Književna poročila.                                                       117
III.
Domači zdravnik po naukih in izkušnjah župnika Kneippa. Za vsakdanje potrebe našega ljudstva sestavil Valentin Podgorc, duhovnik krške škojije.   Izdala  in  založila   družba  sv. Mohorja. —  Celovec 1892 —
str. ijo. 8°. —
Tako je naslovljena knjiga, katere smo nekamo radovedni pričakovali sosebno zdravniki; zakaj poleg Hufelandove makrobiotike, katero je v slovenski prestavi priredil dr. M. Prelog, in »Domačega zdravnika« župnika Volčiča, ki ga je pred kakimi 20 leti izdala družba sv. Mohorja, nismo Slovenci imeli doslej dela podobne vsebine. Le-ta knjiga je vsekakor važen pojav v našem slovstvu — v malone 60.000 iztiskih roma v vse slovenske pokrajine — in izvestno jo bodo kar najzaupneje prebirali vsi slojevi našega ukaželjnega naroda; vredna je torej, da izpregovorimo o nji nekoliko  obširneje.
Pisatelj sam pravi v predgovoru, da je njega delo le »preprost, skrčen prevod ali posnetek« dvojice Kneippovih knjig. Pred sabo ji imamo v nastopnih izdajah: Meine Wasserkur, durch mehr als 35 Jahre erprobt und geschrieben zur Heilung der Krankheiten und Erhaltung der Gesundheit. 35. Auflage, 1892, str. 376. 8°, in »So solit ihr leben«, Winke und Rathschlage ftir Gesunde und Kranke zu einer einfachen und verntinftigen Lebensweise und einer naturgemassen Heilmethode — 4. Aufl., 1889, str. 364. 8°. Kempten (Bavarsko).   Verlag der Josef Koselschen Buchhandlung.
Bodi nam dovoljeno, da se iz prva nekoliko bavimo z župnikom Kneippom samim in njega zdravilno metodo.
Dandanes imamo brez števila zdravilnih sistemov ali načinov zdravljenja, in skoro vsako leto se jim pridruži še kakšen nov sistem. Iz tega lo-giški sklepamo, da šolska ali znanstvena medicina popolnoma ne ustreza svoji zvrhi. Zakaj poleg medicine, kakor se uči na vseučiliščih, imamo danes homojopatijo, elektrohomojopatijo, hidropatijo, magnetizem, vegetarijanizem, baumscheidtizem, jagerijanizem, zdravstveno gimnastiko, masažo i. t. d., i. t. d. O skrivnostnih in čudotvornih zdravilih, ki se češče negoli kdaj naznanjajo po časnikih, nečemo niti govoriti.
Kako naj si tolmačimo to zmešnjavo? Najprej je gotovo krivo de-našnje slabo socijalno razmerje. Vzpričo škrofuloze, angleške in luctiške bolezni, vzpričo alkoholizma hira in gine naš organizem čim dalje bolj. V neprestanem strastnem boji za obstanek slabeva denašnja generacija na živcih. Italijanski učenjak nazivlje po vsi pravici sedanje stoletje — nervoznim.
Naši pradedje so imeli dosti krepkejšo konstitucijo in so svoječasne bolezni preboleli s pomočjo domačih in lekarniških zdravil ali pa tudi — brez njih.
n8
Književna poročila.
No, denašnji rod ali že hira od mladih let ali pa je vsaj podedoval to ali ono konstitucijonalno hibo, kateri dostikrat ni moči več najti vzroka; krpati mora torej neprestano, da si vzdržava ubogi život, in ako ta krpa ne drži, izkuša krpucati drugače — prehaja torej od metode do metode.
Vsak zdravilni način se ponaša s svojimi uspehi —¦ umevno, inače bi moral skoro prenehati, inače bi vera bolnikov do njega skoro opešala. Kdor se pa natančneje in globlje bavi s tem vprašanjem, kmalu mu je jasno, da je nekaj drugega provzročilo te uspehe nego dotična zdravilna metoda, ki čestokrat nima prav nič posla ž njimi.1) To je — zdravilna moč prirode, to je teženje in boj organizma za svoj obstanek. Ta moč, to teženje provzroča, da se celi zlomljena kost (sevčda, ako sta bili zlomljeni končini pravilno zravnani); prav tista skrbi pri vročinskih boleznih, v katerih ogromno nakopičena telesna toplina preti uničiti življenje, da nastane silen pot, ki izžene čezmerno toplino ter zajedno izloči iz krvi one otrovne in kužne snovi,  ki so bile vzrok dotični   bolezni.
Brez dvojbe torej organizem utegne ozdraveti, ne da bi potreboval direktne zdravilne pomoči; zakaj zdravnik sam ne more izhajati brez zdravilne moči prirodne; on jo le podpira v nje teženji in borbi. »Zdravnik bodi pomočnik, ne pa učitelj prirodi.« Da jo pa more izdatno podpirati, mora najprej spoznati bistvo dotične bolezni; temu pa je treba mnogo  in temeljitih   teoretiških in  praktiških študij.
Značilno je, da so bili večinoma lajiki, ki so ustanovili kako novo zdravilno metodo. Ne da se sicer tajiti, in zgodovinska resnica je, da so dostikrat lajiki provzročili popoln preobrat v načelnih nazorih. Mogoče, da imajo lajiki bolj nepristransko in neomejeno oko za nedostatke na kateremkoli znanstvenem polji nego strokovnjaki sami — navadno je vzrok le srečen slučaj — res je pa tudi, da donašajo mnogo napačnega in malo vrednega) kar je treba pozneje odpraviti z velikim   trudom.
Tudi župnik Kneipp je lajik (sit senia verbo !) na polji znanstvene medicine. Njega zdravilna metoda, njega nazori o bolezni in zdravljenji so v celoti malone tisti, katere zastopa tako zvano prirodno zdravilstvo (Naturheilkunde) že nad pet desetletij. Pristaši te metode trdijo v kratkih potezah t6-le:
Že zdrav organizem naš je pravi čudotvor. Pojem zdravja je sicer težko določiti; ako pa vidimo, da so raznovrstni pojavi življenja pri zdravem organizmu samo zavisni od preprostih pogojev, kakor so n. pr. primerna hrana,  čisti zrak,  prava  razdelitev dela in počitka i. t. d.,  čuditi se moramo,
*) »Post hoc, ergo propter hoc«, na to sofizmo se večinoma opira slava teh zdravilnih metod. Zal,  da ta slava ne traja dolgo,
Književna poročila.                                                       119
da se človeško zdravje ne moti češče nego po navadi. To močenje zdravja nazivljemo bolezen. Pojavi bolezni niso nič več in nič menj čudni nego pojavi zdravja; bolezni torej ni smeti zmatrati kot nekaj tujega ali sovražnega našemu životu (kakor se je v obče mislilo in se še bode). Ne gre" torej, da proti njim uporabljamo kirurgiški nož ali strupena zdravila; treba je samo, da poiščemo njih prave vzroke, in sicer. v močenji življenskih pogojev. Ako se ti pogoji ugodno uravnajo, prestane tudi bolezen. Bolezni so torej le izraz abnormalnih pogojev življenja. Pojav bolezni izraža torej teženje organizma po zdravji. To teženje podpirati bodi naloga zdravnikova. Podpiraj je z jasnimi, nikoli pa z dvojbenimi pomočki, zlasti pa odločno zametaj slčharn pomoček, ki škodi zdravemu telesu, n. pr. strupena zdravila, morfin, atropin i. t. d. Zakaj, kar je na kvar že zdravemu telesu, to nikoli ne more hasniti bolnemu.
