ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 1 . 73—90 73 • F e l i k s J. B i s t e r - • DELOVANJE DR. ANTONA KOROŠCA OD MAJNISKE DEKLARACIJE DO 1. 12. 1918 Nekaj pogledov na važnejše dogodke v teh odločilnih osemnajstih mesecih utelešenja južnoslovanske politične misli s poudarkom na Koroščevem parlamentarnem udejstvovanju. — Referat na 24. zborovanju slovenskih zgodovinarjev, Ptuj 29. septembra 1988. ' ' I. Uvodna beseda " Ze jeseni 1916 spremenita umor predsednika avstrijske vlade (21. 10.) in smrt starega cesarja (21. 11.) politično življenje ne le cislitvanskega dela podo­ navske monarhije.1. Da je s Stürgkhom padel glavni nasprotnik parlamenta­ rizma, potrdi srečanje načelnikov poslanskih klubov komaj dva dni pozneje, in to na povabilo predsednika dunajskega Reichsrata dr. Sylvestra. Hrvaško-slo- venski klub zastopata Korošec in Susteršič, ki ima — po Spinčićevih kritičnih zapiskih — tedaj še glavno besedo. . 8. novembra .piše Korošec Spinčiću, da računa že v naslednjih dneh s spre­ jemom pri novem ministrskem predsedniku Koerberju. Zato bo v kratkem skli­ cal klubsko sejo, ki se ji je do sedaj izogibal zaradi kranjskih razmer. Spinčić ne uvidi, da bi zaradi spora v Slovenski ljudski,stranki (SLS) moral trpeti ce­ lotni hrvaško-slovenski narod.2 Do srečanja s.Koerberjem sicer ne pride, toda 15. novembra zaseda na slovensko pobudo v zvezi z avtonomijo Galicije vse- slovanska konferenca na Dunaju, ki se je udeležijo tudi romunski politiki. Slo­ vence zastopajo Jarc, Korošec in Krek. Posebnih izsledkov ni. Za 28. november skliče Korošec člane hrvaško-slovenskega parlamentar­ nega kluba ,v graški hotel Elefant. Na prvi seji se poslanci spomnijo rajnega Franca Jožefa in se hkrati poklonijo njegovemu nasledniku Karlu. Tudi druga seja se začenja s komemoracijo, kajti po izbruhu prve svetovne vojne sta umrla poslanca Mandić'(13. 5. 1915) in Povše (4. 1. 1916). Nato sledi delovno poročilo klubskega predsednika: Korošec poroča, da je Koerberja obvestil o svoji in Spihčićevi pripravljenosti za posvetovanje z njim, da so 23. oktobra vsi klubski načelniki zahtevali obnovitev parlamentarnega sistema in končno, da je pred kratkim sklicana konferenca nenemških avstrijskih poslancev izpovedala svojo skrb za prihodnost monarhije, katere veličino jamči samo popolna neodvisnost od Nemčije. — Koroščevo poročilo dopolni temeljita razprava o stikih s pred­ stavniki drugih narodov. Mnenja so zelo različna. Zanimivo je morda, da se Slovenci bolj kakor Hrvati nagibajo k vseslovenski akcijski skupnosti, ker vi­ dijo v tem — po besedah Laginje — maksime in zaslombo političnega delovanja predvsem v lastnem narodu. Edinole Susteršič svari pred »muhastimi Cehi«. Jarc načne debato o vsebini pričakovanega sestanka s Koerberjem, o formula­ ciji južnoslovanskih predstav in ne nazadnje o osvetlitvi vseh krivic napram Hrvatom in Slovencem. Jarc kritizira slovensko politiko, notranjepolitično izo­ lacijo južnih Slovanov in si želi skorajšnjo koncentracijo vseh prizadevanj. Spinčić doseže slovensko sodelovanje pri resoluciji novemu vladarju. Korošec in Krek gresta prav zaradi tega v Zagreb. Klub sklene odločno postopanje v zadevi interniranih poslancev, v prvi vrsti pa glede revizije sodnijskega po­ stopka proti Francu Grafenauerju, in končno še novost, da vabi na prihodnje seje tudi slovenska liberalna poslanca Ravniharja in Rybâra. Izjava za javnost ]- Glej tudi Janko Pleterskl, Narodi, Jugoslavija, revolucija. Ljubljana 1986, str. 126—127 2 DAH, Spinčić, fase. VI (Nova vlada, Koerber — saziv parlamenta — naš klub). 74 F. J. BISTER: DELOVANJE DR. ANTONA KOROŠCA 1917—HIB je prišla večinoma zelo okrnjena v časopisje (glej Slovenec 2. 12. 1916!). Cesar- sko-kraljevska cenzura je — po Spinčiću — preprečila predvsem objavo nasled­ njega pasusa: »U drugoj sjednici odlučilo se je da se ućini shodno kako bi se združile sve slovenske i hrvatske sile, i "ujedinio cielokupni slovenski i hrvatski narod pod žezlom Habsburga na slavu i moć njihovu i ciele monarhije i na osje- guranje obstojai razvoja naroda samoga, i tako oživotvorilo glavnu tačku klub- skoga programa.«3 Čimprejšnje parlamentarno zasedanje bi to sramotno stanje in monopol cenzure odpravilo. Že zaradi tega se zavzemajo južnoslovanski po­ slanci monarhije za otvoritev Reichsrata, ki bi lahko postal sredstvo za demo­ kratizacijo jugoslovanskih idej nä znotraj in na zuiiaj.4 Od 3. do 5. decembra razpravljajo zastopniki strank v Hrvatskem saboru o združitvi južnih Slovanov. Vsi imajo tozadevno izjavo v Zagrebu in na Du­ naju za potrebno. S predvidenim Karlovim kronanjem za ogrskega kralja bi se de iure mazilil in de facto utrdil pri Slovanih nadvse zasovraženi dualistični sistem in to v času, ko vlada na frontah docela drugo razmerje. Janezu Ev. Kre­ ku je bilo že tedaj jasno, da bo moralo priti do nove politične ureditve na jugu.5 Še pa obstaja Avstro-Ogrska, za katero velja tudi še v zimskih mesecih 1916/17 Foersterjeva ocena iz leta 1914: »Es wurde und wird auf allen Seiten gegen den österreichischen Gedanken gesündigt«. Toda Nemci so začeli grešiti, ko so dajali na raznih krajih slab zgled. Zdaj žanjejo posledice svoje lastne enostranske politike, doda isti avtor.8 Na drugi strani pravi Hugelmann, da vse izjave lojalnosti in vdanosti vla­ darski hiši, ki se'kopičijo tedaj pred cesarskim prestolom na Dunaju nič ne pomenijo več (»so bedeutet es praktisch nichts«) in navaja kot prvi primer podobno izjavo »voditelja Slovencev«, Korošca, ki jo je v imenu »hrvaško-slo- venskega naroda« izročil 19. januarja 1917 zunanjemu ministru Czerninu. Za »avstrijskim obrazom« so bile že tiste zahteve prisotne, ki so radikalno ogrožale temeljno konstrukcijo države.7 Ruska februarska revolucija (12. 3. 1917) in voj­ na udeležba Združenih držav Amerike (ZDA) na strani antantnih sil (6. 4. 1917) sta šele prav prestrašile merodajne avstrijske kroge. 7. marca zaseda predsedstvo Hrvaško-slovenskega kluba (HSK) na Dunaju. Poročilo Neue Freie Presse je želo obširno in natančno z glavno izpovedjo, da brez soudejstvovanja narodov na parlamentarni podlagi ne bo mogoče reševati perečih družbenih problemov.8 V tem so Hrvati in Slovenci istega mnenja s po­ slanci Češkega svaza, čeprav Stanek odkloni ponovno slovansko unijo v Reichs- ratu, ki jo je predlagal Korošec »na narodnih temeljih«. Važno je, da se zme­ nijo za sodelovanje in akcijsko enotnost vseh nenemških klubov državnega zbora. Zanimivo je, da poudari Korošec ob koncu obiska južnoslovanskih po­ slancev pri Cehih upoštevanje dinastičnih in državnih interesov, ker bi tako skupna platforma zajela »širše kroge«.9 Slovanski poslanci so morali prvič v tem zaupnem krogu resno podvomiti v obstoj monarhije, ker pri širjenju plat­ forme je Korošec mogel misliti le na hrvaško-slovenske ljudske množice. Ko­ liko je seveda bilo v njegovi pripombi osebnega prepričanja in koliko samo taktičnega mišljenja, ni znano. Izgleda pa, da se je Korošec že marca meseca nagibal v smer majske deklaracije. Zbynek Zeman piše v svoji študiji »The Break-Up of the Habsburg Empire« (Oxford Univ. Press 1961), ki je kar kmalu 3 DAH, Spinčić, fase. VI (Sjednica hrv.