terminološke oznake pri izrazih, ki niso v splošni rabi ali niso nevtralna poimenovanja (npr. link, logirati se, acid house, acid jazz, acid rock, e-konferenca, mami-lar, zadrogiranec, joint, chat, chatanje, chatati, notebook, roaming, desktop, surfati po internetu; janševec, kučanovec). -
Pri zvrstno-stilnem označevanju se odsotnost koncepta prenovitev potrjuje v nastalih neusklajenostih (npr.: lider ohranja zgolj pomen iz SSKJ in oznako publ., liderstvo je označeno s pog., čeprav je že kot tvorjen-ka na -ost skoraj gotovo zunaj pogovornega območja; prestiž, prestižnost sta po SSKJ-1 označena knjiž., prestižnež (v pomenih 'oseba' in 'stvar'!) je brez oznake, prestižnik je ekspr.). Nekatere na novo nastale kombinacije oznak so nesmiselne (npr. kombinacija knjiž., zastar.).
Razhajanje s konceptom SSKJ, pa tudi neupoštevanje temeljne leksikografske discipline medsebojnega usklajevanja v slovarju navajanih podatkov, je razvidno pri oblikovanju razlag na novo sprejetih leksikalnih enot in pri popravljanju že obstoječih razlag, pri navajanju slovarskih ponazoril in pri spreminjanju temeljne zgradbe slovarskega sestavka. Razlage so enciklopedične, zunaj razlagalnega sistema SSKJ (vključujočega ustaljene tipe uvrščevalnih in razločevalnih pomenskih sestavin, jedrnatost; npr. laparoskopija, lipa sprave, mačka, pes, dan samostojnosti in enotnosti), terminološko zaprte (npr. EEG, rockabilly), stilno neustrezne (»^ udarec pod standardnim številom udarcev« (birdie), prikazuje sliko s pomočjo kristalov« (LCD)), brez ustrezne distance pri pojmih iz tujega okolja (npr. valentinovo, halloween). Slovarska ponazorila so skoraj pri vseh dopolnilih gostobesedna, v nasprotju z načelom gospodarnega ponazarjanja v obliki reprezentativnih skladenjskih vzorcev, nekritično povzemajoča stilno brezbrižnost besedil v korpusu. Pomenske enote so znotraj slovarskega sestavka svojevoljno razvrščene (npr. določilo »v zvezi« pri lipa 3. in lipa 4., leksikalna enota mobilno gostovanje pri 'glagolnik od gostovati' brez ustreznega ločevalnega znaka itd.).
V	nasprotju s slovaropisno strokovnostjo je v SSKJ-2 tudi pojmovanje slovnice s stališča vloge v pomenskem opisu.
V	predgovoru beremo, da »sta bili iz prislova osamosvojeni besedni vrsti členek in povedkovnik«, kot da je besednovrstna kategorizacija nekaj površinskega, kar lahko v obstoječem slovarskem besedilu spremenimo, ne da bi to vključevalo posodobljeno pomensko analizo in posodobljene razlage. Premnogi sestavki, ki so doživel: popravek z oznako »člen.« ali »v členkovn rabi«, vsebujejo besednovrstno napako ki je v prvi izdaji ni bilo; celotni sestavki v SSKJ-1 označeni s prisl. (»prislov«), so namreč dobili oznako člen. (»členek«), ne da bi se upoštevalo, da je kateri od pomenov vendarle prislovni. Podobno površno je izpeljana sprememba s povedkovnikom. Čeprav se predgovorna napoved obeh sprememb sklicuje na Slovenski pravopis 2001, so rešitve v SSKJ-2 v nasprotju z mnogimi tamkajšnjimi rešitvami. Nerazumljivo je številčno razhajanje med povedkovniki in členki v SSKJ-2 in v SP. Tako so npr. v SP ustrezno prikazani homonimi pri gotovo (prislov, členek in povedkovnik),
v	SSKJ-2 sta pri tem leksemu zgolj prepleteni »členkovna raba« in »povedna raba«; pri mogoče sta v SP homonimni iztočnici za povedkovnik (To ni mogoče) in členek (Mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni), SSKJ-2 pozna samo členek. In še veliko tovrstnih razhajanj je mogoče navesti. - Oznaka neskl. pril. (»nesklonlji-
vi	prilastek«) iz prve izdaje (v SSKJ-1 definirana kot »beseda, ki ni pridevnik«) je spremenjena v prav nasprotno oznako »v pridevniški rabi« (v prid. rabi, kot npr. v sestavku pri kapri, kjer je razvidno, kako je napačna besednovrstna določitev povezana s siceršnjim neustreznim pomenskim prikazom). Slovenski pravopis 2001 je kategorijo »neskl. pril.« (»nesklonljivi prilastek«) iz SSKJ večinoma enotno prepoznal kot be-
sedotvomo kategorijo »prvi del zloženk«. S čim se utemeljuje sprememba v SSKJ-2, ki je v nasprotju s konceptom SSKJ in v nasprotju s konceptom Slovenskega pravopisa, ni jasno. Napake v sestavkih s to spremembo dokazujejo neločevanje ravni skladnje od besedotvorja in pravopisne problematike, ki je pri tej kategoriji aktualna zaradi variantnosti pisave skupaj in narazen. Poleg tega so v izvedbi besednovrst-ne določitve raznolike, npr. eko je najprej določen kot pridevnik (s ponazorilom eko turizem in ekoturizem), v sledeči iztočnici kot prvi del zloženk (s ponazorilom eko-turizem in eko turizem), primerljivi latino (s ponazorilom latino ritmi) pa je določen »v pridevniški rabi«. - Pravopisno razhajanje med SSKJ in Slovenskim pravopisom 2001 pri prislovnih zvezah tipa na hitro se v SSKJ-2 rešuje presenetljivo preprosto: iztočnica ohranja iz SSKJ-1 na prvem mestu pisavo skupaj in na drugem mestu dvojnično pisavo narazen, temu sledi pojasnilo »piše se narazen«. Kaj si lahko o kultiviranosti slovenskega jezika ob tej in podobnih rešitvah v temeljnem slovarju slovenskega jezika misli uporabnik, npr. učeči se slovenščine kot tujega jezika? - S stališča sodobnih spoznanj o kategoriji določnosti pri pridevniku je za uporabnika podobno nesprejemljivo povzemanje stanja iz SSKJ pri navajanju pridevnikov kot univerziteten, upraven, Judikaten, judoističen, jugovzhoden itd.