Najjasnejši in najvplivnejši pomoček zdravljenja po Kneippovem sistemu je voda. Voda, zlasti sveža zmrzla voda, ta mu je prava panaceja, zdravilo »par excellencec<. Ostala zdravila: tinkture, čaji, prahovi in olja, ki jih našteva v svoji domači lekarni, vsa so bolj postranska in menj tehtovita. Z vodo se mora  ozdraviti  vsaka   bolezen.  —
Pisatelj »Domačega zdravnika« prispodablja v svojem navdušenji župnika Kneippa Kolumbu v znani pripovedki z jajcem in ga imenuje »pravega moža, ki je po toliko tisoč leti prvi stvar z jasnim umom spoznal ter svojo izkušnjo brezsebično objavil človeškemu rodu.« Ta panegirik se mi vender zdi nekoliko pretiran. Sistem zdravljenja z vodo je bil v bistvenih potezah izdelan pred petdesetimi leti. Prvenstvo in inicijativa v vodozdravstvu gre" drugemu mčžu.
Bilo je v četrtem desetletji našega veka, ko se je raznesla novica o novem načinu zdravljenja po vsi Evropi. Preprost kmet v avstrijski Sleziji, po imeni Priessnitz, začel je zdraviti z mrzlo vodo. Uporabljal je vodo pri vneticah, vročinskih boleznih i. t. d. ter dosegel velike uspehe. Priessnitzova slava je bila svoje dni prav tolika kakor danes slava Kneippova. Priessnitz je prvi ovrgel stari predsodek, stri urojeno nam bojazen pred mrzlo vodo. Ne da se tajiti, da je Priessnitz s svojim zdravljenjem provzročil preobrat v medicinski znanosti, tolik prevrat, kakor ga Kneipp s svojim sistemom po naših mislih nikdar ne bode. Kdo danes ne pozna Priessnitzovih obkladkov ? Gotovo je, da se moramo zahvaliti njega vplivu, ako dandanes bolnike v vročinskih boleznih lečimo z mrzlimi obkladki, ovitki in kopeljmi, ako jim dajemo   piti   mrzle vode,   ako jim zračimo   sobe s svežim    zrakom.
(Konec prihodnjič.)
Dr. Jožef Rakez.
l82
Književna poročila.
Književna poročila.
in.
Domači zdravnik po naukih in izkušnjah župnika Kiieippa. Za vsakdanje potrebe našega ljudstva sestavil Valentin Podgorc, duhovnik krške škofije.   Izdala  in  založila   družba  sv. Mohorja. —  Celovec i8p2  —
str. i J o. 8°. — (Konec.)
Priessnitzovo zdravljenje je podlaga prirodnemu zdravilstvu. Po več krajih so njega pristaši ustanovili tako zvana prirodna zdravilišča. V Avstriji imamo poleg starega Priessnitzovega zavoda Grafenberga v Sleziji že delj časa zdravilišči na Bledu in v Radegundu pri Gradci.
Tudi zdravniki so se poprijeli Priessnitzovih nazorov. Prvi je bil nekov dr. Jurij Hahn. Njega knjižico o vodozdravstvu je izdal znani Hufeland po njegovi smrti. In prav ta knjiga je prišla v roke tacasnemu bolnemu dijaku Kneippu, ki se je ozdravil po nje naukih —¦ na tej podlagi si je potem osnoval svoj  sistem.
Evo vam kratke  črtice Kneippovega   zdravljenja!
Kneipp zdravi vselej celega človeka, ne sam6 bolnih udov. Vodo treba rabiti prav rahlo in polagoma, zlasti pri oslabelih ljudeh. Posebnost Kneippova pa je, da si bolnik pri tem zdravljenji ne sme obrisati života. Da se potem zopet ogreje in posuši, mora se ali izprehajati ali pa iti v posteljo.
Zdravljenje z vodo ima trojen namen, prvič očistiti telo onih otrovnih snovij, ki so se vzpričo bolezni nabrale v životu ter krožijo v krvi, drugič izboljšati in zjednačiti krvni obtok zlasti v koži in naptfsled okrepiti in utrditi vse  telo.
Navedimo vsaj jeden  primer.
Pri vročinskih opriščnih boleznih, n. pr. pri skrlatici, nam kažo vsi pojavi, da krožijo v krvi otrovne snovi, katere treba čim prej izgnati. Dokler je bolezen v pričetku, leži bolnik v vročini in je jako nemiren; koža mu je suha in vroča. Kakor hitro se koža oprišči, umiri se bolnik in naposled zaspi. Treba je torej prirodo podpirati, da se segreta kri čim prej nabere v koži ter ondu v oprišči izpoti svoje bolezenske snovi. To se doseže z vlažnimi ovitki in obkladki — kopelji in umivanja pa nadalje okrep-čujejo kožo in vse telo.
V kirurgiji zastopa Kneipp skrajno-konservativno stranko. Najbolj se straši noža. "Vse rane, tvore, vnčtice i. t. d. leči z vlažnimi ovitki in obkladki. Takisto neče ničesar vedeti o bakterijah in bacilih — torej  tudi ne
Književna poročila.                                                       183
o antiseptiških   ali   razkužilnih   pomočkih, tej  največji   pridobitvi   moderne kirurgije.  Mrzla voda mu je najboljše razkužilo.
Nasprotje med nazori Kneippovimi in znanstveno medicino je bistveno, načelno. Kaj je zdravje, kaj je bolezen? Kdo pozna natančno določenih mej med njima ?
Pristaši prirodnega zdravilstva trdč, kakor smo že omenili, da sta bolezen in zdravje bistveno jedno in tisto, pojava tistega življenskega procesa -— zdravje je, rekel bi, pozitivna, bolezen negativna stran —¦ zdravje je življenje, ki nameni ohraniti organizem, bolezen je življenje, ki ga kani izpod-kopati in porušiti.
Znanstvena medicina pa pravi: Bolezen je nekaj nasprotnega normalnemu življenju, sovražnica je, ki se je od zunaj sem utihotapila v naš organizem, sovražnica, ki hoče ondu živeti ob njega troških ter ga preti uničiti ali pa ga res ugonobi. Te svoje nazore je znanstvena medicina v najnovejšem času sijajno podkrepila in podprla, ker je jasno dokazala, da so one brezkončno drobne glivice, bakterije imenovane, ki se nahajajo v bolnem organizmu, res vzrok dotični bolezni — da se niso stoprav zaradi bolezni naselile v že bolnem telesi.
