Včeraj za danes danes za jutri
Tisoče rdečih nageljnov za naš skupni rojstni dan, za naše 33. leto svobode, za našo republiko in še več kot toliko želja, da bi vsem humanim idejam, ki so nastajale vplamenu revolucije in se razvijale do današnjega dne, vestno inpredano sledili. To so misli, ki nedvomno obdajajo vsakega od nas v trenutkih, ko slavimo našo preteklost in sedanjost, dan republike, 29. november.
Danes mladi, ponosni na zibel-ko, v kateri smo rasli in rastemo, poznamo svojo pot v revoluciji, ki traja. Revolucionarne izkušnje, ki so nenehno prisotne, učenje nove-ga in humanost naše politike ter odnosa do drugih, oblikujejo naš odnos do vsakodnevnih nalog, kar je trajni kapital, na osnovi katere-ga gradimo novi in napredni svet.
Tako bogato zgodovino in seda-njost, kot je naša, je nemogoče spraviti na nekaj listov papirja. Tega ne bomo niti poskušali, raje smo se odločili za razgovor z Ru-dolfom Ganzitijem, enim najvi-dnejših organizatorjev sindikata gradbenih delavcev v Sloveniji in predvojnih stavkovnih gibanj, na-rodnim herojem, in podpredse-dnico MK SZDL Ljubljana Miro Svetinovo-Vlasto in Vladimirjem Šenkom-Gabrom, predsednikom borčevske organizacije v občini Ljubljana-Center.
Izbrali smo tri, ki so le del mno-žice tistih, ki so žive priče prete-klosti, v kateri se je rojevala naša sedanjost, in ki so še vedno po-membni dejavniki v gradnii sa-moupravnega socializma. Želeli smo pokramljati z njimi o tem, kako se je njihova generacija boje-vala za njihov in naš boljši jutri in kakšna je bila njihova takratna vi-zija prihodnosti. Zanimalo nas je tudi, kako se počutijo danes, po-tem ko so prehodili tako veliko pot in v čem vidijo poslanstvo mlade generacije v današnji revo-luciji.
Naš prvi sogovornik, Rudolf Ganziti, je uvodoma dejal: »Na to vprašanje je z nekaj stavki zelo težko odgovoriti. Za lažje razume-vanje bi moral razložiti tedanje go-spodarske in politične ter življenj-ske razmere, v katerih so živeli delovni ljudje. Treba bi bilo pove-dati, kakšne so bile tedaj pri nas človekove pravice.«
-  Kako ste se znašli sredi vrtin-ca revolucije vi?
»Za Komunistično partijo sem začel organizirano delati leta 1931. Odkril me je partijski človek, ko sem onemogočil plačancem 6. ja-nuarske diktature, da bi zavajali gradbene delavce. Od tedaj pa do danes sem delal po svojih zmožno-stih in dobro poznam razvoj naše-ga boja. Vedno sem bil v prvih vrstah boja, kar pomeni neposre-dno med množicami, kjer sem tu-di končal svojo visoko politično šolo. Te ljudi smo osveščali in se ob tem tudi sami učili. Takrat so obstajala merila dejanj ne pa lepo-rečja. V naših vrstah ni bilo pro-stora za razne karieriste in dema-goge, temveč samo za ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati vse, za osvoboditev delovnih ljudi in za pravičnejšo družbeno ureditev.«
-  Je bilo težko?
»Da. Marsikomu so se namreč takratne razmere zdele brezizho-dne. Na eni strani smo imeli vlada-joči razred s svojo ideologijo, ki je slonela na tisočletni tradiciji izko-riščanja človeka po človeku, z vse-mi institucijami duhovne, gospo-darske in fizične prisile, na drugi strani pa ekonomsko izčrpano, prosvetno zanemarjeno množico delovnih ljudi, ki si je želela pre-tolči iz življenjskih tegob. Takšna je slika razmerja tedanjih sil, v
kateri prav gotovo ni bilo lahko delovati.
