SLOVENSKE KULTURNE A K C I □ §
Leto V. - 20,21 VOCERO DE LA CULTURA E SLO VEN A 31.30.1958
OB SEDEMDESETLETNICI PISATELJA STANKA MAJCENA
Dne 29. oktobra tega leta je doživel v svojem rojstnem mestu Mariboru 70 letnico življenja pisatelj dr. Stanko Majcen. Marsikomu izmed nas je to ime kot ime pisatelja neznano, dasi mu je morda poznam* kot ime visokega miniisterialnega uradnika v Beogradu ali dolgoletnega ipodbana v Ljubljani. Zlasti mladi rod ve malo o njem, čemur se ni čuditi: saj 'je živel skromno skrit v svojem dnevnem delu, pa tudi knjižnih izdaj nima bogve koliko: eno dramo iz 1. 1919, zbirko enodejank iz 1. 1923, (ki sta obe bili že od vsega početka redki), ter eno zbirko črtic iz 1. 1944. Po tej zadnji šele se je njegovo ime približalo mlajšemu rodu. Vse drugo, kar pa je .napisal v svoji pivi dobi in po dvajsetletnem molku, je izšlo po .revijah ali čez deske teatra, ni pa našlo poti v knjige ter se je izato nanj pozabilo in tudi na pisatelja. Toda če bi se izbralo ali zbralo njegovo delo (in ali ni to naravnost dolžnost SKA?!) — bi njegov življenjski opus, tudi če je razmeroma maloštevilen, pokazal težko zlato ceno: Majcen bi se odkril naši dobi kot eden najsodobnejših slovenskih besednih ustvarjalcev, najglobljih, z visoko umetniško kulturo ter svetovno človečansko problemafko. In prav zato, da se podčrta ta sodobnost, ta svetovljanski značaj njegovih stvaritev in vsečliovečanska globočina, ki preko etičnosti sega že v samo religioznost mističnega značaja, zato ta spomin njegovemu življenjskemu jubileju, ko v domovini, kjer živi, ni našel niti imena v Priročnem leksikonu, kjer ga je dobil na p.r. neki Majcen, natakar, partizanski junak... Vrednote se različno vrednotijo, mi jih tako, da smatramo Majcena za redkega slovenskega pisatelja evropske patine.
Kakšen je življenjski opus Stanka Majcena?
Urejeval 'je akadem ki list Zora 1. 1914 in pisal vanj pesmi, članke in prvi svoj dramski osnutek na motiv narodne pesmi Alenčica, kraljica ogrska. Nato je prešel v Dom in svet, kamor je napisal nekaj pesmi (impresionističnih pa tudi filozofskih) ter par črtic deloma iz Slovenskih goric (Voznik Marko), ki so kazale njegovo kratkotrajno zavzemanje za domačijsko literaturo, še več pa iz dunajskega velemestnega življenja, ki so najznačilnejše Majcenove ustvaritve tega prvega tvornega desetletja z akademskimi in vojnimi doživetji. Iz tega vojnega okolja je tudi njegova povojna drama Kasija (191.9), pravljična igra Dediči nebeškega kraljestva (1920), ki ji je sledil še dramatski prizor Apokalipsa (1923), ter knjižna izdaja Za novi rod (Trst 1923). To zadnje pomeni za tedanji čas — nov način pisanja drame, take, ki so jo tedaj nasploh imenovali “knjižna drama” se Ipravi, ki da je nevprizorljiva, ker ji pač tehnika odra še ni prišla blizu. Zato Kasija, čeprav je imela uspeh v Narodnem gledališču, le ni imela takega, kakor bi ga imela — recimo v današnjem teatru.
V ta čas njegovega plodnega, vročičnega dela, spada tudi njegova prav tako predirna pesem, ki ji je dal skupni naslov Zemlja (DS 1923-4), pa ni nikdar izšla knjižno. Je ta lirika pionirskega značaja: nazorno zajeta zemlja, pojmovana realistično, toda vedno v metafizični perspektivi. V dramah kot v liriki je Majcen pravi ekspresionist po vsebini in obliki, ki jo vedno na novo išče in odkriva.
To njegovo leposlovno ustvarjanje, ob katerega damo lahko še par tehtnih kritik (o Pregljevem Azazelu, Župančičevih antologijah, Vod-
i .............................................	..
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Literarni odsek
.	Trinajsti kulturni večer
Sobota 8. novembra 1958 ob 19 uri v salonu Bullrich Sarandi 41, Capital
SEDEMDESETLETNICA PISATELJA ST. MAJCENA
Predava dr. Tine Debeljak Recitacije in branje iz Majcenovih del I	Posebnih vabil ni
NEKAJ
LITERARNE ZGODOVINE O LITERARNIH ZGODOVINAH
1934 - Anton Slodnjak: PREGLED SLOV. SLOVSTVA
“. .. Slovstveno delo Stanka Majcena označuje želja po novi dramski obliki, čeprav tudi Majcen pesni verze... in piše dobro psihološko črtico in povest... Majcenove drame so povečini vojne drame, v katerih hoče pesnik dramatsko upodobiti svet v vojnem času, kakor se je zrcalil v življenju posrednih vojnih žrtev. Vse dogajanje v Majcenovih dramah j_e duhovno dejanje ter stanje, zunanje besede in kretnje so samo znaki notranjega življenja, ki jih pisatelj uporablja za to, da mu gledalec more slediti... — ...Podobnega stvariteljskega duha razodevajo tudi njegove novele, razven avtobiografske povesti Detin-stvo. Tu je z veliko psihološko verjetnostjo upodobil otroška leta ter je ne sicer s poveličevanjem mladosti, temveč z bolečo odkritosrčnostjo, odkril dušne in telesne bolesti in radosti meščanskega dečka. V novelicah in črticah pa je z bistrim razumom analiziral ; vsakdanje zgodbe kot ostre I projekcije iz nezavestnega doživljanja, ki se samo v najkritičnejših trenutkih spremeni v neke klice usode, v katerih se človek zdrzne in zamisli... - ...Tak duh gospoduje tudi v Maj-cenovi pesmi, kjer se bojujeta razum in čustvo ter iščeta čim krajše, aforistično trpke pesniške oblike za svoj boj. Najznačilnejši je venec ZEMLJA, kjer je Majcen hotel izraziti pritajeno trpko radost in bolest človeka in zemlje v severnem delu Slovenskih goric. Majcenova pesem je neosebna, brez omamnih čustev in blestečih misli, vendar drhti iz nje primitivno, a skeleče kozmično občutje, ki druži individualno človeško bolest sočloveka in narave, škoda, da Majcen molči že od leta 1926. V tretji dominsvetov-ski generaciji je bil najmočnejši talent.” (Str. 470,471)
1953 - Stanko Janež:
ZGODOVINA
SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI (Ga že ne omenja.)
1965 - LJUBLJANSKI PRIROČNI LEKSIKON (Ga še ne omenja.)	I
I 1957 - Stanko Janež: ZGODOVINA
SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI 2. izdaja:
“. . .Zaradi pesniškega cikla ZEMLJA (Diis. 1923|24) ki ga označuje v kmečko okolje presajena duhovnost in ritmičen jezik, spada Majcen med pesniške glasnike slovenskega ekspresionizma. - Majcnovo vseskozi dušeslovno prozo preveva lekspjresionistiona poduhovljenost. (Pisatelj oblikuje spočetka svetovljansko snov iz prve svetovne vojne, kasneje skuša, zlasti v opisih domačijskega okolja Slovenskih goric združiti prvine naturalizma a religioznim razmišljanjem o človeškem življenju. - V Majcnovih dramah se prepleta realizem s poduhovljenostjo, simboliko a ne gorečnostjo. Njegova dramatika izvira iz vojnih doživetij in iz socialne zmede, ki je zajela človeštvo po vojni. Majcen je obetal, da se bo razvil v uspešnega dramatika, a ko je vojna psihoza prenehala, mu je zmanjkalo navdiha. Med krščansko _ socialnimi literati je veljal za radikalnega, saj je usodo literature vezal z zmago ‘proletariata. (Str. 602).”
doma in po svetu
nikovih Vigilijah itd.), esejev ((Podržavljena umetnost) ter misli (o Kierkegaardu, davno prej kot je postal po vojni moden!) je bilo zaključeno nekako okrog leta 1924. Drama Prekop z barjanskega okolja, ki jo je 1. 1935 priobčila Finžgarjeva Mladika, je baje še iz tega ča a, toda spet z novim stilom; s simbolistiko, ki posega že skoraj v alegorijo.
