kronika 73 � 2025 3 | 643–662 � prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, Slovenija, boris.golec@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0003-0367-0141 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.3.06 cc by-SA bORIS GOLEc� Starejša uradovalna slovenika iz Zgornje Savinjske doline (1604–1842) IZVLEČEK Zgornja Savinjska dolina je območje, iz katerega smo že doslej poznali več starejših slovenskih uradovalnih besedil oziroma zapisov uradovalne narave, nastalih pred sredo 19. stoletja: odlok škofijske sinode in prevod papeškega breva, oba iz Gornjega Grada, ter prisežna obrazca za novosprejete tržane v trgih Rečica ob Savinji in Mozirje. Odkritja zadnjih let so prinesla na površje še nove dokumente, zlasti desetinske registre, pa tudi dve posebnosti v celotnem slovenskem prostoru: edini slovenski podložniški inventar in edino podložniško oporoko, ki jo je zapisal duhovnik. Prispevek prinaša pregled vseh doslej odkritih slovenskih uradovalnih zapisov iz Zgornje Savinjske doline, pri čemer so natančneje predstavljeni tisti, ki doslej še niso bili obravnavani in objavljeni. KLJUČNE BESEDE slovenska uradovalna besedila, slovenščina, desetinski register, oporoka, podložniški inventar, Zgornja Savinjska dolina, Gornji Grad ABSTRACT EARLY ADMINISTRATIVE SLOVENICA FROM THE UPPER SAVINJA VALLEY (1604–1842) The Upper Savinja Valley is an area from which several early Slovenian administrative texts or records are already known, dating to before the mid-nineteenth century: a decree of the diocesan synod and a translation of a papal breve, both from Gornji Grad, and two oath forms for newly admitted dwellers of the market towns of Rečica ob Savinji and Mozirje. Through recent discoveries, new documents have surfaced, most notably tithe registers and two documents that are unique in the entire Slovenian area: the only probate inventory of a serf in Slovenian and the only last will of a serf drawn up by a priest. The article presents an overview of all hitherto discovered Slovenian administrative records from the Upper Savinja Valley, with a particular focus on those that have so far not been published and discussed. KEY WORDS Slovenian administrative texts, Slovenian language, tithe registers, last will, serf ’s probate inventory, Upper Savinja Valley, Gornji Grad 644 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) Zgornja Savinjska dolina je območje, iz katere- ga smo že doslej poznali več starejših slovenskih uradovalnih besedil oziroma zapisov uradovalne narave, nastalih pred prelomno sredo 19. stoletja, ko je slovenščina dobila status enega od uradnih jezikov Habsburške monarhije in stopila na pot uveljavljanja v uradovalni sferi, kjer je imela dot- lej le obrobno vlogo pomožnega jezika. Odkritja zadnjega desetletja in pol so prinesla na površje nove dokumente iz časovnega razpona od leta 1611 do 1842, med katerimi je največ desetinskih registrov, dva dokumenta pa sta posebnost v ce- lotnem slovenskem prostoru: podložniški inven- tar in doslej edina znana podložniška oporoka izpod peresa duhovnika. Prispevek prinaša pre- gled vseh doslej odkritih slovenskih uradovalnih zapisov s tega območja, pri čemer so natančneje predstavljeni tisti, ki doslej še niso bili obravnava- ni in objavljeni. GORNJEGRAJSKA CERKVENOUPRAVNA SLOVENIKA IZ PRVE ČETRTINE 17. STOLETJA Povsem razumljivo je, da so najstarejši znani slovenski uradovalni dokumenti s tega območja nastali v Gornjem Gradu, kjer je bil tri stoletja (do jožefinskih reform) drugi, neformalni sedež leta 1461 ustanovljene ljubljanske škofije, ter da sta dva od skupno treh dokumentov izdelka škofijske oziroma škofove pisarne. V obeh primerih gre za slovenska prevoda latinskega izvirnika, shranje- na v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. Doslej sta bila že več kot enkrat obravnavana in objavljena, začenši s poznim 19. oziroma zgodnjim 20. stole- tjem, zato se bomo njune vsebine zgolj dotaknili, prav tako kot pravopisne in jezikovne podobe be- sedil, ki še čakata na poglobljeno obravnavo. Prvi slovenski dokument je sinodalni odlok škofa Tomaža Hrena v zvezku s pergamentnim ovitkom, v katerem so zapisane določbe škofijske sinode v Gornjem Gradu z datumom 6. februar 1604.1 Kot vsako leto se je duhovščina ljubljan- ske škofije tudi v četrtem letu 17. stoletja zbrala v Gornjem Gradu, kjer je škof Hren navadno bival, kadar ni bil na poti po svoji škofiji. Po Viktorju Steski, ki je dokument leta 1912 prvi objavil, je bila ta sinoda pomembnejša od drugih, saj je pomeni- la »nekak mejnik med starejšo dobo in novim ča- som«. Hren je na njej izdal odločbe, ki so bile ve- činoma naperjene proti protestantskim vplivom med duhovščino in verniki. Posebno pozornost je namenil izkoreninjenju nedovoljenih tajnih 1 NŠAL, NŠAL 13, Sinode, fasc. 1, 1602–1699 (ŠAL/SIN, f. 1/2), Constitiones Synodales 1604, pag. 39–47 (slovenski dekret). porok, pojavu, s katerim se je srečal med svojo prvo vizitacijo. Na pobudo papeškega nuncija za notranjeavstrijske dežele v Gradcu je sklenil do- sledno izvajati pol stoletja prej izdani reformni dekret tridentinskega koncila (1545–1563) o pre- povedi takšnih zakonskih zvez. Zato je škof vsem duhovnikom svoje škofije, ki so opravljali kakršno koli dušno pastirstvo, naložil, naj ga v župnijskih cerkvah razglasijo in vernikom jasno razložijo, kako se morajo in edinole smejo sklepati veljav- ne zakonske zveze. Dekret tridentinskega konci- la, ki je moral biti po župnijah trideset dni pribit na cerkvena vrata, je v zvezku sinodalnih odločb zapisan skupaj s škofovim uvodom v latinščini, nemščini in slovenščini (slauico idiomate).2 Slovensko besedilo se začne z besedami: »Svetiga Tridentinskiga Spravi∫za ali Concilia DECRET, v´katerim ∫e ∫kriune, Pokotne shenitve, cillu bodo prepovedane, inu za nizh ∫posnane«. Rokopis ni Hrenovo delo, ampak izdelek druge osebe, škof pa je na koncu pred svojim podpisom lastnoročno samo končal stavek: »pred katerim nas v∫eh G. Bug milo∫tivu obari: Amen«.3 Besedilo že na prvi pogled odraža pravopisno urejenost, ki se opira na tradicijo slovenskega knjižnega jezi- ka 16. stoletja. V jezikovnem pogledu bi ga lahko označili za osrednjeslovensko oziroma kranjsko. Najstarejše znano slovensko uradovalno bese- dilo iz Zgornje Savinjske doline torej po vsebini ni neposredno povezano s tem območjem, am- pak zadeva Katoliško cerkev nasploh; namenje- no je vsem duhovnikom in vernikom ljubljanske škofije, Gornji Grad pa je le kraj nastanka prevo- da v slovenščino. Medtem ko so Hrenov sinodalni odlok z vklju- čenim dobesednim dekretom tridentinskega kon- cila poslušali verniki vseh župnij njegove škofije, raztresenih po Kranjskem, Štajerskem in Koro- škem, se drugo slovensko uradovalno besedilo iz časa Hrenovega škofovanja nanaša neposredno na Gornji Grad. Zapisano je na samostojni poli papirja in je bilo prvič objavljeno že leta 1886. Gre za prevod latinskega breva novega papeža Gre- gorja XV., izdanega v Rimu 3. avgusta 1621.4 Škof Hren je za gornjegrajsko škofijsko cerkev pri pa- pežu izposloval nekaj odpustkov. Anton Koblar je ob drugi objavi dokumenta zapisal: »Po pisavi se 2 Steska, Tomaž Hren, str. 49–57 (objava slovenske različi- ce odloka: str. 55–57); Kolar, Sinode škofa Hrena, str. 444– 464 (objava slovenske različice dekreta: str. 462–464). Objava faksimila dveh strani (pag. 40 in 41): Dokumenti slovenstva, str. 111. 3 Steska, Tomaž Hren, str. 57. 4 NŠAL, NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana, fasc. 49, 49/3, 3. 8. 1621. – Objave: K.[oblar], Slovenski drobec iz l. 1621, str. 699–700; Koblar, Slovenica, str. 162–163; Golia, Slovenica I, str. 134–135. 645 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) spozna, da je privilegij v slovenskem jeziku spisal ljubljanski knezoškof Tomaž Hren. Ni dvoma, da je tudi prestavo napravil škof sam.«5 Manj določ- no se je o prevajalcu izrekel Modest Golia, po ka- terem je breve »Hren sam ali pa kdo drug po nje- govem naročilu prevedel in je bil potem prevod najbrž javno izobešen v cerkvi«.6 Pisava dejansko ni Hrenova, kot jo srečamo na koncu odloka iz le- ta 1604, in tudi ne pripada pisarju, ki je zapisal omenjeni odlok.7 Pravopis je že bolj ustaljena bohoričica kakor v 17 let starejšem odloku, jezik je kranjski, vendar ne brez štajerskih primesi (npr. orodniški o na- mesto a: s takim privilegiom ali odpustkom). Gornji Grad se tedaj v slovenskem besedilu sicer ne po- 5 Koblar, Slovenica, str. 162. 6 Golia, Slovenica I, str. 134. 7 Pisava tudi ni enaka kakor pri dveh slovenskih molitvah, ki ju je Hren leta 1625 poslal slovenjegraškemu župnij- skemu vikarju Andreju Tavčarju in ju – glede na poteze njegovega latinskega zapisa v istem dokumentu – najbrž ni zapisal sam (NŠAL, NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija, šk. 79, št. 4, kuga 1624–1768, ad 1625). javi prvič – pred tem že pri Trubarju leta 15758 –, sta pa tu najbolj zgodaj v slovenščini imenovana gornjegrajska škofijska cerkev – s pristavkom, da gre za (nekdanjo) samostansko cerkev – in kraj kot trg: »Hozhemo tèdaj to Shkofflo Cerkou S. Divice MARIAE Klo∫htra, kir ∫e Terg Gorniga Gradu pravi Lublanske Shkoffÿe, s´takim Priui- legiom ali Odpu∫tkom …«.9 ZAPUŠČINSKI INVENTAR Z GORNJEGRAJSKEGA IZ LETA 1611 V prvi četrtini 17. stoletja je na Gornjegrajskem nastalo tudi najstarejše znano slovensko svetno uradovalno besedilo z območja Zgornje Savinj- ske doline – podložniški zapuščinski inventar iz leta 1611, ki je na Slovenskem doslej edini znani primerek te zvrsti sploh.10 Ob bok mu je mogo- če postaviti samo poldrugo stoletje mlajši inven- tar opreme v duhovniški hiši na Kureščku nad Igom iz leta 1757, ki pa ni zapuščinski inventar.11 Inventar zapuščine gornjegrajskega podložnika je bil odkrit šele leta 2012 med tistim gradivom ljubljanskega škofijskega gospostva Gornji Grad, ki je ostalo v Štajerskem deželnem arhivu v Grad- cu in je vključeno v zbirko zemljiških knjig.12 Ob objavi leta 2024 je po nekdanjem kraju hrambe dobil oznako gornjegrajski, po območju nastanka pa zadrečki.13 Gre za popis premične zapuščine podložnika, ki še ni imel pravega priimka, ampak so ga po do- 8 Trubar v Katehizmusu z dvejma izlagama iz leta 1575 na strani 202 piše: per Gornim Gradu (ZRC SAZU, ISJFR, OZSJ, Lastnoimenska kartoteka, Gornji Grad). 