Bonaventura da Bagnoregio
COLLATIONES IN HEXAEMERON (1273)
COLLATIO XIII	27
Uvod: predstavitev in razdelitev obravnavane snovi
1. Bog je rekel: »Zberejo na j se vode, ki so pod nebom, na enem kraju in naj se prikaže kopno.« In zgodilo se je tako. Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa morje. Bog je videl, daje dobro. Nato je Bog rekel: »Naj požene zemlja zelenino, bilje, ki rodi seme, in drevje, ki rodi sad po svoji vrsti, katerega seme je v njem na zemlji..,« itd.]
V delu, opravljenem tretjega dne, se razbira tretja vizija razuma; namreč kolikor je poučena po svetem pismu.2
Kakor se v delu [opravljenem v dnevih stvarjenja] drugo dodaja k prvemu, tretje pa k obojemu, tako iz prve in druge vizije izhaja tretja; in ta je pleme-
1	Gen 1,9-11.
2	Prva vizija razuma se navezuje na naravni razum, druga na razum, ki ga je povzdignila vera, tretja na razum, ki ga je poučilo sveto pismo.
nitejša in večja od prejšnjih. In čeprav se morda zdi neprimerno, daje tretja vizija razuma usklajena in povezana z delom, ki je bilo opravljeno tretji dan, saj je zemlja najnižji element, sveto pismo pa naj višje, je treba vsekakor priznati, daje ta zveza določena po pravici. Vse, kar na neki način nebo hrani najboljšega, dobi ali sprejme zemlja z neko živostjo. Tako zemlja sprejme vpliv iz neba in požene čudovito zelenino.
2.	Ta vizija razuma, ki predpostavlja obe prejšnji, se nanaša na tri temeljne aspekte svetega pisma; namreč na duhovne interpretacije smislov ali smisla svetega pisma; na. simbolične ali zakramentalne podobe svetega pisma; slednjič na mnogotere teorije, ki so mu pripisane. Duhovne interpretacije so prikazane v zbranih vodah; zakramentalne, ali simbolične figure so prikazane v ozelenetju zemlje, saj je zapisano: naj požene zemlja, zelenino3; mnogotere teorije prikazuje seme, kot je povedano v besedah: sad, katerega seme.* Kdo pa lahko pozna neskončnost semen, ko so v enem semenu zaobjeti gozdovi gozdov in še neskončna semena? Podobno lahko o svetem pismu podamo neskončno teorij, ki jih ne more razumeti nihče razen Boga samega. Kajti kakor od rastlin prihaja novo seme, tako od svetega pisma prihajajo nove teorije in novi smisli; po tej svoji posebnosti se odlikuje sveto pismo. Teorije, že izvlečene iz svetega pisma, so kapljica v morju, če jih vzporedimo s tistimi, ki se jih še more iz njega izvleči.
Prvi del: mnogoterost duhovnih smislov svetega pisma
3.	[Prikazani so v zbranih vodah.] Treba je torej začeti z obravnavo interpretacij ali duhovnih branj; nato bomo obravnavali podobe, slednjič teorije. Kajti znaki nam niso v nobeno rabo, če nc razumemo stvari. Tako je Bog najprej zbral vode, nato storil, da so drevesa pognala zelenino, končno pa še seme. O zbranih vodah je povedano v Psalmu: Kakor v mehu zbira morske vode.5 Bog je v mehu zbral morske vode, kadar je v knjigi svetega pisma zbral celokupnost duhovnih interpretacij. Te interpretacije so podobne vo-
' Gen 1, 11
4	Gen 1, 11
5	Ps 33 (32), 7.
dam, zbranim v mehu, iz treh razlogov: po istem prvinskem izvoru duhovnih interpretacij; po najgloblji vzvišenosti duhovnih umenj; po prekipevajoči mnogoterosti duhovnih umenj.
4.	O prvem razlogu je v Pridigarju povedano: Vse reke tečejo v morje in morje se ne prenapolni: v kraj, kamor reke teko, tja vedno zopet teko.6 Na podoben način je sveto pismo izvor duhovnih umenj. Duhovnim umenjem se pravi reke — tako se pravi tudi ljudem, ki razumevajo na duhovni način. Ta umenja izvirajo iz svetega pisma in so po svetem pismu potrjena; poleg tega se po teh umenjih pridobivajo nove intcrprctacije. Zato je rečeno v Psahnu: Reke dvigajo, o Gospod, reke dvigajo svoje bučanje, reke dvigajo svoj h rum P Zakaj? Ker mogočno je bobnenje morja* Zakaj? Ker bolj je mogočen Bog na višavahzato je bil po nujnosti božji glas mogočen.
5.	Drugi razlog, da se duhovna umenja lahko primerjajo z zbranimi vodami, je njihova najgloblja vzvišenost. V Psalmu je rečeno: Kateri so šli na morje na ladjah, da bi trgovali na velikih vodah.10 Z ladjo gre na morje, kdor se z globokim spoštovanjem pripravlja na razlago svetega pisma. Gre na morje na ladjo ta, ki ga brod križa" vodi in tako rekoč drži za roko; kajti če se kdo poda na morje svetega pisma brez le ladje, ga prekrijejo valovi, tako da utone v največjih napakah. Zakaj utone, če ni Peter.12 Zato pravi Pridigar: Velika je njegova globočina; kdo jo lahko doseže?" Slava bodi modrosti, ki seje prebila v globino brezna in je v globini ugledala božja čuda, kakor je povedano v Strahovi knjigi: Na višavah sem razpela svoj šotor in moj sedež je bil na oblačnem stebru. Nebesni krog sem sama obhodita in se sprehaja la po globinah brezna. Na valovih morja...u To pravi Modrost, ki se je utele-
4 Prid 1,7. V lat. tekstu jc pravzaprav rečeno: »Potem ko pridejo na cilj, reke nadaljujejo s svojim tekom.«
7	Ps 93 (92), 3.
8	Ps 93 (92), 4 " Ps 93 (92), 4.
111 Ps 107 (106), 23. " V originalu 'les križa'.
12	Prim. Mt 14, 19.
13	Prim. Prid 7, 24, kjer sicer beremo: »Daleč je, kar je bilo daleč, in globoko, pregloboko: kdo more to doseči?«
14	Sir, 24,4-5.
sila, in sicer reče na višavah v stvarjenju; reče s sedežem na oblačnem stebru v utelešenju; reče na valovih morja v pasijonu;15 reče po globinah brezna v umevanju svetega pisma', kajti po vstajenju jim je odprl razum, da so umevali pisma. Zavoljo vere v križ je Peter hodil po morju.