Ne pristaje nam soditi na tem mestu, katera stranka trdi pravo; zbok tega se tudi ne bodemo spuščali v natančnejšo kritiko Kneippovega zdravljenja. Zakaj prvič spoštujemo vsakogar prepričanje, drugič se je nam razprava itak že preširoko razpletla, in naposled nečemo, da bi se nam morebiti podtikavali sebični nameni, kakor se baš sedaj cesto godi med Slovenci. Prav radi tega tudi ondukaj nismo hoteli navesti one rezke sodbe in obsodbe, katero je o Kneippovem zdravljenji nedavno izpregovoril sloveč zastopnik znanstvene medicine. Prihodnji čas ga bode sodil z bolj nepristranskim očesom. Nalik vetru, ki razpihava pleve in opušča zrno, ohranila nam bode bodočnost, kar je dobrega na njem.
Čitajoč Kneippovi knjigi, pogoltnili smo z mirno dušo marsikatero pikro besedo, naperjeno proti zdravniškemu stanu. Zdravniška znanost danes iz lahka ponosno stopa v vrsti svojih sestra in ni se ji bati primere s katerokoli družico. Toda kakor v vsaki drugi znanosti, takisto so tudi v medicini človeškemu spoznavanju stavljene meje\ Znano pa je že iz navadnega življenja, da v medicini skoraj vsakdo hoče imeti veljavno besedo, da o nji izreka mogočne sodbe in obsodbe ter o vsaki priliki strelja trpke pušice-zabavljice na ubogega zdravnika — prav tisti pa srdito zavrača vsakogar, kdor se brez kompetencije vtika v posle njegovega stanii. V medicini pa je vsakdo kompetenten. Izrek: Le čevlje sodi naj kopitar — velja za vse znanosti,  samo za medicino ne.
i84
Književna poročila.
Kaj si hočemo? Zdravnik se bori dan za dnevom in žal, dostikrat brezuspešno s kruto sovražnico, kateri moramo prej ali slej vsi smrtniki ukloniti vrat. Dan za dnevom dokazuje ljudstvu nepopolnost našega spoznavanja in znanja, onemoglost človeške znanosti sploh nasproti neizprosni usodi. V najožji dotiki z ljudstvom, mora biti tudi najbližji predmet njih šal in dovtipov. Saj se med lajiki medicinska znanost meri z napačnim merilom; zdravnikom  se stavljajo zahtevanja  in naloge,  katerih ni moči zvršiti.
Vender tudi inače je danes medicina že prepopularna; iz lahka trdimo, da je ni popularnejše znanosti od nje. In temu so krivi večinoma zdravniki sami. V kateremsibodi časniku, tudi politiškem, čitamo danes razprave zdravoslovne vsebine, ki vplivajo dostikrat naravnost škodljivo. Kdo se ne spominja one razburjenosti, ki je zavladala med bolnim svetom, ko so časniki raztrobili velikanske uspehe, ki jih je baje provzročil Kochov »tuber-kulin« ! Kako hitro so bile uničene nadeje bolnikov, kar tolpoma prišedših v stolno mesto Nemčije! Duševno iznenadejanje, združeno s telesnim naporom na   vožnji,   gotovo   ni   kaj   dobrodejno vplivalo na itak potrtega bolnika.
Sploh je o popularnih zdravstvenih spisih in knjigah naša sodba taka: Ako se v njih razkladajo splošno - veljavna zdravoslovna pravila, kako" si ohraniti zdravje in se varovati raznih boleznij, ako se ondu uči spoznavanje boleznij, njih pravih virov in vzrokov, tedaj so gotovo velike koristi — iz lahka pa take knjige (najsi bodo spisane z najboljšim namenom) tudi neizmerno škodujejo, ako se v njih lajikom nasvetujejo in izročajo zdravila in pomočki, ki jih le spreten zdravnik utegne rabiti uspešno — v rokah lajikov pa so taka zdravila vedno — meč brušen na obe strani.
Vrnimo se sedaj k slovenskemu prevodu ali bolje posnetku, k »Domačemu zdravniku«. Priznati moramo, da je pisatelj s prav srečno roko izcrpil in izbral gradivo iz nemških izvirnikov in ga v lepem, lahko umevnem jeziku podal slovenskemu občinstvu.
Knjiga je razdeljena na štiri oddelke. V prvem delu se razpravljajo splošna higijeniška pravila, <kako si ohraniti zdravje, nasveti o stanovanji, jedi in pijači i. t. d. Kar je ondu rečeno, podpišemo tudi mi z majhnimi izjemami; prav lep6 in poučno je pisan tudi dodatek na konci knjige z*" naslovom: »Nauk za stariše*. Sploh preveja te sestavke duh živega prepričanja in neka dobrodejna nravna resnoba, ki bode izvestno mogočno vplivala na vsakega čitatelja. — Najmenj zadovoljni smo pač s četrtim, najobsežnejšim oddelkom. Ondu se naštevajo »lep6 po vrsti, kakor so hiše v Trsti*, razne bolezni; vsaki je pridejan navod, kak6 jo je lečiti. Povedali smo že, kako sodimo o popularnih spisih te vrste. Imamo pa še druge, važnejše pomisleke. Ne oziraje se na zdravilno vrednost Knei p p ovih
Književna poročila.
185
nasvetov, mora vender vsakdo prej spoznati bolezen sdmo, p redno jo hoče leči t i. Spoznavanje boleznij je najimenitnejši del medicinske znanosti, in še vedno je veljavna stara prislovica: »Qui bene diagnoscit, bene medebitur.« Toda čemur se človek ni učil, tega mu ni moči znati. Slovenec je sicer bistra glava; vender nam je težko verjeti, da bode preprost kmet takoj spoznal katerosibodi bolezen, odprl knjigo ter si ondu poiskal pomoči. Ako bi to veljalo, moral bi oni, ki hrani doma naučni slovnik, biti največji učenjak, in lastnik »Dom. Zdravnika«, bi moral biti sam najizvrstnejši zdravnik. Po naših mislih je torej ta oddelek knjige precej dvojbene vrednosti. Prav iz srca nam je govoril nepoznati ocenjevalec v »Domu in Svetu« leta 1892. str. 570., ki pravi, »naj rabimo knjigo previdno,« zakaj, »kar se sme rabiti brez strahu — po navodu zdravnikovem ali pod nadzorovanjem izkušenega človeka, to bi utegnilo neprevidnemu neizkušencu biti v veliko  škodo.«- —
Naj se ne uresniči naša bojazen, da se je s to knjigo narodu našemu podaril kamen — namesto kruha !
