

IVAN HRIBSKI

RHZREDNI UČITELJ

o 0 "’,
o o
o o oo

LJUBLJANA 1929

Zalo žila Oblastna zal.o 9 d' šolskih knjig in uč*il  v Ljubljani

K 92

40769


Vse pravice pridržane.


Tisk tiskarne ,,Tiskovnega društva* 4 , Kranj. Odgovarja Jos. Linhart-

Vsebina.

Stran

Uvod.

I. Učitelj in njegov poklic

1. Potreba samovzgoje.9

2. Smoter šole in učitelj.9

3. V počitnicah. 11

II. Začetek šolskega leta

1. Prve priprave razrednega učitelja.12

2. Pazredni učitelj in podrobni učni načrt .....  15

3. Dnevnik.16

4. Tednik.IT

5. Razrednica.18

6. Žepni ali ročni zapisnik.19

7. Začetna šolska sv. maša; prvi šolski dan.20

III. Redne priprave za pouk in razredni predmeti

1. Širša in ožja priprava na pouk.22

2. Vedenje.25

3. Pridnost.28

4. Č-itanje.29

5. Pisanje .84

6. Jezikovni pouk

Cl)  Jezik= izraz misli v govoru in pisavi .37

b)  Ustno izražanje — podlaga jezikovnega pouka ... 39

C)  Pomen in namen spisja. Tvarina .45

Č)  Obravnavanje spisja v splošnem.48

d)  Spisje na srednji stopnji.50

e)  Spisje na višji stopnji.51

f)  Slovniški pouk .52

g)  Pravopisje.56

7. Računski pouk ..61

8. Merstveno oblikoslovje .. ....  65

9. Nazorni nauk in domoznanstvo

Cl)  Smoter in izbira snovi.73

b)  Ponazorila.75

C)  Obravnava učne snovi.76

10. Zemljepis

d)  Zemljepisni pouk, v splošnem.78

b)  Metode in učila.81

11. Zgodovina

d)  Pomen.85

b)  Izbira učne snovi.86

C)  Državljanska vzgoja.* . . 87

c)  O domači zgodovini.88

d)  Metode.88

C)  Časovno pojmovanje. Razvrstitev učne snovi ... 89

f)  Podajanje in prisvajanje zgodovinske tvarine ... 90

12. Prirodopis

d)  Učni smoter. Izbira učne snovi.93

b)  Življenske zajednice. Biologija, podlaga prirodopisnega

pouka.97

C)  Obravnavanje prirodopisne tvarine ..96

13. Prirodoslovje

d)  Namen. Izbira učne snovi.103

b)  Obravnavanje.104

14. Risanje

d)  O risanju v obče. Predvaje. Podobnost.107

bj  Načini risanja in njih uporaba .110

C)  Risarsko orodje. Izdelovanje.114

15. Petje

d)  Naloga pevskega pouka.115

b)  Dihanje pri petju. Oblikovanje glasu.115

C)  O izobrazbi posluha .117

Č)  Metodika pevskega pouka.120

16. Telovadba...122

17. Dekliška ročna dela

d)  Smoter in pomen .124

b)  Učna snov.125

c)  Poučevanje.127

18. Deška ročna dela.128

Viri.131

MOTO:

Bodočnost naroda in blagor domovine
v rokah je vaših, vzgojitelji mladine;
krepko vam v rahli zemlji poženo sadike ;
in sad bogat rode precepljene mladike;
naj v obči blagor to izpolni rod bodoči,
kar mi hoteli smo, a nam ni bilo moči.

Po Ruckertu Fr. L.

Uvod.

Zakaj sem spisal to delce?

Več koč četrt stoletja že poslušam od merodajnih
in nemerodajnih strani pogoste in različne pritožbe o
naši osnovni šoli, češ, da so njeni uspehi le majhni in
kratkotrajni.

Razmišljal sem o upravičenosti in neupravičenosti
teh pritožb ter prišel do zaključka, da niso brez podlage.
O tem živo pričajo mladeniči, ki po dovršeni osnovni
šoli čez nekaj let vstopajo v obrtne ali kmetsko=nada=
Ijevalne šole. S seboj prinesejo odpustnice, da imajo za
seboj šest ali osem let osnovne šole, toda o tem, kar
so se tam učili, brani njih spomin le še bore malo. Tu
nekaj ni v redu.

Znani šolski reformator Kerschensfeiner je že pred
več leti izrekel naravnost uničujočo obsodbo o šoli učil=
niči. Njegova osodba se glasi: Z vednostmi lepo pati=

nirane (prevlečene) 13 letne otroške glavice so pri skuš=
njab koncem 16. leta podobne bakrenim svetlo izlikanim,
a praznim kotličkom. Tri leta izvenšolskega praktičnega
življenja so zadostovala, da je patina popolnoma izginila,
kot bi jo odnesel veter. Patina je bila napačna. Kaj ne,
težka obtožba in obsodba! Po zgoraj omenjenih skuš=
njab velja ta žalostna obsodba bolj ali manj še tudi
za naše sedanje razmere. Kaj je temu vzrok? Ali pa=
tina, to je učna snov? Kolikor toliko gotovo, a glavni
vzrok vidim pred vsem v načinu poučevanja, t. j. v
metodah! Verbalizem se še vedno šopiri kakor v dru=
gib tako tudi v osnovnih šolah. Ogromna večina učitelja
stva poučuje še vedno le mehanično, ko si prizadeva,
kako bi mlade otroške glavice napolnila z obilnimi ved=
nostmi, ki v prav mnogih slučajih nimajo nikakršnega
pomena za praktično življenje! Zal, da še ni prodrlo med
večino slovenskega učiteljstva spoznanje, da ni namen

8

šole, polniti otroške glavice z raznovrstno vednostno
kramo, temveč pred vsem vzbujati in dvigati njih inte=
ligenčnost (razumnost) ter gojiti pravo srčno kulturo,
s tem, da se vestno bavimo z vzgojo, t. j. da prav usmer=
jamo voljo, ki ji bodi inteligenčnost kažipot.

Da bi torej opustili stara, že shojena pota mrtve
mehaničnosti in se oprijeli novih učinkovitejših metod,
s katerimi bi orali globlje duhovne brazde,* zlasti na
osnovnošolskem polju, sem se lotil tega dela.

Kakor so upravitelji odgovorni za uspehe celotne
šole, tako so razredničarji odgovorni za uspehe v svojih
razredih, v katerih naj vzgajajo in poučujejo izročene jim
gojence po čim pravilnejših in smotrenejših pedagoških
in metodiških načelih.

V ta namen so potrebne priprave, za priprave pa
pripomočki. Poznam nekoliko zadevna pedagoška, didak-
tična in metodiška slovenska in druga, zlasti nemška
dela, t. j. različne knjige in revije novejšega in starej-
šega datuma, toda slovenske priročne knjige, ki bi imela
v kratkih sestavkih zbrana preskušena metodična in di=
daktična navodila za vse predmete osnovne šole, še ne
poznam. 1 o vrzel sem hotel s to knjigo nekoliko zama=
šiti, tovarišem in tovarišicam pa vsaj nekoliko olajšati
pripravo na pouk in vzgojo, pred vsem pa jo poglobiti
ter tako doseči boljše in trajnejše vzgojne in učne uspehe
naše najvažnejše narodne in kulturne institucije, osnov¬
ne šole.

Kar je za upravitelja »Šolski upravitelj«, to bodi za
učitelje razredničarje in razredničarke »Razredni učitelj«.

Vsi pa stremimo za tem, da dvignemo srčno in umsko
kulturo svojega naroda do čim višje stopnje, lo je tedaj
namen te knjige. Bog daj, da bi ga dosegla med sloven¬
skim učiteljstvom !

I. Učitelj in njegov poklic.

1. Pogreba samovzgoje.

Na delfijskem svetišču je bilo napisano: Spoznavaj
samega sebe! To ima isti pomen kakor: vzgajaj samega
sebe! Je to sicer najtežja naloga učiteljskega poklica, a
v njej tiči tudi vsa etična vrednost učiteljskega stanu!
Kdor ni zmožen vzgajati sebe, tudi ne more vzgajati
drugih. Tega se zavedajmo pri vsakem koraku, in to ne
le v šoli, ampak v vsem svojem življenju. „In vi hočete
biti učiteljnam  je pogosto zaklical pokojni ravnatelj
Hubad, kadar smo bili le preveč razposajeni, hoteč nas
s tem opomniti na vzvišenost učiteljskega stanu.

Iztrebimo tedaj najprej plevel iz sebe, da ga bomo
zmožni trebiti iz drugih! Poplemenitimo najprej sebe,
da bomo mogli plemenititi druge, zlasti pa izročeno nam
mladino.

Bodimo etični v vsem svojem življenju in delovanju!

2. Smoter šole in učitelj.

Po starem šolskem zakonu je smoter šole, otroke
verskonravno vzgajati, razvijati jim duševne moči, oskrbo=
vati jih s potrebnimi znanostmi in spretnostmi, da se
izobrazijo za življenje, in dajati jim pravi temelj, da bodo
kdaj vrli ljudje in državljani. V osnutku novega šolskega
zakona pa je označen namen šole približno takole: Na=
loga narodne šole je, da mladino izobražuje, ji razvija
moralni značaj in delavno sposobnost, budi zavest

10

narodnega in državnega edinstva, ji daje spodbudo za
nadaljnje spopolnjevanje in končno da širi prosveto med
narodom.

Iz določil starega zakona kakor tudi novega osnutka
lahko posnemamo kaj pričakuje država etično in praktično
že tudi od osnovne šole.

Z vprašanjem, kaj je cilj vzgoje in pouka, so se
bavili doslej že mnogi filozofi in vsi pedagogi. Omenim
samo nekatere. Komenskemu je bilo najvišje vzgojno in
učno načelo nravstvenost, (omika, krepost, pobožnost);
Rousseau je klical: Nazaj k naravi! Pestalozzi je stremel
po harmonični izobrazbi notranjih sil človeške narave, tako
da pride do jasne življenske modrosti vsak, tudi najnižji
človek. Herbart se je ogreval za harmonični nravstveni
značaj in krepost. Svobodomiselni filozof Kant je postavil
kot cilj pedogogike lastno spopolnjevanje in osrečavanje
drugih. Willmann: budno, poduhovljeno znanje in sčiščeno
hotenje. — Naš Slomšek pa pravi : „V šoli naj se učencem
glava razbistruje, naj jim sije solnce modre spoznave,
naj se razcvetajo njih blagodušne moči, pa tudi njihovo
srce naj se obširno izomika! Branje in pisanje je le
lupina, jedro pa krščanska omika in blago srce. Učenost
brez čednosti je cvet brez sadja.“ Se mnogo lepih sličnih
načel bi lahko navedel, zašel pa bi predaleč.

Hotel sem s temi vrsticami le opozoriti tovariše in
tovarišice na to, da moremo imeti tudi mi vsi načela,
cilje, za katerimi moramo stremeti; sicer krenemo na
komodna mehanična pota, ki nas zavedejo v vsakdanji
suhoparni birokratizem, ki presnavlja misleče ljudi v
brezčutne stroje. I o pa je veliko zlo, ki mu učitelji ne
smemo podleči! Sklenimo: Nobenega nezavednega koraka!
Z jasnim ciljem začenjajmo vsako šolsko leto, vsak mesec,
vsak teden, vsak dan, vsako uro! Priprave pa naj ne
bodo samo formalnega in materialnega značaja, glejmo
tudi na njih etično vsebino! K solncu, k luči dušo in
srce! Etika nam bodi cilj, psihologija pa pot do cilja, ki
ga ne smemo izgubiti izpred oči noben dan in nobeno uro!

11

3. V počitnicah.

Res je, da nihče ni tako potreben počitnic kot marljivi
učitelji. Znano je, da ena ura šolskega dela tako utrudi
kot tri pisarniške. Prav je, da imamo dvomesečne po=
čitnice v okrepitev telesnih in duševnih moči. Prav pa
ni, ako pozabljamo na glavni namen počitnic in jih morda
uporabljamo v družbah in zabavah, ki niso v skladu z
učiteljsko častjo. Zavedajmo se, da ni vsaka družba in
zabava primerna za naš stan in varujmo vsekdar stanov=
sko dostojanstvo.

Izrabljajmo torej počitnice v okrepitev telesnih in
duševnih moči, pa tudi v spopolnjevanje splošne in sta=
novske naobrazbe. Pri tem imam v mislih počitniška
potovanja. Noben popis ti ne da tega, kar ti dado
lastna potovanja po hribih, dolinah in vodah. V počit=
niškem življenju si lahko naberemo na neprisiljen način
veliko zemljepisnega, prirodopisnega, zgodovinskega in
drugega znanja, če le ne hodimo po svetu z zavezanimi
očmi. lako pridobljeno znanje pa ima za nas učitelje še
prav posebnovrednost. Kako drugače bo poučeval učitelj,
ki je dejansko prehodil n. pr. Švico, kakor pa učitelj, ki
jo pozna le po opisih iz knjig!

Kdor misli, da si more svet pravilno predstavljati
po opisih v knjigah in po zemljevidih, se zelo moti.
Vojna me je bila zanesla na Tirolsko. V Meranu sem
bil naravnost razočaran in nejevoljen zaradi svojih zem=
ljepisnih predstav; zakaj o Meranu sem si bil ustvaril
povsem drugačno sliko, kakor sem ga gledal sedaj na
lastne oči. Kakor noč in dan! Kdor tega še ni doživel,
naj se le prepriča. Izbere naj si na zemljevidu kak kraj,
ki ga doslej še ni videl, naj si ustvari o njem kolikor
mogoče jasno sliko, nato pa ogleda dejansko. Uvidel bo,
da abstraktne predstave ne morejo nedomeščati kon=
kretne nazornosti.

Da počitnice lahko izrabljamo za čitanje leposlovnih
in drugih del, je samo"ob sebi umevno. Žalostno bi bilo,
ako bi se učiteljstvo ne zanimalo za kulturne pridobitve,

12

ko je vendar učiteljstvo v prvi vrsti poklicano, da širi kul=
turne dobrine med narodom. Slovenski učitelj mora poznati
vsako pomembnejšo slovensko knjigo. Ako ni utegnil
slediti slovenski književnosti med šolskim letom, tedaj
naj to stori med počitnicami.

Sladkega brezdelja slovenski učitelj ne sme poznati!

Do druge tretjine meseca avgusta naj izrablja po=
čitnice zase, v zadnji tretjini pa naj že misli na šolo.
Proti koncu avgusta naj se vrne,ako je bil odsoten, v
svoj službeni kraj, da si pravočasno uredi svoje privatne
zadeve, ki ga ne smejo ovirati v poklicu. Vsaj tri dni
pred pričetkom šolskega pouka bodi na svojem mestu.
Ko se vrneš v svoj službeni kraj, bodi tvoja prva pot
v šolo k upravitelju, d ja predvsem te kliče dolžnost in
takt ter stanovska zavednost. Nato šele labko obiščeš
druge starejše tovariše in tovarišice in seveda tudi vero=
učitelja. Ko si opravil te obiske pa naj pridejo na vrsto
drugi odličnjaki v kraju. Obsodbe vredno je vedenje
učiteljev, ki se vračajo v svoj službeni kraj predzadnji
ali celo šele zadnji dan, morda celo v jutro, ko se pri=
čenja šola in se mladina že zbira na odbod k službi
božji. Taki zaostali ptiči in ptičice ustvarijo že prvi dan
disharmonijo med upraviteljem in samimi seboj. Takoj
prvi dan si dajo najslabše izpričevalo glede vestnosti,
točnosti ter umevanja svojega poklica. In, če jib upravitelj
radi tega ne more gledati prijazno, ga opravljajo, češ,
da je pedant, stremub in bogzna kaj še vse. Svojih
slabosti se seveda ne zavedajo! To niso učitelji v pravem
pomenu besede, ampak navadni dninarji, ki nosijo prav
po nemarnem naslov učitelja=učiteljice! Naj bi že skoraj
izginili iz učiteljskih vrst!

II. Začetek šolskega leta.

1. Prve priprave razrednega učitelja.

Vsaj 3 dni pred pričetkom šolskega leta glej, da
dobiš imenik otrok, ki jib boš poučeval med letom. Ko

13

imaš imenik, tedaj poišči v matičnih listih ali izkazih o
napredku njih lansko kvalifikacijo in si jo prepiši poleg
imen. Ce dobiš učence, ki si jih lansko leto poučeval
sam in jih torej že poznaš, si to delo lahko prihraniš.
Ako je te učence poučeval kdo drugi, poprosi za in£or=
macije lanskega razredničarja teh učencev. Prva skrb ti
bodi, da spoznaš slabe in dobre strani učencev. To je
potrebno, da moreš takoj v začetku šolskega leta pričeti
z individualno vzgojo in poukom. Ce že vnaprej veš,
kateri učenec je nagnjen k raztresenosti, mu boš takoj
v začetku posvetil svojo posebno pažnjo ter ga skušal
odvaditi te napake; ako vnaprej veš, da je ta ali oni
nagnjen k nerednosti, si boš takoj prizadeval pritegniti
ga k redoljubnosti itd.

Posebno pozornost obračaj na razredne ponavljavce,
t. j. na zanemarjene in na manj nadarjene učence, ker so ti
še prav posebno potrebni dobrohotne naklonjenosti uči=
telja razredničarja. Doma so jih skoro gotovo karali,
morda celo pretepali, ker niso razreda dovršili, zato bodo
prišli v šolo s strahom, češ, tudi v šoli nas bo učitelj
sprejel s pomilovanjem in zasmehovanjem. Ni prav nič
čudnega zato, ako ponavljavci duševno otopijo in zakrk=
nejo. Pravi razredni učitelj se bo vprav teh oklenil, si
jih takoj zapomnil ter razmišljal, kako bi jim razgnal
meglo, ki jim zastira duševni pogled in slabi razum.
Trudil se bo, da jih bo dvigal k luči, k spoznanju. Saj
so duševno zaostali najbolj potrebni pažnje razrednega
in drugih učiteljev. Priznam, da je zato potrebno samo=
premagovanje, a prava ljubezen do poklica premaga tudi to.

Potrudi se dalje, da se poučiš o domačih razmerah
posameznih učencev, do je potrebno za mislečega uči=
telja, ker ve, kakšno moč ima na učenca milje, v katerem
živi v izven šolskem času. Učenci revnih staršev so
duševno drugače razpoloženi kot učenci premožnih. To
bi moral uvaževati vsak učitelj, ki mu je do tega,
da se ozira pri pouku fn vzgoji na posebnosti vsakega
posameznega učenca in ne presoja vseh po istem kopitu.


Tudi je duševno razpoloženje zdravih otrok drugačno
kakor onih, ki so bolehni, na kar mora pravi učitelj
vedno paziti. Posebna priprava pa je potrebnarazredničarju,
ki dobi novince, o katerih mu morejo dati informacije
le starši, zato je potrebno, da je učitelj novincev navzoč
pri njih vpisovanju. Ob tej priliki naj se vestno izpolnijo
predeli na zadnjih straneh matičnih listov, ker so za
učitelja razredničarja pri nadaljnjem pouku najboljši ka=
žipot. Pojasnila pa ti morajo dati, zlasti če si nanovo
nameščen, drugi tovariši in tovarišice, ki že dlj e časa
službujejo v tistem kraju in so jim znana svojstva otrok
in posebnosti prebivalstva. Ti naj tedaj seznanijo nove
učitelje s posebnimi življenskimi in krajevnimi razmerami.

Prav posebno pa se potrudi, da izveš imena staršev,
ki šoli niso naklonjeni; otroci takih staršev mrze namreč
šolo že z doma; treba je torej najprej to mržnjo odstra=
niti, t. j. pridobiti jih za šolo. do se zgodi, ako že prvi
dan urediš svoje poučevanje tako, da bo otroški duši
prikladno.

Od upravitelja si preskrbi lanski tednik svojega raz=
reda, da pregledaš, v koliko se je učna snov v preteklem
šolskem letu predelala. .Samo na tej osnovi moreš pra=
vilno pričeti in nadaljevati pouk v posameznih predmetih.
Enako preglej tudi podrobni učni načrt za razred, ki ga
boš imel v tekočem letu. Ugotovi posebno temelje, na ka=
tere boš moral nasloniti učno gradivo iz posameznih pred=
metov. Te dni tudi glej, da dobiš dnevnik, ki ga spiši
že prvi dan pouka smotreno, da se bo videlo, da si se
temeljito pripravil že za svoj prvi nastop. Mislil te dni
tudi na začetno konferenco in se pripravi nanjo; kajti
žalostne so učiteljske konference, v katerih govori samo
upravitelj, drugo učno osobje pa samo molči. Zavedaj
se, da nimaš samo dolžnosti, ampak tudi pravico odlo=
čevati o načinu vzgoje in pouka, in če si prepričan, da
imaš prav, tedaj ne molči, oglasi se k besedi in stavi
predloge, nasvete, navodila ter se ne boj kritike drugih.
Ce pa vidiš, da nisi imel prav, tedaj to moško priznaj,
ne bo ti v nikakršno sramoto. Sramota je, tičati v zmoti.

15

2. Razredni učitelj in podrobni učni načrt.

Poleg splošnega normalnega učnega načrta mora imeti
učitelj razredničar še podrobni učni načrt za svoj razred.

Glavni načrt vsebuje snov, ki je predpisana za vso
šolo in vsak razred, podrobni pa obsegajo le učno snov
za posamezne razrede, razdeljeno na posamezne tedne in
mesece šolskega leta. Izdelajo jib navadno domače uči=
teljske konference, oziraje se pri tem na krajevne šolske
razmere in potrebe. Ako bi šola ne imela podrobnega
učnega načrta, tedaj si ga sestavi sam, ker se brez njega
ne moreš smotreno pripravljati za pouk. Tudi ne more
nibče od nas zahtevati, da bi na pamet znali vso pred¬
pisano učno snov, četudi le za en sam razred.

Za podlago podrobnega učnega načrta jemljemo nor=
malni učni načrt, ki vsebuje v večjih obrisih snov za
vse predmete po posameznih razredih in oddelkih. Naj=
prej je pri vsakem predmetu označen njegov smoter.
Razredni učitelj mora vsaj v glavnih potezah poznati
normalni učni načrt šole že zato, da ve, kaj so se učili
v prejšnjem razredu, pa tudi zato, da ve, kaj se bodo
učili v prihodnjem šolskem letu.

Poznam stremljenje učiteljstva, ki gre za tem, da bi
se podrobni učni načrti sploh odpravili, a žal, učiteljstvo
splošno še ni na taki višini, da bi smeli kaj takega po=
skušati. Nikjer pa ni rečeno, da bi odličen učitelj ne
smel iti preko predpisane učne tvarine. Kdor zna in
more doseči več, kot je predpisano, bo žel le priznanje
in nibče ga ne bo oviral v dobrem. Vsekakor pa vemo
iz skušenj, da so podrobni in splošni učni načrti kažipot,
ki nam zelo olajšuje pripravo za pouk, zlasti, ako so se¬
stavljeni po dušeslovnih načelih, t. j., sestava in snov
naj odgovarjata starostnim stopnjam učencev, laki učni
načrti vodijo učitelja po varni poti in uspehov moremo
pričakovati tudi od povprečnih učiteljev. Omenim pa
mimogrede, da je sestava smotrenih učnih načrtov zelo
težavna. Navadno jih sestavljajo (normalne vsaj) najod=
ličnejši šolniki, toda kljub temu pri nas še po desetih

16

letih zedinjenja nimamo učnih načrtov, s katerim bi mogli
biti zadovoljni. Sedanji nas nikakor ne morejo zadovoljiti,
ker niso prilagodeni povsem našim krajevnim razmeram.
Tu nas čaka še težko, toda potrebno delo, ker nikakor
ne moremo pristati na to, da bi potisnili naše šolstvo
za desetletja nazaj. Vendar je dobro, da imamo vsaj take
učne načrte, ker je vsekakor boljše nekaj nego nič. Sploh
bodi učitelju podrobni učni načrt to, kar je mornarju
kompas.

3. Dnevnik.

V prejšnjem poglavju sem se dotaknil nekoliko učnih
načrtov, ki so prva podlaga za učiteljevo pripravo za
pouk v širšem pomenu besede. Sedaj si oglejmo dnev=
nik, ki služi učitelju za vsakdanjo pripravo. Vanj pišemo
na metodičen način učno snov, ki naj jo obravnavamo
v posameznih urah. Seveda nam nudijo mnogi, mnogi
dnevniki prav #  žalostno sliko in so glasne priče slabih in
površnih priprav. Ze njihova zunanjost razodeva uči=
teljevo malomarnost. Zunanjost dnevnika bodi čedna!
Ako učitelj vzgojitelj v njem izpolni vsako rubriko pre=
vilno, razvrsti učno snov po urniku, morebitne spra=
membe zabeleži v opombi z vzrokom vred, ob pouku v
oddelkih piše direktni pouk s črnilom, indirektni pa z
rdečilom, tedaj je razred v dobrih rokah. Vendar je glavni
namen dnevnika, da kaže psihološko in pedagoško uči=
teljevo pripravo, ki naj odseva iz vsakokratne dispozicije.

V boljše umevanje le=te naj dodam še tale navodila,
ki jih uvažuj pri vsaki pripravi: 1.) veži snov, ki naj se
obravnava, z že obravnavano; 2.) obravnavane snovi ne
beleži samo z naslovi, podaj jo v zaokroženih izvlečkih;
3.) premisli, koliko snovi in na kakšen način jo moreš
obravnavati v eni uri; 4.) navedi ponazorila, ki jih upo=
rabljaš pri obravnavi: 5.) označi tudi vaje za utrjevanje
obranavane učne tvarine in za uporabo v življenju. Za
vsako pripravo pa premisli in uporabljaj ta načela: 1.)
kako boš pri učencih zbudil zanimanje; 2.) kako boš

17

tvarino umno in pregledno učil; 3.) kako boš iz prede=
lane snovi zajel in nevsiljivo podal primerne nauke za
življenje.

4. Tednik.

Koncem tedna spišemo med tednom obravnavano
snov v tiskovino „ tednik”. Sicer imamo že vso to snov
v podrobnem načrtu in v dnevniku, vendar jo moramo
spisati še v tednik, da imamo nekakšno tedensko bilanco

0 duševnih dobrinah, ki so jih bili učenci med tednom
v šoli deležni. Nadzornim organom pa služi tednik za
kontrolo, kako se izvršujejo učni načrti v posameznih
razredih na šoli.

Vse v tedniku navedene rubrike je treba koncem
tedna točno, vestno in jasno izpolniti. Obdelano učivo
napiši na kratko z zaporednimi besedami. Nikakor pa ne
zadostuje n. pr. v rubriki „čitanje“ napis: 67. ber. ZIom=
Ijena roka. JTu je treba še označiti, kakšno je bilo to
čitanje: mehanično, logično ali estetsko. V rubriki „slov=
nica“ ne zadošča, da navedemo samo: stavek. Tu je po=
treba še povedati, kakšne vrste stavek smo obravnavali.
V rubriki „ustni in pismeni miselni izraz“ moramo ločiti
v a) in b).

Šolske naloge vpisuj z zaporedno številko in jih
točno označi z naslovom in načinom spisovanja. Naslov
in vsebina se morata ujemati z nalogami v zvezkih. Pri
računstvu ne zadošča, da n. pr. zabeležiš: Prištevanje od

1 100, temveč: prištevanje v deseticah ali s prehodi

desetic. In tako bodi pri vseh predmetih točno označeno
to, kar se je obravnavalo. Kadar je bilo med tednom
ponavljanje, naj se v tedniku tudi navede snov, ki se
je ponavljala.

Kadar je kakšna učna ura ali dan popolnoma ali
deloma odpadel, vpiši to in navedi vzrok namesto učiva.

V opomnji navedi vse, kar je oviralo ali pospeševalo
učni napredek (odpadle šolske dneve in vzrok, zakaj so

2

18

odpadli, bolezni, nadzorovanje, hospitacije, nadomeščanje

i. t. d.).

Točno naj bo izpolnjena čudi naslovna stran z imeni
vseb učiteljev, odnosno učiteljic, ki poučujejo v razredu.
Koncem šol. leta naj se tednik zaključi z datumom in s
podpisi razredničarja, upravitelja in vseb učnib oseb,
ki so poučevale v razredu. Tednik naj nato upravitelj
sbrani v šolskem arbivu.

5. Razrednica.

Razrednico spiši, čim ti je mogoče, saj je razrednica
ogledalo šolskega obiska. V večjib krajib boš morda pri=
siljen počakati nekaj dni, ker bi ti vpisovanje imen pozneje
došlib učencev labko nekoliko zmešalo abecedni red.
Na vsak način pa moraš imeti takoj prvi dan imenik
vseb že vpisanih učencev, da si moreš beležiti zamude
vsak dan sproti.

Po približno štirinajstih dneh šolskega obiska pa
glej, da boš imel že tudi razrednico v redu; v manjših
krajih že lahko tudi prej. Ker nimamo več katalogov,
je sedaj potrebno, da spišemo vanjo tudi podatke, o
rojstvu, bivališču učencev in staršev ali oskrbnikov itd.
dako urejena razrednica ti zelo olajša delo pri pisanju
zamud, opominov in svaril, ker imaš vse podatke pred
seboj. Zamude vestno beleži, poizveduj po vzrokih,
vsakih 14 dni jih seštej za vsakega učenca posebej, vsak
dan pa za vse učence skupaj in zabeleži to na zadnji
strani razrednice. Koncem vsakega meseca seštej zamude
vseb učencev in ugotovi število mesečnih zamud tudi
v odstotkih. Pri velikem številu odsotnih navedi v
rubriki „opomba“ vzroke odsotnosti, n. pr. slabo vreme,
semenj, mraz, sneg. Razrednica naj nam nudi takoj jasen
in točen pregled šolskega obiska za vsakega učenca,
kakor tudi za ves razred. V razrednici imamo zrcalo
marljivih učencev, oziroma staršev. Preden pa se odlo=
čimo, da predlagamo kazen za mater ali oskrbnika, sku=
šajmo izrabiti prej vsa druga sredstva. Povabimo jih k

19

sebi, jih lepo poučimo čer vplivajmo nanje, da dosežemo
zlepa reden šolski obisk njihovih otrok; le, ako bi ta
način našega posredovanja nič v ne izdal, sezimo po kazni
in sicer z vso doslednostjo. Štejemo pa eno dopoldne
ali eno popoldne za eno neopravičeno zamudo. Razred*
ničarji naj izroče vsak teden upravitelju zamude v na=
daljnje poslovanje; s tem pa še ni rečeno, da so že vse
storili. Tudi oni so dolžni vse ukreniti, da bodo kolikor
mogoče vsi učenci redno obiskovali šolo; kajti slab obisk
pouka je slabo spričevalo za učitelja samega. Dobri uči*
telji imajo vedno prav lep šolski obisk. O tem lahko
pričajo vsi šolski nadzorniki.

Glede izrabljanja zakonitih sredstev moram na žalost
odkrito priznati, da se v tem pogledu ne postopa s tisto
resnostjo, kakor bi bilo v prav mnogih slučajih potrebno,
la očitek pa ne zadene le učiteljev in upraviteljev,
temveč še v veliko večji meri krajne šolske odbore in
sreske poglavarje. Dogajajo se celo slučaji, da šolska
oblast leto dni in tudi več ne prisili zanikarnih štaršev,
da bi pošiljali otroke redno v šolo. Šolski nadzorni
organi naj bi temu vprašanju posvečali vso potrebno
pažnjo ter gledali na to, da bi se tudi šolski zakoni in
odredbe uvaževali istotako kot vsi drugi.

Malomarno obravnavanje šolskih zamud, pa naj bo
temu kriv šolski upravitelj, krajni šolski odbor, sresko
poglavarstvo ali kdorkoli že, vpliva kvarno, zlasti na
razredne učitelje. Zanikarnost učiteljev v zadevi šolskega
obiska pa zopet pohujšuje starše in otroke. — Ob tej
priliki naj omenim, da so v Nemčiji pred vojno smatrali
zaznamke zamud za tako važno listino, da bi bili učitelji,
ki bi je ne bili vodili vestno, redno in točno, zagrešili
prestopek po § 348, odst. 1., kazenskega zakonika (kazen
najmanj en mesec dni zapora).

„ Vestni razredničar naj ne bo brez ročnega zapisnika.
Ce mu ga ne bi izročil upravitelj, naj si ga nabavi sam.

20

Tak zapisnik ni potreben toliko za beleženje redov, ka=
kor za beleženje značilnih telesnih in duševnih lastnosti
posamaznih učencev, njih vrlin in slabosti. Bog je talente
ralično delil. Vzgojitelj je dolžan spoznavati jih terpospeše*
vati njih razvoj, na drugi strani pa se seznaniti tudi z nji*
hovimi slabostmi ter jih odpravljati, kar pa za vzgojitelja ni
lahka naloga. Cim več ima v razredu otrok, tem težje je
spoznavanje posameznikov. Posebno nerodno je to na
večrazrednih šolah, ako učiteljstvo vsako leto razrede
menjava. V tem pogledu je najboljše na enorazrednicah,
ker ima en sam učitelj vso šolsko dobo iste učence pred
seboj ter tudi dobro pozna njih domače razmere. Za
pravilno presojanje učencev je potrebno tudi posveto=
vanje s starši in oskrbniki, kar se lahko vrši, kadar pri*
lika nanese ali pa na posebnih sestankih, na katere jih
povabimo. Tudi obiske na domu ali srečavanje na potih
lahko za to izrabimo. Žepni zapisnik te obvaruje, ako
ga vestno in pametno vodiš, da tega ali onega učenca
ne zapostavljaš, te sili, da učenca, o katerem veš, da je
razmišljen in nagnjen k lenobi, večkrat izprašuješ; na ta
način dosežeš, da bo tvoj razred lepo napredoval in da
bo vsak učenec tudi res kaj znal. Ponekod vodijo za
vsakega posameznega učenca posebne popisne pole, v
katere si beležijo vse njegove lastnosti in posebno*
sti. Mi še nismo tako daleč. Korak k temu pa kažejo
zadnje strani naših matičnih listov. Dokler še nimamo
uradno uvedenih obveznih individualnih popisnih pol,
si pomagajmo z žepnimi zapisniki, ki jih lahko sestavimo
sami; zapisniki, ki jih ponujajo knjigarne, ne odgovarjajo
temu namenu. Navadna, nekoliko večja beležnica zado*
stuje. Vanjo si prepiši takoj v začetku šolskega leta tudi
njih lanske rede, da boš vedel, v čem je učenec slab, in
pazi na to, kakor sem že spredaj nekje omenil.

7. Začetna šolska sv. maša; prvi šolski dan.

Razredni učitelj, ki se zaveda svojega poklica, je ob
določeni uri na svojem mestu, t. j. v šolski sobi, kjer

21

dobrohotno in prijazno sprejema učence in učenke, ki
prihajajo ta dan praznično oblečeni v šolo, da se udeleže
šolske sv. maše. Preden zapusti ž njimi šolsko sobo, jih
opozori na dostojno vedenje v hiši božji, zavedajoč se,
da je to njegova dolžnost. Pred vsem se bo potrudil,
da bo v tem pogledu tudi sam dajal lep zgled. Ko stopi
v cerkev, se pokropi z blagoslovljeno vodo, prekriža,
upogne pred Najsvetejšim koleno do tal, ne stoji med
sv. mašo, kakor bi bil iz lesa, ima v rokah molitveno
knjižico, pazi na dele sv. maše in se ravna po njih.
Kadar je treba poklekniti, stori to spodbudno, vstaja
tiho, mirno, dostojanstveno, sploh se vede tako, kakor
njegov sotovariš duhovnik pred oltarjem. Tako vedenje
blagodejno učinkuje na učence in odrasle, da ga nehote
posnemajo. Exempla trahunt!

Po sv. maši vodi z drugimi tovariši svoj razred na=
zaj v šolo, ako se že ta dan prične redni pouk. Ko so
odmolili, odkaže učencem sedeže, jim razdeli ubožne knjige,
zvezke in druge potrebščine, ponovi snov iz posameznih
predmetov prejšnjega šolskega leta, da se prepriča, koliko
učenci znajo; to mora vedeti, če hoče smotreno dalje
graditi. Se posebno se zanima za učence, ki jih doslej
še ne pozna. Tudi ne pozabi povpraševati učence o njih
domačih razmerah. Preden jih izpusti iz šole, jih še opo=
zori na spodobno vedenje po cestah. Nauči jih pozdrav*
1 jati vsakogar, ki ga srečajo. Lepo pozdravljanje šolarjev
zelo dviga ugled šole. Ob določeni uri izpusti učence
domov, potem ko so dostojno opravili molitev po pouku.
Takoj prvi dan si zabeleži vse odsotne in obvesti o tem
šolskega upravitelja.

