Stran 404.
Poučni in zabavni del.
Ta bode pravi.
(Spisala Anica).
Ob oknu je slonel Guido Kuronski in zrl v jasno nebo. Bledi mesec obseval je krasni vrt, obseval belo vilo, obseval njegov bledi obraz. Rožni vonj duhtel mu je nasproti, lahen veter gibal je veje cvetočega drevja. Potegnil je Guido z roko čez čelo, in „Kranjice so košate", zamrmral. »Kljub temu pa bode Eva moja", nadaljeval je v svojem govoru, »kljub temu bodeš moja, ti prevzetnica ti krasna!" Stegnil je belo desnico in zaprl okno, hodil še nekaj časa po sobi gori in doli, potem pa legel v posteljo in pihnil luč. Kmalu objel ga je tudi Morfej s svojo čarobno omot-vostjo in ga zazibal v sladki sen.
#                 *
Guida Kuronskega obsula je naravo z vso ra-dodarnostjo. Lepo zunanjost, v prvem oziru bogastva položila mu je v zibel Ljubeznjivost v konverzaciji, zlasti pa z ženskim, storila ga je po vsem priljubljenega. To pa ga je s časom popolnoma popačilo. Postal je brezobziren, brezčuten in polagoma prišel do ideje, da je svet ustvarjen le za njega, da živi in deluje vse le njemu na ljubo. Brezobzirno, brezčutno, ravnal je tudi z ženskimi srci. Utrgal je cvetko za cvetko zato, da jo je potem, ko se je je naveličal, vrgel zopet proč.
„Saj pa so tudi tako neumne te goske", bahal se je včasih, da le mignem, in že frčijo vse  k  meni.
A staknil jo je naposled vender, ki ni bila jed-naka s svojimi vrsticami. Kakor že rečeno, bil je Guido silno bogat. Imel je mnogo posestev na Hrvatskem, mnogo na Štajerskem in nekaj tudi na Kranjskem.
V lepi V—ski dolini se je bliščalo za grozdnim trsjem, na malem holmcu, belo poslopje. Bršljan vil se je po zidu in radovedno kukal  pri  odprtih oknih
Stran 405.
v male oskrbnikove sobe, včasih tudi položil kak pe-resec na plavolaso kodrasto glavico oskrbnikove hčere Eve. Včasih pa, če je veter zibal njega cvet, je tudi božal po mehkem rožnatem licu.
Sedemnajstletna Eva je bila jedina hčerka grajskega oskrbnika Pehuna, kateremu je še stari grajski gospod izročil v varstvo lepo vilo.
— To službo pa naj ima, stalo je v oporoki starega gospoda Eorunskega — čas svojega življenja. Kadar pa ne bode mogel opravljati več tega posla, naj ima prosto stanovanje v grajščini V tem času pa, ko se je vršila naša povest, bil je Pehun še zdrav in čil, in z neutrudljivo pridnostjo je izvrševal vestno, kakor malokdo njegovih vrstnikov, svoje delo.
Imel pa je Pehun poleg Eve še ženo in sina.
Sin šolal se je na Dunaju, Eva pa je bila prišla jedva pred jednim letom iz bele Ljubljane.
V poprej tako tihi grajščini, razlegalo se je od Evinega prihoda sem vedno veselo petje. Po vrtu, v katerem so bili doslej nasajeni večinoma le domači pridelki, vzdigovale so sedaj mične cvetke ponosno svoje drobne glavice, kimale Evi nasproti, kadar je prišla jih zalivat, stresale rosne bisere ji na belo ročico, če jih je ljubkaje božala za rana zjutraj, in slu-šale nje mičnemu petju, ki se je razlegalo od zlate zore do tihega mraka. Pela je Eva vedno, pela veselo, brezskrbno kakor škrjanček na polju, bila je vedno vesela, vedno dobre volje, zlasti pa vsako nedeljo.
Sicer pobožna deklica pa v nedeljo vender ni mogla zbrano moliti. Čakala je nestrpno konec maše, prestopala iz jedne nožice na drugo, potegnila vsakih pet minut malo urico izza pasu. A ti preklicani kazalci pomikali so se tako neusmiljeno počasi, ta gospod župnik obračal se je vsako nedeljo tako grozno dolgočasno pri altarju, pevci in pevke pa so zategovale pesmi na tako grozovite načine, da se je zdelo Evi, da trpi to že najmanj polovico večnosti. Njej pa se je tako mudilo na pošto, kjer jo je čakal list od — Ivana, njenega Ivana. Kedo bi si mislil!? Ta nedolžni obrazek, ti nedolžni modri očesci, in vse že oddano!!