Komunisti smo takrat te ljudi osveščali in jih pripravljali ter vo-dili v boj za ekonomsko, kulturno in politično osvoboditev. V vseh spopadih so se vedno znova pojav-ljali novi ljudje, ki niso bili samo z besedami, temveč tudi z dejanji pripravljeni prispevati h končni zmagi. Tako smo pridobivali nove kadre, ki smo jim seveda posveča-li vso skrb za nadaljnje usposab-ljanje. To pa niso bile nikakor lah-ke naloge. Stoletna prisila vlada-jočih je zapustila pri množicah vendarle precej strahu pa tudi vsa-kodnevni politični vpliv vladajo-čih razredov je povzročal okleva-nje. Šele potem, ko smo jih. pope-ljali v boj, ko so sami spoznali moč skupnega nastopa množic in člo-veške solidarnosti, so tako meto-do sprejeli za svojo. šele s temi idejami smo od množic dobivali priznanje in zaupanje.«
- Kakšne so možnosti današ-nje mlade generacije v nadaljeva-nju revolucionarnega boja?
»Danes imajo mladi vsekakor velike možnosti pri delu za boljši jutri. Oblast je v naših rokah in jih nihče več ne ogroža pri delu za socialistično družbo, kakor je bilo takrat, pred in med vojno. Kar poglejmo seznam. Večina zapor-nikov, ki so trpeli v ječah zaradi tega, ker so hoteli pravičnejši družbeni red, so bili mladi ljudje, delavci, dijaki, študentje, usluž-benci pa tudi kmetje. Tudi v NOV je bil delež mladih zelo velik. Ti mladi so takrat pokazali izredno požrtvovalnost in odrekanje.
Stari aktivisti ki smo vsak po svojih močeh kar največ prispeva-li za današnji družbeni razvoj, se prepogosto nekako preveč oče-tovsko obnašamo do te naše, vse-kakor velike pridobitve. Današnji mladi ljudie nimaio takšnih kom-pleksov, zato so bolj občutljivi do vseh nepravilnosti, kar jim neka-teri zamerijo. Mislim, da je to kva-liteta današnje mlade generacije, ki bi jo bilo treba gojiti. Prepričan sem, da če bomo znali mlade ljudi pritegniti in jih smotrno razpore-diti na delu ter jim pri tem poma-gati, kakor smo vselej delali, bo to velika pridobitev za nadaljnji družbeni razvoj.
Skoraj moti me, da se delimo med stare in mlade, ker v najtežjih predvojnih in vojnih letih nismo nikoli ocenjevali ljudi, po tem, ko-liko je bil kdo star, temveč po tem, kaj je dejansko storil. Vsa čast ta-kratnim starim tovarišem, vendar nas je bila takrat večina mladih in dejstva govore, da smo svojo nalo-go častno opravili.«
Ob koncu pa je Rudolf Ganziti dejal: »Naloge, ki so pred nami, prav gotovo niso nič manj natanč-ne in za človeka občutljive ter po-membne, kakor pa je bila sama osvoboditev. Izvajanje teh nalog terja množice dobrih, preudarnih in naši revoluciji predanih aktivi-stov iz vrst vseh delovnih ljudi...«
Mira Svetina-Vlasta nas je v svoji pripovedi popeljala v čas ile-galnega političnega dela v okupi-rani Ljubljani in se na samem za-četku spomnila, da se je tudi sama večkrat vprašala, kaj je bistvo ile-galnega političnega delovanja.
Njej, ki je delovala sredi okupi-rane Ljubljane, ki v vseh dneh okupacije ni klonila, ni bilo težko spregovoriti o tistih časih: »Mi-slim, da je pomembnejši del ile-galnega dela pravzaprav osvešča-nje in pridobivanje ljudi za osvo-bodilne akcije. V času, ko je bila Ljubljana vklenjena v okupatorje-vih pesteh, je bilo najpomembnej-še hitro prenašanje informacij znotraj in izven žice. Takrat nismo lmeii tako razvite komunikacijske mreže kot jo imamo danes. Zato je bil najučinkovitejši način obve-ščanja ustna informacija, ki je hi-tro potovala od ust do ust.Če se ozrem okoli sebe, potem lahko re-čem, da smo danes zanemarili, za-radi razvitih množičnih komuni-kacij, ravno to izredno pomembno možnost neposrednega in najbolj prepričljivega načina obveščanja. Tak način pa je tudi najboljši za utrjevanje  tovariških vezi in ne-
posrednih medčloveških odno-sov.«
— Od tu do solidarnosti je le lučaj, mar ne?