-slov. kluba u Grazu, 28. 11. 1916). 4 Piim. Ferdo Gestrin - Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana 1966, str. 330. 5 Ferdo Sišlć, Dokumenti o postanku Kraljevine Srba, Hrvata 1 Slovenaca 1914—1919. Zagreb 1920, str. 320—325. (Dr. I. Krek o Jugoslovanskem pitanju, po zapisniku Dr. Petra Rogulje.) 6 Friedrich Wilhelm Foerster, Das österreichische Problem vom ethischen und staatspäda­ gogischen Gesichtspunkte, Wien 1914, str. 41. 7 Karl Gottfried Hugelmann, Das Nationalitätenrecht des alten Osterreich. Wien—Leipzig 1934, str. 758—759 in Reinhold Lorenz. Kaiser Karl und der Untergang der Donaumonarchie. Graz (1959), str. 303; tudi Gilbert In der Maur, Die Jugoslawen einst und Jetzt. 1. Bd. Aus der Ge­ schichte der Südslawen, Leipzig—Wien 1936, str. 240. " Neue Freie Presse, 8. 3. 1917. 9 DAH, Spinčić, fase. VI. (Dne 7. 3. 1917 u Beću.) ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 1 75 izšla tudi v nemškem prevodu, da je bilo pravzaprav že konec leta 1916 jasno, da sta Avstro-Ogrska in Nemčija nesposobni reševati narodnostno problema­ tiko. Kot dokaz za svojo trditev navaja postopanje obeh držav v okupiranih deželah.10 Čeprav je novi ministrski predsednik Clam-Martinic že 11. januarja 1917 začel konzultirati stranke, so morali južni Slovani čakati skoraj dva meseca na termin. To dejstvo seveda ni zboljšalo odnosov med Hrvati in Slovenci ter ce­ sarsko vlado. Njen šef se je sicer ob srečanju s predsedstvom HSK (Korošec, Krek, Spinčič) 9. marca skliceval na svojo prezaposlenost, se oproščal, da Ko­ rošcu ni odgovoril na pisma ter delil poslancem cigarete in cigare. Korošec zahteva najprej otvoritev državnega zbora, da ljudstvo ne bi bilo še dalje iz­ ključeno od reševanja skupnih vprašanj. Svetovni javnosti bi pa dokazali, da Avstrijci niso sprti. Nato govori o žalostnem položaju prebivalstva na jugu, o najslabših razmerah na Koroškem in Primorskem. Nezadovoljstvo ljudstva raste iz dneva v dan. Vsi mislijo, da samo še združitev vseh Hrvatov in Sloven­ cev pomaga, kajti takšna državnopravna enota bi predstavljala večjo zaslombo proti nasprotnikom in istočasno »-porivala na Balkan«. Krek razlaga združitev južnih Slovanov kot atrakcijo za sosedne pokrajine, vrhu tega lastni ljudje ne bi škilili čez mejo." Isti dan izglasovana adresa Hrvatskega sabora cesarju in kralju Karlu vsebuje še ureditev južnoslovanskega vprašanja na podlagi obsto­ ječega dualističnega sistema. V njej ni besedice o Hrvatih v Istri, še manj o po­ litični usodi slovenskega naroda.12 Bila je zato.še bolj zastarela, ko jo je dobil 17. septembra istega leta vladar končno v roke. Od 8. do 16. marca 1917 so lačne ženske, brezposelni delavci in nezado­ voljni vojaki v ruski februarski revoluciji (23. 2.—3..3. po ruskem koledarju) odstranili takorekoč čez noč dinastijo in z njo tudi monarhijo. Od novega de­ mokratičnega reda* so si zavezniki Rusije pričakovali več elana v boju proti skupnim sovražnikom.13 Petar Pekić ugotovi kot direktno posledico uspešnih demokratičnih sil v Rusiji »-duhovno revolucijo Slovanov podonavske monar­ hije proti Nemcem in Madžarom«.14 Celo grof Polzer-Hoditz, direktor dvor­ skega kabineta in prvi biograf cesarja Karla potrdi, da se je spomladi 1917 odločala usoda monarhije, in to ne na bojiščih, ampak v vladnih palačah Du­ naja in Budimpešte.15 Ruski dogodki potemtakem niso bili edini memento, ki ga je vladajoča kamarila preslišala. Dejansko veljajo Goethejeve besede iz Fau­ sta: »Es ist so schwer, den falschen Weg zu meiden.« (Težko je, se izogibati na­ pačni poti). Slavna »Monarchia austriaca« niti srednje poti ni mogla ubrati, ker je čas zahteval odločen da ali ne! II. Od majske deklaracije do Krekovega pogreba (30. 5.—13. 10. 1917) .Vstop ZDA v vojno proti centralnim silam (6. 4. 1917) in nemška naciona­ listična zahteva po uvedbi nemškega uradnega jezika (Verkehrssprache) sta poleg mnogih drugih zunanje- in notranjepolitičnih faktorjev zatemnili sle­ herne izglede na čimprejšnjo in vzajemno rešitev perečih problemov. Ko je cesar 11. aprila odklonil svoj podpis pod vladni oktroâ za nemški jezik in cen­ tralizem, se je nolens volens opredelil za parlamentarizem. Polzer-Hoditz doda, da ni maral iti po »močvirnati poti § 14«.ie 10 Zbynek A. Zeman, Der Zusammenbruch des Habsburgerreiches 1914—1918, Wien (1963) str. 128. Gle] tudi Alfred Kasamas, österreichische Chronik (Wien 1948), str. 449 (5. il. 1916: Pro­ klamierung eines selbständigen polnischen Staates durch die Mittelmächte). " DAH, Spinae, fase. VI (9. 3. 1917. Kod min. predsjednika Clam-Martinica, Dr. Koroâec Dr. Krek, Spinčić). 12 Ferdo Siäic, cit. delo, str. 85—86. 13 Günther Stökl. Russische Geschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart (Kroners Ta­ schenbuchausgabe Bd. 244), Stuttgart (1962), str. 640. " Petar Pekić, Propast austro-ugarske Monarhije i postanak nasljednih država, Subotica 1937, str. 128. 1 5 Arthur Graf Polzer-Hoditz, Kaiser Karl. Aus der Geheimmappe seines Kabinettschefs Mit 80 Abbildungen. Zürich—Leipzig—Wien (1928), Str. 386—387. « Polzer-Hoditz, cit. delo, str. 391. 76 F. J. BISTER: DELOVANJE DR. ANTONA KOROŠCA 1917—1918 Da bi se pripravili na parlamentarno delo, so se 26. in 27. aprila 1917 dobili Korošec, Krek, Spinčić in Susteršič na Dunaju. Iz zaključnega komunikeja zvemo, da so presojali notranje- 'in zunanjepolitični položaj, pozdravili cesar­ jevo prizadevanje za mir in otvoritev državnega zbora, ki seveda ne more pre­ vzeti odgovornosti za vsè, kar se je v zadnjih treh letih zgodilo. Hrvaško-slo- venski klub odločno zavrne vse dosedanje poskuse vlade v narodnopolitičnih vprašanjih, ker se ne dajo uskladiti z avstrijsko državno idejo, ker so enostran­ ske in nacionalni enakopravnosti ne odgovarjajoče želje nekaterih strank. Na skupnem sestanku s Cehi ugotovijo, da je do sedaj solidarni nastop Slovanov učinkoval na zunanjega ministra Czernina in tudi »na najvišjem mestu«. Ko­ rošec toži kljub temu, da vlada južne Slovane popolnoma prezira. Češki, hrva­ ški in slovenski poslanci se držijo gesla, ki ga je naglašal zlasti češki agrarec František Udržal, namreč: «-Cas je naš najboljši prijatelj!