591
Brigita.   (Zajoka in odhiti na levo.) Dora!
tako se razhajamo po svetu! Dora! —
Baronovka. Umrla je? Slišala sem o njej, kako je bila dobra deklica. Bog ji daj dobro!
Jelen.  (Pogleda kvišku šepetaje.) Bog ji daj
Moja sladka prijateljica, ti si umrla? Ah da,     dobro
Župnik (baronovki.) Iz srca Vam čestitam. Brigita ni samo plemenitega rodu, ampak tudi plemenite duše.   Bog vaju blagoslovi!
Zavesa pade.
GRISA:
POJE, POJE V MRAK ...
oje, poje v mrak v daljavi klavir razigran — kot bil bi življenja zanj danes poslednji dan . . .
In zunaj se šeta pomlad, vesela in srečna vsa — cvetje mi siplje v naročje in v mojo se   dušo smehlja.
Kako je težak ta smeh ko v duši noč leži   — ko pesem   mi vsaka o jugu, o lepših mi dneh govori. . .
Umolkni rajši klavir, kaj druzega mi zapoj — kako je vse žalostno danes, kako je vse mrtvo nocoj!...
GRIŠA:
MOČ.
r red mojimi dnevi bežijo mrakovi — kot splašeni vranci beže pred volkovi .
Pred klici mogočnimi moje mladosti izginjajo v večnost vse temne bridkosti.
Pred mano so cilji    -življenje in cvetje — in v duši je moji smeh, sreča in petje!
Vse težke prevare je noč zagrnila — in blede obraze je vzela gomila . .