9 Ime župnije srečamo v naslovu knjige gornjegrajskega župnika Ahacija Stržinarja Catholish Kershanskiga Vuka Peissme iz leta 1729: na Strashe Gorniga gradu fare. Trg ozi- roma župnija se nato v slovenščini večkrat pojavita sredi 18. stoletja v slovenski oklicni knjigi ljubljanske stolne župnije za obdobje 1737–1759: 1742: is gorniga gradu (fol. 31v); 1751: ú gornem gradu na ∫tajerskim (fol. 110r), 1751: ù gornem gradu (fol. 112r); 1756: v´Gornemo Grado (fol. 155r); 1757: v´Gornem Gradu (fol. 165v); 1757: Sgorniga Gradu (fol. 167v) (Golec, Najstarejša oklicna knjiga, s. p.). 10 Od srede 20. stoletja do danes je bilo evidentiranih in objavljenih veliko zgodnjenovoveških slovenskih ura- dovalnih besedil ter temeljito pregledana množina ar- hivskega gradiva, a je prišlo na površje komaj kaj, kar bi vsebovalo elemente inventarnega popisa. Še največ inventarjem podobnih popisov predmetov poznamo iz tržaškega zaledja, ki pa so mlajšega nastanka, šele iz prve tretjine 19. stoletja (Golec, Uradovalna slovenica iz Trsta, str. 412–415). 11 Danes pogrešani inventar s Kureščka je leta 1939 objavil Viktor Steska (Inventar na Kureščku, str. 55–61). 12 StLA, GB I, Nr. 3389, Herrschaft Oberburg, 13. 5. 1611. – Na dokument me je opozoril kolega Žiga Zwitter, ki se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. 13 Golec, Inventar – komaj znana zvrst, str. 103; objava be- sedila v diplomatičnem prepisu in sodobnem črkopisu: prav tam, str. 109–110. Prva stran slovenskega prevoda papeškega breva iz leta 1621 (NŠAL, NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana, fasc. 49, 49/3, 3. 8. 1621). 646 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) mačiji na območju potoka Voložnica nad Šmart- nim ob Dreti imenovali Marko V Voložnici. Med številnimi podložniškimi inventarji gornjegraj- skih podložnikov iz 17. in 18. stoletja14 izstopa po tem, da je nemško pisanemu inventarju, sestavlje- nemu v standardni obliki z utečenimi rubrikami ter datiranemu, podpisanemu in pečatenemu 13. maja 1611 v gospoščinski pisarni v Gornjem Gra- du (Actum Oberburg), dodan manjši tanjši list, ki vsebino inventarja na drugačen način predstav- lja v slovenščini. Obojestransko popisan list ne ustreza predpisani uradni obliki, saj ni naslov- ljen, datiran in podpisan. Začenja se brez uvoda, v katerem bi bilo povedano, za čigavo zapuščino gre in kje.15 Postavlja se vprašanje, kako, kdaj in čemu je sploh nastal ter zakaj se je ohranil med gornje- grajskimi zapuščinskimi inventarji, če ni imel enake pričevanjske vloge kot drugi, uradni. O tem, da provizorični slovenski dokument ni mo- gel rabiti za predlogo nemški uradni različici, pričajo nekatere informacije, ki jih v slovenski različici pogrešamo. Predmeti se v obeh doku- mentih sicer ujemajo, gre pa za razhajanja v po- drobnostih opisa. Vzporedni slovenski inventar so najverjetneje sestavili z namenom, da se bo, ko bo prišlo do delitve pokojnikovih premičnin, natanko vedelo, kateri predmeti pripadajo otro- 14 StLA, GB I, Nr. 3385–3392. 15 Prav tam, Nr. 3389, Herrschaft Oberburg, 13. 5. 1611. kom in kateri Markovi vdovi, zdaj ženi Benka Ku- sa. Slovenski provizorični inventar je imel torej dodatno pravno vrednost, ki je uradni nemški ni premogel, zato so ga v gornjegrajski gospoščinski pisarni hranili kot prilogo uradnemu inventarju. Pisca slovenskega inventarja iz Voložnice je treba iskati med štirimi cenilci zapuščine pokoj- nega kmeta Marka. Obvladovanje veščine pisanja gre veliko prej pripisati gornjegrajskima tržano- ma Štefanu Kusu/Kosu in Primožu Ebenbergerju kakor podložnikoma Juriju Potočniku in Boštja- nu Zagožnu. V pravopisnem pogledu je besedilo zelo neenotno. Za enake foneme pisec uporablja različne grafeme, kar je najbolj vidno pri zapiso- vanju sičnikov, šumevcev in zlitnikov (c, č). Varia- bilnost zaznamo tudi pri jeziku. Veznik in, ki na- domešča interpunkcijska znamenja, se, denimo, pojavlja v treh različicah: 42-krat kot inu, trikrat kot jenu in enkrat kot ine. Ob vsej trivialnosti be- sedila, ki jo pogojuje narava dokumenta, gre pou- dariti, da je v njem več izrazov, za katere ni znano, da bi bili dokumentirani že kdaj prej. Nekateri iz- razi in besedne zveze so sicer izpričani v knjižnih delih 16. stoletja, a najbrž ne v specifičnem pome- nu za predmete, na primer vile kuhalske (burkle), sveder, lepata (lopar za peko kruha), zlati vogarski (ogrski goldinarji), železo, ko koso kleplejo (klepal- nik za koso), kaman, ko brusijo (brus za koso), dre­ vo, ko orjejo z nem (plug), skopaj pergnati (spraviti skupaj v pomenu prinesti k hiši), volati (veljati, imeti vrednost). Zapuščinski inventar iz Zadrečke doline iz leta 1611 je z izrazjem za predmete iz vsakdanjega živ- ljenja obogatil dokumentirano starejše slovensko besedje s področja materialne kulture. Tudi več drugih izrazov je nemara prvič vzetih iz realnega življenja, kar pomeni, da ne gre za prevod sveto- pisemskih besedil, slovarska gesla ali slovnične primere, ki jih srečujemo v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Poleg zgodnjega nastanka, spe- cifične vsebine in zvrstne redkosti daje inven- tarju težo dokumentiranost postopka nastajanja zapuščinskih inventarjev. Na njegovem primeru se lepo vidi, kako so popisovalci najprej popisa- li predmete v zaporedju, kakor so nanje nalete- li. Šele potem je inventarni popis dobil končno, čistopisno obliko po ustaljenem vzorcu, z razpo- reditvijo v snovne skupine. Gledano v celoti, po- meni zadrečki oziroma gornjegrajski zapuščinski inventar z začetka 17. stoletja pojav nove besedil- ne zvrsti v slovenščini. Po drugi strani mu lahko pripišemo večjo (pravno)zgodovinsko kakor jezi- kovnozgodovinsko vrednost.16 16 Golec, Inventar – komaj znana zvrst, str. 103–111. Prva stran slovenskega zapuščinskega inventarja iz leta 1611 (StLA, GB I, Nr. 3389, Herrschaft Oberburg, 13. 5. 1611). 647 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) PRISEŽNA OBRAZCA ZA NOVOSPREJETE TRŽANE IZ REČICE (1792) IN MOZIRJA (OKOLI 1820) Do danes je bilo evidentiranih in objavljenih osem slovenskih prisežnih obrazcev za novospre- jete tržane, izvirajo pa iz petih štajerskih in enega koroškega trga. Najstarejši, a odkrit in objavljen najpozneje, je prisežni obrazec iz Železne Kap- le, zapisan leta 1682.17 Drugi so mlajši, v obliki, v kakršni so se nam ohranili, so nastali v časovnem razponu med 1717/24 in 1840: po eden v Ljutome- ru, Lenartu v Slovenskih Goricah, na Rečici ob Savinji in v Mozirju ter trije v Središču ob Dra- vi, od tega eden v dveh različicah.18 Zgornja Sa- vinjska dolina je torej v naboru tovrstnih besedil zastopana zelo dobro, z dvema trgoma in dvema prisegama, takoj za Prlekijo s prav tako dvema tr- goma in štirimi besedili. Njena prisežna obrazca za nove tržane sta bila prvič objavljena v obdobju med svetovnima vojnama – mozirski leta 192619 in rečiški 194020 –, temeljitejše obravnave pa delež- na leta 2011.21 V pričujoči obravnavi bomo tako o njiju zgolj povzeli glavne ugotovitve. Ker gre za kratki besedili, ju bomo podali v celoti, prisežni obrazec iz Mozirja v diplomatičnem prepisu, da- nes pogrešanega rečiškega pa v transkripciji Fra- nja Baša. Franjo Baš je besedilo leta 1940 ali malo pred tem našel v trškem arhivu na Rečici, ki ga je tedaj hranila rečiška občina.22 Poznejša usoda trškega protokola, v katerem je bila prisega zapisana, ni znana. Domnevati je mogoče, da je bil uničen med drugo svetovno vojno ali po njej, ko je Reči- ca izgubila sedež občine. Zgodovinar, narodopi- sec in muzealec Baš je besedilo še zadnji hip otel pozabi s komentirano objavo v reviji Časopis za zgodovino in narodopisje,23 nato pa je za razliko od mozirske prisege v literaturi dolgo ostalo skoraj povsem prezrto.24 17 Ogris, Eine zweisprachige Eidesformel, str. 240–245. 18 Golec, Slovenska prisežna besedila, s. p., Uvod. 19 Kotnik, Mozirska tržanska prisega, str. 133–137. 20 Baš, O Rečici kot trgu, str. 68–69. 21 Golec, Slovenska prisežna besedila, s. p., Mozirje (MOZ-1), Rečica ob Savinji (REČ-1). 22 Baš, O Rečici kot trgu, str. 68. 23 Prav tam, str. 68–69. 24 Razlog je verjetno ta, da prisega ni navedena v naslovu Baševega prispevka. Jakob Rigler je ne omenja v svoji te- meljni razpravi o jezikovnokulturni orientaciji Štajercev (1968), kjer med drugim obravnava mozirsko tržansko prisego (Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 669). Prav tako je za razliko od mozirske nima Jože Koruza v pregledu zapisanih primerov uradne slovenščine (1973) (Koruza, O zapisanih primerih, str. 246), pogrešamo pa jo tudi v pregledu slovenskih priseg Matevža Koširja (1992) (Košir, Prisege v slovenščini, str. 6–11). Z napačno letnico 1788 in samosvojo interpretacijo jo je omenil Ivan Prisežni obrazec iz Rečice iz leta 1792:25 Eidespflicht. Purgerska Pri∫ega.26 Jest N: N: koker ∫ak Burger per∫eschem, inu oblubim Gospod Bogu, de jest ozhem letemo gmain tergo u Rezize u∫o ∫uestobo ∫cha∫ati, inu tudi u∫so kar per temo posthenimo Tergo od ∫tariga Navada bla nar boljpak, kar je nam od na∫schich Gnadlivich Firsthou, Lublanskich Scoffou utalenu inu nam ∫adnichz to leto od te desheuske kral: svetle Hoffkammre do∫echmau poteriene Frajjeste taiste na obeno Vi∫sho na ∫chellim posmeng∫chati, ali ∫anizhvati, ∫amuz koker ∫e enimo po∫tenimo Burgario ∫podobi, der∫chati, tako meni Bog pomagei, inu ta ∫uet Evangelium. Zaradi neugodnega stanja virov – rečiški trški arhiv je izgubljen, župnijske matične knjige pa pomanjkljivo ohranjene – so Baševe ugotovitve danes edini vir za preučevanje okoliščin nastanka prisege in njene jezikovne podobe. Po Bašu je bila zapisana v trškem protokolu, ki so ga začeli voditi leta 1788 (Zusammenkunft der hiesigen Burgerschaft so angefangen von 13ten 8ber 788), in sicer med vpi- som prodaje trškega vrta na dan sv. Vida 15. juni- ja 1792 ter zapisnikom o volitvah novega trškega sodnika istega dne in istega leta.27 Verjetno gre za prevod nemške predloge, ki se ni ohranila in je v trški protokol niso vnesli, ker na Rečici zanjo ni bilo potrebe. Ni pa tudi izključeno, da je pisec slo- venski prisežni obrazec sestavil neposredno, brez opiranja na nemško besedilo. Baš je kot verjetnega pisca označil Joanesa de Thonija, ki je bil »trški pisar ali trški tajnik vsaj od oktobra 1788 [začetek trškega protokola] do septembra 1792« [verjetni konec protokola ali nastop drugega pisarja]. Janez (Joanes) naj bi bil »sin Petra, zapisanega v seznamu trških svétnikov za l. 1788. kot Pietro de Toni, ki je po tem zapisku bil na Rečici italijanski priseljenec«.28 Rodbini je Stopar v vodniku o gradu Vrbovec z okolico (1976) (Sto- par, Vrbovec z okolico, str. 25). Po Baševi objavi je prisežno besedilo leta 1999 ponatisnil Zdravko Novak v svoji po- ljudni monografiji o Rečici, z več spodrsljaji tako v tran- skripciji kot v transliteraciji (Novak, Rečica z zaledjem, str. 39). 