Posamezni izvod 30 groiorr, mesečna naročnin* T OTtag
(TEDfllK Zfl SLOVEnSKO KOROŠKO
IZ VSEBINE:
ANGLEŽ O JUGOSLAVIJI KRIVCI IZSELITVE VERUJEM V VSTAJENJE SANJALO SE MI JE POD OJSTRO TRST — PREIZKUSNI KAMEN
LETNIK I.
DUNAJ, V PETEK 21. VI. 1946
ŠTEV. 2
Konferenca zunanjih ministrov v Parizu
Gospodarska neodvisnost
Čeprav je danes gospodarstvo posameznih držav med seboj tako močno povezano, d; lahko govorimo o medsebojni odvisnosti, ob pametni ureditvi gospodarskih odnosov še zmeraj lahko obstoja gospodarska samostojnost. četudi tega ni mogoče pojmovati čisto dobesedno. Kajti nihče ne sme ravnati popolnoma samovoljno, če spoštuje načela enakopravnega sožitja. Zato so tudi velesilam postavljene meje uveljavljanja, če se ne navdušujejo za tak »red«, kot sta si ga zamišljala fašizem in nacizem: to je red, kf je upošteval samo koristi »gosposkega naroda«, vse drugo pa se je moralo udinjati za te enostranske koristi.
Obubožana, izropana in izčrpana Evropa, ki je doživela na svojih tleh vse gorje totalne vojne in iz katere je nemški nacizem do skrajnosti izsesal njene gospodarske sile, ta Evropa danes seveda ni v stanu, da bi mogla kupovati vse vrste potrebščin, od hrane, oblačil pa do strojev za razdejano in zanemarjeno industrijo, ki jo bo treba obnoviti, če bo hotela Evropa spet gospodarsko zaživeti. Večino potrebščin mora jemati na upanje, ker pač nima s čim plačevati. Zlato so zapravili fašistični oblastniki, odvisnih proizvodov industrije in zemeljskih zakladov pa nima. Vsaka evropska država je danes postavljena pred izbiro: ali naj si nabavi življenjske potrebščine na upanje po dragih cenah in s tem veča svoje dolgove, ali pa da se prebivalstvo do skrajnosti omeji v svojih zahtevah, se z jekleno odločnostjo vrže na proizvodnjo in skuša z danimi sredstvi ustvariti čim več dobrin ter kolikor mogoče zadovoljiti potrebe državljanov.
Gospodarsko močnejše države si skušajo pomagati s posojili, ki so si jih najele pod več ali mani ugodnimi pogoji: tako je Anglija najela v Ameriki posojilo v višini 4,4 milijard dolarjev, Francija skoro poldrugo milijardo dolarjev (1,37 milijarde). Zelo težaven je položaj za okupirane države. kot sta na primer Italija in Avstrija, ki morata mimo vsega drugega plačevati še zasedbene stroške — in ti niso majhni. Kakor smo brali v uradnih poročilih italijanske vlade, gre njen dolg za zasedbene sile že do sedaj v milijarde dolarjev, dočim glede Avstrije tudi približne številke še niso poznane. Niti Italija niti Avstrija ne moreta plačevati zasedbenih stroškov v gotovini, njun dolg torej raste iz dneva v dan. Kako bo mogoče nekoč plačati te dolgove? S proizvodi italijanske ali avstrijske industrije? Ali z naravnimi zakladi? — Eno in drugo je malo verjetno. Obstoja pa še en način plačevanja dolgov in to je — udeležba na kapitalu, udeležba na imovini.
V svobodnem gospodarstvu ima vsaka industrijska ali druga družba osnovno glavnico ali osnovni kapital, ki ga tvorijo navadno delnice družbe. Te delnice (akcije) so torej enako vredne kot za navadnega človeka denar. V resnici pa so vredne še veliko več. kajti njihovemu lastniku dajejo v roke moč, da soodloča o tem, kako bo družba proizvajala, s kom bo sklepala kupčije, kako se bo obnašala nasproti delavstvu. In če ima nekdo le 51 odstotkov delnic (akcij), dejansko lahko odloča o vseh vprašanjih, ki zadevajo družbo.
Predstavljajmo si, da neka država v težkem gospodarskem položaju napravi toliko dolga, da mora v teku časa zastaviti večino delnic njene industrije, rudarstva >n '1”ugih proizvajalnih sredstev. V tiste trenutku ta
Na prvi seji zunanjih ministrov v soboto so se »veliki štirje« zedinili o dnevnem redu tokratnega posvetovanja v Parizu. Na predlog Byrnesa je bilo sprejeto v dnevni red tega zasedanja tudi avstrijsko vprašanje. Vendar je Molotov poudaril, da njegovo soglasje še ne pomeni, da je pripravljen razpravljati o kakšni mirovni pogodbi z Avstrijo, temveč da hoče razmotrivati avstrijsko vprašanje samo na splošno. Tako so se zedinili, da bodo na tem zasedanju obravnavali sledeča vprašanja:
1. Mirovne pogodbe z Italijo. Romunijo, Bolgarijo, Madžarsko in Finsko. 2. Nemčija. 3. Avstrijsko vprašanje. 4. Politični položaj v Italiji. To zadnjo točko bodo obravavali na izredno željo Molotova.
Molotov je opozoril na zaostritev notranjepolitičnih nasprotij v Italiji
V teku razprave pred beograjskim ljudskim sodiščem je Mihailovič priznal, da so četniške edinice v Srbiji leta 1944 sodelovale z Nemci. Vse njegove čete sc se tedaj borile proti partizanom. Od 40 njegovih poveljnikov jih ni mogel našteti niti šest, ki jih ne bi bilo mogoče osumiti sodelovanja z Nemci.
Mihailovič je dalje priznal, da je podpisoval pisma naslovljena na Ante Paveliča, šefa hrvatske izdajalske vlade, v katerih so bili predlogi za skupno borbo proti partizanom. Prav tako je priznal stike z Nedičem, od katerega je prejel 10.000 pušk pod pogo-
država v svoji hiši ne bo več svoj gospodar, dejansko besedo bodo imeli njeni upniki. Vzporedno s tem pade država v popolno politično odvisnost in od tega trenutka naprej se njena politika ne bo več ravnala po koristih lastnega naroda, temveč samo še po koristih upnikov.
Mogoče bo marsikateremu našemu bralcu novo, da je na primer Indijo vključila v Britanski imperij navadna trgovska družba. Nobene zavojevalne vojne ni bilo in po vsej verjetnosti Indijci desetletja sami niso vedeli, ke-. daj so postali kolonija Britanskega imperija. Dejansko se v začetku ni zgodilo nič drugega kakor to, da je Vzhodnoindijska družba začela kupčevati z Indijo in si načrtno osvajati gospodarske postojanke. Šele pozneje, ko je bilo potrebno »zaščititi gospodarske interese«, je uradnikom Vzho-dno-indijske družbe sledila tudi vojska. — Podoben je bil razvoj tudi v nekaterih drugih kolonijah.
Večkrat se dogaja tudi nasprotno: da zaradi političnih prednosti neke skupine država prihaja v gospodarsko odvisnost. Tako je na primer stara Jugoslavija zaradi nasprotja vladajoče klike do Sovjetske zveze prijadrala kmalu po uvedbi diktature 1. 1929 v gospodarski ob jem nacistične Nemčije, ki je ta svoj položaj temeljito izkoristila.
To so pojavi tako imenovanega svobodnega gospodarstva, ki bi ga včasih bolje lahko imenovali svobodno izkoriščanje šibkejšega po močnejšem.
So pa tudi druge možnosti, da se
zaradi provokacij monarhistov in pro-fašistov, ki niso zadovoljni z izidom glasovanja, ker se je ljudstvo izreklo za republiko. Predlagal je tudi, naj bi sile, ki so neposredne odgovorne za politični položaj v Italiji, poročale o tem, kaj bi lahko preprečilo nadaljevanje omenjenih dogodkov, ki so naperjeni proti republiki.
Dopisniki poročajo o prijateljskem razpoloženju, ki je vladalo pri otvoritvi konference, in poudarjajo naglico, s katero so se zunanji ministri sporazumeli o dnevnem redu zasedanja.
V ponedeljek so se sestali zunanji ministri k prvi redni seji pod predsedstvom B y r n e s a. Razpravljali so najprej o gospodarskih točkah mirovne pogodbe z Italijo, ki obravnavajo tudi reparacije. Prvi dan zasedanja je potekel v znamenju medsebojnega sporazumevanja.
Jem, da se to orožje ne bo uporabljalo proti Nemcem. Zelo razburljiv je bil trenutek, ko je Mihailovič po daljšem zasliševanju na vprašanje predsednika, če je sodeloval s sovražnikom, obotavljaje odgovoril: »Da, res je!«
V tej zvezi so tudi zanimiva razkritja nekdanjega šefa II. oddelka madžarskega generalnega štaba in poznejšega predstojnika glavnega urada za obrambo države generala Istvana Ujszaszvja, ki je izjavil, da je Mihailovič sodeloval z madžarskim kakor tudi z italijanskim in rumunskim generalnim štabom. Od njih je dobival orožje za boj proti osvobodilni vojski
narodi izognejo podobnemu izkoriščanju, čeprav ie tako prizadevanje zvezano v začetku z velikimi napori in žrtvami. To pot si je na primer izbrala današnja Jugoslavija. Narodi Jugoslavije so neomajno odločeni, da hočejo biti v svoji hiši svoji gospodarji in da ne sme nikdar priti do tega, da bi interesi tujega kapitala usmerjali politiko države. Zato ne samo, da ne dovoljujejo v svojem gospodarstvu nove udeležbe tujega kapitala pri industriji in naravnih zakladih. ampak so trdno odločeni, da odkupijo vse delnice in vso imovino, ki jo je imel doslej tuji kapital v Jugoslaviji. To v današnjih razmerah ni lahka naloga. Tuji denarni mogotci, ki jim na ta način ginejo tla pod nogami, se seveda močno razburjajo nad tako odločnostjo jugoslovanskih narodov in vseh drugih, ki se hočejo osvoboditi tujih gospodarskih vplivov. Odtod so tudi razumljive neštete klevete, s katerimi hočejo ti denarni mogotci očrniti prizadevanja naprednih ljudstev.
Eno postane pri našem razmišljanju jasno: da ie politična samostojnost zagotovljena samo tedaj, če si zna država ohraniti svojo gospodarsko neodvisnost. To pa bo dosegljivo le v primeru, če je pri kontroli nad gospodarstvom udeležen tudi narod. Samo tako je mogoče pričakovati takih ukrepov, ki bodo v korist narodne celote in ne v interesu tenke plasti zasebnih podjetnikov, ki so na račun skupnosti pripravljeni kupčevati tudi z usodo države.
maršala Tita in jim kot protiuslugo dobavljal važne podatke za borbo proti Sovjetski zvezi in maršalu Titu. Madžarska vlada je vezala dobavo orožja na dovoljenje Nemcev, nakar jo ie Mihailovič obvestil, da se SS-Gruppenfiihrer Maixner, opolnomočenec Gestapa v Beogradu, strinja s pošiljkami orožja iz Madžarske za četnike. Februarja leta 1944 je bilo po tem dogovoru odposlanih iz Madžarske Mihajlovičevim četnikom pet sto strojnic, 20.000 pušk, 50 lahkih topov in odgovarjajoča municija.
Napeto stanje v Grčiji
Splošna stavka
Atene (Reuter). Grške delavske sindikalne zveze so pozvale delavstvo, da zapusti v torek zjutraj delo kot protest proti vladnemu predlogu zakona »za vzdrževanje reda«. S tem zakonom naj bi bili deležni policijski organi posebnih pooblastil. Delavske organizacije smatrajo takšen zakon kot resno ogrožanje demokratičnih pravic in svobode delavstva.
Nevarnost državljanske vojne
Atene (TASS). Uporaba novega izrednega zakona »za vzdrževanje reda« bo neizogibno povzročila v Grčiji državljansko vojno, pravi Komunistična stranka Grčije v svoji izjavi* »Zaradi teroristične vladne politike, fašističnih metod in preganjani bo na tisoče demokratov prisiljeno, umakniti se v olanine in s tem braniti svoje življenje.«
Ves demokratični tisk ostro obsoja zlagano kričanje reakcionarnih elementov o »nevarnosti za državo«. Poudarja sc, da nameravajo protiljudski oblastniki s takšnim postopanjem ustvariti samo pretvezo za vzpostavitev fašistične diktature.
Kakor poročajo, je grški parlament sprejel zakon o »posebnih pooblastilih za vzdrževanje javnega reda«. Proti zakonu je glasovalo 24 poslancev. Sindikalne organizacije in levica označujeta zakon kot nasilje.
POJASNILO O SOVJETSKI NOTI AVSTRIJSKI VLADI
Sovjetska zasedbena oblast v Avstriji je objavila vsebino sovjetske note avstrijski vladi, s katero jo obvešča, da so sovjetske vojaške oblasti v skladu s sklepi berlinske konference odredile, naj se prevzame v upravo »Donavska paroplovna družba«. Podobno se prevzame tudi druga njihova lastnina. Kri tem je oblastem strogo naročeno, da preide uprava v sovjetske roke izključno samo pri nekdanji rajhovski imovini, dočim bodo avstrijski interesi v celoti zavarovani.
Na kongresu angleške laburistične
stranke so sklenili, da odpotuje v Moskvo delegacija odposlancev delavske stranke pod vodstvom bivšega predsednika prof. Harolda L a s k i j a. Namen tega obiska bi naj bil, da se zboljšajo odnosi med Sovjetsko zvezo in Veliko Britanijo in vzpostavi zopet ozračje medsebojnega zaupanja. — Sovjetska vlada je na ta obisk pristala.
Italijanski kralj Umberto ie končno
zapustil Italijo. Ministrski predsednik de G a s p e r i je imel kot začasni poglavar države nagovor na italijansko ljudstvo.
HIHAJLOVIČ PRIZNAVA SODELOVANJE Z NEMCI
ANGLEŽ O JUGOSLAVIJI
C
in njeni osvobodilni bovhi
V	zvezi s sodno obravnavo proti Draži M i h a j 1 o v i č u , ki je v službi jugoslovanske begunske vlade v Londonu kot vojni minister s svojimi četniki sodeloval z Nemci in Italijani v borbi proti narodnemu osvobodilnemu gibanju pod vodstvom maršala Tita, so se v reakcionarnem tisku v Angliji in Ameriki znova pojavili napadi na novo Jugoslavijo in njeno sodstvo. V odgovor na to gonjo je bivši vodja zavezniške vojaške misije v partizanskem glavnem stanu, bri-gadni poveljnik JF. H. R. M a c le a n napisal 11. junija v uglednem londonskem listu »Times« daljši članek, ki podaja njegova opazovanja o Jugoslaviji od leta 1943 do zloma Nemčije. Maciean ie danes član angleškega parlamenta in med Angleži brez dvoma najbolj poučen o tem, kako so se jugoslovanski narodi borili za svojo svobodo in kakšno vlogo so pri tem igrali Mihailovič in njegovi četniki. Omenjeni članek Macleana bo za korpške bralce tembolj zanimiv, ker doslej niso imeli priložnosti, da bi kaj več izvedeli o teh stvareh, zato ga prinašamo skoraj \ celoti.
Članek nosi naslov: »Razlogi za angleško politiko v Jugoslaviji« in pravi:
»Aretacija generala M i h a j 1 o v i -č a in včerajšnja otvoritev sodnega postopka proti njemu v času, ko so sc angleško - jugoslovanski odnosi hkrati z angleško-sovjetskimi odnosi poslabšali, sta dala povod, da so pri nas spet oživeli tisti težki občutki, ki jih je večkrat med vojno povzročalo jugoslovansko vprašanje, češ ali ni bila naša odločitev naoačna, da-smo podprli Tita namesto Mihailoviča. Čeprav sem bil zelo ozko povezan s celim razvojem te naše politike, sem sc dosedaj vzdržal vsake javne debate. Toda ifnam občutek, da je prišel čas. da objavim poročilo o okoliščinah, ki so spremljale spremembo naše politike.