Končno še nekaj opazek o jeziku. Pisatelj (koroški duhovnik) rabi nekatere izraze, ki so le pri koroških Slovencih v navadi; toda to so malenkosti, ki knjigi gotovo ne bodo mnogo na kvaro. — Pri izberi izrazov za posamične bolezni je uporabljal pisatelj Bartlov slovar. Zdi se nam, da teh izrazov ni izbral s posebno srečno roko. Sicer je B. slovar v medicinskem oziru dokaj nedostaten; saj še nimamo nikakeršne zdravstvene terminologije, sestavljene po veščaku, ako izvzamemo spis, ki ga je pred dvema letoma g. dr. Zupanec objavil v »Slov. Pravniku« ; le-ta pa obseza samč sodnozdravniško prakso. Toda pisatelj »Dom. Zdravnika« je izbral namesto najnavadnejših izrazov take, ki stoje" v slovarji na drugem in tretjem mestu in se le jako malokdaj čujejo v ljudski govorici. Navadimo samo nekaj primerov. Za »Gelbsucht« ima »žoltenica« namesto navadne »zlatenica« ; za »Epilepsie, Fallsucht« »padarica«, namesto »božjast f. ali božje, n.« ; za »Rot lauf« »sena« f., namesto »ušen ali sen« m.; za »Gelenksrheumatismus« »udobolje« ali »sklepna skrnina« namesto »lidnica« f. ali »protin« m. Za »Metrorhagie, Blutfluss« rabi »krvotok«, kar mu tudi znači »Blutkreislauf« —  recte   »krvavenje«.
Pisatelj piše »guša« (Kropf) namesto »golša«, zdaj »črevesni katar«, zdaj »črevni katar« (oboje je v slovarji); za »leucoma« rabi »mrena na očesi« namesto »bed« f. ali »bela slepota« — »mrena« je skaljena leča — i. t. d.!)                                                                             Dr. Jožef Rakez.
*) V prvi del tega spisa se je urinila na strani 119. tiskarska pomota. Namesto »Z vodo se mora ozdraviti vsaka bolezen« beri: »Z vodo se more ozdraviti vsaka bolezen«.
186                                                                  Listek.
LISTEK.
Letopis Matice Slovenske za leto 1892. Uredil Anton Bartel. Založila in izdala »Matica Slovenska«. V Ljubljani. Natisnila »Narodna Tiskarna« 1892. str. 304. — Kakor v poslednjih letih prinaša tudi letošnji »Letopis« obilo izbranega gradiva v prijetni izpremembi, takd da čitamo poleg strogo znanstvenih spisov razprave, ki so dostopnejše tudi širšemu občinstvu. Najprej nam podaja g. dr. K. Strekelj pod naslovom »Iz besednega zaklada narodovega« obsežno zbirko takih besed, do malega samo s Primorskega, ki so bile, razven morda kakih deset, dosedaj ali popolnoma neznane ali vsaj ne znane v podanih oblikah, zvezah in pomenih. Skoro pri vsaki besedi je povedano, odkod in kako je nastala; povsod takšna razlaga seveda ni bila možna. Dokaj besed je tako lepih, da so vredne častnega mesta v književni slovenščini; sploh vsa zbirka izborno spopolnjuje znane podatke »Iz potne torbe«, katere je svoje dni v »Letopisu« priobčeval pokojni Erjavec, Iskreno želimo z g. pisateljem, da bi vsi oni razumniki, katerim je dano živeti med narodom, nabirali neznane besede ; potem bodemo namesto 80.000 besed, katere je zbral prof. Pleteršnik, kmalu dosegli okroglo število 100.000 besed! — Kot drugi spis čitamo razpravo »Enklitike v slovenščini« iz peresa g. dr, M. Murka. G. pisatelj je lani obravnaval samo oblikoslovje, letos pa govori o skladnji. in sicer najprej o rabi enklitiških zaimkovih oblik, o pomožnem glagolu sem, biti, o oblikah bodem, bom in drugih glagolih, potem pa o porazstavi enklitiških besed. V uvodu čitamo nekaj zgodovinskih opazk, ki so važne za pravo oceno virov, nekatere naj bodo tu navedene. Pisatelji v 16. stoletji niso marali enklitik, le Krell se drži narodnega govora; za sintaktiške preiskave smemo po takem le tega pisatelja rabiti brezpogojno. Pri Dalmatinu opazujemo v razmerji s Truberjem velik napredek v rabljenji enklitik, ali tudi on še nikakor ne predstavlja one narodne govorice, katero nahajamo pri Krelli. Slovničar 16. stoletja, Bohorič, ne navaja v svojih paradigmah nobenega mi, ti, si, in izmed krajših oblik so mu znane le me, te, se »per apocopen«, mu, ga in le jim »per aphaeresim«. Veuder v primerih siutaktiškega dodatka nahajamo mi in ti. Po pravilni rabi enklitik pa se odlikuje Kastelec. — Vse svoje opazke podpira dr. Murko tukaj in pozneje z mnogimi vzgledi. Glavno pravilo za rabo daljših in krajših zaimkovih oblik bodi to, da se rabijo krajše oblike vselej, če ni posebnih vzrokov za rabo daljših. Daljšim oblikam je namen emfatiško poudarjanje zaimka. Govoreč o pomožnem glagolu sem, biti, pravi dr. Murko: »Če hočemo preiskovati, kedaj se pomožni glagol rabi enklitiški, treba je prav za prav povedati, kedaj nima naglasa. Kot splošno pravilo lehko velja: Pomožni glagol je vselej nenaglašen, ako ni na njem posebnega poudarka.« Kar se tiče glagola bodem, bom, o tem je razpravljal g. pisatelj že laui in dognal, da bom navadno ni enklitiška oblika. Polne oblike so v slovenskem književnem jeziku v poeziji in sosebno v prozi arhajistiške in pridajajo jeziku nekaj emfatiškega in resnobnega; tudi retoriškim namenom služijo prav dobro. V porazstavi enklitiških besed obravnava g. pisatelj tri vprašanja: 1. katero mesto imajo enklitiške oblike, ako stoje" za naglašenimi besedami; 2. katere besede stoje" pred enklitikami kot nositeljice naglasa in 3. kdaj enklitiške oblike niso naslonjene. Vsa razprava je vredna paznega čitanja in izdatnega uvaževanja. — Tretji spis v »Letopisu« je članek »Jošt Josip Turn«. Pisatelj, g. prof. Ivan Steklasa, ki je tudi čitateljem našega lista dobro znan po svojih zgodovinskih razpravah, govori najprej o grofovski rodbini Turn-Valsassina ter pravi, da so po nekem Eriprandu grofje Turni-Valsassina neposredni potomci Karola Velikega. Nato podaja točen zgodovinski   pregled te stare rodbine   in pozneje  korenito  opisuje   življenje
Listek.                                                                 187