6.	Tretji razlog, da so lahko duhovna umenja podobna zbranim vodam, je njihova prekipevajoča mnogoterost. Zakaj mnogoter je iztok voda iz oblakov, iz rek, iz izvirov; in vse prihaja iz morja.
Vprašaš se lahko: »Kako?« »Prek različnih vodov ali zaradi različnih premikov,« tako odgovarja oblak, tako odgovarja reka, tako izvir. Izaija je zapisal: Dežela je polna spoznanja Gospodovega, kakor vode pokrivajo morsko globino.16 Za tem pa stojijo besede: Nič hudega ne bodo storili, nič pogubnega naredili na vsej moji sveti gori.17
7.	Izaijeve besede se posebej nanašajo na dobo nove zaveze, ki je razjasnila sveto pismo; najbolj pa se nanašajo na konec sveta, ko bodo povsem umeta pisma, ki sedaj še niso. Takrat bo sveta gora, to je kontemplativna Cerkev; tedaj nič hudega ne bodo storili, kadar bo zbežala pošast krivo verstva, oderuštva modrosti. Danes pa je gora Sion opustošena zaradi lisic, ki se klatijo po njej;1K to pa so lokavi in ostudni zli razlagalci svetega pisma.
8.	O iztoku voda pravi Estera: Mali izvir je reka postal, luč je vstala in sonce in voda v obilici.Sveto pismo je bilo mali izvir, ko je bila razglašena Postava, kajti knjiga postave je majhna. Potem pa jc naraslo v preširno reko z Jozuetovo knjigo, s Knjigo sodnikov, s Knjigo kraljev, z Ezrovo, Juditino, Tobijevo, Esterino knjigo in Knjigo Makabejcev. Nato pa je postalo luč, to je luč prerokov, kajti prerokba je luč. Končno seje preobrazilo v sonce, to je v sonce evangelija. In zavoljo mnogih interpretacij je sveto pismo prekipelo zaradi voda v obilici.
15 V slovenskem prevodu .sv. pisma se ta izraz navezuje na naslednji stavek.
IS Iz 11,9.
17 Iz 11,9. V slovenskem prevodu svetega pisma so sicer te besede »pred tem«, ne pa »za tem«,
kot navaja Bonaventura. '»Lam 5, 18
"Est 10, 6.
9.	To mnogoterost je jasno uzrl Ezekiel: ugledal je v njegovi sredi postave, podobne štirim živim bitjem;10 prva je imela človeški videz; druga videz leva\ tretja videz vola; četrta videz orla. Vsaka je imela štiri obraze.21 Potem se mu je ta mnogoterost prikazala kot kolo sredi drugega kolesa;22 prerok trdi, daje bilo gledati v kolesa kot gledati v morje in daje bilo eno kolo v drugem. Slednjič pa pravi: Slišal sem šum njih perutnic, kakor šumenje velikih voda, kakor grom Vsemogočnega,23 Vsi složno menijo, da ta štiri živa bitja pomenijo pisce svetega pisma, zlasti preroke in evangeliste. Gre-gorij meni, da gre videti v dveh kolesih, ki imata štiri strani, prav sveto pismo, ki pozna staro in novo zavezo. Štirje obrazi pa so štiri glavna umenja svetega pisma: dobesedno, alegorično, moralno in anagogično. Njegov videz je kot pogled na morje zaradi globine duhovnih skrivnosti; šum perutnic se zasliši, kadar se razumu posveti; grom Vsemogočnega se zasliši, ker vse prihaja od Boga; zato je rečeno v Razodetju: In slišal sem glas z. neba kakor šumenje mnogih voda,24 zaradi številnih umcnj; nato pa: In glas, ki sem ga slišal, je bil, kakor bi strunarji brenkali na harfe,25 zaradi skladnosti teh umcnj, ki se ujemajo na čudovit način: harmonija je namreč čudovita.
10.	Sveto pismo torej nudi možnost mnogih interpretacij, kajti tak mora biti glas Boga, da je vzvišen. Vse druge vede nudijo en sam smisel, v svetem pismu pa je smisel mnogoter; v njem nekaj pomenijo tako besede kot stvari; v drugih vedah pa so pomenljive samo besede, saj se vsak nauk oblikuje po znakih, ki mu pripadajo. Zato so črke in znaki, katerih počelo so črke, znamenja za umenja ali pomene; ker pa so pomeni primerni in določeni, so take tudi besede; določeno ime se zalo ne izreka na dvoumen način. Bog pa je vzrok duš in besed, ki so v duši spočete; je tudi vzrok stvari, ki jih označujejo besede.