25 Po objavi F. Baša (O Rečici kot trgu, str. 68). 26 V Baševi objavi je nemški naslov na levem zgornjem ro- bu, slovenski naslov pa na sredi, kar najverjetneje kaže, da je bilo tako tudi v izvirniku. 27 Baš, O Rečici kot trgu, str. 68–69. 28 Prav tam, str. 69. 648 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) zaradi uničenih starejših župnijskih matic zelo težko slediti. Sam priimek je sicer na Rečici izpri- čan leta 1754, tako v župnijskem popisu prebi- valstva kot v gospoščinskem popisu hiš, ni pa ga med rečiškimi gospodarji pozneje, v jožefinskem in franciscejskem katastru.29 Janez de Toni, ki bi torej lahko bil domačin, tu ni umrl in po vsem so- deč tudi ni imel družine.30 Prisežno besedilo je kratko in ne omenja niti trških organov. Prisežnik obljublja Bogu, da bo zvest trgu in da bo, kot se za tržana spodobi, spoš- toval stare trške navade ter še posebej svobošči- ne, ki so jih trgu v preteklosti podelili ljubljanski škofje, v tistem letu pa potrdila dvorna komora. V pravopisnem pogledu je prisega prava zmešnjava sestavljenih grafemov z zelo neenotno glasovno vrednostjo. Noben sičnik ali šumevec ni zapisan kolikor toliko dosledno, raba znakov zanje pa je še najbližja nemški. Jezik daje vtis, da gre za nad- narečno mešanico in da bi besedilo lahko nastalo tudi kje na Kranjskem. Besedje, besedne zveze in skladnja kažejo izrazit vpliv sodobne pisarniške nemščine.31 Slaba tri desetletja mlajši mozirski prisežni obrazec za novosprejete tržane, ki je dolgo zmot- no veljal za veliko starejšega, nastalega že le- ta 1740, pomeni tako v pravopisnem kot širše v jezikovnem pogledu glede na rečiškega velik napredek. Z rečiškim ga povezuje zlasti zapiso- vanje zgornjesavinskega narečnega končnega polglasniškega [e] v dajalniku kot -o (temo tergo, rihterjo, namestniko, magistrato). Zapisan je na za- četku t. i. knjige tržanov, po ponovnem odkritju shranjene v Zgodovinskem arhivu Celje, v kate- ro so prvotno vpisovali samo imena novih trških, pozneje magistratnih svétnikov in novosprejetih tržanov.32 Slovenski obrazec in njegovo nemško raz- ličico je leta 1926 v reviji Časopis za zgodovino in narodopisje objavil Franc Kotnik.33 Objavo je pospremil s krajšim komentarjem o nastanku in jezikovnih značilnostih besedila ter zagrešil ne kaj prepisovalskih spodrsljajev in hudo napako 29 Golec, Slovenska prisežna besedila, s. p., Rečica ob Savinji (REČ-1). 30 NŠAM, Župnija Rečica ob Savinji, Matične knjige, krstni indeksi 1784–1807, krstni indeks 1807–1844, poročni in- deks 1784–1833, mrliški indeks 1784–1819, mrliški indeks 1819–1850. – Leta 2011, ko je bila opravljena raziskava o rečiški prisegi, so bile v evidenci samo matične knjige od druge četrtine 19. stoletja dalje. 31 Golec, Slovenska prisežna besedila, s. p., Rečica ob Savinji (REČ-1). 32 SI ZAC/0510, Zbirka Videčnik Aleksander 1696–1981, št. 4, Bürger Buch von Prasberg 1740 [Trška knjiga Mozirja 1740–1919], s. p. 33 Kotnik, Mozirska tržanska prisega, str. 133–137. pri dataciji. Čeprav bi moral opaziti, da so vpisi v knjigi od prvega leta 1740 do leta 1818 sočasnega nastanka in delo iste prepisovalske roke, je pri- sego postavil v leto 1740; s to letnico je namreč v naslovu datirana knjiga (Bürgerbuch von Prasberg 1740), ki se začenja z nemško in slovensko tržan- sko prisego, napisanima na prvi in drugi strani. Napačne datacije, ki se je vztrajno ponavljala v literaturi,34 dolgo ni mogel nihče preveriti, ker je 34 Prisega je bila v letu objave Kotnikove razprave natisnje- na tudi v celjskem časniku Nova doba (Lajákov-Mozirski, Kronika trga Mozirje, Nova doba VIII, št. 100, 7. 9. 1926, str. 1). Ob objavi, v kateri je več napak, ni ne navedbe vira ne časa nastanka prisege. Besedilo slovenske prisege je v monografiji Savinjska dolina (1930) objavil tudi Rajko Vrečer (Vrečer, Savinjska dolina, str. 101–102), ki sicer v opombi navaja Kotnikovo objavo, toda nekaj razlik med transkripcijama in Vrečerjevi podatki iz knjige tržanov, ki jih Kotnik nima, kažejo, da je Vrečerjeva objava nasta- la najverjetneje neodvisno od Kotnikove. Njegova data- cija prisege v leto 1790 je sicer znatno bliže dejanskemu času nastanka, a gre skoraj gotovo zgolj za tipkovno po- Mozirski prisežni obrazec za novosprejete tržane iz okoli leta 1820 (SI ZAC/0510, Zbirka Videčnik Aleksander 1696–1981, št. 4, Bürger Buch von Prasberg 1740 [Trška knjiga Mozirja 1740–1919], s. p.). 649 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) bila knjiga po drugi svetovni vojni več desetletij pogrešana.35 A tudi ko je leta 2004 izšel faksimi- le knjige,36 se v spremni besedi ni ponovno ugo- tavljalo časa nastanka prisege.37 Ugotovitve o de- janskem času zapisa besedila so bile prvič objav- ljene leta 2011.38 Slovensko prisežno besedilo (Purgerska Per∫é- ga) je v knjigi zapisano na 2. strani, za nemškim na 1. strani (Bürger Eid) in z uvodno navedbo, da je namenjeno tistim novim tržanom, ki niso vešči nemškega jezika. Obe besedili je okoli leta 1820 napisal mozirski trški sindik Franc Ksaverij Hof- bauer, čigar pisavo razkrivajo dokumenti trškega arhiva. Ker so v knjigi tržanov vsi vpisi, datirani od 16. februarja 1740 do 11. avgusta 1818, nastali sočasno in so delo iste prepisovalske roke, je spo- dnja meja nastanka knjige in slovenske prisege poletje 1818, zgornja pa malo pred Hofbauerjevo smrtjo 9. februarja 1822. Hofbauer, rojen nezna- nokje leta 1766 ali 1767, je od leta 1789 izpričan kot mozirski trški sindik, učitelj in organist. V Mozir- ju je živel od najstniških let, vsaj od leta 1782, ko je njegov oče dobil tržanske pravice, v spominu pa ostal kot zgleden učitelj. Ohranjen je tudi zvezek lepopisnih vaj njegovih učencev iz leta 1795, med katerimi je ena dvojezična vaja v nemškem in slo- venskem jeziku.39 Mozirski prisežni obrazec za novosprejete tržane, v nadaljevanju podan v diplomatičnem prepisu, je nekoliko daljši od rečiškega. Prisežnik priseže Bogu, da bo zvest trgu, pokoren trške- mu sodniku, njegovemu namestniku in trškemu magistratu ter da bo spoštoval trške pravice. Ob- ljublja tudi, da bo vselej ravnal, kot se spodobi za zapriseženega tržana, se dal na razpolago in izpolnjeval ukaze. moto (1790 namesto Kotnikove datacije 1740). Jezikovnih značilnosti besedila se je na podlagi Kotnikove objave dotaknil Jakob Rigler v razpravi o jezikovnokulturni ori- entaciji Štajercev v starejših obdobjih (Rigler, Jezikovno- kulturna orientacija, str. 669). Po Kotnikovi razpravi in prav tako z napačno letnico nastanka 1740 sta prisego zgolj omenila Jože Koruza v svojem pregledu zapisanih primerov uradne slovenščine (1973) (Koruza, O zapisanih primerih, str. 246) in Matevž Košir v pregledu slovenskih priseg (1992) (Košir, Prisege v slovenščini, str. 6). 35 Knjiga je sredi osemdesetih let 20. stoletja prišla v roke Aleksandra Videčnika, snovalca zgornjesavinjskega ar- hiva. Leta 1989 jo je v slabem stanju skupaj z Videčniko- vo zbirko prevzel Zgodovinski arhiv Celje in jo dal leta 1993 restavrirati. O prevzemu in restavriranju: SI ZAC, zapisnik primopredaje št. 05-125/1-89; podatek o restavri- ranju je v knjigi. 36 Bürger Buch von Prasberg 1740. 37 Knjiga tržanov Mozirja 1740, str. 11, 12. 38 Golec, Slovenska prisežna besedila, s. p., Uvod; Mozirje (MOZ-1). 39 Prav tam, s. p., Mozirje (MOZ-1). Purgerska Per∫éga Je∫t N. N. per∫eshem h' Bogu ! de je∫t bodem temo Tergo v'∫o Sve∫tobo Skasov, tedej ne le Samu temo naprej po∫tauleno40 Go∫podu Richterjo, al Namé∫tniko, ampak tudi temo Magi∫trato v∫ellej to ∫podobno Pokorsh41 no Skasél; ino tudi v∫e, kar je k pravimu poterdejnu, ino h' dershejnu téh tershkih Praviz ino Freje∫ti potrebnu al h'pridu, bom ∫turil, al doperné∫el, nekol pa tai∫te sanizhovu al zel tai∫tim kaj Super delel. Tudi je∫t oblubim, Se v∫ellej toku, koker Se enimo salmo sraun tudi per∫éshemo Purgerjo Spodobi, sadershati, ino tudi v'∫ellej, kader je le mogozhe, Se pu∫tit nuzat, tedej te mene dane Povele Své∫tu dopolniti, koker gvi∫hnu Meni Bog pomaga Amen. Glede na učiteljski poklic zapisovalca in po- zni nastanek prisežnega besedila ne preseneča enotnost zapisa v bohoričici, zlasti pri pisanju šumevcev, manj sičnikov. Besedje, besedne zveze in skladnja kažejo, da gre za prevajanje pisarniške nemščine v slovenščino, ki se prevaja od besede do besede, pri besedotvornih kalkih celo od mor- fema do morfema, a je Hofbauer besedilo neko- liko prilagodil duhu slovenščine.42 Z odkritjem, da je mozirska tržanska prisega nastala šele okoli leta 1820 in ne že 1740 – Rigler je dopuščal celo možnost, da je še starejša43 –, je besedilo izgubilo velik del pomena, ki so mu ga pripisovali nekoč.44 MOZIRSKA PODLOŽNIŠKA OPOROKA IZ LETA 1824 Le malo mlajša od prisežnega obrazca za tr- žane je edina znana zgornjesavinjska slovenska oporoka, datirana 25. februarja 1824 v Mozirju.45 Besedilo doslej ni bilo povsem neznano – na ne- kaj mestih se ga je dotaknila obravnava oporok v slovenščini, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Ce- lje (2019)46 –, ni pa še doživelo celovite objave in obravnave. 