478 Kmetijstvo. Živinozdravske črtice. Pod tem naslovom bodemo priobčevali kratke popise o živinskih boleznih, posebno kugah, in učili, kakšna naj bo prva moč pri nezgodah domače živine. Svarili bodemo pred raznimi vražami in odkrivali sleparije ma-začev in mešetarjev. Povedali bodemo, kako da naj se uredi živinozdravništvo, poročali, kako naj se naši kmetje zavarujejo proti živinskim boleznim in nesrečam pri reji živine. Varovali se bodemo vedno pretiravanja, vedoč, da to največ škoduje dobri stvari. — Posebno skrb bodemo obračali na to, da izpozna slovenski gospodar, da tudi pri živinoreji ne velja več vse to, kar je zadostovalo pred petdesetimi leti. Kmet naj uvidi, da mu napredek ne prizadeva zgolj sitnosti in stroškov, ampak da mu prinaša tudi gmotni dobiček: Kar se je obneslo drugodi, zakaj bi isto tudi pri nas ne koristilo, ako se prikroji našim razmeram. Ločili bodemo celo snov v poglavja. Najumestnejše se nam zdi, pred vsem nekaj omeniti o zgodovini živino-zdravništva, da čitatelji izpoznajo, kako lepo je bila razvita ta veda v starem veku in kako globoko jo je pahnil srednji vek. Povedali bodemo marsikaj važnega o kužnih boleznih, posebno onih, ki žugajo tudi človeškemu zdravju, in o škodi, ki jo povzročajo kmetovalcu. Jedno poglavje bodemo posvetili cesarskim napalam in živinski kupčiji, ker v tem oziru vlada še velika nevednost v našem ljudstvu. Pri kugah se bodemo največ ozirali na gospodarsko škodo in učili, kako naj tudi kmet sam pomaga da se kuga hitro zatre. — Živinozdravniških, poljudno pisanih knjig nam ne manjka. Toda starejše ne zadostujejo več, in le »Živinozdravništvo" spisal Simon Strupi, lahko toplo priporočamo. Zadostiti hočemo v prvi vrsti domačim potrebam, in zato ne bi bilo napačno, če bi kmet sam povedal, kje potrebuje poduka in pomoči. Vsake stvari, ki se tiče živine, bolne in zdrave, se moremo dotakniti. Prosto pisani članki o živinskih boleznih so pri nas posebno potrebni. Naš kranjski kmet je navezan nase in na roazače. Živinozdravniški pomočniki, ki so se učili kdaj v Ljubljani, zadostujejo samo za prvo pomoč. Kranjska ima le 12 cesarskih in 2 mestna živinozdravnika, katerim skoro nič časa za zdravljenje ne ostaja. Potovalnih učiteljev za živinske bolezni, kakeršne imajo sosedne dežele, Kranjci nimamo. Še celo kopitnih bolezni in meso-gledstva v Ljubljani ne podučuje diplomirani živino-zdravnik. Upajmo, da se v kratkem obrne na bolje! I. Zgodovina. Zdravljenje živinskih bolezni je gotovo tako stara, kakor človeški rod; vsaj prvi ljudje so bili pastirji in so klali svojo drobnico za žgavni dar. Prvi pisani spomenik sega do okoli 3000 let pred Kristovim rojstvom. Našli so namreč v Egiptu kamnito ploščo, na kateri je izsekan živinozdravnik, ko zdravi črnega bika Opisa, katerega so Egipčani po božje častili. Nekaj zdravil, na primer vdihavanja pri nahodu, ki jih še dandanes rabimo, je bilo že v Egiptu v navadi. Mozes, katerega so odgojili egiptovski duhovniki, je vporabil to, česar se je naučil o živinskih boleznih v Egiptu, doma, ko je delal postave za izvoljeno ljudstvo. On je vpeljal pri Izraelcih ogledovanje mesa, katero je bilo v Egiptu predpisano. Za nadaljni razvoj živinozdravništva so skrbeli judovski duhovniki Pred daritvijo so pregledali živino, če je zdrava ali bolna. S