Ko sem se leta 1943 spustil s padalom na jugoslovansko ozemlje kot vodja zavezniške vojaške misije pri jugoslovanskih partizanih, sem se lotil naloge, ki ie bila precej neznana. Do tedaj so poročila o jugoslovanskem odporu, ki so prihaiala v zunanji svet, govorila izključno samo o Mihailoviču in njegovih četnikih. T,o ni bilo nič čudnega, ker je bila jugoslovanska propaganda v rokah jugoslovanske kraljevske vlade, katere navdušenje za Mihailoviča je bilo prav tako veliko kot njeno sovraštvo do Tita. Do konca leta 1943 angleški radio dejansko ni omenil Tita in partizanov. Kljub temu zarotniškemu molku pa so prodrle v našo deželo govorice o partizanskih junaštvih in so se porajali dvomi o resničnosti pravljičnih junaštev, ki so jih pripisovali Mihailoviču.
Moja naloga je bila, da doženem obseg in učinkovitost partizanskega odpora in da obenem priporočim način. kako bi se odpor lahko najbolje povečal. Angleška vlada se ni bavila z mislijo, da določi meie prodiranja komunističnega vpliva v vzhodni Evropi in bilo mi ie jasno, da moram dognati. kdo dela največ škode Nemcem. Politična stran je bila mani važna. Moje informacije so bile tedaj izredno pičle. Pripovedovali so mi samo, da so komunistične skupine pod vodstvom neke skrivnostne osebnosti, znane pod imenom Tito, o čigar resničnem obstoiu so dvomili, da so torej te skupine baje nudile odpor sovražniku v nekaterih predelih Jugoslavije.
Sestanek s Titom
V	spremstvu svojega namestnika, ameriškega oficirja, in narednika škotske garde sem v septembru v krasni mesečini nepričakovano prišel v dolino bosanskega pogorja. Naslednji dan smo se podali v Titov glavni stan, ki je bil v nekih grajskih razvalinah. Tito ie name napravil vtis pametnega, sivolasega moža okoli 50 let, v preprosti obleki z oguljenim šalom.
Tito ie bil mož, zadosti samozavesten, da ga niso mučile malenkostne težave ali doktrinarski duh. Nasprotno, bil je pripravljen razpravljati o vsakem vprašanju in je imel smisel za dovtipe, kar je posebno ugodno vplivalo v nevarnostih in stiskah partizanskega vojskovanja. Končno sem kmalu ugotovil, da je Tito odličen kot vojaški in politični vodja. Prijateljsko osebno sodelovanje, ki se jc tedaj začelo med nami, ie trajalo do lanskega leta, ko sem odšel iz Jugoslavije.
Jaz in drugi člani mojega odposlanstva smo se takoj lotili naloge, da ocenimo obseg partizanskega delovanja v Jugoslaviji. V ta namen sem poskrbel, da pridejo nove skupine angleških padalcev k partizanskim odredom po celi Jugoslaviji. Zelo kmalu smo se prepričali, da je obstojala vojaška in politična organizacija mnogo večjega obsega, kakor so to sanjali v zunanjem svetu.
Prvi spopadi med partizani in Nemci so se pričeli poleti leta 1941, ko so sc majhne skupine trdno odločenih mož in žena, malo bolje oboroženih kakor s palicami in kamni, pod komunističnim vodstvom podale v gozdove in gore Srbije in pričele na vse mogoče načine vznemirjati nemške in italijanske okupatorje. Sovražnik je od vsega početka, čim ie spoznal nevarnost, divjaško postopal nele z vsakim partizanom, ki mu je prišel v roke, ampak tudi s civilnim prebivalstvom.
V nasprotju z Mihailovičem, čigar navdušenje sc ie — kakor kaže — poleglo že po začetnih udarcih, se Tito z ničimer ni dal ugnati. Partizani so bili pripravljeni umirati in so res tudi umirali v tisočih za stvar, za katero so se borili. Civilno prebivalstvo je smatraloV da je tudi ono v bojni črti ■frrdJ’ nVofa zato deliti usodo z borci. Ko smo sc nekoč pozneje vrnili v vasi. ki so nam dajale prej zavetje, smo opazili, da so Nemci poklali vse prebivalce do zadnje stare ženice in do otroka v naročju. Polagoma je sovraž-
da bodo partizani po osvoboditvi dežele odločilen politični činitelj v državi, vseeno če bi jih mi podpirali ali ne.
Partizanski podvigi
Pri oceni, ki sem si jo ustvaril v Titovem glavnem stanu ali na obiskih pri partizanskih odredih na položajih, ali pa ko sem potoval po deželi, so mi v veliki meri pomagala poročila, ki sem jih prejemal od svojih oficirjev iz cele Jugoslavije. Če bi bil poleg tega potreben še drug dokaz o uspešnem partizanskem odporu, ne bi mogli najti boljšega, kot je bil odgovor okupatorja, ki je v treh letih izvedel sedem večjih ofenziv proti Titovi vojski. Pri vsaki ofenzivi ie sodelovalo nad 10 divizij in k vsemu temu je treba dodati še napad padalcev na Titov glavni stan.
Medtem pa četniki niso dali nobenega podobnega dokaza o delovanju proti sovražniku. Nasprotno, angleški oficirji pri Mihajlovičevih odredih so obupavali zaradi neuspelih poizkusov, da jih pripravijo do kakšne učinkovite napadalne akcije. Angleški oficirji so noročali, da so videli Nemce in četnike živeti skupaj v isti vasi, medtem ko ie Mihailovič degradiral najmanj enega četniškega poveljnika, ker se ie predrznil napasti Nemce. Na drugi strani so pa četniki navdušeno tolkli po partizanih, kadar koli se jim ie nudila priložnost. Njihovo sovraštvo, ki ga je spretno podpihovala Gobbelsova propaganda proti komunizmu, je bilo namreč večje od mržnje do Nemcev. Ker so se večkrat napadali hkrati z Nemci in Italijani, ni nič čudnega, če so jim partizani očitali sodelovanje s sovražnikom. Kot nadaljnji dokaz o sodelovanju s sovražnikom so partizani predložili številne listine, ki so pričale o neposrednih in posrednih stikih med Mihajlovičevimi poveljniki, Nemci in Italijani.
Mislim, da ne more biti nobenega
Uoka je	kaml	te..
kajti njegova maščevanja so izzvala le še bolj fanatičen odpor.
Iz skromnih začetkov se je partizanstvo razvijalo in razširilo po vsej državi. Partizani so uporabljali način bojevanja ostrostrelcev, prizadevali so si, da obdrže pobudo (iniciativo) v svojih rokah, gradili so na prednostih, ki so si 'ih priborili s tem, da so presenečali s svojo izredno okretnostjo. Odvisni so bili od orožja, ki so ga zaplenili sovražniku. Njihovo število je naraščalo z uspehi. Možje in žene vseh mogočih poklicev in raznih nazorov so se pridružili gibanju, ker so bili prepričani, da se jim nudi najboljša priložnost za borbo, s katero bodo osvobodili svojo domovino. Spominjam se Vlade Zečeviča, pravoslavnega duhovnika, kf je bil v začetku eden izmed Mihajlovičevih glavnih poveljnikov, pozneje pa ie postal Titov naiožji sodelavec. Pripovedoval mi ie. kako ie zapustil četnike in prestopil k Titu, ko ic spoznal, da četniki ne nudiio več resnega odpora sovražniku. N iemu so ob raznih priložnostih sledili tisoči drugih četnikov vseh činov, posamič ali pa v skupinah^ Nekajkrat sem videl cele odrede četnikov, ki so s poveljniki vred prestopili k partizanom.
Konec leta 1943 se je več ko 150.000 partizanov pod Titovo kontrolo bojevalo v raznih predelih države. To število se je proti koncu vojne podvojilo. Število četnikov nikdar ni doseglo več kot majhen odlomek števila partizanov. Partizani so s svojimi akcijami močno rušili sovražnikove prometne zveze in poleg tega vezali 15 sovražnih divizij, ki bi se dale porabiti na drugih frontah. Obenem pa so partizani z značilno temeljitostjo njihovega komunističnega vodstva organizirali v začasno osvobojenih predelih neverjetno uspešno civilno upravo, včasih pa celo podtalno po okupiranem ozemlju. Bilo jc že tedaj jasno,
glavni četniški poveljniki sklenili »sporazum s sovražnikom«, kot ie to svoiečasno rekel C h u r. c h i 1. Vloga, ki io ie igral Mihailovič osebno, je dosti manj jasna, čeprav jc precej gotovo. da sta ga sovraštvo do komunizma in njegova politika premišljene neaktivnosti spravila v položaj, močno različen od tistega, ki ga je imel v začetku.
Do poletja letd 1943 smo vso našo materialno pomoč dajali Mihailoviču. Potem pa smo pošiljali manjše količine zalog obojim, partizanom in četnikom. Takšna politika ie delila naše omejene zaloge na dva dela in obe strani sta nas začeli sumničiti, kar je onemogočilo uspešno sodelovanje z njima. Vedno bolj pogosto so partizani prinašali zaplenjeno angleško orožje, ki so ga četniki uporabljali proti njim. Močno nejevoljo je povzročil tudi londonski radio z objavo dekreta jugoslovanske kraljevske vlade v Londonu, s katerim so bili načelnik Titovega štaba in drugi vodilni partizani obsojeni kot izdajalci na smrt, medtem ko je bilo istočasno v imenu kralja Petra podeljeno visoko odlikovanje za hrabrost nekemu čet-niškemu poveljniku, ki tje tedaj dejansko živel v glavnem štabu najbližjega italijanskega generala. Neki italijan-ski oficir mi je po kapitulaciji pripovedoval. kako so četniki in Italijani skupno praznovali to odlikovanje na eni izmed najbolj razkošnih gostij, ki jim je on kdaj koli prisostvoval.
Zadnja ugodna prilika
V teh okoliščinah in v luči dokazov, dobljenih od vseh strani, je angleška vlada sklenila, da Mihailoviču še enkrat ponudi ugodno priliko. Vrhovni zavezniški poveljnik v Sredozemlju ga je pozval, da v določenem roku razstreli neki važen železniški most. Ko je Mihailovič pustil preteči ta rok, ne da bi poizkusil izvesti naročeno ali pa kakšno podobno operacijo, se je naše vojaško zastopstvo umaknilo in vsa naša pomoč je bila odslej dodeljena Titu, ki ie ukazal izvesti na tisoče napadov na podobne objekte in s svojimi akcijami učinkovito rušil sovražnikove prometne zveze po vsej deželi. Ni moglo biti nobenega dvoma več. da ic v naslednjih mesecih Titov delež na zavezniških vojnih naporih v polni meri opravičil materialno pomoč, ki smo jo mu nudili mi
Dne 10. julija 1942, torej četrt leta po izselitvi najbolj zavednih koroških Slovencev, je bil Maier-Kaibitsch globoko uverjen, da s Slovenci lahko brez kazni po mili volji obračuna in kot vodja urada za utrditev nemštva je nacističnim funkcionarjem v Celovcu takole razlagal načela, po katerih se morajo ravnati, da bo dežela postala čimprej nemška:
»Od sedaj naprej ni na Koroškem nobenega manjšinskega vprašanja več. Vse slovenske organizacije smo razpustili, del slovenskih voditeljev zaprli, druge pa izgnali iz dežele. Napravili smo obsežni načrt za bodoče delo. Germanizacijo jugoslovanskega dela Koroške in priključene Gorenjske moremo izvršiti le, če naredimo konec z vsemi Nemcem sovražnimi težnjami v slovenskem delu Koroške. Kdor tu še verjame na vzpostavitev jugoslovanske države ali na zmago zaveznikov, zanj v tem obmejnem prostoru ni več mesta. Sedaj mora biti le še ena sama jasna črta: v ozemlju severno od Karavank moramo zastopati stališče, da mora biti uporaba nemškega jezika tudi izraz mišljenja oziroma priznanja, h kateremu narodu kdo spada. Nihče nc more danes reči, da ni imel možnosti, da bi se naučil nemščine. Kdor še naprej govori slovensko, se pač zavestno priznava k slovenskemu narodu in s tem k slovanstvu. To stališče je popolnoma pravilno, ker smo mogli ob priključitvi Gorenjske h Koroški ugotoviti zavest skupnosti med Slovenci tostran in onostran Karavank. Organizirali so se izleti slovenskih pevskih društev od one strani v Rož. v plibcr-
ško okolico itd., pri čemer je prišlo do pruvih pobratimskih praznikov. Spričo takega razvoja smo se spomladi 1942 odločili za to, da preselimo vodilne plasti koroških Slovencev v notranjost rajha...
Z uporabo slovenskega občevalnega jezika ie treba enkrat za vselej narediti konec in govoriti nemško, in to je treba izpeljati z vsemi sredstvi. Napisi smejo biti samo nemški... Vsak se mora postaviti v službo te naloge in javiti slovenske napise, kjer koli naj so, pokrajinskemu uradu za narodnostna vprašanja. V nekdaj jezikovno mešanem ozemlju je še veliko število slovenskih knjig, zlasti verske vsebine; tudi te morajo izginiti. Sistematično je treba zajeti to slovensko literaturo in. io odtegniti vsakdanji uporabi prebivalstva.
Slovencem na Koroškem ni več mesta. Kdor pa se ne šteje za Slovenca, ne sme uporabljati nikjer več slovenskega jezika. Tako stališče morata uveljaviti stranka in država po vseh svojih liniiah. Pri tem je treba izrabiti ves vpliv šole na otroke, otrok na starše, izobraževalnih tečajev, predvsem pa tudi socialnih ustanov, ki ne smeio dati nikake podpore tistim, ki govore slovensko.«
Tako ie govoril Maier-Kaibitsch e-ta 1942 in po njegovih načrtih so delali vsi tisti, ki še danes nočejo ničesar vedeti o trpljenju in preganjanju koroških Slovencev.
iiiiiiiiiiiiiiinitiiiiiiiMiiMiniiii
Med Argentino in Sovjetsko zvezo
so bili te dni vzpostavljeni diplomatski odnosi.
KRIVCI IZSELITVE v
Najhujši udarec, ki nam ga je zadal nemški fašizem, je bila brez dvoma množična izselitev slovenskih družin ter njihov izgon v prisilna taborišča Nemčije. Rana, ki jo je usekal v živo našega narodnega telesa grozni dan, ko so se uresničile dolgotrajne temne nakane za načrtno uničevanje korenin našega naroda, oni 15. 4. 1942, ki ga bodo pomnili še pozni slovenski rodovi Koroške, skeli v sedanjem času povojne negotovosti, pomanjkanja in splošne bede posebno hudo.
Zato je razumljivo, da najširše množice našega naroda s posebno tenkočutno pozornostjo spremljajo vsako obravnavanje vprašanja nacistične izselitve. Naravi čut jim pravi, da je ravno odnos do žrtev nemškega nasilja pač najzanesljivejše merilo resničnega razmerja sedanjosti do fašizma. Res je centrala fašizma razdejana. Fašizem sam pa ni mrtev. Tudi danes živi in poganja tu in tam celo pogumno nove mladike. Vsem, ki vemo. da ima drevo, ki nosi cvetove, tudi korenine, je to razumljivo. Globoko zasidrane v zemlji mu dovajajo vedno nove sokove.
