60
Politične  stvari.
Čemu ima biti zdaj kongres?
Premirje je, orožje ne rožlja in krik vojevajočih se ne razlega po bojišči« Tem glasnejši pa je vriš diplomatov, ker vsak le predobro ve, da homatij na jugu ne bo še tako brž konca. Tisti, ki so prej mirno gledali dvoboj na jugu, hočejo zdaj skup stopiti in morda celo diktirati miru pogoje! Ali ni to res čudno, da ne rabimo ostrejše besede?
Turčija leži razbita pred nogami Ruske armade in se mora pokoriti za svojo trdoglavnost, ki jo je kazala Evropskim oblastim o konferenci v Carigradu pred začetkom vojske. Sultan je sam vojskoval se z Rusom, tedaj mora tudi sam sklepati mir; vedenje Ruske diplomacije, ki noče nikomur dati pravice, da bi se vmes vtikal, je popolnem opravičeno. Evropska diplomacija se sklicuje še vedno na Parižko pogodbo, češ, da ni nihče dovolil niti ukazal Rusiji, začeti s Turčijo vojsko; to sklicevanje pa je že davno prazno, Parižka pogodba je bila razdrta v istem hipu, ko so Ruske čete prestopile Pruto. Ce so poročne oblasti tačas niso upale na noge, morajo umolkniti zdaj, ko Ruski car po tolikih žrtvah zahteva, da se njemu samemu prepusti pravica poravnati se s Turčijo. Velevladarjema Eropskiraa Rusiji in Nemčiji se je vojska s Turčijo potrebna zdela, tedaj bo mir prav tako sklenjen, kakor bosta Bismark in Grorčakov hotela, in gotovo že davno se dogovorila. Tu ne izda zabavljanje in modrovanje nič, tu govorč dogodbe, in če kje velja izrek „facta loquuntur",   velja o vzhodnem  vprašanji gotovo.
Prijateljstvo med Nemčijo in Rusijo ni še le novo, ampak vtrjeno že po raznih dejanjih. Leta 1866. je bila Rusija prijateljica Nemčiji, isto tako leta 1870. njena reserva. To je nemški cesar Viljem sam javno pripoznal, ko je zvedel o prvi nesreči Rusov pri Plevni; rekel je namreč svojim generalom: ,,Gospodje, naša reserva je tepena".
Vkljub temu pa ravno zdaj, ko ima Rus svojega nasprotnika pod nogami, začno oncijelni listi Dunajski in Peštanski plat zvona biti in Avstrijo priganjati k vojski! S čem? prašamo. Po Andrassyevi omahajoči poiitiki je Avstrija, ako res ni več v tricaraki zvezi, res tako daleč prišla, da nikjer nima nobenega prijatelja, pač pa nasprotnikov spred in zad in ob straneh. Kam se tedaj hoče ganiti? Ce gre proti Rusiji, jo prime Nemčija zadej , ob strani pa Lah , ki že davno preži na-njo in čaka le migljeja od Nemčije, da skoči po nji. Takrat, ko se je pričela ustaja na jugu in so tlačeni Avstrijo klicali na pomoč, je bil Čas za odločno akcijo, Avstrija bila bi postala odločna prijateljica Rusiji in to bi jej bilo gotovo le na korist, bila bi zdaj tretja v zvezi, ne pa zagozda v močnem deblu, stiskana od vseh strani. Se ve, da bi se tudi takrat ne bila smela ravnati po volji Magjarov in drugih turkoljubov in postaviti svoje vojne nasproti Rusiji; to bi bilo že tačas prav tako nevarno zanjo, kakor zdaj, ko, če stopi na noge, skoro ne more stopiti proti drugemu, kakor proti Rusu, ki je pa zdaj po slavnih svojih zmagah mogočnejši, ko prej, skoro nepremagljiv.
In vendar so se oglasili zopet tisti nesrečni ljudje, ki Avstriji še niso nikdar nič dobrega svetovali, ter jo hočejo na vsak način spraviti v zadrege. O sedanjih razmerah ni za Avstrijo nič nevarnjšega, kakor to, Če se hoče vtikati med Rusa in Turka. Že sama beseda »konferenca"   ni  za  nikogar strašnejša ko za Avstrijo.
Pa zopet ni nihče drug sprožil te konference, kakor ravno Avstrija. Čemu za božjo voljo shod diplomatov, ko vsak , ki ni gluh in slep, vidi in sliši, da ravni Rusija s privoljenjem Nemčije s Turčijo tako, kakor po slavnih zmagah sme. Bo li ta shod zato, da bo Evropska diplomacija pritrdila početju Rusije in odobrila razdrtje Parižke pogodbe? Ce ima ta namen, potem je popolnoma nepotreben, ker bo Rusija tudi brez te pritrditve porabila vspehe svojih zmag. Ako pa bi ta kongres imel namen, Rusiji to braniti, bo nasledek tega vojska, katere stroške bo plačala Avstrija.
Avstrija ni tako sama zase, kakor Angleška. Avstrijski minister unanjih zadev mora vedeti, da bo to, kar v imenu cesarstva obljubi, tudi spolnih Angleška se lahko širokousti in žuga z besedo, ker jej ne bo kmalu prišel sovražnik pred nos. Druga je z Avstrijo. Brž ko začne žugati, bo jej ob vseh strančh polno sovražnikov na nogah. To bi jej morda ne delalo preglavic, ako bi bila v stanu vsem se vbraniti in v sredi med njimi iti svojo pot. Da pa temu ni kos, tega ne vemo samo mi, to vedo tudi drugi.
Kaj bo tedaj s^ kongresom, in zakaj ga je ravno Avstrija sprožila? Ce je Angležem kaj ležeče na njem, naj ga osnujejo sami; nikakor pa ni treba, da bi Avstrija se spekla za-nje. V Peštu sicer pravijo, da, če bi Avstrija pričela vojsko, se jej pridruži brž Angleška. Al ta je bosa in kaže le, da se Magjari Rusa boje. Po isti pravici bi lahko Ruski časniki pisali, da bi Rusija v vojski z Avstrijo imela na svoji strani Nemčijo, Laško, Rumunijo, Srbijo, Crnogoro in Bog vedi, koga še. Konec take vojske se da že prej vedeti ravno tako, kakor so modri diplomati že prej vedeli, kak bo konec Rusko-turške vojske, ki je zdaj tudi drugim očiten.
Razen tega ima Avstrija še poglaviten vzrok, iz katerega bi se morala skrbno ogibati kongresa; ta je naša notranja politika. Kako li bi bilo, ako bi prišlo na tem kongresu na vrsto narodno vprašanje? Kaj bi rekel Andrassv, če bi z ozirom na sedanje razmere Gorčakov potegnil se za Slovane, Bismark pa za Sedmograške Saksonce? An-drassv bi pač mogel reči: ,,To je naša notranja zadeva", al to bi malo izdalo, kajti tudi Turki so v zadnji konferenci glede Slovanov in kristjanov tako rekli, pa vendar je danes vse drugače, — v Turški hiši bodo red naredili drugi.
Avstrija bi tedaj igrala se z ognjem, če bi hotela to, kar je, zdaj predrugačiti. Za-njo ni zdaj druzega, kakor pasi vite ta, da pusti na jugu vse pri miru; a tem utegne popraviti to, kar je prej grešila s pasiviteto — največ po krivdi Magjarov.