40 Nad n je po dolžini črke črtica, ki pomeni podvojitev zna- ka in bi lahko predstavljala manjkajočo črko m. 41 Morda zabrisan znak za deljenje besed. 42 Golec, Slovenska prisežna besedila, s. p., Mozirje (MOZ-1). 43 Rigler, Jezikovnokulturna orientacija, str. 669. 44 Prim. Golec, Mozirska tržanska prisega. 45 SI ZAC/0576, Krajevno sodišče gospoščine Žovnek, šk. 3, št. 90 (SI ZAC/0576/001/00090). 46 Žižek in Golec, De nobeden sin, str. 10, 16 in 22. Objava faksimila: prav tam, str. 11. – Besedilo je bilo odkrito ma- lo pred letom 2019, zato leta 2017 še ni bilo vključeno v 650 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) Najbogatejše hranišče starejših slovenskih oporočnih besedil je prav Zgodovinski arhiv Ce- lje, kjer je bilo doslej odkritih 27 zapisov ustnih oporok, večina (20) z območja Spodnje Savinjske doline. Vsi so nastali v prvi polovici 19. stoletja (1809–1850) in so sestavni del podložniških za- puščinskih spisov v fondih t. i. krajevnih sodišč zemljiških gospostev.47 Ta nabor predstavlja dob- ro polovico vseh znanih slovenskih oporok iz obdobja 1671–1850, ki jih danes poznamo nekaj več kot 50 (le šest jih je iz časa pred letom 1800), večinoma po zaslugi odkritij arhivistov v zadnjih dveh desetletjih.48 Zapisovanje oporok v slovenščini, sestavlje- nih ustno pred pričami, se je razmahnilo šele od konca 18. stoletja dalje, vzporedno s poveča- no stopnjo pismenosti kot posledico terezijanske šolske reforme (1774). Zapisovalci so bili v veliki večini za silo opismenjeni kmetje, redko uradni- ki. Med razlogi za zapis oporoke v oporočiteljevi materinščini namesto v uradnem jeziku izstopata dva: neznanje nemščine pri zapisovalcih in želja oporočiteljev, da bi okolica njihovo zadnjo voljo povsem natanko razumela.49 Izstopajočo razliko v ohranjenosti števila zapi- sov oporok iz Spodnje Savinjske doline v primer- javi z Zgornjo, od koder poznamo le eno prisego, kaže povezovati z dejstvom, da se ni ohranilo gradivo krajevnega sodišča škofijskega gospostva Gornji Grad, najpomembnejšega in največjega zemljiškega gospostva na tem območju. Obenem ne gre prezreti, da so bile slovenske oporoke naj- dene le v 11 od skupno 78 fondov krajevnih sodišč, kolikor jih hrani Zgodovinski arhiv Celje.50 Mozirska oporoka podložnice je zanimiva sa- ma po sebi, njena največja posebnost pa je napro- šeni zapisovalec. Iz obdobja do prelomne srede 19. stoletja je to namreč edini testament, ki ga je potrjeno zapisal duhovnik. Da je zapisovalec du- hovnik, je mogoče sklepati, ne pa tudi potrditi, še monografijo o starejših slovenskih oporokah (Golec, Slo­ venske oporoke). 47 Naboru 21 oporok v Zgodovinskem arhivu Celje, od ka- terih jih je 15 nastalo v Spodnji Savinjski dolini (gl. pre- gleda v: Golec, Slovenske oporoke, s. p., 1. Mesto oporok v slovenskem pismenstvu; Golec, Starejša uradovalna slovenica, str. 337–339), se je do leta 2019 pridružilo šest novoodkritih, od tega pet iz Spodnje in ena iz Zgornje Savinjske doline (prim. Žižek in Golec, De nobeden sin, str. 9 sl.). 48 Golec, Slovenske oporoke, s. p., 1. Mesto oporok v sloven- skem pismenstvu; Golec, Uradovalna slovenika, str. 228. 49 Golec, Uradovalna slovenika, str. 228–229. 50 Gre za krajevna sodišča: Brode, Novi Klošter, Ojstrica in Podgrad, Planina pri Sevnici, Ranšperk, Stopnik, Šalek in Turn, Šenek, Tabor pri Vojniku, Zalog in Žovnek; ra- zen dveh so vsa imela sedež v Spodnji Savinjski dolini (Golec, Starejša uradovalna slovenica, str. 337–339). za eno oporoko, nekaj let mlajšo od mozirske, ki je nastala leta 1830 v Spodnji Savinjski dolini.51 Še več, pred sredo 19. stoletja poznamo eno samo slovensko oporoko duhovnika, in sicer napisano leta 1685 v Cerknici, ki velja za drugo najstarejše slovensko oporočno besedilo.52 Oporoki iz Mozirja bomo poleg objave diplo- matičnega prepisa namenili več pozornosti tudi v vsebinskem in jezikovnem pogledu. Besedilo, napisano na obeh straneh prvega lista pisarniš- ke pole, je sestavni del zapuščinskega spisa pod- ložnice gospostva Žovnek Marije Berložnik, po domače Štrucelj.53 Spis, shranjen v arhivskem fondu krajevnega sodišča žovneškega gospostva, je trinajst let mlajši od oporoke; nastal je spomla- di 1837, nekaj mesecev po Marijini smrti. Oporoko je dotlej hranila bodisi oporočiteljičina hči bodi- si mozirska župnijska pisarna, kar se zdi precej manj verjetno od prvega. Iz samo deloma izpol- njenega obrazca o prijavi smrti (Todfallsanzeige) izvemo le to, da je bila pokojnica vdova kmetica, stanujoča v Mozirju, in da je zapustila dva otroka: sina Jožefa in hčerko Marijo, ki sta polnoletna in živita doma. Jožef je medtem postal prevzemnik posesti, za inventuro in obravnavo pa je žovneško krajevno sodišče na podlagi materine oporoke (nach dem beiligenden Testamente Ihrer Mutter) šele aprila 1837 prosila hči Marija Štrucelj, čeprav je mati umrla že prejšnje leto, in sicer na ponede- ljek po mali maši. Glede na to, da je bila Štruclje- va že preužitkarica, se žovneško krajevno sodišče z njeno zapuščino niti ne bi ukvarjalo, če hči ne bi predložila oporoke. Navedba dneva smrti v obrazcu o prijavi smrti se ujema z vpisom v mozirski mrliški knjigi,54 po kateri je Marija Štrucelj (Maria Strutzl), označena kot stara mati (Altmutter) in »kmetica druge kla- se« (Bau. 2 kl.), umrla v starosti 72 let 13. septembra 1836 zaradi onemoglosti. Kraj smrti je bilo Brezje št. 12, in ne Mozirje, kot je bivališče kar na treh mestih navedeno v zapuščinskem spisu. Ker pa leži domačija, še danes s hišnim imenom Štru- celj, v neposredni bližini Mozirja,55 je navajanje 51 Golec, Starejša uradovalna slovenica, str. 338. 52 Golec, Slovenske oporoke, s. p., 1. Mesto oporok v sloven- skem pismenstvu. 53 SI ZAC/0576, Krajevno sodišče gospoščine Žovnek, šk. 3, št. 90 (SI ZAC/0576/001/00090), Berložnik Marija: zapu- ščinski spis. – Oporoka, datirana 25. februarja 1825 v Mo- zirju, je napisana na listu velikosti 21,0–21,6 x 34,0–34,5 cm. 54 NŠAM, Župnija Mozirje, Matične knjige, mrliška matič- na knjiga 1830–1884, fol. 43r. 55 Veliki atlas Slovenije, str. 83, N1. Prim. SI AS 177, Franciscej- ski kataster za Štajersko, C 559, k. o. Brezje, mapni list III (1825). 651 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) tega namesto Brezja logično. Po franciscejskem katastru iz leta 1825 je na tej domačiji gospodaril četrtinski kmet Jožef Štrucelj, tudi po domače imenovan Štrucl,56 v katerem prepoznamo Ma- rijinega sina. Tudi v župnijskih maticah so bili vsi družinski člani vodeni kot Štruclji, nikoli kot Brložniki.57 Brložnik je moralo biti starejše hišno ali rodbinsko ime, a se je oporočiteljica z njim vendarle identificirala. Marijin soprog Pavel Štrucelj se je leta 1752 na Brezju že rodil,58 medtem ko je sama, z dekliškim priimkom Gaberšek in rojena okoli leta 1765, pri- hajala iz sosednje župnije Rečica, kjer sta se v za- četku leta 1787 tudi poročila.59 Od šestih otrok so jima trije umrli v otroštvu.60 Ko je Marija leta 1824 dala zapisati svojo zadnjo voljo, so še živeli trije, vsi odrasli: Janez (roj. 1793), tedaj pri vojakih, ne- poročena Marija (roj. 1799) in najmlajši Jožef (roj. 1803), ki se je prejšnje leto oženil61 in je že gospo- daril. Pozornost pritegne dejstvo, da je bil Marijin mož Pavel še živ in da sama ni ležala na smrtni postelji, da bi jo k sestavi oporoke silile okolišči- ne. Živela je še 12 let in pol ter za osem let preži- vela moža.62 Kot lahko razberemo med vrsticami, 56 SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 559, k. o. Brezje, mapni list III (1825); zapisnik stavbnih parcel, 9. 7. 1825; zapisnik zemljiških parcel, 30. 1. 1826; abecedni se- znam posestnikov, 23. 3. 1826. 57 Gl. v nadaljevanju. 58 Pavel Štrucelj (Struzel), sin Matevža in Marjete, je prišel na svet 24. januarja 1752 (NŠAM, Župnija Mozirje, Ma- tične knjige, krstna matična knjiga 1731–1753, s. p.). Ob ljudskem štetju leta 1754 je naveden kot tedaj edini otrok svojih staršev, star dve leti (NŠAL, NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana, fasc. 119/6, 4. 2. 1754). 59 Ob poroki 12. februarja 1787 je v skladu s takratnim nači- nom vodenja poročnih matic navedeno samo ženinovo bivališče Brezje št. 12 v župniji Mozirje, poročna matica daje ženinu Pavlu Štruclju 35 let, nevesti Mariji Gabršek pa 20 (NŠAM, Župnija Rečica ob Savinji, Matične knji- ge, poročna matična knjiga 1784–1833, pag. 9). Ne vemo, kdaj natanko in kje se je nevesta rodila, ker se ohranjene krstne matice rečiške župnije začenjajo šele leta 1784. Ob smrti jeseni 1836 naj bi Marija Štrucelj imela po mozirski mrliški matici 72 let (gl. op. 54), medtem ko ji status ani- marum pripisuje rojstno letnico 1762, njenemu možu Pavlu pa 1750 (NŠAL, Župnija Mozirje, Statusi anima- rum, K03, status animarum 1826–1834, s. p., Brezje 12). 60 Otroci so se rodili na Brezju št. 12 med letoma 1790 in 1803, zgodaj so umrli Anton (1790–1795), Jurij (1796–1796) in prva Marija (1797–1798) (NŠAM, Župnija Mozirje, Ma- tične knjige, krstna matična knjiga 1786–1804, fol. 40, 67, 95, 105, 119 in 138; mrliška matična knjiga 1786–1830, fol. 41, 48 in 55). 61 21-letni Jožef Štrucelj se je 5. novembra 1823 oženil s 25-letno Nežo Sovinek (prav tam, poročna matična knji- ga 1786–1851, fol. 58). 