Razredničarji prvih razredov se morajo na prvi dan
pouka pripraviti bolj umno in vestno kot vsi drugi. V
ta namen naj dobe od šolskega upravitelja matične liste
svojih učencev ali vsaj zapisnike, če matični listi še ne
bi bili urejeni. Seznanijo naj se zlasti z opombami, ozi=
roma z vprašanji, ki so na zadnji strani matičnih listov,
ali pa v opombah zapisnikov. Tako bodo že vnaprej
poznali posebnosti in lastnosti posameznih otrok, da

22

bodo mogli že takoj prvi dan svoj pouk individualno=
pedagoško usmeriti. Potem pa naj pomisli že pri prvi
pripravi, da je njegova poglavitna naloga, da se uživi
v otroško pojmovanje, ki mu služi za podlago, da more
voditi otroke v nov duševni svet. To pa zahteva psiho=
loško pripravo. Ni tedaj priprava za prvi dan tako eno=
stavna, kakor si mogoče ta ali oni misli. Otroci pridejo
prvič boječi v šolo. Marsikaterega mora pripeljati ma=
mica sama. Prva učiteljeva naloga je torej, da jih opo=
gumi. Kako pa? Z ljubeznijo. Ljubeznivo jim pripoveduj
povestice, primerne njih duševnemu obzorju, prijazno
jih nagovarjaj, igraj se ž njimi, pogovarjaj se ž njimi,
o domačih družinskih razmerah, n. pr. o očetu, o materi,
bratih in sestrah, o domačih živalih i. t. d. Tudi kakšno
lepo sliko s prizori iz otroškega življenja jim pokaži, sploh
ravnaj tako, da bo tvoj pouk prikladen otroškemu mi =
šljenju in čustvovanju. Tako boš, če si količkaj spreten,
še najprej pridobil otroška srca zase ter vzbudil v njih
veselje in zanimanje za šolo. Zavedaj se pregovora, ki
pravi, da gre prvo vino v les, hočem reči: prvi vtisi so
najtrajnejši in najgloblji. Pomisli tedaj, kolike važnosti
je prvi dan med otroki začetniki. Sploh je prvo šolsko
leto najvažnejše, ker je odločujoče za vso poznejšo bo=
dočnost otrok. Odlični šolniki so že zdavna prišli do
tega spoznanja, zato je ravno za prvo šolsko leto spisa=
nih največ metodiških knjig. Gotovo se dobi na vsaki
šoli že kaka taka knjiga, zato si jo izposodi, če je še
nimaš sam, ter se po nji pripravi že za prvi dan šoP
skega leta.

III. Redne priprave na pouk in razredni

predmeti.

Zavedati se moramo vedno, da je za uspešno vzgojo
in pouk potrebna dvojna priprava, širša in ožja.

23

Širša priprava zadeva učiteljevo splošno in strokovno
izobrazbo, ki bi morala odgovarjati vsakokratnim časovnim
zahtevam. 1 udi starejši učitelji bi se morali vedno se=
znanjati z modernimi pridobitvami in tako zadoščati no=
vodobnim kulturnim potrebam šole in naroda.

V to širšo pripravo spada tudi točno poznanje
učnega načrta in krajevnih razmer, v kolikor so v odnosu
s šolo. To je tembolj potrebno, ker brez tega znanja
razredni učitelj ne more naslanjati pouka na eno bistve=
nih zahtev, t. j. na domoljubje.

Neposredna ali bližnja priprava pa je priprava na
posamezne učne ure. Te priprave včasih niso poznali,
skušnje pa so pokazale, da je potrebna, zato so jo uradno
uvedli.

Obžalovanja vredno je, da mnogi te priprave ne
jemljejo dovolj resno, ker mislijo, da je že zadosti, ako
v dnevnik napišejo teme in naslove posameznih predmetov,
pri pouku pa se love potem sem ter tja in tako čas
ubijajo, namesto da bi ga plodonosno izrabili v blagor
izročene jim mladine.

To se pravi zlorabljati zaupanje in poneverjati državni
denar!

Pri vsakokratni vsakdanji pripravi sta bistveni vpra=
šanji: „Kaj?“ in „Kako?“ Vprašanje „Kaj?“ nas sili k
določitvi metodične enote, t. j. določiti moramo obseg
tvarine, kar za nekatere predmete ni težko, ker se učna
tvarina niza zaporedno, sistematično, kakor n. pr. pri
računstvu, oblikoslovju, slovnici, pravopisju; težje je to
določanje pri čtivu in v realijah, ki posegajo na obširna
znanstvena polja. Pri določanju te snovi velja pregovor:
„ Mojster se kaže v omejitvi/ Upoštevati pa mora pri
tem koncentracijo snovi, t. j. povzeti je treba le, kar je
najvažnejše in za otroka lahko umljivo. Učitelj se mora
Poglobiti v pripravo tako, da bo izbrano snov popolnoma
obvladal, ne da bi se še naslanjal na kakšno knjigo.

Po vsebinski pripravi prihaja na vrsto priprava »Kako«.
Kakšen bodi moj postopek, da bo vzbujal v učencih du=
sevno samotvornost? V koliko morejo učenci sami so=

24

delovati ob prisvajanju učne snovi? Kako bi jib uvedel
v probleme in njib reševanje? Kako navezati pouk na to,
kar so otroci že doživeli in poznajo? Morem li učno snov
podajati nazorno? Soli umestne opazovalne naloge ali po=
sebni poskusi? Kakšna učila in ponazorila morem upo=
rabiti? Zajemi j ivost, razumljivost, porabnost,
to so tri kardinalne točke, ki jih moramo upoštevati pri
pripravah za vsakdanji pouk, da se ne bomo lovili sem
ter tja ali pa celo zašli v duhomorne šablone. Imejmo
vedno pred očmi, da ni glavno, natrpati učence z mno=
žino raznovrstne snovi iz posameznih učnih predmetov,
temveč buditi in razvijati z obravnavano učno snovjo še
speče otroške duševne sile. Ne odevaj spečega otroka še
bolj, ampak zbudi ga, da bo izpregledal. To se pričakuje
dandanes od izobraženega učitelja!

Za samo golo podajanje snovi so bili nekdaj dobri tudi
samo pismeni korporali, a za poučevanje na znanstveni,
psihološki in logiški podlagi je potreben večleten študij
otroške duše, ki bi jo moral učitelj dodobra poznati
in upoštevati, kadar se pripravlja na pouk. Mnogi segajo
pri tem sicer po različnih metodiških knjigah in sestav=
ljajo po njih učne obrazce, kar je sicer priporočljivo,
vendar taki in slični pripomočki nimajo na sebi nič oseb=
nega, zato tudi ne učinkujejo tako, kakor učinkuje točno
poznavanje otroške duše, kar je izključno naša last, iz=
virajoča le iz naše duše in srca. Na pamet naučeni go=
vori ne sežejo nikoli tako v srce kot govori, ki izvirajo
iz naše lastne notranjosti,

Prav mnogokrat doživlja učitelj razočaranja vkljub
vestni pripravi na pouk. Navzlic dobri volji ne gre in
vsa priprava mu nič ne pomaga. Kreniti mora na drugo
pot. Take slučaje si je treba zabeležiti takoj po uri, da
razmišlja o vzrokih, in ko jih najde, naj si jih zapomni
za drugič. »Docendo discimus«: poučevaje se učimo! Da
je vsakodnevna učiteljeva priprava uradno obvezna, ve
vsak učitelj. Zadevne predpise in odredbe lahko najde
vsak, zato jih ne bom našteval. Priprave na pouk ne
zametavajo niti novejši revolucijonarji na šolskem polju.

25

Celo Scharrelmann, ki je znan po svojih revolucijonar=
nih idejah, piše v knjigi llerzhafter Unterricht: »Pri=
prava mora biti! To ve vsakdo, četudi je le malo od
strani pogledal v prakso. Kdor se ne pripravlja, ker se
zanaša na svojo okretnost, se udaja lenobi, zaostaja,
leseni, umira.« Učitelj, ki se ne pripravlja na pouk, se
ne izpopolnjuje in ne greši samo proti sebi, greši tudi
proti izročeni mu mladini, ker zanemarja njen duševni
razvoj.

*

V naslednjih poglavjih se hočem dotakniti vseh pred=
metov osnovne šole razen verouka in srbohrvaščine, ka=
kor se vrstijo v izkazih o šolskem napredku ter v ma=
tičnih listih. Pouk verouka, vsaj pri nas, ni naloga raz=
rednega učitelja, srbohrvaščina pa spada pod poglavje o
jezikovnem pouku. Razrednim učiteljem priporočam, da
naj te članke prečitajo, preden se začno pripravljati za
posamezne predmetne ure, kakor jih imajo razvrščene
po urniku.

V izkazih stojita na prvem mestu vedenje in prid=
nost, in sicer pred vsemi drugimi predmeti, kar priča,
koliko važnost jima je prisodil zakonodajalec. Prav! Pa
še mi izpregovorimo vsaj nekaj besed o tem.

2. Vedenje.

Najodličnejše mesto v šolskih spričevalih je bilo že
od nekdaj odkazano vprav vedenju; enako je tudi sedaj
v izkazih o šolskem napredku. Zakaj pa? Ker je lepo
vedenje najboljše priporočilno pismo za vsakega človeka.

Posebnih ur, v katerih bi učence vadili v lepem ve=
denju, nimamo, vendar nam šolska zakonodaja nalaga v
tem pogledu dolžnosti s posebnimi določili, ki so že ob
sebi umljiva. Tako na pr. pravi § 74 dok. š. i. uč. r.:
Predvsem naj se učitelji trudijo za nravno vedenje šol=
skih otrok v šoli in zunaj šole, naj otroke strogo nad=

2  6

zorujejo, kolikor zahteva vzgojevalna dolžnost osnovne
šole, posvečajo naj svojo pozornost vedenju otrok tudi
zunaj šole. § 213 pa pravi med drugim tole : Povečano
pozornost naj posvečajo vedenju otrok zunaj šole, ako
nimajo potrebnega varstva doma pri rediteljih, ali ako
so zunaj šole izpostavljeni posebnim nevarnostim. Vneto
naj delujejo na to, da se ustanove zavodi za varstvo
otrok zunaj šole in zavodi, v katerih bodo otroci zapo=
sleni zunaj šole, zlasti otroška zavetišča, bivalnice, otroške
ogrevalnice in mladinska igrišča, naj sprožajo in pospe*
šujejo ustanovitve šolskih kuhinj, v katerih dobivajo
ubožni in oddaljeni otroci opoldne toplo juho, nadalje
priredbo božičnic, pri katerih se obdarujejo ubožni otroci
s toplimi oblačili, in ustanovitev podpornih društev in
počitniških kolonij za ubožne šolske otroke. Pričakuje se,
da se bodo učne osebe na vsak način potezale za blago*
nosno delovanje teh društev, in za take prireditve tudi
prevzemale nadzorovanje otrok. In v stari Heinčevi zbirki
pravi § 25: Učitelj naj pazi, kolikor more, kako se otroci
vedo zunaj šole. — Pa gre zakon še dalje in nalaga v
§ 4, točki 9., zakona z dne 9. marca 1879 tudi krajev*
nemu šolskemu svetu, da pazi na vedenje učencev zu=
naj šole.

Kako pa naj se vedejo učenci zunaj šole? Posebnih
v paragrafih izrečenih navodil ni najti, le § 86 d. k. š. i.
uč. r. veli, naj učiteljska konferenca v sporazumu s kraj*
nim šolskim svetom in s šolskim zdravnikom sestavi za
vsako šolo poseben šolski red, ki uravnava vedenje v
šoli in zunaj šole. Nekateri okraji so si sami sestavili
šolski red v smislu izvršilnega predpisa bivšega deželnega
šolskega sveta, in kolikor vem, jih imajo v Ljubljani in
v ljubljanski okolici. Obča določila šolskega reda moramo
prečitati potem učencem ob začetku šolskega leta; posa*
meznosti poudarjam in uvažujem po potrebi, lak šolski
red naj visi v učilnicah poleg urnika na vidnem mestu.

I oda tudi najboljši šolski red ne pomaga nič, ako se
učitelj nanj ne ozira in morda celo sam ne daje lepega
zgleda.

27

Ze v prvem razredu naj se učenci naučijo lepe bese*
dice »prosim«, da odpravimo čisti zoprni »lcaaaj«. Olikani
ljudje je nikdar ne opuščajo, čeprav govorijo s hlapci in
deklami. Tudi učičelj naj vselej vljudno občuje z učenci.
Za usluge, ki mu jih izkažejo, se naj vselej lepo zahvali.
Enako pa naj zahčeva dosledno čo čudi od učencev. Po
mojem mnenju besedica »hvala« ne zveni slovensko. Slo*
venec pravi: »Zahvalim se !«

Kaj radi se očroci navzamejo grdih klečvic in ne=
sramnih besed. Na čake sčvari naj učičelj le pazi, da jih
bo mogel pravočasno začreči, dokler se čak plevel preveč
ne razrasče. Opozarjam zlasči na grde laške klečvine!
Posebno pa glej, da boš imel samega sebe v oblasči, čer
vedi, da bi učenci vse življenje ne pozabili, ako bi iz
čvojih usč slišali kaj nespodobnega.

Dosledno čudi zahčevajmo, da nas očroci ob vsčopu
v razred vljudno pozdravljajo. Kadar prihajajo k šolski
deski, naj se vljudno poklonijo, enako, ko odhajajo od
čable v klop. Pred odhodom iz šole naj pozdravijo skupno
s pozdravom, ki ga je določila učičeljska konferenca. Naj*
primernejši pozdrav je »Z Bogom !«

Žal, da je še dosči učičeljev, ki se vkljub službenim
navodilom in predpisom nočejo zanimači za vedenje učen*
cev, zlasči zunaj šole, češ, saj nismo sčražniki! In vendar
je vprav od vedenja zunaj šole odvisen ugled šole in
učičeljsčva. Posebno na krnečih! Ljudstvo sodi le po
čem, kar vidi. Gorje šoli, ako se njeni učenci prečepajo
po cesčah, nadlegujejo ljudi ali za njimi kamenje mečejo
i. č. d. Da se čake reči ne bodo dogajale, navadi očroke,
da bodo pozdravljali ljudi, ki jih srečavajo, da se bodo
vedli po črgovinah dosčojno in vljudno, da se bodo za*
vedali hiše božje i. č. d. Poznam učičelje, kojih šole so
slovele vprav radi lepega vedenja šolskih očrok zunaj
šole. Posebno po Hrvačskem sem videl po krnečih čo
lepo navado. Tam so me pozdravljali: »Hvaljen Isus i
Marija«, in čo celo z upogibanjem kolen.

28

3. Pridnost.

Veliko važnost polaga šolski zakonodajalec tudi na
pridnost, ker ji je določil mesto takoj za vedenjem, tedaj
drugo v zaporednosti predmetov. Razredni učitelj je
torej dolžan pospeševati pridnost učencev ter skrbeti,
da njihova vztrajnost ne peša; kajti iz pridnosti izvirajo
učni uspehi. Pridnost je pogoj napredka v šoli, pa tudi
napredka in sreče v življenju. »Lenega čaka strgan rokav,
pal ca beraška, prazen bokal.« Zal, da ne gojimo pri
učencih pridnosti vedno dovolj vestno, vztrajno in do-
sledno! Pripravljamo se na pouk v branju, na pouk v
računstvu, delamo učne slike iz realij, vadimo se v ri¬
sanju in pisanju, a za pridnost se ne zmenimo mnogo.
Dozdeva se mi, da v tem primeru zidamo na temelj, na
katerem se mora prej ali slej porušiti vsaka stavba. In
vendar zahteva že šolska disciplina, naj navajamo otroke
pravočasno k lastnostim, ki so jim, če se hočejo uspešno
učiti, neobhodno potrebne, kakor pazljivost, pokornost,
marljivost, vztrajnost, točnost, spravljivost. Vse tu na¬
štete lastnosti so obsežene v pojmu pridnosti, ki jo mo¬
ramo buditi, gojiti ter utrjevati v učencih.

Kako naj se lotimo tega dela? Prvi pogoj bolnikove
ozdravitve je, da napravi zdravnik diagnozo. Tako tudi
učitelj ne more vzgajati smotreno, dokler ne pozna
popolnoma vseh učenčevih slabosti in vrlin. Razred¬
niki bi morali imeti zapisnik, kamor bi ne pisali le redov,
ampak tudi lastnosti učencev, morda na eno stran slabe,
na drugo pa dobre. Od časa do časa pa bi sestavili
bilanco za posameznika, kakor tudi za ves razred. Poma¬
gati bi morali pri tem tudi vsi učitelji, ki poučujejo v
razredu. V višjih razredih naj bi neposredno, pa tudi
posredno vplivali na učence in delovali na to, da se
odpravijo napake glede pridnosti. V prostih spisnih na¬
logah naj bi učenci reševali vprašanja, kakor: posledice
nepazljivosti, nepokorščine, lenobe, trme, laži i. t. d.
Zgodovina in življenje nam nudita dovolj podobnega
gradiva.

29

Najbolj pa pospešuje pridnost učiteljev zgled, ki se
kaže na raznovrstne načine. Predvsem mora biti učitelj
točen, natančen in strog do samega sebe. Kdor ne zna
obvladati sebe, tudi drugib ne bo znal. Razred „naj bo
vzor reda in snage, enako učiteljeva zunanjost. Solskib
in domačih nalog naj ne pregleduje površno, temveč
z vso pazljivostjo; učenci naj vidijo, koliko je učitelju
ležeče na učenčevi nalogi. To vpliva nehote dobro na
njih pridnost. Učiteljeva nedoslednost prav lahko zavede
mladino v lenobo in zanikarnost, kar se prav gotovo
maščuje ne le na učitelju samem, temveč tudi na učencih.

Pridnost pospešujemo tudi z modro pohvalo, tu in
tam s kakšnim primernim darom. Kazni, ki jih v ta namen
uporabljamo,preženejo lenobo le za trenutek. Uspeh bi
imeli le tedaj, ako bi kazni bile naravne in dosledne.
Tudi način poučevanja zelo pospešuje pridnost. Ako je
zanimiv, nazoren, naraven, psihološki, vzbuja nehote v
učencih speče duševne sile, ki jih potem, ko so vzbujene,
silijo k delu, k pridnosti. Iz lepega vedenja in pridnosti
učencev odsevajo vzgojne zmožnosti učiteljev. Po teh
dveh lastnostih sodijo ljudje v prvi vrsti šolo in uči=
teljstvo. Zavedajmo se tega in uravnavajmo svoje delo
tako, da bo učinkovalo na učence tudi v tem pogledu.

4. čitanje.

Prehajam k pravim učnim predmetom. Vsem na čelu
stoji čitanje. Po pravici, kajti vprav od čitanja je odvi=
sen v veliki meri napredek tudi v drugih predmetih.
Največkrat je čitanje merilo za splošni napredek v raz=
redu. Saj sodimo celo izobrazbo narodov in držav po
številu tistih, ki znajo čitati. Ponosne so države, ki
izkazujejo le majhno število analfabetov. Skoda, da je
naša država v tem pogledu bolj na zadnjem mestu. Vsem
državam prednjači v tem oziru gotovo Nemčija, ki je že
leta 1910. izkazovala od tisoč k vojakom poklicanih mla=
deničev 0'3 analfabetov. Danes jih ima le še 0.002, to se

30

pravi, da na 10.000 ljudi odpadeta le 2 nepismena in še
ti so, kakor trdijo Nemci, sami priseljenci!

Kakor vemo, je bil prvotni namen osnovnih šol v
prvi vrsti ta, da se nauče ljudje čitanja in da se tako
zanesejo verske in nacionalne dobrine med najširše plasti
naroda. Pa tudi še dandanes je gladko čitanje gotovo
prva in glavna naloga osnovne šole. Saj je to znanje
nenadomestljivo za sodobno življenje vsakega državljana.
Kdor ne zna citati je velik revež, podoben slepcu, s ka=
terim ima vsak usmiljenje. To spoznanje je zajelo danes
vse ljudi že tako, da bi bil pač prazen trud, razlagati uči=
telju, kolikega pomena je znanje čitanja za narod. Nje=
gova skrb bodi samo še, kako bi na najlažji način naučil
otroke pravilnega in lepega čitanja.

ležišče tega pouka je v prvem in tudi še v drugem
razredu. Prvi pogoj za ugoden uspeh je, kakor pri vseh
predmetih, da vzbudimo v učencih zanimanje in veselje
do čitanja. Vendar to doseže le oni učitelj, ki se vestno
pripravlja na pouk, pa ne po kakšni šabloni, temveč s
poglabljanjem v psiho posameznih učencev. Katerekoli
metode pa uborablja učitelj pri poučevanju čitanja, vedno
se naj ozira na vse tipe učencev v razredu, tako na
vizualne, akustične, motorične in mešane. V ta namen
so potrebna poočitovanja. Najobičajnejše so slike, ki bi
pa morale biti umetniške, toda otroški naravi primerne.
Abecednikom, ki imajo take slike, dajajmo pri uvajanju
v šolo prednost. Odločiti mora v takih vprašanjih samo
umetniška vrednost, nikoli pa ne avtorji in založniki.
Dalje uvažuj in rabi oblikovanje (gnetenje), izrezljava=
vanje, polaganje klinčkov, risanje, sestavljanje, nastav=
Ijanje, t. j. uporabljaj bralne stavnine, ker pri vsem tem
poslu učenci niso samo pasivni, temveč aktivni, kar je
edino pravilno, uspešno in zelo poučno za učitelja. Na
ta način namreč še najlažje spozna duševne nedostatke
posameznih učencev. Vsa snov pa mora biti vzeta iz
učenčevega okolja, t. j. iz življenskib razmer, v katerih
otrok živi. To velja za tekst in slike, kakor tudi za roko=
tvorjenje samo. Mimogrede naj omenim, da je na spodnji

31

stopnji potreben tudi humor, ki pa naj bo tako usmer=
jen, da bo učence k stvari pritegoval, ne pa jih oddaljeval
od tega, kar bi učitelj rad vtisnil v otroške glavice.
Stremi pri poučevanju v čitanju vedno za tem, da uspo=
šobiš učence za hitro dojemanje ali zajemanje celotnih
besed, ker le to vodi do gladkega čitanja. Da to dosežeš,
moraš privesti učence do tega, da bodo razločevali po=
samezne glasove in spoznali črke, ki sestavljajo posamezne
besede. Potrebno je tedaj elementiranje ali glaskovanje,
ki ga moramo večkrat uporabljati celo mi odrasli, zlasti
pri neznanih nam besedah.

Pri poučevanju čitanja so nam na razpolago prav
različne metode. Pri nas še vedno gospoduje pisalno bralna
metoda, ki bo bržkone ostala še dokaj časa v uporabi.
Morda ni najboljša, gotovo pa je, da pospešuje vaje v
branju. Združljiva je ž njo tudi metoda takozvanib nor=
malnih besed in pa najnovejša -— takojšnega stavkovnega
čitanja. Kakor sem že rekel, mora biti vsebina, ki jo
uporablja učitelj pri pouku, vzeta iz duševnega učenče=
vega obzorja. Učne metodične enote, zlasti v prvem razredu,
ne smejo trajati dalje nego pol ure, ker bi se sicer učenci
preveč duševno utrudili in bi postal pouk zanje dolgo=
časen. Kadar smo tako daleč, da učenci že bero besede
in stavke, moramo strogo gledati, da bero vsi isto in ob
istem času, zato pa morajo kazati v vrsti iste besede in
po vsaki že prečitani besedi vsi istočasno prestaviti
kazalce ali paličico, s katero kažejo, ker le na ta način
imajo vsi učenci besedo, ki naj jo čitajo, pred očmi.
Priporočljivo je tudi zborno čitanje, da pridejo pri tem
akustični tipi na svoj račun. Glejmo pa vedno, da vzbu=
jamo in vzdržujemo v učencih veselje do čitanja.

Pri pouku čitanja prihaja zelo v poštev fonetika, zato
naj se le vsak učitelj dodobra seznani ž njo. Dalje naj
veže bralno snov z nazornim poukom, in obratno, ker
tako lahko doseže, da bodo učenci to, kar bero, tudi
vsebinsko razumeli. Io je velike važnosti za umsko
in srčno naobrazbo kakor tudi za ohranitev veselja do
učenja pri teh malih abecedarčkib.

32

Prvo šolsko lečo moramo biči že zadovoljni, ako do=
vedemo učence vsaj do gladkega besednega čičanja. Drugo
šolsko lečo pa moramo privadiči učence že gladkemu
sčavkovnemu čičanju.

Ob vseb vajab začečnega čičanja mora učičelj neu=
morno paziči, da vsi učenci kažejo išče besede in sčavke,
kar ponovno poudarjam. Dalje mora gledači, da pridejo
pri bralnib vajab vsi učenci na vrsčo. Ce ima v razredu
preveliko ščevilo učencev, naj posamezni bero le po en
sčavek ali besedo. Z enim in isčim berilnim sesčavkom
naj se ne bavi nikoli čoliko časa, da bi se ga očroci
naučili na pameč. Za ispremembo preskočimo od časa
do časa po eno ali dve besedi, dobre so celo vaje v
čičanju od konca berilnega sesčavka proči začečku, kar
je vsebinsko nesmisel, je pa za učence vendar zanimivo.

dudi ne gre, da bi učičelj vsebino berilnib sesčav=
kov vedno vnaprej pripovedoval ali čičal. Sem čer čja
naj bero najprej učenci sami, ker neznana vsebina pri=
čegne učence k pozornosči, češ, kaj neki bomo zvedeli
in spoznali v čem ali onem še neznanem berilnem se=
sčavku. Včasib moramo ponoviči berilne sesčavke, ki
smo jih že čičali. Morda dva ali čri ali čudi več v pol
ure. Kadar pa uvaja učičelj na nižji sčopnji učence v
gladko čičanje posameznega berilnega sesčavka, čedaj ga
prebere lahko čudi čako, da imajo učenci svoje čičanke
zaprče in učičelja le poslušajo. Vsebina se učencem na
ča način prej in bolj včisne, ker ne napenjajo ob iščem
času dveh čučov. Na nižji sčopnji je le še prečežko, pa=
ziči isčočasno na čičanje in na vsebino.

Mehanično čičanje dosežemo že v drugem razredu
z vzčrajnimi vajami, do sprečnosči pa ga moramo dvigniči
vsaj v črečjem. Kjer bi čo še ne bilo mogoče, si priza=
devajmo doseči čo vsaj v čečrčem šolskem leču ali v če=
črčem razredu. Brez sprečnosči v čičanju ne bi smel za=
pusčiči šole noben učenec! Kljub veliki važnosči meha=
ničnega čičanja vendar ne smemo pozabiči, da je jedro
vedno več koč lupina, da je čorej vsebina glavno! Za
vaje v mehaničnem čičanju uporabljamo le berilne se=

33

stavke realistične vsebine. Veliko doseže učitelj, ki ume
vneti učence za domače čtivo. 5 tega vidika so šolarske
knjižnice neprecenljive vrednosti, ako jih ume učiteljstvo
izrabljati pedagoško.

Na srednji in višji stopnji gojimo logično čitanje,
ki se naj izraža zlasti v pravilnem naglašanju besed in
stavkov. Tisti zoprni šolski ton, ki še vedno odmeva po
marsikateri šoli, je živa priča o slabih učiteljih, ki se na
pouk v čitanju prav nič ne pripravljajo. Priča pa tudi,
da učenci ne poznajo stavčnih ločil ali pa se niti ne za=
vedajo njih pomena.

Logično čitanje pa prehaja samo po sebi v estetsko.
Brez prvega ni drugega. Razlika je le v tem, da pri prvem
prevladuje razum, pri drugem pa čuvstvo, zato so za vaje
v estetskem čitanju prikladni zlasti pesniški proizvodi.
Od časa do časa urimo tudi čitanje v zboru. To je po=
trebno zlasti tedaj, ako vidimo, da si učenci glede na=
glašanja niso na jasnem, bodisi glede posameznih besed
ali glede potrebnega poudarka v stavkih.

Kar se tiče popravljanja pri glasnem čitanju, se strogo
in dosledno držimo načela, da popravljajo pomote v prvi
vrsti učenci, ki jih narede, potem drugi, ako bi jih ti, ki
so čitali, sami ne znali. Zadnji pride šele na vrsto pri po=
pravah v branju učitelj. Priporočljivo je tudi, da čitajo
učenci od časa do časa berilne sestavke natihem, nakar
pripovedujejo vsebino. Za slabe učence naj priredi učitelj
vsaj včasih posebne bralne vaje ob prostem času. d akrat
pa naj bero le take berilne sestavke, ki so jih v šoli že
obravnavali. Pri teh dobe pogum, ker jim lažje gredo,
popolnoma novi pa bi jih oplašili, kar bi zelo slabo vpli=
valo nanje. Večkrat čitati isti stavek je pogrešno. Vadijo
naj se čitati ves berilni sestavek v nepretrganem zaletu.
Berilne sestavke, če so količkaj pripravni, skušajmo či=
tati dramatično, z razdelitvijo vlog, ker to učence jako
zanima in veseli. Kadarkoli mogoče, uredimo branje tako,
da učenci pri tem zbujajo spomine na lastna izkustva,
doživljanja in opazovanja.

3

Novejša stremljenja gredo za tem, naj odložimo či=
tanje na poznejši čas; s tem se nikakor ne moremo stri=
njati. Prvič učenci sami že komaj čakajo, kdaj bodo znali
čitati, drugič pa to težko pričakujejo tudi njih starši.
Slednjič pa služi pouk v čitanju izvrstno jezikovnemu
pouku sploh, ker navaja učence, da spoznavajo različne
glasove, besede in stavke. Odložiti učenje čitanja kar za
celo leto, kakor to nekateri zahtevajo, bi po mojem na=
ziranju ne bilo umestno. Priznavam pa, da so potrebne
neke prehodne vaje, ki jih je moči izvesti v 6 do 8 tednih.

Iz svoje skušnje pa kar najtopleje priporočam upo=
rahljanje delovnega principa, zlasti pri pouku v začetnem
čitanju, t. j. uporabo ročnih stavnic, s katerimi zaposlimo
istočasno aktivno vse učence. Dalje izrezljavanje, obliko=
vanje in sestavljanje črk z različnimi zrni ter njih risanje.

5. Pisanje.

Olavni smoter tega pouka je, doseči lično, čitljivo
pisavo. Okrogle in različne krasilne pisave ne spadajo v
navadne osnovne šole, ampak v meščanske in tem po=
dobne. Podlago za lepo, čitljivo pisavo morajo dobiti
učenci že v naj nižjih razredih in oddelkih, zato moramo
temu predmetu posvečati od prvega razreda dalje vso
potrebno pažnjo. Po pisavi sodimo in sklepamo celo na
učenčev značaj, ^kar nam zopet priča o velikem pomenu
te spretnosti. Zal, da se v novejši dobi mnogi učitelji
ne brigajo več toliko za lepo pisavo, kakor so se naši
predniki! Vse premalo se zavedamo, da vzgaja pouk v
pisanju voljo, sili učence k ostremu opazovanju, budi
zmisel za pravilnost in red.

Kadar poučujemo pisanje, se moramo zavedati, da je
pisava odvisna od držanja telesa, in posebej še roke in
peresa. Učenec se mora pri tem ukloniti učiteljevi volji.
Tudi če bi mu kaj ne bilo všeč, se mora prilagoditi učite=
ljevim navodilom, čeprav zahteva to od učenca precej du=
ševnega in telesnega napora. Učenca sili to k premago=
vanju in tako krepi sam svojo voljo. Oblike pismenk

35

mora učenec imeti v spominu čudi v podrobnostih, da
jih more pisati čudi po spominu, kar ga zopeč sili k in=
čenzivnemu opazovanju. Učiteljeva pozornost na snažnost
pisave, zvezkov, šolske deske i. t. d. vzgaja k čistoči in
vzbuja čut za lepoto. I udi pouk pisanja je tedaj vzgojne
narave. Glejmo torej, da pisava učencev ne bo polna ma=
dežev in črtanj; vsaka posamezna črka bodi razločna,
brez vseh nepotrebnih zavojev, v pravi velikosti in legi
ter v pravilni oddaljenosti druga od druge. Da se to
doseže, naj drži učenec zvezek točno v sredi pred seboj,
in sicer v taki legi, da tvori z robom klopi kot 35°. Leva
roka naj drži zvezek in ga po potrebi premika više. Sedi
naj učenec pokoncu, ne naslanjaje se na rob klopi. Noge
naj drži tako, da tvorijo stegna in podkolena kot 90°.
Komolci naj so v toliko razpeti, da tvorijo s truplom
kot 30 do 40°. Glava bodi malo upognjena ter odda=
Ijena od pisave 35 do 40 cm. Peresnik naj drži učenec
s palcem in sredincem, kazalec pa bodi narahlo položen
na peresniku. Peresnik s peresom segaj proti zvezku vsaj
3 cm iz roke. Prstanec in mezinec naj bosta nekoliko
upognjena, dotikajoča se papirja, na katerega pišemo.
Peresnik naj kaže preko desne rame. Papir bodi gladek
in dovolj trden, da drži črnilo. Tak, ki ga vpija, ni za
rabo. Vsak zvezek imej pivnik, ki ga naj učenec ne upo¬
rablja za osuševanje, temveč za podlago in da obvaruje
zvezek madežev. Črnilo na zvezkih naj se le samo osu=
šava. Na pivnikih tudi ne trpimo različnih napisov in
rjsb. Peresa naj bodo mehka, črnilo tekoče in res črno.
Črnilniki naj bodo vedno pokriti, kadar jih ne rabimo.
Peresniki naj bodo leseni in primerno debeli. Priporoč=
ljivi so taki, ki so okrogli in 10 do 12 mm debeli.

V prvem šolskem letu poučujemo pisanje po abe=
cednikovi razvrstitvi, če ne postopamo po najnovejših
metodah delovnega pouka. V drugem šolskem letu pišemo
malo in veliko abecedo po genetičnih skupinah. Pišemo
pa seveda tudi posamezne besede. V tretjem nadaljujemo
še snov drugega šolskega leta in pišemo v stavkih, naj=
prej v latinici, nato pa tudi v cirilici. Četrto šolsko leto

3 *

36

ponavljamo snov prvih treh šolskih let in se vadimo v
hitrem pisanju. V petem in šestem razredu pišimo po=
slovne sestavke in izpolnjujmo poštne tiskovine; enako
v sedmem razredu, le z večjimi zahtevami. Na šolah z
osmimi razredi vzamemo po možnosti tudi krasilne pisave.

Da ne jemljemo zaporedoma samo malih črk, temveč
da posegamo vmes tudi po velikih, je sedaj že splošno
v navadi, saj so nekatere velike črke manj komplicirane
kot pa male. One, ki so si podobne, jemljemo obenem,
kakor na pr. u, U, v, V, o, O. — Glede poslovnih spi=
sov, ki sem jih odkazal lepopisnim uram, naj omenim,
da imam pri tem v mislih predvsem napisovanje različ=
nih naslovov na urade in oblasti, na pr. župni urad, žu=
panstvo, sresko poglavarstvo, veliki župan, ministrstvo itd.,
pa tudi osebne naslove in naslove raznovrstnih društev
in korporacij, kakor tudi vloge na oblasti. Da pri tej
priliki ne smemo pozabiti na pouk o zunanji obliki, se
razume samo po sebi. Zgledi naj bodo na šolski deski.
Včasih naj jih učenci prepisujejo, včasih pa tudi sami
sestavljajo.

Postopajmo pa približno na tale način. Učitelj
napiše črko  na šolsko desko tako, da vidijo vsi učenci
njen postanek. Na napake,  ki so že kar običajne pri
posameznih črkah, opozori  učitelj že vnaprej.  Pona=
zoruje jih na šolski deski. Nato prihajajo posamezni
učenci  k šolski deski, napišejo  določeno črko in
drugi ugotavljajo pogreške  in doženejo, kje tiči
vzrok takim pogreškom. Sedaj pridejo vaje,  in sicer na
nižjih stopnjah najprej v zraku, nato šele v zvez=
kih in na šolskih deskah.  Najprej sestavine, nato
črke, besede in končno zveze v stavkih. Sestavine in
črke same vadimo najprej v velikih potezah, ki prehajajo
polagoma v normalne velikosti. Ni pa pripoporočljivo
pisati eno in isto obliko po cele strani, ampak po
enkrat, dvakrat, trikrat, morda vso vrsto. Medtem
opazuje učitelj, kakšne napake delajo učenci, si jih sproti
beleži in jih popravlja na šolski deski s sodelovanjem
otrok. Ko so učenci spoznali pravilne oblike in razsež=

37

nosti, ko se je roka že nekoliko privadila, da zadene
vselej pravo potezo, preidemo šele k pisanju črk one
skupine, za katero smo se vadili poprej. Posamezne črke
si ogledamo po znanem trojnem: ogledati, pomisliti,

vaditi. Po temeljiti obravnavi preidemo tedaj šele k vaji
v pisanju. Osnovne oblike pa vadimo vsako uro, ki je
določena za pisanje.

6. Jezikovni pouk.

a) Jezik — izraz misli v govoru in pisavi.

Jezik (govor) nas dviga nad živali. Jezik nam omo=
goča medsebojno občevanje in življenje. Le s pomočjo
jezika bogatimo na nravstvenih pojmih in sodbah, zna=
nostih, na naukih vere in vsake druge vede. Jezik je
najdražja last ljudske občestvenosti in kolikor bolj je
kdo v jeziku podkovan, toliko večji je njegov duševni
zaklad. Tega se navadno niti ne zavedamo, ker nam je
jezik nekaj vsakdanjega, že ob sebi umljivega. Pa če se
drugi ne zavedajo tega, mi učitelji se moramo. Mi si
moramo biti v svesti, da kažemo po govoru svojo du=
ševnost, in že to je razlog, da posvečamo temu pred=
metu primerno pažnjo, ki mu gre kot najvažnejšemu
predmetu osnovne in vsake druge šole. Kar je za fizično
življenje dihanje, je jezik za duševno življenje. Jezik
ustvarja naše duhovno življenje, ker se ž njim izobra=
zujemo ter izpopolnjujemo od dneva do dneva.