Neko nedeljo tedaj, prišla je Eva kakor navadno zelo pozno od pridige domov. Razgretih lic, zatopljena v misli na ljubega, ni opazila v veži mladega gospoda, ki jo je gorečih očij ogledoval. Bil je to mladi grajščak Guido Kuronski, ki je prišel nepričakovano, neoglašeno.
Nekateri pogledi pa uplivajo na človeka tako, da jih nehote čutimo. Tako tudi Eva! Privzdignila je dolge, temne trepalnice in se začudeno ozrla na mladega grajščaka, katerega doslej sicer še ni poznala, a je vsejedno takoj pogodila, kedo mora to biti. Potrdil jo je v nje sumnji tudi oče, ki je v istem hipu stopil iz vrta in seznanil mladega Guido Kuronskega s svojo hčerjo Evelino.
Njej ni baš ugajal mladi grajščak s svojimi vročimi, črnimi očmi, toliko bolj pa njemu lepa Eva.
Vedno bil ji je za petami, vedno zasledoval nje pota, a ona znala se mu je kaj spretno izogniti. Čutila je, sicer nejasna, a vender, da ji preti nekaj hudega, nekaj groznega od Guidove strani, in zato umaknila se mu je, kjer se mu je mogla.
To pa je strast mladega, razvajenega gospoda, kateremu je šlo doslej vse še po godu, za katerima so  koprnela vsa  ženska  srca, le še bolj izpodkurilo.
In na kar doslej ni še nikdar mislil, kar mu ne bi bilo niti v sanjah na um prišlo, da bi se ženil, to rojilo mu je sedaj neprestano po glavi.
Hotel je imeti Evo, in naj velja kar hoče, naj se zgodi kar koli, njegova mora biti, mora.
Čakal jo je včasih po cele dneve v vrtu, skrit za grmovjem, ker dobro je vedel, da bi se mu ognila, ko bi ga ugledala, čakal včasih z uspehom, včasih pa tudi zaman.
*                   *
Neznosna vročina je vladala čez rodovito Vipavsko dolino. Solnce smejalo se je na vso moč, smejalo tako, da je Evo že kar jezilo in se je skrila pred njim v hladno, senčnato lopo. Menila je, da je prazna, ko pa odpre duri, — o groza! — zagledala je mladega grajščaka, ki je sedel za mizo. Ozdravila mu je na njegov »Klanjam se gospica", potem pa se obrnila, kajti, ljubša jej je bila neznosna vročina, kot nestrpne Guidove oči.
A zmotila se je imenitno, ko je mislila, da mu bode ušla. .Hitro stopil je Guido za njo in se je šiloma pridružil. Oplašilo ga ni nje hladno vedenje, ne nje zaničujoče besede, zvesto stopal je poleg nje, podoben psu, katerega desetkrat odpodimo, a v desetič zopet pride. Kar pa se je hipoma solnce skrilo. Oblaki pripluli so in zagrnili njega zorno lice v svoja temna krila. Zrak postal je še bolj težak, še bolj otohel, zapihljala ni nobena sapica, utihnile so ptice, ganilo se ni nič, bilo je vse mirno, tiho, le jednakomerne stopinje Eve in grajskega gospoda so odmevale.
Eva obrnila se je proti grajščini, tedaj pa jo je prijel Guido za belo ročico in besede zaljubljene — besede težko zadrževane, ki pa so sedaj le kar lile iz njegovih usten, podobne bučanju razburjenega, razdraženega morja, — donele so ji na uho.
Omamljena od tega strastnega govorjenja, ni bila Evelina v stanu se braniti, ko jo je objel, pritisnil k sebi in se dotaknil s svojimi gorečimi ustnicami njenega obraza.
„Ne, ne, izvilo se ji je naposled iz težko vzdi-gujočih prsij, in sunila ga je od sebe, ne, saj vas ne ljubim!"
Osupnjen, iznenadjen, kajti kaj tacega temu podobnega ni pričakoval, zrl ji je Guido v bledo lice.
»Eva, ti nočeš biti moja soproga?" vprašal jo je naposled zategnjeno. „A saj ne veš", pristavil je potem, kaj govoriš. A moja moraš biti, čuješ, moraš!
Stran 406.
Hotel jo je še jedenkrat priviti k sebi, a iztrgala se mu je šiloma in stekla kot plaha srnca proti grajščini.
Nepremično stal je Guido in zrl za njo. Nad njim pa se je zagugalo drevje, začivkala je seničica, potem pa odletela. To je bil vzrok, radi katerega se je Guido na večer, s kojim se pričenja naša povest, tako nejevoljno podal k počitku.
Drugo jutro vzbudil se je mladi grajščak za rana. Predramil ga je bil veter, ki je loputal z oknom, katerega Guido na večer v svoji razburjenosti ni dobro zaprl.