krvjo darovane živali so poškropili oltar, maščobo, led- 479 vice, glavo in drob so zažgali, meso pa je povžila duhovnikova družina. Delili so živali v čiste in nečiste; zadnjih niso smeli vživati. K čistim živalim so šteli: govedo, ovco, kozo, bivola, jelena, srno in ribe, ki imajo plavute in luskine. Za nečiste so imeli: konja, osla, prašiča domačega in divjega zajca itd. Nečisto jim je bilo tudi meso bolne in poginole živine. Pozneje so vpeljali takozvano „šahtanje", ki je menda pravo trpinčenje živine in zato po nekaterih državah prepovedano. Pravi žld ne bo jedel živine, ki je klana na naš način. Meso dele še dandanes židje v „košera, to je čisto, in „trajfe", nečisto Nahajajo se v sv. pismu predpisi glede živinske kupčije in kužnih bolezni, katerih zaradi nesnage niso nikoli mogli do dobrega zatreti. Posebno veliko so jim dale opraviti garje. — O živinskih boleznih so pisali tudi stari grški in rimski modrijani. Prvi živinozdravnik je bil neki Malamp, ki je zdravil kozjo božjast z belim telohom; tudi kri je že puščal Ljudi in živino ob jednem je zdravil Eskulap, v čemur ga posnemajo naši mazači pa tudi gospodje s krogljicami. Zapustil je štiri hčere, ki so vodile bolnišnice svojega očeta. — Najimenitnejša mej njimi je Higi-jena, po našem bi jej rekli „zdrava". Učila je menda higi-jeno, to je nauk, kako se telo zdravo ohrani, Tako govori grška pravljica. Prvi, ki je pisal zdravniške knjige, je bil Hipokrat, ki se imenuje oče zdravništva, in je živel okoli 400 let pred Kristovim rojstvom. Skušal se je natanko podučiti, kako je vstvarjeno živalsko telo, in ker je bilo prepovedano odpirati in razkosavati mrliče, se je vadil na zaklani živini. Njegov nauk uči, da sestoji živo telo iz ognja, vode, zraka in zemlje, če toplota v telesu preneha, nastopi smrt. Možgani, najvažnejši del človeškega telesa, so mu le žleza ali goba, ki pije s hrbteničnim mozgom mokroto po telesu, katera pri nahodu teče iz možgan skozi nos. Ko bodemo govorili o naših vraž polnih mazačih, bodemo navedli tudi nekaj prav smešno-modrih misli, s katerimi razkazujejo ti „dohtarji od na-turett svojo učenost babjevernemu ljudstvu. Hipokrat je ločil tekočine v telesu v kri, slino, rmeni in črni žolč; da se zmešajo, nastane po njem bolezen. Bolezen naj se deli v tri dele: prvi je surov, v drugem se prične po telesu kuhati, (ko nastane groznica) in tretji je kritičen, ki odloči, ali bode telo ozdravelo ali pa bode nastopila smrt celega telesa ali bolnega dela. — Njegovi nazori so dandanes večinoma pokopani, bolje pa je opisaval bolezni. >^ Aristotel, največji naravoslovec starega veka, je primerjal dele človeškega telesa z živalskimi, znamenja človeškega življenja z živalskimi. — Na oplodenih kurjih jajcih se je učil, kako iz jajčka mladič razvija posamezne ude do svojega rojstva. Po3ebno ga je zanimalo srčno bitje, dihanje, premikanje in razni čuti. — Kar je pisal o prebavljanju. še danes lahko podpišemo. — Manje srečen pa je bil v boleznih ; gotovo ni imel dovolj prilike, da bi bolno živino opazoval. Največ nam je napisal o konjskih boleznih; prav dobro misli o koliki (grizenju), slabše piše o tišfalki in smrklju. — Pa tndi kugo v gobcu in na parkljih, pljučno kugo, vranični prisad, prašičjo kugo, svinjske ikre in pasjo steklino precej obširno omenja.