446
KRONIKA.
stvu, in je s pomočjo naših zaveznikov in prijateljev, najbolj pa s svojo odločnostjo in s svojimi čudovitimi napori enkrat za vselej stresel s sebe tuji jarem in se ujedinil v našo kraljevino, trdno odločen, da svoje edinstvo in svojo svobodo neguje in čuva bolj ko vse drugo na svetu.
V veliki in težki borbi za obstanek so morali naši Slovenci prenašati neprimerne napore ves čas, odkar so prišli v te kraje. Vi, bratje moji, ste stali celih petnajst stoletij na mrtvi straži za našo skupno obrambo pred najljutejšimi napadavci. V tem predolgem času ste morali korak za korakom popuščati od svoje dedovine: toda delali ste to le za ceno ljute borbe in velikih žrtev za^ napadavca. V tem neprestanem boju ste od dne do dne bolj jekleneli in po pravici se lahko reče, da je na ta način vaša odporna sila neprestano rastla. Okrepila se je posebno tedaj, ko so se vaši predniki jasno zavedli, da je vaša in naša , skupna narodna rešitev v sporazumu in slogi z vašimi brati  Hrvati in Srbi.
Tako je logično prišlo, da so Kopitar in Miklošič, Prešeren in Gregorčič bili med prvimi in najbolj prepričanimi borci jugoslovanske misli in da je pre- *f-l& zgodaj umrli Krek ^predložil program našega narodnega edinstva sredi germanskega Dunaja in ha veliko iznenadenje Evrope in to v najbolj kritičnem trenutku svetovne vojske. Svetovni areopag, ki bi moral po svojih svečanih obljubah za-jamČiti svobodo malim narodom in jim dati enake pravice kakor velikim, ni /^A O ravnal pravično z nami, najmanj pa z vami Slovenci. Dopustil je, da ostane pod tujim jarmom velik del naših najboljših bratov. Pod tem jarmom ostane za zdai še znaten del Srbov in Hrvatov, toda razmeroma največ Slovencev. Tej X/ >3^riv|ci pa ne jno/e biti sojeno jiolgo življenje. Za to nam je porok enaka preteklost drugih delov našega naroda. Najzanesljivejše poroštvo za to pa si moramo ustvariti sami. In ustvarili si ga bomo gotovo, če se skupno lotimo kolikor mogoče umne ureditve naših političnih, prosvetnih in gospodarskih razmer. zagata in napredna, prosvetljena in urejena kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ne bo samo naša zaželjena skupna domovina, ampak obenem in v enaki meri"še zanesljivejše poroštvo naše skupne, še lepše in še popolnejše narodne bodočnosti.
Lotimo se z ljubeznijo tega velikega in vzvišenega dela. Ko bo v naši ožji domovini pravica in svoboda enaka za vse; ko bo orač na njivi, delavec v tovarni, trgovec in obrtnik, meščan in vojak srečen in zadovoljen — in to bodo tudi lahko vsi — potem bo ta sreča obsevala in ogrevala tudi naše brate, ki jim močnejši od nas še niso pustili, da se imenujejo naše državljane. V naši dobi gre človeštvo brez dvoma naproti pravičnejši bodočnosti. Pravica, delo in čas so naši zanesljivi zavezniki, ki jih nikdar ne smemo izgubiti izpred oči. Izkori-ščajmo z vnemo sadove naše svobode — potem mora bodočnost biti naša.
V to ime dvignem svojo čašo in pijem na srečo vseh Slovencev, ki so s težko in mučeniško, toda junaško in vztrajno preteklostjo zaslužili boljšo in sijajnejšo bodočnost. Z združeno močjo jim bomo hoteli in mogli zajamčiti boljšo in sijajnejšo bodočnost. Na to delo vas, gospoda, kličem v imenu svojega vzvišenega roditelja, našega ljubljenega kralja in v imenu vse naše mile domovine."