»Da, spominjam se prestradane Ljubljane, ko je bila zaprta v blok s pomanjkanjem najosnovnejših življenjskih potrebščin. Takrat smo s pomočjo visoke stopnje so-lidarnosti preživljali ilegalce in njihove družine in skrbeli za tiso-če zapornikov in internirancev. Dobesedno od vrat do vrat so ho-dili in zbirali že tako minimalne količine hrane in obleke. Uspeli smo poslati tudi številne pakete v taborišča, kjer so bili zaprti naši domoljubi. Danes smo priče pre-magovanja naravnih katastrof, gradnje pomembnih objektov družbenega standarda in vse to s pomočjo visoke zavesti in solidar-nosti delovnih ljudi in občanov, ki je tem močnejša čim bolj neposre-den je stik med ljudmi. Tako mo-ramo to vrednost skrbno negovati in jo razvijati, kot trajno vrlino naše humane družbe.«
- Kakšne so po vašem mnenju možnosti naše mlade generacije pri razvijanju in nadaljevanju re-volucije danes?
»Mladi rod ima velike možnosti, da se izkaže. Naš hitri tempo ra-zvoja nujno terja tudi reševanje številnih problemov. Mladi ljudje ne smejo ob konkretnih nerešenih vprašanjih čakati na rešitve ,od zgoraj', iz širše družbene skupnot-sti, temveč se morajo postaviti z lastnimi predlogi za njihovo reše-vanje. Če bi hotela biti konkretna, bi lahko omenila samo vprašanje dijaških in študentskih domov, kjer je dobrodošla vsaka učinko-vita akcija ali predlog.«
— Kakšna je situacija glede pre-našanja revolucionarnih tradicij?
»V zadnjem času smo na tem področju naredili veliko. Mislim pa, da še vedno preveč omenjamo dogodke, govorimo o svojih spo-minih, brez globlje analize in po-sredovanja smisla doživetih vre-dnot in i razčlenjevanja vzrokov dogajanj. Ob koncu bi rada rekla, da se po do sedaj prehojeni poti v različnih časovnih obdobjih, po-čutim dobro, zlasti še, ker veliko delam in dajem od sebe skromne delčke za razvoj naše stvamosti. Pravzparav se mi vselej zdi, da je moj prispevek še vedno premaj-hen, vendar, ko pomislim, da je moje delo delček celote, ki jo tvori množica pridnih rok naših delov-nih ljudi, potem sem zadovoljna. Edino ysi skupaj lahko ustvarja-mo velike stvari kot je to naš sa-moupravni socializem in vse, kar je del njega.«
Naš zadnji sogovornik, Vladi-mir Šenk-Gaber pa nam je na kratko orisal, kako je kot politko-misar v svoji skupini s tovariši razmišljal o bodočnosti, za katero so se bojevali. Dejal je: »Spomi-njam se, da smo na naših politič-nih urah razpravljali predvsem o tem, kako dobiti vojno in prema-gati fašizem. Vseskozi smo se za-vedali, da to nikakor ni edini cilj, da je to obenem tudi boj za nove družbene odnose. Razmišljali smo tudi o naših prednostnih nalogah, ko bo vojne konec, ker smo že tedaj trdno verjeli, vsaj velika ve-čina med nami, v našo reč.«
- Treba je torej vselej verjeti?
»Pa ne samo to. Zmago in nove družbene odnose smo lahko ustvarili samo na temelju bratstva in enotnosti, ki ga je naša vojska znala zgraditi. Vem, da smo pogo-sto govorili - drž'mo se skupaj, edino tako bomo zmagali! Tudi razrušena Jugoslavija je zahtevala našo predanost in nesebičnost pri obnovi. Sovražnik je za seboj za-pustil požgane vasi, razrušene mo-stove, ceste in tovarne.«
- In kako vidite stvari danes?
»Danes? Ko pogledam okoli se-be, vidim napredek, ki bi bil lahko značilen za stoletni in ne le za tri-desetletni razvoj. Od Triglava do Gevgelije vidim neverjetne spre-membe. Spremenili pa so se tudi naši odnosi, na katerih temelji družba. V stari Jugoslaviji je bila denimo vojska med ljudstvom osovražena, danes pa so narod in vojska eno. Tesni in bogati so odnosi med mladino in borci, ki mladim prenašajo svoje revolu-cionarne izkušnje. Tisto, kar smo nekoč zgolj slutili, je danes stvar-nost. In celo več. Vsi skupaj gradi-mo najnaprednejše odnose, ki za-htevajo veliko truda in odpovedo-vanja, ne le od nas vseh, temveč tudi od vseh bodočih generacij...«
Milena Car-Drlje