«17 3. maja sledi sre­ čanje klubskih načelnikov s predsednikom dr. Sylvestrom. Na dnevnem redu so kandidati za predsedstvo, poslovnik in cenzura parlamenta oziroma odnosi po­ slancev z novinarji. Že 9. aprila se udeleži Korošec seje Slovenske kmečke zveze za štajersko v Mariboru, ki sklene, »da se doseže v sedanjem prevažnem času kolikor mogoče skupen in enoten nastop vseh Štajerskih Slovencev v narodnih zadevah«.18 »Predsednik slovenskega nacionalnega in progresivnega življa na slovenskem Štajerskem«, deželni poslanec dr. Vekoslav Kukovec, ki vrši v taborišču Le- bring svojo'vojaško službo, se razveseljivo hitro odzove klicu klerikalnih kole­ gov. »Narodni stranki — po besedah dr. Kukovca — v svrhe takšne skupnosti z dr. Koroščevo stranko svojega programa ni treba spreminjati«.19 V ponedeljek, dne 21. maja, sprejme cesar petčlansko delegacijo Hrvaško- slóvenskega kluba: Korošca, Kreka, Pogačnika; Spinčića in Šusteršiča. Razprav­ ljajo o miru v Evropi, o prehrani in gladovanju ljudstva, posebno na jadran­ skih otokih in v Istri, o tujih uradnikih v južnoslovanskih kronovinah, ki ne razumejo domačega jezika in celo sovražijo prebivalstvo, o celi vrsti zaprtih in interniranih rojakov,'ker vojaška oblast ne spoštuje svobode ljudi, in končno o politični združitvi vseh južnoslovanskih pokrajin in dežel. Dan zatem so izvo­ ljeni predstavniki Hrvatov in Slovencev pri ministrskem predsedniku, ki pate­ tično'izjavi, da je njegov program »Avstrija« in da nova Avstrija računa tudi s svojimi južnimi Slovani. Krek tolmači razlike v mišljenju, kajti vlada ne more drugače govoriti kot'v smislu dualizma, Hrvati in Slovenci pa znajo dru­ gače misliti. Korošec poudarja iskreno hrvaško-slovensko željo po parlamentar­ nem življenju in dolži Nemce, da nameravajo razbiti državni zbor.20 Politično vsekakor napeti dnevi. 29. maja pride" do ustanovitve novega parlamentarnega Jugoslovanskega kluba pod vodstvom dr. Antona Korošca, ki prebere naslednji dan v Reichsratu tzv. Majsko deklaracijo in to v hrvaškem, slovenskem in nemškem jeziku.21 Od 37 jugoslovanskih poslancev pred vojno sta medtem — kot vemo — Mandič in Povše umrla, Grafenauer sedi v zaporu, Gregorin je zbežal in sodeluje v Jugo­ slovanskem odboru. Dalmatinskega Srba Božidara Vukotiča konec maja še ni bilo na Dunaju. Tudi Baljak in Gostinčar sta še manjkala na klubski seji. Vpra­ šanje podpisovanja deklaracije pa bi preseglo okvir tega pregleda dobe »jugo­ slovanskega zbiranja«, če smem uporabiti izraz Janka Pleterskega, ki ima upra­ vičeno za pravi zgodovinski pomen majske deklaracije »tisto, kar se je v poli­ tičnem življenju Jugoslovanov v habsburški monarhiji zgodilo po njej in na и DAH, Spinčić, fase. VI (Presidij in pari, komisija hrv.-slov. kluba dne 26. i 27. 4. 1917 u Beču). "> Vekoslav Spinđler, Od majske deklaracije do Jugoslavije. (Nekaj dokumentov o med­ vojni akciji ob naši severni narodni meji.) V: Ob dvajsetletnici Jugoslavije. (Misel in delo IV/ 12), Ljubljana 1938, str. 99. 1 8 V. Spindler, clt. delo, str. 100. 2 0 DAH, Spinčić, prav tam. 2 1 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten, XXII. Ses­ sion, 1. Sitzung/30. 5. 1917. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 : 1990 . 1 77 njeni politični podlagi«.22 Tudi Ferdo Gestrin in Vasilij Melik zaključujeta v znani »Slovenski zgodovini« (1792—1918), ki mi je postala učbenik in priljub­ ljeni priročnik, da je deklaracijsko gibanje šlo preko vseh različnih konceptov deklaracijske vsebine. In dalje: »...osnova so bile težnje slovenskega naroda po samostojnosti in združitvi z drugimi jugoslovanskimi narodi, ki so se kazale sicer že prej, a niso sprožile množičnega gibanja«.23 Morda se je takšno gibanje lahko pojavilo samo sredi »vojnih grozot«? No, nemalo je vplivala na aktualiza­ cijo »dunajske deklaracije« ljubljanska septembrska izjava škofa Jegliča, ki ga je menda za to stvar pridobil že 16. maja J. E. Krek in s tem »dosegel največji triumf svoje umetnosti pregovarjanj a-in prepričevanja«. Tako piše Jakob Mo- horič v svoji neobjavljeni kratki »Zgodovini slovenske krščanske demokra­ cije«.24 V 22. sesiji državnega zbora 1917/18 pripravi Korošec tri vloge, govori de­ vetkrat v plenumu, stavi enajst nujnih vprašanj vladi in vloži 194 interpelacij (17/1917 in 177/1918), na katere je dobil samo 22 pismenih odgovorov. Toda od vseh 3490 interpelacij te delovne dobe jih je samo 948 bilo deležnih odgovora prizadete oblasti. Korošec je poleg tega član'skorajda vseh važnejših odborov: proračunskega, ustavnega, finančnega itd. Finančni, odbor je npr. imel 39 sej, zadnjo 18. julija 1918, in predložil visoki zbornici 17 poročil o vladnih osnutkih, cesarskih odredbah in sklepih gosposke zbornice itd. 13. novembra 1917 je bil Korošec poleg Cingrije, Fona in Laginje izvoljen v skupne avstro-ogrske dele­ gacije. ( ' • Ob prvi obravnavi proračunskega provizorija "za drugo polovico leta 1917 na 4. seji državnega zbora 12. junija zagotovi novi poslovnik tudi protokolira- nje v vseh jezikih (lex Franta). Po Clamu, enem češkem ter koroškem nemškem poslancu Dobernigu govori Korošec: »Visoka zbornica! V sedanji strašni vojski je teklo obilje jugoslovanske krvi. Na severnih, na južnih bojnih poljanah je zemlja namočena z njo. Občudujemo hrabrost, junaštvo in vztrajnost naših bra­ tov junakov, a obžalujemo potoke krvi. Ko pa gledamo junaštvo in kri in ne­ štete žrtve, nam srce nareka naj večjo želj o, da bi iz teh potokov vzklila prostost jugoslovanskega naroda.« — Prvič prekine dolgotrajno ploskanje in odobrava­ nje njegov govor. Korošec nadaljuje: »Želimo, da kri ni tekla zastonj, da je tekla za našo boljšo bodočnost. Mi smo poslanci jugoslovanskega naroda in kot taki smo služabniki te misli, služabniki dolžnosti do združenja in svobode na­ šega naroda. Brez ozira na pleme, govorico in vero smo se združili v enem klu­ bu, da tako pokažemo celemu svetu voljo združenega naroda.« In dalje: »Prvi govornik jugoslovanskega naroda govori v tej zbornici v imenu jugoslovan­ skega ljudstva in prvi kliče ljudstvu, naj se i ono združi. Grožnje bodo prišle, sladke vabe jim bodo sledile, a tovariši, mi ostanemo naši misli zvesti, nič nas ne premakne; ne udarno se. Kralj Daréj je naročil svojemu sužnju, da ga vsaki dan opozarja ria to, naj ne pozabi svojih sovražnikov. Tako tudi mi ne bomo pozabili vsodnih trenutkov, ki so vrgli obilje naših bratov začetkom vojske po krivici v ječe.' Naše sočutje jim ostane zvesto, v prvi vrsti pa velja to našemu tovarišu Grafenauerju, poslancu zatirane Koroške. Upamo, da se mu odpro vrata ječe, da pride semkaj ter zastopa zapuščeni narod.« S tem je uvodni slo­ venski del končan. Daljši nemški del govora je politično važnejši: Na prvem mestu je želja po miru in kdorkoli bi oviral ta mirovni proces, bo slišal ukaz »Salus rei publicae suprema lex esto!« Za največjega nasprotnika miru pro­ glasi govornik cesarsko vlado, ker je napravila vse, da imajo sovražne države vzrok se vojskovati z Avstrijo, ker namreč zatira narodnosti znotraj svojih meja. Korošec očita Clamovi vladi, da zamenja avstrijstvo z nemštvom, zato Hrvati in- Slovenci nje ne bodo podpirali. Velike žrtve hrvaško-slovenskega 22 J . P l e t e r s M , cit. delo, s t r . 128. 2 3 G e s t r i n - Melik, clt. đelo, s t r . 