20	Ezek i, 5.
21	Ezek 1, 10 in sled.
22	Ezek 1, 16. Slovenski prevod se razlikuje.
23	Ezek 1, 24.
24	Raz 14,2.
25	Raz 14, 2.
Drugi del: o četvornem smislu svetega pisma
11.	Prvi smisel svetega pisma je torej smisel besed, to je dobesedni smisel; ker pa stvari nekaj pomenijo, imamo še troje drugih smislov. Bog se namreč prikazuje v vsakem bitju na trojni način: po bist\>u, po kreposti, po dejanju. In vsako bitje predstavlja Boga, ki je Trojica, pa tudi pol do Njega. Ker pa pridemo do Boga z vero, upanjem in usmiljenjem, zato sleherno bitje uči, kaj je treba verjeti, upati in delati. V skladu s tem trojnim prikazovanjem Boga in trojno predstavo bitja obstaja trojno duhovno razumevanje svetega pisma: alegorija, ki se ozira na vero; anagogija, ki se ozira na upanje; tropo-logija, ki se ozira na dejanja, h katerim nas spodbuja ljubezen, usmiljenje.
Dobesedno razumevanje je skorajda naravni obraz, to je tisti, ki pripada človeku; ostali pa so mistični obrazi: lev in njegova mogočnost je podoba alegorije ali tega, kar je treba verjeti; vol, ki vleče plug in orje zemljo, da bo obrodila sadove, je podoba tropologije ali morale; orel, ki visoko leta, je podoba anagogije. Prvi, dobesedni obraz je razprt; drugi, ki kaže na mogočnost, je dvignjen kvišku; tretji, tropologija, je poln sadov; četrti zre v sonce s skoraj nezaslepljenimi očmi. Zbor teh štirih smislov je skorajda kot pogled na morje: to pa zaradi prvinske izvornosti, najgloblje vzvišenosti in prekipevajoče mnogoterosti duhovnih umenj. Kakor so v Bogu tri osebe v enem samem bistvu, tako so tri umenja v eni sami površini črke.
12.	[Bitja in sveto pismo.] Treba je nato opazovati, kako je svet skrben do človeškega telesa, koliko skrbnejši pa je do duše, in če je v službi življenja, je toliko bolj v službi modrosti. Pred padcem je človek zagotovo poznal stvarjene stvari in seje prek njihove podobe oziral k Bogu, da gaje hvalil, častil in ljubil. Zato so namreč bitja in na ta način se navezujejo na Boga. S padcem pa je človek dal izvor grehu in izgubil to poznanje, tako da ni bilo več lega, kar je navezovalo stvari na Boga. Tako je bila ta knjiga, knjiga sveta, kot mrtva in izbrisana. Potrebna je bila torej druga knjiga, da bi razsvetlila knjigo sveta in sprejela vase prispodobe stvari. Prav sveto pismo je ta knjiga, ki postavlja podobnosti, lastnosti in prispodobe stvari, ki so zapisane v knjigi sveta. Zato knjiga svetega pisma obnavlja svet in omogoča, da se spoznava, hvali in ljubi Boga.
Če se zato vprašaš, kaj ti pomeni kača ali čemu ti služi, ti knjiga svetega pisma odgovori, da je kača zate vrednejša od vsega sveta, ker te uči previdnosti, tako kot te mravlja uči modrosti. V Knjigi pregovorov je zapisano: Pojdi k mravlji, lenuh, poglej njena pota in postani moder/26 In tako se pravi po Mateju: Bodite torej previdni kakor kače.21
13.	Ta štiri umenja ali razumetja so štiri reke iz morja svetega pisma', iz tega morja izhajajo ali se porajajo, k temu morju se vračajo. Sveto pismo zato razsvetljuje vse in vodi vse nazaj k Bogu, kot je nekoč to počenjalo bivajoče samo.
14.	[Ezekiel in Janez.] Vprašamo pa se, kako lahko ima vsako od zgoraj navedenih umenj štiri obraze, saj je rečeno, daje vsaka od živali imela štiri obraze.2* Vprašajmo ženinega prijatelja, to je Janeza, ki mu v tem pritiče posebna avtoriteta; v Razodetju nam pravi,29 da so bile okoli božjega prestola štiri živali in daje prva imela obraz leva, druga vola, tretja človeka, četrta orla. Ne pravi pa, daje vsaka imela štiri obraze. Ezekiel pravi tudi, da so živa bitja hodila, Janez pa, da so stala. Ezekiel pravi, da je prva žival imela obraz človeka, Janez pa obraz leva; Janez pravi, da so ta bitja hvalila Gospoda kot svetega; Ezekiel pa samo, da so kričala. Zdi se, da Janez hkrati zaobjame tako Izaijevo30 kot Ezekielovo videnje.31
15.	V zvezi s tem bodi zapaženo, da se Ezekiel posveča opisu umenj po glavnem redu: zato začenja z naravnim obrazom človeka, ki označuje dobesedno interpretacijo. Janezu pa je do opisa štirih neglavnih interpretacij z ozirom na štiri obraze, ki so štiri umenja, namreč dobesedno ali alegorično ali tropološko ali anagogično: štiri interpretacije za vsak obraz.
16.	[Štirje obrazi dobesednega smisla.] Sleherni nauk iz stare zaveze je ali
26	Preg 6,6.
27	Mt 10, 16.
2* Ezek 1,6.
29 Raz 4, 6.
'"Iz 6,1.
31 Ezek, 1,5.
nomološki, kot pri Mojzesu, ali zgodovinski, kot v knjigah o zgodovini, ali modrostni, kot v knjigah o modrosti, ali preroški, kot v psalmih in spisih dvanajstih manjših in štirih večjih prerokov. Na podoben način tudi sveto pismo nove zaveze bodisi zadeva postavo kot v evangeliju, v katerem so postavljene naredbe, ali je njegov nauk zgodovinski kakor v apostolskih delih, ali modrostni kot v Pavlovih pismih ali drugih kanoniških spisih; ali pa preroški kot v Razodetju. Pisma imajo sicer svoje mesto za evangelijem, apostolska dela pa mu neposredno sledijo: V prvi knjigi sem govoril, o Teofil, o vsem, kar je Jezus delal in učil od začetkaSveto pismo, ki se ozira na postavo, ustreza levu po mogočnosti in avtoriteti; zgodovinski nauk ustreza volu, ki vleče plug, po preprostosti in ker orje zemljo; modrostni nauk ustreza človeku, preroški nauk ustreza podobi orla.
17.	Svetemu pismu je namreč do tega, da po preosnovi vodi nazaj k izvornemu počelu. Zato bodisi opisuje večne resnice, ki so zakoni in evangeliji; povedano je v Psalmu: Postavit jih je za vedno, na veke, dal je zakon, ki ne premine,33 In v Strahovi knjigi.34 Kot večni temelji na trdni skali, take so božje zapovedi v srcu dobre žene. Ta žena je Cerkev. Ne smemo namreč misliti, da zakoni preminejo, da pa se jih bo bolje hranilo v domovini [v nebu]. Kajti postava in zakoni niso na isti način hranjeni v stari in novi postavi; bolj se jih spoštuje v novi, in popolneje bodo ohranjeni v domovini. Zakaj Bog živi po zakonih, ki jih je postavil. Ce pa sveto pismo obravnava rcsnice v času ali poroča o preteklosti, imamo zgodovinske knjige. Če govori o resnicah iz sedanjosti, imamo knjige modrosti; kadar se nanaša na bodoče resnice, imamo preroške knjige. Sveto pismo torej zaobjema naredbe, primere, poročila in razodetja. Zato ima prvo umenje štiri obraze; če jih razvrstimo po Ezckielovem redu, dobimo red, ki je sani na sebi pravilen; naša narava pa nam veleva, da z očmi gledamo večne resnice, ki so glavne.
18.	[Predmeti duhovnih smislov.] Anagogija nas vodi k višjim resnicam; alegorija se tiče dejanskih resnic, tropologija pa resnic, ki jih je treba ude-
•'2 Apel l, i. 3J Ps 148, 6. 54 Sir 26, 24.
janjiti. Hugo35 meni, da ja anagogija tudi del alegorije, ki zadeva to, kar je treba verjeti.36
19.	[O anagogiji.] So torej štirje obrazi v anagogičnem smislu: večna božja Trojica, vzorna modrost, angelska vzvišenost, Cerkev v zmagoslavju. Kadar sveto pismo spregovori o teh resnicah, to spada k anagogiji.
20.	[O alegoriji.] Na podoben način so štirje obrazi v alegoričnem smislu: človeškost v rojstvu in trpljenju, ki sta glavni alegoriji. Druga je božja mati Marija, kajti o njej so v svetem pismu povedane čudovite stvari, vselej seje spomni v zvezi s Sinom.
Nekateri pa pravijo: Zakaj je tako malo stvari povedano o Devici? To vprašanje pa ni nič; o njej je povedanih mnogo stvari, kajti o njej se govori vsepovsod; in bolj je vredno, da se o njej govori povsod, kot da se o njej spiše cela razprava.
Tretji obraz alegoričnega smisla je mililantna Cerkev ali mati Cerkev, ki je v svetem pismu deležna čudovite hvale. Četrti obraz je prav sveto pismo, ki mnogo pove o sebi, kakor je očitno v primerih, ki smo jih omenili; kolesa,37 miza,38 kerubi39 (eden izmed njih gleda kvišku) in svečnik.40
21.	TO tropologiji.] Tudi tropološki smisel ima štiri obraze. Prvi je duhovna milost na podlagi vsakega podobnega vpliva. Drugi je duhovno življenje, kolikor je aktivno in kontemplativno, in vsak način življenja. Tretji je duhovna stolica, kolikor je učiteljska, prelatska in papeška. Četrti jc duhovni boj: to je, kako seje treba bojevati zoper demone, proti svetu in mesu.
"Namreč Hugo Viktorinec< 1096-1141), eden največjih teologov 12. stoletja, porodu nemški grof iz Blankenburga pod Harzom.
Librum de Scripturis el seriptoribus saeris, c. 3. " Ezek 1,16. •,a Preg 9, 1. w Eks 25,20. "" Eks 25,31.
22.	[Primer sonca v anagogiji.] To so torej štirje obrazi, početverjeni v vsakem smislu.
Dajmo primer za vse štiri obraze kot neko njihovo sled; to je primer o soncu, ki včasih pomeni Trojico, včasih vzorno modrost, včasih angelski red, včasih Cerkev v zmagoslavju. O Trojici, ki jo označuje sonce, spregovori Sirahova knjiga: S svojo svetlobo sonce vse razsvetljuje. Gospodove slave je polno njegovo delo.4] Soncu pripadajo substanca, svetloba, toplota', tako ima Bog princip, ki daje izvir, Očeta; ima svetlobo, Sina; ima toploto, svetega Duha. Toda isto sonce je na nebu z ozirom na substanco; isto sonce je v očesu z ozirom na luč; isto sonce je v telesu z ozirom na toploto.
S tem razmišljanjem so prepričali ubogega slepca, čigar oči so nekdaj videle sonce in seje grel na soncu in ni mogel umeti Trojice.
23.	Drugi obraz anagogije zadeva vzornost modrosti; o njej pravi Knjiga modrosti: Ta je namreč lepša kot sonce in kakor vsa razvrstitev zvezd; če se primerja z lučjo, jo prekosi. 'K Kajti modrost je lepa, ker je luč; je sonce, kije lepše od sonca; kajti sonce nc more stvariti žarka, ki bi ostal v njem; večno sonce pa stvari krasni žarek, ki ostaja v njem.
Bil je neki neumnež, ki je rekel, daje sonce sončni žarek. Nekateri astrologi trdijo, da vse zvezde prejemajo svojo svetlobo od sonca kakor luna. Nihče pa ne ve za resnico o tej stvari. Toda tako zvezde kot luna imajo neko svetlobo; in zvezde niso zatemnjene kakor luna, ki je podvržena obdobjem zatemnitve zaradi svoje bližine in svojega gibanja. Tako večna modrost vpliva na vse stvari. V Pridigarju je pisano: Sladka je svetloba, dobro de očem gledati sonce.**
24.	Tretji obraz anagogije ima svoj eksempel v soncu, kajti sonce pomeni tudi angelsko vzvišenost. V Sirahovi knjigi je povedano: Trikrat bolj žge
41	Prim. Sir. 42, 16: »Vzhajajoče sonce sije nad vesoljstvom in Gospodovo veličaslvo nad njegovimi deli.«
42	Modr 7, 29.
45 Prid 11,7.
Sonce gore; ono razvnema ognjeni žar in s svojimi svetlimi žarki slepi oči Kajti božji žarek, edinstven in enak, trilično prejet, sestavlja tri hierarhije.
25.	Četrti obraz anagogije zadeva Cerkev v zmagoslavju, ker tudi nanjo kaže sonce. Habakuk pravi: Sonce in luna ostajata v svojem bivališču,45 kadar sta poveličana človeško telo in človeška duša; tedaj gredo v luč tvojih puščic,46 po svojem nenadnem učinkovanju v bleščeči kreposti Boga.
26.	[Primer sonca v alegoriji.] Tudi v alegoričnem smislu velja primer sonca po štirih obrazih alegorije. Po prvem obrazu sonce pomeni Kristusa: Sonce vzhaja in sonce zahaja;" vzhaja v rojstvu in zahaja v smrti; veje proti jugu4* v vnebohodu\ obrača se proti severuob sodbi. Kar zadeva prvo, pravi Malahija: Toda vam, ki se mojega imena bojite, zasveti sonce pravičnosti z rešenjem v svojih žarkih.™ Kar zadeva drugo, pravi Amos: dal bom soncu zaiti opoldne in v temo bom zagrni! zemljo ob belem dnevu.5' Opoldne je za Jude sonce zašlo. Ko je bil Kristus v polnosti svoje moči, to je po vstajenju in vnebohodu, so bili Judje oslepljeni. Tako pravi Jakob o sodbi: Vzide namreč sonce z vročino in travo posuši in cvetica v njej uvene 52
27.	Drugi obraz alegorije se nanaša na blaženo devico Marijo; v Psatmu je povedano: Svoj šotor je postavil v soncu;53 zalo: Lepa kakor luna, čista kakor sonce, strašna kakor vojska v zastavah.54 Devica Marija je torej kot posoda, ki vase sprejme luč, kakor čudovita posoda Sonca, delo Najvišjega, ki žari na nebeškem svodu.55
44	Sir, 43, 4.
45	Hab 3, 11.
46	Hab 3, 11. Danes beremo: »Zavoljo luči tvojih švigajočih puščic, zavoljo bleska tvoje bliskajoče se sulice.«
4' Prid 1,5.
48	Prid 1, 6. Povedano pa je o vetru.
49	Prid 1, 6.
5,1 M al 3, 20.
51 Am 8,9.
"Jak 1, 11.
53	Ps 19 (18), 6. Danes beremo: »Tam je šotor postavil soncu.«
54	Vp 6, 10.
" Danes teh vrstic ni; prim. Sir 43, 2.
28.	Tretji obraz alegorije zadeva Cerkev, v Sirahovi knjigi je povedano: Kakor sonce sije na višavah Gospodovih, tako je lepota vrle žene okras njene hiše.56 Ta žena ali dom je Cerkev: je žena, ker je aktivna; je dom Boga, ker je kontemplativna. Kajti ta žena je Marta, ki sprejme Kristusa in skrbi za mnogo stvari.
29.	Četrti obraz alegorije se nanaša na sveto pismo, o katerem je povedano v Knjigi stvarjenja: Bog je naredil dve veliki luči: manjšo luč, da hi gospodovala noči;51 in to je Stara zaveza; večjo luč, da bi gospodovala dnevu;™ to pa je Nova zaveza. Kakor luna sprejema svojo svetlobo od sončne, tako Stara zaveza prejema svoj smisel od Nove. Kadar torej sonce stoji na vzhodu in mu luna stoji nasproti na zahodu, kakor je velel Jozue: Sonce, stoj pri Gabaonu, in luna, v dolini ajalonskitedaj je Stara zaveza razsvetljena. Kajti luči ne more dobiti na drug način kot po Novi zavezi.
30.	[Sonce v tropologiji.] Temu podobno so tudi štirje obrazi v tropološkem umenju primera o soncu; pvvi se nanaša na milost Svetega duha\ v Esterini knjigi je povedano: Luč in sonce sta vzšla, in majhni so bili povišanito je kadar nas Bog postavi pod skrbstvo milosti. Kakor sonce nenehno razsvetljuje, tako mora tudi duša stalno sprejemati razsvetljenje po milosti od svetega Duha.
31.	Drugo, tropološko umenje primera o soncu se nanaša na duhovno življenje. Zato je rečeno v Sirahovi knjigi: Govor pobožnega človeka je miren v modrosti kakor sonce, bedak pa se spreminja kakor luna;™ sveti mož hodi naravnost naprej po svoji poti kakor sonce po eliptičnem hodu: ne stopa nazaj in ne stoji na mestu.
56 Sir, 26, 16.
" Gen 1, 16. V svetem pismu jc sicer prej navedeno sonce, nato pamescc.
Gen 1, 16.
wloz 10, 12.
'"Est 11, II.
61 Prim. Sir. 27, II. Prvi del stavka se danes glasi: »Govor pobožnega človeka je vselej modrost.«
32.	Tretje, tropološko umenje primera o soncu se nanaša na duhovno stolico kot stolico nauka, prelature in razsodbe. Zato je povedano v Psalmu: Njegov prestol bo pred menoj kakor sonce, kot luna, ki ostane na veke, zvesta priča na nebu.62 Prelat je sonce z ozirom na poučne nauke o resnici; in je luna kot primer kreposti; ali pa je sonce modrosti [sapientiae] in luna vednosti [scientiae]; ali pa je sonce, kolikor razsoja, in luna, kolikor je usmiljena.
33.	Četrto, tropološko umenje primera o soncu se nanaša na boj duha. O tem pravi Matej: ...bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe.63 Ko bo napočil boj med Kristusom in antikristom, med naukom resnice in naukom laži, tedaj bo sonce postalo Črno kot žimnata raševinaNekateri učitelji resnice in nekateri prelati bodo tedaj zatemnjeni v svojih napakah; drugi pa bodo trdno ostali, čeprav bo na videz njihov sloves zatemnjen.
34.	[Konec] Ti so štirje obrazi živali in dvanajst luči, h katerim je vse speljano, kar je v svetem pismu.
Spremna beseda
Bonavcnturova hermenevtika se v svoji bistveni teološki ubranosti opira na Avguštinov spev Besedi in ga razvija v smislu teološke poglobitve verbuma kot božje osebe in kot počela življenja, spoznanja in razumevanja. Pravzaprav je ta sama bistvena teološka ubranost hkrati namig, daje izraz »Bona-venturova hermenevtika« že izhodiščno zaznamovan z dvoumnostjo, ki se razodeva v odsotnosti samostojnega hermenevtičnega vprašanja ob prisotnosti hermenevtičnih uvidov.
Če je Avguštinova utemeljitev analogije verbum mentis — Verbum Trinita-rium v Tomaževih spisih predvsem nameščena v prostor gnozeologije in metafizike, ki ga razsvetljuje adaequatio, je ta zveza v Bonaventurovem delu zaobjeta v polnosti svojega povezovalnega, posredniškega pomena.
*2 Ps 89 (88) 37-38. Bonaventura sicer pravi, da to, kar »stoji na veke«, ni luna, ampak sonce. " Mt 24, 29. MRaz6, 12.
Verbum je za Bonaventura medium, bodisi kot medium Trinitatis et crea-tionis bodisi kot medium exemplans omnia. Božji vir Besede »opredeljuje mesto Sina v Trojici (Verbum Increatum) pa tudi mesto utelešenega Boga v stvarjenju {Verbum Incarnatum) in njegov odnos do besede, razodete v svetem pismu {Verbum Inspiratum). Posamezni odnošaji, ki izhajajo od .Sina [...], so utemeljeni s tem, daje Sin 'Beseda', se pravi, s posebnim izhajanjem od Očeta na mestu, ki ga zaseda v okviru Trojice.«65
Božje in človeško se zadržujeta v besedi in sta v svoji dvojnosti pripela nanjo. »Treba je torej reči, da kakor pri nas velja, da se 'povedati' umeva v dvojnem smislu (dupliciter accipitur 'dicere'), tako tudi pri Bogu. Kajti ta 'povedati' Boga pri sebi, to je spočeti z razumevanjem (intelligendo conci-pere), kar je ustvariti sebi podoben zarod; in temu 'povedati' ustreza rojena beseda, to je večna Beseda. V drugem smislu {alio modo) je 'povedati' izražati se navzven, in isto je 'povedati' kot iz-kazati {declarare) se po stvar-jenem bitju, in temu 'praviti' ustrezala ustvarjena beseda in beseda v času.«66 Skrivnost Besede se na eni strani odkriva kot povezava z Očetom, na drugi pa kol prebivanje po stvarjenju in v stvarstvu, kol izvir vsega bivajočega v smislu Janezovega evangelija: »Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega.«67 Doctor Seraphicus v duhu frančiškanskega kristo-centrizma, kateremu je ob teološki razprl tudi filozofsko razsežnost, poudarja, da se Sin izreka prav kol Beseda in da je zato »treba to ime raje uporabljati kot ime Sin; slednje namreč izraža samo primerjavo z očetom, prvo pa obsega celo vrsto primerjalnih odnošajev: kajti izraža primerjavo z govorečim, s povedanim v besedi, s čutno podobo glasu v tej besedi [...] in z zavestjo drugega ob poslušanju le besede«.6!i
Tovrstna teologija Besede je temelj tako imenovanega Bonaventurovega eksemplarizma, ki nosi izrazite poteze hermenevtičnosti. Spoznavanje se v
65 A. GERKEN, Theologie des Wortes. Das Verhältnis von Schöpfung und Inkarnatinn bei Bonaventura, Düsseldorf 1963, str. 54.
M BONAVENTURA, / Sem., d„ 27, 2, a. un., q. 1.
67	Jan 1,3.
68	T. MANFREDINI, L'esemplarismo in S. Bonaventura, v Incontri Bonaventuriani, Monte-calvo Irpino 1971, str. 8.
Bonavcnlurovem nauku namreč odvija kot razumevanje in interpretacija Besede, uzrte v smislu resnice vsega bivajočega. Temelje tega nauka je postavil Avguštin v delu De Genesi ad litteram, ko je s trditvijo, da sta Oče in Beseda v enem bistvu, prestopil okvir neoplatonističnih cmanacij, tako da se je v Besedi razprlo tudi neskončno izrekanje idej vseh stvari (še pred njihovim stvarjenjem) kot izrekanje vzorov bivajočega.6'' Stolp Bonavcn-turovega nauka, ki se dviguje na teh temeljih, se pne kot most med stvar-jenim in ekscmplom. Povezovanje tega mostu je posredovanje in razsvetljenje Besede: »Naš razum je nestanoviten, zato pa ne more umeti te nespremenljive resnice razen po neki luči, ki venomer enako razliva svoje žarke in se ne spreminja. Spoznava torej v oni luči, ki razsvetljuje vsakega človeka na tem svetu, v oni luči, ki je prava luč in Beseda pri Bogu že v začetku (Jan 1, J-9).«10
Vodnik duha k Bogu (Itinerarium mentis in Deum), vrh Bonaventurove mistike, ki se razen na Avguština v marsičem opira tudi na viktorince in na Areopagita, je hermenevtično potovanje od razumevanja resnice biti k motrenju samega vira resnice — Besede. Da oriše to potovanje, v Vodniku Bonaventura sicer razlikuje tri stopnje teologije in šest stopenj spoznanja (čuti, domišljija, um ali razum, intelekt, duh in apeks mentis, združitev z nebeškim ženinom duše), s tem pa ne začrta poti refleksije, ki naj bi postopoma vodila od metafizike k teologiji. Refleksija se namreč opira na »vsebino razodetja, svoj kriterij najde v resničnosti božje Besede, tako da prehodi obratno pot metafizike, premikajoč se od zgoraj navzdol. Razumevanje in interpretacijo resnice [...] poveže z zavestjo, ki izhaja iz samoprikazovanja najstvarnejše resnice v njeni samostojnosti: žive in prekipevajoče polnosti Trojice, počela biti in spoznavanja.«71 V skladu s srednjeveškim mišljenjem tudi Bonavcn-tura poudarja delitev na »znanje« in »spoznanje«: prvo se opira na stvarjene stvari, drugo na večne vzroke.72 Ta delitev pa je razbremenjena svoje nosilne
w Prim. De Gen. ad Hrt.. II, 6, 12: »verbum.. .in quo sunt omnia quae creantur, eliatn antcquam creentur«; De Gen. ad liti., II, 6, 13: »in Veibo Dei erat ut fieret«; prav nr. »verbum... in quo dixit omnia priusquam facta sunt singula«.
BONAVENTURA, Itinerarium mentis in Deum, 3, 3.
11	T. MANFREDINI, L'esemplarismo in S. Bonaventttra, v Incontri Bonaventuriani, Monte-calvo Irpino 1971, str. 15-16.
12	Prim. BONAVENTURA, Sermones Chrisms units magister, 18.
vloge, kadar se naveže na avguštinsko tradicijo z naukom o razsvetljenju na čelu ali ko se sooča s smislom Besede. Kajti za Avguština velja, da »vsako luč zares razmišljujočega prižiga večna luč, h kateri sc napreza«,73 zato pa je mogoče odgovoriti, da je »naš razum očitno povezan z večno rcsnico, zakaj ničesar resničnega ne more zagotovo spoznati, če ga ta ne pouči«.74 Filozofsko in teološko izpraševanje iščeta zato prisotnost Besede v mnogoterosti stvari, ki »izhaja iz večnega tvarila zgledov; na to tvarilo se navezuje [...] medsebojna povezava stvari v skladu s predstavo večne umetnosti«.75 Ta večna umetnost razpre iskalcu tudi novo obzorje resničnega: tisto lepoto, ki se udejanji kot splendor veri.
Bonaventurovcga hermenevtičnega pogleda ne omejuje pojmovno zrenje bistev; interpretacija se odpira k neskončnemu obzorju pomenov, ki jih stopenjsko zariše vse bivajoče v svojem vzponu k edinemu Počelu, ki osmišlja vse. »Vse stvarjeno je z ozirom na stopnjo podobnosti s Počelom razvrščeno v kompleksen in pluridimenzionalen splet smiselnih odnošajev. Kadar pravimo, daje kakšna stvar podoba, sled ali senca, to pomeni, da sc ta stvar konstitutivno navezuje na drugo; vsi navedeni izrazi namreč odražajo prisotnost odnosa in s tem relativnost stvarjenega. Ta relativnost pa zaobjema tudi same smiselne odnošajc. Drugače rečeno: relativnost stvari je vpisana v okvir smiselnosti, ki pronica v vse [...] determinacije stvarstva, četudi na neenovit način. Bonaventura pozna pravcato semantično kozmo-logijo. Vsa bitja so nosilci nekega pomena, ki je različen glede na njihovo stopnjo bitnosti in na njihov način determinacije. Njihova smiselnost oziroma njihova osmišljevalska sposobnost je imanentna njihovi ontični konsti-tuciji: postavijo namreč prvo počelo.«76
Bonaventurova resnica ni resnica bistva ali adekvacija razuma in bivajočega niti logos apophantikos, ki prebiva v povedi: Resnica je samo polnost Besede. Ta resnica domuje kot nespremenljiva v objemu Trojice (immutabilis
" AVGUŠTIN, De vera religione, 39, 72. 7J BONAVENTURA, /tinerarium mentís in Deum, 3, 3.
75	BONAVENTURA, ¡tinerarium mentís in Deum, 3, 3.
76	T. MANFREDINI, L'esemplarismo in S. Bonaventura, v Incontri Bonaventuriani, Monte-calvo Iipino 1971, str. 26.
in sinu Trinitatis), poleg sredinskega položaja (medium in sinu Trinitatis) pa zavzema tudi posredniškega. Verbum ergo exprimit Patrem et res, quae per ipsum factae sunt, et principaliter ducit nos ad Patris congregantis unitatem.11 Beseda je zalo medij v kraljestvu biti na sebi (esse secundum se), obenem pa ludi mediacija v svetu (esse ex alio, secundum, aliud et propter alio).