Globoko v koroških tleh so tudi korenine strahotne izselitvene akcije, ki ,io je kot zrel sad skrbno obdelanega vrta Končno utrgal aprila 1942 v zmagoslavju pobesneli narodni socializem. -Nam je znano to iz izkušen j predna-cistične dobe. Jasno je to tudi vsem tistim, ki bi sedaj svetu najraje dopovedali, da je izselitev koroških Slovencev povzročila podlost samo enega izprijenca človeške družbe, bodisi Adolfa Hitlerja, krvnika Himmlerja ali Maier-Kaibitscha. Prežalostno smo doživljali leta velenemškega nacionalizma stare in povojne Avstrije, da ne bi vedeli, kot so se spreminjale »Siid-mark«, »Landsmannschaft«, »Heimat-bund« itd. v odločilnem trenutku v odkrito gardo nemškega imperializma; posebno pa takrat, ko so čez noč iz njihovih vrst nastale HJ, SA in SS! Tudi je znana pot gospodov, ki so očetje in botri vseh teh in podobnih ustanov pri nas na Koroškem. Ta pot je bila dosledna kot malokatera druga; Dr. Steinacherja je vodila od »zmage v nemški noči« v berlinsko centralo nemškega šovinističnega aparata VDA; dr. M. Wutte, dr. Paschin-ger, dr. Graber, dr. Koschier, J. F. Per-kounig. dr. Kranzmayer, dr. Widder, pobočnik Hauptman Fritz in drugi v dolgi vrsti so s svojim poglavarjem Maier-Kaibitschem na čelu ob ugodni priliki pozabili »večno naravno mejo« Karavank ii, dokazovali ter ukazovali nemštvo Gorenjcem v novi. prav tako »od vekomaj nemški Južni Koroški«. Dolgočasno bi bilo, naštevati vse njihove odkrite izpovedi, ki so neizpodbiten dokaz, da je Hitler jev brezobzirni imperializem vsem pomenil končno izpolnitev davnih sanj. Vse to je znano dovolj. Zanima nas, kaj bo povedal o svojem delu in izselitvi v napovedanem procesu Maier-Kai-bitsch. Še bolj smo radovedni, kaj bo odkrila v tem procesu temeljitost njegovih sodnikov. Radovedni posebno zaradi tega, ker iz dolgoletnega sožitja dobro poznamo nemški narodni značaj. Njegove najočitnejše črte. to je temeljitost, vztrajnost in doslednost smo najbolj občutno spoznali zadnja leta, ko smo odreveneli ob sadovih teh lastnosti v službi nacifa-šizma.
Sebi in svetu smo zato dolžni, da smo pripravljeni na neizprosno borbo, če bi se ponovno oživela ali sprožila fašistična stremljenja. Nihče ne more odtehtati gorja in žrtev naših izseljenih trpinov, kaj šele tistih herojev, ki jih je nacizem tiral celo od tam v še grozotnejša KZ-taborišča! In vendar nimamo maščevalnih občutkov. Odklanjamo naduto precenjevanje lastnega naroda: To je sad novega časa!
Toda obvezuje nas več ko 300 opu-stočenih in uničenih slovenskih domačij, ki doslej zaman čakajo pravice, da jim zopet napolni izropane izbe, shrambe in hleve. Tulijo grobovi 89-ih doslej naštetih izseljencev sredi mrzle tujine Nemčije. Vsak dan znova nas budi nepopisna beda do sedaj prijavljenih 143-ih slovenskih trpinov, izmozganih na duši in telesu. Kdo jim dopove, ko so* se vrnili iz trpljenja
taborišč v osvobojeno domovino, da je njihova pravica taka; Avstrijska vlada ima med drugim 56 milijonov šilingov za inozemske fašiste. Vam pa je naklonila doslej po najhujši borbi 650.000 šilingov. In kdo povrne škodo nad 2,800.000 šilingov, ki ste jo utrpeli zaradi izselitve? Kdo nam odvzame skrb za bodočnost nad 500 naših otrok, ki jih je nemški šovinizem v svo jem »kulturnem poslanstvu« sku-
Verujem v
Vedno sem z veseljem stopil v veliko, z bršljanom in divjimi vrtnicami obraslo hišo, ki je stala poleg cerkvice. V njej je že leta in leta imel svoj dom dušni pastir te male slovenske fare. Pasel je svoje ovčice. Mnogo teh faranov, ki danes že pojo pod dcčli-nim oknom, je on oblil s krstilno vodo, zvezal marsikaterega ateja in mamo, dokaj jih je že tudi spremil na zadnjo pot. Učil jih je slovensko moliti, tolažil jih. ko so prišli hudi časi in z njimi trpel. Že davno prej. ko so mu odpeljali ovčice v izgnanstvo, je odšel on, miren in s trdno vero. Trpel je svoj križev pot v izgnanstvu, napo-
Poglcd n« Ziljsko Bistrico
sled v zaporu. Prišel je čas odre-nja, vrnil se je z drugimi na svojo rodno zemljo. Bil je pravi ljudski pastir.
Stisnil mi je roko, obraz je ostal nepremičen kot bor, ki ga je oklestil in spihal vihar. Le v oči je padla iskra in jih vnela.
»Pojdiva ven, tam se nadihava zraka in njiv. Nasrkaš se moči in zdravja, prsi se ti razširijo, jezik se razveže!« mi je dejal in me potegnil s seboj. Zabrodila sva po mokri večerni travi, skozi sadovnjak tja do roba njiv, kjer se nama je odprl razgled na mehko pokrajino, polja, jezero in hiše, že zavite v večerno meglico.
»Obrodilo je sad naše trpljenje,« mi je začel praviti. »Krivi hrbti se ravnajo, ljudje začenjajo verjeti v lastno moč. v vstajenje ponižanih in razžaljenih. Le nekateri so kot tisti kmet, ki mu vihar podre pol sadovnjaka. Obupa, kolne svojo usodo, ždi v hiši in žalosten gleda, kako mu gre po zlu še druga polovica. Nima vere v svojo moč. Prav rad pozablja staro resnico: bolje dvoje krepkih rok kot deset šib kih in neodločnih. Nič ne de, če nas je malo v hiši, le krepki in odločni moramo biti. Slab kmet je, kdor čaka, da bo prišel sosed, n jegov brat, in mu očistil sadovnjak. Zima in vihar sta mimo, nove moči silijo vsepovsod iz prirode. Te nas vabijo iz naših krtovih lukenj in nam kličejo: Na delo!
To je tako: Ves svet ne briga takega človeka. Ne vidi, da se je marsikaj spremenilo na svetu. Po stari navadi se zapira v hišo in za zaprtimi vrati in zastrtimi okni toži nad prizadeto krivico, obupuje in se tolaži s tem. da bo že od nekje prišlo odrešenje. Po tem se miren in vdan napoti
šal spremeniti v analfabete, ko jim je onemogočil obisk šole v taboriščih?
Slovenski izseljenci žele predvsem miru za obnovo svojih domov — tako nam je zapisal poklicni svetovalec v nekem celovškem listu. Zato smo navedli, kaj si naši izseljeni trpini še žele in upravičeno zahtevajo. V njihovem imenu in v imenu vsega slovenskega naroda pa terjamo od vseh podobnih svetovalcev in vsakogar: rPiznanje in časten spomin našim neprimerno večjim žrtvam! Vsem preživelim našega naroda pa pravico, ki jim gre!	Dr. Martin Zwitter.
vstajenje
skozi vas in sosedje pravijo: Poglejte, kako je zadovoljen s svojo usodo. Nič hudega „iu ni. Prav za prav je lahko srečen, da mu gre tako dobro. — Potem se seveda čudi, da se svet ne zmeni zanj. Tak človek je in ostane le — glas vpijočega v ppščavi.«
S krepkimi koraki sva krenila med njive. Zdravo steblovje je obetalo bogato klasje.
»Seme je padlo na dobro zemljo,« mi je dejal in nato s preudarkom dostavil: »Tudi plevel in osat ga ne bosta mogla zadušiti.«
Pogledal sem ga in čutil, da misli o tem, kar je tudi meni ležalo v duši.
»Volk v ovčji koži!« Počasi in mirno sem dejal te besede, čeprav bi mi najraje kar planile iz ust.
Župnik se je nasmehnil: »Le da je ovčina že stara in ogoljena in da ponekod že preveč očito štrle izpod nje volčje kocine.«
Nato se je zresnil in nadaljeval:
»Kakšna resnica je v kmečkih besedah. Dobrovnikov oča mi je zadnjič dejal: Stara pošast spet leze na dan. Moja Zala je prišla takrat vsa v bunkah iz Celovca. Prej so nas tepli ti hudiči: sedaj smo se vrnili izseljenci domov in še vedno nas tepejo. — Do-
bro ve Dobrovnik, kako je tu pri nas* Starega človeka ne ukaniš kar tako«
Potuhnili so se, nadeli si razne kožuhe in naslove, celo slovenske. A volčje kocine jih izdajajo na vsakem koraku. Ne dajo se zatajiti misli in stare navade. Nevarnosti, ki jo poznaš, se lahko izogneš. Nevaren je črv, ki rije pod gladko, zdravo skorjo. Prižre se prav do jedra in ga načne. Nevarni so tisti, ki v maternem jeziku trkajo na tvoje srce. Nevarni so tisti, ki hodijo na trg molit, da bi vsakomur pokazali, kako so verni. Kristus je zavihtel svoj bič nad takimi hinavci in farizeji. Pokazal je nanje, da bi ljudem odprl oči. Naše ljudstvo je bilo že prevečkrat ogoljufano, da ne bi spoznalo zrna od plev. Predobro ima v spominu osemnajsto leto. »preveč je okusilo pozneje nacistični bič, da ne bi spoznalo, kdo je volk v ovčji koži.«
»Ali vedo naši farani,« sem ga prekinil, »da vabi ta volk pod svojo ov-čino še prav posebej tudi bivše par-tajevce. In da to počenja javno, da to piše v svoja vabila za pristop?«
»Komur še ni bilo dano, ta bo spregledal. Sprevidel bo, kako nevarno brezno hočejo izkopati volkovi, da bi ločili naše ljudstvo na dva dela. Razdvojiti aa hočejo, da bi ga oslabili. Tako bi laže pograbili plen. Ljudstvo je močno, kadar je enotno. Ljudje vedo to, hvala bogu; trdna je vez med našim ljudstvom, močna z brati.
Še bodo preizkušnje in ovire na poti. Ljudje radi izgubljajo ob takih prilikah vero v vse tisto, kar jim je zadnja leta dajalo moči v trpljenju. Ob najmanjših zadregah obstanejo, ob najmanjših težavah omagajo. Toda v boju in trpljenju korakajo smelo v lepšo bodočnost.
Zato zrem z zaupanjem na naše ljudstvo. Tako ljudstvo ne bo dopustilo. da bi nam »vladali farizeji in rimski oblastniki«, da bi nam sodili strahopetni in krivični Pilati in da bi nas Judeži prodajali v smrt. Zato verujem v vstajenje.«
PRVI POZDRAV
NAŠEMU LISTU
Škofiče. 16. junija 1946. Današnja nedelja je bila za nas pomemben dan. Na zunaj se sicer ni nič kaj razlikovala od drugih nedelj, vreme je zjutraj celo kazalo, da bo pusta in deževna in da jo bomo lahko izkoristili za odpočitek od trudapolnega dela čez teden. Tudi to, da smo imeli sklicano za ta dan sejo občinskega odbora Osvobodilne fronte, še ne bi pomenilo nič izrednega. Saj se k takim sejam večkrat sestajamo, da se skupno pomenimo o vseh važnejših zadevah, ki se tičejo našega kraja in ljudstva. Če nameravamo pripraviti kako kulturno prireditev, se tudi prej na seji posvetujemo o vsebini in kako jo bomo izvedli.
Tokrat je seja veljala predvsem za slovesno proslavo slovanskih blagovestnikov Cirila in Metoda, ki jo hočemo prirediti 7. julija v Škofičah skupaj s sosednimi Hodišami. Zedinili smo se s hodiškim zastopnikom, ki se je udeležil naše seje, da pridejo gostovat za to priliko Hodišani z »Mi-klovo Zalo«, Škofičani pa bomo prispevali s pevskimi točkami in mladinskimi nastopi, da bo proslava čim lepše uspela.
Nepričakovano nas je obiskal ter prisostvoval naši seji tovariš iz Celovca. Razveselili smo se ga, še bolj pa novice, ki nam jo je prinesel, in pa vsebine njegove aktovke: prve številke našega težko pričakovanega lista »Slovenskega vestnika«. Poudarjam našega lista. Saj je zadostovalo, da smo ga v prvem presenečen'u in veselju samo bežno prelistali. Že iz naslovov posameznih člankov in podpisanih imen smo takoj spoznali, da je res naš list. V njem nam govorijo v tiskani besedi mnogi naši narodni predstavniki kot: dr. Petek, dr. Tisch-ler, tov. Martinjak in Gross. Sami možje torej, ki so izšli iz našega ljudstva, ki so že svojčas sfali na braniku za naše najpreprostejše človečanske in narodne pravice ter bili zaradi tega preganjani, izseljeni ali trpinčeni v
koncentracijskem taborišču. Možje, ki smo jih po zlomu krvavega nacističnega nasilja na plenumih in občnih zborih naših slovenskih organizacij svobodno izvolili za naše predstavnike v nadaljnji borbi za politično, kulturno in gospodarsko enakopravnost slovenskega ljudstva na Koroškem.
Za časa Hitlerja štiri leta nismo imeli svojega lista. Po osvoboditvi izpod nacističnega jarma, h kateri smo koroški Slovenci s trpljenjem in krvavimi žrtvami prispevali svoj delež, smo še nad eno leto zaman čakali na našo tiskano besedo. Segati smo morali po nadomestkih, v katerih smo pogrešali našega duha in besede naših ljudi. S »Slovenskim vestnikom« pa prihaja v naše hiše in kajže drag nam gost in prijatelj, katerega bomo vedno z veseljem sprejeli. Že prva številka nam je porok, da bo glasnik naših teženj in tolmač našega hotenja.
Odborovo sejo smo izrabili še za posvetovanje in sklep, da bomo »Slovenski vestnik« ponesli v vsako slovensko hišo, da bodo mogli vsi z nami deliti veselje. Hkrati smo sklenili, da bomo v naš list pridno dopisovali in s temi vrsticami že začenjamo izvrševati ta naš sklep.
Odslej naprej bo za nas v Škofičah vsaka nadaljnja številka »Slovenskega vestnika« izzvala praznično razpoloženje.	Tone.
Zdravica
Ko se krog nas najtrši mrak je storil, nekdo je luč prižgal in spregovoril: »Cekinasta sc kaplja plemenita ponuja nam, prav do robu nalita; za hip zdaj pozabimo, kaj nas muči, kozarce dvignimo in proti luči skoz nje poglejmo:
zlat se dan nam svita,
O. Župančič
Ni zdravo, če čitam v postelji, a vendar imam navado, da malo pregledam liste, preden zaspim. Dejal bi, da pozimi berem, dokler sc ne ogre-jem, in poleti zato, da se »ohladim«.
Tako je bilo tudi sinoči. Na nočni omarici sem imel precejšen kup dnevnikov in nekaj tednikov, novih in starih. Prebiral sem jih in iskal kako zanimivost. Po vrsti so ležali: Wcltprcs-se, Volkszeitung, Koroška Kronika, Neue Zeit, Volks\villc. Wahrheit, Nedelja, Volkstimme in Kirchenblatt. Kaj naj čitam? Pod Hitlerjem sem bral samo »Volkischer Beobachter« ali »Kiirntner Grenzruf« ter poslušal Moskvo in London, pa sem vedel vse in nič. Zdaj imam kup listov, a kljub temu ni nič kaj pravega zame. Torej ni nič bolje kot prej.
Vzamem Kroniko v roke, jo prelistam. vidim z velikimi črkami natiskano »Zvezo avstrijskih Slovencev«, globoko vzdihnem in požrem debelo slino. Šment, nekaj me je vščipnilo v trebuhu, kot vedno, kadar mi obleži pokvarjena konzerva v njem. Take umetno narejene jedi niso za moj želodec. Odložim Kroniko in se zagledam v »Volkszcitung«. O Koroški pišejo in to še sam gospod minister. Berem. berem, na mah mi začno lesti oči skupaj; nalahno zadremam in sanjam: o čem? — kako je bilo pred desetimi leti pri nas. Vraga, zaupijem in sc zbudim, danes je vendar leto 1946. Poglej, tamle je »Neue Zeit«. novi čas. ta bo menda vedel, katero leto pišemo, če nc bo — v srcu sem že zavriskal — morda še za kakih deset let naprej. »Budgctdebattc ...« \Vedenig na isti poti. Globok kes me pograbi zaradi prenagljenega vriska. Ves poten se zgrudim na blazino; v želodcu me je tiščala pokvarjena konzerva, divje misli se mi začno poditi po glavi... zasmrčal sem.