332—333. M P r i m , t u đ i Silvo K r a n j e c , Koroščevo p r e d a v a n j e o p o s t a n k u Jugoslavi je . V : Zgodovinsk i časopis XVI/1962, str. 221—222 in isti, K a k o s m o se zedinil i . (Mohorjeva knj ižnica 25) Celje 1928 78 F. J- BISTER: DELOVANJE DR. ANTONA KOROŠCA 1917—1918 ljudstva ne bodo trpele več nobenega zapostavljanja. V zvezi z rusko febru­ arsko revolucijo podčrta, da vlada zdaj v Rusiji nov duh svobode, duh samo- odločitve in enakopravnosti vseh narodov. Ko je Avstrija sklicala svoje vojake, niso prišli samo Nemci, prišli so tudi pripadniki nenemških narodov. Ce so jugoslovanske zahteve veleizdaja, potem pravi Korošec, Avstrija nima toliko vislic, da bi lahko obesila vse izdajalce. Korošec dobesedno dalje: »Nimate toliko orožja, da bi ustrelili vse veleizdajalce, kajti vsi Slovenci, Hrvati in Srbi si že­ lijo svobode in enotne skupnosti!«25 Odmev je bil enako oster: Spodnještajerski nemški poslanec Richard Marckhl primerja izjave jugoslovanskih emigrantov z Majsko deklaracijo in vidi marsikatero paralelo. Nemce jezi tudi tzv. »Lex Franta«, ki jo je zbornica sklenila 5. junija. Z imenskim glasovanjem (203 gla­ sov za — 185 proti) je od zdaj naprej zagotovljeno zapisovanje parlamentarnih govorov v vseh avstrijskih jezikih. — Celo Karl Renner ima jugoslovanske predstave za pretirane in želi istočasno reševanje vseh odprtih problemov.26 13. junija se poslanci Jugoslovanskega kluba pripravijo na posebnem se­ stanku za avdienco pri cesarju, ki sprejme Korošca pet dni pozneje. Ko pade 23. junija Clam-Martinicova vlada, je to napravilo vtis, da je Jugoslovanski klub povzročil odstop kabineta. Sicer pa trdi tudi Korošec v svojem znanem predavanju »Postanek Jugoslavije« 16. oktobra 1925 v Ljubljani, ki ga je ob­ javil 1962 Silvo Kranjec, da bi cesar »na ljubo Jugoslovanom odslovil Clam- Martinica in postavil ministrskega predsednika, o katerem upa, da bi bili z njim zadovoljni.«27 Karel je to demantiral, a priznal, da je celo mislil na vstop Jugo­ slovanov v vlado in imenoval poljedelsko ministrstvo. Vsekakor je bila nova Seidlerjeva uradniška vlada Jugoslovanom kar na­ klonjena, kar je privedlo do tega, da je Jugoslovanski klub v nasprotju s Cehi glasoval za proračunski provizorij. 26. junija izjavi Korošec ob Seidlerjevi pred­ stavitvi v parlamentu, da sicer obžaluje ponovni premik v korist Nemcem, ima pa za potrebno in važno, podpreti najnujnejše naloge vlade, ker odobrava mo­ narhijo. Želel si pa bi, da tudi avstrijska država-vzame južne Slovane na znanje in da bo vlada pripravila pot novi ureditvi monarhije. Samo upanje v bodoč­ nost mu narekuje trenutno zadržanje, nikakor ne sedanjost ali preteklost. In dobesedno: »Rane našega naroda so globoke in težke; morje solz in krvi se raz­ liva po naši južnoslovanski domovini.. . Pričo takih razmer bi čustva prej na­ rekovala krik obupa, krik stiske in bojni krik. Vse to bi docela odgovarjalo raz­ položenju naše narodne duše. Toda naše ljudstvo na jugu naj vidi, da njegovi predstavniki tukaj na Dunaju še niso obupali in da se do zadnjega trenutka ne odpovedo upanju na zboljšanje položaja. Upali bomo, dokler bo le še mogoče upati.« Nato sledi važnejša izpoved: »Mi pa nočemo samo upati, smo namreč tudi trdnega prepričanja — ki ga hočemo ohranjevati v nas samih in v našemu ljudstvu — da se namreč bližamo trenutku svobode in samoodločitve in da smo krepko ubrali svojo pot v smer svobodne in združene domovine.«28 Od vlade pri­ čakuje Korošec, da ostane politično nevtralna, da pripravi mir med narodi zno­ traj meja monarhije, kajti ta mir bi bil predpogoj za mir med narodi-državami na splošno. Ce južni Slovani torej obljubijo, da bodo glasovali za proračun, po­ tem istočasno izjavljajo, da se bodo tudi v bodoče borili enotno, neomajno in močno za svobodo, samostojnost in samoodločitev svoje južnoslovanske domo­ vine. Dva dni pozneje opomni tržaški poslanec Otokar Rybâf avstrijske vladne kroge, da že prodira demokracija, da prodira ne le v Rusiji, ampak tudi pri cen­ tralnih silah.29 2 5 Stenographische Protokolle, ХХП/4. seja, 12. 6. 1917 lđr. 28 prim. Janko Pleterskl, Der Triallsmus bel den Slowenen und die jugoslawische Einigung. v : Die Auflösung des Habsburgerreiches. Zusammenbruch und Neuorientierung im Donauraum. (Schriftenreihe des österreichischen Ost- und Südosteuropainstituts, Bd. 3). Wien 1970, Str. 195- 202 2 7 Silvo Kranjec, Koroačevo predavanje o postanku Jugoslavije, str. 223. 2 8 Stenographische Protokolle, ХХП/10. seja/ 26. 6. 1917. 2 8 Stenographische Protokolle, XXIl/12. seja/ 28. e. 1917. ^ Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 44 . 1990 . 1 79 Nekaj dni za tem je bilo proglašeno pomiloščenje političnih zločincev (2. 7.), ki je vrnilo svobodo koroškemu poslancu Grafenauerju in mnogim češkim politikom.30 Čeprav je 30. avgusta 1917 ob preureditvi kabineta postal Slovenec Ivah Zolger član vlade (do 6. 5. 1918), se odnos Slovanov do Seidlerja ni zbolj- šal. Brita Skottsberg v svoji knjigi o avstrijskem parlamentarizmu celo trdi, da je ravno Seidler bil tipični predstavnik »nemškega uradniškega ministra«, od katerega si Slovani niso mogli kaj pričakovati.31 Julija 1917 zaposluje Kerenskijeva ofenziva brigade na vzhodu. Avgusta in septembra sledi 11. bitka na soški fronti. Vmes razpošlje papež Benedikt XV. svojo mirovno noto vsem vojskujočim se državam z apelom, naj brezpogojno in brez aneksij sklenejo premirje, kar nihče ne upošteva. Ze 20. julija sta Pašić in Trumbić podpisala krfsko pogodbo (oziroma deklaracijo) glede ustanovitve kra­ ljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 15. septembra podpre ljubljanski škof Je­ glič majsko deklaracijo z lastnoročnim podpisom in poživi s tem širjenje dekla­ racij ske misli pri Slovencih, ki je našlo svoj prvi višek ob Krekovem pogrebu 13. oktobra, ko je Korošec vlil aktualna politična gesla v svetopisemske besede: Dvignite glave, bliža se ura vašega odrešenja! Avstrijski Reichsrat pa bi moral oktobra še razpravljati o začasnem proračunu, toda vsiljuje se sto drugih pro­ blemov in problemčkov. Nemško govoreči poslanci z Juga se spotikajo nad Zol- gerjem v vladi in skušajo dokazovati, da Slovencem pravzaprav nič ne manjka, da je vse, kar. naštevajo na Dunaju, samo sad njihove žive fantazije. Anton Korošec 19. oktobra ostro obračuna s temi očitki: »Visoka zbornica! Ravnokar smo zopet slišali nioža, s katerim je govorila znana .slovenska kmetica' in mu razodela politično' mišljenje jugoslovanskega naroda. Napram kolegu gospodu Marckhlu jé jokala, da imamo premalo nemških šol in da imamo ljudi, ki se navdušujejo za ósvobòjenjè, pretežno le, ker ne hodimo za takimi gospodi ka- kor je gospod Marckhl. 2e predvčerajšnim smo slišali praviti grofa Barbota, da naš narod ne stoji za nami. To je izvedel on menda tudi od .slovenske kme­ tice'.« Ob pohvali in ploskanju jugoslovanskih poslancev nadaljuje: »Mi pa do­ bro vemo, da vse, kar je na fronti in za fronto, je vse z vsem srcem za jugoslo­ vansko deklaracijo«, kot Korošec najraje imenuje majsko deklaracijo. Nato po­ lemizira s šefom vlade, ki je njega prosil za podporo. Korošec mu odgovori: »Vprašam Vas, ali bi bil pameten oni človek, ki svojo smrt pospešuje, ki svoj lastni grob koplje? Take politike poslancev narod ne bi razumel in ne odobra­ val .. .