Za predmet moramo smatrati le književni jezik, ki
je največja kulturna dobrina in v katerem je pisana vsa
svetna in verska literatura. Poleg umevanja literarnih
del, ki se obravnavajo pri čitanju, se organsko z ustnim
izražanjem veže in goji pismeno izražanje ali spisje, ki
jezikovnih zmožnosti učencev ne more in ne sme prese=
gati. Da pa bo mogel učitelj metodično pravilno posto=
pati, je potrebno, da pozna bistvene lastnosti jezika.
Predvsem se mora učitelj zavedati, da jezik ne rodi
misli, ampak misli rode govor, izražanje, jezik. Prej je
misel, nato beseda in ne obratno. Dokaz so nam gluho=

38

nemci, ki ne znajo govoriti, vendar pa znajo misliti in
celo logično sklepati, kar kažejo po mimiki, gestikulaciji
in ročnih delih. Na drugi strani moramo zopet priznati,
da vprav jezik pospešuje miselno delovanje in da bi
brez govora bilo človekovo duševno obzorje zelo omejeno.

Dvojno spoznanje razločujemo: čutno in pojmovno.
5 čuti zaznavamo stvari okrog sebe, tedaj zunaj sebe,
njih slike pa ostanejo v naši zavesti. Te slike, oziroma
predstave, so naša opora pri mišljenju. Glasovni znaki
(besede) za te slike, predstave, pa so sredstvo, s katerim
se sporazumevamo z drugimi ljudmi. V tem tiči velik
pomen čutnega spoznavanja in zavedanja. Za pojmovno
spoznavanje, ki nastaja samo po abstrakcijah brez čutnih
objektov, imamo samo jezik, ki nam edini nudi tudi za
najabstraktnejše miselne izsledke besede, ki jih potre=
buje človek za izražanje svojega zavestnega razpoloženja,
mišljenja.

Jezika pa ne govorimo samo, ampak ga tudi pišemo.
Jezikovno izražanje je ustno in pismeno. V pismu (knjigah)
branimo umske plodove iz preteklosti in iz sedanjosti
bodočnosti, zato je pisana beseda neizmerne važnosti.
Poglejmo le, na kako nizki kulturni stopnji so še narodi,
ki nimajo književnega jezika, pa jih primerjajmo z onimi,
ki ga imajo. Videli bomo velikansko razliko. Kar je solnce
življenju, ^rastlini, živalim, to je jezik duhovnemu živ=
ljenju. Ce bi solnce ugasnilo, bi zavladala na zemlji
tema, mraz, nerodovitnost, a brez jezika bi vladala dušna
tema in v srcih mraz, puščoba. (Dr. Scbneid, Psycbologie.)
Z jezikom izražamo in kažemo svoje umevanje ali hotenje,
z jezikom izražamo čustvena razpoloženja, temperament.
Govor, ki prihaja iz srca, sEga tudi v srce; govornik nas
potegne za seboj.

Jezik, govor, ima tedaj tudi vzgojno moč v sebi,
zato ni vse eno, kako kdo govori, predava. Na to mnogi
učitelji še premalo mislijo pri svojih pripravah na pouk.
Niti tega se mnogi ne zavedajo, da je jezikovni pouk
najvažnejši predmet in ob enem učno sredstvo, da mu
je odmerjeno za veroukom prvo mesto med šolskimi

39

predmeti. V splošnem mora jezikovni pouk doseči, da
bo učenec obvladal jezik v besedi in pismu, da se bo
znal pravilno in jasno izražati ter da bo poznal narodno
slovstvo vsaj v glavnik potezah. Dalje naj mu budi za=
nimanje za slovensko pisano besedo v prozi in pesmi.
Do tega cilja pa bo privedel svoje učence samo učitelj,
ki ima sam zanimanje in veselje do tega, ki se sam po=
glablja v jezikovne vrline svojega materinega jezika, ki
stremi po lastni izpopolnitvi v jezikovnem in literarnem
oziru, skratka, ki je ponosen, da je učitelj in voditelj
svojemu narodu, iz katerega je izšel.

b) Ust no izražanje — po di aga jezikovnega pouka.

Učenci se ne nauče jezika šele v šoli, ampak že
mnogo prej v domačem družinskem krogu. Otrok pa se
nauči materinega jezika tem prej in bolje, čim večja je
njegova nadarjenost. Na vsak način pa je govor v šolo
vstopivših učencev potreben vsestranskega oblikovanja
in spopolnjevanja, kakor je potreben izobrazbe tudi jezik
odraslih, ki niso obiskovali šolskega pouka. Nikakor ne
mislim pri tem, da bi učence učili klepetavosti, temveč
moramo misliti na to, kako bi nam izročeno mladino
usposobili, da se bo znala stvarno pravilno in v lepi
besedi izražati, da bo to, kar jasno razume, podajala
pregledno, v razumljivi in primerni obliki, torej logično
in estetsko. laka jezikovna izobrazba koristi mladini za
poznejše življenje v kateremkoli poklicu; zakaj človek,
ki je zmožen spretnega in jasnega govorjenja, bo vedno
nadkriljeval onega, ki je v tem pogledu zaostal. Koliko=
krat slišimo v življenju, da temu ali onemu vprav jezik
pomaga, da »pride naprej«, kakor pravimo, v življenju
in človeški družbi. Razvijati in večati pa se more jezi=
kovna spretnost le na temeljih jasnega spoznanja
in pravilnega mišljenja,  ki ga je zato treba skrbno
gojiti. Potrebna pa je ta spretnost ne samo za prido=
bitno življenje, ampak ima še višjo, idealnejšo vrednost.
Čeprav je namreč govor v prvi vrsti izraz misli, vendar

40

učinkuje regresivno zopet na mišljenje, ki ga oblikuje in
urejuje. Vsekakor je tu neka medsebojna vez. Gladko
tekoči govor je znak razvite duševnosti.

Paulsen pravi nekje, da pomenja jezik za otroka,
ko se ga nauči, drugo rojstvo, ki se razlikuje od pasivno=
fizičnega le v tem, da je samotvorno.  Ni tedaj prav
točno mišljenje, da se otrok nauči jezika po posnemanju
in sprejemanju okolice, v kateri živi in se giblje. Okolica
mu nudi le spodbudo za razvoj njegovih notranjih du=
ševnih sil in zmožnosti, ne moremo pa otroku razložiti
pomena besed, dokler jih še ne more izgovarjati. Prej
otrok misli in spoznava, nato šele začenja govoriti.
Prej preživlja aperceptivne in asociativne procese, nato
šele pričenja govoriti; govor je torej posledica omenjenih
procesov. Duševni razmah gre tedaj pri otroku kakor
tudi pri odraslem človeku le od znotraj na ven in ne
obratno. Jezik je in bo ostal učno sredstvo, in sicer ne=
nadomestljivo na vseh šolah od najnižjih pa do naj=
višjih. Res je, da moremo učno snov podajati po čutnih
zaznavah, t. j. na nazoren način, a prisvojitev te snovi
se ne more izvršiti brez jezika. Jezikovni pouk je tedaj
najvažnejši predmet, je učno sredstvo samo po sebi, ki
ne omogoča samo duševnega občevanja med učencem in
učiteljem, ampak tudi pospešuje duševni razvoj pri otroku
že s samo uporabo jezika in nas izobražuje v pravem
pomenu besede. Je popolnoma utemeljeno, ako po jezi=
kovnih zmožnostih in znanju merimo izobrazbo posamez=
nika, posameznih razredov in šol.

Naravno, lepo, jasno govorjenje kaže razvito dušev=
nost in razboritost, zato smatramo jezikovni pouk po
pravici kot najboljšo pripravo za negovanje narodne je=
zikovne kulture in izražanje naše miselnosti. Jezik ni
tedaj samo organ poučevanja, ampak je tudi sam po sebi
najvažnejši predmet. Izurjenost v izražanju in lepota
jezika: oboje je smoter tega pouka. Dosegamo pa to le

z lepim govorjenjem, zmiselnim predavanjem in slovniškim
poukom. V jeziku odsevajo naše misli. Miselni in jezi=
kovni pouk sta pa v najtesnejši zvezi. Kar si prisvojimo

41

pri pouku pojmovno, moramo biči čudi zmožni polno=
vredno z besedami podači. Počrebno je čedaj, da gojimo
pravilno izražanje misli z govorom, kar bodi središče
jezikovnega pouka na vseb sčopnjah in pri vseh pred=
mečih; saj je čo najnaravnejši način oblikovanja naše
duševne vsebine in je čudi prvi pogoj za spisje. Usčno
izražanje ni sicer predmeč zase, vendar obvladuje ves
osčali pouk ne samo glede sčvarne pravilnosči, čemveč
čudi glede jezikovne oblike.

Po pravici čedaj označujemo sprečnosč v prosčem
usčnem izražanju koč plod duševne izobrazbe, »Govori,
da če slišim«, je rekel Sokrač mladeniču, ki je hočel po=
sčači njegov učenec. In Rimljani so videli v govorniščvu
najvišji cilj jezikovnega pouka, kar nikakor ni bilo brez
globljega pomena. Kvinčilian črdi, da jim je bilo vse
šolsko prizadevanje usmerjeno v govorniščvo. Danes ima=
mo nekoliko drugačne smočre, a vkljub čemu osčane usčno
izražanje na vseb šolah prvi in najvažnejši cilj izobra=
ževanja.

Kako daleč pa moremo iči pri čem na posameznih
sčopnjah, je čežko določiči; čim višja je sčopnja, čem večja
bodi zabčeva. To je jasno. Na nižji sčopnji se bomo za=
dovoljili le z jasno in pravilno izgovarjavo posameznih
besed in kračkib sčavkov, s kačerimi učenci pripovedu=
jejo svoje misli; na srednji sčopnji bodi izražanje že ko=
rekčnejše in sigurnejše v razširjenih sčavkih brez običajnih
jezikovnih napak; na višji sčopnji pa gojimo prosčo ob=
novo čuje miselne vsebine z lasčnim jasnim izražanjem.
Skračka: učenca moramo usposobiči, da bo zmožen o
znanih mu predmečib, o svojih doživljajih, izkusčvih in
spoznavah govoriči samosčojno, jasno in pravilno v lepi
jezikovni obliki, kakor se zaveda in čuči. Prenapeča za=
hčeva po pravilnem govorjenju pa bi učegnila oplašiči
učenca, začo je počrebno, da učičelj ve, kako daleč sme
in more na vsakokračni učni sčopnji v čem pogledu.

Za usčno izražanje uporabljamo vse predmeče, ki so
količkaj primerni za čo. Zavedajmo se, da se obravnavana
čvarina najbolje učrjuje in učenec najprimerneje vadi v

42

jeziku z ustnim obnavljanjem. Nikoli nam ne sme zado=
ščati, da je kdo to ali ono le razumel, temveč glejmo,
da bo znal to tudi z besedo izraziti. Za vajo naj nam
služijo zlasti predmeti s stvarnim razvijanjem misli, ka=
kor čitanje berilnib sestavkov, zgodovina, verouk, reše=
vanje uporabnih računskih nalog in tudi ostali predmeti.

Varujmo pa se pretiranih zahtev, da ne bomo zamo=
rili v učencih zgovornosti. Otroci so doma in med seboj
zelo zgovorni, vse hočejo izvedeti, o vsem, karkoli so
videli ali doživeli, radi pripovedujejo in zato ne ravna
modro učitelj, ki otroke ovira s prenapetimi zahtevami
književnega jezika takoj v začetku šolske dobe. S tem
jih oplaši, da si ne upajo z mislimi na dan. Začetkoma
naj le govorijo, kakor vedo in znajo, in le polagoma,
skoraj neopaženo jih dvigajmo in uvajajmo v književni
jezik. Vsekdar postopajmo tako, da bodo imeli učenci
zaupanje v nas in v same sebe. To je glavni pogoj uspeš*
nega jezikovnega pouka, na kar pa marsikateri učitelj
le prerad pozabi. Začetkom šolskega leta je pri začet*
nikib celo priporočljivo narečje, ki je zanje gotovo bolj
razumljivo kot pa književni jezik. Seveda bo ostal pa*
meten učitelj pri narečju le toliko časa, dokler si ne pri*
dobi zaupanja učencev. Nikoli pa se učitelj ne sme spo*
zabiti, da bi morda narečje celo zasmehoval. Ni greh,
ako učenec pove kako stvar po domače. Učitelj naj take
izraze sam ali še bolje po kakem učencu brez razburjanja
književno pove. To je zlasti potrebno na kmetih, kjer so
učenci bolj boječi in je narečje bolj ukoreninjeno, 5amo=
premagovanje je učitelju zlasti v takih primerih neob*
hodno potrebno.

Posebnih vaj za ustno izražanje nimamo, ker jih
gojimo pri vseh predmetih. Najboljša in najnaravnejša
vaja je zdržno (nepretrgano) obnavljanje že obdelane tva*
rine iz posameznih predmetov. Prav posebno pripravna
tvarina v to svrbo je zgodovinska učna snov, tako svetna
kot verska. Pri zgodbah Sv. pisma se to lahko goji že
na najnižji stopnji, enako tudi pri nazornem, domoznan*
skem, prirodopisnem pouku in sploh pri vseh predmetih,

43

pri katerih je mogoče prosto pripovedovanje, in sicer na
vseh stopnjah, od najnižje do najvišje. Za daljše obnove
priporočajo nekateri posebne beležnice, v katere pišejo
učenci napovedne besede kot nekako oporo. Temu ne
moremo ugovarjati, ker služijo take beležnice učencem
tudi za vajo doma. Kljub vsej veliki važnosti govornih
vaj vendar ne smemo iti predaleč, da ne zgubimo z vi=
dika stvarne vsebine, ki je in mora ostati prvo. Jedro
je vedno več kot lupina! Vaje v pripovedovanju se lahko
vrše v klopeh, posebno častno naj bo pripovedovanje
pri katedru pred vsemi učenci. Seveda mora učitelj tedaj
posebno paziti, da ne bodo učenca, ako bi se mu usta=
vilo, součenci zasmehovali, najmanj pa seveda učitelj sam.
Prosto izražanje je umestno tudi pred obravnavo nove
učne snovi. Učence kar kratko pozovemo, ali nam vedo
kaj povedati o tem, kar hočemo obravnavati. To je zlasti
na višnji stopnji kaj priporočljivo in tem bolj mogoče,
ker imajo ti učenci že dokaj lastnih izkušenj, bodisi iz
življenja samega ali iz šole. Res nimamo posebnih ur za
pravilno govorjenje, vemo tudi, da moramo to gojiti pri
vseh predmetih, vendar prav posebno to lahko storimo
pri poučevanju materinščine,  če tudi nimamo
tega na urniku posebej navedenega. Sicer pa je naša
dolžnost, da izrabljamo in uporabljamo vsako priliko za
pomnožitev besednega zaklada pri učencih, za dviganje
njih jezikovnih zmožnosti in govorniških spretnosti. Saj
je cilj vsega našega jezikovnege pouka, da bo znal učenec
svoje misli pravilno izražati, in sicer v književnem jeziku,
ki nadkriljuje vsa narečja. Jasno je tudi vsakemu, da je
ustno izražanje osnova za pismeno izražanje, da je pod -
laga spisju, ker mora človek vse, kar hoče napisati, znati
poprej tudi ustno povedati. Govorne vaje so vsaj pred=
vaje za spisje. Tudi učenje slovnice ima namen doseči
jezikovno spretnost in pravilnost. Novejše slovnice za
osnovne šole so tudi v tem smislu sestavljene in se
imenujejo naravnost jezikovne vadnice. Tudi čitanje be=
rilnib sestavkov izrabljamo za vaje v pripovedovanju, to
pa na ta način, da jih tudi čitamo tako, kot bi jih pri=

4  4

povedovali. Izrabljajmo pa v la namen domala vse ostale
predmete kakor sem že enkrat omenil in bom to navajal
tudi pri njib razpravi.

Da bomo vaje v pripovedovanju prav vodili, moramo
poznati nekoliko tudi tehniko pripovedovanja. Nekaterim
učencem kar ne gre prosto pripovedovanje, bodisi da so
duševno neokretni ali pa leni. Pri takih priporočam po
Harbichu sledeči postopek: 1.) Po obravnavi kake tva=
rine, naj si že bo iz nazornega nauka, čtiva ali zgodovine
i. t. d., stavi učitelj lahka vprašanja, opirajoč jih v prvi
vrsti le na spomin in govorne zmožnosti učencev, manj
pa na njih razum. Na učiteljevo vprašanje učenci neko=
liko časa molče, nato dvignejo roke vsi, ki vedo kaj od=
govoriti. Kdor ne dvigne roke in sam ob sebi ni zmožen
odgovora, ta mora ponavljati, kar drugi povedo, s čimer
samega sebe označi za lenega. To pa je ponižanje, ki ga
gotovo dvigne iz njegove lagodnosti, da bo pri nadaljnjih
vprašanjih tudi sam mislil in odgovarjal. 2.) Po takem
spraševanju sledi prosto pripovedovanje učencev. Vsak
naj najprej pove vsaj po en stavek. Učenec, ki niti enega
stavka ne zmore, naj ponovi stavek drugega. Ce to pri=
čenjamo po nekem določenem redu in one, ki ne znajo,
preskočimo ter jih pozovemo, naj ponavljajo stavke dru=
gih, se bodo sramovali in drugič bolj pazili. 3.) Končno
sledi vaja v prostem pripovedovanju; najprej po zmo=
žnejših. Za posebno častno naj velja pripovedovanje s
podija pred šolsko tablo pred vsemi učenci. Po potrebi sme
učitelj priskočiti na pojmoč, seveda vedno le v taki obliki,
da učenca ne poniža. Se bolje pa je, ako v takih primerih
pomagajo učenci sami, ker jih s tem pritegnemo k aktiv=
nemu sodelovanju. Naše stremljenje mora iti vedno za
tem, da dosežemo spretnost izražanja pri vseh učencih in ne
samo pri bolj nadarjenih. Zgled vzornega in lepega izra=
žanja mora biti seveda učitelj sam. Obvlada naj jezik
v najvišji meri! Poznati mora tudi duševni nivo učencev
vsake starostne stopnje. Temu obzorju učencev naj pri=
lagodi jezikovni pouk. Vedno naj se vpraša, ali je zmožen
to, kar govori, tudi napisati v lepi književni slovenščini.

45

Kdor bi se ne čutil zmožnega v tem pogledu, naj da šoli
slovo, ali pa naj takoj vzame v roke knjige in se oprime
študija svojega jezika. Najmanj, kar moremo zahtevati
od vsakega slovenskega učitelja je, da obvlada materin*
ščino v besedi in pismu.

c) Pomen in namenspisja. Tvarina.

Med najboljša sredstva za spopolnjevanje in uso*
vršenje ustnega jezikovnega pouka spada spisje. Potrebno
pa je ne samo s tega idealnega vidika, ampak tudi s sta*
lišča vsakdanje porabe. Kajti omogoča nam občevanje z
najbolj oddaljenimi kraji; brez spisja je nemogoče vsako
knjigovodstvo, trgovsko poslovanje in urejeno gospodar*
stvo sploh. Kakšna bi bila administracija države in dru*
gih avtonomnih korporacij, si skoraj misliti ne moremo,
da o kaki literaturi niti ne govorimo.

A mi učitelji ne motrimo vrednosti spisja toliko s
teh strani, posebno pažnjo mu posvečamo zato, ker smo
se prepričali, da samostojne pismene obnove lastnih do*
življajev in pa učne snovi veliko bolj aktivno učinkujejo
na izobrazbo učenčevega duha kot pa samo pasivno spre*
jemanje učne tvarine. In če obstoji proces učenja v spre*
jemanju, doumevanju, obnavljanju in uporabljanju, tedaj
je v to svrho pismeno obnavljanje najboljše sredstvo.
Lastno duševno tvorjenje najbolj izobražuje, ker je delo
in zato najboljša delovna šola, ki omogoča in pospešuje
učencem preskušnjo ter pregled njih lastnih misli; do=
vaja jih do jasnega razumevanja in jim s tem oblikuje
jezik. Samo po spisnih vajah je mogoče doseči jezikovno
izurjenost, kakršno opazujemo pri pesnikih in pisateljih
ter znamenitih govornikih. Le kdor je že v mladosti
pričel s pismenim oblikovanjem svojih misli, je postal
mojster sloga. Da je to res, o tem nam pričajo življenje*
piši naših literatov in drugih znamenitih kulturnih pio*
nirjev. Vsi so zgodaj začeli.

Tako tudi v šoli ne smemo odlašati s to panogo
pouka na zadnja šolska leta, ampak moramo pričeti z njo

46

že na najnižji stopnji. Privedimo učence čim prej do tega,
da bodo znali to, kar ustno pravilno povedo, oblikovati
tudi pismeno. Seveda samostojno. Pripovedovanje do=
godkov, opisi stvari, reči, naj bodo prvi poskusi. Pozneje,
ko so že bolj razviti, pa naj le pridejo na vrsto lastni
doživljaji, podani z občutkom. Ze od začetka pazimo na
razpored, na notranjo zvezo. Dosegljive so te zahteve le
polagoma, kakor zori polagoma otrokova duševnost. Na
nižji stopnji se bomo morali zadovoljiti s prostimi, go=
limi stavki, na srednji z razširjenim stavkom v priredju
in podredju, na višji pa že moramo zahtevati stvarno,
logično zaporednost. Vedno pa je vsebina — jedro —
glavno.

Kdor je imel priliko zadnje čase ogledati si spisovne
naloge učencev, se je na lastne oči lahko prepričal, kako
nekateri naši učitelji razumejo zahtevo prostega spisja.
Naj navedem nekaj naslovov takih prostih spisov : »Kaj
jemo pri nas doma?« »Kako se razumemo pri nas doma?«
»Ko sem bil prvič tepen ... !« i. t. d. Sami osebni do=
življaji, ki so brez vsakršne izobraževalne, vzgojne vse=
bine! Otročarije, igračkanje! Odkod take zablode? Od
tod, ker hlastamo po novotarijah, muhah enodnevnicah.
Nekje v Nemčiji se dvigne kak revolucionarni duh, pa
jo kmalu uberemo za njim, in kar drugod že zavržejo,
pri nas šele najbolj cvete. Naloge, kakor: Moja pot v

šolo, Naši sprehodi i. t. d. pričajo, da nismo še prišli preko
Gansberga in Scharrelmanna! Nalog, ki bi imele etično
vsebino in bi etično učinkovale na duše in srca šolske
mladine, takih seveda ne najdemo, dasi nam jih nudijo
v izobilju zgodbe Sv. pisma, zgodovina in klasična dela
znanih domačih pisateljev, samo poiskati jih je treba
seveda.

V splošnem je torej cilj spisovnega pouka, privesti
mladino do tega, da bo znala to, kar pove ustno, tudi
napisati v vsem obsegu točno in razumljivo. Pri tem
gre prednost izurjenosti v pismenem oblikovanju misli,
in ne morda pravopisju, ki popolnosti v njem ne dosežejo
niti absolventi srednjih šol. Ker pa je spisje eminentne

47

važnosti za življenje, se zavedajmo, da je naša naloga,
usposobiti učence vsaj v toliko, da si bodo znali poma=
gati v poznejših življenjskih potrebah, ko bodo morali na
pr. pisati sorodnikom, prijateljem in znancem, voditi naj=
potrebnejše poslovno spisje (naročila, račune, dolžna
pisma, pobotnice, izpolnjevanje poštnih tiskovin), zlasti
pa domače knjigovodstvo: zapisovanje dohodkov, izdat=
kov in proračunov, brez katerih dandanes ni mogoče
nobeno gospodarstvo, niti najmanjša obrt. Vloge naj bi
se posebno gojile v kmetijsko = nadaljevalnih šolah. Prav
mnogo te snovi jemljemo lahko tudi pri lepopisju.

Pa si oglejmo in poiščimo tvarino za spisje nekoliko
podrobneje! Kakor sem že omenil, nam služi za spisje
lahko vse, kar so učenci zmožni pripovedovati ustno.
Pri tem pridejo v poštev vsi predmeti, to je njih snov
ob utrjevanju in poglabljanju. Poleg tega nam nudijo
neizčrpen vir okolica, domovina, življenje v šoli in zunaj
šole, odraslih in učencev samih; letni časi z vsem živ*
ljenjem v njih; spomladansko cvetje, poletno zorenje,
jesenske žetve, življenje pozimi; dogodki v družini, ob=
čini, šoli, cerkvi i. t. d. Gradiva tedaj v izobilju ! Posebne
ure so spisju skopo odmerjene, pa vendar lahko vsak
dan, vsako uro posvetimo vsaj par minut temu vprašanju
s tem, da učenci koncem ure na kratko zabeležijo pre*
delano snov.

Vsakih štirinajst dni pa izrabimo vsaj po eno uro
samo za spisje, za posebno spisovno vajo, za katero pa
je treba učence poprej pripraviti in potem popravo v
šoli spisati. Dvajset šolskih nalog pa je v enem šolskem
letu popolnoma dovolj. V šolah, v katerih se poučuje v
oddelkih, nič ne škodi, ako isto spisovno nalogo izdelu*
jeta oba oddelka ob istem času, pri čemer se seveda na
višjo stopnjo stavijo višje zahteve, ker sicer izgubi uči*
telj preveč časa, ki ga potrebuje za čitanje, slovnico in
pravopisje. Naloge pa seveda ne smejo biti leto za letom
iste, ker bi postale duhomorne; sprememba poživlja tudi
tu. Opažamo pa, da se naloge leto za letom ponavljajo
— od III. do VIII. razreda; tako seveda ni prav nič čud*

nega, če izgube učenci vsako veselje do spisja. — Pred
leči smo dobili zbirko prostih spisnib nalog, ki jib pa
pravi šolniki po pravici odklanjajo, ker jib smatrajo samo
za »oslovske mostiče«. Od vsakega učitelja smemo vendar
pričakovati toliko duševnih zmožnosti ter jezikovne spret*
nosti, da bo zmožen o vsaki tvarini napisati kratek se*
stavek, sicer naj da šoli slovo.

Lahko sicer izrabljamo učno snov iz vsakega pred*
meta za vaje v spisju, vendar pa take snovi, ki bi vse*
bovale veliko tujih izrazov, zaradi pravopisja težjih besed
ne bomo jemali. Kdor pa misli, da s tem pogodi dve
muhi naenkrat, naj ve, da niti ene ne bo! Mnogo lepega
gradiva nam nudijo obravnavani berilni sestavki, svetna
in verska povestnica, dalje domoznanstvo, prirodopisje
i. t. d. Nikoli pa ne smemo posegati preko učenčevega
izkustvenega življenja in okolja. Vedno imejmo tudi
pred očmi, da bodo učenci v življenju najčešče le pri*
povedovali, poročali, opisovali, in sicer le o stvareh, ki
jib bodo sami doživljali, zato na tiste spise o lastnih do*
življajih ne polagajmo preveč važnosti, kakor je to obi*
čajno še sedaj po naših šolah.

č) Obravnavanje spisja v splošnem.

Stalnih norm v tem pogledu ni mogoče določiti.
Mnenja gredo še zelo narazen. Mnogi zahtevajo, da učenci
pišejo, kakor pač znajo in vedo. Drugi pa so zopet pre*
pričani, da brez priprave ne gre. Ti zahtevajo tedaj pri*
pravo, razgovor, sestavo razporeda, izdelek v sirovem,
popravo in čistopis. Priprava je seveda kaj različna, od*
visna je od snovi same. Kadar je naloga vzeta iz stvar*
nega pouka, tedaj pač priprave ni treba, ker je bila že
pri obravnavanju snovi podana. Pri prostih nalogah se
izvrši priprava v neprisiljenem razgovoru, pri čemer
učenci lahko prav mnogo vpletajo iz osebnega doživetja.
Kadar vzamemo za spisno vajo kakšno sliko, tedaj se
lahko o nji tudi prej porazgovorimo in tako izvedemo
pripravo.

49

Lrlavno pa je pri vsem tem, da učenci vsak spis iz=
delujejo z veseljem in zanimanjem. Vselej jih moramo
za nalogo prej ogreti, nato naj šele pišejo. Potrebno je
to predvsem zato, ker ugodno duševno razpoloženje
vzbuja in množi aktivne duševne sile učencev. Dogaja
se, da učenci ob dani nalogi kar v sredi obstanejo in ne
morejo dalje. V takih slučajih naj učitelj s spretnimi
vprašanji izvabi iz učencev nekoliko stavkov, nakar bodo
učenci nadaljevali prav radi po svoje. Besede, ki bi jih
učenci težko prav pisali, lahko tudi napišemo na šolsko
desko, dudi ni napačno, zlasti na nižji in srednji stopnji,
da smejo učenci v dvomljivih slučajih staviti na učitelja
vprašanja za pojasnila. Nikoli pa ne smemo prezreti, da
je bistvo spisovnega pouka vsebina ter logična zapo=
rednost!

Kadar učenci spis dovrše, naj ga prečitajo, da se
prepričajo, ali so spis sestavili v zaporednem razvoju
misli in upoštevali pravila stavkotvorja in pravopisja.
Napake, ki jih v tem pogledu zasledimo, naj popravljajp
vedno učenci sami, ker le to ima vrednost za vsakega
posameznika. Ce pa učenec sam le ne opazi pomote,
tedaj naj se pritegnejo v pomoč še drugi učenci, in kadar
tudi ti odpovedo, naj pride šele učitelj na vrsto; je to
sicer splošno znano načelo, pa je le potrebno, da to na=
vajam tudi za spisovni pouk. Zelo težavna je poprava
pri popolnoma prostih spisih, ker se v njih pokaže to=
liko različnosti, kolikor je učencev v šoli. Je pač vsak
zase posebna individualnost. Nekateri šolniki so sicer
že tudi za odpravo vsake poprave, češ da se s popra=
vami nič ne dozeže, na drugi strani pa, da rdeče črte
ubijajo v učencih samozaupanje in jih baje žalijo. Ze
vpijejo: »Ven z rdečilom iz šolskih zvezkov«! Le počasi!
Namen poprave je vendar, da se ob njej učenci tudi
nekaj nauče. Napake učitelj označi, učenci jih poprav=
Ijajo sami. Težje napake si tudi zabeležijo v posebne
beležnice in to večkrat, da se jih odvadijo čimprej.
Pogosto si jih napiše tudi"učitelj, da jih potem obrav=
nava na šolski deski pred vsemi učenci.

4

SO

Majhne napake popravljajo učenci na robu zvezkov,
večje pa pod sestavki. Nekateri zahtevajo, da učenci
večjih pravopisnih pomot pri popravi ne pišejo samo po
enkrat, ampak po 2 krat, 3 krat in še večkrat, da po celo
vrsto! Ce pa trpi smisel stavka radi napačnih ločil, pa
naj se pri popravi piše vedno ves stavek. Vse poprave
naj snažno izvrše ne samo učenci, ampak tudi učitelji.
Madežev ne smemo trpeti ne črnih ne rdečih! Posebno
pazimo na zunanjo obliko, ker pač ne smemo pozabiti,
da je v šoli končni cilj vsakega predmeta — vzgoja.

d) Spisje na srednji stopnji.

Prosto spisje se začne prav za prav šele na srednji
stopnji. Stremimo pa za tem že od najnižje stopnje,
seveda le polagoma, korak za korakom. Vedno pa smo*
treno! Ce nimamo pred seboj začrtanega cilja, ne bomo
dosegli mnogo in boriti se bomo morali z velikimi te¬
žavami še na najvišji stopnji. V I. in II. razredu proste
govorne vaje, na srednji stopnji že bolj ali manj prosto
spisje in na najvišji stopnji ne bodo izostali uspehi v
v prostem spisju.

S šolniki, ki zahtevajo prosto spisje že na najnižji
stopnji, se ne moremo strinjati popolnoma; to je namreč
neizvedljivo že iz enostavnega vzroka, ker učenci prvega
in še tudi drugega razreda niso zmožni pravilnega ustnega
izražanja ter so tudi še neokretni v pisanju, ki je vendar
prvi pogoj za prosto spisje. Se na srednji stopnji se
moramo zadovoljiti le s spisi prav majhnega obsega.
Dovolj bo, ako učence najprej pripravimo, nakar naj
napišejo po dva, tri stavke, pozneje po štiri ali kaj več.
lako ravnajo namreč pametni učitelji. Ce pa dobimo še
v tretjem razredu tako neokretne učence, ki niso zmožni
samostojno napisati niti treh stavkov, tedaj nam ne kaže
drugega, kakor da nam napišejo vsaj enega, pa tistega
samostojno in večkrat.

Posebne važnosti je na tej stopnji poprava. Pri po*
pravah dovajamo učence do praktičnega spoznavanja slov*

51

niških pravil, da n. pr. stavimo namesto samostalnikov
zaimke, da je v enem in istem stavku lahko več povedkovih
besed, da mora biti med stavki določen miselni razvojni
red. Tudi pravopisnih pomot ne moremo in ne smemo
prezirati. Za pomoč pri popravah kaj lahko uporabljamo
tudi zmožnejše učence. Ne mislim pri tem na zamenjavo
zvezkov med učenci, lega na tej stopnji še ne moremo
zahtevati. Dobe se pa učenci, katerih pisava je še
tako slaba, da je poprava nemogoča. V takih primerih
jim damo kratkomalo v prepis izdelke boljših učencev.
Nosijo pa naj pod naslovom označbo: »tuje delo«. Take
označbe utegnejo celo vzgojno vplivati na posamezne
učence, da se bodo drugič le potrudili in sestavili nekaj
lastnega.

e) Spisje na višji stopnji.

Tu šele moremo prav za prav gojiti pravo in prosto
spisje. Izvežbanost v spisju je — ali vsaj bi morala biti
— na tej stopnji že tolika, da se nanjo lahko opremo
ter jo uporabimo za najraznovrstnejše spisne izdelke.
Gradivo zanje povzemamo iz stvarnega in drugega pouka,
iz lastnih doživljajev, iz mnogovrstnih dogodkov v šoli,
družini, občini, državi, iz prečitanih knjig; opisujejo se
lahko slike, sprehodi, izleti in slično. Količkaj spreten
učitelj ni nikoli v zadregi glede gradiva za spisje, po=
sebno ne na višji stopnji. Ponekod od časa do časa pi=
sejo kak spis celo v narečju, česar pa ne odobravam, ker
je to za učence le smešno. V šoli pa moramo vzgajati
mladino resno za resno življenje. Prav priporočljiva so
vpletanja lepih in pomembnih rekel, pregovorov, pri=
merov, verzov i. t. d., ki naj si jih učenci nabero po
čtivu iz šolskih čitank ali pa iz knjig šolarskih knjižnic.
Obnove, skrčitve in razširitve berilnih sestavkov lahko
prav s pridom uporabljamo za šolske ali tudi domače spisne
vaje. Podati jih moramo seveda le s svojimi besedami.
To niso slabe vaje, dasi so težave pri tem, zlasti ako dobe
učenci nalogo, naj daljše berilo povedo v skrajšani obliki.

4 *

52

Pri pretvarjanju pesmi v prozo pa je potrebna posebna
opreznost. Lirične pesmi sploh niso umestne za spisne
vaje; epične pa se lahko s pridom uporabljajo, zlasti
glede karakteristike oseb, ki nastopajo v epičnih pe=
snitvah. So pa take naloge mogoče le na višje organizi=
ranih šolah.

Prav posebno pozornost moramo posvečati na vseh
šolah poslovnemu spisju. Nobene, tudi enorazredne šole
bi ne smelo biti brez pouka v poslovnem spisju! Sploh
spravljajmo v pisemsko obliko kolikor mogoče veliko
spisnih vaj. Otroke zelo veseli pisati odsotnim znancem,
bratom, sestram, sorodnikom, prijateljem, n. pr. o do=
godkih v domači hiši, vasi, občini, šoli, cerkvi in o vseh
drugih mogočih prilikah in pojavih, n. pr. če ta ali oni
učenec oboli, pa mu v šoli napišemo pismo.

Tudi nekateri berilni sestavki so take vsebine, da
jih prav lahko uporabimo in izrabimo za vsebino pisma.
Učenci se morajo naučiti že v osnovni šoli izpolnjevati
najnavadnejše poštne tiskovine, dalje pisati razna kratka
sporočila, spričevala, sestavljati račune, spisovati pobota
niče in kar je še temu podobnega. Težje zadeve, kakor
pogodbe, testamente pa prepuščajmo nadaljevalnim šolam.
V mejah možnosti stremimo tudi v osnovni šoli za tem,
zlasti pri spisovnem pouku, da usposobimo učence za
potrebe življenja, katerim naj služijo tudi vsi ostali
predmeti.

f) 51 ovniški pouk.