»Kako se pišete?« mc vpraša policist. PdvehVrrfD im C." ’ 'V “ ' "
»Torci ste vi pisali to pismo na .Volksvville’?«
»Katero?«
»Demokratische Nazipartei (DNP) gevdinscht.« bere dalje. »V zadnjih čusi se vedno pojavljajo primeri, da bivši nacisti izjavljajo, da je bilo pod Hitlerjem bolje. Imeli so več kruhu, sladkorja, obleke in tudi svobode. Če bi zmagali, bi bilo še bolje, kakor je sedaj. UNRRA samo vpije, pripelje pa nič in tako dalje. Zato želimo, da bi se ustanovila DNP, ki bi zastopala take in podobne težnje. Zlasti važno
bo to zaradi novih volitev, tako, da bodo demokratični nacisti imeli svojo stranko in jim nc bo treba voliti kake druge, ki jim ne more biti všeč, ker ie preveč avstrijska ali socialistična.«
»Prosim nehajte, dovoli sem slišal, sai tako vem, kaj sem pisal.«
»Kur napravite se,« pravi policist, »aretirani ste!«
»Zakaj?«
»No, zaradi tega pisma!«
»Potem grem rad z vami, borno že videli!«
Policista sta me odvedla, šel sem, kot da hi šel z njima samo na sprehod. Noč sem prebil na žandarmeriji, kjer me je čuval star »Partcigcnosse«. Drugi dan so mc odpeljali v Volšperk. Znan kraj, sem si mislil, bom pač moral spet paziti na jetnike. Hvala bogu, da je poletje in me nc bo zeblo na stražarskem stolpu. Pa sem se zmotil. Ni mi bilo treba čuvati, temveč so odprli dvojna vrata, okovana z bodečo žico in bil sem spet prost, to se pravi, zdaj sem bil znotiaj in vrata so se zaprla, ključ je zaškripal. Malo sem se ozrl okoli sebe. Vsi so se zabavali, lačni tudi niso bili, vsaj poznalo se jim ni, da bi bili.
Hodim po taborišču, gledam poslušam, kai ie tu novega. Cel kup jih je, glave tiščijo skupaj, pogovarjajo se. Opazujem jih, znani obrazi so; sama »gosposka rasa«, to se jim pozna. Kaj neki si pripovedujejo? Stopim bliže.
»Zaslišan sem bil. Priče so tudi nastopile, nekatere tudi proti meni. Pravim pa vam. nič se ne bojte, stvar je že dobljena. Advokat jc dejal, da bodo nnibrž še tisti kaznovani, ki so me obtožili.«
»To je imenitno, kaj si zvedel še
drugega?«
»Dosti, naš firer je menda še živ, ali pa je od mrtvih vstal. Saj smo ga imeli za boga. Govoril jc baic v Španiji. Tum ie še tako. kot je bilo pri nas v času svobode. Naš Franko se še kai dobro drži!«
»Kako ie v Avstriji, to sc pravi v Ostmarki; mislim, kako ie v resnici, listom nc verjamem nič, saj vem, kako sem iih sam pisal.«
»Vse v redu, samo nekai mi ni všeč. Komunistov je vse več in se vsak dan boli šopirijo. Drugi pa, ki so ščitili naše ljudi, včasih omahujejo.«
»Mar nisem pisal v listu, da avstrijski separatizem pomeni nujno strašni skok v boljševizem.«
»Nič strahu, še dosti ie naših ljudi. Če izdajo kakšno odredbo proti našim, lepo počakajo, da mine burja, odredbo pa z miznice in pod ključ. O, naše seme še danes rodi. Samo graško univerzo poglej.«
»Kaj pa Slovenci?«
»Ne vem nič natančnega, vendar vsak dan ii ie manj. Kar smo storili, ni bilo brez uspeha. Le naj govore učenjaki, da se Slovani najhitreje mno-že. Na Koroškem pa to, hvala firer-iu. ne velja. Po naših računih ie pri nas z vsakim rojstvom Slovenec mani in ne več.«
»To si dobro povedal, živel duh Maier-Kaibitscha!«
Nisem se mogel več vzdržati, nekje sem našel kol in začel sem udrihati po nacistih. Vpil sem na vse grlo »Smrt fašizmu!« Komaj sem jih nekaj po-
Simon Gregorčič:
NAŠA ZVEZDA
Zvezda mila ie migljala in naš rod vodila jc; lepše nam ta zvezda zala nego vse svetila je.
Toda, oh. za goro utone, skrije se za temni gaj; vprašam svetle milijone: vrne li se še kedaj?
A molče zvezdice jasne, odgovora ne vedo, dol z neba višave krasne nemo na vprašavca zro.
Pridi, zvezda naša, pridi, jasne v nas upri oči, naj moj dom te zopet vidi, zlata zvezda srečnih dni!
SVEČE V ROŽU
V proslavo materinskega dne ie bila pri nas v Svečah 26. maja prirodi-tev, ki je prav lepo uspela.
Nad 200 naših mater in žena kakor tudi drugo ljudstvo je z velikim zanimanjem spremljalo izvajanja naše mladine, ki se ie za ta dan dobro pripravila. Na sporedu proslave ie bilo petje narodnih pesmi, voščila in deklamacije otrok ter dve otroški igrici. Vse točke so bile vestno pripravljene in mladi igralci so bili deležni navdušenega odobravanja. Poseben uspeh pa so doživeli naši najmlaiši pionirčki, ki so nad vse lepo podali igro »Ve-dcž«. Prav tako je zelo ugajala glc-
bil na tla, sta me že zgrabila dva policista in me pregnala iz nacističnega paradiža. Prigovarjala sta mi, da jim po krščansko odpustim, ker so sami pošteni ljudje, ki še nikomur niso storili nič žalega. Ni mi dalo miru in še vedno sem kričal »Smrt fašizmu .. ■« Tedaj sta me zgrabila za roke, da bi me zvezala ...
»France, kaj pa ti je?« Žena mc je držala za roke. »Kaj sc je zgodilo, da tako vpiješ; mar se ti je spet sanjalo o KZ-u?«
Malo sem se predramil, potem sem dejal: »Ne o KZ-u, temveč o raju.«
»O kakšnem raju neki, vstani, šest jc že, na delo moraš!«
Bile so le sanje, hvala bogu. Preklel sem večerno branje in kozerve ter vstal. France Rutar iz Železne Kapic.
dalcem plesna točka pionirk »Barčica po morju plava ...«
S to prireditvijo ie naša mladina pokazala velike uspehe svojega vztrajnega dela. Pri tem ie treba še posebej omeniti naše naimlajše, ki kažejo veliko veselic in tudi mnogo smisla za igralske nastope. S svojim prisrčnim in otroško ljubkim nastopom so prav gotovo osvojili vsa srca prisotnih gledalcev.
Na tem mestu moram še izraziti splošno željo prebivalstva Sveč in okolice, ki si želi v skorajšnji bodočnosti videti zopet našo mladino na odru.
Zato mladina, z veseljem na delo za pospešitev in dvig naše nove slovenske igralske umetnosti! Ciril.
ČEHOSLOVAKI PRIMORSKIM SLOVENCEM
S kongresa Zveze čchoslovaških enotnih sindikatov je bila odposlana pozdravna brzojavka Narodno osvobodilnemu odboru za Slovensko Primorje v Trstu. V telegramu pravijo med drugim: »Po strašnih vojnih grozotah .zadnjih let skušajo narodi sveta zgraditi pravičen in trajen mir. Vendar še ni končano trpljenje naših bratskih jugoslovanskih narodov, — kljub težkim in krvavim žrtvam, katere so utrpeli v veličastnem boju za svojo svobodo.
Julijska Krajina zahteva pravičen mir. ki bo v tem delu Evrope dosežen ie z združitvijo Trsta. Primorske in Istre z matično zemljo Jugoslavijo. Zagotavljamo vam. da bomo zastavili vse sile za uresničenje vaših upravičenih zahtev in želja.«
•rm^rn1 i»rw
:	KOROŠKA	:
;	v borB|	j
POD OJSTRO ^
Dne 23. oktobra smo bili v logorju pod Brečkom. Zjutraj ob osmih, ko smo ravno pozajtrkovali, smo zaslišali pokanje na Štrucovem vrhu. »Hudiča, kaj pa ie to?« Nainrej rafal iz brzostrelke, nato streli iz pušk. nato zopet streli iz brzostrelke, potem pa je ropotalo pogosto. »To so pa tramblon-kc, bombe in Šarce in ne vem kaj Se!« ie ugibal Stane. Spogledali smo se in hitro nam je šinila misel v glavo. Dobili smo po kurirju Matevžu pismo, da pride na ta krai Gorazdova četa. »Gorazdova četa ie napadena v logorju!« je bila naša ugotovitev. Ta hip nismo vedeli, kai bi. Kazalec na desnici ni zasrbel samo mene. ampak, kakor se je kasneje pokazalo, vse tovariše. Takoi v zbor! Se nikoli prej se niso fantje tako hitro postroiiii kakor tokrat. »Kdo gre prostovoljno h Kebrovi bajti v zasedo?« — Vsi so se javili. Se tovariš Zdravko iz Lepene jc siknil skozi razjedene 45 letne zobe; »Danes jim plačam svojo ženo!« S tovarišem Brankom sva menjala svoje stvari. On, ki ie bil bolničar, mi jc dal »manliharco« za pištolo. Vse smo vrgli od sebe. kar bi nas oviralo v borbi, tudi vse dokumente smo skrili. Ce
kateri pade, ni potrebno, da bi Nemci vedeli, kdo je. Sli smo hitro v Lobniški greben na Lepenski vrh. Tam smo odložili še volnene jopiče in po strmini, izogibajoč se vsake planjave, smo prišli do Kebrove kajže. Tam je tudi majhna šolica za lepenske otroke. Takrat jih je poučevala Nemka, a ne v materinem jeziku. Dvanajst tovarišev je leglo ob poti, ki pelje h kmetu Kebru, štirje pa smo šli onstran ceste čez potok in dejali smo, da jih bomo nasuli Nemcem navzkriž. »Dobro merite, fantje!« jc bil naš pozdrav. Čakali smo pol ure, n nič se ni zgodilo. Prižgem cigareto, ker je veter pihal proti otoku in se nam ni bilo bati, da bi nas voni dima izda1. Prepričan sem bil. da pridejo tu mimo, in če so katerega naših ranili ali ujeli, ga jim iztrgamo iz rok. Tudi čc so dobili kako orožje ali opremo, io dobimo nazaj. Saj jc škoda vsake stvari. Zima ic in vedel sem, kai ie zima, sai ic ta. ki jo pričakujemo, zame že druga. Gorazdovi borci so bili gotovo utrujeni po dolgem maršu. Naenkrat pravi šepetajo tovariš Grega: »Gašper, tu doli ie deni« Več ga nisem razumel. Videl nisem nič. samo to. da jc Grega zapustil položaj in da ic pohitel po strmini navzdol mimo mene. Prepričan sem bil, da ic po cesti prihitel kak civilist in ga gre vprašat, ali šo Nemci žc prišli, ker smo čakali že eno uro. Jaz grem za njim. za mano pa tovariš Bogdan. Tovariša Grego sem izgubil izpred oči. V potoku se previdno ogibam vode. Sto-
pam s kamna na kamen, ki je štrlel iz vode. Ko stopim na sredo ceste, zaslišim: »Haiti« Bil sem prepričan, da ic Grega. Ozrem sc, a nemški policist meri deset korakov od mene in ustve-li Zapeklo me ie na desni roki. Vržem se kakor blisk v potok, tokrat nisem pozabil, da ne bi bil moker. Še preden sva z Bogdanom strel inle, ie naših dvanajst užgalo. Tudi z Bogdanom sva streljala in dobro merila. Borba ie trajala dobrih pet minut. Nemci so odgovorili z vseh koncev in krajev. Ko pridemo na zborno mesto, ni bilo tam nikogar, sled pa je kazala, da se je glavnina že umaknila.
Čez dve uri, ne da bi se prej pomenili, smo bili vsi v živahnem pripovedovanju pri Vivodovlh puncah, ki so nam prineslo tja k apnencu mošt. Zadnji jc prispel Žuro. Vsi »mo bili zdravi, samo moiu puška je bila v kopito malo bolj ranjena kakor laz v roko.
Drugi dan smo že težko pričakovali naših civilnih obveščevalcev. Tovariš Miha ic žc ves dan trdil, da ic oni policist, ki ic ustrelil name, tri ali štirikrat preluknjan. Streljal je, dokler ic brcal, ker nam ie sonce svetilo v obraz.
Ko so prišla obvestila iz Železne Kaple, smo z veseljem sprejeli vest: štirje mrtvi, šest ranjenih. Četrti, neki SS-kapetan, hnuptman, je pri zdravniku v Železni Kapli umrl. Pa še drugo, Mi smo bili prepričani, da bomo imoli opravka največ s petdesetimi Nemci, ker so to bile takrat navadne
patrulje. Po točnih poročilih naših obveščevalcev pa smo ugotovili^ da smo bili takrat obkoljeni od najmanj 400 Nemcev. Po vsej Lepeni, pri vsakem kmetu, po Lepenskem vrhu zasede, 200 Nemcev pa je prišlo iz Remšeni-ka čez Strucov vrh mimo Hreveljni-ka na Kožarje, od tam pa v strelcih na cesto. Četa tovariša Gorazda je bila res, kakor smo sklepali že prej, napadena, kmalu ko ie legla k počitku. Stražar je dobil ce! rafal v torbico, katera je bila polna municljc. Vsi so se zdravi umaknili. Samo nekaj raztrganih nahrbtnikov je bil plen Nemcev, kar pa so drago plačali.
Karl Prušnik-Gašper.
Peter Levec:
Pesem noti
(Z naših pohodov)
Pred nami pot v daljave se gubi... Spet padla je temina trda čez polja, travnike In brda. —
V tolmunu potok poje spev noči.
Vsi stopamo po temi tipajoč.
Vsak dan v pohodu... pot vse delj
sc vije.
In pride mrak in spet nam dan zasije: postala eno sta nam dan in noč!
Zato da zarja zmage zažari, zato se bijemo!
Ne, mi ne spimo!
Vse dneve za svobodo se borimo — v prividu zroč jo s trudnimi očmi.
x roti koncu aprila sc ic razcvetela Marjetina Češnja. To je bilo edino drevo na njenem vrtu. In sam vrt ic meril komaj nekaj kvadratnih metrov. Nekdaj je bil tam samo prostor za smeti, po katerem sta brskali dve kuri, v kotu pa je rastel košat bezgov grm. Potem so zasadili v sredini češnjo. Takrat sta bila France in Ivanka še otroka.
Marjeta se rada spominja tistih dni. To ji je uteha in najlepše razvedrilo, čeprav ne more reči, da je bilo takrat življenje lahko. Moža ie ubilo, ko sta bila otroka še cisto majhna. Tako se ie odslej sama ubijala z njima. Hodila je na dnino, za perico, za poljsko delavko, za postrežnico. S tem ni mnogo zaslužila in otrokoma je mogla lepšati življenje samo s pripovedovanjem pravljic, kadar ni bila preveč utrujena. Sama pa sta si gu lepšala še z otroškimi sanjami.
Ene izmed velikih njunih sanj so bile češnja. Debele, temnordeče češnje.
»Mama, češnje,« sta vsako leto s krikom prihitela od cerkve, ko so prvič pripeljali češnje z juga. In ko sta jih počasi zobala in tudi še potom, nedeljo za nedeljo, sta saniala o srečni deželi, kjer rastejo češnje, debele, temnordeče. V njihovih krajih so rasle samo drobnice.
»Ko bi iaz bil tam. bi bil vedno nu drevesih,« ie sanjal France-
»Ko bi jih jaz prodajala, bi jedla, jedla,« je dejala Ivanka in oči so se iji zasvetile.