Rečemo lahko, da odslej dvajset let Majcen ni priobčeval svojih stvaritev. Zato si štejem v velik uspeh, da mi je uspelo jeseni 1. 1943 znova ga pripeljati na polje literarnega ustvarjanja. Kot novo začetni literat mi je začel pošiljati svoje svetopisemske legende pod psevdonimom kot feljtene za Slovenca, češ, da ne ve, če je stvar zrela za Dom in svet! Kot da se je odvadil pisati! In iz tega je nasta'a zbirka svojevrstnih legend in črtic Bogar Meho (1944), s katero se je spet preko Palestine povrnil v Slovenske gorice, in postav i z njo sintezo svojega začetnega domačijstva s poznejšim svetovljanstvom in ekspresionistično metafiziko; tokrat je nebesa približal zemlji in posvetil svojo rodno pokrajino s Kristusovim prihodom v njegove gorice. Realiziral je to. kar je že svoj čas zamislil Cankar: lodkriti v naših ljudskih podobarjih sled božjega bivanja med nami. Iz psihološkega risarja značajev, je M. postal mistik. Toda ne več gotskega stila, temveč timmermanske holandske šole. Majcenova vedno etična in moralna osnova je našla tu pot v religioznost Drama Matere, ki smo jo teden pred odhodom iz domovine videli v Narodnem gledal šču, je nam pokazala Majcena kot enega viškov slovenske d"amatike sploh. Toda danes se ta ne omenja niti v literarnih zgodovinah (Janež).
Ni to veliko, toda je izredno kvadtetno delo, pionirsko in še —oz. šele — sedaj sodobno; tako sodobno, da se čudimo, kako so mogli literarni varuhi trpeti dvajsetletni molk tako velikega pisatelja; in tako pionirsko, da ga doba, v katarj je ustvarjal, ni do]'e'a in ni mogla odrsko realizirati stvaritev njegovega preh'tevajočega duha. Nam se zdi Majcen direktni nadaljevalec tradicije Ivana Cankarja, izhajajoč iz njegovih zadnjih črfc in njegove Lepe Vide v to, kar je mislil ustvariti že Cankar: slovenski religiozni ekspresionizem. Izhajajoč iz Cankarjeve etičnto, moralne in socialne kritike življenja, je našel pristan v religioznem misticizmu Jezusa na slovensk'h tleh. Prič:jočnost Boga, ne samo vesti, v slednjem človeškem dejanju. Povezal je tako Cankarjevo tradicijo s sodobnost jo tako, da se mi zdi, da se je mateinali stična mva stvarnost ni dotaknila; negiral jo je, kakor je ona negira‘a njega. Nov rod pa ga dviga v svoje sopotn'štvo za nov čas. V njem gleda začetke novega dramskega pisanja pri nas in novo uglašene pesmi pa problematike v prozi, ki je danes splošno svetovna.
To pot hoče predavatelj, katerega je nekoč jubilejnik poveril za izbor njegovega življenjskega dela, vsaj nakazati v prvem delu večera. V drugem pa naj recitacije njegovih del ponazore in poglobe literarno oznako z občutjem prave njegove umetnosti.
— Univerza v Ljubljani. Lani jeuredniški odbor “Objav Univerze v Ljubljani” pod vodstvom dr. Zwittra in s sodelovanjem bibliografskega strokovnjaka J. Logarja pripravil seznam ljubljanskih univerzitetnih profesorjev, docentov, predavateljev, sodelavcev in asistentov, njihove življenjepise in bibliografije. V knjigi 430 strani je najti 505 oseb, razvrščenih po fakultetah in institutih, v katerih delujejo. V biografiji vsakega posameznika je navedeno le tisto, kar predvsem zadeva njegovo univerzitetno pot, med spisi pa so našteti tisti, ki so se avtorju zdeli najvažnejši. Delo prinaša tako “pregled uspehov, ki jih je ljubljanska univerza dosegla pri svojem trudu za obogatitev slovenske kulture, za dvig naše življenjske ravni, in nazadnje tudi pregled čez njen skromni, pa čeprav ne popolnoma neznatni prispevek k obogatitvi splošnega človeškega znanja,” kot je v uvodu zapisal rekto’’.
— Biografska rasprava članaka i književnih radoVa. Leksikografski zavod v Zagrebu je v 1. 1956 in 1957 izdal dve knjigi (856 in 771 strani), v katerih je izčruana večina jugoslovanskih periodičnih
Tine Debeljak
v
P. ANTON PREŠEREN S J SLOVENCEM
(OB ZLATI MAŠI)
Na Vse svete 1908 je sedanji slovanski asistent Družbe Jezusi:ve p. ANTON PREŠEREN daroval v Rimu v kapeli starega Germanika svojo prvo daritev. Ker je bil v letu posvečenja prefekt teo'ogov, je bila okrog novomašnega oltarja zbrana vsa ke.muniteta. Na novo mašo svojega nečalka je prihitel tudi tedanji ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič.
Od tega uvodnega dejanja duhovniške službe je letos poteklo petdeset let z zasluženji in zaslugami bogatega življenja, ki je ob lo pri-dovalo tudi slovenskemu narodu. Kakor je poznano ime p. Prešerna, pa slovenska javnost kem. a j ve o njegovem delu. Slovenski biografski leksikon njegove biografije ni mogel prinesti, pač zato, ker bi objektivna informacija bila v napoto raznim barbierijevskim rimskim dopisom po partizanskem časopisju, ki ga še vedno trapijo že stoletja stari jezuitski strahovi. Vse malotno zamolčevanje in izkrivljanje pa v ničemer ne more prizadeti stvarne veljave ene najpomembnejših osebnosti sodeb-nega slovenskega katolicizma, t stega Slovenca, ki v središču krščanstva opravlja najbolj odgovorno službo na področju, ki daleč presega naše narodne okvire. Njegovo delo nosi tako univerzalen katoliški pečat, da površen opazovalec nima spoznalnih sredstev, da bi spreumel, kako globoko je njegova osebnost zakoreninjena v slovenstvu.
Pokrajina in rod, iz katerih izhaja, nam to zakoreninjenost v dokajšnji meri razleže. Brezniška župnija, ki pod njen zvon spada Zabreznica, kjer je bil 2. junija 1883 rojen Anton Prešeren, je edinita zarodnica slovenske inteligence. Od 1800 do 1900 je ta mala župnija dala 120 izobražencev. Med njim sta Prešeren in čop. Taka trmasta volja po socialnem dvigu je mogla rasti samo iz tako samosvojih tal, kot je radovljški kot, — Gorenjska v pravem in prvotnem pomenu, —
kjer se je do XII. stoletja držalo staro slovensko 'plemstvo, kjer so se dalj kot drugod obdržali kmetje svobodniki. Redko redek slovenski rod se more 'meriti s Prešerni v tem, koliko sprednjih mož je dal svojemu narodu. Najnovejša genealoška raziskovanja so privedla do ®k'epa, da imajo razne vaje med Žirovnico in Kranjem jstega skupnega pradeda. Po materi izhaja iz rodu, ki nam je dal nadškofa Jegliča, moža, ki je tako uresničil v sebi l'k katoliškega slovenstva, da nam je dvignjen naravnost v njega simbol. To so tako globoke korenine, da so ostale žive vkljub temu, da je p. Pešeren ves čas svojega šolanja in delfcvanja — z izjemo enega leta — >stalno .prebival izven domovine.