»turškega straha« Jošta Josipa Turna, ki je bil po smrti Herbarta Turjaškega najvažnejši vojskovodja v turških bojih. Jošt Josip Turu je umrl v Senji leta 1589. ; njega bojna oprava je shranjena v ambraški zbirki na Dunaji, njega slika pa se vidi v gradu Blajburgu na Koroškem. Ves članek obseza nad dve tiskani poli, opira se na strogo zgodovinske vire in je lepa priča o izredni marljivosti prof. Steklase. — V članku »Slovenske narodne vraže in prazne vdre, primerjane drugim slovanskim in ne-slovanskim«, nadaljuje g. J. Navratil svoja raziskavanja iz »Letopisa« 1890. leta ter našteva po koledarsken redu vraže in prazne vere, ki se tičejo raznih svetniških godov, in pričenja natd razpravo o usodnih znamenjih, in sicer o prirodnih po podnebnih pojavih: zvezdah (nepremičnicah in premičnicah ali »planetih«, repaticah, rimski cesti, solnci, meseci in mavrici). Ogromno gradivo, ki je nabrano v tem prelepem spisu, obravnavano je tako jasno in pregledno, da ga je lahko vesel vsakdo, ki se zauimlje za to stroko znanosti. Prihodnje leto se bode spis nadaljeval. — Jako važen za domačo našo zgodovino je članek g. A. Koblarja »Zgodovina železarstva na Kranjskem«. Pisatelj dokazuje, da so domači prebivalci kranjski že davno v predrimski dobi izdelovali železo. Rimljani so pri svojem dohodu v naše kraje rabili že obstoječe plavže. Najstarejši plavži so bili baje celo brez mehov (vetraste peči), blizu strmih gorskih obronkov so izkopali na veternem kraji v zemljo globoko jamo, in od strani je držal pod njo vodoraven sapnik, skozi katerega je podpihaval veter, da je bolje gorelo oglje in se topila ruda. Po nekod so bile naprave še preprostejše: izkopali so okroglo žlebino, počez položili drv in oglja, nasuli rude ter kurili in vpihavali sapo z ročnim mehom Tudi pozneje zidane peči še niso stale ob vodah, nego šele v 15. stoletji so jeli rabiti vodno silo. Plavži so stali najprej na hribih, železne kepe (»volk«) so valili do bližnjega kladiva, stoječega že v dolini. To so bile slovenske peči (»windische Oefen«, uradno ozna-menilo še v 16. stoletji, ko so stale peči že v dolinah) Za plavže v dolinah imamo najstarejšo letnico 1422. V 16. stoletji so jeli napravljati boljše nemške in laške peči, proti koncu 16. stoletja pa so se razvili iz pečij na volka visoki plavži, s čimer pa še ni rečeno, da bi jih bili pri nas pre"cej uvedli, saj je bilo še za Francozov na Kranjskem šest plavžev na volka. — Po tem splošnem uvodu, iz katerega smo posneli najvažnejše točke, razpravlja g. Koblar razvoj železarstva na Kranjskem od 11. stoletja, ko so bili že vsi večji rudniki v rimsko-nemški državi državni »Regale«. Cesarji so dajali rudnike v fevd svojim vazalom. Karol IV, je podelil rudniški »Regale« volilnim knezom, v 16. stoletji pa je ta svojinska pravica prešla na vse druge kneze in stanove cesarstva. Tako so fevdni knezi sami oddajali rudnike in fužine fužinarjem. Prešla je torej fevdna pravica od cesarja na deželne kneze, oziroma na gospode, ki so imeli jeduako oblast. Med poslednjimi sta sosebno znamenita škof brižinski in škof briksenski. Pozneje so posamični cesarji izdajali rudniške rede, s katerimi so bile uničene vse zasebne pravice gospodstev. Prvega je izdal Maksimilijan I. leta 1517. za vso Avstrijo, drugega cesar Ferdinand I. leta 1550. za radovljiško gospodstvo, tretjega pa nadvojvoda Karol leta 1575. za fužine kranjske in goriške. Šestnajsto stoletje je najvažnejše v zgodovini železarstva na Kranjskem. Železno blago so dobro prodajali čez morje, tovorili pa so fužinarji ali sami ali pa so oddajali svoje izdelke železarskim trgovcem, največ Ločanom. Osnovati so hoteli leta 1589. celo družbo za trgovino z železom »Terzeria«, ali katoliški fužinarji niso prav nič zaupali svojim luteranskim tovarišem, ki so izprožili to stvar, in tako se je vse razbilo. Karlov rudniški red je ustanovil novo oblast, rudarskega nadsodnika (vseh skupaj jih je bilo 18J, čegar oblasti je bilo podložno vse, kar se je tikalo železarstva na Kranjskem in  v Istri,  ki je pripadala  Kranjski, in na Goriškem.   Njih oblast je  trajala od leta   15 75-
i88
Listek.
do leta 1781. Nadsodnikova sodba je veljala v vseh civilnih, kriminalnih in politiških stvareh; le kadar je spadala stvar pred krvavo sodišče, odstopil jo je deželnemu sodišču dotičnega okraja Od rudarskega nadsodnika so večkrat zahtevali, da je znal štiri jezike: nemški, italijanski, latinski in slovenski. Imel je poleg uradnega osebja štiri prisednike, izbrane izmed fužinarjev ali trgovcev z železom. Rudniškemu redu z leta 1575. so se zlasti upirali loški oskrbniki, a tudi fužinarji niso bili kaj zadovoljni ž njim. Koncem 16. stoletja so fužine močno prepadale, zlasti zaradi turških vojsk in visokih davkov. Leta 1596. je bilo že uničenih ali pa stoječih ob prepadu trinajst kranjsko-goriških fužin. Kar se jih je ohranilo, dvigale so se v 17. stoletji, in fužinarstvo je sosebno uspevalo v drugi polovici minulega stoletja. Cesarica Marija Terezija je izpremenila dotedanje rud. nadsodišče v Ljubljani leta 1779. v rudarsko nadsodišče in gozdni urad, cesar Jožef II. pa je leta 1783. odpravil ta urad in ustanovil c. kr. rudarsko sodišče v Idriji za vso Kranjsko, Goriško, Trst in Gradiško; prideljena mu je bila c. kr. substitucija v Ljubljani. Francozje so preobrnili vse rudarstvo. Do leta 1810. je bilo na Kranjskem 6 visokih plavžev, 6 plavžev na volka, 26 fužinskih kladiv za jeklo in 22 za železo ter 59 pretopilnic, toda zdajci se je začelo goditi rudarstvu slabo. Po odhodu Francozov so zopet uvedli staro upravo pri fužinah, dokler ni bil leta 1854. izdan splošni rudniški zakon. Žal, da je zgodovina slovenskih fužin iz poslednjega časa jako žalostna; bati se je, da popolnoma ne prepadajo in izginejo kakor nekdaj slavnoznane fužine bohinjske! ¦— Sesti spis slove: »O načinih skladanja številk«, spisal g. prof. dr. S. Subic. Tukaj beremo najprej zgodovinski pregled o številskih osnovah, v drugem delu pa tolmači učeni g. pisatelj matematiški izraz za vsakateri števihki zistem, in sicer dekadiško osnovo in nekatere druge osnove (diadiško ali biuarsko, dodekadiško in seksagezimalno), potem preračunjanje