In neprenehoma sta spraševala mater: »Zakaj pri nas ne rastejo takšne češnje?«
Nekoč pa je drevesničar pripeljal pod cerkev poln voz mladih drevesc. Ko ie vse prodal, mu ie ostala le še mlada češnja. To so kupili. Ker je bila kriva in je nekoliko zukržljala v rasti, so dali zanjo samo deset krajcarjev.
Potem so jo vsadili med smeti, Takrat ie bila Marjota somu kot otrok. Vsi triie so gledali češnio kot na Svečic bogastvo in kot da bo že nasledn je leto rodilu.
In češnja je rasla, kot sta rasla otroka. Neke pomladi se ie razcvetela. Potem so hodili dan na dan gledat, če bo kai sadu. Ko ie cvetic odpadlo, so se pokazale ma jhne, zelene bunčice. Teh bunčic ie bilo vse polno. Toda čim boli so sc debelile, tem manj jih je bilo. Do poletja jih je ostalo gori samo šc deset, To pa so bile debele, temnordeče češnje. Takrat jc bilo Francetu trinajst, Ivanki pa enajst let.
Pozneje ic postal France fant, Ivanka dekle, lepo, mlado dekle. Takrat je bila češnia že košato drevo. Skoraj vsako leto ,se le razcvetela in sredi julija je bila polna temnordečih češenj. Franceta in Ivanke ni bilo več doma. Oba sta bila v mestu. France je delal v tovarni, Ivanka pa ie šivala v neki oblačilni trgovini. Vsako soboto pa sta prišla domov.
»Ali so že češnje?« ie bilo junija vedno njuno prvo vprašanje. In ko so zorele, sta vedno najprej splezala na drevo- France jc šel v vršiček, ker so bile tam nailepše in naldebelcjše češnje. Ivanka pa sc ic zibala na debeli stranski veji...
Češnia ic cvetela in Marjeta ie slonela na oknu in se vdajala spominom. Mesec ie sijal in v bledi mesečini sc le videla razcvetela češnja,^ kot bi bila zavita v belo kopreno. Bila le videti kot nevesta. Taka bi bila Ivanka, če bi ji ric ubili ženina- Toda prišli bodo lepši časi in mogoče bo srečala še koga, ki mu bo lahko podarila srce.
Marjeta te sanjala o preteklih dneh In ic glodala v prihodnost. Ko bodo češnje zorele, bosta prišla domov, France iz gozda, Ivanka Iz Nemčije. AH pa se bosta vrnila že prej. Pravijo, da bo vsak čas konec-
Že četrto pomlad čaka Marjeta na konec vojne in čaka na Franceta in Ivanko. Ljudje so vsako leto govorili: »Da bi le zima minila, potem bo prišla pomlad in na poletje bo konec.« In Marjeta je molila, da bi čimprej minila zima- Ko se jc umikala, ic radostno gledala skozi okno v breg. kjer je kopnel sneg in so sc pokazale temne lise, ki so postajale iz dneva v dan večje. Se malo, oa ne bo nikjer več snega in češnja bo vzcvetela. Ko bo sad dozorel, bosta prišla France in Ivanka. »Mati, ali so že češnje?« io bosta pozdravila, kakor sta jo pozdravljala včasih ob sobotah zvečer.
Marjeta se jc bližala že sedemdesetemu letu in je tako težko čakala, da sc otroka vrneta. Njeno zdravje je bilo vedno slabše, posebno v zimskih mesecih jo je včasih napadlo, da sc je bala, da bo umrla. Toda umreti ni smela, dokler šc enkrat ne vidi svoja otroka. Koga nuj vprašata ob vrnitvi, če bi bila hiša prazna: »Ali so že češnje?« Tudi v prejšnjih letih jo- ic večkrat napadla bolezen, toda misel, da prideta v soboto France in Ivanka, du
jima mora pripraviti perilo in skuhati večerjo, ji je pomagala pregnati bolezen. Tudi sedai jo je samo misel, da mora počakati njune vrnitve, držala pokoncu.
France ie šel že leta ena in štiridesetega v gozd, Ivanko pa so tri in štiridesetega odpeljali v internacijo, tako je ostala sama. Toda niso je pu-Ntili v miru. Marsikdaj so ponoči vdrli v njeno hišo, jo vrgli iz postelje in io suvali čez prag. Da ie malovreilnic«, ker jc rodila takega sina, so kričali nanjo- Ko so jo suvali in psovali, se skoraj ni zmenila za to. Toda ko so obkladali Franceta z najgršimi priimki, se je komaj premagala, da jim ni skočila v obraz. Njen sin — baraba? Gledala gu je v duhu. Velik In močan In če hi prišel s puško, bi sc ti pritlikavci kar poskrili. Pa bo že prišel. Ni jim verjela, ko so se ji rogali, da ga nikoli več ne bo videla. Ni Hm verjela. ko so ga psovali, da ie na napačni poti, On že ve, kaj dela. Vrnil se bo in oni bodo izginili, kakor bi jih odpihnil veter. Takrat bodo zorele češnje in ko bo nasmejan vprašal; »Mati, ali so že uešnie?«, bo pozabljeno vse trplicnie.
Tako je čakala iz leta v leto, ?o vedno ie imela dve kuri. Ko sta začeli nesti, si ni upala porabiti iaioa za sebe. »Prišla bosta,« je premišljevala, »pa jima no bom Imela kai dati. In France ie tako rad iedd mehko kuhano jajce. Ivanka ie tako rada imela cvrt le.« In ko je v času kolin dobila od tega ali onega kako klobaso, ie vsako dala sušiti. France in Ivanka se hosta vrnila čez nckai tednov in bosta tako vesela, čeiima bom postregla s klobasami.
Težko je čakala njune vrnitve, gledala ie češnjo, ki je postajal« iz dneva v dan lepša, in se smehljala. Češnja je bila kot en sam cvet, In še nikoli ni sonce tako sijalo kakor to leto. Niti enkrat ni deževalo med cvetjem. To leto bodo češnje obrodile kakor že dolgo ne. In takrat bosta prišla, ali pa bosta prišla že prej. Pravijo, tla bo vsak čas konec.
Češnja se je začela osipati. In ko se je cvetje skoraj popolnoma osulo, sp se jele po cesti premikati dolge kolone vojakev. To po bili naSi. Marjeti je vriskala duša. Zdaj je bila na oknu, zdaj na cesti. Srce ji je vznemirjeno udarjalo: zdaj. zdaj ga zagledam med kolono vojakov, In ponoči si ni upala zaspati, ker se ie bala, da nc bi takoj
slišala trkanju. In ko jc gledala češnjo, so se ji misli smehljale: »Prehitro boš prišel, moj funt, češeni šc ni. Pa nič ne de, nič nc de. Boš na hodil gledat, kake se bunčice debelijo. Tako kot nekdoi.« In ic šla štet jajca in klobase, ki jih ie hranila zani.
Potem pa ic zvedela, da Franceta ne bo nikoli več.
Blesk njenih oči ie ugasnil. Bilo ji je. kakor bi ji nekdo iztrgal polovico
kot bi le še upala, da ga zagleda med kolono, toda vedela ic. da ga ne bo nikoli več. Povedali so ii, kjer je padel in kod so ga pokopali.
Bunčice na češnji pa so ..postajale debelejše iz dneva v dan ,toda ona tega ni opazila. Preveč se jc zakopala v svojo bolečino, da bi imela smisla še za druge stvari. Kaj bi zdaj s češnjo, ko nc bo Franceta, da bi vprašal: »Mati, ali so žc češnje?« Nikoli več ga nč bo videla, kako še ziblje na vršičku.
Potem se ie spomnila Ivanke. Pravili so, da je nekaj tednov še ne bo. Njej je bilo zaradi tega šc teže, Prav sedaj bi jo najbolj potrebovula. Zaradi Francetove smrti se ii je zdravje še poslabšalo. Toda umreti ne sme. ker bi bilo Ivanki preveč težko, čc bi našla prazno hišo. Ce jc čakala toliko Čuša, b& zdržala še teh nekaj tednov.
In zopet ie začela šteti jajca In klobase. Pripovedovali so, da je v Nemčiji zelo hudo, da našim Hudem niso dali skoraj nič lesti. Reva bo prišla domov vsa sestradana in onemogla. Postregla H bo s cvrtjem in klobasami. In tudi češnje bodo takrat že zrele.
Tako je zopet vsak večer slonela na oknu in saniala. Češnje so postajale iz dneva v dan debelejše. In nekega jutra je opazila, da so nekatere že nekoliko rdeče. Potem so bile vsak dan boli rdeče ln češnja je bila videti kot en sam rdeč cvet, Potem so jele temneti in nazadnje so bile kakor veliko krvave kaplje.
Takrat se je vrnila iz Nemčije sosedova Micka, ki so io pred dvema letoma odgnali skupaj z Ivanko. Ta ie povedala, da je Ivanka umrla v internaciji.
Marjeta bi se skoraj zgrudila ob tei vesti. Bilo ii ie, kakor bi ji nekdo iztrgal še drugo polovico srca. Bolečina jo jc davila do onemoglosti, pa ni mogla potočiti niti ene solze. Njene oči so ostale »uhe in zdele so se še boli udrte ko prej.
JČaprl« »e je v sobo in ie ni bilo več dni na spregled. Bala se ie ljudi, ker se ii ie zdelo, da jo že njihovi pogledi spominiaio na bolečino. Bila je ko razbolela rana, ki se je ne smeš dotakniti.
Ko se ie v sobi vdajala svoii bolečini, so ii včasih oči begnile skozi okno. Na vrtu je videla češnjo. Temnordeči plodovi so bili videti ko težke, krvave kaplje- Ce bi se otroka vr-
srca. Šc je šla kdaj pa kdaj na cesto,
»Saj p#4 (Jovolj ognjena ljubav Jo doma ni nobena...« (S. t-regorfii4)
nila, bi France splezal prav v vršiček, Ivanka pa bi se zibala na spodnji debeli veji.
Ob tei misli ji ie postalo še bolj bridko pri srcu. Pogled na češnio ii je vračal bolečino. Zato je šla in zakrila polknice. Toda njene ugasle oči so zdaj videle tudi skozi polknice-Češnia se ic zibala in vejice so se pripogibale pod težo plodu. Če bi se otroka vrnila, bi France splezal v vr-šček, Ivanka pa bi se zibala na spodnji debeli veji.
Ko ponoči ni mogla spati, io ie nenadoma obšla čudna misel: »Posekati io dam. Čemu bi odslej še rasla, ko Franceta in Ivanke ne bo nikoli več. Jerinčka naprosim, pa io bo podrl.«
Nekoč ie že napravila tak sklep. To ic bilo pred dvema letoma. Ccšnie so komaj icle rdečiti, pa so vojaki že navalili nanjo. Marjeta je kričala nad njimi, naj pustijo njeno češnjo. Toda oni so se ji smejali in se ji rogali. Potem pa ie eden izmed njih pograbil poleno in ga ii zagnal v glavo, da sc ii ie štirinajst dni poznala črna podpluta.
Takrat je sklenila: »Posekati jo dam. Jerinčka naprosim, pa io bo podrl. Ne bodo iedli mojih češenj.« Toda ko sc ie spomnila Franceta in Ivanke, ie zavrgla ta sklep, V duhu iu je gledala, kako žalostna bi bila njuna obraza-ko bi vprašala: »Mati, zakaj ste dali posekati češnjo?«
A zdaj ju ni več in je ne bo nihče več spraševal po češnji. Franceta nc bo in Ivanke nc bo. Naj gre še češnja, zatreti ie treba spomine, ki samo večajo bolečino. r,
»Posekati jo dam^akoj jutri io dam posekati,« jj ie vso tvoč glodalo v duši. in z jutra i ic s tem sklepom tudi vstala. Tod« ko je stopila na vrt, jo je nekaj stisnilo pri srcu. Dolgo ie zrla v češnjo. Tako lepa se ji še nikoli ni zdela. Kaj ni kot en sam temnordeč cvet? Vrh ie silil visoko pod nebo in veje so se košatile na vse strani. Ko po so io vsadili, je bila majhna in drobna. France jo je prinesel v eni roki. Takrat sta bila tudi otroka maj-na in drobna. Skupaj »ta rastla s češnjo, kot bi se kosali med seboj. ^ Nc, ni je mogla dati posekati. Preveč bi ji bilo hudo. ko bi jo videla ležati na tleh. Preživo ii jc še bilo v spominu, kako so vsi trije hodil! gledat, kako se bunčice debelijo.
Pogled ii je bcgnil čez plot in na cesto. Pr! križu »ta stala Slabetov« fantiču izpod klanca. Z velikimi, lačnimi očmi sta strmela v češnjo- Tako »ta včasih strmela France in Ivank« v polne košare češeni z juga, potem sta priletela k njej: »Mam«, češnje,« Obfilo jo je neko čudno ganotje in v očeh so »e ji nabrale solze. To »o bile njene prve solze, odkar je zvedela, da je Ivanka umrl«. In zdelo »e ji je, da ji je laže. Poklicala je fantiča in jima dala lestev. Toda lestev je bila skoraj nepotrebna. Fantiča 6ta plezula ko veverica. V trenutku »ta bila v vršičku. In ko jc gledala starejšega. kako se je zibal v vršičku, »e |l |e zdelo, kot da bi se čas pomaknil nazaj. Včasih »e ie prav tako zibal France.
»Toda Franceta ni več,» io ie spet zgrabila bolečina. Tudi Ivanke ni več. Drugo leto morda tudi n je ne bo. Češnia pa bo ostala. Vsako pomlad, bo vzcvetela in v juniju bo polna temnordečih češenj. Otroci bodo plezali nanjo in kričali: »Češnje, kako so debele in sladke ...«
Da, otroci, Morda bodo bolj srečni, kakor sta bila Ivanka in France, ki st« pomagala njim ustvarjati srečo«
ŠT. PETER NA VAŠINJAH
KULTURNA PRIREDITEV
Dne 26. maju je priredila naša Igralska skupina kulturno prireditev, katere se ie udeležilo nad ISO ljudi.
Po treh uvodnih recitacijah je sle; dila veseloigra »Dva potepuha«. Vsi igralci so zelo dobro podali svoje vloge in Hudie so se kliub temu, da jih tarejo Vsakdan je skrbi, zopet enkrat od srca nasmejali.
Razpoloženje bi prav gotovo bilo se mnogo lepše, če ga ne bi motili čudaški nastopi nekih prenanetežev, ki so skušali z grožnjami preprečiti miren potek prireditve,	Milen«.
T W% C T
PREIZKUSNI KAMEN PRAVIČNEGA IN TRAJNEGA MIRU
Med najvažnejšimi vprašanji, ki jih sedaj pretresa Svet ministrov zunanjih zadev v Parizu, je problem italijansko-jugoslovanske meje in s tem vprašanje Julijske Krajine s Trstom. Zavezniška komisija, ki se je pred kratkim vrnila iz Julijske Krajine, je predložila Svetu štirih različne predloge. Obe prizadeti državi pa sta vztrajali pri svojih predlogih. Do soglasja ni prišlo, zato je Svet četvorice odložil vprašanje za to zasedanje.
Problemi meja so vedno razburjali Evropo. Vselej, kadar se je tak problem rešil v škodo enega naroda, se je kmalu pokazalo, da je tudi v škodo mirnemu razvoju Evrope. Zopet je svet postavljen pred preizkušnjo. Edino pravična rešitev obmejnih vprašanj bo eden izmed temeljev miru, ki si ga kujemo po strahotni vojni.
V okviru avstro-ogrske monarhije le bila Julijska Krajina tako narodnostno kot gospodarsko povezana z deželami monarhije. Zgodovina nam govori o gospodarskem tekmovanju med Trstom in Benetkami, ki so bile italijanska ,uka. Po prvi svetovni vojni je monarhija razpadla in osnovale so se posamezne države. Italija je kot nagrado za sodelp/anje z zavezniki v vojni zahtevala Julijsko Krajino s Trstom in jo po sklepu Rapallske pogodbe tudi dobila. 70(k000 Jugoslovanov je prišlo v okvir italijanske države. Pričela se je politika raznarodovanja. Ukinjene so bile šole, prepovedan verski pouk v materinskem jeziku, prav tako uporaba slovenskega in hr-vatskega jezika v cerkvah in uradih. Likvidirane so Bile gospodarske in kulturne organizacije. Kdor se je upiral politiki raznarodovanja, je prišel v ječo ali koncentracijsko taborišče. psnP.vana tso bila ,P°sebna sodišča. Iz hofraniosti Italiie so prispeli italijanski uradniki in naseljenci, da bi pokrajina dobila italijanski značaj.