62 Pavel Štrucelj je umrl 21. decembra 1828, po mrliški ma- tici star 80 let (NŠAM, Župnija Mozirje, Matične knjige, mrliška matična knjiga 1786–1830, fol. 139), dejansko pa slabih 77. je po Jožefovem prevzemu kmetije in prihodu snahe v hišo čutila potrebo, da z zapisano besedo zaščiti svoj položaj in dedovanjske dedne pravice drugih dveh otrok, Janeza in Marije – Mice. De- diščino, ki jo je ob poroki leta 1787 prinesla k hiši, je zapustila izključno tema dvema, le da je izvzela skromno volilo za ubožne župljane ter stroške za pogrebščino in maše. Če se sin Janez v 15 letih ne bi vrnil od vojakov, bi njegov delež pripadel Mici, kar se je očitno tudi zgodilo, saj Janez v zapuščin- skem spisu ni naveden med otroki.63 Zanimivo je, da je moral k vojakom on, čeprav je bil deset let starejši od brata, ki je prevzel posest. Marija ni dovolj zaupala gospoščinskim urad- nikom in drugim pismenim ljudem civilnega sta- nu, zato se je s prošnjo, naj zapiše njeno oporoko, obrnila na krajevnega kaplana Jožefa Kiralyja, pred katerega je prišla s tremi pričami, dvema pismenima možema – eden je bil iz trga Mozir- je – in enim, ki se je samo podkrižal.64 Kiraly je te okoliščine v prvi osebi navedel v uvodu, nato pa je po nareku v prvi osebi spregovorila opo- ročiteljica. Njene besede je kaplan strukturiral v sedem točk. Marija Berložnik – Štrucelj se je na zapis svoje oporoke zelo dobro pripravila. S seboj je namreč prinesla dva dokumenta, na ka- tera se je zapisovalec lahko natančno skliceval: svojo poročno pogodbo iz leta 1787 in poročno pogodbo sina Jožefa, v kateri so bile v dostavku opredeljene pravice hčerke Mice. Ne preseneča Kiralyjevo nemško navajanje uradnih dokumen- tov v gotici, pač pa navedba nemškega imena kraja zapisa oporoke Prasberg namesto sloven- skega Mozirje. 63 Prav tako ga ne najdemo v mozirskih mrliških knjigah (NŠAM, Župnija Mozirje, Matične knjige, mrliški indeks 1787–1884), kar pomeni, da se najverjetneje tudi po mate- rini smrti ni vrnil domov. 64 Prvopodpisani Lovrenc Perger je bil tržan iz Mozirja h. š. 13, po zapisniku duš rojen leta 1762, ki se je po letu 1834 odselil neznanokam (NŠAL, Župnija Mozirje, Statusi animarum, K03, status animarum 1826–1834, s. p., K 11, status animarum 1845–1854; Matične knjige, mrliški in- deks 1787–1884). Identiteta Jakoba Hauschirja ostaja nez- nana. Ne njega ne njegovega priimka ni niti v mozirskem statusu animarum niti v župnijskih maticah (prav tam, Matične knjige, krstni indeks 1786–1848, mrliški indeks 1787–1884, poročni indeks 1786–1851). Po franciscejskem katastru (1825) ni imel posesti ne v Mozirju ne v sosednji katastrski občini Brezje (SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 338, k. o. Mozirje; C 559, k. o. Brezje). Ne- pismeni Janez Zagradišnik, po domače Korenak, je bil kmet v Ljubiji, kjer je umrl 9. marca 1851, po mrliški ma- tici star 74 let (NŠAM, Župnija Mozirje, Matične knjige, mrliška matična knjiga 1839–1884, pag. 112). 652 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) V diplomatičnem prepisu se oporočno besedilo glasi takole.65 [1. stran] Testamen. Per dobri pameti, inu per svoje starosti sdrauju je pershla k meni sdola podpißanimo Maria rojena Gabersheg po svojem sakonskim Mosham imenovana Verloshnig vulgo Struzel, inu je perpelala saboj sdola pod pissane Prizhe, nato visho sa isvishati, inu prizhati. Jest sgora imenovana Maria Verloshnigg vulgo Struzel, kir sem she per lettah, usako Vuro se troshtam, de bom pred vezhniga Boga na rajtingo poklizana, de po moje smerti nebi nobene prepiringe blo, sklenem, inu pro∫sim, de bi moju pravo, inu pra= vizhno Volu, kak je moja Maninga, inu moja Vest nutri da, u Materinski sprahi na pismo postauleno blo, inu po moje smerti sledozh se sgodilo, Namrezh. 1mo Kir mojemu sinu Josephu je per hishi sadosti ostalo, moj thal k hishi perneshen, koker govori Heuraths brif sub Protocolo fol 207 de dato 29ten Jänner H[err]schaft Sanneg anno 787 et in Anmer= kung de dato 24 Maÿ 79466 se previsha inu sposna, sato jest od teh k hishi perneshenih dnarjou sashafam inu sposnam, de. 2o Moje hzhere Mize sposnam 50 f67 c.m.68 koker je spo= snano in Nachtrag 13 october 82369 3o Mojemu sinu Johaneso, kateri je per soldateh sposnam, inu sashafam 50 f c.m. vert.[atur] [2. stran] 4to Sa moje potrebe meni sgovorim 50 f c.m. ako pa nebi jest vsega sanuzala, kaj od teh 50 f c.m. bi zhres ostalo, sashafam, inu sposnam moje hzhere Mize. 5to Ako bi pa moj sin Johanes per soldazhini vmer,70 ali de od soldatou u 15 letah nebi nasaj pershou, tak onih 50 f cm sub 3o sashafam inu sposnam moje hzheri Mizi. 65 Nemški del besedila, v izvirniku v gotici, je v objavi v kurzivi. 66 Navedba poročne pogodbe, vpisane v (zemljiškoknjižni) protokol gospostva Žovnek. 67 Florin = goldinar. 68 Conventionsmünze z uradno okrajšavo CM = konvencij- ska valuta. 69 Nedvomno gre za dodatek k poročni pogodbi njenega brata Jožefa, ki se je poročil dobre tri tedne pozneje, 5. novembra 1823 (gl. op. 61). 70 Umer[l] = umrl. 6to Tem reunem u Fari sashafam 2 f cm rastalat. 7mo To drugo kar zhres ostane, sa pogrebshino71 Inu na s[vete] Ma∫he sashafam. Prasberg dana 25 Februarÿ 1824 Sledeozhe Prizhe. Lorenz Perger mpria72 Jakob Hauschir mpria als Zeug + Johann Sagradischnig als Zeugen Nahmens fertiger Jos Kiralÿ mpria coop loci73 Poleg povedne vsebine pritegne pozornost tudi pravopisna podoba oporoke. Bohoričica se dosledno ne zapisuje, ker Kiraly ni razlikoval med zapisovanjem šumevcev [š] in [ž], ampak je oba pisal enako, z dvočrkjem sh (izjemoma ∫h za [š]), kakor tudi ni razlikovalno pisal sičnikov [s] in [z], za katera je rabil isti grafem s (za [s] enkrat tudi ∫s in ß). Oboje je bilo v tem obdobju nasploh zelo običajno, je pa bil dosleden v vsem drugem, denimo pri zapisovanju zh za [č]. Tudi jezik sledi kranjski knjižni normi tega časa, pri čemer pre- seneti nekaj opaznih odstopanj: 1) sklanjanje sa- mostalnika mož (po svojem zakonskim možam), 2) sklanjanje pridevnika moj in samostalnika volja s končnim [u] v tožilniku (moju pravo ino pravično volu), 3) veznik kak za kakor, 4) zaimek kaj za kar v oziralnem odvisnem stavku (kaj od teh […] bi črez ostalo), vendar na drugem mestu pravilno kar (kar črez ostane), 5) vmer za umrl in 6) navedba dne v dataciji kot: dana. Vse to postane razumljivo ob spoznanju, da je Jožef Kiraly prihajal iz Klanjca v Hrvaškem Zagorju. Ni znano, kje se je šolal, vemo pa, da je vse kleriške redove, vključno z mašniškim posve- čenjem, prejel leta 1805 od lavantinskega škofa v Št. Andražu na Koroškem. V župnijah lavantin- ske škofije je potem tudi služboval. Bil je kaplan v Trbovljah (1813–15) in Galiciji (1815–18), v Mozirju od novembra 1821 do 25. februarja 1825, nato pa je odšel za kurata v Šmartno ob Dreti, kjer je umrl že 20. julija 1826, star 48 let.74 71 Zadnja črka je popravljena, prvotno najverjetneje: a. 72 manu propria = lastnoročno. 73 cooperator loci = krajevni kaplan. 74 Za podatke o izvoru, posvečenjih, krajih in letih služ- bovanja se iskreno zahvaljujem zgodovinarki mag. Lili- jani Urlep iz Nadškofijskega arhiva v Mariboru. O času službovanja v Trbovljah prim. NŠAM, Župnija Trbovlje, Matične knjige, mrliška matična knjiga 1784–1833, pag. 653 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) DESETINSKI REGISTRI IZ OBDOBJA OD KONCA 18. STOLETJA DO 1842 Tako kot so v prvi polovici 19. stoletja za silo pismeni za to naprošeni ljudje zapisovali sloven- ske oporoke, se od konca 18. stoletja pojavljajo tudi v vlogi sestavljavcev desetinskih registrov, za kar so jih prosili nepismeni zakupniki dese- tin. Razen iz Zgornje Savinjske doline so takšni primerki dokumentov znani samo še iz Spodnje Savinjske doline in (vsaj do zdaj) iz nobene druge slovenske pokrajine. Skupno smo do nedavnega poznali osem spodnjesavinjskih registrov, ki so delo štirih rok (edini po imenu znani zapisovalec jih je sestavil pet). Obsegajo obdobje od leta 1789 do 1803, vsi razen najmlajšega pa so shranjeni v fondu Gospostvo Gornji Grad v Zgodovinskem arhivu Celje (ZAC).75 Z območja Spodnje Savinj- ske doline sta bila nato odkrita še dva, oba najde- 81–91; o smrti: NŠAM, Župnija Šmartno ob Dreti, Matič- ne knjige, mrliška matična knjiga 1789–1840, fol. 80. 75 Golec, Uradovalna slovenika, str. 333–334. na v fondu gornjegrajskega gospostva v Nadško- fijskem arhivu Ljubljana (NŠAL).76 Praksa takšnega vodenja desetinskih registrov je bila pri gornjegrajskem škofijskem gospostvu utečena. Za območje Zgornje Savinjske doline jih je danes znanih devet, od tega sedem odkritih med gradivom gospostva v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, dva mlajša pa v omenjenem fondu v ZAC. Njihov obstoj je bil doslej v literaturi zgolj bežno omenjen.77 Da so zgornjesavinjski desetinski registri tako dolgo ostali neopaženi, je tudi posledica neugod- nih okoliščin. Večina je namreč shranjenih v fon- du gornjegrajskega gospostva, ki je bil vse od leta 1872 deponiran v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu in ga je Avstrija v okviru arhivske resti- tucije vrnila Jugoslaviji šele leta 1978, NŠAL pa prevzel naslednje leto.78 76 Gl. naslednjo opombo. 77 Golec, Uradovalna slovenika, str. 337. 78 Vodnik po fondih, str. 55. Zadnja stran mozirske podložniške prisege iz leta 1824 (SI ZAC/0576, Krajevno sodišče gospoščine Žovnek, šk. 3, št. 90, 25. 2. 1824). 654 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) 79 Za identifikacijo območja se je mogoče opreti samo na imena in priimke 17 popisanih oseb. Noben drug dese- tinski seznam ne vsebuje istih imen, le na seznamu vin- ske desetine v župniji Rečica iz leta 1795 je ime Ignaca Mokrina (NŠAL, NŠAL 20, Gospostvo Gornji Grad Av- strija, karton 68, snopič 1, Desetine: splošno, 1557–1795, spis št. 116, 1. 6. 