Bajda Kazak: Ob Taras - Sevčenkovem grobu.
259
Ali pa hoče kdo pomoči osiroteli Ukrajini? Zaman čaka odrešenja — nihče je ne
pogleda:
A nitko ne bačit1),
tiljko2) vorog, ščo smijet sja.
Samo sovražnik,   tlačitelj jo gleda in se
ji  —  smeje.  To je  pa  Tarasu  preveč,  in
ogorčen zagrozi:
Smij sja, ljutyj vraže! Ta ne duže3), bo4) vse gine, slava ne poljaže5); ne poljaže, a rozkaže ščo6) dijalosj7) v sviti, čija pravda, čija krivda, a čiji mi diti.
Ako vse drugo preneha, slava nikdar! Zgodovina bo pričala o slavi Ukrajine. Sicer pa na svetu vse gine, vse mine, in tudi zasmehovanje sovražnikov; pokazalo se bo v zgodovini, kdo je imel prav, in kdo je bil krivičen, pokazalo se bo, čigavi otroci, čigava deca so Ukrajinci!
A kaj pomaga človeku, če se tolaži z upom, ko vidi, da vse nič ne izda, da ni skoraj pomoči, ker je gorje preveliko:
Skriz8) na slavnoj Ukraini ljudej u jarma zaprjagli pani lukavi . . . ginut, ginut u jarmah licarski9) siny---------
Brezsrčni, ničvredni „pani" prodajajo Židom, „svojim dobrim bratom", kos za kosom nekdaj ljudskega imetja. Grozno je živeti v teh razmerah, v tej pustinji propadati,
vot sej pustvni propadat, a šče pogannjše10) na Vkraini divitis, plakat i — movčat.
Gledati torej vse gorje rojakov, revežev, robov — sinov junaških vitezov, in ne moči pomagati; gledati, jokati in molčati — ne, tega ni mogel, in zato se je, kakor sam pravi, razjokal ter odšel zopet na tuje.
Toda tudi na tujem ni imel miru — da, njegovo srce se je še bolj vnelo za domovino. Tožilo se mu je po Ukrajini, in zato kliče „dumo", muzo poezije z Ukrajine:
Prilitaj že s Ukrainv edinvj mij1) druže, moja dumo prečistaja, virnaja družino!
') Bačiti == gledati.
2)  Tiljko = le.
3)   Duže = zelo.
4)  Bo = zakaj, kajti. B) Poleže, izgine.
*) Kar.
7)   Godilo.
8)  Skriz = skozi, povsod.
9)   Vitežki. l0) Še hujše,
Taras Ševčenko.
In v poslanici prosi Osnovjanenka, ukrajinskega pesnika, naj poje ljudstvu, ker ga rado posluša:
Spivaj že im, mij golube, o Sič, o mogilej
0 Mij = moj.
17*