Vrhbosanski gen. vikar Jeglič, ki je vedno cenil jezuitsko vzgojo, je nečaka poslal v Travnik, kjer so od 1882 očetje Družbe Jezusove vodil tedaj edini vzgojni zavftd v južnoslovanskih deželah. V svojih spominih na travniška leta priznani hrvaški katoliški literami kritik dr. Ljubomir M a rakovic s ponosom govori o svojem sošolcu p. Prešernu, ki je bil “primus od našega razreda”. Da poočlijlo svojo mlado voljo novo stoletje posvetiti “Kralju vekov”, so tedanji višješolci na Novo leto 1901 priredili v Travniku akademijo, sedem dramskih slik na tema “Ohristus vincit, Ohristus regnat, Christus impevat.” Sedmošokc Prešeren je zanje nap’sal prolog in dva prizora. Prihodnjega organizatorja je pokazal, ko je na njegovo pobudo in po njegovem delu bila v zavodu obnovljena mala kongregacija.
IPb odlčni maturi ga je škof poslal v rimski Germanik kbt bogoslovca ljubljanske škofije. Sedem let študija na Gregoriani je leta 1909 končal in se z dvojnim doktoratom vrnil v domačo škofijo, kjer je bil nastavljen za kaplana v Borovnici. Kot mlad doktor filozof1 je je sodeloval v Katoliškem obzorniku, kjer je napisal tudi razpravo o svetovnem nazoru tedaj zelo branega švedskega kemika Svante Arrheniusa.
Toda že dolgo je gojil željo po redovnem življenju v Družbi Jezusovi, 1910 jo je mogel uro'ničiti jn je vstopil v novicijat. Potem je na Innsbruški univerzi od 1913 do 1918 predaval moralno teologijo in efko. V Zeitschrift f. kath. Theologie je priobčil obširno raznravo o odnosih nedeliskeea oosvečevanja dlo tretje zapovedi dekaloga (XXXVII (1913) 563-603, XXXVIII 709-759).
Ustanovitev narodne države SHS je delo p. Prešerna usmerila drugam. Po prevratu so morali slovenski in hrvaški jezuiti zapustiti Nemško Avstrijo. P. Prešeren je bil poslan v Sarajevo, njihovo tedaj naiuomembnejše torišče, za rektorja vrhbbsanskega bogoslovnega učilišča in semenišča (1919-1922). Po 1921 je tudi predaval in sicer moralko, pedagogiko in katehetiko.
Kmalu po ©'amosvojitvi južnoslovanske redovne pokrajine (1919) je zatela leta 1922 p. Prešerna čast nrovineia'a. V težkih razmerah, kb se je zlasti Svetozar Pribičev'č igral s mislijo prepovedati jezuite, je bTo treba ustvariti vrsto ustanov, ki jih terja samostojna redovna pokrajina. Vedno na potu od Ljubljane do Sofije, od Zagreba do Dubrovnika, je bil res duša province. To je bila zlata doba njegovega delovanja, ko je mogel najboljše moči posvetit’- razvoju mlade province. 1930 je bila ustanovljena rezidenca v Beogradu, isto leto je foTa odprta velika stavba na zagrebškem Jordanovcu, namenjena za dom pisateljev in Dom duhovnih vai.
Ves zavzet za širjenje božjega kraljestva je vk’jub temu, da je provinca komat začela samcrtoino življenje, vebkodušno ukrenil vse potrebno za lastno misiionsko področje v Bengaliji. Ljubezen do misijonov je naravnost značilna zanj. za misTionarie, za stanovitno bodrilno dopisovanje z njimi, dobi vedno časa, zanje vedno naide sredstev.
Osebno poznanie cerkvenih razmer v Srednji Evropi in Balkanu, izkušnje v v-eh oblikah Družbi nega apo-tolata, uspehi v vodstvu province so bili tako očitni, da ga ie no smrti p. Jank-ewicza vrhovni pred-stoinik Družbe Jezusove p. Vladimir Ledocbovvski leta 1931 poklical v Rim za svoiee-a as;stenta v vodstvu slovanskih pokrajin. V tej visoki službi ga je 1,946 vnovič potrdila generalna kongregaciia. ki je izvo’ila za generala p. J. Janssensa. Od leta 1950 do 1957 je bil tudi delegat g. generala za Gree-oriianskio univerzo in druge jezuitske visokošolske ustanove v Rimu. Kot dolgoletni sodelavec in. Ledoohovrskega. tega največjega novodobnega organizatorja jezuitskega šolstva, dobro pozna njegove namene.
V področje slovanskega asistenta spada skrb za Vzhodni institut in Ruski zavod. 'Pl"! p. Prešernu ni le vestno izpolnievanie poklicne dolžnosti, temveč tudi uresničevanje mladostnih cirilmetodijskih idealov. Iz zapisnikov s’ovensko-hrvatske Akademije sv. Cirila in Metoda v Germaniku razviddmo, kako so tedanii slovenski goienci reagirali na znani Grivčev članek © cirilmetodiiski ideji. Za Vzhodni zavod in Russi ■ cum je dal ob’To nobud, marsikaj bi danes ne b;lo ali ne bi brlo tako dobro, če ne bi bilo njesrovih nasvetov in ukrepov. Vedno je podpiral Velehradske shode, kjer je zastopal p. generala in jih z globokimi medi-taorami nadnaravnio usmerjal. Misel, da bi najvišja cerkvena aukto-ritrta ob stoletnici Bratovštine sv. Cirila in Metoda dala tei Slonšekovi ustanovi najvišje priznanje, se brez njegovega ugleda nikdar ne bi uresničila.
(Dalje na 6. strani.)
publikacij zadnjih dveh stoletij -6000 revij in listov. Bibliografija razprav in člankov je nastala vzporedno z drugimi enciklopedijami (obča, jugoslovanska, pomor, ska itd.) iste založnice. Za vse te je okoli 700 strokovnjakov pet let izpisovalo gradivo in tako pripravilo nad milijon lističev. Uredniki (M. Uijevič, B. Blagojevič, J. Horvat, M. Jiroušek, J. Logar) so v obeh doslej objavljenih knjigah zbrali in uredi li spise, ki spadajo v književno teorijo, primerjalno književnost in zgodovino književnosti jugoslovanskih narodov. Po prvotnem načrtu naj bi vsa zbirka bibliografij imela 25 knjig.
Stane Suhadolnik, ki o delu poroča v reviji “Jezik in slovstvo” (III. letnik, 8. štev., maja 1958), pravi o njem med drugim: “Velika stvar je opravljena. Nekoč bi si o nji komaj sanjati upali. Danes lahko zapišemo, da je tlake tudi za kulturne delavce in znanstvenike s področja literarne zgodovine konec. Vsa naša kulturna dediščina, izgubljena in raztresena do nedavnega po periodičnih publikacijah, je dobila v teh bibliografijah -svojo pravo vrednost in pravo mesto, ker se je uredništvo zavedalo, da “če i neznatni ■ ja bilješka iz nacionalnih grapa cesto pružiti dragocjenu, a možda i jedinu dokumentacij sku grad ju.” Razveseljivo je, da je med približno 10.000 književniki s 50.000 enotami (in čednim številom anonimnih člankov) dobršen del Slovencev, lepo, da je večina naših psevdonimov in šifer razrešena, in posebno hvale vredno, da se je v hrvaški knjigi s slovenščino tako spoštljivo ravnalo.”
— Bogo Komelj: Kulturni delež Dolenjske. Za lansko zborovanje slavistov v Novem mestu je “Kolektiv” tamkajšnje knjižnice pripravil knjižno razstavo in izdal navedeni “izvleček iz rokopisnega razstavnega kataloga”. Najvažnejši del knjige (44 str.) je poskus kulturne topografije Dolenjske. Naznačeni so vsi kulturno pomembni kraji in našteti; pomembnejši ljudje, ki so se na Dolenjskem rodili, se tam šolali ali službovali. Zbranih je 209 krajev in 762 kulturnih delavcev.
Kot poroča “Jezik in slovstvo-’, gre tedaj za zarodek kulturnega zemljevida Slovenije. Iz istega vira dodajamo, da so tak zemljevid že mnogi pripravljali ali ga imajo celo v rokopisu dokončanega, pa zanj niso mogli dobiti založništva. Med tujimi zgledi kulturnega zemljevida je omeniti češkega: L. Ne-kasova, Kde - kdy - kdo ('Praga 1947).