Kakšen namen ima slovniški pouk? V prvi vrsti hočemo
po slovniškem pouku usposobiti učence, da se bodo znali
pravilno ustno in pismeno izražati, kar zahtevamo sicer pri
vseh predmetih, vendar še prav posebno pri slovniškem.
Budi, razvija ter pospešuje naj naravne učenčeve govorne
zmožnosti. Le škoda, da se vrši slovniški pouk še danes
po vseh naših šolah povsem krivo, ker ga prehitro nasla=
njamo na berilne sestavke, ki so plod literarno naobra=
Ženih ljudi, kojih jezik presega duševne in govorne zmož=

53

nosti učencev. Oblike književnega jezika so jim tuje,
malo umljive in se zato kmalu pozabijo. Odtoči tako malo
trajnik uspekov v slovniškem pouku. Prilagoditi ga mo=
ramo marveč najprej naravni otroški govorici  in
kakor se ta po novik zaznavak vedno bolj širi, tako naj
zavzemajo tudi zakteve pri slovniškem pouku vedno večji
obseg. Ko so učenci že toliko napredovali, da morejo
vsebino berilnik sestavkov pripovedovati s svojimi be=
sedami, tedaj šele nam je možno nasloniti tudi slovniški
pouk na berilne sestavke. Kajti stvarno umevanje in
ustno izražanje, torej vsebina in oblika, bo šele zbudilo
zanimanje tudi za slovniški pouk. Nikakor pa se ne smemo
izgubljati v zgolj jezikovne formalnosti. Tak pouk bi po=
stal suhoparen in brez vsake praktične vrednosti. Jezik
je namreč zunanji izraz naših misli in čustev in naj se
temu primerno obravnava tudi pri slovniškem pouku.
Vse jezikovne vaje naj bodo take, da razodevajo nekaj,
kar učenci že poznajo, čutijo in umevajo. Da moramo
pri tem paziti tudi na obliko, se razume. Najvažnejše
pri vsem tem pouku bo najbrž to, da učenci po govor=
nik vajah spoznajo razlike  v izražanju ene in iste misli.
Pomnimo, da spoznanje razlik med lepim in slabim
jezikovnim izražanjem temelji na slovniškem pouku in
budi tudi zmisel za lepoto jezika. Vendar je in ostane
glavni namen slovniškega pouka, doseči čim večjo spret=
nost in pravilnost  v ustnem in pismenem izražanju.
Zato naj se le pridno goji z govornimi in pismenimi va=
jami. lo pa zahteva znanje in umevanje besed, njih
sestavo in medsebojno vezavo.

Jezikovna spretnost je tedaj zelo odvisna od besed =
nega zaklada,  s katerim razpolagajo posamezni učenci;
besedni zaklad pa zavisi od zmožnosti posameznikov, od
starostne dobe, od okolice, t. j. od socialnih razmer, v
katerih učenec živi. Besedni zaklad si pridobivamo v
življenju s spoznavanjem mnogovrstnih stvari in reči ter
besednim izrazom zanje, enako tudi v šoli, ko obravna=
varno snov šolskih predmetov. lo prisvajanje se vrši

brez posebnih vaj. Glavno je umevanje in večkratno
uporabljanje.

Vezava besed, s katerimi izražamo to, kar mislimo,
sodimo, sklepamo, se pa vrši s pregibanjem (s sklanjanjem in
spreganjem) ter skladnjo (sintakso). Pregibanje raznolikih
besed nam šele razjasni medsebojno razmerje stavčnih
členov; istemu namenu služijo prislovi in vezniki, pa
tudi besedna in stavčna zaporednost, ki misli natančneje
in ostreje izraža. Besednega zaklada, dalje sklanje in
sprege ter vezav se pri govorjenju navadno niti ne za=
vedamo. Naša pozornost se obrača na stvari same. Do=
gajajo se slučaji, da iščemo primernih izrazov, da jih iz=
biramo zlasti pri pisanju, toda pri tem ne mislimo na
pregibanje, t. j. na tehnično stran jezika, temveč le na
bolj ali manj točen jezikovni izraz. Psihologija nas uči,
da postanemo spretni le po mnogih vajah. Otrok nešte=
tokrat sliši, kako se ena in ista reč v govoru izraža in
s tem, da to posnema, se navzame istih govornih oblik.
Misli in izrazi se tako tesno spoje, da postanejo eno;
reprodukcija se vrši nato sama po sebi. Fiziologična ob=
čutja v govornih organih in slušni vtiski utrdijo pred=
stavo v neki določeni obliki.

Tako se nam polagoma razvije jezikovni čut, t. j.
nezavestno pravilno tvorjenje jezikovnih oblik, ki nima
s čutom v psihološkem zmislu nič skupnega, ker ugodje
in neugodje tu popolnoma odpade. Jezikovni čut je,
psihološko vzeto, zbog vsakdanje rabe„ iz navade izvira=
joča spretnost pravilnega govorjenja. Cim se nam misel
rodi, jo moremo takoj pravilno izraziti. Človek, utrjen
v navadi na iste jezikovne oblike, takoj čuti in spozna
napake in prestopke proti njim. V jezikovnem čutu, to
je v utrjenih navadah, korenini sodba o pravilnem go=
vorjenju. Ni se nam potrebno pri tem ozirati šele na
jezikovna pravila. Splošno veljavni in običajni način
govora nam je kažipot v jeziku. Razmerje med slovnico in
jezikom je potemtakem jasno. Ni namreč slovnica sodnik
in vodnik, kaj je prav, kaj napačno v jezikovni uporabi,
o tem odloča marveč stalna in splošna uporaba. Kar se

55

je že ustalilo, je jezikovno pravilno. Slovnica pa je veda,
izvirajoča iz jezikovne prakse, odvisna in vezana nanjo.
Negovanje jezikovne spretnosti je torej prvo in glavno.
Poseben  slovniški pouk v osnovni šoli niti prav po=
treben ni, saj je znano, da se po slovniškem pouku še
nihče ni naučil materinega jezika. Brez znanja materin=
ščine, ki jo moramo gojiti pri vseh predmetih, bi slov=
niški pouk ne imel niti podlage. Končni cilj je tedaj
pravilno obvladanje jezika, ne pa slovniška ved a (znanje),
brez katere ljudje prav lahko izhajajo v praktičnem živ=
Ijenju. S tega vidika nam je tedaj lahko umljiva zahteva
mnogih šolnikov, da bodi ves pouk jezikovni pouk, kar
pomeni toliko, da mora pouk duhovno zajeti tvarino
posameznih predmetov, ki naj si jo učenci prisvoje v
taki meri, da jo bodo mogli nato podati v okviru svojih
jezikovnih zmožnosti tudi jezikovno pravilno. Učencem
nudimo priliko, da to, kar so po nazornosti pojmovno
doumeli, tudi besedno izrazijo. Stremeti je za tem, da
govore učenci po učiteljevem zgledu v književnem jeziku.
Nikakor pa ni umestno in pravilno, vpletati slovenski
jezikovni pouk v stvarnega, ker bi to miselni razvojni
tok in apercepcijo motilo. Negovanje jezika obstoji pred=
vsem v medsebojnem poteku mišljenja in govorjenja, ki
ga je skrbno gojiti, tako da se z duševno rastjo kre=
pij o tudi govorne zmožnosti učencev. Na nove jezikovne
oblike, ki se pri tem pojavljajo, opozori učitelj in se
vadijo v njih učenci, če mogoče takoj, sicer pa se
obravnavajo pozneje v jezikovnih urah.

Posebno naj pazi učitelj na razlago besed v njih
prvotnem in izpeljanem pomenu. Večkrat zadostuje samo
majhna pobuda, da iščejo učenci samostojno različne po=
mene iste besede. Vedno pa glejmo, da se bo ves naš
jezikovni pouk opiral na stvarnega, ker prvo je spoznanje
in umevanje, drugo izražanje, jezikovno znanje naj se
razvija sporedno z umsko rastjo. — Zelo veliko gradiva
za slovniški pouk nam nudijo lokalizmi, to je že udoma=
čeni izrazi, ki so v tem kraju taki, v drugem drugačni.
Ako so to jezikovne pogreške, naj jih šola iztrebijuje, kar

56

bo seveda le tedaj mogoče, ako se tega dela oprime Vse
učiteljstvo na šoli ter dosledno dela na tem od začetka,
ko otrok vstopi v šolo, pa do njegovega izstopa iz šole.

Glede izbire snovi si učiteljstvo danes ne dela mnogo
skrbi, češ da snov že itak predpisujejo uradni učni na=
črti. Je pa ta izbira zelo važna, saj je od nje odvisen
tudi uspeh. Jasno je, da mora biti snov za vsako sta=
rostno dobo tako izbrana, da jo bodo mogli učenci umeti
in si jo polagoma v posameznih razredih prisvojiti. Jezi=
kovne vadnice imamo že na ta način sestavljene. Vso
snov pa razvijamo na mnogih zgledih, ki so vzeti iz živ=
Ijenja, kakor tudi iz učne tvarine posameznih šolskih
predmetov. Zavedajmo se, da so jezikovne vaje govorne
vaje, zato pa ni prav posebno priporočljivo, preveč iskati
zgledov po berilnih sestavkih in jezikovnih vadnicah.
Hildebrand pravi, da je neprimerno bolj važna govorjena,
živa beseda kakor napisana, mrtva. Vedno jemljimo tedaj
jezikovne vaje najprej ustno, nato še le pismeno, vselej
pa v stavkih in ne samo v posameznih oblikah. Trajen
uspeh bomo dosegli le s ponavljalnimi in utrjevalnimi
vajami. Kakor pri vseh drugih predmetih, tako je treba
ravnati tudi pri jezikovnem pouku: ponazorovanje in
zgledi rode spoznanje in umevanje, a kar učenci spoznajo
in umejo, utrdimo z nato sledečimi vajami. Mnogo jasnih,
umevnih zgledov, pravil malo, pa mnogo vaj! Vaje pa
ne smejo biti suhoparne, ampak polne vsebine. Brez pri=
prave učitelj tudi v jezikovnem pouku ne bo žel uspe*
hov. Jezikovne vadnice naj kažejo učitelju le pot, olaj=
šujejo naj mu pripravo, nudijo naj učencem gradivo za
domače vaje, a učitelj nikakor ne sme biti nanje navezan
in odvisen od njih. Najlepše uspehe v jezikovnem in slov*
niškem pouku pa bo žel učitelj, ki se nanj pripravlja
pismeno.

g) Pravopisje.

Pravopisni pouk naslanjamo predvsem na slušne za=
znave, potem pa tudi na vidne slike; zato je glasko*

vanje in narekovanje kaj uspešno sredstvo pri pouku
v pravospisju.

Oglašajo pa se že razni šolniki slovečega imena, ki
ne soglašajo z navedenim načelom, ampak se opirajo pri
pravopisnem pouku v prvi vrsti na vidne slike. Trdijo,
da ima vsaka beseda svoje posebno fiziognomijo, ki si
jo najlaže prisvojimo s prepisovanjem. Tako je koncem
devetnajstega stoletja stopil na plan dr. W. Lay in s po*
skusi dokazal, da je prepisovanje še najboljše sredstvo
za pravopisni pouk, češ, saj kažejo prepisi najmanj pravo*
pisnih pomot. Naletel pa je tudi on na kritiko, češ, da
ni dokazal, da bi bili uspehi, ki jih je bil morda slučajno
s prepisovanjem dosegel, trajni.

Drugi pa še danes naslanjajo pravopisni pouk na
pravila.

A že so se oglasili zopet možje, ki zahtevajo, naj
bodo slušne in vidne slike s pravili vred oporišče uspeš*
nega pravopisnega pouka. Sklicujejo se na najnaravnejši
temelj pravopisja, t. j. na sluh. Zakaj besedo najprej iz=
govorimo, da jo slišimo, nato jo šele zapišemo in prebe*
remo; to stoji torej drugo z drugim v naravni zvezi in
se medsebojno spopolnjuje, pospešuje. Ako hočemo na*
pisati to, kar kdo misli, moramo njegove misli prej v
govoru slišati, kajti neizgovorjenih misli ne moremo za*
pisati. Mnogi metodiki opirajo tedaj pravopisni pouk na
slišno  izgovarjavo, in zato je pravilno govorjenje in
pravilna izgovarjava, ki ji mora služiti šola, kar največ*
j ega pomena. Utegil bi nam kdo očitati, da nimamo
enotne izgovarjave, ker ima skoro »vsaka vas svoj glas«,
svoje narečje! I oda, čeprav Gorenjci drugače zavijajo
kot Dolenjci, se vendar lahko sklicujemo na inteligenco,
ki govori književni jezik, razumljiv po vseh krajih Slo*
venije. Take govorice (jezika) je zmožno tudi učiteljstvo
in po učiteljstvu mora priti med ves slovenski narod,
da se bo lahko zahtevalo povsod: Piši tako, kakor go*

voriš! To tem laže zahtevamo, ker je naš pravopis zelo
fonetičen.

58

Da so pa pri pravopisu tudi vidne zaznave velikega
pomena, je jasno ko beli dan. Saj je znana stvar, da so
naše predstave tem jasnejše in se nam tem trajneje vtis=
nejo v zavest in spomin, čim več čutov je pri tem ude=
leženih. To je posebno potrebno pri onib besedab, ki
vsebujejo slične konzonante, kakor: g, k, h; b, p; d, t;
s, z; š, ž. Za nekatere slučaje pa so tudi pravopisna pra=
vila neobhodno potrebna, ki se jih morajo učenci eno=
stavno naučiti, kakor n. pr. pravila glede pisanja velikih
začetnic in slično. Utrditi pa je treba vsa pravila z mno=
gimi zgledi. Nekaj najvažnejših pravopisnih vaj pa le
hočem navesti.

Ze poprej je bilo rečeno, da opirajo nekateri ta
del pouka na sluh, drugi na vid, tretji na pravila.
Najbolje jo je pogodil šolski svetnik Wolf, ki pravi,
da so pravopisne vaje tem uspešnejše, čimbolj se na=
slanjajo na vsa prej navedena načela. Glavno mu je
glaskovanje,  oziroma č r k o v a n j e, češ, da je to naj=
naravnejša pravopisna vaja in da leži bistvo pravopisa v
obnavljanju izgovorjenih glasov. Važno je zato, da se
učenci že takoj od začetka seznanijo z razločevanjem po=
sameznih glasov v besedi. K temu zelo pripomore začetni
pouk v branju, če pridno glaskujemo, zlogujemo, vežemo
in beremo. Kakor hitro pa so učenci preko začetnih težav
v branju, je velike važnosti, privaditi jih na tiho izgo=
vorjavo besed, ki jih pišejo zato, da iz zvočne zaznave
izvedejo pismeno sliko. Potrebne pa so v ta namen mnoge
vztrajne vaje, ker sicer zaidejo učenci v brezplodno, me=
hanično prepisovanje. V prvem šolskem letu naj učenci
pred vsakim napisovanjem besed glaskujejo, da slišijo
najprej glas, nato ga šele napišejo. 5 takimi vajami pri=
vede učitelj učence tako daleč, da jim pri pisanju zvočne
zaznave prehajajo v duhu sproti v pismene slike. — Za
olajšanje glaskovanja rabimo tudi zlogovanje, ki ima na=
men, daljše besede razdeliti v manjše oddelke (zloge) in
tako omogočiti njih lažji pregled. l ake besede se najprej
jasno in razločno izgovore, razdele v zloge, tako razdeljene
večkrat ponove in potem v oddelkih, zlogih, glaskujejo.

59

To je obenem že tudi vaja za razzlogovanje besed, kakor
jib zabteva pravopisni pouk. Pri te m se lahho uporablja
tudi zborno govorjenje. Ko smo učence dovolj uvedli v
glaskovanje, tedaj jib vadimo v črkovanju, pri čemer stre-
mimo, da bodo pismene slike (predstave) spajali z zvoč-
nimi zaznavami. Najprej črkujmo po knjigi, da s tem
manj nadarjene učence urimo in dvigamo, potem pa pra¬
viloma na pamet. Da uporabljamo pri takib vajab teb-
nične pripomočke, kakor pisanje v zraku, po šolski klopi
z narobe obrnjenimi pisali, je prav, ker pri tem pridejo
do veljave slušne in pisalne gibne predstave.

Za pravopisne vaje pribaja v poštev tudi narek,
ki se opira na zvočne zaznave. Učenci čujejo besede in
stavke, in kar slišijo, takoj upodobijo v pismeni obliki.
Seveda jim pri tem besede ne smejo biti tuje, neznane,
ampak že znane. Zato jemljemo narek iz že obravnavane
učne snovi, ker le v tem primeru je zanimanje učencev
budno in je pisanje smiselno upodabljanje. Pisati po na¬
reku je vse kaj drugega kakor izražati se ustno; pri pi¬
sanju je treba namreč marsikaj preudariti: pišemo li to
ali ono besedo z veliko ali malo začetnico, s s ali z, d
ali t, b ali p, g ali k, š ali ž i. t. d. Izbira snovi za na¬
rekovanje mora biti tedaj premišljena in vsebinsko ra¬
zumljiva. Vzeta bodi iz učne tvarine ali iz tega, kar je
otrok doživel. Oblika odgovarjaj načinu otroškega izra¬
žanja. Vselej naj bodo nareki, četudi so kratki, vsebinsko
zaokroženi. Narek uporabljamo tudi za preskusne vaje.
Ko smo obravnali kako posebno pravopisno skupino,
sledi narek, v katerem uporabljamo obravnavano snov.
Za narek ne jemljemo učencem neznane tvarine, ker bi
napravili preveč pomot in bi se jim labko napačno pi¬
sane besede vtisnile v spomin, kar je vedno škodljivo.
Kadarkoli pa smo prisiljeni narekovati učencem še ne¬
znano snov, tedaj je najboljše, da jim tuje besede napi¬
šemo na šolsko desko. Narekovanje pa bodi vedno v
celib stavkib in razločno. Ko učitelj pove stavek, naj ga
eden izmed učencev ponovi; težje stavke naj ponovita
tudi dva ali pa vsi naenkrat (v zboru), nakar ga napišejo.

60

Med pisanjem ne smejo biti dovoljena vprašanja. Ce
kdo kaj pozabi, naj pusti prazen prostor in naj napiše
samo to, kar si je zapomnil. Poprave izvršimo na isti
način kot pri spisju. Mogoče je tudi to, da eden izmed
učencev piše narekovano snov na šolsko desko. V tem
primeru izvršimo popravo na šolski deski in nudimo
učencem priliko, da lahko sami kontrolirajo svoje izdelke
ter jib tudi sami popravijo.

Tudi prepisovanje  lahko uporabimo za pravo=
pisne vaje. Lay trdi, da se s tem učenci celo najuspeš=
neje vadijo v pravopisu. Drugi pa prepisovanje odklan=
jajo, češ, da je brezmiselno in da učencev prav nič ne
navaja k samostojnemu delu. li, ki ga zagovarjajo, trdijo,
da se učenec s tem, da vidi  le pravilne oblike, obvaruje
napačnih. Prepisovanje pa tudi olajšuje popravo. Drugi
pa ugovarjajo, češ, da prepisovanje ne upošteva učenčevih
zmožnosti in ne načela samodelavnosti, ker se vrši pre=
več mehanično in se ne ozira na zvočnost besed in glasov,
iz katerih besede obstoje. Učenci tudi nič ne gledajo in
ne pazijo na izbiro in pisavo pismenk. Vse to povzroča,
da učenci pri prepisovanju ne kažejo nič zanimanja.

Spretni učitelji pa bodo znali prepisovanje tako ure=
diti, da bo učence zanimalo; seveda je za to potrebna
priprava. Z izrazitim in pravilnim čitanjem tvarine, do=
ločene za prepisovanje naj učitelj vzbudi zanimanje, z
živahno razpravo vsebine naj ga stopnjuje, potem pa še
opozori na posebnosti pisave v posameznih besedah. Pre=
pisovanje naj strogo nadzoruje, da bodo učenci prepi=
sovali besede in stavke zdržema, ne pa črko za črko.
Kadar prepisujejo s table, je najboljše, da si stavek, ki
naj ga prepišejo, prej dobro ogledajo in zapomnijo; nato
naj se tabla zbriše, učenci pa naj po spominu stavek na=
pišejo v zvezke.

N apisovanje,  ki pride za pravopis v poštev, ob=
stoji v tem, da učenci to, kar so se naučili na pamet,
napišejo po spominu. Vsekakor je tudi tu profilaktična
metoda umestna: učitelj naj že poprej opozori učence na
pisavo težjih besed in pa, kako se stavijo ločila. To je

61

sicer nekoliko težje ko prepisovanje, pa je zato tudi bolj
učinkovito. Take vaje prisilijo učence, da se poglobe v
vsebino, da postanejo pozorni, kdaj je treba postaviti
ločilo, ter da si besedne slike bolj vtisnejo v spomin.
Kebr pravi nekje: Ako se učenci nauče 12—16 berilnih
sestavkov napisati na pamet, pridobe na pravopisju in
slogu več, kakor če bi znali sto pravil, ki jim v praksi
prav nič ne koristijo. So li splob kakšna pravila za pravo=
pisje potrebna? So, pa le v toliko, v kolikor nam služijo
za oporo, n. pr. pri razzlogovanju, pri stavi ločil, pri pi=
sanju velikih začetnic. Za nemški pravopis pravijo, da
jih zadostuje 20, za nas pa jih še toliko ni potreba. Vsa
potrebna pravila pa razvijamo na konkretnih zgledih v
taki obliki, ki bo učencem lahko umljiva.

Pravopisne vaje delimo v posebne in priložnostne.
Zadnje uporabljamo vselej tedaj, kadar najdemo v spisnih
nalogah učencev pravopisne pomote. Popravljamo jih v
šoli vedno tako, da učencem razložimo, zakaj se mora
poprava glasiti tako in ne drugače. Kadar pa zasledimo,
da ima večje število učencev več enakih napak, tedaj jih
v prihodnji pravopisni uri še posebe obravnavamo, pri=
tegnivši za boljše umevanje in utrjenje še več drugib
konkretnih zgledov (posebne vaje). Poleg priložnostnih
pravopisnih vaj gojimo seveda smotreno pravopisje, na=
slanjaje ga na ostali jezikovni in stvarni pouk. Glej
Bezjakovo Posebno ukoslovje slovenskega jezika.

7. Računski pouk.

Računski pouk zasleduje dvoje: v formalnem oziru
bistrenje uma, v materijalnem pa hoče zadostiti praktič=
nim življenskim potrebam. Pri nobenem drugem pred=
metu se um tako ne bistri ko pri računstvu, nobeden
ne dviga v taki meri zanimanja in ne daje toliko veselja
ter zadovoljnosti, nobeden ne budi v učencih toliko
teženj po samotvornosti kakor ravno pouk v računstvu,
ako ga zna učitelj le prav voditi. Pri tem pouku pa ra=
bimo različna naravna in umetna ponazorila, vsaj v za=

62

četku. Najnaravnejše ponazorilo so prsti. Pripisujejo
mu tele prednosti: 1.) prste ima vsak otrok; 2.) so vedno
»pri roki« ; 3.) razdeljujejo na najnaravnejši način dese=
tico v dve petki; 4.) omogočajo istočasno prištevanje
poedinih enot; 5.) njih različna velikost olajšuje poj=
movanje različnih števil. Uporabljamo pa tudi kamenčke,
klinčke, razne sočivne plodove (grah, fižol), koruzna zrna,
dalje kostanj, orehe, lešnike in podobno drobnarijo.

Umetna ponazorila so: 1.) rusko računalo, ki naj ga
ima prav vsaka šola. Polovica kroglic imej posebno barvo;
2.) berlinski gumbni aparat, ki pa ga smatrajo metodiki
za manj porabno učilo kot rusko računalo ; 3.) Tillicbova
računska omarica, ki jo nekateri priporočajo, drugi pa
zopet odklanjajo; 4.) Bornov računski stroj, ki je podo=
ben ruskemu računalu i. t. d. Iudi ne smemo prezreti
grafičnih ponazoril, kakor pik, črt, krogov, lokov, križev
in mnogih drugih znakov, ki jih učitelj učencem razgrne
že kar v podobah ali jih tudi sproti dela na šolski deski
pred očmi učencev. Najnovejši metodiki uveljavljajo de=
lovni princip tudi v računskem pouku.

Uporabljanje različnih predmetov, kakor klinčkov,
kamenčkov, svinčnikov, sočivnih in drugih mnogovrstnih
sadnih plodov, dalje gline (plastilne), različnih mer, ki
jih učenci sami napravijo in uporabljajo, potem različna
grafična ponazorila, ki sem jih prej navedel: kakor pri
kateremkoli drugem predmetu, moramo odobravati tudi
pri računskem pouku vse, kar pospešuje aktivno duševno
delo učencev. Pridružujemo se zahtevam, da naj si učitelj
prizadeva od prvega šolskega leta spraviti v sklad učenje
z delom in opazovanje z upodabljanjem. Izdelovanje raz=
ličnih predmetov v svrho ponazorovanja lahko prepušča^
mo tudi domači pridnosti učencev; pobude in navodila
pa mora dati seveda učitelj. Na vsak način pa spadajo
vaje v merjenju, tehtanju in kupovanju v šolo.

Ce kje, je v računanju neobhodno potrebna jasnost
in zato moramo pozdravljati vsa stremljenja, ki gredo
za tem, da na delovni način jasnost olajšajo in omogo=
čajo, t. j., da zboljšujejo računske metode, ker samo pa=

65

sivno sprejemanje ni v nobenem drugem predmetu tako
škodljivo kot pri računstvu. Predaleč pa tudi tu ne
smemo iti, ker bi prepogosto ponazorovanje in samo
opiranje na ponazorila lahko škodovalo samostojnemu
mišljenju in sklepanju in bi ustvarjalo duševno lenobo.
Zato skušajmo čimprej priti po rokotvorjenju s pona=
zorili do samostojnega, prostega mišljenja in sklepanja,
t. j. do samostojnega reševanja računskih nalog.

Učitelji stare šole — pa tudi danes se še dobe taki —
so pri računstvu mnogo preveč operirali le z golimi števili
in to tudi na nižji stopnji, kakor da bi učenci prvih
razredov še ne imeli zmisla za praktično računanje. To
je zmota! V življenju nihče ne računa samo teoretično
z golimi števili, temveč vedno le z ozirom na svoje stvarne
potrebe. Zato je treba že na najnižji stopnji uvaževati
stvarno računanje,  ki pa mora biti seveda prilago=
deno duševnemu obzorju učencev. Na srednji in višji
stopnji pa posegaj učitelj vedno v širše stvarno gospo=
darsko življenje družine, občine, države. Saj stremi ves
računski pouk v glavnem za tem, da usposobi učence za
reševanje stvarnih računov, kakršni jih čakajo v življenju.
Naloge iz krajevnega življenja naj bodo zato izhodišče
za vse računstvo. V računici takih nalog ne bomo dobili,
zato naj jih učiteljstvo samo zbira, mogoče tudi s sode=
lovanjem učencev samih. Tako bo računstvo odgovarjalo
praktičnim življenjskim potrebam in obenem pospeševalo
formalno stran tega predmeta, bistrenje uma.

Tudi ne smemo zanemarjati spretnosti v reševanju
računskih nalog. Zato je potrebno, da v vsaki računski
uri nekaj minut ponavljamo nekatere računske osnove,
kakor prištevanje čez desetice, sfotice, tisočice; enako
odštevanje. Naštevanko morajo znati učenci do mehanične
spretnosti. Dodobra jim morajo biti znane raznovrstne
mere ter različni načini okrajšanega računanja. Vsi
štirji osnovni računski načini jim morajo preiti v kri in
meso. V ugodnih šolskih razmerah moramo stremeti za
tem, da bodo učenci dobro znali tudi veliko poštevanko.

64

Po naših računicah je sicer prav mnogo nepotrebne
navlake, katere pa naj se pameten učitelj izogiblje, ker
nima prav nobene praktične vrednosti za življenje, budi
upoštevajo nekateri učitelji veliko premalo računanje na
pamet in posvečajo vso pažnjo le pismenemu računanju.
To pa ni prav! Kajti računanje na pamet je podlaga pi=
smenemu računanju, tako da brez prvega ne more biti
drugega. Poudarjam še enkrat: pridno vadimo ustno
računanje, in to na vseb stopnjah! Pri izvajanju novih
pravil pa se ravnajmo po znanem pravilu: poglej, pomi=
sli, uporabi!

O razdelitvi učne tvarine pa gredo mnenja zelo na¬
razen. Priče za to so nam različne računice in učni na=
črti v posameznih državah. Vendar prevladujejo doslej
še naslednje razdelitve: Prvo šolsko leto: 1. od 1 do 5,
pojmi števil, vaje v štetju s ponazorovanjem in brez po=
nazorovanja, pisanje številk, prištevanje, odštevanje v
označenem številnem obsegu, uporabne naloge. 2. Raz=
širjenje številnega obsega od 1 do 10. Vaje kot pod 1.
3. Razširjenje številnega obsega od 1 do 20. Pojem de=
setice in števil od 11 do 20, sestava in razstava števil
11, 12 i. t. d., dalje prištevanje, odštevanje in tudi mno=
ženje in deljenje. Prehodi čez desetice. Uporabne naloge
v tem številnem obsegu z uporabo mer, kakor m, dm,
cm, mm; ducat, dan, teden.

Drugo šolsko leto: Razširjenje številnega obsega od
1 do 100. Prištevanje, odštevanje ter dopolnjevanje čez
desetico je v tem šolskem letu glavno kakor tudi mere
v tem obsegu. Spoznavanje ulomkov: polovice, četrtine,
osmine i. t. d. Za najboljša ponazorila ulomkov smatram
krožna telesa in ploskve. V tem šolskem letu je treba
utrditi znanje tudi vse male naštevanke.

V tretjem šolskem letu: Razširjenje številnega ob=

sega od 1 do 1000 z vsemi štirimi osnovnimi načini
računanja. Spoznavanje desetinskih števil. Učenje velike
naštevanke. Najenostavnejše sklepanje z enote na mno=
žino in obratno. Vse mere v tem obsegu.

65

V četrtem šolskem letu: Razširjenje Številnega ob-
sega nad 1000 z vsemi štirimi računskimi načini in tudi
z decimalnimi števili ter navadnimi ulomki.

Peto šolsko leto: Nadaljevanje učne snovi četrtega
šolskega leta. Na novo: Sklepni, časovni in povprečni
računi. Računanje z navadnimi in desetinskimi ulomki.
Računski prikrajški. Mere.

Šesto šolsko leto: Utrjevanje učne snovi vseh prej=
šnjih let, poglabljanje v računanju navadnih in desetin-
skib ulomkov, sklepni in časovni računi, procentni in
obrestni, družbeni, povprečni in zmesni računi. Reševa=
nje računskih nalog iz prometa (pošta, železnica), dalje
iz zemljepisja, zgodovine, prirodopisja.

Sedmo šolsko leto: Rabatni in diskontni računi, ra-
čuni o dobičku in izgubi, gospodarski računi. Dalje
računi iz učnih predmetov.

Osmo šolsko leto: Utrjevanje vse doslej obravna¬
vane učne tvarine in algebra.

8. Merstveno oblikoslovje.

Oblikoslovje (geometrija, merstvo) se je primeroma
pozno uvedlo v osnovno šolo, vendar je velikega prak¬
tičnega in formalnega pomena. Pomislimo le na roko-
delce, ki so prisiljeni dan za dnem meriti ploskve ter
preračunavati telesnino raznovrstnih teles. Enako ne
more biti brez geometričnega znanja kmet, ki mora isto-
tako meriti razsežnost svojih njiv, travnikov, preračuna¬
vati množino lesa, ki ga ima v svojih gozdovih, izraču¬
navati drva, gramoz i. t. d. Brez tega znanja je racionalno
gospodarjenje nemogoče. Glede formalne vrednosti tega
pouka naj opozorim, da uči spoznavati oblike različnih
reči, jih ocenjuje, meri, primerja, pretvarja ter tako raz¬
vija in pospešuje nazorne in predstavne zmožnosti. Izva¬
janje pravil in njih uporaba pri preračunavanju prostor¬
nine zelo bistri um. Kajti učenci so prisiljeni, da neprestano
in vsestransko na osnovi jasnih pojmov, izvirajočih iz
konkretnih ponazorovanj, presojajo in sklepajo in tako
najdejo oblikoslovna pravila, ki jih potem uporabljajo za

5

66

reševanje oblikoslovnih nalog. Z geometrijo pa moremo
gojiti tudi čut za lepoto, in to po vestnem opazovanju
in upodabljanju geometrijskih oblik. Merski pouk utrjuje
celo voljo, ako učitelj ob tem predmetu dosledno goji
redoljubje, marljivost, zmisel za usmerjenost, resnico,
spretnost i. t. d.

Glede učne snovi se mora držati učitelj pač onega
obsega, ki ga določa kategorija šole, na kateri deluje. Pri
izbiri se bo ravnal po preskušenih in uveljavljenih na=
čelih, kakor: začni z najenostavnejšim in prehajaj pola*
goma do kompliciranega, od črt k ploskvam, od ploskev
k telesom. Najprej preme, daljice (trikotniki, četverokot*
niki), za tem krivulje (krog, elipsa) in nazadnje telesa
(kocka, prizma, krogla). Sicer pa je gradivo označeno in
razporedeno v računicah; tega razporeda naj se učitelj*
stvo kratkomalo drži, uporabne naloge pa naj zajema iz
praktičnega življenja.

Glede učnega postopanja velja tudi v geometriji
načelo: ponazoruj, razmotrivaj (poglabljaj), uporabljaj !

V nazornost  geometrijskih oblik uvajamo učence z
opazovanjem teles (modelov), z merjenjem in ocenjeva*
njem, n. pr. daljave in širjave, z risanjem in zlasti z iz=
delovanjem (delovni princip) vsakojakih geometrijskih
oblik. Ponazorovanje vodi po primerjanju in razločevanju
do po g 1 a b 1 janja;  tako pridemo do merskih pojmov
in po pojmih do pravil. Kar pa zadeva uporabo,  naj
učenci pri reševanju oblikoslovnih nalog izdelujejo pri*
merna telesa, bodisi iz papirja, lepenke, gline ali celo iz
lesa; dalje rišemo in računamo, geometrijska pravila pa
utrjujemo tudi z dokazi.

Like dojemljemo po vidu in tipu. Sluh pa nam je
posredovalec pri besednem izražanju teh dojmov. — ludi
v predšolski dobi so učenci videli telesa in ploskovne
like, niso pa jih opazovali namerno. Prav tako posega
nazorni pouk na nižji stopnji in domoznanski na srednji
v oblikoslovje, dasi ne razvija še prostorninskih pojmov.
Vsaj od 5. šolskega leta dalje pa je potrebno že sistema*
tično poučevanje tega predmeta.

67

Izhodišče mu bodi vselej konkretno  telo ali pro-
štor: kocka ali šolska soba. Dejansko merjenje dolžin,
širin in višin v prostoru ali naravi budi istotako zani-
manje in nazornost pri merskem pouku. Za začetne vaje
v merjenju rabimo naravne mere, kakor stegnjene prste
(pedanj), komolce in korake, a čimprej posezimo po pravih
merah, ki morajo biti učencem umljive v njih splošno
znanem številnem obsegu, kakor meter, decimeter i. t. d.,
s katerimi morajo dejansko meriti in sami ugotavljati
razsežnosti na predmetih. Vsak učenec naj ima svojo
mero, trak ali ravnilo. Merila naj si izdelujejo učenci
sami. V šolski sobi naj bi ne bilo predmeta, ki bi ga
učenci ne izmerili in premerili. Iz šolske sobe naj gredo
na hodnik, v vežo, na šolsko dvorišče, na šolski vrt i. t. d.
Ko meter že poznajo, naj začno dolžine, širine in višine
najprej na oko presojati, potem pa naj jih dejansko iz¬
merijo, da tako spoznajo, koliko je vredno njih preso¬
janje. Da se pri tem lahko uvajajo tudi v umevanje
deljenja, omenim mimogrede. N. pr.: na določenih raz¬
daljah iščejo polovice, četrtine, osmine i. t. d.

Mnogo naj pri tem pouku delajo ali vsaj rišejo in
to ne samo na višjih stopnjah, ampak že na najnižji.

Iako ustvarja učitelj jasno naziranje in po njem jasne
pojme, brez katerih ni mogoč oblikoslovni pouk. Pravo¬
časno moramo uvesti učence tudi v umevanje pomanj¬
šanega merila, ki je potrebno že pri risanju po predmetih,
ki jih imajo pred seboj v večji ali manjši velikosti. Po¬
manjšano merilo morajo učenci poznati že radi domo¬
znanskega pouka. Na višji stopnji pa morajo učenci
uporabljati različno risalno orodje, kakor šestila, kotomere,
trikotnike i. t. d., a brez geometrijskih oblik v projekcijah;
uporaba risalnega orodja je namreč v poznejšem življenju
za obrtne poklice neobhodno potrebna. Poleg risanja je
ravno pri oblikoslovju zelo umestno rokotvorjenje, kakor
izrezovanje, nalepljanje in zgibanje papirja v geometrijske
oblike, polaganje paličic, izdelovanje geometričnih mode¬
lov iz palic, žice in lesa. .5 pomočjo izrezovanja še naj¬
laže in najbolj nazorno pojasnjujemo in dokazujemo

5 *

68

izračunavanje ploščin trikotnikov, trapecov, paralelogramov
i. t. d. Rokotvorimo lahko v šoli in doma. Pomnimo pa
in zavedajmo se, da ima tako vsestransko, konkretno,
samotvorno ponazorovanje geometrijskih likov za naravno
posledico neposredno umevanje pravil in ni treba učite=
lju skoro nič dodajati. Zadostovala je pobuda. Ko so učenci
tako pravila popolnoma doumeli in jib obvladajo, naj se
prične z reševanjem geometrijskih nalog. Te naloge so
lahko dvojne: ali so namreč števila v njih že dana ali
pa jib je treba z merjenjem šele poiskati. Pomniti je
pri tem troje: 1. umevanje stvarnih medsebojnih odno=
sov, 2. postopno ali zaporedno izvajanje posameznih ko=
ličin, 3. umevanje sestave končnega računa.