1795). Matične knjige rečiške župnije so potrdile, da so osebe s popisa prebivale v različnih krajih okoli Rečice. Omenjeni Ignac Mokrin, drugi na sezna- mu, je, denimo, tako kot prvi, Jožef Andrejc, izpričan v Spodnji Rečici (prim. NŠAM, Župnija Rečica ob Savinji, Matične knjige, krstna matična knjiga 1784–1807, krstni indeks 1784–1807, mrliška matična knjiga 1784–1819, mrliški indeks 1784–1819). Seznam slovenskih desetinskih registrov gornjegrajskega gospostva v Nadškofijskem arhivu Ljubljana (NŠAL, NŠAL 20, Gospostvo Gornji Grad Avstrija, karton 68, snopič 1, Desetine: splošno, 1557–1795) Št. 1 Signatura: spis št. 80 Vsebina Desetinski register za Solčavo Naslov Register desetine sulzbaske Datacija in zapisovalec Brez datacije [1793–95], zapisovalec neznan. Oblika Pola, prepognjena, popisane so prve 3 strani. Št. 2 Signatura: spis št. 39 Vsebina Desetinski register za območje Rečice ob Savinji79 Naslov Brez Datacija in zapisovalec Brez datacije [1793–95], zapisovalec neznan. Oblika List, popisana je 1. stran. Št. 3 Signatura: spis št. 25 Vsebina Desetinski register za Raduho (ljudsko Podraduški Vrh) pri Lučah Naslov Kar Radu∫hki Varh de∫setine da Datacija in zapisovalec Brez datacije [1793–95], zapisovalec neznan. Oblika List, popisana je 1. stran. Št. 4 Signatura: spis št. 27 Vsebina Desetinski register za Strmec (ljudsko Strmčki Vrh) pri Lučah Naslov Kar da Starmshki Varh de∫setine Datacija in zapisovalec Brez datacije [1793–95], zapisovalec neznan. Oblika List, popisana je 1. stran. Št. 5 Signatura: spis št. 26 Vsebina Desetinski register za Konjski Vrh pri Lučah Naslov Kar De∫∫etine da Konski uarh V ti Farri Luzheh Datacija in zapisovalec Brez datacije [1793–95], zapisovalec neznan. Oblika List, popisana je 1. stran. Št. 6 Signatura: spis št. 28 Vsebina Desetinski register za Podvolovljek pri Lučah Naslov Kar dajo De∫setine paurÿ u poduoloulekam Datacija in zapisovalec Brez datacije [1793–95], zapisovalec neznan. Oblika List, popisana je 1. stran. Št. 7 Signatura: spis št. 31 Vsebina Desetinski register za Spodnje Kraše pri Šmartnem ob Dreti Naslov I∫ Spodne Kra∫he de∫etina Datacija in zapisovalec 13. 5. 1805, Anton Hicelberger, kajžar. Oblika Pola, prepognjena, popisana je 1. stran. 655 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) Desetinski registri so po vsebini zelo skopi. Vsebujejo samo naslov, imena desetinskih obvez- nikov – v štirih registrih gre le za priimek oziroma hišno ime brez osebnega imena (št. 1, 3–5) – in pri vsakem njegovo denarno obveznost. Razen ene- ga (iz leta 1805) ni noben dokument datiran, a jih lahko glede na kontekst postavimo v leta 1793–95, to je v čas, iz katerega je v istem snopiču velika ve- čina datiranih nemških registrov, samo nekaj red- kih izjem pa je z začetka 19. stoletja (1804–1805). Znan je en sam zapisovalec, Anton Hicelberger (Hitzelberger), podpisan pod desetinski register za desetino v Spodnjih Krašah pri Šmartnem ob Dreti (št. 7), očitno hkrati desetinski zakupnik. Ta desetinski register je tudi edini datiran: Anton Hitzelberger m[anu propria] Na 13 dan Maÿ 1805. Hicelberger, po domače Tonič, edini na širšem območju s tem priimkom, je bil posvojenec, izpri- čan kot kajžar na Prihovi pri Nazarju.80 80 Anton Hicelberger s Prihove št. 30 je z ženo Nežo, roje- no Janžovc, imel deset otrok, rojenih med letoma 1799 in 1819 (NŠAM, Župnija Nazarje, Matične knjige, krstna matična knjiga 1790–1832, fol. 26, 29, 33, 36, 38, 42, 47, 50, 56 in 60). Prvim petim otrokom sta botrovala upravitelj gospostva Vrbovec in njegova žena, ob krstu prvega otro- ka pa je v krstni matici zanimiv podatek, da sta bila oba starša posvojena (beÿde Adoptierte). Poročila se nista ne v Nazarjah ne v treh sosednjih župnijah (NŠAM, Žup- nija Nazarje, Matične knjige, poročni indeks 1790–1867; Župnija Šmartno ob Dreti, Matične knjige, poročni in- deks 1790–1842; Župnija Mozirje, Matične knjige, poroč- ni indeks 1786–1851; Župnija Rečica ob Savinji, Matične knjige, poročni indeks 1784–1833). Anton se je glede na navedbo starosti 62 let ob smrti 25. marca 1832 rodil oko- li leta 1770 (NŠAM, Župnija Nazarje, Matične knjige, mrliška matična knjiga 1790–1848, fol. 61). Njegova do- mačija je po krstni matici prej spadala v župnijo Rečica (Ritzer Antheil) (NŠAM, Župnija Nazarje, Matične knjige, krstna matična knjiga 1790–1832, fol. 50), katere matične knjige so ohranjene šele od leta 1784. Avtorstvo ostalih šestih registrov ni znano. Ni nujno, da so jih sestavili zakupniki sami, ampak v njihovem imenu naprošeni sestavljavci, tako kot Seznam slovenskih desetinskih registrov gornjegrajskega gospostva v Zgodovinskem arhivu Celje (SI ZAC/0536, Gospostvo Gornji Grad) Št. 1 Signatura: šk. 36, 36/1, 1828–1833, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad (Sv. Primož, Ljubno, Ter, Savina), register desetine za Ljubno 1828–1833. Vsebina Desetinski register za Ljubno Naslov Luben∫ka Shitna De∫etina. 1828–1833 Datacija in zapisovalec 1828–1833, zapisovalec neznan. Oblika Foliant na 8 listih (16 straneh), popisanih je prvih 9 strani. Št. 2 Signatura: šk. 84, 84/1, 1789–1847, Register žitne desetine gospostva Gornji Grad (Planina, Solčava, Krnica), register žitne desetine Solčava 1840–1842. Vsebina Register žitne desetine za Solčavo Naslov Zehend Regi∫ter / od de∫etine od Jo∫hefa Zounig / Raitenga od teh trejeh let ano. 1840. / ano 1841. ano 1842 od v∫eh trejeh let glih / u∫ako leto glih. Datacija in zapisovalec 1840–1842, Janez Maravšnik (Prušnik), kajžar in organist. Oblika Pola, 2 lista (4 strani), popisani sta prvi dve strani. Desetinski register za Podvolovljek (NŠAL, NŠAL 20, Gospostvo Gornji Grad Avstrija, karton 68, snopič 1, Desetine: splošno, 1557–1795, spis št. 28). 656 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) poznamo več takih primerov nemških registrov.81 Na naprošenega zapisovalca kažeta registra za Raduho in Strmec (št. 3 in 4), ki sta delo iste roke. Morda je druga skupna roka zapisala registra za Konjski Vrh in Podvolovljek (št. 5 in 6), a določe- ne razlike vzbujajo dvom o istem avtorstvu, med drugim to, da prvi register vsebuje samo priimke oziroma hišna imena, drugi pa tudi osebna. Vsi štirje registri so sicer z območja Luč in podobne oblike, zapisani na prvi strani samostojnega lista. Najpreprostejše so poteze sestavljavca solčav- skega registra (št. 1), ki je komajda rabil veliko za- četnico. Okornost prav tako veje iz rečiškega (št. 2) in štirih luških (št. 3–6), najbolj zverzirana pa je pisava Antona Hicelbergerja, avtorja desetinske- ga registra za Spodnje Kraše (št. 7). Ta je gotovo nekoliko obvladal tudi nemško pisanje, kar se odraža na primer v zapisih Schimon in Jo∫ef. Vsi zapisovalci so se trudili uporabljati bohoričico, pri čemer so bili dosledni samo pri zapisovanju dvočrkja zh za glas [č]. Desetinska registra v fondu Gospostvo Gornji Grad v Zgodovinskem arhivu Celje sta mlajša, oba šele iz druge četrtine 19. stoletja. Tudi njuna vsebina je podobno skopa kot pri prejšnjih, saj razen naslova ne vsebujeta drugega kakor imena desetinskih obveznikov in za vsakega višino nje- gove denarne dajatve. Prvi register (št. 1) je napisala neznana oseba, tako kot ni znan zakupnik, popisuje pa žitno de- setino na območju Ljubnega v letih 1828–1833, kot pove kratek naslov: Luben∫ka Shitna De∫eti­ na. 1828–1833. Za desetinske obveznike uporablja zgolj hišna imena (Hi∫hne Imene) brez osebnega imena in priimka ter jih razvršča v štiri soseske: Sv. Primož (Sosed∫ka/Sose∫ka Primas), trg Ljub- no (Sose∫ka Terg), Ter (Sose∫ka Terberg) in Savina (Sose∫ka Savine). Bohoričica ni povsem ustaljena, ampak je mogoče čutiti utečeno nemško zapiso- vanje, na primer pri hišnih imenih Dowravnig, Wrawiz, Kommar in Appath. Sicer pa gre za lepo- pisni izdelek, ki bi ga zlahka pripisali kakemu učitelju ali duhovniku. V tem pogledu je popolno nasprotje desetlet- je mlajši desetinski register iz Solčave (št. 2), ki ga je za zakupnika Jožefa Covnika z zelo okorno roko sestavil solčavski organist Janez Maravšnik, na koncu podpisan v nemščini (Johan Marausch­ nig mp / Orgenist / in Suzlbah). Tudi v naslovu je nemški izraz za desetino oziroma desetinski re- gister (Zehend Regi∫ter), za poimenovanje let pa se 81 Na primer: NŠAL, NŠAL 20, Gospostvo Gornji Grad Av- strija, karton 68, snopič 1, Desetine: splošno, 1557–1795, spis št. 77, 29. 10. 1793; spis št. 105, 18. 7. 1794; spis št. 127, 1. 7. 1794. je Maravšnik zatekel k popačenemu latinskemu anno (ano. 1840. / ano 1841. ano 1842). Tako kot v lju- benskem registru so tudi v tem nanizana le hišna imena, izpisana v neustaljeni bohoričici, večkrat kar z malo začetnico, na primer jzmanig, pogoreu­ zhnig, O∫hounüg. Identiteta Jožefa Covnika, za katerega je Ma- ravšnik register sestavil, ostaja neznanka. Nje- govega priimka ali hišnega imena Covnik ni ne v dostopnih solčavskih matičnih knjigah82 ne v franciscejskem katastru.83 Organist Janez Ma- ravšnik pa je identičen z Janezom Prušnikom, po domače Maravšnikom, solčavskim domačinom, rojenim leta 1815, sicer kajžarjem in župnijskim podložnikom.84 Ker je v registru uporabil hišna imena, prepoznavnejša od uradnih priimkov, je tem razumljivejše, da je tudi samega sebe imeno- val z domačim imenom. Pri doslej skupno evidentiranih devetih slo- venskih desetinskih registrih, vseh iz gospostva Gornji Grad, gre sicer za najštevilnejše sloven- ske (pol)uradovalne dokumente, ki so na obmo- čju Zgornje Savinjske doline nastali do srede 19. stoletja, hkrati pa so po vsebini najskromnejši. Njihova vrednost je zlasti v pričevanju, da se je od zadnje četrtine 18. stoletja skupaj z veščino pi- sanja med kmečkimi ljudmi širilo tudi tovrstno dokumentiranje poslovanja. 82 Priimka Covnik ne srečamo med solčavskimi krščenci (NŠAM, Župnija Solčava, Matične knjige, krstni indeks 1784–1824, krstni indeks 1824–1869), do leta 1824 pa tu- di ne med umrlimi in ženini (prav tam, mrliški indeks 1784–1824, poročni indeks 1784–1824); mrliška in poročna matica za čas po letu 1824 nista dostopni. 83 SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 462, k. o. Solčava, abecedni seznam posestnikov, 1. 4. 1826. 