«32 Seidler se je namreč ob otvoritvi jesenskega zasedanja izrekel zoper češko in jugoslovansko deklaracijo, zagovarjal narodno avtonomijo znotraj ob­ stoječih kronovin in dualistično državo, kar je sililo Jugoslovanski klub v naj- ostrejšo opozicijo in povzročilo njegovo dokončno glasovanje proti proračunu. Korošec utemelji to zadržanje z dejstvom, da se vlada žal ne zaveda dalekosež- nosti in usodne važnosti konsolidacije južnega slovanstva kot stražarja monar­ hije ob Jadranu in na Balkanu. Drugič vlada nikakor ni le docela pasivna, kar se tiče južnoslovanskih problemov, temveč prav sovražna. Rešitev jugoslovan­ skega vprašanja, pa je zaradi zgodovinskih okoliščin postala neobhodno po­ trebna, kajti če monarhija sama ne bo postopala pravočasno, se bo to zgodilo pred nekim forumom izven monarhije, kar pa ne more biti v interesu države in prevzvišene vladarske hiše. Tretji vzrok pa je dejstvo, da Seidlerjeva vlada nič ni napravila proti velenemškemu prodiranju na jug in ničesar v pomoč na- stradanemu slovenskemu ljudstvu. Tako je vlada ohranila in podaljšala diskri- minizacijski sistem, ki se je z začetkom te vojne vpeljal. S tem, da ničesar ni naredila, je podpirala nemškonacionalne uradnike in njihovo samovoljno po­ stopanje. Ta krivica je južne Slovane globoko zadela. Zaradi tega so spremni za odločen boj proti vladi, ki gleda na njihove dežele kot na kolonialno pod- 3 0 Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili. (Mohorjeva knjižnica 25), Celje 1928, str. 88—89. " Brita Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus. Göteborg 1940, str. 128. 32 Stenographische Protokolle, ХХИ/32. seja/ 19. 10. 1917. 80 F- J- B I S T E R : DELOVANJE DR. ANTONA KOROŠCA 1917—1918 ročje. V isti seji nastopi še ostreje poslanec in pesnik Tresić-Pavičić, ki opeva prvo rusko revolucijo kot memento mori za vse absolutistične sisteme. Zidove avguštinske Civitas Dei oblivajo sončni žarki, pripravljena je pravno sprejeti južnoslovanski narod med svobodne narode sveta. 4 dni pred glasovanjem juž­ nih Slovanov, Cehov in socialdemokratov proti proračunu 23. oktobra poda Ko­ rošec pismeno stališče svojega kluba grofu Polzer-Hoditzu, ki posreduje celotno zadevo z velikim razumevanjem vladarju: Poudarja »eminentno važnost« juž- noslovanskega vprašanja, in to zaradi njegove tesne povezanosti z osnovnimi političnimi načeli, ne nazadnje tûdi z načeli zunanje politike. Nezanimanje za to vprašanje je glavni vzrok opozicijskega zadržanja Jugoslovanskega kluba. Bil bi skrajni čas z najvišjega mesta zunanjemu ministru ukazati, da se poveže s pristojnimi avstrijskimi in madžarskimi ustanovami in da začne s stvarnimi pogajanji glede izdelave programa za rešitev južnoslovanskega vprašanja na podlagi državnopravne združitve vseh južnih Slovanov znotraj monarhije. To bi se moralo na vsak način izpeljati pred mirovno konferenco. Polzer-Hoditz opozori cesarja še posebej na moralno in materialno škodo, ki so jo doživeli Slovenci predvsem ob začetku vojne in ki je v celi vrsti interpelacij in drugih parlamentarnih postopkov natančno dokumentirana. Z eno besedo, treba je za­ vreti »-notranji odpad Slovencev« (den inneren Abfall der Slovenen). Toda Pol­ zer-Hoditz resignirano zaključi, da v tej zadevi niti en cesarski minister ni mi­ gnil s prstom.33 Da je jeseni 1917 obvladovalo južnoslovanško vprašanje javno življenje monarhije, dokazuje 17. oktobra pismo ministra Zolgerja grofu Polzer-Hoditzu. To pismo je šefa cesarskega kabineta takorekoč pripravilo na Koroščevo izjavo in imelo namen, odpraviti tozadevno letargijo pristojnih krogov. Dobesedno piše Zolger: »... da število tistih južnih Slovanov z dneva v dan raste, ki v tem za življenjski živec slehernega južnega Slovana tako obremenilnem vprašanju od Avstrije in njenih birokratskih voditeljev nič ne pričakujejo več in svoje upanje že usmerjajo na antanto oziroma mirovno konferenco.«34 Dober mesec pozneje — točno 22. novembra — sta Czernin in Tisza uspela odpraviti direk­ torja kabineta Polzer-Hoditza. S tem sta vzela cesarju Karlu odličnega sveto­ valca v vseh južnoslovanskih zadevah, južnoslovanski politiki pa so zgubili iskrenega prijatelja na visokem položaju.30 Kmalu po Krekovi smrti je prišlo do razkola s Šusteršičem, dokončno ob volitvah v delegacije 13. novembra. Vodstvo klerikalne vseslovenske ljudske stranke prevzame 27. 12. 1917 Anton Korošec, ki je sledil Krekovi »demokra­ tični jugoslovanski smeri«.36, , III. Od oktobrske revolucije do zagrebške deklaracije (7. 11. 1917—3. 3. 1918) Tako južnoslovanski poslanci novembra meseca ne le ostanejo v ostri opo­ ziciji, na obstrukciji, ampak se tudi spet tesneje povežejo s Cehi. Na terenu se razvija nadvse povoljno deklaracijsko gibanje. Tako poslanec Verstovšek na predvečer ruske oktobrske revolucije lahko trdi, da se delavstvo celotnega juga izpoveduje za deklaracijo. Delavci katoliško-narodne, narodno-radikalne i n t u d i socialdemokratske usmeritve in barve podpirajo majsko deklaracijo, celo južno­ slovanski delavci v tujini so se izpovedali za njo. 9. novembra 1917 spravijo Korošec in klubaši skupaj z ukrajinskimi nacio­ nalnimi demokrati in socialdemokrati iz Galicije, z romunskimi narodnjaki iz Bukovine,.s Ceskym svazom ter z nižjeavstrijskimi socialdemokrati in nem­ škimi liberalci poljsko vprašanje na dnevni red državnega zbora. Korošec še 3 3 A. Polzer-Hoditz, cit. delo, s tr . 496—498. 3 4 A. Polzer-Hoditz, cit. delo, s tr . 494—495. 3 5 P r i m . L a d i s l a u s Singer, O t t o k a r Graf Czernin. S t a a t s m a n n e iner Z e i t e n w e n d e . G r a z - Wien—Köln (1965), s tr . 164 in 170 t e r 204. 3 5 G e s t r i n - Melik, cit. delo, p r a v t a m . 3 7 S t e n o g r a p h i s c h e Protokol le , XXII/36. seja/ 9. 11. 1917. - . • / Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 44 . 1990 . i 81 posebej interpelira v isti zadevi na ministrskega predsednika in zahteva, da naj po pogajanjih zunanjega ministra Czernina v Berlinu glede poljskega vpraša­ nja, odkrito pove, kaj nameravajo. Hkrati opozori na število podobnih nerešenih vprašanj kot so to južnošlovansko, češko in rutensko-ukrajinsko, ter izpove svojo solidarnost s Poljaki, ki jim želi svobodno in nedeljeno domovino.38 Na račun oblastnikov izvaja v slovenskem jeziku: »Najprej so hoteli naše naj­ boljše može držati v kletki in so jih zato zapirali. Sedaj delajo na to, da bi ves naš narod prišel v kletko, in to kletko bi zapirali ter nas imeli notri zaprte naši stari sovražniki Nemci.