MARCELLO POTOCCO
Quatuor pour la fin du Temps
Steps back
Spominjam se slike v vasici Vrtovin,
spominjam se kristalno istih zvokov,
ki so prihajali dale spodaj iz vasi,
kot da so isto ob naju,
ki sva iskala rimske ostanke.
In sva si zaelela, da bi se ljubila sredi trave.
Spominjam se plavajoih oblakov, ki sva jih tela v tanjelu, ki so postajali koije in so naju prenaali prek hribov, spominjam se dima, kakor da so oblaki dim.
Spominjam se odkritih prsi
na vrhu grajskega stolpa, v Braniku,
strastno obsipane s poljubi
so bile kot vzbrsteli majski hroi,
ki sva jih videla, kako so se parili na poti;
in vem, da sem hotel prav to,
ko so prihajali po stopnicah ljudje;
a sva morala beati pred njimi.
Spominjam se tvojega speega obraza ... In potem neba v Kotaboni, ki sva ga gledala s spotljivim pogledom, s kakrnim gleda montranco v cerkvi. Ti si pred cerkvijo tkala marjetice.
Spominjam se stark v vaseh. So nama zavidale ali so samo krevsljale naprej,
Sodobnost 2000 I 810
Poezija
spravljene z Bogom, s svetom in s soncem?
Prav kakor pes, ki te je zasledoval
in ovohaval
in se mi ni dalo, da bi ga napodil.
Vem, da sem ti veliko govoril o ljubezni, vem, da sem veliko pisal. Spominjam se jutranjega kakava v motelu. In kako si se oblaila.
Ampak vasih se poutim kakor starci
(in morda kakor tiste starke),
stvari mi uhajajo iz spomina,
samo e slepo zaupam,
in vem, da so dnevi lahko nedolni,
ali pa polni tekih, zamorjenih spogledovanj.
opolnoi
dokler ne zaspim,
mi ne povej,
kako se konajo zgodbe
le boaj me naprej,
da bom sladko spal vso no
Sodobnost 2000 I 811
Epimetej
Od tod do mrtve noi brez
zvezd je samo korak.
In od tod
do prvega drevesa s slivami
je tudi le korak.
In spomin ne zmore dojeti
te natrpanosti s slivami in jablanami,
ki se e v naslednjem trenutku
posuijo pred zaprtimi omi;
eprav bi bilo zadosti samo
odpreti oi, da jih vidim,
lepe, polne,
tihe.
Take, kakor je vonj sena,
ki ga je spomin tudi pozabil;
le za trenutek zautil, dojel, preplavil in odplavil... Naplavine me akajo, da jih oivim,
kakor lutke: lesene, balijske lutke pred zaslonom, ki jih zadaj oivlja lu, ki je bog - na platnu samo svetloba oivlja videnje: ostanke, ki preplavljajo telo ... Jaz, skozi svetlobo baterije samo reem besedo, ki bo iz naplavin seila podobe;
modrost mi tega ne more
nadomestiti. In to gotovost
najdem v skrbnih ljudeh,
ele potem v stvareh,
ki jih obdajajo,
in ele potem podobe bivajo
pred mano, z mano,
ko se v meni spreletavajo
kakor listje, kakor bilke sena,
kakor statve ...
Jaz tkem. Ne vem, ali
Sodobnost 2000 I 812
Poezija
bom stkal blago: ali pisano tkanje ali isto laneno belino ... Ne vem, ali bom stkal, toda vem, da sem tkalec, okoli mene so statve sveta in z besedo jim dahnem zaetek dela:
koliko asa, preden
bom lahko e bolj skromen,
da bom tkal, ne da bi
hotel stkati,
in bom vesel, ne da bi hotel
gledati veselje okoli sebe,
in alosten,
ne da bi delil svojo alost?
Koliko asa bo trajalo,
da se odenem v to laneno belino?
Romarin
Sprauje se, zakaj sem otrpnil,
da ti ne odgovorim?
Morda, ker sem se spomnil pia burje,
nepretrganega in silovitega,
ki me je suval med valove olnov -
Prvi de samo klopota, ko brska po mojih starih slikah - Pravi, da sem na prvi sliki kot slepa balerina, ki kadar izbira pot, vedno izbere napano, ker se ulice vijejo kakor kae ...
Obseden z goloto, z besedami,
kakor da se golota da ubesediti,
v resnici stopicam korak za korakom,
poln strahu, da bom zakril
svojo goloto otroka
ali da bom ostal otrok.
Sodobnost 2000 I 813
Poezija
Quatuor pour la fin du Temps
e ovenela roa, ki napoveduje konec asa angelov,
postane naricanje, ki poira vase brezno ptiev,
v tiino poira vse njihove zvoke,
grozo konca in venost mavrice za as ...
Kje sem torej:
majhen, ponien, neviden in v
sebe zvit?
Skljueno telo?
Tak je tvoj umirjeni dotik;
zdaj vidi, kako krhek sem. Ali bo pazila, da me ne rani? In ali se bom neno odzval?
Da ne bom izgubil
e spreletavanj a kril
zadnjega angelka, ki ga vidim?
Temni angel
Nebo,
ki ga ni mogoe obhoditi
z minutnim kazalcem
od ure do ure.
Z enim neizpolnjenim
priakovanjem tukaj, in tam
z drugim.
Manjka mavrica,
ki bi povezala zemljo z drevesom.
Manjka zaveza iz pradavnine,
ko je Noe
nekega temnega dne
dogradil barko. Toda
en sam de bi jo lahko razbil.
Samo akam,
da priakovanje prinese de,
potem ko se je tirideset dni
sua izmenjevala z nevihto,
Sodobnost 2000 I 814
Poezija
ki ni dopustila, da bi na zemljo
padla ena sama kaplja.
Ne hodi na pot danes,
ker tvega, da se ne vrne.
Vsak dan tvega odhod, in na koncu
naleti na temo; ne na no, na temo,
ki tvoj vdih preine z vsakodnevnim
preznojenim strahom. In ostane suh
od nevednosti. Ne, ni minilo toliko asa,
da bi pretrgal veno zavezo,
Tvoja mavrica se bo e vedno
rodila samo iz teme, eprav
si e davno pozabil, kje jo lahko ie.
Ona ni pozabila, kje naj se rodi.
Spomnil se bo, ne moreta obhoditi neba.
Nikoli ne bo vedel, kaj v resnici
blodi po misli Indijancem,
ki si jih eli sreati.
Potem se pa ne zaudi,
e ni mogoe prenesti boleine,
ki bi te zares preinila,
in bi potem poklenil in poljubil tla
pred sabo, v poninem joku,
da je celo tema dobra,
da ne more ni, razen poljubiti
tal. In se prikloniti pred sleherno
ljubeznijo, ki si jo util
neko, in zdaj. Vse so te e pozabile,
razen ene. Kako pravi tvoj ljubljeni
pesnik - da sta ljubezen in boleina
danes druici?
Ker si se hotel samo
izprati, kot v deju. In prikloniti pred
s tanico zakritim telesom,
za katerega ne bo vedel,
ali je njeno telo, ali telo vseh
tvojih ljubic,
ali samo dokonna podoba
zemlje, po kateri hodi,
ali morda tvoj privid.
Sodobnost 2000 I 815
Sodobnost 2000 I 816
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si