— Jezik in slovstvo. Pod uredništvom' dr. Antona Bajca, dr. Lina Legiše in dr. Jože Mahniča in kot izdaja Slavističnega društva v Ljubljani je zaključila 3. letnik revija Jezik in slovstvo. V člankih, ocenah in poročilih ter zapiskih se
MAT1UEK SE ŽENI
18. oktobra t. 1. uprizoril Gledališki odsek Slov.
kult. akcije ob sodelovanju gostov v Bs. Airesu.
_ Uprizoritev Linhartovega “Matička” v slogu napisanega dela je bil primer resnega odrskega udejstvovanja: s tem je bilo dano priznanje slovenskemu delu in spoštovanje prazniku, na katerega predvečer je “Matiček” spet nastopil pred Slovenci.
Hvala za kvalitetni večer gre pred vsem sodelujočim, ki so z zanimanjem in ljubeznijo postavili na deske to narodno lastnino na tisti višini, ki jo zasluži. Obenem je to primer, kakšne možnosti ima razvoj gledališke umetnosti med nami, če je ta dostopna mnenju, sodelovanju in kritiki vseh, katerih beseda more koristiti.
Ko smo na koncu komedije ploskali igralcem pred odprtim zastorom, smo pogrešali med njimi tistega, kogar nevidno roko je bilo opazovati skozi ves večer: režiserja. Malokdaj je bilo mogoče v taki meri zasle-' dovati njegovo roko v dogajanju na Odru kot v tem primeru: vsakokrat točna odmera prostora, natančno število korakov, polkrog za hrbtom in objem, hoja v globino ali v diagonali, skratka arhitektura prostora. Ob tej izdelanosti je bila obenem režija sveža, nova, iskajoča izvirnih prijemov, z osnovno potezo hitrega, lahkega tempa. Ko smo bili priče Tončkovi navidezni vožnji proti Ljubljani, smo spontano s ploskanjem priznali režiserju izvirnost. Isto smo občutili ob baronovem križarjenju po odru, ob trganju reverza in harmonični igri v dvoje Matička in Nežke, ki je na nekaterih mestih prehajala že v balet: ovinek za hrbtom, prijem, trije koraki v desno, obrat vsaksebi... Tempo je nekoliko ponehal proti koncu četrtega dejanja in nezadostno sta bila izdelana oba skupinska nastopa. S tem je tudi konec komedije iz zvenel premalo učinkovito.
Enako priznanje kot režiserju je dati Matičku (Rus). Izmed mnogih oseb, ki jih je v letih svojega odrskega udejstvovanja uresničil, je verjetno težko katero bolje zadel kot Matička. Najsi je šlo tu za igro v prostoru (hitri, navihani koraki ali pa obotavljajoči se, priliznjeni ali drsajoči in nekaj skrivajoči), za igro z rokami (sklenjeni navzkriž spodaj, lomljenje prstov, roki skupaj na obrazu), za obrazno mimiko (kjer so bile oči prepričljivo izrazno sredstvo) ali za barvo glasu (spreminjajočo se po položaju), vselej smo imeli vtis dovršene kreacije. V igri v dvoje mu je na isti ravni sekundirala Nežka (Eiletzeva), ki je bila tudi v samostojnih nastopih prijetna. Zlasti se je približala svojemu liku v zadnjem dejanju, ko je izstopila iz svojega nekoliko pre-slovesnega sloga. Več nagajivosti, lahkote, razveza-nosti bi vtisnilo njeni vlogi močnejše poteze.
Drugi dvojici — baronu in baronici — ni Linhart odmeril bogvekaj skupne igre. Možno ju je presojati bolj posamezno. Baron (Borštnik) ima bogato izrazno možnost v obrazni mimiki (usta ob osuplosti, smehu, jezi!) in ne manj v telesnih gibih (ob začetku predstave je s svojim prihodom le z obrati in rokami, ne da bi količkaj spregovoril, prostor napolnil). Čeprav mu Linhartovo besedilo ni pomagalo k slovesnejši igri, bi si ga želeli takega: nekoliko starejšega v nastopu, četudi ne v letih. Baronica (Jeločnikova) se je razvila v drugem dejanju in potem ostala na doseženi navni. Odlika njene igre je bila v tem, da je bila res ves čas baronica. Malenkost, ki je šla mimo mogoče neopažena, ki pa je celotni figuri prav pri tej potezi dala velik poudarek, so bili drobni koraki po odru, ustvarjajoči neko pravilnost njenega gibanja v prostoru. V celotno vzdušje komedije bi se lepše ujela svetlejša barva baroničinega glasu.
Tretji moški glavni igralec, Tonček (Brezrfk), je nrav tako kot ostala dva največ izrazil z obrazom. V glasu je bilo čutiti precej prozaičnosti, ne toliko v koraku in kretnji. V igri v dvoje z Jerco (Smersu-jevo) je pokazal harmonijo. Tudi Jerca je bila v teh nastopih najboljša, dasi ji lahkote tudi sicer ni manjkalo,
obrazi in obzorja
BRED IZIDOM MLADINSKE KNJIGE MIRKA KUNČIČA: GORJANČEV PAVLEK
Mirka Kunčiča kot mladinskega pisatelja poznamo vsi že par desetletij. Saj je dozdaj izdal že kakih 17 knjig mladinske vsebine: pesmic, !ger, pravljic, pripovedk, tudi prevodov in priredb, mimo tega, da je urejal in pisal tedensko otroško prilogo Slovenca kot Kotičkov striček in bil zraven še reporter po potrebi. Pri vsem tem je bil že v domovini med najvidnejšimi mladinskimi pisatelji. Njegove igre so prišle celo na deske Narodnega gledališča in ni brez pomena, da ga tudi najnovejša popravljena Janeževa literarna zgodovina, namenjena za sedanje titovske srednje šole, omenja in imenuje celo pet njegovih knjig. To se pravi: Kunčič je nedvomno že “na obeh straneh stene” priznan slovenski mladinski pisatelj.
GORJANČEV PAVLEK!
“Sodobna bajeslovna mladinska povest", jo'je krstil avtor, jaz bi dodal še: iz Argentine in Slovenije! Je Pavlek 12 letni fante, katerega starši so v pampi poljski težaki, on pa je še več navezan na babico, ki pomeni živo slovensko tradicijo izpod Triglava. Babičine triglavske pravljice in stričeve citre: to je Pav-lekov svet v brezprostofnosti in nepoetič-nosti pampe. Zahrepeni po pravljičnih bitjih iz domovine, piše pismo kraljici triglavskih bajeslovnih bitij Triglavan-ki in jo povabi v argenfnsko nebaje-slovno puščobo. Toda zgodi se, da ga Triglavanka povabi tja in pošlje škrata Čateža ponj — z letečim krožnikom. Kako je Kunčiču uspelo, da je povezal blodnje bolnega Pavleka z resničnostjo ter zabrisal meje med realnostjo in sanjo, je zanimivost njegove tehnike. Pav-
lek preleti ocean Argentine v Evrp-po, pregleda z l*a krožnika kot na dlani vso sloven^,<n>U)vino, in jo opiše po pokrajinaher manj kot profesor, temveč bolj Poet, ki ljubi slednjo predel po oblri duhovni vsebini. Je to poglavje, oei'om pravi sam, da stopa nekoliko i^hja zgodbe, toda meni se zdi slo'^a inačica Lagerle-fove potovanja	relief domovine,
in poglavje, potr° naši mladini kot domači kruh. Pa' Pristane od zgoraj dol pri Aljaže vel1® W vrhu Triglava in gre v dolino.	živi med razni-
mi slovenskimi lj^* 'z triglavske okolice (groteskni (Poštarjev, divjih lovcev, gorskih čkov, Celo pisatelja Vandota, ustvafia Kekca, nekakega predhodnika Pa' 'K kar da našim mladim realno p('? slovenske Gorenjske; na drugi S1. Pa doživlja svoje avanture z haješ P** bitji iz triglavskih pravljic, f	s pridobitvami
modeme, res tud Pravljične tehnike. Vidi v podzemlja ®nije in nje bogastvo,. rešuje zak, ^"ško, udeleži se posvetovanja gr.n bitij, gleda na Klek, kjer imajf^Pice mednarodni kongres, in nato^^s z izbrano odpravo pravljični! ^ Preko oceana v Argentino. Pb P °^vlja avanture z Blodečim Roland*, dokler ne pristane v buenosairešketo' anišču. Odslej bo postala povest ^,1Va ^ za bralca onstran Oceana: Pripojeno bo življenje tukajšnjega 'o":-ta, v katerem se izgubljajo tudi *!;:?Vria bitja (Vešča zvodnica itd.)), p. Pelje v pvagozde Misionesa, kjer _ ^ 0. Palčka-starona-seljenca, obiščejt^Pžanov grob (ob njem se postavil večni straži vila Sojenica in v.la^ Ica)> obiščejo Ande, Aconcaguo K z grobovi slovenskih gornikoV^ e razžive v barilo.