Kdo biva tod
Pravični ali krivični predlogi
•Na tem ozermlju živi 970.000 prebivalcev. Od teh jih je 650.000 Jugoslovanov in 320.000 Italijanov ter pripadnikov drugih narodnosti. Polovica Italijanov živi v Trstu, ostali v mestecih vzdolž obale. Drugo prebivalstvo je slovensko in hrratsko, po strukturi predvsem kmetiško, po mestih delavsko in obrtniško. Italijanskih kmetov na tem ozemlju ni.
Preglejmo posamezne predele Julijske Krajine.
Istra. »Italijanski element živi le v predelih zapadne in južne Istre in to v glavnem v mestih. Hrvatsko in slovensko prebivalstvo po vaseh; v mnogih primerih se nahaja neposredno okoli mest. naseljenih z Italijani. Nemogoče je govoriti o jasni narodnostni demarkacijski črti.« To je ugotovila glede Istre mednarodna komisija. Komisija ni niti proučevala drugih področij Istre, za katere je splošno znano, da so čisto hrvaška in da tam Italijanov v splošnem ni. V gospodarskem pogledu je komisija ugotovila, da je v dobi med obema svetovnima vojnama, pod italijansko vlado, kmetijstvo nazadovalo zaradi konkurence v Italiji.
Kar se tiče Trsta, ugotavlja komisija, »je videti, da je središče mesta skoraj popolnoma italijansko, večina predmestij, ki ležijo v neposredni zvezi 7 mestom, imajo slovensko večino, naselja na robu mesta pa so popolnoma slovenska«. V ekonomskem, gospodarskem pogledu pa, da je Trst važno pristanišče za Julijsko Krajino, za dežele donavske kotline in za Srednjo Evropo.
Za Kanalsko dolino je ugotovljeno, da so tamkajšnji Italijani priseljeni po letu 1940. Gorica da je narodnostno (etnično) mešana, da so njena predmestja in okolica slovenska. V gospodarskem oziru je Gorica ▼ glavnem trg za slovenske predele, ki tvorijo zgodovinsko pokrajino Gorice. Za Tržič ugotavlja poročilo, da je to trg in kraj zaposlitve slovenske okolice.
Po sklepu Sveta ministrov iz septembra 1945. leta bi moral doseči predlog meje za razmejitev med Jugoslavijo in Italijo, da pride čim manjše število Jugoslovanov pod Italijo in obratno. Toda po predlogih ameriških kakor angleških in francoskih strokovnjakov temu ne bi bilo tako. Ostalo bi veliko večje število Jugoslovanov v Italiji kakor pa obratno.
Po predlogu ameriških strokovnjakov v komisiji bi na prostoru, ki ga ta predlog prepušča Italiji, po štetju iz leta 1910 (to je po štetju, ki je netočno in neugodno za Jugoslovane) ostalo v Italiji 209.025 Jugoslovanov, v Jugoslaviji pa 55.549 Italijanov. Po štetju iz leta 1945 bi ostalo 277.965 Jugoslovanov v Italiji in 46.584 Italijanov v Jugoslaviji.
Po predlogu britanske delegacije ekspertov (izvedencev) v komisiji bi ostalo na prostoru, ki ga prepušča ta predlog Italiji, po štetju iz leta 1910 188.457 Jugoslovanov Italiji, 83.911 Italijanov pa v Jugoslaviji. Po štetju iz leta 1945 bi ostalo v Italiji 244.404 Jugoslovanov in 49.823 Italijanov v Jugoslaviji
Po predlogu francoskih izvedencev v komisiji bi ostalo na prostoru, ki ga prepušča ta predlog Italiji po štetju iz leta 1910 139.572 Jugoslovanov Italiji in 130.970 Italijanov v Jugoslaviji. Po štetju iz leta 1945 bi ostalo v tem primeru v Italiji 181.947 Jugoslovanov, v Jugoslaviji pa 88.912 Italijanov.
Dalje. Predložene mejne črte trgajo brez vsakega razloga geografsko celoto Julijske Krajine. Postavljajo mejo, ki bi ustvarila nepremagljive težave v gospodarskem in kulturnem razvoju te pokrajine.
Mesto Gorica, ki je stoletja glavno mesto goriške pokrajine, gospodarsko in kulturno središče te pokrajine, bi bila iz nje iztrgana, ker je baje vezana s Furlanijo. Toda Furlanija teži go-
spodarsko k Udinam, mnogo važne jšemu in večjemu središču, medtem ko bi vsa goriška pokrajina ne imela niti enega mesta.
Kraji med Trstom in Tržičem so čisto slovenski, celo po današnjih italijanskih podatkih, in vendar bi morali biti po teh predlogih odtrgani od Jugoslavije.
Predložene mejne črte delijo Istro, trgajo zapadno obalo Istre in sekajo vse povprek rečne doline, ustja rek, ceste, železnice in druge prometne zveze, vodovode od mest, katerim dajejo vodo. Na ta način ogrožajo te črte ves normalni gospodarski razvoj in življenjske pogoje velikega dela istrskega prebivalstva. To je tem bolj nevarno, ker je znano, da so mesta zapadne Istre že doslej pod Italijo neprenehoma propadala in so imela leta 1938 manj prebivalcev kakor leta 1914.
Komu Trst
nik niti politik ni trdil, da je Trst pristanišče Italije.
V zadnjem normalnem letu 1912-13 so bile v prometu Trsta različne dežele takole udeležene: jugoslovanske dežele 34 odstotkov, Avstrija 25,8 odstotkov, Češkoslovaška 20 odstotkov, Madžarska 5,7 odstotkov in Italija s 3 odstotki med zadnjimi. Zaradi teh dejstev so se vlade Češkoslovaške republike, Madžarske in Poljske že izjasnile o svojem stališču do bodoče usode Trsta in smatrajo kot najugodnejšo rešitev za sebe, da Trst pripade Jugoslaviji. Stališče teh vlad je naravno, ker pomeni jugoslovanski Trst zanje eno mejo manj med njimi in Trstom, ker pomeni to procvit Trsta, ker se bo to gotovo ugodno izražalo v tarifah jugoslovanske železnice, luke sa-itd.

me
Prav tako je znano dejstvo, da je bil Trst vedno, pa tudi v času svojega največjega procvita do 1918. leta, izven meja Italije in da potemtakem zemljepisna povezanost s Furlansko nižino ni igrala prav nikake vloge v razvoju Trsta. Nasprotno pa je očitna navezanost Trsta na svoje naravno zaledje. Polfabrikati tržaške predelovalne industrije so služili kot surovine za industrijo v zaledju, in to prav v Sloveniji. Tako rappalska meja kakor tudi gori omenjeni predlogi bodoče razmejitve sekajo ta naravno nastali sistem.
V	moralno političnem oziru moramo ugotovili, da bi s tem dobila Italija mesto, ki je služilo kot osnovno oporišče za njene napade na Jugoslavijo, srednjo Evropo in Balkan; mesto, ki je bilo eno izmed važnih industrijskih središč za pripravo in za izvajanje vojne proti zaveznikom sploh. Komisija sama je ugotovila,'da Trst ni ladjedelnica za trgovsko mornarico Italije, temveč izključno za vojno mornarico.
V	zgodovini je bila Jugoslavija mnogokrat žrtev italijanske agresije, naj-hujše pa v zadnji vojni. Predlagane razmejitve dajejo Italiji vse vojaške prednosti, Jugoslavijo, ki še nikoli ni bila napadalec, pa postavljajo nepo-
sredno pod udar mogočega novega italijanskega napada. Predlagan je nekak koridor skozi živo meso slovenskega ozemlja in bi bil tako cel narod odrezan od morja, čeprav je naseljen z njegovim prebivalstvom. Ta koridor ima lahko samo en smisel: kot odskočna deska proti Jugoslaviji. Po prejšnji svetovni vojni je bil ustvarjen podoben koridor. To je bil koridor na Danzig. Dan je bil zavezniku Poljski, da se ji odpre dohod do morja. Tu pa se ustvarja koridor, ki zavezniku zapira dostop k morju, ga gospodarsko slabi in v največji meri podpira napadalca.
Za pravičen in trajen mir
Mir, ki se ustvarja, bi moral biti pravičen mir. Moral bi biti tudi trajen. Meje med državami bi morale zavarovati miroljubne narode. Povsod, od japonskih posesti do Porur ja, imajo zavezniki to pred očmi. Isti problem je tu: varnost zaveznika Jugoslavije, ki je bil glavna žrtev italijan-skega napadalca, posebno še, ker za to govore vsa načela — narodnostna, gospodarska, zemljepisna in politična.
Londonski »Observer« od 6. aprila 1919. leta je v zvezi s tem vprašanjem ugotovil tole: »Proti pravici je tudi prirodna ljudska sila nemočna. Orlando in Sonnini naj izvedeta lodonski pakt s svojimi sredstvi, če hočeta, da se do pike izpolni. Tedaj bo Italija postala glavni povzročitelj nove vojne in izgubila bo vse, kar je dobila. Mi smo največji prijatelji Italije in želimo ji veličino in srečo. Toda pravica člo- • veka je enaka za vse kulture in za vse narode. Ko zahteva, da se 700.000 Slovanov kot živina preda iz avstrijskega v italijansko suženjstvo, se Italija poslužuje najhujših nemških metod. Anektirani Jugoslovani se ne bodo nikdar pokorili. Srbi, Hrvati in Slovenci bodo pozabili na vse svoje prepire, da bi iztrgali Jadransko obalo. . Postopali bodo po načelu Cavourja in Mazzinija. Borili se bodo in zmagali bodo, ker je nagon po zedinjenju nepremagljiv. Italija se brani z zgodovinskimi in strateškimi razlogi, toda tudi Nemčija je na ta način vzela Alzacijo. Tako je mislil tudi Metternich. Londonski pakt za Italijo ni zavarovanje, ampak samomor. Načela ali oportunost londonskega pakta bodo usodna za Italijo in za Evropo.«
Zgodovina te vojne je potrdila predvidevanje londonskega časopisa »Ob-serverja«. Pravilna rešitev tega vprašanja pa bo preprečila, da bi bilo potrebno to resnico še tretjič postaviti pred preizkušnjo.
GOSPODARSTVO
I
KAKO NAJ NAŠ KMET ŠČITI SVOJE INTERESE
Najlbistvenejše pri predlaganih razmejitvah je v tem, da prepuščajo največje mesto cele pokrajine — Trst — Italiji. Če bi se to zgodilo, bi imel ta ukrep najtežje gospodarske in politične posledice. Bila pa bi tudi globoka krivica za antifašistično slovensko in italijansko prebivalstvo, ki je 25 let prenašalo fašistični jarem in doprineslo ogromne žrtve ter napore v borbi vseh demokratičnih sil proti fašizmu. Kršilo bi se načelo samoodločb naroda, ki se jc z borbo izjavil in se še danes javno izjavlja za združitev z Jugoslavijo.
Kje na svetu je meja, ki bi trgala takšen narodnostni otok in to proti jasno izraženi volji prebivalstva iz pokrajine, katere sestavni del je, ker je njeno glavno mesto.
Takšna meja bi bila usodna za gospodarsko bodočnost mesta in b: bila težak udarec za tiste pokrajine, katerim je Trst naravna luka in važen sestavni del njihovega industrijskega sistema. Nihče do sedaj, niti znanstve-
Kotoški Slovenci smo skupnost kmetov, malih posestnikov, najemnikov. gozdnih in kmetijskih delavcev ter v manjši meri industrijskih delavcev. Živimo prisiljeno v državi, katere sistem in vlade so že zdavnaj sklenili, da nas prej ko slej likvidirajo, to se pravi kot narod izbrišejo. Če je za kmeta v splošnem potrebna organizacija, da si pribori in zavaruje svoje pravice, je še bolj potrebna za nas, Koroške Slovence, ker si z močno stanovsko organizacijo ne zavarujemo samo gospodarskih interesov, ampak tudi narodni obstoj. Našim sovražnikom je dobro znano, da je treba narod, ki ga hočeš ugonobiti, najprej gospodarsko uničiti, ga odtrgati od rodne zemlje in pognati v tuji svet, kjer se potem kot brezdomec, kot poedi-nec izgubi. Marsikatera zapreka in težava se nam dela, ne toliko, ker smo kmetje, ampak ker smo slovenski kmetje.
Nujna potreba je zato, da se vsi poljedelci. gospodarji in delavci v slovenskem delu Koroške združimo v naši stanovski organizaciji, v »Kmečki zvezi za Slovensko Koroško«.
Ma jhen narod smo, zato je potrebno, da se vsak kmet, najemnik ali delavec zaveda svoje dolžnosti do naše stanovske in narodne skupnosti.
»Kmečka zveza za Slovesko Koroško« je edina upravičena, da govori v imenu slovenskega kmeta. Ona zastopa sleh&rae gospodarske, kulturne in
socialne interese svojih skupin in članov v vseh javnih ustanovah dežele, predvsem v Kmetijski zbornici.
»Kmečko zvezo za Slovensko Koroško« vodijo in zastopajo naši izvoljeni zaupniki, zato je ona pravi izraz ljudske volje. Ona stremi za vsestranskim napredkom srednjega in malega kmeta in najemnika ter za izboljšanjem življenjskih pogojev kmetijskih in gozdnih delavcev. Poleg tega teži za čim ožjo povezanostjo vsega delovnega ljudstva in za splošnim gospodarskim napredkom Slovenske Koroške.
Koroški Slovenci smo bili vedno gospodarsko in socialno izkoriščani po nesocialnih elementih. Vsi sistemi in vlade so podpirali nasilno kolonizacijo Slovenske Koroške po tujerodcih z namenom, da bi slovenski živelj na Koroškem dokončno ugonobili.
Fašizem je prešel k načrtni izselitvi vseh koroških Slovencev, da bi ▼ tujini izginili kakor kaplja v morja. Naše kmečko ljudstvo, stotine izseljenih slovenskih družin na Koroškem je pri tem utrpelo ogromno gospodarsko škodo. Le trdoživosti, delavnosti in skromnosti slovenskega kmeta gre zasluga, da so razdejani domovi kolikor mogoče zopet urejeni.
»Kmečka zveza za Slovensko Koroško« smatra tudi za svojo nalogo, da se bori na odločilnih mestih za popravo vse gospodarske in socialne škode, ki jo je povzročila izselitev na ozem-
1 iu Slovenske Koroške. S svojim delovanjem hoče preprečiti vsako uporabljanje fašističnih, nedemokratičnih metod in si prizadevati, da se izbolj-
šajo življenjski pogoji ne samo našemu kmetu, temveč prav vsemu delovnemu ljudstvu na Slovenskem Koroškem.	Šimen Gros.
NAČELA KMEČKE ZVEZE
ZA SLOVENSKO KOROŠKO
1.	Kmečka zveza za Slovensko Koroško je organizacija kmetov, najemnikov, malih posestnikov, kmetijskih in gozdnih delavcev.
2.	Kmečka zveza za Slovensko Koroško stremi za vsestranskim napredkom srednjega in malega kmeta in najemnika ter za izboljšanjem življenjskih pogojev kmetijskih in gozdnih delavcev, teži za čim ožjo povezanostjo vsega delovnega ljudstva in za splošnim gospodarskim napredkom Slovenske Koroške.
3.	Kmečka zveza za Slovensko Koroško zastopa sleherne gospodarske, gospodarsko-kulturne in socialne interese svojih skupin in članov v vseh
' javnih ustanovah dežele in predvsem v Kmetijski zbornici.