navadnega dekadiškega števila v jednakovredno dodekadiško aH diadiško število. Na konci je še nekaj zgodovinskih pristavkov. Razprava je tem vrednejša, ker naša književnost nima kdo ve" koliko podobnega v tej stroki. ¦— Za nastopnim člankom g. dr. V. Oblaka »Popravki in dostav k i spisu .Doneski k historični slovenski dialek t ol ogi j i« podaja g. Ivan Tomšič »Bibliografijo slovensko« od dne I. prosinca 1891. leta do dne" 1. prosinca 1892. leta. Časopisov je navedenih 37; zbornikov in enciklopedij 12; teoloških del 8; del, spadajočih v krog pravnega in državnega znanstva, politike, narodne ekonomije, 3 (1 pripada časopisom); pedagoških del 22; filoloških del in spisov iz književne zgodovine 2 (1 pripada zbornikom); zgodovinskih del, životopisov, spominskih knjig 5 (2 pripadata zbornikom); geografskih, potopisnih, narodopisnih del 1 ; prirodopisnih, fizikalnih in kemiških del I; del, spadajočih v krog trgovine, obrta in industrije, rudarstva, arhitekture, I ; del, katerim je predmet ratarstvo, živinarstvo, sadjarstvo, gozdarstvo, domače gospodarstvo 2; vojaških knjig 1; leposlovnih del 16 (6 jih pripada zbornikom, 3 časopisom); umetniških (glasbenih) 5; knjig za prosti narod, koledarjev, spisov prigodnikov 20 (1 pripada zbornikom), različnih tiskovin 19. —- »Letopis Matice Slovenske«, katerega je sestavil tajnik g. E. Lak, prinaša poročilo o delovanji »Matice Slovenske« v dobi od dne" I. vinotoka 1891. leta do dne" 31. vinotoka 1892 leta, računsko poročilo, poročilo o društveni knjižnici, upravništvo »Matice Slovenske« za leto 1892., imenik udov za leto 1892., pregled umrših ustanovnikov, imenik društev, s katerimi »Matica« zamenjuje svoje knjige, in končno zaznamek književne zaloge.
Izza mladih let. Pesmi Frana Gestrina. Celje 1S93. Založil dr. Josip Furlan. Tiskal Dragotin Hribar. 116 str. — Dolgo je že temu, kar je naš list naznanil poslednjo zbirko izvirnih slovenskih pesmij ;  tem veseleje smo torej prejeli lično knjižico   »Izza mladih
Listek.
189
let«, o kateri smo smeli po pravici pričakovati, da bode na čast naši književnosti. Ime pesnikovo našim čitateljem ni neznano, saj je g. Gestrin baš v »Ljubljanskem Zvonu« priobčil dokaj pesmij, katere je sedaj zbral v harmoniško celoto. Vse so razven dveh, treh eminentno briškega značaja in z majhnimi izjemami posvečene ljubezni, torej predmetu, o katerem je res že težko povedati kaj novega. Veseli nas pa, da je pesnik v svoje proizvode položil mnogo novih point, ki dajo njega zbirki posebno ceno. Sosebno nam prijajo v tem oziru pesmi ,,Z nesrečnim srcem", ,,Kraška roža", ,,V svet", ,,V snegu", ,,Zvečer", „Na sveti večer", dasi tudi druge pričajo o lepi nadarjenosti. Poudarjati nam je še, da so pesmi sploh pisane v izbranem jeziku in da jim je tudi oblika do malega brezhibna. Nadejati se smemo, da nam g. Gestrin ustvari še marsikaj lepega na polji slovenskega pesništva, ki žal, dandanes producira ubogo malo dobrega, in priporočamo zbirko ,,Izza mladih let" svojim čitateljem kar najtopleje. Cena broširanemu izvodu je 80 kr., elegantno vezanemu 1 gld. 30 kr. Naročila vzprejema g. A. Zagorjan v Ljubljani.
Slovenska pravna terminologija. Društvo ,,Pravnik" je imelo meseca prosinca svoj obči zbor; na katerem je urednik nemško-slovenskega pravniškega slovarja gosp. dr, J. Babtiik, poročal o stanji tega prevažnega dela. Slovenski pravniki so iz državnega in kranjskega deželnega zakonika na blizu 45 000 listkih izpisali gradivo za bodočo terminologijo, in takd je upati, da bode do konca meseca junija t. 1. bistveno dovršena. Kar se tiče popolnosti, presezala bode vse druge nemško-slovanske izdaje. G. dr. Babnik se je dogovoril z urednikom slovenskega državnega zakonika, g. drs K. Strekljem, da bode državni zakonik odslej rabil samo izraze, obsežene v novi terminologiji; obratno pa se bodo seveda v slovar vzprejeli vsi dobri izrazi, kar jih je v dosedanjih zvezkih državnega zakonika.
Slovensko gledališče. Od poslednjega našega poročila nam je zabeležiti nastopne predstave: Dne" 28. prosinca se je prvič igrala »Valenska svatba«, igrokaz v štirih dejanjih, spisala L. Ganghofer in M. Brociner, preložil Fr. Svoboda; dne" 2. svečana (popoldne) burka »Danes bomo tiči«, dne" 5. svečana burka »Čevljarska učenca«, dne" 8. svečana šala »Ni moj ukus« in prvič »Cavalleria rusticana«, opera v jednem dejanji, uglasbil Pietro Mascagni, besede spisala G. Targioni-Tozzetti in G. Me-nasci; dne" 11. svečana spevoigra »Teharski plemiči«, dne" 22. svečana prvič »Fedora«, drama v štirih dejanjih, spisal Victorien Sardou, in dne" 25. svečana zadnjič v tej gledališki dobi repriza te drame.
»Valenska svatba« pripada najefektnejšim nemškim igram, kar jih je bilo spisanih v poslednjih letih, in se je predstavljala v našem gledališči uprav s sijajnim uspehom. Zal, da zaradi pretesnega prostora ne moremo razpravljati zanimljive vsebine tega krasnega igrokaza; zabeležiti pa hočemo vsaj to, da sta si v njem zlasti gospa Borštnikova kot Sanda in g. Borštnik kot državni pravdnik Čuku pridobila obilo in do cela zaslužene pohvale. Sosebno v drugem dejanji je gospa Borštnikova iz nova pokazala, kaj vzmore v velikih, tragiških partijah. Izmed drugega osebja je imenovati gospodičini Nigrinovo in Slavcevo ter gospoda Danila in Trnovskega, kateri poslednji nas sploh uverja čim dalje bolj,  da bode še izborna moč slovenskega   gledališča.  —
Druga velika novost je bila opera »Cavalleria rusticana«, delo, ki se takisto odlikuje po vzornem libretu kakor po genijalni glasbi, s katero si je Mascagni osvojil ves svet. Pri prvi predstavi so se sicer pokazale ' nekatere nedostatnosti in negotovosti, toda popravile so se pri poznejši predstavi; upravičeno se torej ponašamo, da se je navzlic našemu neugodnemu razmerju častno uprizoril ta velikanski umotvor na slovenskem odru. Santuzzo,   Lolo   in   Lucio so   predstavljale   gospL  Grbiceva   ter   gospodičini   Daneševa  in
-
igo
Listek.