ških jezerih. Po spopadu pravljičnega letečega krožnika nad pampo z vračajočimi se coprnicami, jahajočimi sedaj že atomske metle, se reši s padcem v pampo in se znajde — na svoji postelji, bolan, toda — ob umirajoči babici. Pavlek ozdravi, toda z babico je umrla slovenska bajeslovna tradicija. Ostalo pa je vendar le še nekaj nje spominov na argentinskih tleh.
To je zgodba Pavleka, ki povezuje na avanturistični način Argentino in Slovenijo, resn čnost tu in tam in bajeslovni triglavski svet v obeh okoljih, poseben poudarek in čar pa je tudi na Pavlekovih citrah: ob vsaki priliki zabrenka slovensko narodno pesem, ter na domovinskih in kulturno - zgodovinskih slovenskih dogodkih, ki se omenjajo iz Leksfkona robota — vodiča po Sloveniji.
Kunčič je z njo napisal dczdaj svoj največji tekst.
Ne ocenjujemo knjige, samo napovedujemo jo, kot prvo mladinsko knjigo naše založbe, kot novo izvirno delo emigrantske literature, ter kot prvo knjižno emigrantsko delo znanega in priznanega mladinskega pisatelja Mirka Kunčiča. Tudi to povemo, da bo na knjižnem trgu že za Miklavža, kar ima svoj pomen za vse: za kupce, za bralce in za - založbo. Povest obsega 200 strani z bogatimi ilustracijami Ivana Bukovca.	x. D.
MAJCEN — “RANJEN, PONOSEN OREL”...
(Odlomek iz pisma)
“...Večkrat ga zjutraj srečam na Koroščevi. (Dan«! se imenuje Mladinska ulica...). Živeti upokojen, ne da b1 smel spregovoriti, je kakor živeti konfiniran. Ni pa hnjs* konfinacije kot biti konfiniran v svojem rojstnem kraju Še idealizacija rojstnega kraja in doma mu je s tem on«" mogočena... Po skoraj 40 letih se je za vedno vrnil sem. ■ ■ Živi v samoti pod Kalvarijo (Poljančeva ulica), za mest' nim parkom. Vsako jutro hodi v Frančiškansko cerkeV pravijo, da k obhajilu. Večkrat ga srečam, a on me pozna. Sploh pozna zelo malo ljudi. Prišel je v rojstni kraj1 ali predolgo je bil odsoten, da bi ga poznali... — .. .P11 tudi mlajši o njem govorijo. (Zato ker je potisnjen v sef1' co, načrtno pozabljen?). Da ga Priročni leksikon ni omf nil, se mi ne zdi tako hudo, čeprav isti omenja literate ^ “literate”, ki Majcenu do kolen ne pridejo. Gre pač stare fašistične manire. Bolj sem se začudila, da ga mat1' borski pregled (Op.: Janežev iz 1. 1953) niti omenj11 ne... — Tu pa tam pa le zaslediš njegovo ime. To v P11' blikacijah, o katerih vedo, da so bolj za domačo rab0: Teplega Vodnik po mestu ga večkrat omenja. (Ti ubof1 idealist Talipa!) Ali žalibog spet med kopico kompletu1! nepomembnih imen. Pravi Teply, da ga smemo prišteva^ med najboljše dominsvetovce in da se odlikuje predvsem ' drobni psihološki črtici... — . . .Slodnjak, ki ga Leksikri
P° številu vrstic šteje za največjega slovenskega literar-nef?a zgodovinarja, je leta 1,937 v svojem Pregledu napi-Jjri. da je škoda, ker Majcen molči od leta 1926. Zdaj, ko majcen iz povsem drugih razlogov tudi že molči od leta ”4:5, Slodnjak nima poguma to vprašanje še enkrat javno zastayiti. četudi nihče ne ve, da li Majcen še kaj dela, sem Prepričana, da piše... Razen najbolj intimnih prijate-Jev- .. ga nihče iz “literarnih krogov” ne obiskuje. Slišala seiyi; da so ga vojni dogodki hudo potrli. Tudi njemu so ubili sina. Je kot ranjen, ponosen orel, je nekdo rekel... .cesar (Op.: noibene knjige) nisem mogla dob:ti. Bogve, tih bodo še kdaj tiskali. Takrat, ko ga že več ne bo bi lahko misliš, kaj bo v tistih ponatisih in kakšni bojo.
mu danes živemu krivico delajo, kaj bo šele takrat! bploh pa: če Beogradu prodani kulturni integraši uspejo, ?a bedo tiskali kvečjemu v srbohrvaščini... — Čez dobro 2to bo slavil sedemdesetletnico. Tukaj se ga bo težko kdo pomnil. Vsaj javno ne, čeprav... večkrat govorijo o njem.
pa bo “Večer” prine el deset vrstic. Ti ne veš, kaj je ^rahopetnost, pa tudi kaj je nezanimanje pri mladih. . . Majcen je gospod! še rdeči imajo rešpekt pred njim... to1 se spomniš, kako nam je N.. . vsako pot na cesti po-aza’a starega Kostanjevca? Tako danes svoji N... Majin ga
_____ pa je tisti gospod napisal, ki sem ti
sa včeraj pokazala.” Otrok je kar sam odprl-knjigo. Prav mc ni
2ena kažem. Oni dan sem poiskala Bogarja Meha Pokazala. “Vidiš! To pa je tisti gospod napisal, ki :
mogla skriti, da je ponosna, ker pisatelja pozna.
V sodni skupini je bil komični poudarek na slovesnosti žužka (Nose), počasni zanelenosti Zmešnjave (Kastrevc) in zvedavosti Budala (Hribovšek). Dasi je grotesknost večkrat prestopila rob pri žužku, si vendar v komični smeri more obetati uspeh. Iz dobre figure Zmešnjave je zlasti v glasu, včasih tudi v kretnji, prerada pogledala vsakdanjost. Položaj-sko komiko Budala, ki je bil po celotni pojavi — maska, obleka, kekljanje, premiki po prostoru — med najboljšimi, bi bilo mogoče potencirati z osebnim delom igralca. Igralcem gre priznanje, da so besedilo obvladali, kar pomeni ob težkem, starem jeziku posebno hvalo.
Glasbeni vložki, sami po sebi prijetni, so verjetno zaradi majhnega števila pevcev izzveneli premalo polno. Svetloba je bila primernejša v prvih dejanjih (res pa je, da je težko prav zadeti lunino noč, ki mora biti istočasno zadosti temna in zadosti svetla). K celotnemu večeru so v svoji meri prispevale razkošne obleke in lasulje, pa tudi maske strokovnjaka.
R. B.
naši večeri
SLAVNOSTNA PREDSTAVA DNE 18. OKTOBRA
Gledališki odsek Slovenske kulturne akcije je za predvečer slovenskega narodnega praznika (štiridesetletnica 29. oktobra 1918) pripravil slavnostno predstavo A. T. Linharta komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Prireditev je bila v dvorani sester frančiškank in se je začela ob 19. uri.
Delo je režiral Nikolaj Jeločnik, opremo je izdelal ing. arh. Marijan Eilebz. V glavnih vlogah so nastopili člani odseka in gostje: Pavči Maček-Eiletzeva, Marija Kutnar-Jeločnikova, Marjeta Smersu, Jože Rus, Maks Borštnik, Frido Beznik, Maks Nose, Izidor Kastrevc, France Hribovšek. Sodelovali so člani pevskega zbora iz San Martina (dirigiral Vinko Klemenčič) in na klavirju je spremljal prof. Lojze Ger-žinič. — Pred predstavo je spregovoril uvodne besedo predsednik Slov. kult. akcije Ruda Jurčec.