Angleški glas o nas. „Misao, mesečni časopis za jugoslovensku kulturu", ki jo je v letih 1918. in 1919. izdajal Humphrev Milford* (London, E. C. Amen
* Pri istem založniku so izšla še sledeča dela: 1) Engleska gramatika. Napisali Dragutin Subotid i Nevill Forbes. 1920. 148 str. — 2) Oxford story readers for Serbians (angleški teksti, vsak s posebnim angleško-srbskim slovarčkom — doslej 4 zvezki). — 3) Oxford Serbian plain texts (srbske pripovedke,
NOVE KNJIGE.                                           447
Corner) in ki je doživela šest številk, je prinesla v svoji 6. številki iz peresa Hilde Lorimer daljši članek „Slovenci" (str. 164—174). Pisan je ne samo izredno simpatično, ampak tudi s precejšnjim poznavanjem predmeta, posebno če pomislimo, da je pisan daleč od nas in brez pravih virov in pomagal. Pri obravnavanju starejše dobe se sicer ponavljajo še stare rodoljubne legende (,,u 13. veku jezik im je bio zakonski priznat i njime se govorilo na bečkom dvoru" — str. 165) ali pa je kaj prikrojeno po paralelah v drugih literaturah. Tako nam pisateljica n. pr. pripoveduje, da se je pri nas za časa reformacije „polemička književnost pojavila na slovenačkom na obema stranama" — str. 166. Enako je samo paralela po drugih literaturah, če pravi pisateljica par vrst niže: „kada je početkom 17.sto-leča katolička pobeda bila potpuna, na narodni jezik gledalo se nepovoljno i Bohoričeva gramatika bude zabranjena". V resnici pa je protestantska Dalmatinova biblija služila ne samo našemu največjemu protireformatorju škofu Hrenu, ko je iž nje prepisal svoje ,,Liste in evangelije" (1612), ampak tudi drugim duhovnikom v njihovi pastirski službi, Bohoričeve slovnice drugo izdajo (1715.) pa je priredil kapucin o. Hipolit iz Novega mesta, in tretjo (1758.) neznani jezuit.
Enake netočnosti se kažejo v opisu Cojzovega kroga in ilirske dobe, v kateri je pisateljica naprtila vse to, kar vemo tukaj o Vrazu, katerega niti ne omeni, na rame nedolžnemu Kopitarju, ki je po njenem (str. 169.) ,,nagovorio Vuka, da otpočne stvaranje književuog jezika, koji bi bio zajednički svima granama jugo-slovenske rase" in ki je „voleo, da i Slovenci i Hrvati prime novi književni jezik". Njena sodba o Prešernovem nasprotovanju ilirstvu je sledeča: „Istina je, da Slovenci s jedne strane i Srbo-Hrvati s druge imaju malo teškoče u sporazumevanju, verovatno ne više nego što su imali u 18. veku jedan Englez i jedan Skočanin; i u buduče proces stapanja može iči još dalje. Ali usvajanje Vukovog govora u tridesetim godinama prošloga veka značilo bi prekid sa domačim govorom; ono bi uvuklo u književnost beznadežno izveštačen karakter i učinilo je ne-pristupačnom svima osim učenih (169.)." V tem oddelku kaže „Blajvajs" in še marsikaj drugega, da je pisateljico zapeljala famozna Popovičeva „Jugoslovenska književnost".
Najobširnejši in najboljši del pa je naša zgodovina od 1.1848. do najnovejših dni. Z izredno ljubeznijo in podrobnim znanjem opisuje pisateljica boj za našo politično prostost, za narodno kulturo na dveh frontah in za gospodarsko osamosvojitev in socijalne reforme. .,Kao i u Češko j ishod borbe bilo je unapregjenje vaspitanja i izuzetno mali procent nepismenih megju Slovencima. Težeči da smrve svoje protivnike Nemci su ih samo naoružali i izvežbali za novu borbu (str. 171.)." Vse to je pomoglo k temu, da so danes „Slovenci u"ekonomskem i vaspitnom životu dovoljno sposobni, da obrazuju autonomnu jedinicu u jednoj nezavisnoj državi" (str. 172.).