Za vsak lik morajo učenci imeti jasne merske pojme.
Zavedati se morajo, da so točke meje daljic, daljice meje
ploskev, ploskve meje teles. O premih črtah in daljicah
morajo učenci že na srednji stopnji vedeti, kako jih
merimo in izražamo v pomanjšanem merila, n. pr.: v
razmerju 1:10, 1:50, 1:100, 1:1000 i. t. d. Tudi risati
jih morajo znati samostojno. Izmed zakrivljenih črt je
najvažnejši krog, ki ga morajo učenci poznati, preden jih
uvedemo v spoznavanje kotov. Krožne črte poiščejo
učenci sami na predmetih v šolski sobi, ako jih je kaj,
pa tudi doma ali kjerkoli se jim nudi prilika za to. Tudi
rišemo jih na šolsko desko in v zvezke s šestilom ali
pa n. pr. elipso na vrtnarski način. Ze pri tem jih se=
znanimo s središčem, polumerom, premerom in obsegom.
Z dvema premeroma, ki se v središču križata, razdelimo
krog v štiri enake dele. Da vidijo učenci, da so to res
enaki deli, jih razrežemo in položimo drugega vrh dru=
gega, da se krijejo, ako smo pravilno delali. Razložiti pa
je treba učencem, da se v geometriji krog vedno deli
na 360 delov, da ima torej polkrog 180, četrt kroga pa
90 delov in da se ti deli imenujejo stopinje.

Koti.  Učitelj ugotovi z učenci, da imajo telesa ogle,
ploskve pa oglišča. Učenci spoznajo, da se v ogliščih sti=
kata dve premi ali da iz oglišča (točke) izhajata vsaka
v svojo smer in tako tvorita kot. Ako se jim to razjasni

69

na različnih ploskvah, pridejo učenci čudi do spoznanja
različne velikosči kočov. Koče čudi lahko iz papirja iz=
režemo čer primerjamo njih medsebojno velikosč na ča
način, da jih polagamo drugega vrh drugega. Velikosč
kočov ponazorujemo čudi čako, da zvežemo na enem koncu
dve palici in ju položimo drugo vrh druge na šolsko de=
sko, počem en krak nepremično držimo, drugega pa po=
lagoma vrčimo, čako da čvori vedno večji koč. Premikajoči
se krak privedemo počasi nazaj v prvočno lego, da speč
pokrije mirno ležečega, d. ako dobimo polni koč. Učenci
pri čem čudi vidijo, da je premikajoči se krak izvršil cel
krog. Ako pa palico ali krak zasučemo le do polovice,
dobimo izčegnjeni koč, ki je v  polovica polnega koča. Pri
čem zariše palica polkrog. Cečrčina obrača napravi čečr=
čino polnega koča, ki ga imenujemo pravi koč. Enako
pojasnjujemo osčri in čopi koč. Kadar učenci bisčvo kočov
poznajo in jih znajo razlikovači, gremo dalje in zahčevamo
čočnejše označbe. Spomnili jih bomo, da smo krog raz=
delili na 360 delov, da čedaj meri polni koč 360 sčopinj;
polkoč ali izčegnjeni 180°, pravi pa 90°.

Tudi bomo pridno risali in izrezovali osčre in čope
koče čer jih merili. Rišemo jih na šolsko desko in jih
iščemo čudi na različnih predmečih v šolski sobi. Izre=
zujemo jih iz papirja in sesčavljamo s paličicami. Vse
čake vaje so prav priporočljive in za učence zelo zanimive.

Cečverokočniki.  Navadno jih obravnavamo v
čejle zaporednosči: a) paralelogrami: kvadrač, pravo=

kočnik, romb, romboid; b) črapec; c) črapecoid. Vsak
paralelogram  posčavimo učencem čako pred oči, da si
ga ogledajo, opišejo in premerijo. Ko spoznajo svojsčva
vseh posameznih paralelogramov, ugočovimo njih splošne
oznake zanje. Načo skušamo učence privesči do čega, da
spoznajo sami, kako se računa obseg in ploščina para=
lelogramov, navajamo jih čedaj na računanje po lasčnem
opazovanju, razmočrivanju in sklepanju. Prav čako ravna=
mo pri črapecu in črapecoidu.

Trikočniki.  Najprej poiščejo učenci črikočnike na
Čelesih in ploskvah, ki jih vidijo v šolski sobi. Počem

70

obravnavamo trikotnike drugega za drugim: enakostra*
nične, enakokrake, raznostranične, pravokotne, topokotne
in ostrokotne trikotnike. Vse tudi izmerimo. Način, kako
izračunavamo obseg in površino, izvajamo iz paralelogram
mov. Kaj lahko namreč učencem pokažemo, da so vsi
trikotniki le polovica paralelogramov, pravilni in nepra=
vilni. Da tudi pri obravnavanju trikotnikov ne opuščamo
risanja, izrezljavanja, polaganja paličic, se razume.

M nogokotniki.  Najprej se lotimo pravilnih, za temi
pa nepravilnih likov. Petero*, šestero* in osmerokotnik
vrišemo v kroge. Računanje obsega je pri vseh enostavno
in učenci sami pridejo na to. Računanje površine pa iz*
vedemo s pomočjo stranic in višine, ko smo jih razdelili
v trikotnike.

Krog. Ko končamo obravnavo vseh premočrtnih likov,
tedaj šele preidemo h krogu. Pri tem je najvažnejše spo*
znanje Ludolfovega števila (")• Ponazorimo ga na razno*
vrstnih krogih tako, da polagamo na obode ali obroče
premere teh krogov in jih tako zmerimo; število 3'14,
ki ga pri tem merjenju dobimo, je Ludolfovo število.
Obseg kroga izračunamo tedaj tako, da pomnožimo nje*
gov premer s ", t. j. s številom 3’14. Površino kroga pa
dobimo, ako polovico obsega pomnožimo s polumerom.
Do tega spoznanja privedemo učence, če krog razdelimo
vsaj na šestnajst izsekov, ki jih potem nalepimo tako, da
nastane iz njih pravokotniku podoben lik, čigar površina
je o . v, to je za krog 72  obsega X polumer.

Končno pridemo k elipsi.  Narišemo jo na vrtnar*
ski način. Okoli dveh v isti premi primerno oddaljenih
trdno zataknjenih klinčkov položimo v krog zvezano nit,
ki jo nato s tretjim klinčkom ali s svinčnikom (na šolski
deski pa s kredo) kjerkoli nategnemo, nakar vodi stajno
napeta nit svinčnik (kredo) v pakrožni črti, elipsi. Cim
manjša pa je razdalja zataknjenih klinčkov, tembolj po*
stane elipsa podobna krogu. Obseg izračunamo na pri*
bližno isti način kot pri krogu, samo da obe osi sešte*
jemo, to vsoto razpolovimo in tako dobljeno polovico

71

pomnožimo s 314. Površino razložimo podobno kakor
pri krogu, le da tu zmnožek obeh polosi pomnožimo z
Ludolfovim številom.

Telesnine. Za ponazorovanje pri računanju telesnin
so neobhodno potrebni modeli. Dobri so leseni, pločevin
nasti, a najboljši so iz lepenke, ki jih tudi učenci sami
lahko izdelajo. Na njih merimo različne pomožne črte
ali pa pritrdimo nanje niti, paličice i. t. d. Na ta način
namreč bolj točno ponazorimo višine, osnovnice in osi.

Kocka.  Učenci poznajo kocko že iz prvega razreda
ali pa že z doma. Mnogim je bila za igračo. V šoli jo
še natančneje spoznajo in jo tudi opišejo. Kadar hočemo
ponazoriti prostornino kocke, je potrebno, da imamo več
manjših kock po 1 cm 3  ali tudi po 1 dm 3 , da učenci
jasno vidijo, koliko jih gre v eno vrsto, koliko vrst je
treba za eno plast ter končno koliko plasti tvori višino.
Kock po 1 cm 3  lahko napravijo učenci iz gline ali plas=
tiline prav mnogo. Tudi jih lahko dobi učitelj pri naj =
bližjem mizarju brezplačno ali pa vsaj za majhno ceno.
Ko učenci napravijo nekoliko vaj, ki jih pa naj sami iz=
vedejo, se jim pokaže pravilo samo od sebe: d . š . v
(dolžina X širina X višina) ali v številkah na pr. 2.2.2
ali: 3.3.3,  kolikršna je pač razsežnost kocke.

Prizma.  Ko znajo učenci že izračunati površino in
prostornino kocke, bodo takoj znali računati površino in
prostornino štirikotnih prizem. Površina: izračuna se
najprej ena ploskev in nato še ostale, zmnožki pa se se=
štejejo. Pri enakih ploskvah izračunajo učenci samo eno
ter jo pomnože s številom enakih ploskev. Zmnožke se=
štejejo. Prostornina: najprej polože kocke na osnovno
ploskev, da dobe prvo plast, nato na drugo plast, potem
na tretjo i. t. d., toliko časa, da pridejo do pravila: pro=
stornina prizme plast X višina. Za dokaz jim služi s
kockami napolnjena prizma. Poskuse pa lahko delamo
tudi tako, da votle prizme napolnimo z vodo ali s peskom.

P i r a m i d a. Za izračunavanje prostornine piramide
nam najbolj služi prizmatični model, ki je razdeljen v

tri enake dele. S tem najlaže učencem raztolmačimo pra=
vilo, da je vsebina piramide */;) vsebine prizme (O. jj.)
Ponazorimo pa to na ta način, da vzamemo votlo prizmo,
ki ima z votlo piramido enako osnovno ploskev in enako
višino. Nato napolnimo piramido do vrba s peskom ali z
vodo; potem prelijemo vsebino piramide v votlo prizmo, pri
čemer se pokaže, da zavzema ta vsebina le 1 / s  prizme. Ob
tej priliki moramo opozoriti učence, na razliko med višino
in stranico. To ponazoriti ni težko; potrebujemo samo
nekaj paličic. Eno postavimo vertikalno, drugo pa ob
robu ali stranici, priramido dvignemo in učenci vidijo
razliko.

Valj in stožec.  Površino in prostornino računamo
podobno kot pri prizmi in piramidi. Pogoj pa je, da imamo
zadevna votla učila, ki jib lahko polnimo in izpraznju=
jemo. Če imamo prisekan stožec ali prisekano piramido,
računamo najprej ves stožec ali vso piramido, nato pa
dopolnilni stožec ali piramido, ki ju odštejemo od cele
piramide ali od celega stožca.

Krogla.  Prvo je ponazorovanje s pomočjo dveh
polkrogel. Polkroglo ovijemo z voščeno vrvico in nato z
isto vrvico pokrijemo prerezno ploskev (največji krog)
ter najdemo, da za polkroglo uporabljena vrvica zadošča
za dve prerezni ploskvi, iz česar sledi, da je površina
krogle štirikrat tolika kot največji kroglin krog. Ploščino
kroga pa znajo učenci že od poprej izračunati. Kadar pa
računamo prostornino, pokažemo učencem, da se da
krogla razdeliti v piramide, katerih višina je polumer.
Vse te delne piramide pa tvorijo eno piramido, katere
osnovna ploskev je površina krogle, višina pa polumer.
Prostornina krogle je tedaj po vzorcu O. 3 površina
krogle (O) Xif.  Za utrjevanje pravila so neobhodno po=
trebne mnoge vaje, najboljše so seveda one, ki so po*
trebne za praktično življenju, kateremu naj služi tudi
osnovna šola. Poiščeš jih lahko v flumkovem obli=
koslovju.

73

9. Nazorni nauk in domoznanstvo,

a) Smoter in izbira snovi.

Smoter nazornega nauka je raznovrsten. Nekateri
vidijo v njem v prvi vrsti sredstvo za ponazorovanje,
po mnenju drugih naj omogoča učencem jasno pojmova=
nje vseh reči, ki jih postavimo prednje, da spoznajo
vsa njih svojstva; tretjim služi za podlago govornih in
miselnih vaj; četrti zopet uvajajo ž njim učence v šolsko
življenje in domoznanstvo, pripisujejo mu celo nravstvene
pobude. Po Klaukejevem načrtu ima nazorni pouk sle=
deče naloge: 1. uvaja učence v šolsko življenje; 2. po=
spešuje znanje književnega jezika; 3. seznanja učence s
pojavi in predmeti njih bližnje okolice; 4. bistri čutne or=
gane; 5. usovršuje in veča otroku duševno obzorje. Točka
2. se nanaša na jezikovni pouk, točki 3. in 5. na bistvo
stvarnega pouka, točka 4. na vzgojo učencev v stvarnem
opazovanju okolice in življenja v njej. Po Munchnu pa
naj se navajajo učenci k pazljivosti, kar se sklada z uva=
janjem učencev v šolsko življenje.

Podajanje snovi za govorne in miselne vaje in ne=
govanje nazornega opazovanja okolice za razširjanje stvar=
nega spoznanja sta glavni nalogi nazornega pouka. Snov
pa je kaj različna. Pri jezikovnem pouku n. pr. moramo
jemati take predmete, ki otroka zanimajo ter ga silijo k
opazovanju in govorjenju. To je življenje v svoji pestri
mnogovrstnosti ter predmeti, kakor se kažejo v domači
hiši, oziroma učenčevi okolici. Na vsak način ima ta
snov prednost pred vsako drugo, zlasti pred različnim
opazovanjem in opisovanjem vseh mogočih slik. Kajpada
moramo imeti pred očmi krajevne razmere in po njih
uravnati učni postopek. Na kmetih bo učence veliko
bolj zanimal razgovor, kako mati kravo molze, kako dela
maslo, kako krmi živali, kako oskrbuje hlev i. t. d., ka=
kor pa da bi si ustvarjali nazornost krave po opisu na
sliki ali modelu. Dalje bo kmetiške otroke bolj zanimalo
in veselilo pripovedovanje," kako n. pr. mati ali sestra
krompir lupi, kako ga kuha, kako peče, kot pa golo opa=

74

zovanje krompirja. Poleg tega nam nudi opazovanje čIo=
veškega udejstvovanja in življenja vsak čas prilike za
etične vzpodbude. Qre tedaj za to, ali naj v nazornem
nauku više cenimo golo opazovanje in opisovanje pred=
metov po slikab, ali pa pestro življenje z vsem njegovim
dejanjem in nehanjem, vzeto zlasti iz otrokove okolice.
Kdor ima količkaj skušenj v tem pogledu, mi bo pri=
trdil, da ima življenje prednost pred mrtvo sliko pred=
meta. Doživljaji naravnost vzbujajo in razvijajo govorne
zmožnosti učencev, zlasti ker ima glagol v govoru naj=
večjo vlogo, saj ž njim izražamo osebe, čas, število, na=
čine. Kako drugačne občutke ima otrok, ako vidi celo
na sliki n. pr. očeta, ki odkod prihaja in prinaša otro=
kom lepe zrele hruške, kakor pa vpliva nanj samo opi=
sovanje naslikane hruške. Nazorni nauk naj tedaj učen=
cem budi domišljijo in jih uči govoriti, kar je njegov
glavni namen. V nižji skupini, t. j. od prvega do tretjega
šolskega leta, moramo najmanj po pol ure dnevno posebe
posvetiti temu predmetu.

Iz namena, ki ga ima nazorni pouk, sledi tudi izbira
učne snovi. Vzeta naj bo iz učenčeve okolice in življe=
nja, da ga vzpodbuja k opazovanju in govorjenju; tvori
naj prebod iz domačega v šolsko življenje. Potemtakem
je naslednja razvrstitev priporočljiva in umestna: življe=
nje v družini, domači hiši, na dvorišču, na vasi, na vrtu,
na travniku, na polju; vas s šolo in cerkvijo, z občinsko
hišo, pošto, železnico; potok, reka, mlin; gostilna, pro=
dajalnica; bolnišnica; procesije, žegnanje; vojaki i. t. d.
Točne razporedbe ni mogoče navesti, ker so življenjske
razmere okolice, v katerih žive otroci, v vsakem kraju
različne in ni mogoče podati nekaj absolutno stalnega
in določnega. Urediti si jih pač mora vsaka šola zase s
posebnim ozirom na krajevne razmere. Snov lahko raz=
poredimo tudi naslanjaje se na abecednik in v 2. razredu
na čitanko. V razredih z oddelki se da ista snov obrav=
navati z dvema oddelkoma istočasno, samo da stavimo
na višji oddelek večje zahteve, kar ne more biti v škodo
nižjemu oddelku, ampak le v korist. S tem namreč višji

75

oddelek nižjega spodbuja k intenzivnejšemu duševnemu
delu in k posnemanju ter k tekmovanju. V večrazrednib
šolah, ki nimajo oddelkov, priporočam tale postopek:

1. razred naj vzame snov iz neposredne otroške okolice;

2. razred življenje v letnih časih, v 3. razredu pa pridejo
na vrsto krajevni opisi (domoznanstvo); pri tem tvori
izhodišče vedno šolska soba.

Pri sestavljanju učne snovi iz nazornega nauka upo=
števaj posebnosti kraja, kakor tudi ponazorovalna sred=
stva, ki jih ima šola na razpolago.

b) Ponazorila,

Danes se že uveljavlja načelo, da se ponazorovanje s
slikami ne sme pretiravati. Prodrlo je spoznanje, da so
slike drugovrstna ponazorila, naravni predmeti so boljši.
Jasno je, da bo naše spoznanje popolnejše, če n. pr. opa=
zujemo cvetlico v lončku ali v naravi, kakor če bi jo opa=
zovali le na sliki. Enako imamo več koristi od opazovanja
živega ali vsaj nagačenega ptiča kot pa od njegove slike.
Te uporabljamo le tedaj, kadar nimamo predmetov iz
narave, ki bi jih mogli učenci neposredno opazovati.
Ker pa vemo, da učence in tudi nas same bolj zanima
življenje kot mrtvi predmeti, s katerimi ne moremo pred=
očevati dejanj, zato smo vsekakor prisiljeni uvaževati
tudi slike, a v prvi vrsti le take, ki predstavljajo različne
prizore iz otroškega življenja ali iz življenja sploh. Take
slike naj se obravnavajo vedno primerno situaciji, kakor
jo kaže podoba, nikakor pa ne na splošno. Konkretna
dejanja so vedno živa, splošna pa so mrtva, preabstraktna
za otroka. Ako nam predstavlja slika sneženega moža in
poleg dečka, tedaj bomo obravnavali sliko vprav tega tu na=
slikanega dečka, kako dela sneženega moža, a ne le splošno,
kako dečki delajo snežene može. So pa slike velikega po=
mena za negovanje in razvijanje estetskih in etičnih te=
ženj in čustev. V to svrho prav lahko uporabljamo zgo=
dovinske in svetopisemske' slike. Poleg tega imajo take
slike še to dobro, da vzpodbujajo otroke h govorjenju in s

76

tem k razmahu otroških duševnih sil, kar je bistvena
naloga nazornega pouka. Toda slike morajo odgovarjati
otroškemu mišljenju in čustvovanju, zato naj bodo v
slovenskih šolah le slike, ki predstavljajo življenje slo=
venskega otroka, one, ki se uporabljajo v srbskih šolah,
pa naj bodo posnete iz življenja srbskih otrok i. t. d.
Pa še nekaj! V šolah na kmetih imejmo slike, ki pred=
stavljajo življenje kmetskih otrok, v mestnih šolah slike
iz življenja mestnih otrok.

Nikdar pa ne pozabimo, da je pri pouku vedno me=
rodajen učitelj, tako tudi pri nazornem. Uživeti se mora
v duševnost otrok, biti jim mora voditelj in tolmač.

Kar se tiče slik samih, naj omenim, da je njih senč=
na stran to, da so navadno premajhne, zlasti za velike
razrede. V takih velikih razredih je potrebno, da si jih
učenci tedaj, ko jih obravnavamo, ogledajo od blizu;
stopijo naj prednje ali pa se naj združijo tesneje v prvih
klopeh.

c) Ob ravnava učne snovi.

Učna tvarina naj se obravnava naravno, tako kakor
govori mati z otrokom. Učitelj bodi z otrokom vljuden,
dobrohoten. Razgovarjaj se ž njim, kot dela to mati. Ce
je otrok začetkoma še plašen, potrpi, počasi se bo že
ojunačil in pričel odgovarjati. Povej mu kaj zanimivega,
pokaži mu lepo sliko in kmalu se mu bo jeziček razve=
zal. Ti pa le glej, da ga s književno govorico, ki bi
utegnila biti otroku še neumljiva, ne oplašiš. Pomni, da
učitelj, h kateremu morajo matere voditi otroke s silo
v šolo, kaže, da ne spada tja, vsaj v 1. razred ne.

Kadar se obravnava snov te ali one slike, naj učitelj
ne zahteva od učencev, da mu posamezne osebe, ki jih
vidijo na slikah, zgolj naštevajo ali opisujejo njih zuna=
njost. Tako postopanje naravnost ubija zanimanje otrok
za dogodke, ki se dado s slike razbrati, v katere bi se
otrok sicer vtopil in poglobil. Učitelj naj se skupno z
učenci vživi v te dogodke. Oseb naj ne jemlje kot mrtve

77

slike, ampak koč živa bičja. Iz naslikanih prizorov naj
učenci iščejo prečekla minula dejanja in sklepajo na bo=
doča. Llgočovijo naj vzrok dejanja (prikaza), ki ga pred=
sčavlja slika. Iz dejanj odraslih in očrok se vsiljujejo
ečična presojanja sama po sebi. Na sliki vidijo učenci
n. pr. lepega konjička, ki ga mači očroku kupuje. Nehoče
bodo očroci sklepali, da je moral biči deček pač priden,
ker sicer bi mu mači gočovo ne kupila čakega konjička.

Sprva naj učenci govore čako, kakor so vajeni doma.
To jih opogumi, zbudi v njih samih zaupanje do nas,
kar je predpogoj uspešnega pouka. Sele ko smo čo do=
segli, pričenjamo s kračkimi napočki in vprašanji nava=
jači učence, da bodo odgovarjali v kračkib, zaokroženih
sčavkih. Po končanem razgovoru moremo, kar smo jemali,
čudi napisači, ako so učenci pisanja že zmožni. Tudi brali
bomo o obravnavani čvarini, ako ima čičanka čake berilne
sesčavke in ako učenci že znajo brači. Začo ravna prav
modro učičelj, ki zbira snov za nazorni nauk čako, da
more služiči za podlago vajam v branju in pisanju; čo
se da izvesči, če je abecednik ali začečnica čemu primerno
sesčavljena. Besedne skupine in krački sčavki za prve
vaje v čičanju, besede za pisanje in napisovanje se vedno
lahko jemljejo iz čvarine nazornega nauka. Vsaj proči
koncu prvega šolskega leča in ob začečku drugega so
učenci že zmožni napisači čudi kračke sčavke iz obrav=
nave čvarine in ča zmožnosč se od dne do dne sčop=
njuje. Preden se sčavki napišejo, naj jih učenci ponavljajo
in si jih učrjujejo, da posčanejo njih duševna lasč, kajči
šele čedaj jih bodo mogli napisači samosčojno. Snov iz
nazornega nauka služi lahko čudi za pravopisne vaje in
za poznejše spisje.

Bolj koč opisovalni nazorni nauk pa je za učence
začečnike zajemljiv pripovedovalni. Pravljice in pripo=
vedke razvežejo učencem jezike in so začo kaj primerne
in naravnosč počrebne za govorne vaje, ne glede na njih
ečično vsebino, ki je sevgda še večje važnosči. Ure za
pripovedovanje naj bi bile na urniku izrečno navedene.
H. Schreiber pravi: »Robinzon je koč nemška ljudska

78

snov pravljica, na kateri visi otrok z vsemi žilicami svo=
jega srca. Vzbuja najbolj otopele k pozornosti, razmiš=
ljanju in ustvarjanju«. Priporočljive so tudi obnove, ki
naj se vadijo že na najnižji stopnji in se potem na vseb
nadaljujejo, in sicer na nižjih ustno, na višjih tudi pis=
meno. Kaj priporočljivo je tudi, da učenci o tem, kar so
slišali v šoli, pripovedujejo svojcem doma. Nekateri do=
dajajo za zaključek nazornim obravnavam in razpravam
kratke pesmice, reke, ki se jih nauče učenci na pamet
posamezno ali pa v zboru. Od časa do časa jih ponav=
Ijajo, morda vsakih 14 dni po pol ure, kar učence veseli
že radi zabavne vsebine, zraven pa se jim spomin utr=
juje, da postajajo v nastopih pogumni in okretni. Končno
priporočam, da naj učenci vse, karkoli le morejo, tudi iz=
rezljavajo, modelirajo, rišejo ali kako drugače izdelujejo,
naj si bo že iz papirja, kartona, lesa i. t. d.; na ta način
zadostimo delovnemu načelu, po katerem pritegnemo vsa
čutila k delovanju in tako pospešujemo razvoj duševnih
zmožnosti, kar je glavni cilj vsakega pouka.

10. Zemljepis.

a) Zemljepisni pouk v splošnem.

Prve zemljepisne pojme dobe učenci že v prvem in
drugem razredu, dalje v domoznanskem pouku v tretjem
razredu. Najprej nam mora biti jasno, kaj hočemo do=
seči z zemljepisnim poukom in katerih načel se moramo
pri tem držati.

V prejšnjih dobah, ko je bila zemljepisna znanost
še v razvoju, se tudi v osnovni šoli še niso mogle sta=
viti posebne zahteve. Po stari metodi so v zemljepisju
le naštevali in nekoliko opisovali: imena, številke, lego,
obliko. To se je trpalo v spomin. Tudi v zemljepisnem
pouku je vladal verbalizem.

Polagoma pa je le prodiralo spoznanje, da je po=
trebno tudi zemljepisni pouk nasloniti na nazornost,
bodisi y  naravi sami, na prostem, vsaj v najbližji okolici,

79

bodisi v slikab ali v kartografičnem uporabljanju : lastno
doživljena geografija je najboljša.

Nastopilo je risanje geografskih predmetov. Matzat
je izdal knjigo z naslovom: »Likovno zemljeznanstvo.«
Pozneje pa se je rodilo tudi spoznanje, da geografski
pojavi niso ločeni, temveč stoje na določenem skupnem
prostoru v tesni zvezi med seboj. Iz tega pa je sledila
zahteva, da naj se zemljepisna snov tako poučuje, da
bodo učenci doumeli medsebojno naravno odvisnost in
vzročnost geografskih pojavov.

Medsebojna vzročna zveza zemljepisnih pojavov
bodi forei temelj zemljepisnemu pouku. Zato je treba
opazovati najprej zemljepisne pojave, iz katerih izvirajo
drugi, nato pojave, ki izvirajo iz prvotnih. Vzroki in
učinki naj ti kažejo pot pri zemljepisnem pouku. Naj=
prej si torej ogledamo lego kraja, nato fizikalne pojave,
gorovje, vodovje in vse, kar je s tem v zvezi, nato živ=
ljenske razmere, ki izvirajo iz teh in nazadnje šele poli=
tične (državoznanstvo). Ali še bolj jasno povedano:
Zemljepisno enoto bomo obravnavali tako, kot bi opa=
zovali večjo zgradbo, najprej temelj, nato nadstropja,
življenje ljudi v stavbi sploh, končno streho.

Tudi pri zemljepisnem pouku se mora danes upo=
števati metoda delovnega pouka: modeliranje, uporab=
ljanje peska in gline, dalje risanje, izrezavanje nariskov,
skiciranje i. t. d. Tako namreč šola bistri zemljepisno
gledanje, omogoča pravilnejše predstavljanje in budi
fantazijo, česar ne moremo doseči s še tako lepimi opisi.

Zemljepisni pouk pospešuje, ako učitelj sam pravilno
umeva pomen zemljepisnega znanja, v veliki meri umsko
izobrazbo ter gospodarsko in politično udejstvovanje
posameznih narodov in držav. Brez poznanja in razume*
vanja prostora, na katerem narod biva, ni mogoča poli*
'tična zrelost, ni mogoče stremljenje za pravilnimi poli=
tičnimi cilji. Zato so zemeljska obla (globus) in atlanti
nujno potrebno sredstvo za tako izobrazbo. Uvesti narod
v poznanje in umevanje teh učnih sredstev je naloga že
osnovne šole. Tega pa ni mogoče doseči brez jasnega

80

pojmovanja najraznovrstnejših zemljepisnih pojavov. Zate
so temeljni zemljepisni pojmi, ki so za umevanje zemlje*
vidov neobhodno potrebni in ki si jih pridobivamo po
nazornosti, edino pravilna podlaga zemljepisnemu pouku.

Toda ne smemo ostati samo pri tem, da bi si pri*
dobivali le množino zemljepisnega znanja: ena izmed
glavnih nalog zemljepisnega pouka bodi tudi opazovanje
gospodarskega razvoja, ki temelji na zemljepisnih razme=
rab posameznih krajev; pri tem se je ozirati tudi na
možnost ali nemožnost nadaljnjega razvoja. To načelo
pa nas sili, da vežemo zemljepisni pouk z zgodovinskim
in prirodopisnim, t. j. na kombinacijo vseh teh panog,
ker se nam samo tako odpira pogled v kulturno stanje
posameznih krajev, pokrajin in držav. Tako poglobljeni
zemljepisni pouk šele budi v učencih ljubezen do na=
roda, domovine in države, kar mora biti tudi eden nje*
govib smotrov.

Ne pozabimo pa, da mora biti, kakor pri vseh pred*
metih, tako tudi v zemljepisju pouk naraven, nazoren in
jasen ter da je treba začeti vedno z domoznanstvom.
Domoznanstvo pa se mora naslanjati le na dejansko
opazovanje raznolikosti zemlje in predmetov na njej, in
to na prostem izven šolskih zidov. Opazovanja se lahko
vrše skupno, navaditi pa je treba učence, da bodo tudi sami
opazovali doma, po poti v šolo in iz šole, dalje, kadar
kam potujejo in se vračajo domov; skratka: naučimo

jih, da bodo bodili z odprtimi očmi po svetu. Poj*
mi, pridobljeni z opazovanjem, se potem v šoli pojas*
njujejo, bistrijo in uporabljajo. Za bistrenje in uporabo
pojmov nam služi različno upodabljanje: modeliranje,

grajenje s peskom, kartonaža, izrezljavanje, risanje. Kadar
razširimo domoznanstvo že tako, da ne moremo več na
mestu vršiti opazovanja, sežemo po umetnem opazovanju,
t. j. uporabljamo slike, reliefe, zemljepisne nariske, karte,
ki nam omogočajo le bistveno pojmovanje in umevanje.
In ko nam končno poide vse mogoče ponazorovanje,
nam ostanejo še primerjave in opisi, ki jih oživljamo z
risbami in primernimi slikami.

81

Tako prehajamo polagoma v umevanje in čitanje
zemljevidov in v razumevanje matematično=simboličnih
znamenj na zemljevidih. Ponazorovanje stvari samih nas
vodi h konvencionalnim znakom. Učence peljemo na vi=
šavet v stolpe, na hribe, gore, odkoder opazujejo pod
seboj ležeče kraje in pokrajine. Toda to še ni dovolj. V
mislih se popeljemo ž njimi z aeroplani v višave, iz ka=
terih bi navpično pod seboj videli kraje in pokrajine
tako, kakor jih kažejo simbolični znaki na zemljevidih.
Dalje upodabljamo pokrajinske slike sami bodisi z ri=
sanjem, z glino ali pa s peskom. Tako upodabljamo po=
zneje tudi raz zemljevide oddaljene kraje, do katerih
osebno ne moremo, a učenci le dobe na ta način o njih
vsaj približno pravilne predstave. Tako bomo le uvedli
učence nekoliko v umevanje konvencionalnih znamenj
ter v čitanje zemljevidov. Da pri tem oživljamo otroško
fantazijo z jasnimi opisi, se razume. Enako umljivo je,
da je treba mnogo vaj v čitanju zemljevidov, ki jih mora
imeti vsak učenec pred seboj, pri nas vsaj zemljevid Slo=
venije in Jugoslavije, da dva pripomočka bi moral imeti
vsak učenec, kakor mora imeti vsak učenec čitanko.

Vsaj v višjih razredih pa mora učitelj skrbeti, da
bodo učenci razumeli, kako vpliva oblikovitost zemlje na
človeško kulturo: kaj narava v posameznih delih zemlje
ustvarja, kaj rode dobrega ali slabega tla in klima, kaj
nudi naša ožja in širša domovina posameznim stanovom
in človeštvu sploh, kako je kultura v posameznih krajih
odvisna od materialnih dobrin in posebnosti krajev, de=
žel in držav.

Na ta način bo zemljepisni pouk zanimiv, in kar
je še več vredno: v učencih bo rodil spoznanje naravnih
temeljnih pogojev človeške kulture. Pa še več! Vzbudil
jim bo rodoljubje, da bo vsak posameznik čutil v sebi
potrebo, služiti svoji domovini in delati za njo.

b) Meto de in učila.

Tu je predvsem dvojna pot mogoča: sintetična in
analitična, induktivna in deduktivna. Uvajamo li učence

82

v zemljepisno znanje tako, da gremo od posameznosti do
splošnosti, ravnamo induktivno = sintetično, če pa gremo
od celote k posameznostim, pa deduktivno=analitično. Za
kateri način se bomo odločili? Vsekakor za onega, ki
je naravnejši. Ta pa ja induktivno = sintetični, ker na=
daljuje to, kar so učenci že doživeli, ker se naslanja te=
daj na njih spoznanje, ga širi, poglablja in utrjuje. Ko
spoznamo svojo najbližjo okolico, svojo občino, okraj,
pokrajino, prehajamo v koncentričnih krogih k svoji širši
domovini, državi, nato k drugim državam, potem k po=
sameznim delom sveta in končno k zemlji kot celoti.
To je tedaj sintetična pot. Narobe ravna analitična.
Mnogokrat smo navezani na obe metodi.

Zemljepisno snov pa podajamo tudi na način poto=
vanja: izhodišče tvori določen kraj, od katerega potuje=
mo po zemljepisni karti ter upoštevamo pri tem vse
bistveno: pri tem potovanju tudi rišemo, pripovedujemo in
opisujemo, ker vzbujamo s tem otročjo fantazijo, ki naj
ustvari v učencih resničnosti odgovarjajoče predstave. Sta
pa dva predpogoja: prvi dobra zemljevidna karta, drugi pa,
da jo znajo učenci brati. Učitelju pri tem načinu pouka
dobro služi risanje, kar zelo olajšuje umevanje zemlje=
pisne učne tvarine, o kateri je govor. Uporabljamo tudi
razna ponazorila, ki pomagajo fantaziji učencev, da si
morejo ustvariti čim pravilnejšo sliko o daljnjih krajih.
To so v prvi vrsti primerjave z bližnjimi naravnimi ob=
jekti, n. pr. tuje nam gorovje primerjamo z znanim do=
mačim, tuje reke z znanimi domačimi i. t. d. Tudi slike,
reliefi, različne zbirke in končno opisi so nam dobrodošli.
O vsakem kraju, ki pride v poštev pri zemljepisnem
pouku, mora učenec znati tudi določiti lego in smer,
v kateri leži kraj, ter izračunati razdaljo med posamez=
nimi kraji.

Zelo važno učilo je zemeljska obla (globus), brez ka=
tere bi sploh ne mogli učencem dopovedati, da je zemlja
okrogla. Tisočletja so minula, preden je človeštvo prišlo
do tega spoznanja. Pri vseh drugih učilih je določevanje
lege posameznih krajev težje kakor na globusu. Tu je

83

vsaka točka, vsaka črta sorazmerno na istem mestu kot
v naravi, zato je globus tako naravno učilo. Na njem
lahko merimo in ugotavljamo zemeljske razsežnosti, se=
veda na podlagi pomanjšanega merila. Samo s pomočjo
zemeljske oble si moremo predstavljati dejansko obliko
zemlje in lego posameznih delov sveta, držav, dežel in
krajev. Poleg navadnih globusov poznamo še tako zvane
indukcijske globuse, ki se lahko napravijo tako, da se
navadni globusi prevlečejo (ovijejo) s črno tvarino, na
katero rišemo države, dežele in drugo, da nam tako na=
stajajo pred očmi obrisi držav, dežel, pokrajin i. t. d. Kaj
priporočljivi so veliki globusi v obsegu 2—4 m na ekva=
torju. Na takih globusih je mogoče celo reliefno upo=
dabljanje gora. Da morajo biti globusi preprečeni z vzpo=
redniki in meridiani, ni treba posebe poudarjati.

Potrebne pa niso samo zemeljske oble, ampak tudi
oble nebesnih teles, zlasti za mesec. Višje organizirane
šole naj bi imele tudi telurije, planetarije, lunarije, kar
je potrebno posebno za matematično geografijo in zvezdo=
znanstvo. Kajti vsak učenec bi moral poznati vsaj glavne
nebesne pojave, kakor prvi in zadnji krajec, polno luno
(ščip), mlaj, mesečni in solnčni mrk ter spremembe dnev=
nih in letnih časov.

Neobhodno potrebna učila so zemljepisne karte, ki mo=
rajo imeti skalo konvencionalnih znamenj, da jih moremo
čitati in umevati. Tudi ne smejo biti brez merila in sto=
pinjskih mrež, ker bi nam brez njih ne bilo mogoče iz=
računavati razdalj in lege krajev. Bolj porabne pa so
karte, ki so risane v velikem merilu in imajo čim manj
nebistvenega. — Priporoča se, da učenci pri pouku ali
pa doma tudi sami rišejo karte. To risanje pa ne sme
preiti v risanje kart kot takih, imeti moramo pri tem le
namen, vzbuditi v učencih kolikor mogoče pravilne pred=
stave o obravnavani zemljepisni tvarini. Rišejo naj
samo to, kar je bistveno in posebno značilno. S tem
privedemo učence do samostojnega reproduciranja vzbu=
jenih jim predstav. Pomnimo namreč, da ima večjo vred=
nost risanje v obrisih, n. pr. gorovij, rek, obrežij, lege

S4

krajev v medsebojnih oddaljenostih, dalje risanje rečnih
tokov, železnic, jezer, otokov, pokrajin, dežel, držav, na=
risi potovanj, profili gorovja, rek, dolin, jezer i. t. d. kot
še tako lepo po učencih prerisane zemljepisne karte.
Priporočljivo je pri dem delu uporabljati barvnike.