84 Janez Prušnik se je rodil 11. maja 1815 v Solčavi št. 7 [prav: 8] kot četrti, zadnji otrok kajžarja Gregorja Prušnika, podložnika solčavske župnije, in Marjete, rojene Ločič- nik (NŠAM, Župnija Solčava, Matične knjige, krstna ma- tična knjiga 1784–1834, pag. 138). Pri prvih dveh otrocih je v krstni matici naveden priimek Maravšnik, vendar pri najstarejšem pozneje popravljen v Prušnik; pri zadnjih dveh pa je v krstnem indeksu priimku Prušnik dodano še Maravšnik (prav tam, krstni indeks 1784–1824, s. p.). Na svet so prišli med letoma 1805 in 1811 na hišni št. 8 (prav tam, krstna matična knjiga 1784–1834, pag. 88, 99 in 113), kjer je oče Gregor Prušnik, kajžarski sin, že živel ob poroki 30. aprila 1804 (prav tam, poročna matična knjiga 1784–1824, pag. 24). V franciscejskem katastru je naveden s priimkom Prušnik in domačim imenom Maravšnik (SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 462, k. o. Solčava, abecedni seznam posestnikov, 1. 4. 1826). Sin Janez se je poročil z Nežo Štiftar in imel z njo na hišni št. 8 osem otrok, rojenih med letoma 1845 in 1866; v krstni matici je označen kot kajžar, po domače Maravšnik (prav tam, krstna matična knjiga 1824–1869, pag. 63, 69, 73, 80, 90, 102, 107 in 120). 657 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) POSLOVNA POGODBA MOZIRSKEGA SPLAVARJA S KONCA 18. STOLETJA V KAJKAVŠČINI Čeprav ne gre za slovenski dokument in ni nastal na obravnavanem območju, se bomo na koncu pomudili še pri enem z Zgornjo Savinjsko dolino tesno povezanem dokumentu – pri notar- sko overjeni poslovni pogodbi, ki jo je mozirski tržan in splavar Gregor Praznik 19. decembra 1796 v Zagrebu sklenil s svojim kupcem Aleksandrom Makancem. Napisana je v kajkavščini, v kateri je v prvi osebi »spregovoril« tudi pisanja nevešči Praznik (Gregur Praiznik iz Mozerja Purgar y Flos­ zar), ki je h križcu pritisnil svoj osebni pečat, po njegovi smrti pa sta leta 1798 sledila še dva Ma- kančeva pripisa, drugi deloma v nemščini.85 Bese- dilo je zanimivo, saj odstira tančico nad poslovni- mi odnosi med Mozirjanom in Zagrebčanom ter nad terminologijo, pri kateri je nemara kateri od izrazov samo slovenski, ne tudi kajkavski. Sreča- mo izraze, kot so: špiravci, rahlini, šviglini, letve, podnice idr. Utečeni stoletni stiki zgornjesavinjskih spla- varjev z Zagrebom so v Zgornjo Savinjsko do- lino gotovo prinesli več podobnih kajkavskih dokumentov, poznamo pa samo tega. Čeprav je iztrgan iz konteksta, lahko sklepamo, da se je v mozirskem trškem arhivu znašel kot sestavni del zapuščinskega spisa za umrlim Praznikom. Gre- gor Praznik, ki ni bil domačin iz trga,86 se je tu le- ta 1790 oženil in bil čez poldrugo leto kot splavar sprejet med tržane. Umrl je 18. aprila 1798 v Mo- zirju št. 12, po mrliški matici star 52 let, dan pred smrtjo dveletne hčerke Terezije.87 85 SI ZAC/0547, Trg Mozirje, šk. 18, Dopisi 1798–1852, 22. 6. 1798. 86 Ob terezijanskem ljudskem štetju leta 1754, ko je Gregor – glede na navedbo starosti ob smrti – štel okoli osem let, njegove družine in priimka še ni bilo v Mozirju (NŠAL, NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana, fasc. 119/6, Mozir- je, 4. 2. 1754). Tudi smrti prve žene tu ni mogoče zaslediti (NŠAM, ŽA Mozirje, Matične knjige, mrliška matična knjiga 1786–1830). 87 Praznik se je že kot vdovec, po poročni matici star 35 let, 22. novembra 1790 v Mozirju oženil z 21-letno Uršulo Pre- dovnik (prav tam, poročna matična knjiga 1786–1851, fol. 12), ki mu je v trgu št. 12 med letoma 1791 in 1796 rodila tri hčerke (prav tam, krstna matična knjiga 1786–1804, fol. 51, 78 in 100). V t. i. knjigi tržanov je kot novosprejeti tržan s poklicem splavar (Flößer) vpisan 26. aprila 1792 (SI ZAC/0510, Zbirka Videčnik Aleksander 1696–1981, št. 4, Bürger Buch von Prasberg 1740 [Trška knjiga Mozirja 1740–1919], s. p.). Ob smrti je v mrliški matici tako zanj kot za hčerko naveden vzrok smrti: »običajno« (gewöhn­ lich) (NŠAM, Župnija Mozirje, Matične knjige, mrliška matična knjiga 1786–1830, fol. 57). Vdova Uršula se je 5. februarja 1805 poročila s Francem Juvanom iz trga Ljub- no (prav tam, poročna matična knjiga 1786–1821, fol. 36) in umrla 10. februarja 1813 v Mozirju št. 50 kot »gospa« Pogodba je napisana na prvih dveh straneh pisarniške pole, na tretji strani pa so trije pripi- si Aleksandra Makanca. Iz prvega izvemo, koliko dogovorjenih lesnih polizdelkov mu je Gregor do 7. septembra 1797 dobavil in koliko Makanec za- nje Prazniku še dolguje. 20. junija 1798, dva mese- ca po Gregorjevi smrti, je, kot pravi drugi pripis, del pogodbenih obveznosti izpolnila Praznikova žena Urša. Dva dni zatem v Zagrebu v nemščini dodani pripis pa je Makančeva zaveza, kolikšno vsoto ji je dolžan izplačati, brž ko bo pogodba v celoti izpolnjena. Besedilo zaradi zanimive vsebine objavljamo v celoti v diplomatičnem prepisu (gl. naslednjo stran). Uršula Juvan, po mrliški matici stara 48 let (prav tam, mrliška matična knjiga 1786–1830, fol. 104). Začetek pogodbe med Aleksandrom Makancem in Gregorjem Praznikom, Zagreb, 9. decembra 1796 (SI ZAC/0547, Trg Mozirje, šk. 18, Dopisi 1798–1852, 22. 6. 1798). 658 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) 88 Krajcarjev. 89 manu propria = lastnoročno. [1. stran] Letto 1796:to dan 9:ti Decembra ja Alexander Makanecz z Gregu= =rom Praiznikom iz Mozerja /: illiti Prasberga:/ Purgarom, dru= =gach Floszarom za szledecha Materialia, szleidechi Kontrak vuchinilszem, najmre: 1:vich Da gore recheni Floszar dopelya meni Mauerbankou Nro dvadeßet /:koji klaftrov pet y pol dugi, pri tenkom pako kraju illiti berku najmenye szedem czolov in diametro debeli biti moraju :/ vßakoga po Rainichki jeden krajczarov shezt. 2.gach Sheztdeßet Spiravczev, pet klaftrov dugeh, y pri berku naj= =menye pet czolov debeleh, vßakoga po krajczarov trideßet. 3.tich Rahlinov petzto jeden czoll debeleh, klaftre dva y pol duge, pri berku najmenye oszem czollov shirokeh, vßaku ztatinu po Rainichki deßet. Kak takaj 4.tich Jezero y petzto lepeh Sviglinov pol czolla najmenye debeleh dva klaftre y pol dugeh, y pri berku najmenye pet czol= =lov shirokeh, vßaku ztatinu po Rainichki pet, xr.88 cheterdeßet. 5.tich Zto laitov zevßema dobroga vapna, vßaki lait najmenye pet vaganov dersechi _ vßaki lait po Rain. dva, xr. dvade= =szet y chetiri rachunajuch. Zatem 6.tich Letev lepeh trizto dva klaftra y pol dugeh, vßaku ztoti= =nu po Rainichki pet. Zatem y 7.mich Za Stalu boroveh podnicz trideszet, dva czolle debeleh, pri vuse∫sem kraju najmenye jeden czepeli∫ shirokeh, deszet pako czepeli∫sev dugeh, vßaki falat po Gro∫si oszem. Ter 8.mich Zto jaloveh bervenecz /: ali Pfastenow:/ tri czolle debeleh, y pri vuzkom kraju najmenye deßet czollov shirokeh, dva pako klaftre dugeh, ztotinu za Rainichke trideßet y tri. 9.tich y zadnich ztoy petdeßet Pankladenov, dvadeßet po tri= klaftre, oztaleh pako 130. po dva klaftre y chetiri czepeli∫ze duge, poldrugi czoll debele, pri berku najmenye deßet czollov shiroke, ter vße obschnicszane, jedno na drugo ztotinu po [2. stran] po Rainichki Szedemnaizt dopelyti ima; koja ovak do= =pelyana Materialia ja z mojemi ztroski od szavzkoga Mozta na moj fundus zvoziti dam, ter vu ovu pogodbu ja gorerechenomu Gregoru Praizniku vu ime kapare szada taki odbrojilßem Rainichkov dvadeßet y pet, ozta= =le pako peneze vße prez falinge prime, kada gorenapi= =szana materialia meni prez falinge dopelya, y preda. Kojemu za vek∫su Szegurnozt dajem ovo moje piszmo, z laztovitum mojum rukum podpißano, y z navadnum mojum pechatjum podpechacheno. Dano v Zagrebu kak gore. Alexander Makanecz mpria89 [pečat] Ja pako Gregur Praiznik priem∫si vu ime kapare od prena= =piszanoga Gozpona Rainichkov dvadeßet y pet, k vßem 659 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) 90 Michael. 91 Očitno manjka beseda: tabulae. 92 ut supra = kot zgoraj, nanaša se na zgornji datum, 7. sep- tember 1797. prenapißanem kondicziam privalyam, y obligeramsze gore napißana Materialia kak berse perva prilika bude, ako ne vße, barem drevo y deszke vße, vapna pako lajtov pedeßet, dopelyati, oztaleh pedeßet lajtov pak drugach dopelyam. Koj neznajuchi pißati, za vek∫= se veruvanje poleg imena y pridavka mojega znamenye Sz. krisa poztavlyam. + Gregur Praiznik [pečat] iz Mozerja Purgar y Floszar Quod praesentem Contractum in duplici exemplari absque omni corectura suprafatae Partes Contrahentes modo praedeclarato genuine iniverint et subscripserent Sigil= lisque suis maniverint infrascriptus qua pro testimonio reqvisitus hisce attestor Mi90 Stivalich excel∫ae91 Banali∫ juratus Notarius mpria [3. stran] Vu ov kontrakt mi je recheni Gregur Praiznik do 7.ga 9.bra Letta 1797.ga izbavil Sviglina No. szedemzto; pankladenov szto: Spiravcze trideßet y dva; rahlinov szedemdeßet y pet; y vapna lajtov 16. koja vßa platilßem nyemu, nuter zara= =chunav∫si kapare f 25 y szamo josche dusen szem nyemu Rainichki dvadeßet y pet, koje berseli kontrak zpuni nyemu podpunom platiti dusen budem. Zagrabiae u. s.92 Alexander Makanecz mpria 798o. 20.ga Juniu∫sa vu ov Contract prielßem od Praiznikove Sene Ur∫se vapna lajtov devetnaizt, koje po pogodyene czene chiniu f. 45. xr 36. Item jaloveh bervenecz No 79 koja chine _ 26 _ 14. Boroveh podnicz No 20. chine _ _ _ 8 _ _ Rahlinov No 58. chiniu _ _ _ 5 _ 48. ___________________ Zkupa za f. 85 xr 38. Welche fünf und Achtzig Gulden und 38 Kreuzer samt dem vormals zurück bezaltenen fünf und zwanzig Gulden ich der besagten Urschula Praiznik sogleich auszuzahlen schuldig bleibe, sobald dieser Contract mir vollkommen erfüllt werden wird. Agram den 22.ten Junÿ 1798. Alexander Makanecz mpria 660 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) Aleksander Makanec je, kot vidimo, dobro ob- vladal nemščino, a je nepismeni Gregor Praznik očitno raje videl, da je pogodba napisana v njemu veliko bolj razumljivi kajkavščini. Po potrebi si je pisec pomagal tudi z nemškim izrazjem. En izraz, in sicer za gradbene tramove, je zapisan sploh sa- mo nemško s kajkavsko končnico (Mauerbankou), eden pa zaradi večje jasnosti in nedvoumnosti v dveh jezikih (bervenecz /: ali Pfastenow/). Za vsak primer je v uvodu pogodbe poleg