4.	Za dosego teh svojih ciljev se Kmečka zveza za Slovensko Koroško .izjavlja: a) za agrarno reformo, b) za
• popolno popravo gospodarske škode, .povzročene po nacizmu na ozemlju ,Slovenske Koroške, c) za poravnavo
gospodarske in socialne škode, prizadete Slovenski Koroški po zapostavljanju njenih interesov s strani vseh bivših deželnih oblasti in ustanov, d) za socialno zavarovanje kmetijskega in gozdnega delavstva, c) za starostno in nezgodno zavarovanje kmetov in najemnikov, f) za vsestransko povzdi-go zadružništva na Slovenskem Koroškem, g) za gospodarsko-kulturno po-vzdigo poljedelstva s pomočjo strokovnega šolstva, tečajev, knjig, časopisov in praktičnega proučevanja poljedelstva drugih držav, h) za gospodarsko strokovno naobrazbo naraščaja.
5.	Kmečka zveza za Slovensko Koroško se bo dosledno z vsemi sredstvi borila proti: a) gospodarskemu in socialnemu izkoriščanju Slov. Koro-roške po nesocialnih elementih, b) nasilni kolonizaciji Slovenske Koroške po tujerodnih elementih, c; vsakomur, ki bi kršil enakopravnost. gospodarskih in socialnih interesov vsega delovnega ljudstva Slovenske Koroške.
Evropsko gospodarstvo po dobrem letu miru
Druga svetovna vojna je večini evropskih držav prizadejala veliko več-, f jo gospodarsko škodo kakor pa vojna ^1914 do 1918. Obnova evropskega gospodarstva je tedaj trajala kakih šest do sedem let. Kakšni pa so dosedanji , uspehi enoletne obnove v drugi svetovni vojni razrušenega gospodarstva ‘in kakšni so izgledi za bodočnost? Razume se, da zaenkrat še ni mogoče podati celotnega pregleda, temveč samo približno sliko gospodarskega položaja.	I
Predvsem je treba opozoriti na velikansko razliko v gospodarskem položaju posameznih evropskih dežel. Ta je nastala v prvi vrsti kot posledica vojnih razdejanj in zaradi pustošenj nemških okupatorjev. V obeh primerih so bile razne evropske dežele zelo različno prizadete.
; j Resnično stanje danes pokazuje, da obnova ni odvisna samo od veličine razdejanj, temveč prav tako tudi od političnih in socialnih razmer v dotični deželi.
Dežele kot Francija, Belgija in Holandska imajo gotove gospodarske prednosti, zaradi kateri jim je obnova zagotovljena. One si lahko nabavljajo surovine in deloma tudi živila iz kolonij, poleg tega razpolagajo z znatnimi zakladi zlata in, tujih valut, s katerimi lahko plačujejo uvoz potrebnega blaga. Druge evropske države takih možnosti nimajo, pa so zato prisiljene, da plačujejo uvoženo blago z lastnim izvozom, ali pa da se omejijo samo na pošiljke UNRRA-c. Poleg tega imajo gori omenjene države možnost, da dobijo velike kredite v ZDA, v Angliji in Kanadi. Razume se, da so v teh deželah težave obnove veliko manjše. Edina resnejša ovira je vprašanje prehrane in transporta.
Obnova Francije bi bila znatno uspešnejša, če bi ne bilo težav socialnopolitičnega značaja. Velekapital sabotira poskuse, ki hočejo urediti državne finance in zagotoviti povečano proizvodnjo v nacionalizirani industriji ter pravično razdelitev blaga.
PREŽIHOV VORANC	T
ČE ŽILA NOJ DRAVA NAZAJ POTACO...
2
Obiskal sem te. France Reichmann, Jesenik — prijatelj moj iz mladih let r— na pokopališču v Lipi. Stojim ob grobu, v katerem poslušaš zvonjenje, kateremu si prisluškoval v življenju! Tvoja slika gleda vame, tista je, ko sva ae šla skupaj slikat v Ljubljani pred dvajsetimi leti. Od takrat se nisva videla več. Vojna ti je izpila dušo in kri, prišel si le toliko domov, da si umrl, da počivaš v Lipi in neprenehoma poslušaš svoje zvonove. Ko si izdihnil, se je podrla gora, cela Lipa se je zamajala in potopljeni zvon je zapel, da se je slišalo po vsej deželi Drabosnja-kovi. Tako si bil velik, da se še danes čuti tvoja praznota, akoravno so tvoje kosti že davno bele in mehke. Najboljši moj prijatelj si bil. čeprav je bilo najino srečanje kratko in mimogrede. Ker sem te poznal, sc tolažim samo s tem, da ti je smrt prihranila veliko bol, ki bi te bila zadela. Ker sem te imel neskončno rad, ti privoščim rano smrt, ker si vzel slovo od svoje Lipe ravno ob vzhajajoči zori in te mrak ni našel več med živimi...
Srečno, France!
Fale v Lipi je vedno stari, nepoboljšljivi Fale, ima dvojezičen napis kljubovalno še iz predvojnih časov, kakor bi prevratna doba zanj ne obstajala. pije in se prepira z nasprotniki. On sam in njegova hiša, postavljena na najprometnejšo točko Lipe, je živa ironija vsem »slovensko govorečim« Nemcem Šumijevega porekla.
Njegov sorodnik Falle je avstromar-ksist, poslanec. Vlečeta vsak na svojo stran. »Rdeči« Falle si je postavil pri koroških osvobodilnih bojih spomenik, nič manjšega kakor Heimatbund. Vpregel je vse delavstvo, izstradano in povaljano v močvirju Piave in v prahu balkanskih gora v avstrijske republikanske gare in ga pognal še enkrat v klanje, da se revolucionarni duh teh mas ne izmuzne kot strašilo za preplašene purgarje. In če se klanje nadaljuje po berlinskih ulicah, zakaj bi se po koroških pašnikih ne? Falle se je spremenil v Scheidemanna. Mali mož na prste stopi... In ko je cela dežela bila v plamenu, je Falle izlil nad pogoriščem poln žehtar av-stromarksističega »internacionaliz-ma«. Postal je sveti Florijan, ker so mu skoraj vsi takratni odločilni mnogoštevilni rdeči ognjegasci medtem ušli pod zastavo Heimwehra, kjer pridejo njih svetinje, podeljene za ma-sakriranje srbskih ženš in otrok in za rezanje brad gališkim popom, vsekakor bolj do izraza, ako defilirajo pred postavnim žrebcem gospoda Majer-Kajbiča. kakor pa pred žehtarjem Falletovim.
3
Iskal sem grob Drabosnjakov, a ga nisem našel. Rodil se je menda v Lipi, živel je v Drabosnjah, pasijonske igre je igral v Kostanjah, umrl pa je baje v Domačalah in je pokopan v Umber-gu pri podružnici.
Drabosnjak je bil revolucionar. Ko-
Črna borza na živilskem trgu in špekulacija v Franciji prav resno ogrožata ureditev gospodarstva.
Prav tako ovirajo nazadnjaški elementi gospodarsko obnovo v Italiji.
Položaj v tej deželi je tem slabši, ker ji manjkajo važne surovine in gorivo. Pomoč, ki jo Italija prejema iz tujine, nikakor ne zadošča potrebam dežele, to tembolj, ker se na njenem ozemlju še vedno nahajajo številne zasedbene čete, ki v precejšnji meri izkoriščajo krajevne rezerve. Zaradi pomanjkanja surovin in goriva velik del italijanske industrije sploh ne dela in v deželi je že do dva milijona brezposelnih. Tudi poljedelstvo se zaradi pomanjkanja umetnih gnojil in poljedelskega orodja bori z velikimi težavami.
Se veliko težji je gospodarski položaj v Grčiji. Tu so inflacija, draginja in lakota dosegle že prav nevarne meje. Pomoč UNRRA-e ne prihaja na pravo mesto, ker reakcionarni oblastniki sami trgujejo z živili in jih večkrat posredujejo raznim špekulantom.
Drugačen je položaj v Jugoslaviji. Čeprav je dežela zaradi vojne hudo trpela, se zelo hitro in uspešno obnavlja. Maršal Tito je izjavil, da bo jugoslovanska industrija še v letu 1946. dosegla predvojno višino. Tudi ustalitev cen in borba proti inflaciji uspešno napredujeta. Prav tako se uspešno premagujejo težave pri obnovi poljedelstva.
Tudi Bolgarija je dosegla kar lepe uspehe v obnovi.
Na Poljskem zaradi neizmernih razdejanj še ni bilo mogoče ustaliti gospodarskega življenja, predvsem ne na področju javnih financ in ccn. V marsikaterem pogledu pa je demokratična Poljska dosegla prav lepe uspehe, predvsem kar se tiče proizvodnje premoga in jekla, razvoja v tekstilni industriji in ureditve transporta. Razdelitev veleposestev pa tvori solidno podlago za utrditev kmečkega gospodarstva.
V'Romuniji in na Madžarskem reakcija zelo zavira obnovo, ker si prizadeva. da bi preprečila agrarno reformo in nacionalizacijo^ industrije,,V zadnjem času pa se je vseeno gospodarstvo obeh obmejnih dežel močno popravilo.
Medsebojna odvisnost med političnim dogajanjem in gospodarsko ob-’ novo se posebno očitno kaže v Nemčiji. Čeprav je bilo sovjetsko zasedbeno področje najbolj hudo razdejano, se tu že jasno lahko opaža gospodarski preporod. Tu se težave preskrbe z živili uspešneje premagujejo, mi-
pal je oplaze po njivah drabosnjaških in delal »rajme«,- igral pasijonske igre in napravil tiskarno v kajži: tiskarno mu je razbila s kiji avstrijska policija in mu zažgala plod njegovoga truda in dela na grmadi, njega pa vtaknila v ječo, čeprav so njegovi rajmi peli slavo Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji. Posestvo mu je propadlo in umrl je ubit telesno in duševno. Ali bil je revolucionar, ker se je drznil pred več ko sto petdesetimi leti ustanoviti tiskarno, podzemeljsko tiskarno. ter tiskati in pisati slovensko narečje. Drabosnjak je predznamenje nove dobe, blisk na obzorju, ki je švignil iz teme in ugasnil brez plamena, zadušen v morju privilegiranega avstrijskega in nemškega, nemškega in avstrijskega dvornega birokratizma, ki je hotel iz kulture napraviti arhiv plešastih pismoukov, iz svobode pašnik bradatih kozlov, ki sproti pogrizejo vsak poganjek in ga vržejo neprebavljenega od sebe, na vse pa postaviti najmanj tisoč ton težki bronasti spomenik skupine lintvcrnov, ki kljujejo in bruhajo vodo ... Zato tudi koroški VVutte Drabosnjaka ne pozna, ker na skromnih spominkih, ki so še ostali, ni rogovilastih pečatov s kačami, kremplji in hudičem. Kar zgodovina ni povezala s temi pečati, ni zgodovina, ni dokument — to je revolucija tudi za Wutteja. Drabos-njak pa je vendar vstal, povedal svoje in izginil v domačalske lesove.
Profesor Kotnik, ki je pred vojno zbiral pri kostanjskih hribih zadnje ostanke Drabosn jaka po svislih in kaj-žah, mu je hotel na Drabosnah postaviti spomenik — tam, kjer je vozil
rovna industrija se spet oživlja in poljedelstvo se popravlja s pomočjo agrarne reforme. Brez dvoma je še na vseh gospodarskih področjih veliko nerešenih vprašanj. Vendar pa je jasno, da ni več nevarnosti za gospodarsko katastrofo in da so položeni temelji za ustaljeno gospodarsko življenje. Treba je priznati, da so bili tu v kratkem času enega leta doseženi zelo veliki uspehi.
Avstrija bi lahko služila kot nasproten zgled. Vsi poskusi naprednih skupin, da bi poživili avstrijsko gospodarstvo po novih socialnih načelih, so doslej izpodletcli. Čeprav avstrijska industrija zaradi vojnih dogodkov ni bila prehudo prizadeta, po enem letu mirovne proizvodnje ni mogoče dobiti ne v prosti prodaji in ne na karte najbolj vsakdanjih potrebščin.
Iz tega kratkega pregleda se lahko sklepa, da je v evropskih deželah uspeh gospodarske obnove v veliki meri odvisen od njihovega političnega razvoja.
Dežele z novo demokracijo — kot Poljska, Jugoslavija, Bolgarija, Češkoslovaška in druge — se ne glede na neizmerno večja opustošenja obnavljajo veliko hitreje in s trajnejšim uspehom kakor dežele, katerih politični ustroj se po drugi svetovni vojni ni bistveno spremenil.
Hkrati pa je prvo leto gospodarske obnove v Evropi pokazalo'nedvomne prednosti načrtnega gospodarstva, kakor je uresničeno v Sovjetski zvezi.
Vodilne industrijske države zapad-ne Evrope so ši zastavile kot nadaljnji cilj bodočnosti, da dosežejo predvojno stanje. Sovjetska zveza pa vse drugače rešuje povojne gospodarske naloge. Ne obnavlja samo razdejanega, ampak ustvarja povsem novo in hoče s tem daleč prekositi prevojno raven.
iniiiiimiiiiiuiiifiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiuiiiHniiiiitiiiiiiiniiiiiiiimmumiiimimiiiimiiiimiimnm
KAJ DELAJO KMEČKE ŽENE V SLOVENIJI
S Krškega polia so nemški okupatorji v letu 1941 izselili vse domače preblvalstVo in naselili po najfepših posestvih svoje ljudi, ki pa so zemljo popolnoma zanemarili. — Že lansko leto so bile osnovane mladinske delovne brigade, ki so pomagale vračajočim se izšel iencem obdelovati zemljo. —' V času pomladanske setve in težkih mesecev pa so se posebno izkazale žene bližnjih in daljnih vosi, ki so zbirale za izseljeniški pas predvsem razna semena, pa tudi hrano in denar.
gnoi po .njivah in kjer kajža, ki jc bila v njej tiskarna, še stoji. Pomagati so mu hoteli domačini, ki živijo okrog Drabosen — ali prišel je prevrat in Drabosnjak je ostal brez spomenika. Medtem jc nabruhal lintvern iz svojega žrela celo jezero, Drabosnjaku so nataknili \Vutteji. Šumiji, Vrani potopljeni zvon še enkrat na glavo in poveznili vse skupaj še globlje v jezero.
Tavam po stezah drabosnjaških, hodim po Kostanjah, Domačalah, hodim po pokopališčih in berem table: Jeliči, Tavšiči imajo napise nemške, Bajsi in Kollerji pa slovenske. Kuh-ler na Kostanjah se smehlja. Ima knjižnico, posojilnico, kar stari ljudje pomnijo, sc narodna meja z vrha Osojščice n: premaknila. On je Korošec, smehlja se in njegov smeh je fatalističen. »V občini imamo od deset tri zastopnike, fara ima 900 duš, 100 je Nemcev. Mogoče prihodnjič ne dobimo več treh.« Pripoveduje, da so jim Nemci hoteli vzeti posojilnico na občnem zboru, ali niso mogli. Potem so skušali ustanoviti svojo, ali tudi te niso mogli. Ni kapitala! — Čuden svet! Kaj je potem moč? In kje je tista moč? Kuhler skomizgne z rameni in pogleda preko svojih njiv, kjer raste krasna ozimina, zamišljeno proti Podjuni. V Domačalah jc Marašek, župnik in padar. Prej je bil na Strmcu, ali prevratna doba ga je spravila v okrilje domačalskega gradu. Na Strmcu je kmetoval in mu ni ostalo niti repa, čeprav je imel poleg kmetije še »plačo«. Komaj da je odpesel pete. Sedaj mašuje redno vsako jutro v grajski kapelici, ki se imenuje župna
NAŠA »ŽENA
PRAVICI MORA BITI ZADOŠČENO
(Izvleček iz govora Frančiške Slugove na spominski dan žrtev fašizma v Ce» lovcu, 15. aprila 1946.)
Gema Hafner:
Jz materinega venca
Mati, kako lepo je bilo takrat.
ko hodili sva na božjo pot, ne vem, je mar res bila to božja pot... bili sva sami.
Pred nama dremala je prostrana ravan vsa v vijoličasti luči, umiral je dan in brisal jasne obrise.