Zelo poživljajo zemljepisni pouk raznovrstne zbirke,
ki si jih učitelj posebno za domoznanski pouk lahko
oskrbi s pomočjo učencev. V mislih imam zbirko raz=
glednic, slik, dalje zbirko kovin, rudnin, zlasti mnogo=
vrstnih rastlin in poljskih pridelkov, pa tudi marsikaj
iz obrtnega življenja, n. pr. različne sirovine.

Uspehi so tudi v zemljepisnem pouku odvisni v
prvi vrsti od učitelja. Ako more pri pouku zajemati iz
bogate zakladnice tega, kar je sam videl in doživel, bo
predaval zanimivo in privlačno. Ker pa je nemogoče, da
bi učitelj vse sam videl in doživel, mu priporočamo, da
se pripravlja na pouk po avtorjih, ki so spisali knjige
zemljepisne vsebine po lastnih doživljajih. Tudi na ta
način se utegne učitelj pripraviti na pouk, da bo nazoren,
jasen, zajemljiv, pa brez nepotrebnega besednega balasta.

Glede metode bi pa vendar rad še nekaj pripomnil.
Navada, da tvori pri začetnem domoznanskem pouku iz=
hodišče šolska soba, ni prav dobra, ker ne odgovarja du=
ševni dispoziciji učencev. Bolj kot šolska soba je učen=
cem vtisnjena v dušo domača soba, hiša, vas in nje oko=
lica; zato tudi ne smemo tega prezreti, ampak obravna=
vajmo vzporedno ali posebe zaporedno s šolsko sobo,
šolo, nje okolico i. t. d. tudi domačo sobo, hišo, vas,
okolico i. t. d., ker se tu predvsem odigrava otroško živ=
ljenje. Od tu pa preidemo na občino, potem na okraj
in dalje. Da pri tem ne smemo prezreti življenja občanov
in njih uprave, se razume. Mislim namreč na naloge in
posle županstva ter okrajnega glavarstva. Po obravnavi
okrajev preidemo k oblasti. Da se pri tem ne bomo
držali politične razdelitve, ampak prirodnih skupin po
načelih, ki sem jih že prej navajal, je jasno. Zemljepisno
znanje širimo v vedno večjih koncentričnih krogih, da
pridemo končno po sintetični poti do zemeljske celote.

85

Tedaj pa pričnemo obratno z analitično metodo. Obrav=
navanje zemeljske oble kot take spada že v matematično
geografijo, v katero smo bili prisiljeni posegati že prej
večkrat, n. pr. pri razlagi obzorja in zemljepisnih pojmov
o stopinjskih mrežah.

Težišče vsega zemljepisnega pouka pa bodi gospo=
darska in kulturna geografija, ki ima svoje korenine v
fizikalnih kakovostih posameznih zemeljskih delov. Tudi
učenci osnovne šole naj spoznavajo, kako je odvisen go=
spodarski in kulturni napredek od zemeljskega površja,
da stoji vse v medsebojni vzročni zvezi in odvisnosti.
Vprav to spoznanje pa nam ne dovoljuje, da bi se pri
zemljepisnem pouku držali političnih razdelitev, ampak
zahteva, da upoštevamo naravno skupnost pokrajin. Vso
zemljepisno snov si moramo seveda temu primerno raz=
deliti na take enote. Kadar obravnavamo fizikalne dele,
upoštevamo tudi klimo, rastlinstvo,*živalstvo in narodno=
gospodarsko življenje. Vse naj budi in razvija učenčeve
duševne zmožnosti; opustimo pa vse, kar bi le obteže=
valo učenčev spomin. Le če bomo učili zemljepisje tako,
da bomo s tem poukom budili umsko spoznavanje, ki
rodi voljo, volja pa dejanja in čustva, iz katerih izvira
tudi ljubezen do domovine, bomo dosegli cilj, ki ga ima
zemljepisni pouk.

11. Zgodovina.

a) Pomen.

Zgodovina je bila šele pozno uvedena kot samostojen
predmet v šole sploh, posebno pa še v osnovne. V šol=
skih izkazih je ta predmet še danes združen z zemlje=
pisjem v isti rubriki in velja za oba predmeta še vedno
le en sam red. Sicer je že Komensky v 17. stoletju želel,
da bi že osnovna šola poučevala, kako je bil svet ustvarjen
in kako se je bilo ljudstvo pokvarilo, kako je bilo od=
rešeno ter kako ga božja previdnost vlada in vodi. O
državoznanstvu pa naj bi bilo ljudstvo toliko poučeno,

86

v kolikor je potrebno za umevanje vsega, kar se dogaja
v državi. A to so bile žal le pobožne želje Komenskega,
ki se dolgo časa niso uresničile. Le polagoma so se ogla=
šali pedagoški pisatelji in reformatorji z zahtevami po
zgodovinskem pouku, ki je bil prvotno le priložnosten,
počasi pa je dobil posebne ure tudi v urnikih osnovne
šole.

Historia vitae magistra — Zgodovina učiteljica živ=
Ijenja! Proučevanje preteklih dogodkov in dejanj razširja
otroku duševno obzorje, da pričenja umevati človeško
življenje, njegove težnje, vzore in boje, da se navdušuje
ob plemenitih značajih in odličnih delih posameznikov
in narodov, da se uči ogibati se vsega slabega, ko vidi,
da je rodila hudobija v zgodovini vedno zle posledice.
Za naše razmere pa bodi naloga zgodovinskega pouka,
da plemeniti učencu dušo, ko gleda odlična dela pre=
teklih časov, da ga utrjuje v nravnosti, mu krepi um in
voljo ter budi s slovensko, jugoslovansko in slovansko
zgodovino narodno zavest in narodni ponos. V prejšnjih
državnih razmerah nam to niti mogoče ni bilo, a sedaj
nam ni samo mogoče, ampak je naravnost naša dolžnost.
Nemci zahtevajo, naj vsaka zgodovinska ura vpiše v srca
mladine: »Pomni, da si Nemec«. Enako recimo mi:
»Pomni, da si Slovenec, državljan kraljevine SHS«.
Toliko o cilju.

Pouk sam pa mora biti zanimiv. Ako zgodovinski
pouk ne vzbuja zanimanja, je škoda za čas, ki ga pri tem
izgubljamo; in vendar naj bi ž njim vzgajali izročeno nam
mladino v plemenitem mišljenju za višja etična strem=
Ijenja in dejanja, kakor jih nudi in kaže izbrana zgodo=
vinska snov, povzeta iz posameznih zgodovinskih obdobij,
in velike zgodovinske osebnosti zadnjega časa.

b) Izbira učne snovi.

V slovenski šoli naj se obravnava v prvi vrsti zgo=
dovina Slovencev, nato naših bratov Hrvatov in Srbov.
Vsa druga zgodovinska snov pa prihaja v poštev samo

87

v toliko, v kolikor je v zvezi z domačo in jo morejo
učenci doumeti.

Zgodovinski pouk navadno pričenjamo s krajevnimi
spomeniki in zgodovinskimi dogodki, vežemo ga pa tudi
z zemljepisnim poukom. Pri obravnavi posameznik kra=
jev ne pozabljajmo omenjati tudi zgodovinskih dogodkov,
ki stoje z njimi v zvezi. — Da ne smemo zapirati oči
pred važnimi zgodovinskimi vplivi tujib nam narodov,
v kolikor so bili odločilni za naš zgodovinski razvoj ali
zastoj, kakor Rimljanov, Germanov, Turkov in drugih,
je jasno. — Posebno poglavje tvori razširjanje krščanstva,
ki ima za človeško kulturo izredne zasluge, kar je treba
primerno poudariti tudi že v osnovni šoli. — Središče
vsemu zgodovinskemu pouku pa leži v zgodovini države.
Obravnavajmo to snov tako, da spoznajo učenci v državi
ustvariteljico in vzdrževalko vseh duševnih, gospodarskih,
socialnih in kulturnih dobrin.

V višje organiziranih šolah se bavimo tudi s kul=
turno zgodovino, in to ne samo v jezikovnih urah, kadar
obravnavamo berilne sestavke o pomembnejših kulturnih
delavcih, ampak tudi v zgodovinskih.

V dekliških šolah se obravnava ista zgodovinska
snov kot v deških, samo s to razliko, da uvažujmo, ko=
likor pač moremo, tudi zgodovinske zglede državljanske
požrtvovalnosti iz ženskega sveta.

c) Državljanska vzgoja.

Zadnja leta se posveča temu vprašanju veliko večja
pozornost kot kdaj prej. In prav je tako. Vprašanje držav=
Ijanske vzgoje je dovedlo šolnike do spoznanja, da ne
more biti namen zgodovinskega pouka v osnovni šoli
obilica zgodovinskega znanja, ampak glavno pri tem pouku
je vzgojni vpliv. Izrabljajmo ga, kakor sem poprej po=
udaril, zlasti pri zgodovinskem pouku o državi v pravcu
državljanske vzgoje. Ob tej priliki moramo seznaniti
učence tudi z ustavoznanstvom, t. j. z upravo političnih,
sodnih, finančnih, vojaških in raznih avtonomnih oblasti.

88

Enako ne smemo prezreti gospodarskih ustanov. O vsem
tem naj bi imeli vsi državljani potrebne in jasne pojme.
Tako moramo državljansko zavest in misel v učencih
vzbujati in gojiti s tem, da jim o vsaki priliki kažemo,
kako mora dober državljan — torej tudi oni — sodelo=
vati pri izpopolnjevanju in izboljševanju občestvenega
državljanskega življenja.

č) O domači zgodovini.

Vsakdo naj bi poznal zgodovino svoje ožje in širše
domovine. To bodi cilj. Izhodišče temu pouku bodi do=
mači kraj, nato naj sledi ožja domovina. Kajti zgodovino
širše domovine moremo spoznavati in umevati največkrat
le na podlagi zgodovine svoje ožje domovine. Zgodovinski
pouk pričenjamo v 3. šolskem letu ali razredu in nadaljujemo
z njim v vseh poznejših razredih in šolskih letih, razšir=
jajoč njegov obseg tudi preko mej ožje in širše domovine.
Središče pa naj ima vedno v domovini. Razporedba zgo=
dovinske snovi mora biti taka, da bo učencem psihološko
blizu, kar časovna in krajevna bližina ni vselej. Po pra=
vici pravi Bertold Otto: „Kjer je zanimanje, tam so učenci
doma, tam brez skrbi pričenjaj." In jaz dostavljam: tam
je tudi otrokova duševna bližina. Snov iz domače zgo=
dovine bodi v tesni zvezi z državno. Glavne dogodke v
zgodovinskem razvoju države naj si učenci .trajno vtis=
nejo v spomin. Na' višji stopnji naj si zapomnijo tudi
nekaj zgodovinskih letnic, da jim služijo za pravilno raz=
poredbo zgodovinskih pojavov ter dogodkov njihove do=
movine.

d) Metode.

1. Kronologično=progresivna metoda seznanja učence
z zgodovinskimi dogodki po vrsti, kakor so se dogajali,
tedaj od najstarejšib časov pa do sedanjosti. 2. Krono=
logično=regresivna metoda gre od sedanjosti nazaj v pre=
teklost. 3. Po etnografični metodi obravnavamo zgodovino

89

posameznih narodov, n. pr. Slovencev, Hrvatov, Srbov.
4. Sinkronistična je metoda tedaj, kadar jemljemo poleg
zgodovine enega naroda vzporedno tudi sodobno zgodo=
vino drugih narodov in se oziramo poleg tega še na
razne zgodovinske podatke iz cerkvene in literarne zgo=
dovine tiste dobe. Ta metoda se imenuje tudi kombina=
cijska ali naslanjajoča se metoda. 5. Kalendarično imenujemo
metodo, ki se opira na različne spominske dneve in do=
godke, n. pr. na obletnice velikih mož, bitk in drugih
zgodovinskih dogodkov. 6. Retrospektivna je metoda, po
kateri posamezne zgodovinske slike med seboj primerjamo
in pri tem iščemo podobnosti in razlike v dogodkih,
razmerah in idejah. 7. Pragmatična se imenuje metoda,
pri kateri tvori vzrok in učinek podlago za nadaljnji
zgodovinski razvoj. 8. Skupljajoča metoda spaja sorodne
snovi v skupne slike. 9. Herbartova metoda kulturno
historičnih stopenj obravnava posamezne zgodovinske
dogodke le po enkrat in vidi razvoj posameznega človeka
v razvojnih stopnjah človeštva. 10. Koncentrična metoda
je popolnoma nasprotna prej imenovani. Delimo jo v
objektivno in subjektivno. Prva sloni na objektu, druga
na subjektu; prva se ozira na snov, druga na učenca.
Ce se večkrat bavimo z isto snovjo, se jasnost veča in
spomin utrjuje. 11. Biografična metoda obravnava zgo=
dovinske slike, ki jih sestavljamo za posamezne zgodo=
vinske osebnosti. 12. Monografična nam nudi le posamezne
slike o zgodovinskih osebah in razmerah določene dobe.
13. Upodabljajoča naslanja zgodovinsko snov na različne
vire, n. pr. na razne spomenike, pripovedovanje starih
ljudi i. t. d. 14. Biografično=monografična metoda obstoji
v slikah o zgodovinskih osebnostih ter razmerah tiste dobe.

e) Časovno pojmovanje. Razvrstitev učne

snovi.

Za umevanje zgodoviriskih dogodkov so potrebni
marsikateri pojmi, ki si jih naj pridobe učenci v 1., 2.
in 3. razredu, odnosno v prvih treh šolskih letih. Snov

90

zato jim nudijo zgodbe, domoznanstvo, čitanje in življenski
dogodki njib samih. Posebno važno je, da razumejo ča=
sovne razdalje, v kar se uvajajo že v prvem, še bolj pa
v drugem razredu. Brezpogojno morajo umeti sedanjost,
preteklost, prihodnost z ozirom na potek dejanj, sicer
ne morejo slediti zgodovinskemu pouku. Pojme: danes,
včeraj, jutri, pred tednom, mesecem, letom ali več leti,
lahko spoznajo na svojih lastnih doživljajih,^ dalje na
dogodkih v družini, šoli, cerkvi, občini i. t. d. Sele kadar
ugotovimo, da jim je časovno pojmovanje jasno, lahko
pričnemo z zgodovinskim poukom.

Razvrstitev učne snovi nam je predpisana že v učnem
načrtu, ki je sedaj izdelan samo za štirirazredne osnovne
šole. Vsebuje pa za štiri razrede preveč snovi. Treba jo
je za višje razrede po kakem pametnem načelu primerno
porazdeliti. Priporočam ta le postopek: Najprej govorimo
o kralju Aleksandru, nato o njegovih prednikih Petru
in Aleksandru Karadordeviču. d orej kronologično=regre=
sivno. Da ne bomo pri tem prezrli krajevnih zgodovinskih
dogodkov, se razume samo posebi. Nato uporabljamo
zlasti na višji stopnji kronologično=progresivno metodo,
t. j. začeli bomo z najstarejšimi časi in prehajali pola=
goma v sedanjost. Zgodovinske dogodke in dobe pa
osredotočimo v biografijah velikih mož. O dobah, v ka=
terih takih zgodovinskih osebnosti ni, izdelamo posebne
učne slike. Zadnje šolsko leto ponavljajmo in utrjujmo
zgodovinsko snov, da učenci to znanje tudi poneso s
seboj iz šole v življenje.

f)P odajanje in prisvajanje zgodovinske tvarine.

Kakor pri vseh drugih predmetih, se moramo pri=
pravljati tudi pri zgodovini na vsako posamezno uro, za
katero moramo imeti točno odbrano zgodovinsko snov.
Obširnejšo tvarino razdelimo na 2 ali 3 ure, če potrebno,
tudi na več ur. Prisvajanje zgodovinske učne tvarine naj
se vrši tako, da razloži učitelj učencem zgodovinsko snov
na lahko umljiv način, ali pa jo razvija po upodabljajoči

91

metodi, odnosno po delovnem principu, ki gre za tem,
da učenci sami poiščejo zgodovinsko snov po različnih
virih, ki so jim na razpolago, za kar jim učitelj lahko da
še posebna navodila. Tako n. pr. jih opozori na razne
napise na spomenikih, dalje, kaj lahko izvedo od staršev
in dedov, kaj jih uče stari novci, orožje, knjige, izrazi,
kar se še vse nahaja med ljudstvom; pri nas v Sloveniji
so posebno iz francoskih časov še običajni ti le izrazi:
fronki (davki), parizarji (težki vozovi), francozi (orodje
za privijanje vijakov) i. t. d. Prav bi bilo, da bi imeli v
vsaki šoli majhne muzeje, ki bi se dali s pomočjo učen=
cev urediti lahko povsod, kajti med ljudstvom se še
dobi tu in tam star denar, stare slike, staro orožje ali
staro orodje, kar bi mnogi starši na prijazno učiteljevo
besedo radevolje šoli poklonili.

Učiteljeva razlaga mora biti prosta, ker le na ta na=
čin pritegnemo učence k pazljivosti, poleg tega pa tudi
nazorna, jasna in umljiva, sicer ni zajemljiva. Najprej po=
daj učitelj vso vsebino, namenjeno za eno uro, v celoti,
nakar jo učenci ponavljajo v odstavkih. Pri predavanju
se naj ogiblje učitelj vseh nepotrebnih fraz; kajti pojmi,
ki ne slone na jasnih predstavah, kmalu izginejo iz spo=
mina. Pri zgodovinskih osebnostih uporabljajmo anekdote,
ker so velike važnosti za opis značajev in prav priporočljiva
opora za spomin. Zanimivost predavanja povečujemo z
zemljevidi, s slikami in s skicami. Ni pa priporočljivo
izobešati jih med predavanjem, ampak šele po preda=
vanju, ker bi sicer učenci bolj opazovali slike kot poslu=
šali učitelja. Učitelj imej pri vsaki zgodovinski uri pred
očmi, kako bi vzbujal v učencih etično čustvovanje, jih
dvigal za plemenita dejanja in v njih vzbujal stud in
mržnjo nad vsem slabim, do je sicer težka naloga, ven=
dar jo more obvladati učitelj, ki sam etično visoko stoji.
Kajti pregovor, ki pravi, da ne more nihče dati drugim,
česar sam nima, velja zlasti za ta slučaj.

Glede podajanja zgodovinske snovi po virih naj
omenim, da je ta način prisvajanja bolj umesten za sred=
nje in višje šole kakor pa za osnovne. Sicer je upodab=

92

Ijajoča metoda izvrstna za zgodovinski pouk, ker prepre=
čuje zgolj suhoparno naštevanje zgodovinskih dogodkov
in vtepanje letnic, nasprotno pa razvija um ter oblikuje
dušo in srce, toda uporabljati jo morejo le posebno zmožni
in okretni učitelji, ki dodobra poznajo zmožnosti učencev
ter so v zgodovinski snovi vsestransko in dobro podko=
vani. Mogoča je samo na višji stopnji. Kajti učenci
osnovne šole vobče duševno še niso tako daleč, da bi
mogli raznovrstna dela, ki si med seboj večkrat celo na=
sprotujejo, kritično presojati in si ustvariti lastno sodbo.
Zato bo skoraj zadostovalo, ako opozarjamo učence na
zgodovinske berilne sestavke v čitankah, saj jih vsebuje
vsaka po nekaj, pa naj je to že v zgodovinskem delu
ali pa med beletristiko. Take berilne sestavke lahko tudi
čitamo, se vanje poglabljamo in vadimo v pripovedovanju.
Najvažnejše pa ni zapomniti si zgodovinske vsebine,
ampak jo etično prevzeti v dušo in srce.

Po razlagi sledi navadno spraševanje, kar pa ni do=
bro in naj se brezpogojno opusti. Nasprotno pa gojimo
prosto pripovedovanje obravnavane lekcije, če ne v ce=
loti, pa vsaj v odstavkih. Na vsak način se mora učitelj
prepričati, sodi učenci pravilno umeli zgodovinska de=
janja, ustanove in razmere, dalje, ali si pravilno in jasno
predstavljajo zgodovinske osebe in kraje. Prepričati se
mora tudi, če učenci pravilno izgovarjajo različna zgodo=
vinska imena, in če znajo zgodovinske dobe prav razpo=
rediti. Spoznati morajo medsebojno vzročnost dogodkov,
da bodo znali razlikovati vzrok in povod za kako dejanje,
smoter kakega prizadevanja in sredstva i. t. d. Kadarkoli
je mogoče, primerjajmo preteklost s sedanjostjo, ker le
po preteklosti moremo umevati sedanjost. Učitelj, ki se
zaveda, kako velike važnosti je verska vzgoja, tudi pri
zgodovinskem pouku ne bo zamudil nobene prilike, da
ne bi pokazal na božjo modrost, ki vse premodro vodi
in vlada v življenju narodov.

Cesar se učenci v šoli uče, to naj si tudi trajno za=
pomnijo, sicer je vse naše delo in prizadevanje prazno.
To velja tudi za zgodovinski pouk. Za trajno prisvajanje

93

zgodovinske snovi je prav priporočljivo prosto pripove=
dovanje že obravnavane tvarine. Olajšujemo pa prosto
pripovedovanje zlasti na ta način, da že pri obravnavi
pišemo na šolsko desko dispozicije in napotke kot delne
opore za prosta nadaljnja izvajanja. Najvažnejše zgodo=
vinske dogodke in njib letnice pogostokrat ponavljamo,
da si jih vtisnejo učenci neizbrisno v spomin. Vsako=
letno učno snov si sestavimo v tabele in jo pogosto po=
navijamo, tudi snov iz prejšnjih let. Prav posebno še
priporočam take tabele o najvažnejših dogodkih in let=
nicab iz domače zgodovine. Pritegnimo v svrbo utrjevanja
zgodovinske snovi tudi spisje. Zgodovinske naloge naj
učenci pismeno obdelajo kot domače ali pa šolske vaje in
naloge. Dalje izrabljajmo delovni princip, t. j. učenci naj
rišejo staro bojno orožje in orodje, zastave, gradove,
utrdbe, samostane i. t. d. Vse, kar morejo, naj tudi ob=
likujejo. Predaleč pa pri tem vendar ne smemo iti, da
ne zabredemo v zgolj rokotvorni pouk in se tako odda=
ljimo od zgodovine, ki je in mora ostati duhovna veda.
Zavedajmo se tega!

Pri zgodovinskem pouku uporabljamo tudi različne
pripomočke (učila): spomenike, slike (razglednice), ki jib
vestni učitelji zbirajo iz različnih ilustracij ter nalepljajo
na lepenko, dalje starinske predmete, ki jib lahko zbero
učenci in prineso v šolo, posebne zgodovinske zemlje=
vide; če teh ni, so dobri tudi navadni; spretni učitelji
si veliko učil tudi sami napravijo in narišejo.

12. Prirodopis.

a) U čni smoter. Izbira učne snovi.

Dolgo časa je prevladovalo v tem predmetu le su=
hoparno opisovanje in poimensko naštevanje prirodo=
pisnih objektov. Aleksander v. Humboldt je šele učil
spoznavati naravo kot celoto, gibajočo in oživljajočo se
po notranjih silah, tedaj ne samo zunanjo obliko, temveč
tudi notranje bistvo stvari in vse, kar je ž njim v zvezi.
Umevanje prirode je umevanje prirodnib pojavov, ume=

94

vanje delovanja prirodnih sil |samih po sebi in v živib
bitjih, umevanje sožitja prirodnib bitij v medsebojnih
odnošajib, dalje v odnošajih do človeka in do drugib
mrtvib stvari in reči. Proučevanje prirode le po zuna=
njosti ne učinkuje na umevanje, čustvovanje in kotenje.
— Poleg idealnih smotrov pa služi prirodopisni pouk
tudi praktičnim, za življenje neobhodno potrebnim smo*
trom. Priroda nas obdaja okrog in okrog: vse, kar nas
preživlja, s čimer se oblačimo, kar potrebujemo v poklicu,
kar je v zvezi z negovanjem našega lastnega telesa in
in življenja, vse uvažujmo pri prirodopisnem pouku. Da
se še bolj jasno in konkretno izrazim: v dekliških šolah
je potreben gospodinjski, v deških gospodarski (kmetij*
ski) pouk.

Pred vsem je neobhodno potrebno šolanje duševnih
zmožnosti opazovanja, kar je možno seveda le na pri*
rodnih objektih, po katerih dobi že otrok prve zaznave,
predstave, nazore, pojme. Najintezivneje pa mora gojiti
zmožnosti opazovanja šola. To je tembolj potrebno, ker
je v otrokovi okolici toliko stvari in reči, ki ga odvajajo
od pazljivega opazovanja in ga zavajajo v površnost. Le
z bistrim opazovanjem, ki uri učencem vid in sluh, jih
moremo privesti do tega, da bodo znali v brezštevilnih
prirodnih pojavih razbrati njih bistvene lastnosti. Vzgo=
jiti moramo učence, da ne bodo stavili samo vprašanj:
Kaj je to? temveč tudi: Zakaj je to? To se pravi: sku*
sati morajo izslediti vzrok za učinek. Prirodopisni pouk
odkriva z opazovanjem in primerjanjem vzročnost in s
tem razumevanje prirode. Pojmovanje usovršenosti, pri*
dobljeno po splošno veljavnih biologičnih zakonih, po*
meni temeljito duševno vežbanje. Dalje moramo v pri*
rodopisnem pouku stremiti za tem, da čustveno življenje
otrok zaobrnemo od današnjega, ki je že zašlo v škodljive
izrastke, ki jih opažamo dan za dnem že kar po cestah,
kaj šele v vseh mogočih lokalih, in to kar na splošno,
ne samo pri posameznih stanovih ali posameznikih; ka=
žejo se pa že tudi v vsej bohotnosti v literaturi. Proč
od vsega tega! Pokažimo učencem naravo, odprimo jim

95

oči, odmašimo jim ušesa, da bodo občudovali lepoto
cvetlic, poslušali ptičje petje, da bodo občudovali lepoto
in brezmejnost zvezd, stvarstva sploh, ter ljubili in uži=
vali naravo. Učimo in gojimo spoznavanje prirodnih po=
sebnosti in znamenitosti naše ožje in širše domovine, ker
tako vzgajamo ljubezen do domovine in države. Zakoni=
tost v naravi uči mladino, da mora biti red in zakonitost
tudi v življenju. Po tem spoznanju se bodo voljno ukla=
njali državnim zakonom in splošnim zahtevam reda. To
pa pomeni zopet, da s prirodopisnim poukom vzgajamo
nravne značaje. Naj dostavim še, kaj pravi Hallier v
svoji knjigi Asthetik der Natur: »Kdor hoče izobraziti

in obraniti svoj okus, naj gre najprej v naravo, ki naj
vpliva nanj kolikor mogoče dolgo: varovala ga bo pred
nezdravo izobrazbo okusa.«

Prva priprava na prirodopisni pouk je že na naj=
nižji stopnji, t. j. nazorni nauk in dalje domoznanstvo v
3. šolskem letu, odnosno v 3. razredu, kjer moramo po=
leg zemljepisnih in zgodovinskih posebnosti uvaževati
tudi prirodne. Prirodopisni pouk nadaljujemo v globljem,
širšem obsegu na srednji in višji stopnji. Zavedati pa se
moramo, da mora prirodopisni pouk tudi na teh dveh
stopnjah obdržati domorodno obiležje, prvič že iz prak=
tičnega razloga: domovina je naše bivališče, ona nam

daje delo, ona nas preživlja, drugič pa iz učnih razlogov,
ker nam nudi domovina vedno v izobilju ponazorila za
opazovanje.

Podrobni učni načrt vsebuj tedaj prirodopisno snov
iz neposredne šolske okolice in se nanašaj seveda le na
ona prirodna bitja, ki vzbujajo zanimanje učencev in so
posebnega pomena za praktično življenje. Kakor pri vseh
predmetih, se držimo tudi pri tem načela: Ne mnogo,

ampak to, kar jemljemo, obravnavajmo vsestransko te*
meljito. luje prirodopisne snovi uvajajmo le toliko, v
kolikor nas k temu sili zemljepisni pouk ali pa, v koli=
kor smo navezani nanjo pri prebrani. V večjih krajih,
kjer imajo zoološke ali botanične vrtove in je opazovanje

96

v njih mogoče, naj se učenci že v šoli opozore, kaj vse
lahko tam vidijo. Pri tujih prirodninah je večje važnosti,
da učenci spoznajo način njih pridelovanja in uporabe,
kakor pa, da jih znajo samo na zunaj opisati. Tako n. pr.
je vse bolj potreben in zanimiv pouk o pridelovanju
čaja kot pa opisovanje čajnih listov in cvetov.

h) Zivljenske zajednice. Biologija — pod =
laga prirodopisnega pouka.

Prirodopisna snov naj se obravnava po življenskih
zajednicah. Vse, kar je za življenski obstoj navezano
drugo na drugo, naj se obravnava v medsebojni zvezi in
zaporednosti, tako vrt, polje, travnik, pašnik, gozd, rib=
nik, jezero, morje, z vsemi posameznimi stvarmi v njih.
Pri tem pa vedno iščimo medsebojne odnose in pogoje
skupnega življenja.

Učenje zgolj po knjigah ni dosti prida. To je že jako
staro spoznanje, vendar se še dobe učitelji in učiteljice,
ki se drže samo tega načina poučevanja. Za premnoge
ni živel ne Komensky, ne Bačo Verulamski, ne mnogi
drugi, ki so zavrgli poučevanje prirodopisa zgolj po knji=
gab. V tem pogledu se ravno v prirodopisnem pouku
greši najbolj na debelo. In vendar doni neprestano klic:
proč z opisovanjem, proč s sistematiko! Spoznavanje
življenja in iz življenja nastalih oblik nam bodi cilj.
Učenci sami naj opazujejo in iščejo, a ne po knjigah, ampak
na stvareh samih najprej postanek različnih prirodnih bitij,
njih življenje ter pogoje za njih življenje in končno vzroke
njih hiranja in izumiranja. Nemci imajo za prirodopis
izraz »Naturgeschichte«, kar prav dobro označuje cilj in
bistvo prirodopisa; mi za to nimamo primernega izraza.
Prirodopisje bodi življenski pouk, t. j. skušajmo privesti
učence tako daleč, da bodo znali iz oblik živih bitij skle=
pati na njih postanek in način življenja; spoznajo naj dalje,
da so te oblike nujna posledica v organskem bitju delu=
jočih notranjih sil v zvezi s prilagoditvijo organizma na
zunanje življenske pogoje. Skratka: prirodopisni pouk

97

bodi biologičen! To se pravi: Spoznavaj, kako je pri

živih bitjih njih ustroj in življenje prilagodeno na druge
organizme, oziroma, kako vplivajo na to anorganični po=
goji, kakor tla, voda, zrak, svetloba, toplina, vetrovi.

Za biologični način poučevanja ima največ zaslug
Junge. Epohalni pojav je bila njegova knjiga »Vaški
ribnik«, ki ga obravnava kot življensko zajednico. Z njo
je hotel dokazati na vseh stvareh, ki se nahajajo v rib=
niku, da so organizmi in ves način njihovega življenja
odvisni in navezani drug na drugega; da je vsako bitje
člen skupnosti; da se način življenja teh bitij in njih
organi prilagode vsakokratnim spremembam bivališča;
da se skupno delo tem popolneje izvršuje, čim bolj je
razdeljeno na posamezne organe; da se vsak organizem
razvija iz enostavnosti v popolnost; da že obstoječi deli
vplivajo na še neobstoječe tako, da nastane telo določene
oblike; da so organi pri posameznih bitjih odvisni drug
od drugega ter od skupnosti; da velja zakon varčnosti
v prostoru in številu. Junge je s temi načeli veliko pri=
pomogel k pravilnemu razvoju prirodopisnega pouka; dasi
ni vse za osnovno šolo, je vendar njegova zasluga, da
posvečamo sedaj prirodoznanstvu večjo pozornost in se
vanj poglabljamo. Spobudil je Schmeila, ki nam je spisal
več dobrih metodičnih navodil, kako je treba izkoriščati
v šoli biologijo. Ni sicer popolnoma opustil opisovanja,
gre pa povsod za tem, da bi uvedel učence v umevanje
prirodnih oblik in življenja z ozirom na njih medsebojno
odvisnost.

c) Obravnavanje prirodopisne tvarine.

Nepretrgana učiteljeva predavanja naj bodo v pri=
rodopisnem pouku izključena. Učenec ne sme samo pa=
sivno sprejemati, ampak mora samostojno iskati in raz=
birati. Učitelj naj to samotvorno razbiranje samo vodi in
uravnava, in sicer tako, da učenci najprej povedo vse,
kar o prirodopisnem predmetu že vedo, nato pa naj
skušajo pod učiteljevim vodstvom dognati nove pojave.

7

98

Pred vsem mora biti seveda vsa snov učitelju jasna
po bistvu in obsegu. Premisliti mora dobro, katera učila
in [pripomočke bo uporabljal, kateri poskusi bodo po=
trebni, kaj bo moral narisati in končno, kako bo podal
prirodopisne resnice ali zakone. Pripravljati se mora na
pouk seveda pravočasno — vsaj dan prej — in primerno,
n. pr. za obravnavanje rastlinskega življenja s tem, da
dovolj zgodaj sadi rastline, da jib bodo učenci lahko opa=
zovali, kako bodo kalile in se razvijale. Po novejšem
delovnem načelu izvršujejo to učenci sami, vendar mora
biti učitelj tudi v tem slučaju voditelj vsega, torej tudi
skušenj, ki naj si jih učenci nabirajo pri opazovanjih.
Gledati mora torej pri svojih pripravah na to, da bo na=
slanjal pouk na vse, kar učenci že vedo. Psihološko je
namreč ugotovljeno, da vse novo apercipiramo na podlagi
že znanega; isto se godi pri pouku, pa naj poznajo učenci
snov iz šolskega ali izvenšolskega življenja.

Uvod v pouk bodi kratek, da ne uniči nadaljnjega
zanimanja. Prehod v predmet sam naj se pa le izvrši po
duševni in manuelni samotvornosti učencev. Prirodopisni
objekti, n. pr. rastline naj ležijo, ako jih ne obravnavamo
zunaj v prosti naravi, na klopeh pred učenci. Najprej
jih opazujejo pod vodstvom učiteljevim. K opazovanju
pritegnemo po možnosti vse čute, da dobijo učenci čim
bolj jasne predstave za razlikovanje in primerjanje. Opa=
zovanju sledi razgovor, v katerem učenci navajajo, kaj so
izsledili; le ako bi sami ne mogli najti ali razumeti tega
ali onega biološkega dejstva, naj jib učitelj spretno navaja,
da ga bodo našli ali razumeli. Ako bi eden ali drugi
učenec našel biološki zakon že pri opazovanju, nič ne
škodi; še prav je, ker nas obvaruje šablone, vendar se
bo skrben učitelj skušal prepričati, če ga umevajo tudi
ostali učenci in bo vedno gledal, da njegov razred ne bo
kazal luknjičavega znanja.

Pri vsakem razglabljanju sta bistveni vprašanji:
»Zakaj?« in »Cernu?« To sta temeljni vprašanji po vzroč=
nosti in namenu. Odgovori na ti vprašanji morajo slo=
neti na splošnih bioloških zakonih in dejstvih, na pr.

99

mesojedi imajo ostre zobe, da trgajo meso, travojedi pa
tope, da morejo mleti rastlinsko brano; močvirniki imajo
visoke noge, da si morejo iskati brano po močvirjih; ži=
vali imajo dlako in perje, da jib varuje mraza, barva
dlake in kože je prilagodena kraju in letnim časom, da jih
varuje pred sovražniki; živali, ki potrebujejo mnogo ži¬
veža, žive posamezno v svojih okoliših; žužkojedi so
majhni; rastlinojedi imajo velika prebavila; mesojedi so
večinoma vitke rasti in postave; živali, ki imajo mnogo
sovražnikov, se hitro plode; nočne živali imajo izvrsten
vid, tip, vonj; ptičji hrani primerno so razviti njih kljuni;
vodne živali greje tolšča i. t. d., i. t. d.

Po končani razpravi povzamejo učenci vse, kar so
videli, slišali in spoznali; ponove in sestavijo zaporedni
pregled, ki ga napišemo na šolsko desko šele po obrav¬
navi, če ga nismo sproti sestavljali. Tako pridemo do
rezultatov. Nazadnje še pregledamo, ali nismo morda že
kdaj prej kaj sličnega ugotovili, in če smo, uvrščamo
nova spoznanja in izsledke v biološke vrste in skupine.
5 tem pridobljeno znanje utrjujemo. Razen tega tudi be=
remo berilne sestavke, ki so v zvezi z obravnavano učno
snovjo, pišemo spisne vaje in naloge. Vpletamo pouk o
varstvu rastlin in živali, o pomenu prirodnin za človeško
življenje in prebivanje. Vsaka prirodopisna ura naj bi
učencu razširila duševno obzorje in ga tudi etično obo=
gatila.

