Nekatere tuje rastline, ki je rabimo pri nas
Ljudje pripeljajo k nam na ladijah različnih prirodnin iz daljnih krajev sveta, ki je potem tergovci širijo dalje po naših krajih. Mej stvarmi, ki jih vsaki dan potrebujemo in nosimo iz prodajalnic, jih je mnogo, ki so morale po več sto milj daljni pot prevaliti, predno so dospele k natn. Največ takih tujih priroduin daje nam rastlinstvo. Na nekatere smo se že tako navadili, da bi brez njih izhajati ne mogli, dnige nam zopet olajšujejo naše življenje, ter nam 30 čestokrat tako koristne, da bi celi kraji terpeli veliko škode, ako jih ne bi imeli.
I.
Tam daleč v vročej Arabiji raste drevo, ki je majhno in zmirom zeleno, z navskriž stoječimi širokiini vejami. Liste iaaa podolgaste, in belo lepodišeče cvetje, iz katerega se razvijd podolgaste, rudeče jagodice. Vsaka jagodica ima po dva predalca, drug poleg drugega, iz katerih se, kedar je jagodica zrela, do-bita dva temnozelena kakor rog terda, spredaj ploščata, na herbtu izbočena zerna. To drevo so Evropljani pred kakimi 200 leti iz njegove prave domovine, Arabije in Etijopije, presadili v vzhodno Indijo in na južnoazijatska obrežja v zahodno Indijo in južno Ameriko, kjer se dandenes to drevo v neizmernej množini obde-luje. Onih ploščatih ali polovicnih zera se pa dobi tudi v naših prodajalnicah povsod na prodaj. Mi je kupujemo na funte in lote, peržimo je na ognji, me-ljemo v nalašč zato narejenem mliačku, ia potlej je kuhamo v vodi. To je kava!
Mnogo milijonov ljudi pije kavo vsaki dan, a malo jih je, ki bi pomislili, odkod pridejo k nam kavina zerna, in kako je mogoče, da en lot kave tako malo stoji (velja) pri nas, dasiravno je moral vsak lot prefti toliko daljave, predno je prišel v naše prodajalnice,
Recimo, da bi imeli dobrega prijatelja tam v mestn Moki v turškej Ara-biji, kjer se prideluje najboljša kava, in bi mu pisali: ,,Dragi prijatelj! bodi tako dober in pošelji nam funt kave po najkrajšem potu." Ta najbližji pot bi Sel po rudečem morji do sueškega kanala, odtod potem po suhej zemlji čez
— 175 —
Kahiro v Aleksandrijo, od tukaj zopet po sredozemskem in sinjem morji v Terst, kjer je največje avstrijsko morsko pristanisče. Ne bomo rekli preveč, ako rečemo, da ima ta pot 300 avstrijskih milj. Ako nam bi tedaj naš dobri prijatelj v Moki funt kave tudi podaril, morala bi t,a kava potovati iz Moke do Sueza na ladijah, iz Sueza do Aleksandrije po suhej zemlji na velblodih, iz Aleksandrije v Terst zopet na ladijah po morji, a tega ne moremo zahtevati brez plačila, nego treba je, da plačamo prenos ali dostavo. Vzemimo zdaj, da nam je bilo plačati za dostavo vsakih 10 milj samo po 2 krajcarja, kar gotovo nij mnogo, bi nas vendar našega prijatelja dar samo do Tersta stal 60 krajcarjev (povejte zakaj?); a za to ceno tudi lehko kupiino funt kave pri našem domačem tergovcu, akoravno je on nij dobil v dar, uego jo je kupil, in poleg tega mora imeti se tudi nekoliko dobička.
To vam je korist, katero nam daje tergovina na veliko! Na eno ter-govsko ladijo se naloži po več tisoč centov kave, in po več sto takih naloženih ladij plovi vsako leto iz 6nih daljnih morskih pristanisč, kjer se dobiva kava, v Evropo. Zato postane vsak cent eeneji, uego bi bil, ako se nain bi posamez dovaževal. A nij vam treba misliti, da gredtf ladije prazne v daljne in tuje dežele, nego one se natovorijo s tako robo, katera se dobiva pri uas, in katere je zopet tamošnjitu prebivalcem treba: n. pr. stekla iz Češke, volnene robe iz Moravske, železno vobe iz Štirskega, železa in usnja iz Hervatske, nekatere polj-ske in obertnijske pridelke iz Kranjskega i. t. d. Glejte to zopet naredi, da dobimo kavo cenftje, ker so ladije za tamošnji pot plačane.že z oniin blagom,
ki so je izvozile.
C