Zunaj problematike slovarskega koncepta ostajajo pravopisne, stilne in vsebinske napake, ki jih v slovarju knjižnega jezika z izidom 2014, ki naj bi bil izboljšava prve izdaje, ne bi pričakovali, kot npr. nov namesto novi (slovar), mala začetnica pri naslovu slovarja (str. 16), stilno neločevanje med razen in poleg, možen in mogoč, važno in pomembno, neločevanje med pojmom v socializmu in relevantnim v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (ali dru-
gim ustreznim), kratek naglas, dolg naglas namesto kratki naglas, dolgi naglas v uvodnem strokovnem besedilu ipd.
Iz gornjih ugotovitev je razvidno, da druga izdaja SSKJ ni dopolnjeni in prenovljeni SSKJ, pač pa združitev besedila prve izdaje in dodanih slovarskih sestavkov (večina iz Slovarja novejšega besedja in 581 novih) ter nenačrtnih sprememb, ki pogosto niso v skladu s konceptom SSKJ. Druga izdaja ne prinaša napredka v pomenskem opisu, ki bi prispeval k stvarni posodobitvi prikaza slovenskega knjižnega jezika; namesto tega je v uvodnem besedilu SSKJ-2 na mestu, kjer je v SSKJ-1 imenovan knjižni jezik, ta pojem preprosto izločen. Slovaropisje je v SSKJ-2 degradirano na pridruževanje dopolnilnih slovarskih sestavkov že obstoječi slovarski celoti SSKJ-1 brez definiranih meril, na enciklopedično opisovanje stvari namesto pomenov, brez upoštevanja siceršnje pomenske sistematike v SSKJ, in na nekritično nizanje ponazoril iz korpusa. Poleg tega druga izdaja SSKJ prinaša neusklajenosti in napake, ki jih prva izdaja ni imela, kar dokazuje spremenjeni odnos prenoviteljev do vloge temeljnega slovarskega priročnika: Kar je zapisano v slovarju, nima več vrednosti referenčnega podatka, zato je skoraj vseeno, kaj se zapiše v slovar in koliko je to usklajeno s preostalim slovarskim besedilom. To je pristop, ki je do določene mere pričakovan v komercialnem slovarstvu, vendar ni združljiv s konceptom SSKJ in zato ne bi smel biti prevladujoč pri novi izdaji SSKJ.
S populistično naravnano promocijo se učinkovito prikriva, da je druga izdaja SSKJ kot leksikografsko delo prav toliko zastarela kot prvotni SSKJ, za katerega se je že dolgo časa skoraj vsak Slovenec čutil dolžnega tožiti, kako je zastarel. V medijskih odzivih ob izidu SSKJ-2 se navaja, da se SSKJ-2 dobro prodaja. Verjetno je v
tem dejstvu treba razbrati stališče prenoviteljev: Čemu bi si prizadevali za slovaropi-sno strokovnost (in se iz strokovnih ozirov odpovedali prenovitvenemu poslu, ki je s slovaropisnega stališča vprašljiv in v rezultatu jezikovnokulturno zavajajoč), če pod okriljem avtoritete najvišje znanstvene ustanove, varni pred posledicami morebitne strokovne kritike, zlahka prodajajo kar koli, tudi zastareli slovar s slovesom novega.
Martin Ahlin
Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU martin.ahlin@zrc-sazu.si
Branka Lazar
Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU branka.lazar@zrc-sazu.si
Zvonka Praznik
Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU zvonka.praznik@zrc-sazu.si
Jerica Snoj
Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU jerica.snoj@zrc-sazu.si