Nigrinova, Turidda in Alfija pa gospoda Pavšek in Fedyczkowski. Predstavo te opere zabeležujemo s posebnim zadoščenjem, zajedno pa se hvalno spominjamo kapelnika g.   Grbiča, čegar vztrajnost je bila res vredna vsega   priznanja.  —
Tretja novost »Fedora« je že davno nastopila svoj zmagoslavni pot po vseh večjih gledališčih. Pisana z dno dovršeno tehniko, v kateri so francoski dramatiki kar nedosežni, podaja nam tolikanj zanimljivo, dasi ne povsod dobro motivirano dejanje, da poslušalec neobično pazno zasleduje dramo od dnega hipa, ko prihiti kneginja Fedora h grofu Vladimiru, do pretresujočega prizora, ko umre Ipanovu v naročaji. Fedora in Ipanov sta prav za prav tudi jedini osebi, v katerih roke je položena usoda vse igre. Kar se tiče osebe Feodorine, rečemo le toliko, da bi je ne bilo moči predstavljati, ako bi ne imeli gospe" Borštnikove, in takisto bi bil grof Ipanov neizveden, da nimamo g. Borštnika. — »Va-lenska svatba«, »Cavalleria rusticana« in »Fedora«, te krasne novosti minulega meseca so prelep dokaz našega napredovanja, in žal nam je samo, da se nam že v pričetku letošnje gledališke dobe niso podajale takšne igre, kakeršne se uprizarjajo sedaj, izvestno na  čast dramatike slovenske!
Pisateljsko podporno društvo je v minulem času priredilo dva zabavna večera. Na prvem je čital g. prof. R. Penišek o treh novo odkritih starih grških igrokazih, drugi večer pa je bil prirejen za odhodnico g. prof S. Rutarju, ki je potem v drugi polovici m. m. nastopil znanstveno potovanje po Italiji in Grškem. Prof. Perušek bode svoje predavanje priredil za naš list, prof. Rutar pa nam je obetal, da nam pošlje kaj črtic s svojega potovanja,
Dr. T. Maretič, Život i književni rad Franje Miklošiča. Preštampano iz CXII knjige Rada jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. U Zagrebu. 1892. 8°. 113. str. — Zagrebški slavist, profesor Maretič, podaje nam v akademijinem ,,Radu" prvo večjo znanstveno razpravo1) o, vsem Miklošičevem, delovanji. Njegov život opisuje le prav kratko (str. 1. - 10.), opiraje se na slovenske vire (na A. Trstenjaka in mene). Jedro razpravi je II. poglavje; „Miklcšičev književni rad pojedince" (10.—100.), kjer pisatelj po strokah v kronološkem redu govori o vseh Miklošičevih spisih: povsod se razpravlja, kaj je njih vsebina, kaj je v njih novega, kaj je iz njih znanost vzprejela in kaj zavrgla. Ker je z Miklošičevim imenom združen ves napredek slavistike v zadnjih štirih desetletjih, nam je ocena Miklošičevega delovanja zajedno njena zgodovina. Mare-tičeva razprava bo po takem jako dobro došla vsem, ki se hočejo poučiti o razvitim slovanskega jezikoslovja in samostalno misliti o njega nalogah v sedanjosti in bodočnosti. Mnogo kuristi more prinašati omikancem sploh, zlasti srednješolskim učiteljem, ki Miklo-2   šičevih del,  izvzemši  večjih,  niti ne dobivajo v roke.
Pitatelj se strogo drži svojega predmeta ter mirno in trezno navaja prednosti in slabosti vsakega Miklošičevega spisa in se trudi, da mu ne dela krivice; kjer kaj graja, objasnjuje tudi vzroke Miklošičevih pogreškov in večkrat dodaje, da v ono dobo ne bi nikdo mogel napisati kaj  boljšega.
Tretje poglavje ,,Miklošicev rad u opce" (100. —113.) hvali Miklošičevo marljivost, hitrost v delu, veliki talent in pravo ljubezen do znanosti. Pisatelj poudarja tudi druga dobra svojstva Miklošičeva: bil je oskromen y znanstvenih vprašanjih; ni se udajal fantaziji, ampak držal se je vedno le faktov; bil je velik mojster v stilu, v svoji hvali in graji vedno kratek in zmeren; njegova znanstvena solidnost se ni gonila za originalnostjo,  najprej  pa je bil Miklošič pravi   učenjak z notranjo slobodo  „nalik na one svete
1) Jako obširna ali ne takd temeljita je izšla že prej v ,,Sborniku" bolgarskega ministerstva za prosveto od Miletiča.
Listek.
191
i pobožne ljude, lcoji se ulazeči u crkvu umiju otresti svijeh svjetskijeli misli, koje bi ih mogle smetati u razgovoru s Bogom" (110. str.). Miklošič je imel tudi svoje nazore, ,,ali on svojima nazorima nije puštao vlasti, da ga u traženju istine zavode na stran-putice". Kopitar ni mogel skrivati svojih simpatij in antipatij, alj^ iz- Miklošičevih del bi ne mogel nikdo načrtati, v kateri tabor je spadal po svojem verskem in politiškem prepričanji (ijo.). Pisatelj po takem seveda obsoja malenkostne Miklošičeve neprijatelje, sosebno hrvaške svoje rojake, kolikor more takim rečera biti sploh mesta v akademiški razpravi.
Zdi se nam pa, da je g. pisatelj premalo povedal o velikem pomenu Miklošičevega delovanja za slavistiko in jezikoznanstvo sploh. V poslednjem poglavji bi moral v občih potezah izvajati obširnejše sklepe iz drugega, podrobneje primerjati Miklošiča njegovim prednikom in vrstnikom med Slovani in Nemci, ocenjevati njegovo zavisnost od njih in njegov samostalni napredek. Marsikatero dobro zrno nahajamo o teh rečeh pri razboru posamičnih spisov, ali pogrešamo skupne slike. Brez nje si pa ljudje, ki niso sami dobri strokovnjaki, ne bodo lahko ustvarili pravega pojma o Miklošičevih zaslugah za znanost in slovanstvo. G. pisatelj imenuje Miklošiča popolnoma pravilno ,,kabiuetnega učenjaka", ali njegova naloga bi po našem mnenji morala biti tudi ta, da takega učenjaka zbliži s širšimi ndrodnimi krogi, da jim pove-, kako je Miklošič posredno vplival tudi nLnje in da se bodo od njega učila še bodoča pokolenja. Vem sicer, kaj je naloga strogoakademiškim razpravam, ali mislim, da sdsebno manjše akademije ne smejo biti preučene. Ako mož, kakeršen je A. N. Pypin, cesto očita ruskim učenjakom, da premalo mislijo o narodnih potrebah, morajo se podobne želje izražati tem bolj prt nas, ki smo pritlikovci proti ogromnemu ruskemu narodu.