Ko ie vstal, da bi ga popravil, ugledal je Evo v vrtu. H kratu bil mu je dogodek prejšnega dne, jasno pred očmi, h kratu povrnile so se mu vse želje, in le še vročeje.
a Mora biti moja, mora", sikal je mej zobmi. Vrgel se je v mehki naslonjač, podprl glavo z obemi rokami in mislil in mislil, kako bi si pridobil Evo.
»Ha, vskliknil je potem, ha, in diabolski nasmeh igral mu je okoli usten, čakaj tičica, sedaj sva vkup. Danes grem še k tvojemu očetu, in ako se brani mi izročiti tebe, zažugal mu bodem, da ga izpodim iz gradu. Saj stari ne pozna oporoke! L9 čakaj to, te bode že pokorilo!
In smejal se je in radoval čez svojo bistro glavico.
Saj pa se je tudi lahko. Isti dan je bila še Eva njegova nevesta. Nekaj tednov, in izrekla je usode-polno besedico „ja", pokopala ž njo vse veselje, vso srečo, pokopala — Ivana.
Čutila je Eva tako utrujenost, tako slabost, da je vse le kar mehanično storila, čutila se tako neizmerno nesrečna, a iztrgati se temu nasilstvu ni zamogla. Manjkalo ji je poguma pogubiti očeta, pahniti stariše v največje siromaštvo, kakor je zažugal grajščak, ako ne postane njegova. In tako se je oddala.
0
Zopet nekaj tednov, in kje je Guidova neskončna, neizmerna ljubezen! — Hitro je vsplamtela, a še hitreje — usahnela. Opojnost ga je minula, in Guido bil le stari, lahkomiselni, brezsrčni, brezčutni Guido. Ponosen je bil k večjemu še na svojo mlado soprogo, ko je videl, kako vzbuja nje lepota povsodi največjo pozornost. A polagoma naveličal se je tudi tega, in kesal se je, kesal se, kakor je popreje hrepenel po Evi, te stopinje, te tako brezmiselno storjene stopinje.
Še bolj pa se je kesala Eva. Mnogo  noči je  preteklo,  ko  je  slonela  mlada žena v naslonjaču  in jokala, in mnogokrat   našla jo
je zlata zora v istej legi. v katerej   jo je bil zapustil beli dan.
Trpela je Evelina, neizmerno trpela pri tem su-rovežu. Raztrgala bi bila te vezi, te nesrečne vezi, a kako?
„Te grozne železne verige razvezati, oh, potem čutilo bi se zopet srce lahno", vzdihovala je včasih. A rešitve ni bilo!
Izgubljeno je bilo vse, vse izgubljeno!!
V elegantni, z največjim luksuzom opravljeni sobi, stal je ravnokar Guido. Imel je v roki bič in bil pripravljen, da odjaše v bližnjo grajščino. A zadrževala ga je Eva, ki je stala poleg njega.
Kaj ta bleda, resna gospa naj bi bila ono veselo živo dekletce, ki je skakalo pred kratkim še po gradu Korunskem ?
„A kje je žarno lice tvoje?" vprašal bi jo bil • Ivan, da bi jo bil videl.
Bledega, upadlega obraza, s temnimi obroči pod očmi stala je pred soprogom, navidezno mirna, le roka, s katero se je uprla na malo okroglo mizico, trepetala je vidno.
Mirno, resno je tudi rekla: „A vidiš Guido, za naju je res najbolje, da se ločiva. Jaz absolutno nečem več prenašati tvoje grobosti, in ti-------
„Tiho mi bodi, ti hinavka", pretrgal ji je on besedo, „rekel sem ti, da jaz  nečem  tega škandala".
„A Guido", opomnila je ona z drhtečim glasom.
»Tiho, če ne" — vpil je grajščak hripavo.
Jeza, katera je storila podobnega živini, lotila se ga je. Vzdignil je, kakor besen roko, mahnil proti Evi, zažvižgala je palica po zraku — in na Evinem lici videla se je plava proga, in počasi je padala kaplja za kapljo krvi na njeno svetlo, dolgo obleko. Ni jeden glas pa se ni izvil mučenimi prsi Eveline, le nohte zagrebla je v mehko, belo dlan, stisnila z majhnimi zobmi ustnici, da je pogledala še iz njih gorka kri, se počasi obrnila in — odšla.
Dospevši v svojo sobo pa se je zgrudila na tla.
Pekel jo je udarec Guidov na lici, še bolj pa v srcu.
Tepel me je, tepel ta, ki je prisegel pred altarjem, da me bode branil pred vsem, in ta me je tepel.
Krčevito ihtenje pretresalo ji je ude.
*                   *
Stari oskrbnik Pelun je sedel s svojim sinom in njega prijateljem Ivanom pri večerji, njegova zvesta družica pa je še po kuhinji hantirala, mej tem, ko je razsajala zunaj huda nevihta.