Bili sva utrujeni, a cesta pred nama kot nit brez konca. Sedla si na cestni kamen — jaz k
tvojim nogam, zajokala bi bila najraje — a bilo me
je sram!
Mati, kje si, kje, da kot nekdaj stisnem se k tvojim nogam!
Cesta je danes moj dom, nikjer ni ' obmejnega kamna, ne vračam se z božje poti. a v duši brezmejna bol mi drhti...
Mati, ko bi le mogla, ko bi le mogla,
kakor takrat
položiti glavo ti v naročje,
mati, ko bi le mogla, kakor takrat,
biti tvoj majhen, prav majhen otrok.
Če pomislimo nazaj na vse gorje, ki nas je zadelo v teh letih preganjani, se nam zdi skoraj nemogoče, da smo vse to prestali. Kakor naši možje in sinovi, smo tudi me žene, matere in dekleta doživele vso težo trpljenja, ki nam ga je prinesel nemški fašizem. Brezobzirno je Hitlerjev režim pregnal koroške žene z otroki vred v tujino. Prav tako so se s koroškimi ženami. materami in dekleti polnile gestapovske ječe in koncentracijska taborišča. Mnogo naših žena in deklet se je v vrstah partizanov z orožjem v roki borilo za osvoboditev domovine. Kadar govorimo o žrtvah Hitlerjevega nasilja, se s spoštovanjem spominjamo vseh tistih mater, žena in deklet, ki so darovale svoja življenja za svo-
bodo in lepšo bodočnost svojega naroda.
Ne sme Se več zgoditi, da bi koroške Slovence selili z njihove lastne zemlje, prepojene s krvjo njenih najboljših sinov. Na tej zemlji smo se borili in trpeli, na njej hočemo uživati svoje pravice in svobodo, za katero smo se borili.
Nikdar več se ne sme ponoviti, da bi materam trgali njihove otroke z naročij in jih pošiljali v taborišča smrti!
Koroške Slovenke, ki smo pretrpele toliko gorja in žrtvovale toliko svojih najdražjih sinov in hčera, me zahtevamo skupno z avstrijskimi žrtvami nacizma, da se zločinci kot Rainer, Maier - Kaibitsch in njuni pomagači, ki so zakrivili to gorje, sodijo pred ljudskim sodiščem za svoje zločine. Pravici mora biti zadoščeno!

Ena izmed mnogih
Mrzlo januarsko nebo se boči nad mestnimi hišami. Temne in tihe so ozke ulice. Za mestom šumi reka. Valovi udarjajo ob lesene stebre mostu. Voda tiho liže vznožje visokega obzidja jetnišnice.
V tesni kletni celici sedi na prični mlado dekle. Tema in mraz prodirata v dušo. Obup in strah sta v srcu, dekle strmi s praznimi očmi v gosto temo. Dneve in tedne že ždi v ječi — obdolžili so jo, da ima zveze z »banditi«. Pretepali so jo, da je obležala nezavestna in se po nekaj dni ni mogla ganiti. Potem so jo skušali omečiti z gladom. Besnela je po celici od lakote, grizla si je roke, da so krvavele, in je nazadnje brez moči obležala na golih tleh. Ubiti bi se dala takrat za košček kruha — povedala pa' ni' ničesar.
Ni več štela dni, ne tednov, vedela je samo, da je sedaj zima, ker jo je tako grozno zeblo. Ko so se zaprla za njo vrata jetnišnice, so na poljih za mestom kmetje želi žito. Večkrat se ji je zdelo, da sanja, da ni zaprta, da stopa po tisti znani gorski poti, da vidi modro nebo. sliši šumenje goz-
dov in govori s partizani. Pa io je zbudila topa bolečina v želodcu, zavedla se je golih in vlažnih zidov, tesnega, z deskami zabitega okenca in svoje nesreče.
In današnje zasliševanje je bilo najhujše. Tisti suhi, črni gestapovec ji je z očitno naslado zabrusil v obraz: »Da boš vedela, vindiška psica, naša slavna vojska oblega Stalingrad in vse vaše prenapete vseslovanske ideje in blazne neumnosti so s tem dokončno poteptane v prah!« Potem je še nekaj govoril, ona pa ni mogla dojeti več smisla njegovih besed. In sedaj ždi že nekaj ur nepremično ter ne more na noben način ver jeti, da je to res. Razum ji pravi, da je vse zaman, da mora vse propasti, da je zaman vsa borba, vse žrtve, da bodo poginili vsi aaši fantje po gozdovih, in da naj rajši prizna gestapovcem, kar že tako dolgo izsiljujejo iz nje. Srce pa se upira vsem golim, grenko prepričevalnim dejstvom, noče verjeti in upa, vedno bolj upa.'.. Ihti njeno ubogo, preplašeno srce, roti in prosi na j višje sile, naj ji pomagajo. Bog, samo še enkrat občutiti svobodo, samo še enkrat
cerkev — sam, dela Žnidaršičeve in druge panje, stiska sokc in bere »Narodne listi«. Iščem na pokopališču, kje je pokopan dekan Schaubach. Vem, da je več desetletij bil doma-Čalski dekan, a na pokopališču ni duha ne sluha po njegovem grobu.
»Ko sem prišel v Domačale, sem skušal med fhrani zbrati vsaj za križ, dobil sem pa vsega komaj 26 šilingov. Schaubach je imel tako hudo kuharico. da se je zamerila vsem faranom in zato nima niti križa na grobu,« mi je pripovedoval Marašek.
Po vsej priliki so Domačale, skrite v sence smrečja in jagnjedov, zatočišče in počivališče čudne plemenitaške zmesi. Na pokopališču, ki ima komaj tri slovenske napise, najdeš grobnice raznih grofov Wagenšpergov. Rosen-bergov, Karolyjev. ki hodijo kot eksponenti različnih obubožanih vej svojih mogočnih rodbin umirati v ta zapuščeni kot z zanemarjenim gradom in prav takim parkom, ki se razprostira ob nekdanji rimski cesti.
Čudim se Marašku ob trditvi, da pridiguje le enkrat na mesec nemški — že od nekdaj stara navada, drugače je cerkveni jezik slovenski. Ali ko grem po vasi, skoraj ne čujem slovenske besede.
Strmec s svojimi skalami, s svojim Šentjurjem se dviga kakor čelo iz dežele Drabosn jakove. Dve mogočni, navpično padajoči skali, ločeni med seboj po globokem in ozkem rovu, prehajata proti Kostanjam v valovito pogričevje, pokrito s smrekovimi lesovi nekdanjega Strmškega vlastelin-stva. Na vzhodni skali je Šentjur ji, na zahodni razvalina; vse skupaj pa je po ljudski pripovedki ostanek starega
gradišča s poezijo jam, belih kač, ajdovskih templjev in deklic. Na gradišču stanuje in samotari tesar. Pravo orlovo gnezdo! Ne vidim žive duše; ko se spomnim, koliko sto in stoletij je že dahnilo preko teh skal in strmin, od legionarjev rimske ceste, ki so ostavili viden znak svojega gospostva in redkih izkopaninah, mimo Borutovih županov, ki so si postavili tod častilnice svojih bogov, naselili svoje poljedelce po obronkih teh gričev in po ravnih poljih desno in levo, a so morali svoje taborišče prepustiti bavarskim spreobračevalcem in izginiti iz zgodovine ali pa nastopiti z novimi imeni in novim duhom, ko gledam selišča, ki so ostala ohran jena do današnjega dne, do najnovejših časov, ki so pregnali od tod še zadnje sledove oportunizma in nasilja ter ga prenesli v vasi pod skalami — vidim in čutim da je Drabosnjak živel in umiral tod od nekdaj in da živi še sedaj. Tu na teh skalah je poslušal Drabos-njak evangelij in sveto pismo ob nedeljah in ga presajal potem v svoje rajme in obnavljal ob pasijonu v Ko-stanjah. Ves Gornji Rož leži odkrit pod skalami, v pepelnatem azuru leži pod stenami Babe. Petelina in Golice dežela Miklove Zale. izdane žene, Šentjakob, Leše Janežičeve, Svatnc, dravski pesek se skrije in pokaže, Žila, Dobrač, moten blesk Vrbskega jezera Hodiško jezero, obzorje Podjune, Obir, Peca in Svinja. Čisto blizu spodaj so vasice Trnovlje, Mali Strmec, Braniče, čim dalje od Vrbe. tem bolj tihe, neznatne, tem manj barvite, ali tem bolj izrazite, jedre, polne in lepše...
(Nadaljevanje)
dihati sveži zrak! To razjedajoče hrepenenje po svobodi poznajo samo tisti, ki so bili sami že kdaj zaprti, kdo drugi ne more tega nikoli dojeti! Tak črn brezup je v njenem srcu, da ji je umreti. Nenadoma pa se je zdramila iz otopelosti in po dolgih dneh spet občutila ves goli obup svojega položaja. In to je bilo tisočkrat hujše kakor tisto topo ždenje in strmenje v prazno. Kako dolgo bo še tu? Bo li ostala živa in zdrava po vseh trpinčenjih, ki jih ima za sabo? Kaj je doma s starši in obema sestrama? In njen Ivo, živi li še njen partizan?
Minili so dolgi, dolgi tedni, ko so gestapovci izpustili dekle Jano na svobodo. Ni mogla razumeti, da je to res in neznanska slabost jo je obšla, ko se je znašla med zelenimi kostanji. Vse je bilo v cvetju — pomlad, zelenje in svoboda! Jana se jc platno ozrla, če je morda kdo ne zasleduje. Rada bi tekla proti domu. pa ni mogla. Mrzel pot je oblival njeno shujšano telo. Dom, njen dom! Da je le enkrat doživela ta trenutek, ko bo mogla pozdraviti svoje ljube! In potem, po nekaj minutah so njena ušesa slišala tisto grozno, nepojmljivo resnico — mati je pred nekaj dnevi umrla za jetiko. Jana je vsa trda sedela na stolu in poslušala očeta, ki je ves »ključen pokašljeval po hiši. Sester tudi ni doma. Morali sta na delo v neko tovarno daleč gori v Nemčijo. Jana je nenadoma zajokala in solze so lile, kakor še nikoli v njenem življenju. Bliskovito se je v vsej svoji bolečini spomnila na trenutek, ko je v gestapovski pisarni podpisovala akt, da bo odslej naprej gestapovcem poračala vse, kar koli bi jih utegnilo zanimati. Divja, trmasta radost je zavladala v njenem srcu: »Nikoli me ne boste videli, nikoli več!«
Drugi dan je Jana izginila iz mesta.
Maj 19451 Jana hodi po osvobojenem mestu. Malce ji je nerodno po tako dolgem času spet postavljati korake po mestnem tlaku. Ozira se po razvalinah porušenih hiš, ▼ srečne obraze ljudi, na zastave, okrašena okna, pozdravlja se s svojimi tovariši — partizani Čisto sama je sedaj na svetu. Bolehnega očeta so ji odvlekli v nemško koncentracijsko taborišče, pa je že med prevozom umrl, obe sestri je izgubila pri bombnem napadu na tovarno, kjer sta delali. Nobenega sorodnika nima več partizanka Jana, tudi njen Ivo ie padel v Karavankah. Trd je njen obraz in tudi njena usta se malokdaj nasmehnejo. Oči pa so mrzle, nevaren lesk je v njih. ker jih zastirajo sence umrlih, padlih.
Jana zamišljeno opazuje dve majhni deklici, ki se ji med živahnim čebljanjem vedno boli bližata. Ko sta tik nje, jo strumno in z žarečimi očmi pozdravita: »Zdravo!« Jana se skloni k njima in po dolgem času spet solze orosijo njene lepe, temne oči, ki so videle že toliko gorja, krvi in groze. Nežno poboža deklici po glavi in ▼ njenem srcu je en sam glasen krik: »Vaša ie bodočnost, mladina, mi se nismo zaman borili!«
TAKE SO KOROŠICE...
V	času neizprosnega boja koroške-* ga ljudstva za svoj življenjski obsta-nek so žene neštetokrat mimogrede pomagale partizanom:
Naši fantje oprezujejo v grmovja nad cesto, ki jo morajo prekoračiti Pa jih zapazi kmečka žena in hiti k njim: »Počakajte, grem jaz pogledat, če ni Nemcev kje doli na cesti!« In si zadene koš na ramena, pa hajdi, po cesti. Na ovinku pa zamahne partizanom: »Brez skrbi! Kar naprej!«
... IN DRUG PRIMER
V	visokem snegu se muči patrulja po stopinjah enega samega človeka že dolge, dolge ure. Deset ur traja naporna pot, ki vodi do samotne kolibe. Tu se suši pri ognju žena-kurirka, ki je prva gazila sneg čez visoko goro.
kaj je doprinesla
PRIMORKA!
Koliko so žrtvovale žene Slovenskega Primorja za osvoboditev teptane domovine, nam priča primer Frančiške Č r n o 1 o g a r j e v e , ki ie znana po vsej nrimorski zemlji. Njeni štirje . sinovi so že v prvih dveh letih vojne darovali svoja mlada življenja za svobodo. Mož je podlegel v koncentra-^ cijskem taborišču, enako brat. ki je* bil pri zasliševanjih nečloveško mučen, obsojen na smrt, pomiloščen in poslan v taborišče. 2e leta 1943 ji je bilo uničeno vse premoženje in požgan dom.
In primorska zemlja je rodila še nešteto enako hrabrih in neustrašenih slovenskih žena!
ZANIMIVOSTI •
Puščave bodo spet oživele
V kulturnih državah postaja vedno večja gneča; ljudem zmanjkuje prostora. Toda če hočemo govoriti pravilneje, moramo reči, da ne zmanjkuje ljudem prav za prav prostora, ampak le plodne poljedelske zemlje, Ta zadrega postaja hujša in hujša posebno na evropskem zapadu, medtem ko imamo na vzhodu in jugovzhodu Slovani še dovolj zemlje. To je eden izmed prvotnih vzrokov, da silijo Nemci tako trdovratno na slovanski svet. Pravimo, eden izmed vzrokov, zakaj Nemce je gnal preko meja tndi njihov plemenski napuh, ki ni hotel priznati slovanskih narodom pravice do zemlje, na kateri žive, in do kruha, ki si ga sami pridelajo. Da, Slovani so pridni poljedelci, toda Hitler je povel dal svojemu ošabnemu narodu, da so slovanski poljedelci ustvarjeni za sužnje, Germani pa za njihove gospodarje. No. naša pravda ie danes dognana in se je odločilo tako, da je našel Hitler v morju slovanskih narodov sa-« mo peščico hlapcev in da bodo jedli Slovani še naprej svoj kruh, svobodni gospodarji na svoji prostrani zemlji,
Ali bo glad po plodni zemlji vedno večji? Pred nami se dviga podoba bodočnosti, ki nam govori, da se bodo plodna tla razširila tudi na kameniti svet in v puščave. Bodoče poljedelstvo ne bo nič več neizogibno navezano na orno zemljo, ampak se bo razvijalo lahko tudi na neplodnih tleh povsod tam, kjer je prostora, sonca in vode. V afriški puščavi Sahari jo na primer dovolj prostora in sonca, vode pa dobimo lahko iz podzemeljskih rek in jezer, ki .jih je v Sahari dovolj. Namesto gred si mislimo plitve bazene, napolnjene s peskom, skozi katerega se preceja voda z raztot* ljenimi hranilnimi snovmi. Pesek preprečuje preveliko izhlapevanje, obenem pa daje koreninam tudi trdnoi oporo. Sonca pa je v puščavi mnogokrat toliko, da bi imeli lahko tri žetveži
Bilčica
Jaz z bilko sem pripet na tla domacaj kaj neki me ta modrijan uči!
Naj svet se s tabo vred še bolj
prevrača,
ta moja drobna bilčica drži.
O. ŽupančSS
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik lista# dr. Matevž Scharwitzl, Wien XVI, Ottakrirut gersrasse 83. — Tiska: »Globus«, Zeitungs-* Druck« und Vcrlagsanstalt G. m. b. H., Wienl, Fleischmarkt 3—5.