Podrobnostij,   v   katerih se  s pisateljem   ne   zlagamo,   ne   bomo   tukaj   omenjali,
ampak   sklepamo,   da   je   jugoslovanska   akademija z  Maretičevo   razpravo postavila lep
spomenik svojemu   članu.
M. Murko.
Dve novi hrvaški drami. Gospod dr. M Derenčin, o čegar drami »Tri braka« je naš list govoril že lani, izročil je intendanciji zagrebškega gledališča zopet dve novi drami, in sicer: »Sliepčeva žena« v jednem dejanji in »Primadonna« v treh dejanjih.
Jur-Kobila. Na str. 735. lanskega letnika »Zvonovega« se čita, da so imenovali katoličani protestantskega predikanta Jurija Juričiča porogljivo »Jur-Kobila«- O tej osebi pripovedujejo v Smariji pod Ljubljano in na Gorenjskem to-le: »Jur-Kobila je »luterš« vero učil, živel je na gradu Praprče (Lichtenberg) in bil zelo učen. Grofica mu je obetala svojo lepo kobilo, če začne ljudem oznanjati novo vero. To je res storil, ali zaradi tega so ga hudo preganjali, in moral je zbežati Na Razdrtem pri Smariji stopi v krčmo, da bi se nekoliko okrepčal. Gospodinja ga je spoznala, ali nihče mu ni mogel storiti ničesar zalega, dokler je držal noge na tleh. Zatd mu reče krčmarica, naj stopi na klop in vzame pratiko izza ogledala. To mož tudi stori, ali toliko da stopi na klop, zgrabijo ga prisotni kmetje, stlačijo ga v železno skrinjo in ga zalcopbejo zunaj pokopališkega ozidja pri Sv. Križi nad   Tlakami.
Na str. 736. tistega letnika se čita o »Antonu ab Aleksandro Dalmata.« Da Dalmata ali Dalmatin ni bilo njegovo pravo ime, to je jasno, nego ta pridevek le pomeni, da je bil 011, ali bolje njega oče Aleksander, Dalmatinec. Mogoče je, da je ta Aleksander Dalmatinec prišel leta 1512. iz Dalmacije zajedno z »vitezom Markom s Klisa« (pri Spletu) in drugimi dalmatinskimi plemiči, katere so kranjski stanovi vzprejeli v    svojo službo, da so jim osnovali pozvedovalno stražo in optiški brzojav proti Turkom.
192
Listek.
Viteza Marka in njega tovariše »will gueter Edlleut von Crabatten« so umorili uporni kmetje leta 1515. na gradu v Brežicah (glej: Bidermannn, Steiermarks Beziehungen zum kroat.-slavon. Konigreich, Separatabdruck aus den Mitth. des hist. Ver. f. Steiermark 1891, str. 10.). Ali je bil med umorjenci tudi Aleksander Dalmata, ali pa se je morda srečno otel v Krško,  kjer   se je porodil njegov sin  Anton, kdo nam more to   razjasniti?
S. R. Jugoslovanska akademija znanostij in umjetnostij je od zadnjega našega poročila izdala tri nove zvezke (CX—CXII) glasila svojega ,,Rada", s to-le vsebino: P r in os k nagla sku u (11 ovoj) slovenštini, spisal prof. Valjavec; Život i djela Ivana Kukuljevič-Sakcinskoga, spisal prof. Smičiklas; Paljetko-vanje, spisal prof. Zore; Gnomički aorist u grč kom i hrvatskom jeziku, spisal prof. dr. Music; Život i književni rad F. Miklošiča, spisal prof. dr. Ma-retič; nadaljevanje Putovanja po Bal kan s kom polu otoku XVI. vije k a (opis dvaju carskih poslanstva u Carigrad: K. Ryma godine 1571. i D. Ungnada godine 1572 ), spisal prof. dr. Matkovič; O fosilnim cetace ima Hrvatske i Kranjske, spisal dr. Gorjanovic; O Sipčanskom Balkanu i okolici u geološkom i petro-grafskom pogledu, spisal Lazar Vankov\ O našim klimatskim odnošajima, spisal akad. predsednik J-osip Torbar; O dnevnoj i godišnjoj periodi oblaka u Bakru, spisal prof. Mohorovičič; iu o eruptivnom kamenju u Dalmaciji, spisal prof dr. Kišpatič. Razven tega je akademija izdala XIX. knjigo starih hrvaških pisateljev, v kateri čitamo konec pesniških del Gj. Palmotiča, potem XXV. knjigo ,,Starin", v kateri je natisnjeno sedem prav zanimljivih izprav ali listov, tičočih se zgodovine jugoslovanske, in napdsled XXIII. zvezek imenitne zbirke ,,Mouumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium", v katerem je na 613 straneli  obilo gradiva za poznavanje bosenske zgodovine od leta 925.  do leta   1752.
»Matica Hrvaška« je razposlala svojim članom devet krasnih knjig. Obširnejše poročilo smo morali odložiti.
Jaroslav Vrchlicky je dne 16. m. m. praznoval štirideseti svoj rojstveni dan in zajedno dvajsetletnico svojega pisateljskega delovanja. Vrchlicky je najplodovitejši pesnik češkega naroda, lahko se celo" reče, da nima vrstnika v Evropi. Vsega skupaj je dosedaj izdal nad 70 izvirnih pesniških del, koliko pa je še drugih pesmotvorov, študij in prevodov iz najrazličnejših književnostij! Njega del štejejo nad sto, in vsa se odlikujejo po izredni pesniški vrednosti in čudovito krasnem jeziku. Češki in tudi drugi slovanski listi so se navdušeno spominjali štiridesetletnice slavnega češkega pesnika, češka akademija pa, ki ga je lani imenovala za častnega doktorja, priredila mu je sijajen banket, katerega se je  udeležilo  mnogo akademikov  in drugih odličnih m6ž.
,,Ljubljanski Zvon"
izhaja   po   4 pole   obsežen  v  veliki osmerki   po jeden pot   na mesec  v zvezkih   ter stoji
vse leto 4 gld.  60 kr., pol leta 2 gld.  30.,  četrt leta   I  gld.   15  kr.
Za vse neavstrijske dežele  po  5  gld.  60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj  Janko  Kersnik.  —   Odgovorni  urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo   »Narodna Tiskarna«   Kongresni   trg   št.   12.  v Ljubljani.
Tiska   »Narodna  Tiskarna«   v Ljubljani