Obravnavana tvarina naj bi ostala trdno v učenčevem
spominu, da jo bo mogel vsak čas koristno uporabiti.
Utrjujemo jo s ponavljanjem pred novo obravnavo, in
sicer tako, da učenci sami prosto obnavljajo in tudi sami
prosto stavijo drug drugemu vprašanja. Utrjujemo jo
tudi s pismenimi obnovami. Predelano snov ponavljamo
tudi v večjem obsegu koncem polletja in koncem šol=
skega leta. Tudi mimogrede večkrat ponavljamo, če
namreč zadenemo v drugih predmetih ob prirodopisno
tvarino.

Prirodopisni pouk je tudi zelo pripraven, da gojimo
z njim samostojno udejstvovanje učencev. Pospešujemo

100

•ga tako, da navadimo učence 1.) na samostojno opazo=
vanje, 2.) na samostojno izvrševanje poskusov, pri katerih
se pokaže posebno tudi učenčeva ročnost; 3.) naj si
učenci sestavljajo lastne prirodopisne zbirke in 4.) naj
•očrtavajo prirodopisne objekte, pri čemer naj oko vodi
roko.

Ogledovanje prirodopisnib predmetov in njih po=
javov mora biti združeno z razmišljanjem o zaznalem;
tako opazovanje je temelj prirodopisnega pouka. Opa=
zovanje narave pa je mogoče le na pjrostem; v šoli mo=
remo opazovati le posameznosti. Življenje in njegovo
vzajemnost moremo spoznati le v prirodi sami: priro=
dopisni pouk temelji samo tedaj na resničnosti, ako se
vrši v naravi. Besede so le pomoček za silo. Opazovanja
pa izvedemo na tale način: 1.) učenci dobe opazovalne

naloge in jih rešujejo ; 2.) vodimo opazovanja v šolski sobi;
vrše se 3.) opazovanja na šolskem vrtu, 4.) opazovanja
na šolskih izletih.

Opazovalne naloge so prav umestne, ker silijo učence,
da iščejo v opazovanju potrdila zato, kar so slišali v šoli.
Velike važnosti so opazovanja, ki učencu odkrijejo nekaj
novega; združena so s tistim notranjim zadovoljstvom,
ki ga rode lastna udejstvovanja. Opazovanja so lahko
dnevna, tedenska ali še dlje časa trajajoča. Razvoj žabe
od jajca do popolne živali učenci lahko opazujejo v do=
mači mlaki, kar traja seveda več časa. Spremembe, ki
jih učenci pri tem opazijo, naj si zabeležijo v beležnice,
v katere lahko tudi rišejo.

Opazovanja pa lahko vodimo tudi v šolski sobi, le
opazovalni material si moramo preskrbeti. Na okenskih
policah imamo lahko marsikaj, kar moremo lahko opa=
zovati dlje časa, n. pr. različne rastline ali tudi živali.
Po vežah in hodnikih naj bi stale razstavne (opazovalne)
omare, v katerih naj bi bili razpostavljeni opazovalni
predmeti, kakor različne rudnine in kovine, semena in
rastline, sadni plodovi, užitne in neužitne gobe i. t. d.
O akvarijih in terarijih se je že veliko pisalo in govorilo,
a vidimo jih po naših osnovnih šolah doslej še zelo malo.

101

Rastline na šolskih vrtovih nudijo dosti prilike za
opazovanja in imajo na vsak način prednost pred opa=
zovanji v šolskih sobah. Na vrtu je življenje, po šolskih
sobah moremo opazovati v pretežni večini le mrtva telesa.
Gojitev sadnega drevja je mogoča samo na prostem,,
samo tam ga moremo opazovati in se sadjarstva prak=
tično učiti, tako tudi vrtnarstva. V šolski sobi je le
suha teorija, na vrtu živa praksa.

Za opazovanja uporabljamo dalje sprehode in izlete.
Na taka opazovanja pa se mora učitelj vedno prej pri=
praviti. — Opozoriti moram, da na takih opazovalnih
izletih ne sme biti mnogo učencev. Ze število 20 je ve=
liko. Vse, kar se na takih izletih primernega zazna, naj
si učenci zabeležijo; to se v naslednji prirodopisni uri
obravnava in dopolnjuje. Učenci, ki bi kalili mirno opa^
zovanje, naj se odstranijo. Znanih nemirnežev naj učitelj
sploh ne jemlje s seboj, ampak naj jih izroči za tisti čas
v pouk po drugih razredih. Brez discipline so taki izleti,
brezuspešni; boljše je, da jih ni.

Razne poskuse, zlasti v gojenju cvetlic, učenci tudi
sami lahko doma izvršujejo in si nabirajo tako skušenj.
Umestno in priporočljivo je nabiranje užitnih gob, leš=
nikov, jagod, zdravilnih zelišč, n. pr. brezovega, lipovega
in drugega zdravilnega cvetja in rastlin. Tudi pri risar^
skem pouku rišemo in očrtavamo marsikaj iz prirodopisja ;
to učence zelo veseli. Rišemo pa le, kar je značilno in
potrebno, da si utrdimo v spominu; z očrtavanjem
si razjasnimo, kar je težje razumljivo, kakor kljune, zo=
bovje, plavalne noge, sploh značilnejše oblike. Večkrat
moremo le na ta način predočiti razlike med posameznimi
telesnimi deli pri različnih živalih, kakor razliko med
nogo parkljarjev in nogo kopitarjev. Komplicirane stvari
se razjasnijo z očrtavanjem posameznih sestavnih delov.
Skiciramo tudi to, česar nam ni mogoče opazovati, n. pr.
notranje človeške organe, krvni obtok i. t. d. Očrtavamo
tudi mačjo zenico v temi in svetlobi, da si razliko bolje
zapomnimo, goveji želodec, odprte in zaprte školjke,
gnezda žoln, pajčje mreže in drugo. Skice naj bodo eno=

102

stavne in čim priprosteje upodobljene; le take ostanejo
v trajnem spominu. Rišimo pa takole: Učenec si najprej
ogleda predmet, posebno njegovo značilno obliko in riše naj=
prej po zraku, nato na tablo in končno v zvezek. Ni pa pri*
poročljivo prerisavanje po učiteljevi skici raz šolsko
■desko; to je sicer lažje, a ni samostojno delo in je zato
malo vredno. Najboljše in najvažnejše ponazorilo je pri*
roda sama, opazovanje je le vez med naravo in poukom.
Očrtavanje in risanje le podpira razumevanje posebnih
prirodnib značilnosti.

V prirodopisnem pouku rabimo mnogo učnih pripo*
močkov, prirejenih nalašč v ta namen, kakor zbirke,
šolski vrt, poskusne aparate, modele, slike in skice,
knjige. Vse to so samo pripomočki v sili, uporabljivi le
tedaj, kadar opazovanja posameznih bitij v naravi ne za*
doščajo. Pred pretiranim ponazorovanjem pa svarimo,
vsaj pred umetnim; pač pa se priporoča sestavljanje
različnih zbirk. — Grlede šolskih vrtov še nekaj besedi.
Potrebni so za prirodopisni pouk posebno v mestih. Po
kmetih imamo prirodo okrog sebe, v mestu pa ne. Ure*
ditev šolskih vrtov v mestu se mora razločevati od onih
na kmetih. Kmetiški otroci poznajo kulturne rastline
(pšenico, ječmen, rž, i. t. d.) že z doma in ni tedaj ne*
obhodno potrebno, da bi te v  kulturne rastline gojili še
na šolskem vrtu posebe. Šolski vrt na kmetih naj
služi v prvi vrsti gospodarskim potrebam, t. j. pridelovanju
zelenjadi, gojenju sadjarstva in cvetličarstva ter vzbuja*
nju ljubezni do prirode in dela samega. Priporočljivo je,
da dobi vsak razred v obdelavo svoje grede. Dalo bi se
pa tudi tako urediti: Deklice na srednji stopnji goje

cvetlice, na višji zelenjad; dečki pa na srednji stopnji
zelenjad, na višji sadjarstvo.

Ko je bil prirodopisni pouk še zgolj opisovalen, sta
bili knjiga in slika osnova prirodopisnega pouka. Pri se*
danjem načinu, t. j. ob biološki metodi, sta stopili obe
v ozadje. Zbirke različnih slik iz periodičnih listov so
tudi sedaj še uporabne. Na vsak način je treba pri tem
gledati, da so slike velike in lepe in čim enostavnejše.

103

Pozabiti ne smemo čudi na čtivo, ki je velikega pomena,
ako je pisano v takem slogu, da je zajemljivo. Ce uteg=
nemo, čitamo v šoli, sicer naj učenci čitajo doma.
Kdaj sežemo po čtivu, odredi učitelj po lastnem pre=
udarku. Navadno sežemo po čitanki, kadar končamo
obravnavo prirodopisne snovi, če ima namreč čitanka
kaj primernega. Za domače čtivo pa izposodimo učencem
kake primerne knjige tudi iz šolske knjižnice ter jih
opozorimo na knjige, ki jib imajo doma. Mislim pri tem
zlasti na knjige Mohorjeve družbe. V meščanskih šolah
in na osemrazrednicah imamo v uporabi tudi posebne
prirodopisne knjige, na katere pa učitelji ne smemo biti
suženjsko navezani. Učenci morajo biti prepričani, da zna
učitelj več, kakor je v knjigi. Pozornost učencev je kmalu
pri kraju, ako vidijo, da je učitelj navezan le na vsebino
knjige. Učiteljeva predavanja naj bodo prosta in knjige
naj mu služijo le v izpopolnjevanje in po obnovah za
utrjevanje.

13. Prirodoslovne.

a) Namen. Izbira učne snovi.

Naloga prirodoslovnega pouka je, spoznati prirodne
snovi in njih sile ter jih izkoriščati v prid človeštvu. Je
tedaj ta njegova naloga bolj materialno=praktična kot pa
idealna. Vendar ima prirodoslovni pouk velik pomen in
vrednost tudi za formalno izobrazbo. Uvajanje v pojmo=
vanje in umevanje prirodoslovnih zakonov zelo budi um=
sko delovanje, ker pospešuje pazljivo miselno opazovanje.
Vsako novo spoznanje kake prirodoslovne resnice ustvarja
v učencu posebno veselje in zadovoljstvo, in to tem večje,
čim bolj samostojno se je trudil, da bi jo izsledil. Pri
tem pa si krepi učenec voljo, kar moramo z vzgojnega
stališča le odobravati. Prirodoslovni pouk torej 1. posre=
duje spoznanje v prirodnih snoveh delujočih prirodnih
sil ter njih izkoriščanje v praktične svrhe ; 2. širi duševno
obzorje in bistri um ; 3. vzbuja in krepi voljo.

104

Izbiro prirodoslovne tvarine v osnovnih šolah odlo=
čajo krajevne potrebe. Drugačna mora biti v podeželskih:
šolah kot pa v obrtnih, trgovskih in industrijskih krajih,
drugačna za deške in drugačna za dekliške šole. Vse to je
treba upoštevati ker bi sicer šola ne služila življenju.
Vsaka šola pa se mora ozirati tudi na časovne potrebe,
kar se razume samo posebi. Sedaj živimo v dobi elek=
trike in motornih pogonov in zato si ne moremo misliti
šole, ki bi šla molče mimo vseh teh naprav in pojavov.

b) Obravnavanje.

Prirodoslovno snov delimo v dve panogi: v nauk o
prirodnih silah (fizika) in v nauk o prirodnih snoveh
(kemija). — Temelj prirodoslovnega pouka naj tvorijo
splošne lastnosti teles, ki naj se obravnavajo najprej, za
tem pa pride na vrsto nauk o mehaniki, ki je zlasti v
obrtnem življenju velikega pomena. Fizika in kemija se
medsebojno prav lepo dopolnjujeta. Tako n. pr. lahko
sledi fizikalnemu pouku o trdih, tekočih in plinastih te=
lesih kemični o raznih rudninah, vodi in zraku. Na pouk
o toplini lahko naslonimo pouk o gorenju in gorljivih
snoveh, kakor o oglju, petroleju, svetilnem plinu. Ob¬
ravnavi o gorenju vključujemo posameznosti iz organske
kemije, n. pr. iz življenja rastlin in živali; izdelovanje
platna in papirja; sladkorno vrenje in kipenje ter kon=
čno tudi gnojenje in drugo prirodoslovno snov, ki sega
v gospodarsko življenje. Izhodišče prirodoslovnemu po¬
uku naj bodo izkustva učencev, ki so si jih pridobili v
šoli ali izven šole. Ves prirodoslovni pouk uravnavajmo
z vprašanji: 1. „Kaj?“ 2. „Kako?“ 3. * Zakaj?" V odgo¬
vorih na ta tri vprašanja tiči bistvo prirodoslovnih za¬
konitosti.

Zelo važni so v prirodoslovnem pouku poskusi, ki
odkrivajo prirodoslovne zakone ter tako odpirajo vrata
umskemu spoznanju. Prirodoslovni pouk brez poskusov
je sploh brezmiselnost, najgrši verbalizem ! Za poskuse
so seveda potrebni aparati, ki jih nabavljajo šole, ali pa

105

jih spremni učitelji tudi sami izdelujejo. Pri tej priliki
naj opozorim, da je pri poskusih s kemikalijami potrebna
velika opreznost. Poskusi morajo biti dobro pripravljeni,
že zato, da se takoj posrečijo, kar je potrebno z ozirom
na čas, pa tudi z ozirom na disciplino. Učitelji morajo
biti vsekakor dobro izurjeni v eksperimentiranju. Ne
morem si kaj, da bi se tu ne obregnil ob naša učiteljišča,
ki pripravnikov ne vadijo v prepotrebnem eksperimenta
ranju in izdelovanju raznih aparatov. I o je velik nedo=
statek! Res, da marsikako fizikalno orodje učenci lahko
sami narede, toda dobiti morajo navodila od učitelja.
Kako pa naj jih jim da, ako se sam v stvari ne spozna?
Pri poskusih naj učitelj najprej pove smoter poskusa
ter da, če je potrebno, še kakšna pojasnila glede izvedbe.
Rezultate poskusa naj ugotove učenci sami. Obširnejšo
snov moremo seveda raztegniti tudi na 2 zaporedni uri.

Vse rezultate in zaznave prirodoslovnega pouka si
beležijo učenci v zvezke; posebno so priporočljive risbe
in skice. Kakor rečeno, je ves fizikalni in kemični pouk
kar najbolj pripraven, da budi samostojno duševno delo
učencev.

Tudi prirodoslovni pouk je mogoče vezati z drugimi
predmeti. Ako smo n. pr. obravnavali v prirodoslovni
uri blisk, grom in strelo, tedaj lahko v jezikovni uri be=
remo znano pesem »Nevihta«; v risarski uri rišemo fizi=
kalne aparate, v spisju namenjeni uri pišejo učenci za
vajo ali nalogo o učinkih različnih fizikalnih poskusov,
ali pa opisujejo fizikalne aparate. Ko smo obravnali
zrcala, se povrnemo v prirodopisu k očesu i. t. d. Tudi
letni časi nam določajo izbiro prirodoslovne učne snovi.
Pozimi bomo obravnavali fizikalne in kemične pojave
mrtve, spomladi in poleti pa žive narave.

Nekateri so mnenja, naj bi se prirodoslovni pouk
vršil po krajih, kjer je možno neposredno opazovanje
različnih (naravnih in umetnih) kultur, kakor so gozd,
stavbišča, i. t. d., češ, v gozdu n. pr. se nahaja tudi snov
za kemični pouk, kakor dihanje rastlin, asimilacija, go=
renje (oglje, ogljik, kisik), dalje nastajanje in širjenje glasu

106

(zvoka), odmev, Stavbišča pa nudijo priliko za minera=
loška in geološka opazovanja v splošnem in v posamez=
nostih, kakor opazovanje apnenca, apna, peska in zemelj=
skih plasti različnih kakovosti, dalje različne opeke ter
raznih mehaničnih priprav.

Pri vsem pouku, povdarjam še enkrat, bo učitelj
vedno gledal na to, da bodo učenci kolikor mogoče vse
sami izdelovali in tudi poskuse sami izvajali pod učite=
ljevim vodstvom in nadzorstvom. Treba je pri njih po=
sebne pažnje, da se preprečijo eventualne nesreče, ki bi
lahko obtežile njegovo vest pa tudi njegove finance.
Take nesreče niso ravno redke pri uporabi kislin in pri
proizvajanju plinov. Nikoli ne vlivaj vode na kisline!
Klorov plin razvijaj vedno na prostem, fosforja ne raz=
tresaj in se ga s prsti ne dotikaj; strupe imej vedno
zaprte! — Ce učenci sami izvajajo poskuse, so duševno
aktivni, ker svojeročno  izvršujejo to in ono. lako
tudi v fizikalnem pouku. Do tega spoznanja je že prišla
velika večina učiteljstva in upam, da bo to spoznanje
prodrlo kmalu v zadnjo gorsko šolo. Po fizikalnem
pouku kaj lahko zadoščamo delovnemu principu, ki si
vedno bolj utira pot v šole.

Končno moram še omeniti, da so uspehi tega pred=
meta kot vsakega drugega zelo odvisni od učiteljeve
vneme zanj. Učitelj, ki ima veselje do prirodoslovja, se
bode v njem nadalje izobraževal, kjerkoli se mu bo nu=
dila prilika, na sprehodih v prosti naravi, ob ogledovanju
obrtnih naprav, strojev po tovarnah, na predavanjih in
s čitanjem prirodoslovnih knjig in revij. Učitelj, prožet
zanimanja za prirodoslovne pojave, bo nehote in nevede
prenesel zanimanje tudi na svoje učence. Vodil jih bo
tudi na stavbišča, v delavnice mizarjev, kovačev, klju=
čavničarjev, knjigovezov, vrvarjev, strojarjev, dalje v
kamnolome, peščenike, premogokope, v plinarne, elek=
trarne, tiskarne i. t. d. Pri vsaki priliki bo prirodoslovni
pouk razširjal s tem, kar stoji z njim v zvezi, držeč se
načela, naj posega ena stroka v drugo in jo spopolnjuje.
Nazadnje naj opozorim še na čtivo, na katero vesten

107

učitelj tudi ne pozabi; sam naj ga pridno izkorišča in
navaja učence nanj.

14. Risanje.

a) O risanju vobče. Predvaje. Podobnost.

Naloga risarskega pouka je v nekem oziru podobna
nalogi pouka v pisanju: usposobi naj učence, da se bodo
mogli v poznejšem življenju praktično okoristiti z risanjem.
To je bistvena naloga, vse druge so nebistvene, če tudi
priporočljive in uvaževanja vredne, kakor zlasti zabteva
po umetniški vzgoji.

Kdaj naj pričnemo z risarskim poukom? Takoj, ko
učenci vstopijo v šolo. Risanje je še pred pisanjem in
učence tudi bolj veseli. V risanju so se urili in vadili
gotovo že pred vstopom v šolo, česar o pisanju ne mo=
remo trditi z isto gotovostjo. To mi labko potrdi vsak
oče in vsaka mati. Vprašanje je, kaj in kako naj rišemo
že v prvem razredu. Mnogi zahtevajo risanje po spo=
minu in skušajo to tudi dokazati s psibologičnimi argu=
menti kot pravilno. Pestalozzi pa je nekoč rekel, da iz
praznib gnezd ne moremo pobirati jajec. Ako zahtevamo
že od začetnikov risanje po spominu, tedaj bi prav tako
v prvem šolskem letu v nekem oziru ne bila napačna
tudi zabteva po prostem spisju. Vemo pa iz skušnje, da
morajo imeti učenci pač že nekaj v spominu in razumu,
preden morejo kaj dobrega napisati ali narisati. Je pa
prav, da že v prvem šolskem letu pridno rišemo; to
seveda še ni pravo risanje, ampak le vaje, da spozna=
varno zmožnosti učencev, in pridobivanje tehničnih
spretnosti za pravi risarski pouk. Vedno si moramo
predmet prej ogledati in ga šele nato risati, vedno se
je treba prej uživeti v dogodek iz življenja ali kake po=
vesti in ga šele potem upodobiti. Tak postopek je že
zategadelj potreben, ker je risanje velik tehnični pripo=
moček pri pouku v vseh drugih predmetih. Rišimo tedaj

108

najprej po predmetih, po naravi, nato po modelih in
nazadnje po spominu.

V prvem šolskem letu vežemo risanje z nazornim in
vsem drugim poukom. Moder učitelj si bo razdelil snov
nazornega pouka tako, kot zahteva to psihologija. Začel
bo z domačo sobo, prešel v šolsko in nato v okolico
i. t. d. Kolikor je mogoče in se učitelju zdi potrebno,
uporablja slike in predmete, ki oživljajo in poglabljajo
pouk. V otroškem življenju je skoraj nepogrešljiva žoga,
papirnat zmaj, obroč (kolo), prača i. t. d. Preden bo učitelj
take predmete risal, se bo z učenci o njih pogovoril, nato
jih bodo šele risali; enako vse druge predmete. — Prizori iz
povestic šele prav požive fantazijo učencev, ko te prizore
tudi upodabljajo. — Pa vzemimo nadalje računstvo. / po=

meni eno, A dve, I I tri, □ štiri, [T| pet, rh  šest, E-p

sedem, Ep osem, □□ devet, 1^3 deset. Vse take oblike

najprej sestavljamo s klinčki, nato jih rišemo in potem
ali pa istočasno tudi računamo, t. j. prištevamo in od=
števamo ter na ta način družimo abstraktnost s kon=
kretnostjo. Postopek tudi oživljamo: / pomeni palčico,

A strešico, | | stolček, [P] okence, |^| golobnjak, i. t. d.

1

— Pri spoznavanju posameznih črk nam risanje istotako
zelo pomaga. Se preden rišemo, sestavljamo črke s klinčki
ali jih upodabljamo z nitmi, zlasti one z okroglimi obli=
kami; tudi glina nam prav dobro služi pri tem poslu.
.Oblike črk se na ta način prav dobro vtisnejo učencem
v spomin, kar nam olajšuje tudi vaje pri pisanju. Ko
učenci že dobro poznajo sestavne dele posameznih črk,
tedaj tudi veliko lažje gledamo in pazimo na držanje te=
lesa in peresnika.

Vse, o čemer sem sedaj govoril, so le predvaje za
pravo risanje. K predvajam moramo prištevati tudi opa=
zovanje oblik na kakem predmetu. Izvirati pa mora iz zani=

109

manja za predmet. Vsa opazovanja naj bodo združena
tudi z logičnim mišljenjem. Opazujemo vedno najprej
bistvene znake, odnosno pojave, nato šele nebistvene.
Opazovanje mora biti tedaj zavedno; k temu pa moramo
učence šele vzgojiti. Brez zavednega opazovanja ne bomo
dosegli uspehov v risarskem pouku. Pri opazovanju ne
smemo upoštevati le vida, ampak tudi tip, ker pripomore
ta čut celo slepim do jasnih predstav in vprav zato je
oblikovanje (modeliranje) kot predvaja tako neobhodno
potrebno za risarski pouk. Za otipavanje oblik nam pri
skupnem pouku nedostaja predmetov; zato si pomagamo
na ta način, da na opazovane oblike pokažemo in jih
očrtavamo po zraku, kar pravijo, da je tudi dobro. Pri
takem opazovanju je potrebno, da učenci z enim oče=
som miže. lako tedaj že začetnike uvedemo v opazovanje
po vidu in potezah z roko ter jih tako usposobimo za
risanje predmetov.

Risbe, ki vsaj v glavnem niso podobne predmetom,
po katerih so posnete, so zanič. Take risbe kažejo, da
pri izdelavi ni sodeloval um, temveč samo neokretna roka
in slabo oko.-Sodeluje pa naj pri risanju vse troje: um,
oko in roka. Risbe naj so predmetom vsaj podobne. Kdor
tega ne zadene, je brez risarskih zmožnosti. Pojem po=
dobnosti (sličnosti) moramo razvijati na nazoren način.
Morda sedita v razredu dva brata, ki sta si brez dvoma
kolikor toliko podobna. Postavimo ju pred učence, da si
ju ogledajo, v čem obstoji njuna podobnost. V razredu
samem imamo tudi vse polno predmetov, ki so si med
seboj slični, n. pr. šipe na oknih, okviri po stenah, šolske
klopi i. t. d. Sele ko učenci spoznajo, v čem obstoji bistvo
podobnosti, oziroma imajo že razvit pojem sličnosti, se
jim odpro oči, da vidijo pogreške v svojih risbah ter so
jih zmožni tudi popravljati. Dokler učenci sličnosti ne
doumejo, ne bomo želi uspehov v risanju.

110

b) N ačini risanja in njih uporaba.

Mnogi zelo priporočajo risanje po domišljiji, t. j., da
učenci po obravnavi berilnega sestavka ali pesmice rišejo
prizore, o katerih so čitali. To ni napačno in v marsi=
katerem oziru zelo poučno za učitelja samega, a še več
je vredno, če učenci upodobijo kaj takega, kar so sami
doživeli. Kakor pri prostem spisju velja tudi tu na=
čelo: Po lastnih doživljajih k samotvornosti in samo=

stojnosti!

Risanje zelo rabimo tudi pri domoznanskem pouku,
ker je za umevanje zemljevidov neobhodno potrebno.
Ze pri izdelavi načrta šolske sobe in njene najbližje
okolice ne moremo izhajati brez risanja. Kadarkoli in
kjerkoli le moremo, oblikujmo najprej ali izdelajmo kako
drugače načrt šolskega poslopja, n. pr. iz kake večje
škatle, v katero vrežemo, oziroma vrišemo okna in vrata,
a za streho uporabimo pivnik ali kaj podobnega, za cesto
vzamemo papirnat trak, za drevesa pri šoli ali na šolskem
vrtu klinčke, ki jim nadenemo vato, s pečatnim voskom
pa pritrdimo. Tako narejen model postavimo na tla in
si ga ogledamo z viška, a to, kar smo oblikovali, tudi
narišemo. Na ta način dobe učenci pojem ptičje per=
spektive ter pridejo do spoznanja zemljepisnih znamenj
na zemljevidih, zlasti če vse to, kar so upodobili, še
narišejo. Na ta način pridejo učenci do spoznavanja
raznovrstnih načrtov ter katastralnih map kar sami od
sebe.

Od tretjega razreda naprej vadimo risanje po pri=
rodnih oblikah, in sicer na srednji stopnji le po plošč=
natih, za kar imamo obilno snovi v drevesnih listih in
metuljih. Pri izbiri se moramo ozirati v prvi vrsti na
take liste, v katerih se jasno odražajo temeljne oblike,
kakor elipsa, krog, pa tudi take z jajčasto in srčasto
obliko. V prvi vrsti jemljemo enotne, nedeljene liste.
Pri opazovanju obračamo pozornost na glavno žilo, po=
tem šele na obliko: so li eliptični, okrogli, jajčasti,

srčasti, ledvičasti.

111

Preden jih obrišemo, kar naj se zgodi po možnosti
z enim samim zamahom, jim še določimo razmerje med
dolžino in širino. Prve poteze naj bodo vedno tanke,
ker nam sicer zaradi korektur ni mogoče ohraniti izdel=
kov snažnih. Narisek primerjamo nato z originalom, tako
da ga položimo poleg lista, a mi, oziroma učenec, naj
stopi nekoliko nazaj in ju primerja med seboj. Tako bo
prišel sam in tudi mi do marsikakega lepega spoznanja.
Kadarkoli je le mogoče, naj rišejo učenci stoje. Pogoj
zato je primerna klop ali miza, ki omogoča, da stopi
učenec lahko po vsaki potezi za korak nazaj, da uravna
posamezne poteze v celoten vtis. Radiranje naj se koli=
kor mogoče omejuje, zlasti naj učenec ne briše napak,
dokler niso izvršene korekture. Ako risbo prevlečemo s
tušem, smemo pomote brisati šele potem, ko je tuš suh.
Priporočljivo je prevleči dobro pogodene liste s prirodno
barvo. Enostavne majhne liste izdelamo lahko tudi takoj
s čopičem. Pri tem ne pričenjamo s konturami, ampak
slikajmo od sredine na ven. Risba bodi po velikosti raz=
lična od originala, ker s tem onemogočimo vsako prerisa=
vanje in obrnemo pozornost na celotno obliko. Risanje
listov v prirodni velikosti mora biti torej izključeno;
največkrat rišimo v večji in le redkokdaj v manjši obliki.

Priporočljivo je tudi izrezovanje listnih oblik, zlasti
iz barvastega papirja, ker se dado iz njih sestaviti prav
lahko čedni okraski v različnih legah. Praznine med po=
sameznimi listi naj se izpolnijo s preprostimi geometrič=
nimi liki ali celo samo s posameznimi njihovimi deli.
Da vzbudimo v učencih zanimanje za taka dela, narišemo,
naslikamo ali nalepimo take okraske na dopisnice, raz=
glednice, voščilna pisma, cvetlične lončke, pirhe, ovitke
knjig, zvezkov i. t. d. Deklice dobe s takimi deli prav
mnogo spodbude za ženska ročna dela.

Pri razdeljenih listih (kostanjev list) se učenci kaj
radi nagibljejo k izgotavljanju posameznih delov zase,
namesto da bi najprej očrtali v obrisih celoto kakor pri
nedeljenih listih, kar je edino pravilno.

112

Pri risanju metuljev, ki je kaj običajno po naših šo=
lah, velja isto: najprej glavni obris! Dobimo ga, če me=
tulja opazujemo napol miže; posameznosti nam izginejo
in vidimo samo telo (trup) v obliki elipse, a na straneh
krila. Narišemo torej najprej trup v podobi elipse večji,
kot je v resnici, in sicer z lahnimi potezami; enako na=
lahno začrtamo krila. Pri nekaterih metuljih imajo krila
obliko polelipse, pri drugih polkroga ali krogovega izseka.
Učence opozorimo, naj rišejo krila vedno od njih korenine
proti vrhu. Ko imamo glavni obris, pričnemo šele s potan=
kostmi. Dokaj težav povzroča učencem simetričnost. Pri
risanju na šolsko desko priporočajo nekateri uporabo obeh
rok. Kakor liste, tako rišemo tudi metulje najprej v veliki
obliki in šele, kadar so učenci dovolj izurjeni, tudi v
manjši in morda celo v naravni velikosti. Izdelke, seveda
samo lepe, tudi poslikamo: najprej vzamemo svetle barve,
in šele, ko se te osuše, temnejše. Metuljčki so prav lepi
okraski in vzbujajo zanimanje učencev. Najprej jih nari=
šemo in poslikamo, nato izrežemo ter nalepimo. Z njimi
vzbujamo v učencih zmisel za ornamente sploh, da jih z
večjim veseljem opazujejo in jih znajo najti na različnih
predmetih, na katerih bi jih sicer niti ne videli.

V višjih razredih učimo učence risanja v treh dimen=
zijah (teles), to je konstruktivno. To se po vseh do se=
daj običajnih načinih prav redko posreči. Različni leseni
in žični modeli, po katerih naj bi se učenci uvedli s po=
močjo viziranja v umevanje perspektive, se sedaj za =
metavajo; priporoča se tale bolj enostavni in učinkoviti
način: Učitelj pokaže učencem sobni kot, ki naj si ga
ogledajo in nato narišejo. Učenci potegnejo eno navpično
in dve vodoravni črti, kar seveda ni pravilno. Učitelj
jim sedaj dokaže, da kota ne vidijo tako. V ta namen
naj stegnejo roki in s kazalcem obeh rok kažejo na do=
ločeno točko v kotu. Leva roka kaže mirno v isto točko,
desna pa se premika na desno po vodoravni črti vsaj za
dolžino ene roke dalje. Pri tem bodo opazili, da se de=
sna roka polagoma dviga in stoji končno više kot leva.
Pri poskusu na levo stran pa učenec vidi, da gre leva

113

roka, četudi kaže vedno po isti vodoravni črti na levo,
vendarle v višjo smer. Potemtakem postane sedaj učen=
cem jasno, da se kot v sobi ne riše pravilno z eno nav=
pično in dvema vodoravnima črtama, temveč z eno nav=
pično črto in dvema navzgor poševnima. Na enak način
določujemo lego tudi pri drugib telesih, kar je veliko
bolj naravno kot običajno viziranje. Poskuse delamo dalje
na odprtih vratih, oknih in drugih večjih predmetih, a
polagoma preidemo na manjše. Ta način spoznavanja in
umevanja perspektive je enostavnejši in tudi umljivejši
kot dosedanji. Sele kadar učenci razumejo perspektivo,
so zmožni to ali ono stvar v prostoru upodabljati ali ri=
sati. Pa vzemimo še kako prizmatično telo, n. pr. škatlo
za smotke. Postavimo jo v frontalno lego pred učence.
Učenci vzamejo svinčnike v roko in jih po učiteljevem
navodilu dvigajo od določene točke na spodnjem robu
sprednje ploskve navpično vedno više do zgornjega roba
in od te točke vzporedno s stranskim robom dalje, do=
kler ne zadenejo zadnjega robu zgornje ploskve. Te vaje
se ponavljajo najbolje po skupinah, n. pr. najprej učenci
prvih dveh klopi in nato ostali. Tako dosežemo, da učenci
zadenejo proporcionalno razmerje. Radi boljše discipline
lahko pri takih vajah tudi štejemo, in sicer tako, da iz=
govorimo, ko pridemo do prvega roba 1, ko dospemo do
zadnjega, pa 2. Glede osenčevanja pomnimo, da osenču=
jemo primerno vso risbo, ne pa samo po en posamezni del,
ker na ta način bi ne dobili celotnega vtisa. Osenčujemo
najprej v lažjih tonih, nato v ojačenih. — V ugodnih
šolskih razmerah je tu in tam uvedeno tudi risanje na=
gačenih živali. Bolj priporočljivo pa je risanje živih
živali; vendar se more slednje vršiti le tu in tam,
v pouka prostih urah. Glede risanja in slikanja sadnih
plodov se priporoča, da jih vzamemo le toliko v delo,
kolikor jih moremo v določeni risarski uri izgotoviti.
Drugo uro jih je težko p.ostaviti v isto lego.

8

114

c) Risarsko orodje. Izdelovanje.

Za linearno risanje potrebujemo neobhodno blokov
ali pa risalnih desk, ravnil, dalje trikotnikov in drugega
risalnega orodja (šestila) ter raznih tušev. Brez risalnega
orodja je linearno risanje sploh nemogoče. Je pa to ri=
sanje važno prav tako za dečke kakor tudi za deklice. Dečki
bodo morali kot bodoči obrtniki izvrševati različna dela
po tehničnih risbah, ki jih bodo morali zato umevati, a
deklice bodo brez dvoma kdaj v življenju prisiljene same
sestavljati različne krojne vzorce ali že dane izpreminjati
po vseh mogočih zahtevah. Podlago vsemu temu tvori
spretnost v risanju geometričnih likov. Posebno skrb
posvečajmo pri linearnem risanju natančnemu delu, za
kar je potrebno prav dobro risarsko orodje, ostro pri=
rezan svinčnik, izborno pero i. t. d. Dalje moramo paziti
na čistočo ter somerno razdelbo risb na enem in istem
listu. Priležna ravnila pa moramo varovati vsakršnih
udrtin. Da rišemo tudi v zmanjšanem ali v povečanem
merilu, se razume samo po sebi; najprej bomo seveda
risali v večjem in nato polagoma v manjšem merilu. Za
projekcijsko risanje pa pomnimo, da je najboljša priprava
zanj izdelovanje geometričnih teles iz lepenke, kakor kock,
prizem, piramid, valjev in stožcev.

V sako prerisavanje že narisanih predmetov se mora
brezpogojno opustiti, ker ne vzbuja v učencih samotvor=
nih duševnih sil. dudi  učiteljeve risbe na šolski deski
naj ne služijo učencem za vzorec, ampak kvečjemu za
popravo. Vsa geometrična telesa naj se rišejo v narisu,
prekrisu in tlorisu; rišejo naj se tudi njih mreže, v po=
sebno ugodnih razmerah tudi prerezi. Prav posebno pri =
poročljiva je poševna projekcija, ki je najboljša priprava
za perspektivično risanje. Končno velja tudi za risanje
isto pravilo kot za vse ostale predmete: Pripravljaj se

na pouk! Kar nameravaš obravnavati z učenci v razredu,
to predelaj in izdelaj prej sam zase doma. Pridige, zlasti
pri pouku risanja, prav nič ne pomagajo. Vzemi le rajši

115

v roko svinčnik, kredo, oglje in delaj z učenci, ker to
jih bo vzpodbujalo in rodilo čudi uspehe.

15. Pelje.

a) Nal oga pevskega pouka.

Gojili lepo pelje, bodi učilelju srčna zadeva in po=
Ireba. Iz šole naj ponese mladina šopek najlepšib pesmi,
zmožna, jih samoslojno lepo in izrazilo peli, pa ludi
usposobljena, prisvajali si nove ter jih ocenjevali po
vsebini in melodiji. Učenci naj se nauče že v šoli ločili
zrnje od plev.

Pri pevskem pouku glejmo na blagoglasje, na ritem
in na čustveno izražanje. Naloga pevskega pouka ne more
biti tedaj samo v lem, da se učenci nauče večjega šte=
vila pesmic, ampak da si glas izvežbajo in izobrazijo,
dalje da bodo znali vedno zadeli pravi glas, da bodo
pravilno umevali ritem in vsebino pesmi, ki naj bi jo
znali peli z občutkom.