« Posebno ostro obračunava Korošec z grofom Czerni- nom, ki očitno ne mara več postati tvorec miru, temveč njegov grobar, ker podaljša vojno. Zaželjenega jasnega ' odgovora Korošec in njegovi tovariši ne dobijo, ker ima Seidler debato zà prezgodnjo. Vlada pa hoče vse eventualne posledice temeljito premisliti. i 20. novembra sprožijo Korošec* in tovariši Jugoslovanskega kluba s ponov­ nim nujnim vprašanjem parlamentarno obravnavo problema prehrane sloven­ ske Štajerske. Da je na dnevnem redu iste seje še 12 drugih nujnih vprašanj, potrdi slepo ulico, v kateri se nahaja avstrijski parlamentarizem med vojno. In vendar dunajski Reichsrat ni le ventil za množično ljudsko vrenje, ampak ravno, tako edinstvena javna tribuna za popularizacijo nacionalnih teženj na znotraj in na zunaj.39 Naslednji dan se javi Korošec v debati in se pritožuje, da ekscelence njegovih številnih interpelacij ne berejo. Toda'kako naj gospodje, ki nikoli niso videli sena in slame, rešujejo poljedelske probleme. Njihove uredbe so tako »grundgescheit« (prefrigane), da ne morejo povzročiti pametnih rezultatov. V isti sapi kritizira Korošec tudi Sarkotičevo postopanje v Bosni, ker ta »vojaški mož« tudi nima dovolj energije, da bi pomagal gladujočemu ljudstvu.40 -t,t Oktobrska revolucija je »na mah« spremenila položaj.41 Boljševiki so se že 8. novembra izjavili »za mir brez aneksij in kontribucij«. 20. novembra so nato po diplomatski poti pozvali nevtralne in zavezniške države, da takoj vstopijo v mirovna pogajanja. 28. novembra se opredelita Lenin in Trocki uradno za mir s centralnimi silami, ki so tò ponudbo že dan zatem sprejele. 3. decembra se dobijo predstavniki obeh strani v Brest-Litovskem, kjer podpišejo 15. de- cembra premirje in 3. marca 1918 mirovno pogodbo. Dogodki seveda živahno odmevajo v Avstro-Ogrski. 8. januarja predvideva tudi Wilsonova izjava pred ameriškim kongresom med 14. točkami pod deseto »najsvobodnejše možnosti za avtonomni razvoj narodov monarhije«.42 Ze 18. decembra pride do nujnega vprašanja široke parlamentarne skupine pod vodstvom Stanéka in Korošca na ministrskega predsednika v zadevi mirovnih pogajanj, v katerem zahtevajo, sklicujoč se na podobno sovjetsko izjavo, udeležbo zastopnikov narodov in ne samo uradnikov pri mirovnih pogajanjih.43 Isto se je zgodilo tudi v skupnih avstrijsko-ogrskih delegacijah.44 Po zadnjem ljudskem štetju je ta predlog pred­ videval 12 Nemcev, 10 čeških Slovanov (Tschechoslawen), 10 Madžarov, 7 juž­ nih Slovanov, 5 Poljakov, 4 Ukrajince, 3 Romune (Bini) in 1 Italijana. Kot prvi govornik v debati nastopi Anton Korošec z očitkom, da zunanji minister žal ne misli sam od sebe na konzultacijo narodnih predstavnikov. »Odločili so se brez nas za vojno, zdaj izgleda, da nameravajo tudi o miru odločati brez avstrijskih narodov.« V imenu svojega Kluba izjavi, da do vladne delegacije za mirovna pogajanja nima nobenega zaupanja. Zavrne tudi očitek, da so južni Slovani prevzeli izraz »samoodločitev« od sovražne antante, kar ne drži, kajti resnica x Stenographische Protokolle, prav tam. ra Stenographische Protokolle, XXII/40. seja/ 20. i l . 1917. 4 0 Stenographische Protokolle, XXH/41. seja/ 21. i l . 1917. 4 Wolfdieter Bihl, Österreich-Ungarn und die Friedensschlüsse von Brest-Litovsk. (Stu­ dien zur Geschichte der österreichisch-ungarischen Monarchie, Bd. v n i ) . Wien—Köln—Graz 1970, str. 31. 4 2 Allred Kasamas. österreichische Chronik. (Wien 1948), str. 459. 4 3 Stenographische Protokolle, ХХП/50. seja/ 18. 12. 1917. 4 4 Wolfdieter Bihl, cit. delo, str. 38. 82 F. J. BISTER: DELOVANJE DB. ANTONA KOHOSCA 1917—1918 je, da sta beseda in ideja samoodločitve pri južnih in drugih Slovanih prisotni že leta-1848. Avstrijsko ravnanje s slovanskimi narodi pa je v tej vojni željo po svobodi in neodvisnosti znova in močno poživilo. Kriva torej ni antanta, kriv je avstrijski militarizem', krive so politične oblasti, ki niso izpolnjevale svojih dolžnosti. — Iz vseh navedenih-vzrokov južni Slovani predvsem ne ver­ jamejo besedam grofa Czernina in mu ne zaupajo, ker želijo enako kot boljše-'' viška vlada, da-se mir sklepa med narodi; in ne med narodom in vzvišenim gro­ fom, ki ni stradal med vojno/Tisti narodi naj sklepajo o miru, ki so krvaveli,- in njihov mir bo trajal.. Seidler zavrne udeležbo narodnih predstavnikov kot protiustavno.45 - • * ; . - • • » ' ; Po božičnem oziroma-novoletnem odmoru poskrbi Korošec ponovno'za parlamentarno razpravo v zvezi z mirovnimi pogajanji v-Brest-Litovskem in> o uresničitvi demokratičnih reform v Avstriji:46 »Visoka zbornica! Jugoslovan­ ski poslanci pozdravljamo iskreno vsako gibanje, ki nam obeta demokratiza­ cijo javnega življenja in ki nas podpira v, našem pravičnem boju za samood­ ločbo-narodov. Čehi so manifestirali za. izpolnitev svojih zahtev, izraženih v deklaraciji z dne 30. maja 1917. Mi smo jim takrat obljubili, stati z njimi farno* ob rami v boju za svobodno državo, mi' j im obljubljamo to tudi danes,-ko je' nastopila vlada oficijelno proti njihovim stremljenjem, na kar smo bili vedno pripravljeni.« V nemščini nato,nadaljuje, da so delavski štrajki izraz razpolo­ ženja med ljudstvom, ne le v,,delavskem razredu,-ki je nastopil kot organizator.- Narod je namreč nasičen'klanja ljudi (Menschenschlächterei), ki so ga veliki začeli brez njegovega pristanka in ga nadaljujejo proti njegovi volji, ker narod hrepeni po; štirih letih po-miru in kruhu. Zdaj izgleda, da bo ista, narodom" tuja diplomacija, ki je svet.oropala za mir,, v Brest-Litovskem spet s hladno: krvjo preprečila mirovno priložnost. Na isti seji dne 22. januarja 1918 vprašajo Korošec, Spinčić, Laginja in to­ variši šefa vlade in notranjega ministra v zadevi „uradno ukazanega preganja­ nja južnoslovanskih duhovnikov in posestnikov v Istri. Takò' zvemo, da je bilo 1914. leta,takoj po začetku vojne takorekoč čez noč zaprtih 500. hrvaških'in slo­ venskih posestnikov, obrtnikov,, učiteljev in duhovnikov..Peljali so jih v trža­ ške vojaške zapore in jih deloma mučili. — Sledijo Klubova vprašanja v zadevi preganjanja štajerskih Slovencev po civilnih in vojaških oblasteh in v vojaških in bosansko-hercegovinskih'zadevah, ki jih spremlja 41 interpelacij v isti stva­ ri. — 30. januarja vprašajo^Korošec, Ravnihar in drugi vlado zaradi gladovne stavke v ljubljanskem vojaškem zaporu 22. januarja.47 30. januarja sprejme predsednik, vlade Seidler delegacijo Jugoslovanskega kluba s Korošcem na čelu. Na njegovo vprašanje klubskega programa odgovo-. rijo, da je to še vedno majska deklaracija, ne manj in ne več. Odbijejo tudi njegov poskus etapne-rešitve, da se združijo najprej samo južnoslovanske po­ krajine avstrijskega dela monarhije. Poslanci ne skrivajo, da želijo »vse ali nič« in da ne bodo pristali, na ureditev, ki ohrani dualizem.48 Klubski Memorandum delegacijam brest-litovskih pogajanj je potemtakem naslednji dan izkoristil državno krizo in pritiskal dodatno na vlado. V njem opisuje Korošec obširno vsa preganjanja Jugoslovanov med vojno, krivični volilni sistem v Avstriji,, razdelitev Hrvatov, Srbov in Slovencev na tri upravne enote, sploh stoletni pri­ tisk nemško-madžarskega ' režima itd. Zanimivo je tudi, da pozdravlja rusko revolucijo, s katero se je pokazala zora svobode za vse proletarske narode itd.4?, Februarja meseca vložijo Korošec in kolegi vrsto vprašanj zaradi prega­ njanja bivšega državnozborskega poslanca in ljubljanskega župana Ivana Hri- 4 5 Stenographische Protokolle, ХХП/51. seja/19. 12. 1917. 4 8 Stenographische Protokolle, XXII/53. seja/ 22. 