Dvorana je bila popolnoma zasedena.
SLOVEiNSKE MEJE NA PARIŠKI MIROVNI KONFERENCI 1919/1920
V soboto 25. oktobra je b i dvanajsti kulturni večer v dvorani Bullrich in sicer je bilo na sporedu predavanje akad. Frana Erjavca iz Pariza. Večer je, vodil v imenu zgodovinskega odseka Marijan Marolt, ki je zaprosil g. Miha Smersuja, da naj začne z branjem predavanja.
(Predavanje je podalo obširen pregled delovanja slovenske delegacije na mirovni konferenci in pojasnjevalo vlogo glavnih osebnosti pri razgovorih za določitev meja. Prav tako je bria podana slika razmer v Ljubljani in v slovenski Narodni vladi v 1. 1918 in naslednjih mesecih 1. 1919 do plebiscita na Koro škem v oktobru 1,920.
Po predavanju je bila živahna debata, ki je skušala izpopolniti nekatere avtorjeve navedbe.
odmevi
Naročnica iz ZIDA, ki je do 1. 1955 živela v Ljubljani, nam piše:
“Kadar imam čas, prebiram Vaše publikacije ir, res uživam Ljubljanski triptih: kakor bi vse ono razdvojeno življenje ujel v mikrofon in še filmal poleg, tako je zadel pisatelj!”
DiRUHE U USKOKIH SKUD HUS#!
vrste jezikoslovne, literarnozgodovinske in metodološke snovi. Živahni mesečn:k namenjen predvsem srednješolskim profesorjem, pa tudi vsem številnim ljub teljem vprašani te vrste. Tu se dopolnjuje ali diskutira ve ika ded ščiina štirih ustanov'teljev slovenske vse-učiliške slavistike (Prijatelja, Ki-dr'ča, Kamovša, Nahtigala)uvajajo se novi.pogledi, odkrivajo nove možno-ti; predvsem pa skušajo avtorji sistemafzirati gradivo tako, da more služiti srednješolskemu pouku. Med sotrudniki se od-Hkuieta po zrelosti in skušnjah dr. Bajec in dr. Silva Trdinova. Uveliavliajo pa se tudi težnje trrlaiTh in nekateri ugodno presenečajo z resnostjo in živim zanimanjem za svoje predmete.
— Jurij Mihovec. Lani je Državna založba Slovenije izdala Škerjančevo .monografijo o tem skoro nozabljenem slov. sk adate-Iju. Mihovec, r. 1. 1805 v Ljubljani, je podobno kot Gallus deloval iuvan domovine: živel in umrl je (1882) v Franciji. Posvečal se je predvsem salonski in lažji odrski glasbi.
-— Šolske knjižnice v Sloveniji. 1644 šol v Sloven ji je 1. 1955 imelo 1513 šoskih ali dijaških knjižnic (učiteljske in profesorske knjižnice tu niso vštete) s 454.171 zvezki. Torej je na eno knjižnico prišlo 166 učencev in na enega učenca 1,6 zvezkov. Pri 83 % teh knjižnic knjižni sklad ni dosegel 300 zvezkov.
— Knjižni trg narašča in so zahteve založništev vedno večje. Največja težava je bila v ceni tis-ea, ki je po vsem svetu predrag. Zato so morali misliti na to, kako unajti stroje, ki bi stroške produkcije znižali V Švici so iznašli tiskarski .stroj, ki je neke vrste rotacija za tiskanje knjig. Izdeluje ga tovarna DUPLEK in jih je do sedaj izdelala 600 in pred kratkim so dobi.i tak stroj v Ljubljani in je prvi te vrste v Jugoslaviji. Stroj odtisne in zloži na uro 6000 izvodov pole, streže stroja pa samo en delavec. Mladinski 1 st Pionir z 32 stranmi in 80.000 izv. natisne in z oži_ stroj v 6 urah (poprej so tiska i isto naklado 12 in pol dni). Prešernova družba je svojo naklado 80.000 naročnikov (skupno 400.000 knjig) na istem stroju natisnila v približno 500 urah ali 64 delovnih dneh, dočim je prej trajal to sk enake naklade 275 dni. Stroj lahko tiska tudi v več barvah.
— Francoska knjižna proizvodnja je v letu 1956 znaša a 11.377 različnih del, od tega 10.016 izvirnih del (pribl. 35 na dan). V leta 1955 je bilo objavljenih 11.795 del. V letu so iz Francije izvozi « knjig v vrednosli 7 m li-jard frankov (pribl. 20 milijonov dolarjev).
(Dalje s 3. strani.)
Verjetno noben Slovenec tako ne pozna nam najbližjega slovanskega, hrvaškega naroda, gotovo ga nihče tako nima v srcu. Od 1931 do 1937 je bil ud uprave Hieronimovega zavoda, 1936-1937 tudi rpiritual. Dosti je pomagal, da se je vprašanje zidave novega zaveda ob regulaciji okolice Avgusteja tako zadovolj vo rešilo. Veliko se je prizadeval za Slovake, z veliko ljubeznijo je pospeševal tako obetajoči razvoj Družbe na Slovaškem.
Sijni slovenski patriotizem, ki spominja na po krvi in duhu konge-nialnega Jeg iča, se je v vsej moči razodel, ko sta Hitler- in Mussclini njegov narod zapisala uničenju. Da so v Ameriki sporočila o nacističnem divjanju nad Slovenci sprejeli kot verodostojna, je predvsem njegova zasluga. Po želji p. Ledochowskega jih je sloviti jezuitski pisatelj p. John La Farge 1944 naznanil ameriški javnosti. Od neštetnih posredovanj, ki so mu jih naložila leta okupacije, omenim samo tisto ob tržaškem procesu 1941, ko je bilo rešenih več slovenskih življenj. Nestrankarsko zgodovinopisje bo pokazalo, da je bila pot p. Tacchi -Venturija 1942 v Ljubljano afirmacija pravic okupiranega slovenskega prebivalstva. V letih, ko so klicali Slovencem v spomin uničevalne pohode Cezarjevih legij in jim pripravljali barake v ukrajinskem Neu-krainu, za Slovence ni samo neutrudno delal, ampak tudi trpel, toliko, da je vidno slabel, enako kot ob pogledu na rušenje slovenskega katoliškega naroda pod oblastjo partije. Ko bodo dostopni arhivi in bodo priče spregovorile, bo postalo očito, kako se je p. Prešeren tudi po drugi svetovni vojski prizadeval za svoj narod in njegove pravice.
Kdor bo pisal zgodovino slovenske navzočnosti v Rimu, bo prvo poglavje preprosto mcr-al nasloviti z zgolj njegovim imenom. Do njega Slovencev v Rimu ni bilo. Ni bilo besednika, ki bi avtentično mogel povedati, kaj mislimo in kako čutimo. Več kot dve stoletji nazaj je treba 'ti, da dobimo slovenskega človeka s približno tolikšnim pomenom, Kamničan Kobav SJ je bil devet let Procurator Germaniae (umrl 1727), v času španske vojske se je izkazal za posebno spretnega diplomata.
Že med vojsko je bistveno pomagal pri pomožnih akcijah za naše ljudi po koncentracijskih taboriščih. Kako je pomagal v em, ki so se nanj obračali, more med tolikimi drugimi prcati tudi Bratko Kreft. Reka beguncev po vojski ga je spet k icala h karitativnemu delu, ki še sedaj t-aja v okviru Papeške pomoči. Slovensko semenišče v zdomstvu ga je že večkrat imenovalo med svojimi prvimi dobrotniki.
Ob vsej prsotnosti narodnega čutenja, bi se motil tisti, ki bi v tem samem iskal zadnjih nagibov za Slovence, samo resnična nadnaravna vnema za zveličanje duš jo do kraja razloži. Teh je povsod iskal. Prvi se je zavzel za številne samim sebi prepuščene gospodinjske pomočnice v Rimu in to v času, ko je fašistična policija budno pazila nad vsakim zbiranjem Slovencev.