slovenskega imena Praznikovega domačega trga še njegovo nemško ime, prav tako sklanjano: iz Mozerja /: il- liti Prasberga:/. V pomanjkanju izraza za premer pa si je pisec pomagal z latinščino (in diametro). Neznana roka je neznanokdaj, očitno ob ureja- nju dokumentov trškega arhiva, na četrti, zadnji strani pole, ob številki (spisa) 1778 napisala: »Slov. Kontrakt«. SKLEP Čeprav primerki uradovalne slovenščine iz Zgornje Savinjske doline niso številni, je to ob- močje v kvantitativnem pogledu med slovenski- mi pokrajinami zastopano nadpovprečno. Nje- gova glavna posebnost je zvrstna raznolikost dokumentov, saj srečamo edini doslej znani za- puščinski inventar (iz leta 1611), najstarejši ško- fijski sinodalni odlok (1604), edini prevod kakega starejšega papeškega breva (iz 1621) in edino pod- ložniško oporoko, ki jo je zapisal duhovnik (1824). Z obrazcem prisege za novosprejete tržane sta za- stopana kar dva od štirih tamkajšnjih trgov – Re- čica ob Savinji (1792) in Mozirje (okoli 1820), kar je tudi opazen delež med slovenskimi trgi nasploh. Najštevilčnejši slovenski uradovalni zapisi so de- setinski registri, ki so jih od konca 18. do srede 19. stoletja sestavljali kmečki zakupniki desetin sami oziroma v njihovem imenu naprošene (za silo) pi- smene osebe, večinoma prav tako kmetje. Takšna praksa je bila značilna za ljubljansko škofijsko gospostvo Gornji Grad. Med njegovim arhivskim gradivom, shranjenim v dveh slovenskih arhivih, je devet slovenskih desetinskih registrov iz Zgor- nje Savinjske doline, toliko tudi iz Spodnje. FINANcIRANJE Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Te- meljne raziskave slovenske kulturne preteklosti (P6-0052), ki ga financira Agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacij- sko dejavnost Republike Slovenije. IZJAVA O DOSTOpU DO RAZISKOVALNIH pODATKOV Raziskovalni podatki, na katerih temelji prispevek, so na vo- ljo v prispevku samem. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 13, Sinode NŠAL 20, Gornji Grad Avstrija NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Župnija Mozirje Župnija Nazarje Župnija Rečica ob Savinji Župnija Solčava Župnija Šmartno ob Dreti Župnija Trbovlje SI AS –Arhiv Republike Slovenije AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko SI ZAC – Zgodovinski arhiv Celje ZAC/0510, Zbirka Videčnik Aleksander 1696–1981 ZAC/0536, Gospostvo Gornji Grad ZAC/0547, Trg Mozirje ZAC/0576, Krajevno sodišče gospoščine Žovnek StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz StLA, GB I = Grundbücher, Alte Reihe DRUGI VIRI ZRC SAZU, ISJFR, OZSJ – Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Oddelek za zgodovino slovenskega jezika Lastnoimenska kartoteka LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Baš, Franjo: O Rečici kot trgu. Časopis za zgodovino in narodopisje 25, 1940, str. 66–70. Dokumenti slovenstva (ur. Jože Žontar). Ljubljana: Can- karjeva založba, Mladinska knjiga, 1994. Golec, Boris: Inventar – komaj znana zvrst sloven- skih zgodnjenovoveških dokumentov. Jezik in slov­ stvo 69, 2024, št. 4, str. 99–113. DOI: https://doi.org/ 10.4312/jis.69.4.99-113 Golec, Boris: Mozirska tržanska prisega iz leta 1740 – »usodna« zmota izpred 90. let v ČZN 1926. Časopis za zgodovino in narodopisje 87, NV 52, 2016, št. 1–2, str. 5–19. Golec, Boris: Najstarejša oklicna knjiga v slovenščini. Knjiga ženitnih oklicev ljubljanske stolne župnije sv. Nikolaja iz let 1737–1759. Elektronska diplomatična izdaja. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2022. https://ezmono.ma- nuscripta.zrc-sazu.si/ezmono_golec_oklici 661 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) Golec, Boris: Slovenska prisežna besedila trških skupnosti in neagrarnih poklicnih skupin do konca predmarčne dobe. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011. https://nl.ijs.si/e-zrc/ prisege2/ Golec, Boris: Slovenske oporoke in prisežna besedila o opo­ rokah (1671–1850). Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, 2017. http:// ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:oporoke/VIEW/ Golec, Boris: Starejša uradovalna slovenica iz Spodnje Savinjske doline. Kronika 65, 2017, št. 3 (Iz zgodovi- ne Spodnje Savinjske doline), str. 331–348. Golec, Boris: Uradovalna slovenica iz Trsta in s Trža- škega od začetka 17. do srede 19. stoletja. Kronika 67, 2019, št. 3 (Iz zgodovine Trsta), str. 395–428. Golec, Boris: Uradovalna slovenika od začetkov do prelomne srede 19. stoletja. Jezik in slovstvo 65, 2020, št. 3–4, str. 215–235 in 356. Golia, Modest: Slovenica I. Slavistična revija, 11, 1958, št. 1–2, str. 130–141. K.[oblar], A.[nton]: Slovenski drobec iz l. 1621. Ljubljan­ ski zvon, 6, 1886, št. 1, str. 699–700. Knjiga tržanov Mozirja 1740 (Bürger Buch von Prassberg 1740) (ur. Aleksander Videčnik). Mozirje: Osrednja knjižnica, 2004, str. 12. Koblar, A.[nton]: Slovenica. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 9, 1899, sešitek 5, str. 145–163. Kolar, Bogdan: Sinode škofa Hrena. Acta ecclesiastica Sloveniae 19 (ur. Metod Benedik). Ljubljana: Inšti- tut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Uni- verze v Ljubljani, 1997, str. 441–478. Koruza, Jože: O zapisanih primerih uradne slovenšči- ne iz 16., 17. in 18. stoletja. Jezik in slovstvo 18, 1972/73, št. 6, str. 193–200, št. 7–8, 244–254. Košir, Matevž: Prisege v slovenščini. Arhivi 15, 1992, str. 6–11. Kotnik, Fr.[anc]: Mozirska tržanska prisega iz l. 1740. Časopis za zgodovino in narodopisje 21, 1926, str. 133– 137. Lajákov-Mozirski, Žiga: Kronika trga Mozirje od naj- starejših dob do zadnjega časa. Nova doba (Celje) 8, št. 93/21. 8. 1926 – št. 119/23. 10. 1926. Novak, Zdravko: Rečica z zaledjem. Rečica ob Savinji: Zavod za kulturo v Mozirju, 1999. Ogris, Alfred: Eine zweisprachige Eidesformel aus Kärnten und der slowenische Bürgereid von Eisen- kappel (1682). Mit einem Exkurs zur Schwurhand von Karnburg. Carinthia. Zeitschrift für geschichtli­ che Landeskunde von Kärnten 201, 2011, str. 233–257. Rigler, Jakob: Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih. Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968 (ur. Viktor Vrbnjak). Maribor: Obzorja, 1968, str. 661–681. Steska, Viktor: Inventar na Kureščku iz leta 1727 [prav: 1757]. Etnolog, 10–11, 1939, str. 55–61. Steska, Viktor: Tomaž Hren in gornjegrajska sinoda l. 1904. Čas. Znanstvena revija Leonove družbe, VI, 1912, str. 49–57. Stopar, Ivan: Vrbovec z okolico. Maribor: Obzorja, 1976 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 60). Veliki atlas Slovenije (ur. Vlasta Mlakar). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012. Vodnik po fondih in zbirkah Nadškofijskega arhiva Ljublja­ na (ur. Bogdan Kolar). Ljubljana: Nadškofijski ar- hiv, 1999 (Priročniki 1). Vrečer, Rajko: Savinjska dolina s posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec: Samozaložba, 1930. Žižek, Aleksander in Golec, Boris: De nobeden sin in hči nič ne dobi: materialno v slovenskih oporokah iz fondov krajevnih sodišč Zgodovinskega arhiva Celje. Mimohod blaga: materialna kultura potrošniške družbe na Slovenskem (ur. Andrej Studen). Ljublja- na: Inštitut za novejšo zgodovino, 2019, str. 10–24. https://hdl.handle.net/11686/file25756 SUMMARY Early Administrative Slovenica from the Upper Savinja Valley (1604–1842) The Upper Savinja Valley is an area from which sev- eral early Slovenian administrative texts or records are already known, dating to before the watershed mid-nine- teenth century, when Slovenian became one of the official languages of the Habsburg Monarchy and embarked on a path of establishing itself in the administrative sphere, where it formerly only had the marginal role of an auxiliary language. Through discoveries made over the last decade and a half, new documents have surfaced from the period between 1611 and 1842; these are mostly tithe registers, and additional two documents that are unique in the en- tire Slovenian territory. The article presents an overview of all hitherto discovered Slovenian administrative records from the Upper Savinja Valley, with a particular focus on those that have so far not been published and discussed. Despite rather few administrative records written in Slovenian from the Upper Savinja Valley, the area has a greater-than-average quantitative representation among the Slovenian provinces. Its main peculiarity is in the variety of documents, which includes the hitherto only known probate inventory (1611), the earliest diocesan syn- od decree (1604), the only translation of an early papal breve (1621), and the only last will of a serf, drawn up by a priest (1824) rather than a secular person. As many as two out of four market towns in the area concerned are 662 | kronika 73 � 2025 3 boris golec | starejša uradovalna slovenika iz zgornje savinjske doline (1604–1842) represented by an oath form for newly admitted market town dwellers–i.e., Rečica ob Savinji (Ger. Rietz; 1792) and Mozirje (Ger. Prassberg; about 1820), which is also a notable share among Slovenian market towns in general. The most numerous Slovenian administrative records are tithe registers that were compiled between the eighteenth and mid-nineteenth centuries by tithe-paying peasants themselves or by (barely) literate persons on their behalf, mostly peasants as well. Such a practice was typical of the Gornji Grad (Ger. Oberburg) seigniory, which fell under the Diocese of Ljubljana. Its archival material, kept by two Slovenian archives, includes numerous tithe registers, nine Slovenian and originating from the Upper Savinja Valley, the same number as from the Lower Savinja Valley. The discussion also addresses a document in the Cro- atian Kajkavian dialect from the end of the eighteenth cen- tury–a business contract with supplements (1796–1798), concluded in Zagreb by a local merchant, an illiterate raft- er, and a dweller of the market town of Mozirje.