f Franjo Pogačnik Saj ni mnogo treba: poslovilno pismo in vsa tragedija leži kakor na dlani. Čitam pismo in gledam nazaj — vseh menda trideset let, kar sem učitelja Pogačnika poznal — o leta, o življenje! Bil sem otrok, študent, ko je bil on že učitelj in nadučitelj v Št. Vidu. Videl sem ga v dobri volji, videl na delu pri prvih predstavah na našem podeželju in Cirilmetodova podružnica v Št. Vidu je bila mcd prvimi... Samozavestno je stopal po ljubljenem Št. Vidu, prepričan, da stori, kar zahteva življenje od njega; ni iskal priznanja ne hvale, le miru in mirnega dela si je želel... Lepi časi so tonili v večnost, prihajali so vedno novi in prinašali nov nemir. In ničesar si ni Pogačnik bolj želel kakor miru, miru vsaj v Št. Vidu. Pa tudi Št. Vid je zvezan s tisoč verigami z našo ubogo in nemirno zemljo, tudi tja je pljusknil nemir, nemir celo v Pogačnikovo čredo. Da celo iz njegove črede, ki ji je kazal nekoč sam pot v svet, življenje, celo iz njegove čre- de se je pojavil tisti nemir, ki je pomajal Št. Vid in pokopal njega samega. Ni bil hip, ni bil nesrečni trenutek: bil je obup trpljenja, ki je strl sončno naturo, ki je strl njegovo življenje. Pa kaj, da ni povedal, potožil, morda bi se bilo mogio kako drugače urediti... Pa to je prekletstvo močnih natur, da ne tožijo, da ne iščejo pomoči, dokler jih lastna nemoč ne stre. In tudi Pogačnik ni tožil, ni iskal pomoči; le, ko je videl, da je njegova moč pri kraju, se je poslovil in odšel — celo ob slovesu brez tožb, brez sleherne obdolžitve, češ vsega je kriva le njegova zla usoda ... Ni si zbral prijateljev, da bi ga v hrupu veselja spremili na dolgo pot tja preko, ni zmogel niti pritajenega šepeta iz stisnjenega grla, kajti vsi bi ga zadrževali, da bi bil prisiljen tožiti in kriviti. Nič tega: zaprl se jc in napravil svoj testament, kakor ga napravi po potnik v prepričanju, da se ne bo povrnil, ko se mu celo mudi... Pa kaj bi, saj ne more občutka ponarediti nobeno pero, ko je vsemu dal sam pravilno obliko in točen ton: »Ko delam tužen finale svojega bednega življenja ... Reverendissime, dajte meni cerkveni pogreb kot kristjanu, ker je moja uboga trpinčena pamet kriva temu strahotnemu koraku — moji živci niso več sposobni za pravo misel. Postopek občine proti meni mi je uničil moje poslednje moči in mi strl eksistenco. Povzročitelje bo kaznoval Bog, ker jih bo vedno grizla vest, kaj so učinili proti meni, mirnemu in tihemu človeku ... Trpim že dolgo, a mirno prenašam nesrečno življenjsko pezo... Moralo je priti, a grozna je odločitev in slovo, ko bi rad še dočakal pokoj, ki me je dosegel prezgodaj ... Končam — ker se mi roka od razburjenja trese in že čutim bližati se zadnjo uro. Odpustite mi vsi, ker odhajam in se poslavljam. Ne morem več ... Z Bogom, ker sem Vas vse imel rad in Vas čislal. Vaš nepozabni Franjo Nesrečnež ...« In tedaj se je zgodilo vse, kakor je napovedal: Zadnja ura se je približala; njen udarec je odjeknil in zazvenele so strune sočutja, ljubezni, tovarištva — in udarile huje ko strela iz jasnega, ki razje in uniči, a ugasne. Ta strela pa ne ugasne nikoli, dokler ne uniči novih življenj in ne potepta novih sreč, kajti nosi v sebi prckletstvo od onstran. Od tam pa prihajata le blagoslov in prekletstvo brez konca ... Tužna domovina, ki siliš svoje najboljše na prezgodnjo pot tja preko, kajti zapisan ti jc trepet in nemir, dokler ne postaneš zopet tiha dolina, kjer bo v miru molil kmetič svojo večerno molitev, in miren popotnik s pokopališča na hribu začutil oni mir vesoljstva, ko posije božja milost in povrne mir vsem človeškim dušam. Franjo Nesrcčnež je našel svoj mir. Dr. P. Strmšek.