Gotovo brez velikih naravnih zmožnosti nikdar ne bi bil poklican na tako odgovoren položaj. Pa spet samo nadnaravna rast v duhu Ignacijevih Eksercicij in Konstitucij Dražbe Jezusove pojasni njegovo osebnost. Kdo." je poznal samoraščenega silaka, kakršen je bil rajni pesnik dr. Anton Novačan, ve, da mu zlepa kdo ni imponira1. Spričo p. Prešerna je postal ves spoštljiv, va siceršnja objestnost ga je minila. Prinašal mu 'je v pogled svoj Peti evangelij, ali ne bi ostal Novačan, če bi sledil vsem patrovim nasvetom.
Prav gotovo med vsemi slovenskimi osebnostmi izven domovine ni nikogar, ki bi imel toliko smisla za velikopotezna in pogumna dejanja in podjetja kot zlatoirašnik p. Prešeren. Zato nič ne preseneti, da je tako točno razumel prizadevanje Slovenske kulturne akcije, ki ji je vedno naklonjen stal ob strani. Naša orrednja kulturna ustanova v zamejstvu je srečna, da more ravno ob njegovem jubileju izdati pesniško zbirko p. Karla Vladimirja Truhlarja.
D. F.
[NOBELOVA NAGRADA BORISU PASTERNAKU
Letošnjb Nobelovo nagrado za literaturo je prejel ruski pisatelj Boris Pasternak za svoje delo “Dr. Živago”. Knj'go je pisal deset let in ko je zaman poikušal, da bi jo izdal v Sovjetski zvezi, je rokopis dostavil sestrama, ki živita v Londonu. Odločitev za izdajo dela v inozemstvu pa je padla šele na sertankih z italijanskimi pisatelji in izdajatelji v Moskvi. Med njimi je bil tudi založnik iz Milana, ki je sicer znan kot član italijanske komunist čne parfje. Dogovorjeno je bilo tudi, kako bo delo izšlo v Franciji. Tudi tam je prevzel glavno skrb za izdajo založnik, ki pripada komunističnemu kulturnemu krogu. Takoj po izidu v Italiji je delto postalo svetovna senzacija. V nekaj mesecih je. izšlo 16 ita ijanskih izdaj, kmalu je izšel prevod v Londonu in nato v Pariza. Zla'ti londonska kritika je kvalitetno stran dela pohvalila in omeni a, da je “Dr Živago” raški Hamlet dvajsetega stoletja. Med tem je pi ateij mirno živel v bližini Moskve. Nekaj milj od mesta je namreč naselje vil in zgradb, kjer daje sovjetska vlada domovanje vsem pisateljem in
umetirkom, ki sa člani pisateljske zveze ali umetniškega združenja. Pravila zveze pa določajo, da mora stanova ec zapustiti hišo, ako se kako pregreši in ga pisateljska zveza izključi. Ko je bil v oktobru kongres phateljev v Mo-kvi, je Pasternaka obiskal italijanski pisatelj Alberto Moravia, ki j.e bil sam močan kandidat za letošnjo Nobelovo nagrado. Nagrada je visoka tudi po svoji finančni plati: nad 41.000 dolarjev (ok. tri milijone pesov).
Sloves kjige se je z nagrado še povečal. IPasternakova slika razvoja komunizma v Rusiji je v Živagu postala pla tična. Popis oktobrske revoucije in dogodkov ni bil samo kritika razmer: bil je tudi prerez oč ščevanja ruskega človeka in ker knjigo zaključuje zbirka lirike religiozne vsebine (Pasternak je rad navajal v razgovorih, da mu je glavni vir umetnostne inspiracije branje svetega pisma), je privlačnost knjige naraščala, obenem pa radovednost, kako je mogel tako delo napisati sovjetski pisatelj in jo upal izdati v tujini, potem ko je b'lo delo v Rusiji odklonjeno. Pasternak je nad 60 let star in pripada veliki generaciji ruskih pisateljev po pivi svetovni vojni. Ob izbruhu stali-novskih procesov v letih 1935 je prenehal objavjati samostojna dela in se posvetil prevajanju Shakespeara in Goetheja. Visoka vrednost prevodov je bila tolikšna, da ga je režim moral pustiti pri miru. Toda pisal je še Živaga...
Svetovni knjižni trg je nekaj mesecev poprej pretresala slična sovjetska literarna kriza. Pred dvema letoma je v Moskvi kot podlistek izhajal roman Dudinceva “Ne samo od kruha”. Bilo je v času, ko je Hruščev pokopaval Stalinovo senco. Splošno se je mislilo, da je tudi v ruski književnosti nastopila nova doba, ki jo je Ehrenburg že napovedal z romanom “Odjuga”. Dudincev je bil še neznano ime, vendar je podlistek vžgal tako, da so ga začeli prepisovati in ga pod roko širiti tistim, ki ga niso mogli v prvem natisu brati. Oblasti so začele kopije loviti, vendar je bilo prepozno. Kopija rokopisa je prišla v Zahodno Nemčijo, kjer je prevod kmalu izšel in se kot bestselle1- razširil hitro po vsem svetu (prevod je izšel lani tudi v Ljubljani). Dudincev je postal svetovni pisatelj in v Moskvi so ga nekaj časa pustili pri miru. Kmalu pa je bilo objavljeno, da bo delo izšlo tudi v Rusiji, vendar bo avtor “korigiral” nekatere napake. Ko je knjiga izšla, je bila vzporedno z razvojem politike Hruščeva deležna kritike in Dud ncev se je moral popravljati in dodajati izjavo za izjavo. Toda vse to še ni bilo dovolj.	■' i I ' ii : 1
Sovjetska vlada ima za ravnanje s pisatelji posebne metode. Meni, da ni zavisti in obračunavanja nikjer toliko, kakor baje med literati in umetniki. Nekje v Sibiriji je moral po kazni prisilno bivati pisatelj Kocljev, ki se je pregrešil in kritiziral partijo v neki svoji satiri. Zanj je sovjetska policija vedela marsikaj, med drugim tudi to, da je vedk osebni nasprotnik Dudinceva in da ga “ne more”. Povabili so ga v Moskvo in mu razložili, kakšna zvezda je medtem portal Dudincev. Dali so mu vedeti, da bo “zablestel” na moskovskem knj'žnem trgu, ako napiše nekaj proti Dudincevu, če napiše drago plat delu “Ne samo od kruha”. Kocljev se je spravil na delo in nekaj mesecev nato je izšla knjiga, ki ni “strgala” samo junaka iz Dudincevega romana, ampak tudi narisala “pravo podobo” Ludinceva samega... In kako bodo udarili po Pasternaku?
Boris Pasternak je prejel Nobelovo nagrado in komaj so mu prinesli novico, se je švedski akademiji zahvalil za priznanje, ki ni velja’o samo njemu ampak vsej ruski književnosti. Vsi prejemniki Nobelove nagrade (Camus, Eliot, Russel) so poslali čestitke v Moskvo. Nekaj dni je ruski tisk molčal. Vendar začelo se je kmalu. Nastopila je sovjetska pisateljska zveza in Pasternaka izključila, prišle so “masovne” organizac je in se izlivale v ogorčene obsodbe. Pasternak je nato sporočil, da nagrado odk anja; na zapadu pa so zapisali, da tem Pasterna-kovim besedam ne morejo več verjeti, ker ni jamo, ali je Pasternak še svoboden. Spregovoril je celo Hruščev in sporočil pisatelju, da naj kar odide v Stockholm po nagrado, vendar se naj od tam ne vrne! Naj poslej živi v kapitalističnem raju. In Pasternak mu je dal vedeti, da bi življenje :zven domovine zanj pomenilo smrt... prosi, da naj ga ne iz-ženo iz domovine... noče iz domovine...
Vekovit problem: komunizem se pisateljevega peresa ne boji. “Noče” pa si mazati rok z njegovo krvjo in mu daje celo možnost, da naj v tujini uporablja “svobodo” proti njemu. Pisatelj pa se stavlja v boj proti tej tezi in navaja, da pomeni življenje izven domovine — smrt Raje umre kot pa da bi šel onstran meje v svobodo. Ponavlja se dvoboj, ki ga je pred več ko dva tisoč leti začel že Sokrat v Atenah. Takrat je bil svet majhen; danes je svet širok in napoveduje se nova civilizacija atomskih in jedrnih bogastev, ko bodo ljudem dve tretiini vsega dela namesto človešk'h možgan opravljali elektronski možgani. Ves svet bo baje postal ena sama velika domovina... In vendar se je našel pisatelj in povedal, da pravilno služi domovini le tisti, ki ji služi iz lastne notranje svobode. Kdor tako dela, ni zločinec oroti narodu, domovini, človeštvu. Kdor ne bi sledil temu glasu, je bolje, da umre, umre mu duša, predno je usahnilo pero!