1. 1918; 4 7 Stenographische Protokolle (Anhang), ХХП/56. seja/30. 1. 1918. 4 8 Dragovan Sepie, Oktobarska revolucija i jugoslavensko pitanje u Austro-Ugarskoj 1917/ 1918. V: Historijski zbornik (Zagreb), XI—ХП/1958—1959, str. 36. 4 8 MHada Faulova, Tajny vybor. (MAFFIE) a spoluprace s Jihoslovany v letech 1916—1918 Praha 1968, str. 414—415. , .* . *'zGoDOvusrsKï ČASOPIS-44 > шо•'. f '"> • -< вз barjà,50 zaradi stalnega potvàrjànja resnice o bresMitovskih mirovnih pogaja- njih v uradnih poročilih,51 vključno cenzure klubskega.memoranduma in Koro- ščevega'parlamentarnega govora, dalje vprašanje na avstrijskega šefa in druge člane vlade zaradi udeležbe političnih oblasti in sodišč na Koroškem v agitaciji proti'deklaraciji Jugoslovanskega kluba52 ter zaradi uradnih nadlegovanj ko­ roških Slovencev v deklaracijskem gibanju.5?'— Vsak od teh tekstov nudi bo­ gato obremenilno gradivo za brezprimerno diskriminacijo slovenskega naroda med'prvo'svetovno vojno.'Zal okvir naše razprave ne1 dovoljuje, da bi se bliže ukvarjali s Koroščevimi (ob)tožbami. . . . - ' • •'.3.- marca 1918 je resolucija hrvaških, srbskih in slovenskih politikov iz Za- greba{ ponovno potrdila »nujnost skupne poti. in koncentracije vseh strank in skupin, ki zastopajo "načelo'narodne združitve in.narodne samoodločitve, ki se prizadevajo za narodno neodvisnost v okviru na demokratičnih temeljih zgra­ jene države;Slovencev, Hrvatov'in Srbov. Iz Slovenije so prišli Anton Korošec, Albert Kramer in. Izidor,-Cankar.54: Korošec vidi veliko pomembnost zagrebške resolucije y tem, ker je nudila priliko, »da vržemo žezlo ven«,.kajti nam se »je od gotovih ljudi zamer j àio, da smo imeli izraz:,, žezlo habsburško! Y majski de- klaraciji«.55' , '"" " ° , ' ,' , '"", * . • i- i - j ' (> - . ; . . Ц х Т } i ' J ; i ff :• ••( ' . • . : . . . IV. Öd uporov vojakov nà Štajerskem do ustanovitve Narodnega sveta ' ' . ' • ' ; y Ljubljani (13. 5.—1бГ8.1918) :A Avstrijski zgodovinar Helmut Rumpler pripisuje v prvi vrsti Izidorju Can­ karju, .tedanjemu glavnemu uredniku centralnega glasila Slovenec, in njego­ vim mladim radikalnimi sodelavcem preusmeritev ljudstva« na: podlagi Zagreb­ ške resolucije, ki j o; j e -^.kot smo že slišali — sopodpisal in ki je daleč presegla okvir,Starčevićeve stranke. Hkrati je rastel Korošcev vpliv, na južnoslovanski klub in na;vseslovensko.ljudsko stranko, čeprav predstavlja,v. njej tudi ljubr Ijanski knezoškoftA.B. Jeglič močan faktor.58 Aprila,meseca ima kranjsko de­ želno predsedstvo, slovenski upor še za tako šibek, da ne bo mogel preprečiti nameravanih uradnih postopkov. Dejstvo je tudi, da odklanjajo slovenski listi vsako ponudbo izvzemši ustanovitev južnoslovanske države.57 Nato so majski upori vojakov v Judenburgu in Murauu (13. 5.), v Radgoni (24. 5.) in drugod pretresli monarhijo. Udeležba Slovencev je bila vidna.'Poleg; tega so se množili delavski štrajki] zlasti v velikih mestih.58 , . , ' • . 16. julija se po štirimesečni prekinitvi nadaljuje zasedanje; državnega zbo­ ra. Med 35-imi vloženimi nujnimi vprašanji prve 'seje je kar 6 Koroščevih: Jugoslovanski klub kritizira ratifikacijo avstfo-ogrske mirovne pogodbe s sov­ jetsko republiko brez Reichsratk, kar ima za protiustavno.59 Korošec zahteva dalje »natančno pojasnitév o nameravanih spremembah pogodbe z Nemčijo«, sklenitev miru ne glede na zunanje faktorje ali na privilegije posameznih na­ rodov in ha ržastar'eie državne oblike t e r obvestilo glede namenov madžarske vlade," da priključi'Bosno Ogrski, Dalmacijo" pä Hrvaški itd. Istega dne — 16. julija 1918'— vpraša Korošec obrambnega ministra zaradi novih izpadov proti tzv. »politično sumljivim«,60 šefa vlade in ministra za prehrano zaradi velike lakote na jugu?in enakomerne razdelitve živeža ter končno še vlado zaradi no­ vega političnega preganjanja na jugu po civilnih in vojaških oblasteh. » Stenographische'Protokolle (Anhang), ХХП/58. seja/ 6. 2. 1918.' 31 Stenographische Protokolle, prav tam. .-•• œ Stenographische Protokolle (Anhang), ХХП/66. seja/ 28. 2. 1918. 5 3 Stenographische Protokolle (Anhang), XXH/74. seja/ 15. 3. 1918. » Ferdo Slšlć, cit. delo, str. 125—126. . ; - 3 5 Silvo Kranjec, koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije, str. 224. » H e l m u t Rumpler Max Hussarek. Nationalitäten und Nationalitätenpolitik In Österreich im Sommer des Jahres 1918. (Studien zur Geschichte der österreichisch-ungarischen Monarchie, Bd. IV). Graz—Köln 1965, Str. 83. « Helmut Rumpler, clt. delo, str. 82. * Gestrin - Mellk, clt. déló, str. 335. • .y.„ „ . „ , . ' . . 3» Stenographische Protokolle, ХХП-/75.-sejaA_l6. 7. 1918, _ - _ » Stenographische Protokolle (Anhang), ХХП/75, seja/ 16. 7. 1918. 84 F. J. BISTER: DELOVANJE DB. ANTONA KOROŠCA 1917—1918 Ponosno ignorira Seidler sredi julija leta 1918 vso parlamentarno kritiko in dogajanja v monarhiji, ko izjavi: »Stari in resnični pregovor pravi, da se Avstriji ne da vladati proti Nemcem in ravno tako tudi ne brez njih.« Ali: »Hrbtenica te mnogovrstne države je pač nemški narod in to bo tudi vedno ostal.« To je duhovna usmeritev vlade, ki ne vidi vzroka, da bi zapustila to ubrano pot. Vse drugo so za Seidlerja politične pravljice kot npr. diskrimina­ cija drugih narodov po Nemcih. V imenu Jugoslovanskega kluba mu odgovori Verstovšek »enkrat za vselej«, »da se mi zahvaljujemo vedno bolj in bolj za takšne nauke«. Ob živahnem odobravanju zaključi slovenski del svojega go­ vora: »Tako klije na celem jugu vse oživljajoči vir, iz krvi naših padlih junakov klije novo življenje, in to življenje nas bode dovedlo do zaželjene Jugoslavije, od katere ne odjenjamo.« Slovenci poznajo nemškonacionalno geslo: »Entweder ein deutsches Österreich oder gar kein Österreich« (Ali nemško Avstrijo ali no­ bene Avstrije). Seidlerju pa povedo svoje stališče: »Gospod pl. Seidler bo šel, mi južni Slovani bomo pa dalje obstajali.«61 In res je Seidler šel 25. julija. 22. julija interpelira Korošec ponovno zaradi nemirov v kasarnah, ki jih je zakrivila'lakota; in zaradi justičnih umorov, ki so jih izvedla vojaška sodišča. Med drugim se brani, da nemškonacionalni oficirji pripisujejo te vojaške upore, predvsem tistega v Murauu, njegovi agitaciji (»Korošec-Hetze«). V vprašanju z dne 25. julija'označi Korošec učitelja Schiestla kot »divjo nemškonacionalno žival«, ker je zakrivil samomor koroškega Slovenca Simona Cerneta."2 26. julija vpraša ministrskega predsednika'zaradi prepovedi slovanskih in socialističnih časopisov na frontah.83 Dan prej je zamenjal Hussarek Seidlerja. Jugoslovanski klub obravnava na posebni seji 25. julija spremembo vlade in sklene, da ostane njegovo stališče nespremenjeno. Isti dan skličejo za 16. in .17. avgust slovenski Narodni svet v Ljubljano. 