Zdi se, da je ves članek napisan pod političnim vidikom ,,Masarykovega koridorja". To se kaže kar v začetku članka, kjer pisateljica opisuje, kako smo Slovenci postali „sastavnim delom čehoslovenačke kraljevine pod Samom (627 do 658). Ovaj prvi dodir izmegju Slovenaca i Čeha, mada kratkovečan, vrlo je in« teresantan. Istorija se ponavlja u novim oblicima; još jednom Češi i Slovenci su na putu da obrazuju jedan pojas skoro preko cele Centralne Evrope. Najtešnje
doslej dva zvezka: Veselinovičeva „Večnost" (32 str.) in „Dve pripovetke" od Gjure Jakšica (48 str.) — Obe ti zbirki je uredila Hilda Lorimer, učiteljica klasičnih jezikov na Somerville Collegeu v Oxfordu. Vsa tukaj omenjena dela so natisnjena v latinici.

448
NOVE KNJIGE.
veze kao interesa tako i simpatija sjedinjuju Jugoslaviju sa Čeho-Slovačkom: harmonija i zajednički rad ovih dveju država biče činilac prvoklasne važnosti u razvitku nove Evrope" (str. 165.). Ista misel zazveni tudi na koncu članka: „Iz-loženi zapadnim uticajima više nego i jedna grana Jugoslovena, a politički razdvojeni od svojih hrvatskih saplemenika pod krunom sv. Stevana, oni su imali više prilike za aktivnu političku saradnju sa Cesima nego sa ostalim Jugoslavenima, fakt, koji je od velike važnosti u ovim danima. Ipak njihova svest o srodnosti sa ovim drugima nije nikada iščezla od Napoleonovog doba, i njihova vera u za-jedničku sudbinu stalno je jačala. Svaka od triju velikih jedinica Jugoslavije pruža karakteristične priloge za zajedničku kulturu, koju očekujemo, da se pojavi, žila-vost, javni duh, politička razboritost, koje je kod Slovenaca razvila njihova duga borba sa dva tugja naroda, treba da se pokažu kao element od največe vrednosti u politici nove države."
(PSU ^   NOVE KNJIGE.   —<*
Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici):
Dokumenti o jadranskem vprašanju. (Angleška bela knjiga.) V Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1920. 60 str. 18 K. (Zbirka političnih, gospodarskih in socijal-nih spisov, 6. zv.)
France, Anatole. Kuhinja pri kraljici Gosji nožici. Poslovenil Oton Župančič.
V  Ljubljani, 1920. Zvezna tiskarna. 297 str. 34 K. (Narodna knjižnica, snopič 19—23.)
Jager, Josip. Naša Pavka. Slike iz života jednog djeteta bez majke. Pjesme: Jelke Jager. Cakovac. Medjimurska tiskara. 62 str. 10 K.
Jeran, Fran. Osnovni pojmi opisne geometrije. Ljubljana. Jugoslovanska knjigarna. 1920. 175 str. 38 K.
Jurčič, Josip. Spisi. Uredil dr. Ivan Grafenauer. VI. zv. Doktor Zober. Tugo-mer. V Ljubljani. Jugoslovanska knjigarna. 1919. 212 str. Z doki. 19-2 K.
Levstik, Fran. Poezije. Uredil C. Golar. I. V Ljubljani. Jugoslovanska knjigarna. 140 str. Z doki. 9-6 K.
Levstik, Vladimir. Višnjeva repatica. Satiričen roman. V Ljubljani. Zvezna tiskarna. 1920. 506 str. 40 K.
Melik, Anton. Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev. II. del, 2. snopič.
V  Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1920. Str. 169—313. 21 K. (Pota in cilji, 3. zv.)
Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Knjiga 220. U Zagrebu, 1919. 263 str. 6 K.
Reimmichl. Skrivnost najdenke. Povest. Poslovenil P. II. izdaja. V Ljubljani. Jugoslovanska knjigarna. [1920.] 93 str. Z doki. 9-6 K.
Roba, Stiha. Uredil Franc Milčinski. Risbe Henrika Smrekarja. Ljubljana. Umetniška propaganda. 1920. Folio. 31 str. Vez. 50 K.
Wendel, Hermann. Aus und uber Sudslavien. Berlin. Buchhandlung „Vor-vvarts" (Paul Singer). 1920. lil str. 4-5 Mk.
Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena. Na svijet izdaje Jugo-slavenska akademija znanosti i umjetnosti. Kn. 24. U Zagrebu. 1919. 324 str.