R. J.
Pesniška zbirka Rafka Vodeba človek sem, je na razpolago pri za’ožbi Tabor, lahko pa jo naročite tudi pri Slovenski kulturni akciji. Cena zbirki je 50 pesov in ker je naklada majhna, bodo posamezni izvod: imeli tudi bibliofilsko vrednrst. Avtor in založba sta sklenila ves izkupiček pokloniti tiskovnemu skladu Slovenske kulturne akcije.
— Med knjižnimi deli v Jugoslaviji je doživel največ izdaj roman Ive Andrida Most na Drini in je b'l preveden tudi v štiri jezike. Sledi druga Andričevo delo Travniška kronika, ki je bila prevedena v pet tujih jezikov. (V Franciji delo ni prišlo na trg, ker je bilo izdano samo za člane nekega knjižnega kluba.1 Na dragem mestu so dela Dobriče Cosi-da.
— Državna založba v Ljubljani izdaja Dela slovenskih pisateljev. Izše' je sedmi zvezek Levsti-kov h d°l in je s tem zb:rka dosegla visoko število 60 knjig. Letos bo t:di izšel sedmi zv-zek Tavčarj?v'h zbranih spisov, ki jih urejuje Marija Bolnikova. V sedmem zvezku so feljtoni, podlistki, kritike in polemike (literarno), ki jih je Tavčar objavljal v dnevnem časopisju, zlasti v Slovenskem narodu.
— Pri založbi Sinji galeb je izšla v novi izdaj: Finžgarjeva povest Pod svobodnim soncem. Ilustriral je delo Marij Pregelj.
— Pri Cankarjevi za’ožbi je izšla zbirka pesmi F. G. Lorca Pesem hoče b'ti luč, ki jo je prevedel Jože Udovič.
— Izbrana dela Ivana Cankarja so izšla v Rusiji. Knjiga obsega 550 strani, prevode pa sta oskrbela Slovenec S. Urban, k; je živel v Odesi in A. Romanenko. Prvi ruski prevod Cankarjeve Hiše Marije Pomočnice pa je izšel že leta 1910.
— Jean Paul Sartre je napisal novo dramo Ljubezen. Izvajanje dela bo trajalo pet ur. Pred leti je napisal komedijo Nekrasov, ki je trajala 4 ure; v Parizu je imela precejšen uspeh, drugod po svetu pa ni “vžgala.”
— Monografija Vojeslava Moleta o ruski umetnosti nos' naslov “Ruska umetnost do leta 1914” in jo je prevedel iz poljščine France Vodnik, uredil pa Karel Dobida. Izšla je pri Slovenski Matici in nosi letnico 19577.
NOVE IZDAJE
SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
NAJLEPŠA DARILA ZA MIKLAVŽA BOŽIČ IN NOVO LETO
Za mladino:
Mirko Kunčič
GORJANČEV PAVLEK
SODOBNA BAJESLOVNA POVEST
Zajet je pravljični Triglavski svet, slovenska pesem in slovenska zemlja v okvira moderne tehnike in sodrtme Argentine.
Za vse:
N eva Rudolf
ČISTO MALO LJUBEZNI
Črtice slovenske pisateljice, ki vnaša v slovensko književnost prvič avstralske motive s spomini na slovensko tržaško obalo.
— Knjižna sekcija UNESCA objavlja statistične podatke o izhajanju knjig pri posameznih narodih. Zanimivi so podatki o nakladi prevodov, ki izhajajo v Sovjetski zvezi. Po teh podatkih bi bila Sovjetska zveza tista, kjer izide največ prevodov. Največjo naklado dosegata Shakespeare in Viktor Hugo. Prevodi so večinama zelo kvalitetni in mojstrski so zlasti tisti, ki jih je oskrbel pesnik Boris Pasternak, ki je letos prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Poleg Shakespeara je Pasternak prevedel tudi Goetheja in je zlasti Faust prepesnitev visokih vrednot. V vseh štiridesetih letih po revoluciji pa vzbuja pozornost dajstvo, da je najbolj brana tuja knjiga v Sovjetski zvezi Dantejeva Božanska komej:a. Kritika pravi, da jo je sedaj znova genialno prevedel Lozinski. Z njegovim prevodom so zasenčeni vsi dosedanji ruski prevodi Danteja.
Za ljubitelje poezije:
Karel Vladimir T r u Ih 1 a r
NOVA ZEMLJA
Sodobna globoko ubrana lirika našega rimskega pesnika.
“GORJANČEV PAVLEK” bo izšel 20. novembra. Na raz poiag- • bodo izvodi broširani in vezani (karton ali platno) in sicer na Alvarado 350, Ramos Mejia lin v Dušnapaisti.rski pisarni, Ramon Falcdn 4158 ter pri poverjenikih.
— UNESCO objavlja, da letno izide približno pet milijard knjig na svetu. Od tega jih izide v Ra-sijti eno milijardo. Vendar vzbuja pozornost dejstvo, da je največ izdaj doživelo delo Maksima Gorkega in sicer 2356 in v skupni nakladi 88.421.000 izvodov. To je pač največja naklada, ki jo je kdaj doživel kak pisatelj, vendar je imel režim pri tem svoje namene, navajajo podatki.
LETOS STARŠI RES NE BODO V ZADREGI PRI IZBIRI DARIL ZA MLADINO:
“GORJANČEV PAVLEK”
bo veselje in sreča za vsako slovensko družino.
— Na kongres slavistov v Moskvi so bili povabljeni tudi slovenski profesorji ljubljanske univerze. Odšla je delegacija, v kateri so bili dr. Anton Slodnjak, dr. Bratko Kreft, dr. Marija Borštnik in Emil Štampar.
—- iPisatelj Ksaver Meško je slavil šestdesetletnico mašništva. Slovesnost je opravil v največjem zatišju in sicer pri lazaristih v cerkvi sv. Jožefa nad Celjem.
— Pisatelj Jože Brejc, eden najožjih sodelavcev Edvarda Kocbeka pri Dejanju, je že nekaj let moral tajiti svoje ime in so mu objavljali samo dela, ki jih je pisal pod psevdonimom Jože Javoršek. Sedaj je napisal novo dramo Veselje do življenja, ki jo je uprizoril eksperimentalni oder “Oder 57” in sta nastopili tudi Milena Šaričeva in Vida Juvanova. Daši je delo doživelo pri občinstvu uspeh, mu napovedujejo skoi'ajšnji konec, ker bo moralo s sporeda “zaradi ideoloških razlogov.”
— Pisatelj Metod Turnšek tiska v Trstu nov roman, ki se godi med drugo svetovno vojno na Koroškem. Za tem bo izšel dramski spev Kralj Samo.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Gledališki odsek
Sobota 22. novembra ob osmih zvečer na odra župnijske dvorane v Ramos Mejia PONOVITEV
Anton Tomaž Linhart
TA VESELI DAN ali
MATIČEK SE ŽENI Ena komedija v pet aktih.
Režija: Nikolaj Jeločnik	Scena: arh. Marijan Eiletz
Igrali bodo:
Pavči Maček Eiletzeva, Marija Kutnar Jeločnikova, Marjeta Smersu, Frido Beznik, Maks Borštnik, France Hribovšek, Izidor Kastrevc, Maks Nose in Jože Rus.
Vstopnice po $ 20.— in $ 15.— so v predprodaji na Alvarado 350, Ramos Mejia; v trgovini “Vesna”, Bolivar 593, Ramos Mejia in • v Dušnopastirski pisarni, Ramon Falcon 4158, Capital. Sedeži so numerirani.
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Kamos Mejia, FCNDFS, Buenos Aires, Argentina. Ureja uredniški zbor. Tiska tiskarna “Federico Grote”. (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320 Buenos Aires*