En blisk, en žark, razsvetljen je bil ves vrt, kakot po dnevu, — „svet križ božji", — mrmral je Pelun — brrrr — zabobnelo je, da se je potresei celi grad.
Stran 407.
„Oče, treščilo je", je rekla stara Lucija, žena oskrbnikova, in stopila iz kuhinje v sobo. »Ubogi revež, ki mora sedaj potovati", pristavila je še potem pomilovaje in se prekrižalo, ker se je zopet zablisnilo. „Tako pa že dolgo ni bilo", mrmral je Pelun, se naslonil v naslonjač in zamišljeno zrl pred se.
»Oče, kedaj pa je Eva zadnjikrat pisala!" vprašal je čez nekoliko časa Lojze Pehun, doktor medicine, svojega očeta.
„Eva, Eva, oh ja, Eva že dolgo ni pisala. Kaj je neki ž njo?"
„Stara", poklical je potem svojo ženo.
Ivan, prijatelj Lojzetov, pa je vzdrhtel pri imenu svoje nekdanje ljubice. Vstal je od mize in šel proti oknu.
„ Stara, kaj je neki z Evo", vprašal je Pelun vstopivšo ženo.
„Ja Albin, midva ne bi bila smela siliti otroka k temu zakonu, meni se kar zdi, da je nesrečna", vzdihovala je ta.
»Gospod oskrbnik", oglasi se sedaj Ivan pri oknu, „če se ne motim, da po vašem vrtu straši. Kadar se zablisne, vidim temno postavo med drevjem".
„Se pa že motite, gospod adjunkt", odvrne mu ta.
„Stara, pogledi no", obrne se zopet proti svoji ženi, „niso li vrata odprta, ko je tak prepih".
»Usmiljeni Bog", zavpije prestrašena Lujiza.
Vsi se obrnejo, in osupnjenost se prikaže na vseh obrazih, ko ugledajo mej vrati — Evo, mlado grajsko gospo, s premočeno obleko, z mrtvaškim bledim obrazom.
Hitro je priskočil Ivan tja in ravno še pravočasno ujel v svoje roke onemoglo Evelino.
Položili so jo bili na divan, jo močili in ko vse ni izdalo nič, ukazal je stari oskrbnik upreči in peljal se je sam s svojim sinom v blisku in tresku po zdravnika.
Ivan pa je klečal poleg Eve, jo gledal z ljubečimi pogledi in solza za solzo padala mu je iz zvestih oči na belo, koščeno ročico Eve Pripognil se je nižje, in saj ne bode vedela, pritisnil lahen poljub na njeni bledi ustnici.
Tedaj pa se je zganila Eva, odprla velike oči. Kje sem ? prišlo je nerazločno skozi ustnici, Guido tepel, — on — me — je — tepel, — Ivan.
Hkratu bilo je temu vse jasno, hkratu razumel je beg Evin . . . Vročino ima gospa Evelina, rekel je potem proti vstopivši oskrbnici.
Počasi je okrevala Eva. Ko pa se ni bilo več bati, da bi ji utegnile škodovati pretresujoče novice, podali so ji, potem ko so jo že polagoma na to pripravili,  časopis,  kjer je stalo — 24. t. m. trčila sta
dva vlaka. Poškodovanih je več oseb. Mrtva obležala sta le dva, Guido Kuronski in Milan Raknac, itd. itd.
Zopet priskakljala je lahkonoga pomlad in z radodarnimi rokami obsula naravo z najlepšimi cvetkami. Tudi Vipave ni pozabila, ne vrta Kuronskega, kjer se šeta lepa, mlada grajska gospa Eva. Tudi na njeno popred bledo lice, pripihljala je rudeči roži.
Danes pa je lepa Evelina zopet bleda, a to ble-dost povzroča le sreča.
Na istem mestu stoji kakor pred dvemi leti, ko jo je Guido prosil, naj postane njegova in mu je ona zbežala.
Tudi danes jo nekdo prosi ljubezni, kakor se vidi, imeti mora ta več protekcije, kajti Evelina ne stori najmanjega poskusa za beg. Zaupljivo položila mu je glavico na ramo, Ivan Branovc pa se je pripognil in poljubil dražestni obrazek.
Zopet zašepetalo je listje na lipi, zopet zagugale so se veje, pod katerimi sta stala Ivan in Evelina.
In seničica, ki je čivkala pred dvemi leti tu gori in videla, kako je letela Eva pred Guidonom in videla, da danes mirno stoji in se pusti celo poljubit, obrnila se je proti svoji zakonski polovici in čivkaje rekla: „Ti, ta bode pa že pravi, ker ne beži pred njim!"