Za pevsko izobrazbo v poznejšem življenju je seveda
neobhodno potrebno znanje not. Usposobimo tedaj mla=
dino, da se bo pozneje v življenju učila sama peli pesmi,
ki ji bodo ugajale! Za spoznavanje not ter vežbanje
glasu, posluha, zmisla za takt in ritem so kajpada po=
trebne sistematične vaje, vse drugo pa podajajmo mla=
dini prilično, ko se uči peti posamezne pesmi.

b) Dihanje pri petju. Oblikovanje glasu.

Za oblikovanje glasu so zelo potrebne vdihalne in izdi=
balne vaje ; od njih je odvisna lepota in blagoglasje glasu. Na
te vaje po osnovnih šolah navadno premalo mislimo. Kadar
nam pri petju poide zrak iz pljuč, moramo zajeti novo
zalogo, in če se to ne zgodi na pravem mestu, imamo
pri tem prekinjenju isti občutek, kot bi nam kdo napra=
vil v lepo sliko neljubo., zarezo. Mnogi se namreč niti
ne zavedajo, da moremo peti samo ob izdibavanju. Kje

8 *

116

pa moremo in moramo vdihavati, nam kaže besedilo.
Vdihniti moramo na enkrat toliko množino zraka, da iz=
hajamo z njo do konca pevskega stavka, nakar sežemo
po novo zalogo. Takega pravilnega dihanja pa ne zade=
nemo po samem naravnem nagonu, zato so potrebne
posebne vaje. Vdihalne vaje se vrše n. pr. takole:

Zrak vdihavamo 2 sekundi, zadržujemo ga 2 sekundi
in 2 sekundi izdihavamo; zrak vdihavamo 3 sekunde,
zadržujemo ga 3 sekunde in 3 sekunde izdihavamo; i. t. d.
do neke možne meje.

Najprej vadimo take vaje tiho, nato govore in končno
pevaje. Govorimo ali pojemo lahko ali le v samoglasnti
kih ali pa tudi v zlogih. Sele ko smo zmožni izrabljati
zrak, ki ga izdihavamo, moremo ostvariti tudi lep glas.
Take vaje so potrebne na vseh stopnjah pevskega pouka,
vsaj po nekaj minut pred pevsko vajo ali pa med njo in
to samo v čistem zraku, nikoli ne v prašni sobi. Pri
petju samem naj učenci že vedo, kdaj bodo morali vdi=
havati. Taka mesta naj jim učitelj že pred petjem označi
in dosledno pazi, da učenci to tudi v resnici izvajajo.

Kakšen glas (ton) je lep? Glas je lep tedaj, kadar je
-čist, jasen, mehak, rahel, okrogel, ne trd, oster in robat.

Zvenk glasu je odvisen od načina, kako se glasilke
tresejo, kakšno lego ima jabolko, kako držimo jezik,
ustnice ter spodnjo čeljust. Vsega tega učitelj ne more
učencu dopovedati z besedami, ampak mu mora to po=
kazati z zgledom: učenec mora videti, kako se drži pri
petju učitelj ali starejši, zmožnejši učenci in učenke.
Petje more zato poučevati le učitelj, ki je zares pevec,
kajti človeškega glasu ne more nadomestiti prav noben
instrument.

Glavno sredstvo za oblikovanje lepega glasu je me=
hak glasotvorni nastavek in gojitev ustnega glasu. Močan
nastavek povzroča^trd glas, porabi mnogo sape in preveč
napenja glasilke. Ze po naravi se nagiblje vsak k proiz=
vajanju prsnih glasov. Kolikor višje namreč morajo peti
nižji glasovi, toliko več moči uporabljajo in prehajajo od
petja v kričanje. To pa je napačno. Naučiti moramo to=

117 '

rej učence, da bodo peli le z ustnimi glasovi, kar je v
prvih šolskih letih čudi edino umestno. Da so čudi zato
potrebne posebne pevske vaje, se razume. Priporočljive
so skale v različnih legah, odnosno intervali: prime, se=
kunde, terce, kvarte i. t. d. Vse te vaje gojimo po več
tednov po nekaj minut pred vsako pevsko vajo. Pri tem
glejmo na to, da bodo učenci sami pozorni na svoj glas.

Ob vstopu otrok v šolo je njih glasovni obseg še
majhen; navadno sega od d do a, polagoma se razširja
navzgor in navzdol. Na spodnji stopnji bo segal od d do a
navzdol, na srednji stopnji od h do £ navzgor. Nekateri
učenci bodo peli celo še višje, drugi tudi nižje; brez iz=
jem ni pravila. Na višji stopnji se razvije sopran od c
do g, alt pa od g do d. Učitelj mora glasovni obseg
vsakega učenca poznati ; zato je potrebno, da ga preišče
vsaj dvakrat na leto, ker bi sicer sploh ne mogel sesta=
viti zbora za dvo* in troglasno petje, ki je na višji stopnji
že vendar potrebno. Za tako petje vadimo vsak glas za=
se, nato pa skupno. Pri sopranu pazimo na naj višji in
pri altu na najnižji glas. Najvišjih in najnižjih glasov ne
smemo nikoli premočno peti. Nikdar ne zahtevajmo, če¬
sar  otroci še ne zmorejo, ker bi jim s tem lahko glasilke
pokvarili. Za oblikovanje lepega glasu ter jasnega izra=
žanja je kaj uspešno sredstvo jezikovni kakor tudi na=
zorni pouk z govornimi vajami, branjem in recitacijami*
Zato je prav in potrebno, da vodi jezikovni in pevski
pouk ista oseba.

c) O izobrazbi posluha.

Da je posluh za petje največjega pomena, je vsem
znano.

Kaj je prav za prav posluh ? To je zmožnost, da pri
petju takoj pogodimo različnost glasov po njih višini in
nižini. Se vedno je zelo razširjeno mnenje, da so s po=
sluhom obdarjeni le nekateri ljudje. Pevski metodiki pa
trdijo, da imajo vsi normalni ljudje posluh, ki ga mo-

118

remo razviti z mnogimi smotrenimi vajami. Ze v osnovni
šoli se morajo učenci naučiti razlikovati visoke in nizke
glasove. To dosežemo, če jim pojemo take glasove, a
učenci naj jih posnemajo za nami. Najprej naj se te vaje
vrše na posameznih toni h, dalje v zapovrstnosti in konč=
no v pesmicah. Seznanimo jih tudi z imeni posameznih
tonov, da jim omogočimo jasne in določne predstave.
Pri tem razločujemo dvojne vaje: zadevalne vaje, pri

katerih učenec posnema in skuša zadeti glasove, ki mu
jih dajemo, in slušne vaje, pri katerih učenec pove in
pojasni, kar je slišal. Enoglasnim zadevalnim vajam naj
slede dvo in troglasne. Eden izmed učencev poje osnovni
fon in ga drži, drugi nastavi na ta ton n. pr. kvinto, ali
polovica razreda poje osnovni ton, druga polovica pa
kvinto. Nato obratno. Na isti način nadaljujemo z oktavo,
terco, seksto (e "c). Tudi trozvok vadimo na isti način:
najprej s posameznimi učenci, dalje s posameznimi sku=
pinami. S takimi vajami vzbujamo v učencih zmisel za
harmonično sozvočje, kar učence seveda zelo zanima in
veseli. Pozneje seznanimo učence^ tudi s poltoni in du=
ravimi skalami. Najprej g=dur (g=g) za sopran; za alt g=g.
Tem vajam slede pozneje prehodne vaje iz enega dura
v drugi dur in končno vaje v molu. Pri vseh teh vajah
uporabljamo note. Začetkoma jih pišemo na šolsko desko,
pozneje damo učencem v roke pesmarice in vadimo po njih za=
devalne vaje, za kar nam nudijo vprav pesmarice obilno
materiala. Ako izberemo pesmice, ki so učencem že znane
tudi po melodiji, pritegnemo k sodelovanju celo slabše
učence. Pri slušnih vajah učitelj zapoje ali zaigra na
violini, na harmoniju ali klavirju posamezne tone ali
tudi več in učenci jih pišejo v notne zvezke ; to jih zelo
veseli. Ti tonski diktati nas lahko marsikdaj presenetijo:
učenci, o katerih smo mnenja, da nimajo posluha, zade=
nejo dane jim glasove; to pa nam dokazuje, da niso brez
posluha, da imajo tudi pevski dar. lo nam bodi v opo=
min, da jih ne bomo izključevali od pevskega pouka.

Seznaniti moramo učence tudi s taktom. Kakor
^povsod, velja tudi tu načelo: najprej enostavno, potem

119

•sestavljeno! Najprej vadimo dvodelni, za tem tro= in
četverodelni takt i. t. d. Posebno pazljivost in zanimanje
vzbudimo pri učencih, če jih pozovemo, da v določene
ritmične načine sami vstavljajo tekste. Na ta način za=
doščamo tudi načelom delovne šole.

Pa preidimo k tonskim znakom ali notam! Se dan=
•danes je prav mnogo šol, v katerih se poučuje petje le
po posluhu, ne da bi se uvedli učenci tudi v petje po
notah. In vendar imajo note za petje enak pomen kot
n. pr. črke za branje. In če ni pretežko naučiti že 6 letnih
•otrok črk, je mogoče uvesti učence tudi v umevanje not.
Ne gre pa seveda vse naenkrat, ampak se je treba držati
nekega reda: najprej notni znaki, potem njih vrednost,
nato njih prostor in imena.

Pred vsem morajo imeti učenci predstave o glasovih:
uho jih mora znati razločevati. Na spodnji stopnji že
seznanimo učence z imeni posameznih tonov (glasov), s
skalami introzvoki. Potem šele pridemo k pismenim zna=
kom za tone, to je k notam. Najprej označimo s posa=
mezno noto višino tona v notnem črtežu, ki ga učencem
razložimo ter pustimo, da si ga načrtajo sami. Nato vstav=
Ijamo note vanj in poživljamo učence, da nam navajajo,
kje ima ta ali ona svoje mesto. Za to poučevanje je kaj
priporočljiva takozvana potujoča nota, ki jo poljubno pre=
stavljamo. Samotvornost učencev lahko budimo tudi pri
tem pouku, ako jim n. pr. diktiramo note, ki jih učenci
sami vstavljajo v notni črtež. Tako n. pr. zapojemo ali
zaigramo a in učenci narišejo v notnem zvezku noto a.
To postopanje je zelo podobno začetnim vajam v branju.
Ob sebi je umevno, da tudi v tem pouku vežemo med
seboj zadevalne, slušne, bralne in napisovalne vaje: od
tona do znaka in po znakih v splošno poznavanje not.
Vsa druga teorija, pavze, takti in njih označbe, prehodi
v durih in iz durov v mole, naj se obravnava praktično
pri posameznih pesmih. Na ta način vzbujamo pri učen=
.cih zanimanje; kajti to, kar jih zanima, jim ostane tudi
bolj v spominu.

120

c) Metodika pevskega pouka.

Pouk v petju pa naj se vrši takole: Najprej moramo
imeti zbirko pesmic za vsak razred in vsako šolo. To naj
določijo na večrazrednih šolah lokalne učiteljske konfe¬
rence. Pri tej zbirki nas mora voditi misel: kakšno vred=
nost imajo pesmi, ki jih določujemo za šolsko petje, v
umetnostnem oziru in kakšnega pomena so za ljudsko
dušo (psiho). V prvi vrsti uvažujmo lepe narodne ali
ponarodele pesmi, svetne in tudi nabožne, t. j. cerkvene.
Pri tej zbirki moramo vsekakor gledati tudi na cerkveno
leto, t. j. na cerkvene svečanosti, pri posvetnih pa na
prirodno in ljudsko življenje. Zato bomo peli spomladi
pesmi, ki opevajo pomlad, n. pr. majniške, poleti take,
ki opevajo poletno življenje, kakor košnjo, žetev, mlatiče
in druge, jeseni jesenske in pozimi zimske. Ob državnih
praznikih pa bomo peli pesmi, ki so tistemu prazniku pri=
merne, tedaj patriotične. Kadar obravnavamo v zemljepisju
Julijske Alpe, se nam nudi prav lepa prilika, da zapojemo:
»Oj, Triglav moj dom.« Kajti načelo kombinacije pred=
metov moramo uvaževati tudi pri izbiri pesmi v pevskem
pouku. Na drugi strani se moramo ozirati tudi na to,
da bodo izbrane pesmi odgovarjale po svoji vsebini vsa=
kokratni stopnji duševnega razvoja učencev, tako glede
teksta kakor melodije. Upoštevati moramo glasovni
obseg učencev, zmožnosti v zadevanju in umevanju teksta.
Preden pesem zapojemo, so potrebne še posebne vaje,
ki obrazujejo glas, posluh in takt, da bo pevsko izvajanje
pesmi lepo, zavedno in samostojno. Nikdar ne začenjajmo
takoj s petjem, ne da bi prej vadili, kar spoznamo, da je
potrebno za izrazito petje kake pesmi. Sploh pa takih
vaj ne gojimo ločeno zase, ampak vselej v zvezi z uče=
njem pesmi samih. Najboljše je, če jih ponavljamo v za=*
četku vsake pevske ure. Na koncu pa porabimo, če se
nam le nudi v to prilika, še nekaj minut, da ponovimo
že naučene pesmi. Moder učitelj prepusti izbiro pesmi,
ki naj se ponove, učencem samim, ki bodo zato toliko
radostneje zapeli.

i2i

Besedilo pesmi, ki naj jo pojo, morajo učenci gladko
znati. Nauče se ga lahko v jezikovni uri ali £udi doma
Preden ne znajo besedila, ne pričenjajmo s petjem. Tudi
ustvarimo prej še razpoloženje, kar se labko zgodi na {a
način, da najboljši učenci pesem deklamirajo.

Na spodnji stopnji, ko učenci še ne umevajo not
nega sistema in še niso trdni v zadevanju, jib vadimo
peti po poslubu. Učitelj jim najprej prvo kitico zapoje,
potem jo zaigra in nato vpraša: Kaj sem igral? Tako
učence prisili, da mislijo in stavijo besedilo k melodiji.
Nato jim zapoje še enkrat isto in učenci mu navajajo,
katere besede in zloge je najviše pel ali igral in katere
najniže, kateri zlogi so imeli po dva tona i. t. d. I ako
gremo od stavka do stavka; ko si učenci melodijo za=
pomnijo, jo tudi zapojejo. Končno ponovimo vso pesem.
Kakor hitro pa učenci poznajo note in jim zadevanje
glasov ne dela več težav, podamo melodijo v notah na
šolski tabli, in sicer najprej brez teksta in brez takta.
Učenci se vadijo v petju po notah s šolske deske ; uči=
teljevo petje mora stopiti v ozadje, da učenci melodijo
sami najdejo. Ko učitelj to doseže, se šele določi takt
in ritem; nato poskušajo učenci peti sprva z la=la ali
ta=ta, končno pa po besedilu pesmi same. Za prve vaje
po notah naj služijo narodne pesmi, ker so ritmično naj=
enostavnejše in brez posebnih težkoč. Kadar pa naletimo
na težavnejše mesta, jib moramo premostiti z vajami v
zadevanju in ritmu. Ko obdelamo vse posamezne stavke
v pesmi, pojemo posamezne kitice. Pri tem seveda ne
smemo pozabiti na izgovarjavo in na dihanje. Mesta,
kjer je treba vdihavati, naj jim učitelj pove in pazi, da
to tudi izvajajo. Na spodnji stopnji se priporoča, zlasti če
učenci še niso sigurni, da igra učitelj na violino ali na kak
drug instrument ona mesta, ki so težja glede zadevanja.
Posebno pozornost obračaj na ritem in takt. 1 aktiraj
sam, pa tudi učenci naj se vadijo v tem. Dobro je, da
učenci bero ali pripovedujejo tekst v ritmu melodije.
Pesmi s hitrim tempom pojemo začetkoma počasi. Ne
pozabimo tudi na vsebino pesmi. Kolikor bolj so učenci

122

že izvežbani v pevski tehniki, toliko večji poudarek
lahko polagajo na izražanje vsebine. Najprej seveda izu=
rimo učence v enoglasnem petju, in to v srednji tonski
legi, pri dvoglasnem pa v nekoliko višji. Učitelj, ki je
spreten igravec na violini ali na kakem drugem instru=
mentu, lahko spremlja petje od časa do časa, ker s tem
zelo dviga veselje za petje. Pa še več! Naj jim le
zaigra kaj lepega in vzvišenega, da tako vzbudi v učen=
cih veselje, zmisel in ljubezen do lepih melodij in glasbe.
S tem tudi zatira tako zvani muzikalični šund. 1 udi pri
pevskem pouku naj se zaveda, da vzgaja po učencih
narod.

16. Telovadba.

Znana je prislovica, ki pravi: Mens sana in corpore
sano. Le zdravi roditelji morejo roditi zdrave potomce,
le v zdravem telesu prebiva zdrava duša. S tega vidika
moramo premotrivati in uravnavati ves telovadni pouk.
Stremeti moramo za tem, da bo telovadba učencem okre=
pila srce, pljuča, mišice in živce (zdravstvena stran), osve=
žila duha, jim dala odločen pogum, neomajno voljo,
vztrajno odpornost (vzgojna stran) ter vzbudila zmisel za
skupnost in požrtvovalnost za bližnjega in domovino
(praktična državljanska stran).

Zavedajmo se vedno, da je duševno razpoloženje
odvisno od zdravstvenega stanja telesa; zato posvečajmo
vso pozornost pravemu negovanju telesa in njegovih
organov, in to pri vsem pouku, ne samo pri telovadbi,
da bodo nam izročeni otroci ostali zdravi. Znano je, da
duševno delo na telesni razvoj ne vpliva ugodno; že
zaradi tega smo prisiljeni gledati na to, da te kvarne
vplive po možnosti odstranimo. Le pomislimo, kakšne
posledice ima že samo sedenje v šoli: oslabljene mišice,
skrivljene hrbtenice, otesnjevanje prsi in s tem v zvezi
dihalnih organov, upognjene noge v kolku in kolenih
motijo krvni^ obtok, kar povzroča zopet oslabljeno delo=
vanje srca. Šolska doba otrok pa je istočasno tudi doba

123

njih telesnega razvoja. Skelet, udje, mišice, srce, pljuča
se v tej dobi še razvijajo in spopolnjujejo. To se pa
more vršiti le na ta način, da vsi ti organi neovirano
delujejo; za to pa ne zadošča le prosto gibanje izven
šole, temveč je potrebno, da pazimo na telesni razvoj
otrok tudi v šolskem času, da jib obvarujemo pred
škodljivimi vplivi in posledicami, d emu namenu naj
služi metodično negovanje posameznih telesnih delov
po telovadnem pouku, ki bodi tako urejen, da bo od=
govarjal starostnim stopnjam ter specialnim potrebam
organov posameznih otrok. Posebno pa je telovadba
potrebna tudi za duševno zaostale. Zelo priporočljiva je
telovadba pod milim nebom, v svežem, čistem zraku. Na
prostem ne bomo telovadili samo v poletnem, ampak
tudi v zimskem času, ker je to zdravo.

Posebno uvaževanje zasluži vzgojna stran telovadbe;
vliva namreč otroku pogum in vzgaja odločno voljo.
Boječe, neodločne otroke potegnejo zgledi drugih za
seboj in jim vcepijo zaupanje vase, kar je velike vzgojne
vrednosti. Boječih otrok ne zanemarjajmo, ampak skrbi=
mo, da okrepimo njih slabotno voljo in jih tako bolj
usposobimo za težke življenske neprilike. Pri otroških
telovadnih igrah pazimo še posebno nanje ter jih nikoli
ne zapostavljajmo; nikdar jih ne izročajmo zasmehovanju,
ako bi se jim to ali ono ne posrečilo.

Redovne in proste vaje, vaje s palicami, z ročkami,
orodne vaje, korakanje, tekanje, skakanje v daljavo in
višino, metanje male in velike žoge, dalje kamnov, ko--
panje, telovadne igre in potovanja so za dečke iste kakor
za deklice, samo vaje na orodju se morajo pri deklicah
vršiti v skrčenem obsegu ali pa popolnoma opustiti, če
nimajo telovadnih oblek.

Posebno pozornost bi morali posvečati plavanju, žal,
da se ta del telovadnega pouka po naših šolah večinoma
sploh ne upošteva, dasi bi ga vsaj teoretično lahko poučevali
celo v šolskih telovadnicah^ za kar nam je potrebna le
navadna dolga kmečka klop. V vodi moramo nuditi bo=
ječim učencem in učenkam opore, kakor mehurje ali z

m

zrakom napolnjene gumijaste cevi in obroče; teidi obloge
in podloge, narejene iz bičevja, so uporabne. Pomnimo,
da ima plavanje poleg praktične čudi veliko zdravilno
vrednosč, saj pospešuje krvni občok čer krepi čudi di=
kalne organe.

Prav zanemarjeni so, vsaj pri nas, čudi čelovadni
sprehodi, ki bi prav mnogokrač bili veliko večje korisči
koč čelovadne ure v čelovadnici. I ake sprehode je čreba
seveda pravilno prirediči, čako da izmenjavamo korakanje,
n. pr. na 100 m čeka sledi 100 m hičre hoje, načo 100 m
navadnega koraka, kar vedno zopeč ponavljamo. Pri ko=
rakanju se priporoča f čakč s poudarkom 1. koraka v
čakču. — Blagodejno vplivajo na čelesni in duševni raz=
voj poldnevna, celodnevna in večdnevna počovanja, ki
so priporočljiva čudi začo, da učenci spoznajo svojo naj=
bližjo okolico.

Glavni pogoj uspešnega čelovadnega pouka je, da
učičelj pozna in obvlada čelovadno snov, da pozna usčroj
človeškega čelesa in higienska pravila. Kar velja za druge
predmeče, velja čudi za čelovadni pouk: Kolikor bolj ob=
vlada učičelj čelovadbo samo čeorečično in prakčično in
vse druge panoge, ki so s čelovadho v zvezi, čoliko večji
bodo uspehi njegovega dela in čruda čudi pri čelovadnem
pouku.

17. Dekliška ročna dela.

a) Smočer in pomen.

Kakor pri vseh predmečih, čako moramo čudi pri
dekliških ročnih delih gledači na vsesčranski razvoj du=
ševnih zmožnosči v zvezi s čim popolnejšo ročno spreč=
nosčjo, ki naj jo vodi razum, volja, fančazija, čuč za
lepočo. Učičeljica ženskih ročnih del naj se zaveda, da
je čudi njena naloga bisčriči um, kar naj se godi na ča
način, da navaja učenke k razmišljanju, kaj je namen
ženskih ročnih del, da razmišljajo o načinu, kako bodo
naloženo jim delo izvršile, da spoznavajo blago čer cene

125

različnega blaga in izdelkov, ki jih same izgotavljajo,
skratka, da se nauče kalkulirati.

Voljo vzgaja učiteljica ženskih ročnih del s tem, da
učenkam stavi cilje, ki naj jih dosegajo, da jim vzbuja
samozaupanje in veselje do dela, da jih navaja k izde=
Iovanju raznovrstnih oblik, k določevanju barv ter k
posnemanju pridnih součenk.

fantazijo budi ustvarjanje različnih oblik iz ene
osnovne, sestavljanje barv pri okraševanju in uporaba
naučenega, t. j. prenos na druge predmete, dueli učite=
Ijica ženskih ročnih del naj se zaveda, da je njen predmet
prav tako duševno delo kot drugi, dragoceno za vsako
učenko, za družino in državo, ker je največje važnosti
za praktično življenje. Učenke naj bi si že v šoli prido=
bile toliko znanja in ročnih spretnosti, da bodo zmožne
kot bodoče gospodinje izdelovati najnujnejše perilo in
obleke, dalje da bodo znale računati z denarjem, ki ga
lahko mnogo prihranijo s samim krpanjem, s čimer se
po naših šolah še vse premalo bavijo. Zenskim ročnim
delom bi morali posvečati po vseh naših šolah mnogo
več pozornosti iz praktičnih, pa tudi iz višjih, etičnih
razlogov: pridne ženske roke, redoljubje, potrpežljivost

in zadovoljstvo naših žena in deklet prinaša srečo tudi
v družine in državo.

b) u čna snov.

Pri dekliških ročnih delih pride v prvi vrsti v po=
štev snov, ki učenke zanima in veseli. Deklice pa rade
izdelujejo to, kar jim služi deloma za igračko, deloma pa
jim koristi. Tako izdelujejo n. pr. že prvo šolsko leto:
sešitke za brisanje črnila s peresnikov, blazinice za v£i=
kanje igel, kapice in klobučke, predpasnike, srajčke, hla=
čice, jopice, nogavičke, copatke za punčke i. t. d. Pri izbiri
učne snovi odloča tudi oblika in tehnika, ki naj se je
tudi učenke naučijo na določenih izbranih predmetih.
Ob tej priliki moram mimogrede poudariti, da izdelova=
nje raznih predmetov za razstave nikakor ne spada v

126

osnovno šolo, ker požre preveč dragocenega časa, ki bi
se labko plodonosneje izrabil v koristnejše namene, n. pr.
za krpanje raztrganega perila in za izdelovanje obleke
sploh.

Po naših sedanjih učnih načrtih se pletenje poučuje
prej kot šivanje, kar ni naravno. Prej naj bi se pouče=
valo šivanje, ki je učenkam gotovo z doma bolj v znano,
je bolj enostavno in večje praktične vrednosti. Šivanje
vzbuja samotvorne zmožnosti učenk, zlasti v prilcrojeva=
nju, ko morajo precej misliti, preudarjati in primerjati
ter spreminjati in umerjati razne kroje. Isto se godi pri
krpanju, ko morajo gledati na to, kakšno obliko imajo
luknje v raztrgani obleki, da bodo krpe primerno urezale,
jih prav obrezale in snažno všile. Pri tej priliki naj
omenim, da so šivalni stroji v vsaki šoli neobhodno po=
trebni.

Podlago za prikrojevanje naj učenke dobe že pri na=
zornem pouku, pri katerem se je zadnje čase precej
udomačilo izrezljavanje papirja, kar seveda pospešuje tudi
ročnost, ki je zelo potrebna pri dekliških ročnih delih.
Kar zadeva pletenje, ki ga hočejo imeti nekateri šele v
6. razredu, bi bilo veliko bolj modro, da bi se učenke
prej učile mašenja (krpanja) raztrganih nogavic kot pa
izgotavljanja novih.

Kvačkanje gojimo tudi v osnovni šoli že zato, ker
učenke veseli, jim budi fantazijo in ohranja narodno or=
namentiko. Pri izbiri učnega gradiva glejmo pred vsem
na to, kakšne potrebe ima ljudstvo v nekem kraju. Vsak
izdelek, ki ga učenke prinesejo iz šole domov, mora biti
tak, da ga bodo starši veseli ter da bodo doumeli veliko
praktičnost in vrednost poučevanja ženskih ročnih del.
Ako to dosežemo, bodo starši radevolje prispevali za
potrebščine tega predmeta. Vsaka šola (vsak kraj) bi
morala imeti prav za prav svoj učni načrt, svojo razde=
litev učne snovi, ki naj bi jo sestavila učiteljica ženskih
ročnih del v sporazumu z ostalim učiteljstvom po zasli=
šanju mater tistega kraja. V krajih, kjer je več šol, bi
bi bilo potrebno, da bi imele vse šole enako razdelitev

127

učne snovi, kakor v drugih predmetih tako tudi v žen=
skih ročnih delih.

c) Poučevanje.

9

Opazovanje, razmišljanje, uporabljanje so tri te=
meljne točke, na katere se mora naslanjati tudi pouk v
ženskih ročnih delih. Vzorec, ki naj bi ga učenke izde=
lale, si najprej podrobno ogledajo; razmišljajo naj, kako
je bil narejen, iz kakšnega blaga je, kje se tako blago
dobi, za kakšno ceno i. t. d. Po vsem tem se šele prične
izdelovanje, torej čim so z merjenjem, risanjem ali pri=
krojevanjem našle pravo obliko; najprej seveda uporab=
ljajo za prikrojevanje papir in šele potem blago samo.
Merjenje in primerjanje naj se vrši na telesu, zato naj
izdelujejo v višjih razredih le take predmete, ki jih učenke
same potrebujejo. Pomagajo si seveda tudi s krojnimi
vzorci, ki jih po potrebi povečujejo ali pa zmanjšujejo.
Težje stvari naj učenke prej vadijo na posebnih odrez=
kih, in ko učiteljica vidi, da že obvladajo tudi tehnične
težkoče, naj šele dovoli nadaljevanje dela na predmetu
samem. Pri tem lahko pomagajo spretnejše učenke manj
spretnim. Praviloma se sme istočasno učiti le po en
predmet, s čimer pa še ni rečeno, da bi n. pr. morale
vedno vse učenke isti predmet izdelovati istočasno v
enaki velikosti; to že zaradi tega ni mogoče, ker niso
vse deklice enako stare in enako spretne. Spretnejše iz=
delajo posamezne predmete prej kot druge, zato se jim
mora pač dovoliti, da izdelujejo kaj drugega, a pri tem
ne smejo odtegovati učiteljice onim učenkam, ki jo po=
trebujejo pri izdelavi še ne dovršene naloge.

Kakor pri vseh predmetih, tako so tudi pri dekliš=
kih ročnih delih učila neobhodno potrebna. Učiteljica
ravno z učili veliko prihrani na času. Kot učila ji služijo
že izgotovljena dela v naravni velikosti, ki so še
najboljši učni pripomoček. Pomaga si pa tudi z učili,
ki so narejena v povečanem ali pa zmanjšanem merilu
za posamezne dele in izgotovljena iz papirja. Za vaje v

12 «

merah so najboljši objekt učenke same. Za poučevanje
in ponazorovanje šivnih vbodov se dobe šivni okviri na
posebnem stojalu, ki se postavi pred vse učenke. Za spo=
znavanje materialij naj bi si zbrala učiteljica ženskih
ročnih del posebno zbirko, da bi ji bilo mogoče sezna=
niti učenke z različno vrednostjo materiala, kar je veli=
kega ekonomskega pomena za poznejše praktično živ=
Ijenje učenk; ni vseeno, kakšno blago si bodo nabavljale
kot bodoče gospodinje.

Se nekaj drugega bi bilo potrebno pri poučevanju
ženskih ročnih del. — Kakor so za pouk v risanju neob=
hodno potrebne posebne sobe, risalnice, tako so potrebne
tudi za pouk v dekliških ročnih delih posebne delavnice
s primerno opremo, kakor z mizami, s stoli ter omarami
za učila in za spravljanje predmetov, ki jih učenke iz=
delujejo v šoli. Podrobno tega ne bom utemeljeval, le
spomnim naj, kako naše gospodinje navadno uporabljajo
vso mizo, kadar kaj urezujejo. Delati moramo dalje vsi
na to, da bodo dobile naše učiteljice ženskih ročnih del
dovolj šivalnih strojev v šole. En sam stroj je za zadnjo
enorazrednico premalo! Prav bi bilo, da bi na vsake štiri
učenke prišel že po en šivalni stroj. Kadar bomo to do=
segli, bomo šele na višku v tem pogledu.

18. Deška ročna dela.

Ideja deških ročnih del je že stara; kot predmet pa
se poučujejo v osnovni šoli šele v najnovejšem času.
Na kakšnih razlogih pa sloni uvedba tega predmeta v
osnovno šolo?

Učenci, ki do 14. leta starosti ne primejo za nobeno
ročno delo, izgube zanj sploh vse veselje, da, ročno delo
se jim zdi nekaj ponižujočega, manj vrednega! To je
veliko zlo, ki odteguje rokodelskim poklicem, obrtu in
industriji, pa tudi kmetijstvu delovne moči, kar je v
veliko škodo vsakega naroda, posebno še v sedanjih
časih medsebojnih konkurenčnih bojev, v katerih ne bo
zmagala le duševna inteligenca, ampak tudi tehnična, ročna

129

spretnost, s katero se pretežni odstotek ljudstva bavi
in preživlja. Mladini, pri kateri do 14. leta ni poskrbljeno
za nobeno ročno spretnost, otope polagoma najfinejši
organi tipnega in mišičnega čuta, o čemer priča učenje
klavirja, ako se začne šele v tej pozni dobi. To bo
menda tudi vzrok, da se starejši ljudje ne morejo tako
hitro in s tisto spretnostjo naučiti strojepisja kakor
mladi. Nevarnost, da otopi v mladini čut, smisel in ve*
selje do dela, je pa posebno velika po mestih. Tu starši
nimajo prilike, da bi gojili v učencih že prirojeni nagon
do dela, zato pa je neobhodna potreba, da odpomore
temu nedostatku šola. Na kmetih res ni toliko te potrebe,
vendar pa je tudi tu potrebna reforma, ker so podežel*
ske šole organizirane in usmerjene prav kakor v mestih.
Sole po kmetih so prav za prav samo kopije mestnih;
kopije pa so, kakor znano, vedno slabše od originalov.
Pouk v deških ročnih delih je po deželi tudi zato po*
treben, da bo kmet sam dobil veselje in smisel za ročna
dela ter da ne bo za vsako malenkost iskal obrtnikov;
tako se bo obvaroval nepotrebnih izdatkov za nabavo
in popravo navadnega kmetskega orodja. Poleg praktične
vrednosti, ki jo nudi pouk v deških ročnih delih, vidimo
v njem veliko vzgojno vrednost; kajti učenci, ki se po*
primejo ročnih del, se ne bodo udali pohajkovanju, le*
nobi in pohujšanju, ki bi mu sicer lahko podlegli.
Posebno koristno je ročno delo za raztresene in površne
učence, ki jih je mogoče vzgojiti k duševni zbranosti
samo z ročnim delom. Končno naj še omenim, da telesno
delo v vsakem oziru pospešuje telesno zdravje in tudi
duševno razpoloženje, kar oboje ugodno vpliva na du=
ševni in telesni razvoj.

Daši so deška ročna dela tudi pri nas uvedena kot
poseben predmet, ni skoraj še nikjer potrebnih predpo*
gojev; zato ni prav nič čudno, ako jim je učiteljstvo v
veliki večini še nasprotno, zlasti po kmetih. Prvi pred*
pogoj za ta pouk je kakor "za vse ostale predmete izobra*
ženo učiteljstvo. Pri nas takega učiteljstva z izjemo neka*
terih samoukov še nimamo. Dilentantizem pa nikakor

«

130

ni za šolo, zato ga kot škodljivega odklanjamo. Najprej
je treba izobraziti učiteljstvo za deška ročna dela, potem
bo šele mogoče govoriti o teb delib kot posebnem pred*
metu. Drugi predpogoj pa so delavnice, opremljene s
potrebnim orodjem in v zadostnem številu. Na sedanjih
šolskib klopeh vendar ne moremo in ne smemo oblati,
žagati, piliti i. t. d. Tretji predpogoj je, da se ne zahteva
od učiteljev več, kot v resnici zmorejo in znajo. Ako
se je ta ali oni učitelj izučil n. pr. pletarstva, tedaj naj
poučuje pletarstvo, kdor se je izučil kartonaže, naj uči
kartonažo. Učitelju pa, ki ni imel prilike se naučiti tega
ali onega, naj se dovoli, da bo ure, določene za deška
ročna dela, uporabljal za kaj takega, kar ga veseli in kar
bo ta predmet primerno nadomeščalo. Četrti predpogoj za
uspešen pouk v deških ročnih delih je, da se ozira na raz*
ličnost zahtev in razmer tako mestnih kakor podeželskih
šol. Kakor je že prodrlo vsaj deloma načelo praktičnega
pouka za ženska ročna dela, tako naj prodre tudi za
deška. Dokler pa nimamo zanje točnega učnega načrta,
lahko te ure uporabljamo za izdelovanje vsega, kar po=
trebujemo pri pouku v ostalih predmetih, n. pr. različnih
učil in poskusnih aparatov za geometrijo, zemljepis in
prirodoslovje (geometrična telesa, reliefi, fizikalni apa¬
rati). Vsem pa more biti, vsaj do neke mere, skupno
vrtnarstvo, ki sicer ni ročno, pač pa telesno delo prav
velikega etičnega' pomena. Zavedajmo se, da mora tudi
pri deških ročnih delih vladati duh. Najspretnejša roka
ne pomeni nič brez duševnosti. Kdor pa ima duha, temu
tudi roka ne bo odrekla (Barth).

, d.

131

Viri.

Pri sestavi te knjige sem se v pretežni večini na=
slanjal na knjige:

1. Johann Joseph und Leonhard Habrich, Der Volks=
schulunterricht. Handbuch der allgemeinen Unterrichts=
lehre und der Methodik der einzelnen Lehrfacher der
Volksschule, 1. zvezek, dalje 2. zvezek istih avtorjev:
Allgemeine Unterrichtslehre zur Seelen= und Denklehre.
Izšli sta v Herderjevi založbi v Freiburgu (Breisgau)
1917 in 1926.

2. Ernest Roloff, Lexikon der Padagogik. 1913. Izšel
je v isti založbi in v istem kraju, kakor zgornji dve.

3. Franz Weigl, Wesen und Gestaltung der Arbeits=
scbule. Izšla v Paderbornu leta 1925. v zalogi Schoningh.

Rabil sem še nekatere druge vire, ki sem jih ome=
njal sproti v tekstu.

Med tiskom Se je vrinilo nekaj neljubih pomoti ki
naj jih čitatelj blagovoli sam popraviti, tako n. pr. naj
se glasi na str. 10 pedagogike (ne: pedogogike), blage
dušne (ne: blagodušne); na str. 14 morejo (ne: morajo),
Misli (ne: Mislil); na str. 32 spremembo (ne: ispre*
membo); na str. 120 č) [ne: c)j, in še nekaj manjših.





NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA