38 Herbarij že nekaj stoletij predstavlja najlažji in najuporabnejši način arhivi- ranja rastlin. Tudi v času digitalne fo- tografije se to ni spremenilo. Popolno- sti nabranega in primerno posušenega rastlinskega materiala niti najboljša zbirka posnetkov še dolgo ne bo mogla nadomestiti. Da pa je izdelava herba- rija kvalitetna in učinkovita, rabimo nekaj pripomočkov, znanja in izkušenj. Eden ključnih pripomočkov je gotovo herbarijska preša. Pri izdelavi herbarija je ustrezno sušenje nabranih rastlin ključnega pomena. Če damo rastline sušiti prepozno, nam prej že ovenijo in se osujejo. Če jih slabo polo- žimo v polo papirja za sušenje, take tudi ostanejo. Če dovolimo, da sušenje traja predolgo, rastline začnejo plesneti. Če jih ne stiskamo dovolj, je herbarijski pri- merek pomečkan. In nenazadnje, če pri menjavanju vlažnih pol papirja s suhimi nismo previdni, lahko izgubimo etiketo, tako da je na koncu herbarijski primerek brez vrednosti. In čeprav drži, da je svež rastlinski mate- rial lažje določljiv od posušenega, se mo- ramo zavedati, da je primerno sušenje ra- stlin za herbarij hkrati tudi konzervacija rastlin, za določevanje katerih bomo imeli v posušenem stanju na voljo bistveno več časa kot tistih nekaj ur, preden ovenijo. Ob vsem tem pa se moramo zavedati, da je razmeroma zahteven postopek etike- tiranja in priprave na sušenje tisti nebo- digatreba, ki se mu moramo posvetiti po povratku z razmeroma napornega bota- ničnega terena, ko bi bila načeloma prva misel počitek in sproščanje ob kaki osve- žilni pijači, namesto tega pa nas pogosto še pozno v noč čaka urejanje nabranega rastlinskega materiala. Klasični priročniki za izdelavo herbari- ja praviloma omenjajo navojno prešo za stiskanje rastlin med polami vpojnega papirja ter več nadaljnjih dni zamenjeva- nja vlažnega papirja s suhim, vse dokler rastlinski material ni dovolj suh. To pa traja vsaj nekaj dni, v povprečju kak te- den, pri nekaterih bolj mesnatih rastlinah celo več. Prešo sicer lahko zamenjamo s primerno obtežitvijo sušečega se mate- riala, rednega zamenjevanja papirja več nadaljnjih dni pa ne smemo preskočiti. Poceni in učinkovita preša za rastline Besedilo in foto: Nejc Jogan V nadaljevanju bo predstavljen že leta preizkušen, do skrajnosti poenostavljen, poceni in učinkovit pristop za sušenje ra- stlin, ki ima vsaj dve izraziti prednosti: a) večina rastlin se posuši v enem dnevu in b) ni potrebe po zamenjevanju papirja in s tem nevarnosti izgube etiket. Potrebujemo 4 stvari: › pole časopisnega papirja primernega formata, › nekoliko večje izrezane kose valovite lepenke, › trak za zategovanje in › električni kalorifer. Če tega nimamo kje na zalogi, skupni stro- šek za pripravo take preše ne presega 30 evrov. ČASOPISNI PAPIR (in to naj bo najnava- dnejši roto papir, na kakršnega tiskajo dnevne časopise) si narežemo na eno- plastne pole želene velikosti. Velikost je odvisna od prostorskih razmer herbarij- ske omare, za domačo rabo je navadno primeren format A4, medtem ko imajo veliki javni herbariji navadno pole for- mata A3. Uporabljamo lahko tudi druge vrste papirja, a pomembno je, da je papir dovolj tanek in prepusten, ob odločitvi o tipu papirja pa se moramo tudi odločiti, ali bodo te pole za sušenje tudi trajne po- le, v katerih bo kasneje shranjen herbarij, ali bomo pole uporabljali le za sušenje. V prvem primeru je smiselno, da je delovna etiketa rastlinskemu materialu priložena na posebnem listku, v drugem primeru lahko delovno etiketo napišemo kar na herbarijsko polo. Pri izbiri tipa papirja in formata velja tudi razmisliti o razpo- ložljivosti takega papirja, najpreprostejše je vzeti format in papir kakega dnevnega časopisa, do katerega lahko vedno pri- demo v poljubnih količinah in praktično brezplačno. V primeru odločitve za bolj Vsi narezani listi valovite lepenke imajo žlebove obrnjene v smeri širine lista, za zunanja dva »lista« v sve- žnju pa je uporabljen iveral. 