Ratio interpretandi se torej ujema z ratio essendi. »Mogoče je trditi, da se v Bonaventurovi misli - sicer brez nominalističnih obratov - bit razreši v smisel biti, kajti zadnji smisel biti sovpada z ratio exemplandi bivajočega, to je z Besedo.«78 Kraljevski položaj smisla nakazuje marsikatero podobnost z današnjo hermenevtiko. Če se pa danes interpretacija vrača k eidelski bitnosti bistva ali se razkriva na ontološki ravni eksistencialnega razumevanja, se Bonavcnturova pač razpreda v svojem razponu od bitnosti do smiselnosti bivajočega skozi luč, ki jo izžareva ratio exemplandi et illu-minandi kol temelj biti in smisla obenem. Akord med smislom in bitjo ne izhaja iz kakega logon didonai: smiselnost biti kipi iz čaše fundamenialnc smiselnosti Besede, ki je vir in ratio exemplans vsega. TUdi v Bonaven-lurovih spisih se ob tem pojavi znamenita metaforika berljivosti sveia, kot običajno v podobi knjige. »Iz povedanega lahko razumemo, da je vse na svetu skorajda neka knjiga, v kaleri se odraža, upodablja in razbira Trojica, ki ustvarja po trojni stopnji izraza: to je na način sledi, podobe in podobnosti: tako kot je mera79 sledi v vsem stvarjenem, je mera podobe samo v intelektualnih ali racionalnih bitjih, mera podobnosti pa samo v listih, ki imajo obliko božjega; po teh je človeški razum rojen, da se po nekakšni stopničasti lestvi dvigne k najvišjemu principu - Bogu.«811 Vestigium, imago in simili-tudo so tropi v metaforiki sveta.
Ob knjigi sveta obstaja tudi druga knjiga, kije človeku potrebna, da razbere metaforiko sveta in najde izgubljeno pot k Bogu — to je sveto pismo. Pričujoči prevod je posvečen Bonaventurovi variaciji srednjeveškega vprašanja
77 BONAVENTURA, Collationes in Hexaemeron, 1,17.
7" G. MURA, Ermeneutica e veri ta, Roma 1990, str. 126.
75 Ta izraz skuša smiselno prevesti izvirnik 'ratio'.
8" BONAVENTURA, Breviloquium, 2, 12, 1.
po četvornem smislu svetega pisma, ki se odraža v duhovni oporoki Colla-tiones in Hexaemeron. Bonaventurovim govorom, izrečenim od 9. aprila do 28. maja 1273 v bran krščanske vere zoper aristotelovsko navdihnjene teorije, je prisluhnil ves pariški kulturni živelj tistega časa. Bonaventurova poglavitna skrb je, da bi kristjan znal prehoditi pot od drevesa spoznanja dobrega in zlega k drevesu življenja. Prvo drevo predstavlja vse znanosti, ki jih poučujejo filozofi; drugo je Kristus in sveto pismo, edini vir pravega spoznanja. Prvo drevo daje dobre in slabe sadove; drugo rešuje. Pot, ki vodi od prvega k drugemu, je povezovanje Besede.
Sveto pismo zato na novo vzpostavlja most k smislu sveta, ki gaje človek kot grešnik izgubil. Knjigo sveta je treba razbrati s pomočjo knjige svetega pisma, ki edina lahko pojasni njene primere, simbole in prispodobe, da lahko človek spoznava, poveličuje in ljubi Boga. Sveto pismo se razlikuje od vseh drugih knjig. Te imajo samo en smisel, ki ga opredeljujejo zgolj besede. V svetem pismu pa so pomenljive tako besede kot stvari, saj je Bog stvarnik prvih in drugih. Besede in stvari se združujejo. Simbol je po svoji etimologiji znamenje združevanja. Verba in res si niso v nasprotju: prve so simboli drugih. Jezik ni samo tančica, ampak tudi ključ realnosti. Večina srednjeveških eksegetov vidi v črki (littera) uvod v smisel (sensus). Svetopisemskih besed se zaradi njihove globine ne da razumeti soglasno.81 To nesoglasje je temelj 'priročne shematizacije'82 interprctacijskih modusov svetega pisma v okvir Četvorne delitve njegovega smisla. Patristični princip o dvojnem smislu svetega pisma (sensus litteralis, historicus in sensus spiritualis, mysti-cus) se po Avguštinovih quattuor modi legis exponendae naknadno razčleni. Bonaventura primerja to razčlenitev s širnim morjem, na katerem je plovba mogoča samo pod vodstvom in v znamenju križa.
Prvi, osnovni smisel svetega pisma je smisel besed. Ta ustreza človeškemu obrazu božjega nareka. Drugi smisli se prekipevajoče dvigujejo od stvari, v katerih se prikazuje Bog. Vse bivajoče zato razodeva trojno prisotnost Boga (v bistvu, kreposti in dejanju) in opredeljuje trojno pot k Njemu (po veri,
81	Prim. V1NCENC iz Lerinsa, Commonitorium, II.
82	Izraz uporablja G. EßELING v svoji študiji Hermeneutik, objavljeni v Die Religion in Geschichte und Gegenwart, III, hg. von K. Galling, 1959.
upanju in usmiljenju) v trojni podobi smisla. Littera gesta docet, quid credas allegoria / Moralis quid agas, quo tendas anagogia.83
Zaradi soprisotnosti smislov se sveto pismo prikazuje kot izvir, ki ne usahne, kot morje brez obal, kol gozd, ki se širi v nove gozdove. Kdor pa se prepusti tej širjavi, ta — trdi Bonaventura - se nc izgubi, če ima pred sabo Vodnika.
Prevedel iri spremno besedo napisal Jan Bednarik
" Nikolaj iz Lire, Pripomba k pismu Calačanom fokoli leta 13301 Izraz 'moralis' Bonaventura sicer večinoma nadomešča s terminom 'iropotogicus'.