39 razkošen papir je verjetno smiselna upo- raba prepognjenih 80-g listov formata A3, ki jih bomo lahko vedno dobili po precej nizki ceni. VALOVITA LEPENKA je tako rekoč za- stonj, a v primerno pripravo je treba vlo- žiti nekaj truda. Vzamemo večje škatle kartonske embalaže iz valovite lepenke, da lahko iz ene škatle izrežemo čim večje število listov. Velikost listov naj bo kak centimeter večja od velikosti herbarijske pole, v kateri rastline sušimo, pri rezanju lepenke na liste pa je pomembno, da so vsi listi odrezani tako, da žlebovi v lepen- ki potekajo prečno, saj se bo skoznje pre- takal topel zrak, ki bo pospešil sušenje. Za zunanja dva kosa lepenke, okoli katerih bomo ovili zatezni trak, izberemo več- plastno tršo lepenko ali pa si ju v enaki velikosti izžagamo iz iverala ali tanke ve- zane plošče. Za potrebe enkratnega suše- nja si narežemo kakih 50 listov lepenke, več kot 100 pa jih naenkrat zagotovo ne bomo potrebovali. Tudi če je naša običaj- na količina nabranih rastlin manjša, upo- rabimo vseh 50 listov lepenke, saj s tem dosežemo primerno debelino sušečega se svežnja. ZATEZNI TRAK lahko za majhen denar dobimo v kaki tehnični trgovini. Pomemb- na je zadostna dolžina traku, najbolje je, da imamo dva trakova vsaj štirikratne dolžine daljše stranice lepenke – torej za herbarij formata A4 2 m dolga, za A3 pa 3 m dolga trakova. Lahko tudi en daljši trak, ki ga dvakrat ovijemo okoli svežnja. Če so rastline sprešane že v terenskem herbariju, potem so že primerno stanj- šane, drugače pač sveženj ob zatezanju trakov primerno obremenimo (se naslo- nimo nanj s težo telesa). Seveda bo tako obremenjevanje nekoliko sploščilo posa- mezne žlebove lepenke, a pretočnost za topel zrak praviloma ostaja dovolj dobra. Po prvih nekaj urah sušenja trak ponovno nekoliko bolj zategnemo. Namesto zate- znega traku lahko uporabimo tudi vrvico, a v tem primeru moramo biti z vozlanjem dovolj spretni, da dosežemo primerno sti- snjenost svežnja med sušenjem. KALORIFER je danes na voljo v kopici različnih oblik in z različnimi varnostni- mi in regulativnimi mehanizmi. Temu ustrezno je cenovni razpon od kakih 20 do preko 100 evrov. Za naše potrebe za- došča najpreprostejši kalorifer, saj imajo danes vsi kaloriferji vgrajene varnostne mehanizme proti pregrevanju in za izklop v primeru prevrnitve. Za uspešno sušenje rastlin namestimo kalorifer kakih 20 cm od boka svežnja, paziti pa moramo, da ostane tudi za kaloriferjem dovolj prosto- ra za nemoten pretok zraka. Pomembno je prepihovanje toplega zraka, pri tem niti ni bistvena temperatura in stalnost preto- ka, tudi redno vključevanje in izključeva- nje kaloriferja, kar predvidevajo nekateri modeli, ni nič problematično, pri nasta- vitvi temperature pa nikakor ni treba na maksimum. V vsakem primeru se bo ve- čina rastlinskega materiala posušila v 24 urah, torej bomo večino rastlin lahko že naslednji večer pobrali iz svežnja, zagoto- vo pa bo nekaj bolj mesnatih potrebovalo še kak dan ali dva. Tudi zaradi tega je po- membno, da je etiketirana vsaka sušilna pola, saj bo na koncu posušen herbarijski material nekoliko zamešan. Ob postavi- tvi kaloriferja je v toplih poletnih dneh pomemben tudi razmislek, kam ga lah- ko damo, da nam ne bo po nepotrebnem ogreval bivalnega prostora. Poiščimo ka- ko vtičnico na hodniku, pokritem balkonu ali v kopalnici. Zimski čas je primeren za pripravo na no- vo vegetacijsko sezono. Če tega še niste storili, si vzemite nekaj časa in izdelajte lastno sušilnico, ki vam bo od pomladi da- lje olajšala izdelavo herbarija. Herbarijska etiketa je enako pomembna kot dobro posušen rastlinski material, brez nje je celotna herbarijska pola neuporabna. Ključni podatki na etiketi so lokaliteta, da- tum nabiranja in ime nabiralca, saj teh podatkov naknadno ne moremo razbrati samo iz rastlinskega materiala. Nadaljnji podatki na etiketi so lahko še ime vrste, morebi- tno ljudsko ime, opis ekoloških razmer rastišča, koordinate lokalitete, koda kvadranta lokalitete, evidenčna številka nabirka v beležkah nabiralca, evidenčna številka pole v herbariju, ime določevalca in datum določitve itd. Tudi delovne etikete morajo imeti vsaj označbo lokalitete in datuma, vse ostalo lahko dodamo naknadno, ko pripravljamo končno etiketo pred vključitvijo pole v zbirko. Pri herbariju formata A4 so lahko uporabne pole iz nekaterih publikacij, osnovni podatki o nahajali- šču (= delovna herbarijska etiketa) so napisani kar na poli (sl. A). Delovna etiketa mora vsebovati osnovne podatke o najdišču in datum nabiranja. Vrsto lahko določimo tudi kasneje, ime nabiralca pa je na koncu skupaj z vsemi drugimi podatki (kvadrant, koordinate, nadmorska višina, opombe …) na herbarijski etiketi, ki jo kasneje natisnemo in priložimo. Zatezni trak, dvakrat ovit okoli svežnja, pripravlje- nega za sušenje. Kalorifer je odmaknjen okoli 20 cm in z dovolj prostora okoli, ki omogoča neoviran pretok zraka, nastavitve gretja so nekako na sre- dnji vrednosti, stopnja prepihovanja največja. A