18. avgusta naj bi v St. Janžu na Dolenjskem odkrili ploščo za »jugoslovanskega apostola« J. E. Kreka. Deželni predsednik Kranjske, grof Attems, je glede teh- prireditev vprašal notranje ministrstvo, ki sicer ni videlo nobenih problemov v zvëzi s srečanjem Jugoslovanskega kluba kot par­ lamentarnega združenja, ukazalo pa je, da se mora vendar preprečiti »vsaka nacionalna manifestacija«.64 26. julija se predstavi Hussarek v državnem zboru z neobičajno kratkim nagovorom brez kakšnih novih akcentov. Na srcu so mu le tri stvari: proračun­ ski provizorij, prehrana in upravna reforma. Korošec kritizira ministrskega predsednika: »Mi konstatiramo, da on ni preklical stališča nemškega kurza, če­ ravno ima še vse ministre, ki so ga zasledovali. Dalje moramo konstatirati, da se je on v mirovnem vprašanju postavil na čisto napačno stališče, ker pravi, da hočemo mir izsiliti.« Novega ministrskega predsednika poznajo južni Slovani — po Koroščevih besedah — že iz Stürgkhovega kabineta, ki je prinesel avstrij­ skim narodom vojno in ki je nato narodom monarhije s § 14 zamašil usta. Ce se izpove torej Hussarek za parlamentarizem, potem to spominja na Seidlerja, ki je ob nastopu delal isto, nato pa kmalu pokazal, da zna tudi kaj drugega. Korošec se pritožuje, da se poslanci ne morejo svobodno in nemoteno se­ stati s svojimi volilci. Povsod jih ovirata žendarmarija in vojaščina. Cenzura časopisov preprečuje diskusijo o vitalnih narodnih in gospodarskih vprašanjih. Vojaštvo strelja po kasarnah protizakonito nedolžne mladeniče. Slovenske in južnoslovanske vojake premeščajo v tujino in jih pustijo tam gladovati. Vrhu tega jim je zabranjeno abonirati domače liste. Ravno tako so pregnani uradniki slovenske narodnosti iz domovine in tujci v njihovem napuhu in sovraštvu iz­ zivajo južnoslovansko ljudstvo. Odgovorni za to zasužnjevanje in tlačenje južno- 5 1 Stenographische Protokolle, ХХП/75. seja/ 16. 7. 1918. 0 2 Stenographische Protokolle (Anhang), ХХП/82. seja/ 25. 7. 1918. " Stenographische Protokolle (Anhang), ХХП/83. seja/ 26. 7. 1918. M Helmut Rumpier, cit. delo, str. 84—85. --«' Г- ' /.'ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 -1990 . 1 85 slovanske nacije pa sedijo še vedno na vladni klopi. Južnim Slovanom tako kri­ vičen sistem se s Hussarekovo vlado nadaljuje.85 Toda prisotna je tudi enotnost južnih Slovanov Avstrije, Hrvaške in Bosne v boju za idejo lastne države. Predvsem Slovencev vsa preganjanja ne bodo ustrahovala,' da izvedejo združitev južnoslovanske nacije v polnem soglasju s svojimi hrvaškimi in srbskimi sorojaki. Vlado bodo pa južni Slovani samo tisto podpirali, ki da mir, kruh in popolno svobodo. Na terenu se je vršil pravi plebiscit za majsko deklaracijo. Zborovanja so se vrstila predvsem od marca meseca do avgusta, ko so bili od 16. do 18. »-slo­ vanski dnevi«, zadnja velika manifestacija jugoslovanskih narodov ter Poljakov in Cehov pred razpadom Avstro-Ogrske. Ustanovili so tudi Narodni svet zà Slo- venijo in Istro, ' »-čigar namen je delovati za zedinjenje jugoslovanskega naroda v samostojno državo in čigar delokrog je sklepati in odločevati v vseh zadevah, ki jih v Narodnem svetu zastopani činitelji priznajo za skupne.«68 V komunikeju še beremo visokodoneče besede, ki kažejo tedanje ozračje: »Slovenski narod se je z vsem upom oprijel te velike odrešilne ideje. Pred več kakor tisoč leti smo imeli svoje kraljestvo, v katerem smo bili svobodni. Takrat je bil naš na­ rod nositelj vseh kulturnih in državnih pravic. Ali kmalu je slovensko kralje­ stvo propadlo, zgubili smo svobodo ter postali tlačani. V dobi tlačanstva smo se sicer zavedali, da smo Slovenci, da smo tesno spojeni po krvi, veri in jeziku in kulturi, a gospodovali so nam tujci sebi v prid. Državne pravice, katere je užival in izvrševal slovenski narod v svoji državi, so prešle za več kot tisoč let v tuje roke. Samoodločba narodov nam jih bode zopet vrnila, ter združila tro- imeni narod Slovencev, Hrvatov in Srbov v samostojno veliko državo Jugosla­ vijo.« ; i ,• Važen je bil predvsem odstavek: »Narodni svet v Ljubljani se smatra kot del vseobčega Jugoslovanskega narodnega odbora, ki se bo v kratkem sešel v Zagrebu.«87 Lojze Ude opozori na policijsko poročilo o zborovanju, predvsem na naslednje besede: »Rojstnega dne cesarjevega se ni spomnil nihče. Zdi se, da je dr. Korošec za slovansko zborovanje namenoma izbral 17. avgust.«88 Tudi vožnja v St. Janž na Dolenjskem k odkritju Krekove spominske plo­ šče je postala »pravi triumfalni pohod«. Koroščevo glavno misel tistega dne poznamo že s Krekovega pogreba: »Kvišku glave, ker približuje se vaše odre­ šenje«. Zdaj se te besede pojavijo na razglednicah in v tisočerih izvodih pre­ plavijo Slovenijo.69 V. Narodno vijeće v Zagrebu in konec habsburške monarhije (6.—29. 10. 1918) Ko s 1. oktobrom 1918 spet zaseda državni zbor, uspe Hussareku vsekakor, postaviti še enkrat parlamentarno kuliso pred propadajočo državo.70 Z lepimi besedami'obljublja, da mora postati vodilno načelo, zagotoviti vsem narodno­ stim Avstrije v duhu popolne enakopravnosti v mejah skupnih interesov na nji­ hovem naselitvenem prostoru samoodločbo v nacionalnih in kulturnih zadevah itd. Ministrski predsednik konča: »Nas vseh moč in bodočnost ni v razdrobitvi in v razsulu, ampak v složnosti in edinosti.«71 Slovani so sicer še slišali ozna­ nilo, manjkala jim je pa že tzd. vera! Naslednji dan poskrbijo za deset vlog v zvezi s sklepanjem premirja oziroma miru. Glabinski, poljski nacionalist iz Ga­ licije, Korošec in Stanek izjavijo, da njihovi narodi ničesar ne želijo bolj, kakor čimprejšnji in dokončni konec vojne. Ostro zavrnejo Burianovo mirovno noto, ker temelji na stari podlagi, kajti vlada »dveh narodov« — Nemcev in Madža- "ä Stenographische Protokolle, ХХН/83. seja/ 26. 7. 1918. 6 8 Lojže Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost. Maribor 1972, str. 111. 6 7 Ferdo Sišić, cit. delo, str. 158—159. 6 3 Lojze Ude, cit. delo, str. 111—112. 8 9 Lojze Ude, cit. delo, str. 112. 7 0 Reinhold Lorenz, Kaiser Karl und der Untergang der Donaumonarchie. Graz—Wien- Köln (1959), str. 496. '• Stenographische Protokolle, XXII/84. seja/ 1. 10. 1918. 86 *"• J. BISTER: DELOVANJE DR. ANTONA KOROŠCA 1917—1918 rov — si usurpira pravico, odločati o bodočnosti ostalih narodov v monarhiji. Južnoslovanski, poljski in češkoslovaški poslanci zahtevajo od c. kr. vlade, da parlamentu končno predloži.svoje resnično stališče do mirovnega vprašanja in predvsem do pravice do.samoodločitve narodov in da da točno poročilo o vo­ jaškem, gospodarskem in političnem položaju;72 Hkrati hočejo Cehi in južni Slo­ vani vedeti, kaj uganjajo ogrski politiki, predvsem grof Tisza, v bosanski za­ devi. „ • • . . • ' Korošec prebere nà isti-seji parlamenta stališče slovenskih, hrvaških in srbskih organizacij do avstro-ogrske mirovne note kot je bilo sklenjeno 24. sep­ tembra v Zagrebu. Ob tej priliki uporablja prvič tudi srbohrvaščino poleg slo­ venščine in nemščine. V bistvu so to argumenti, ki so jih ižnesli tudi ostali slovanski predstavniki, nova je pa garancija za narodne manjšine nà bodočem teritoriju skupne južnošlovanskeldržave,.ki bi dobila »sva prava, potrebita za njihov narodno-kulturni i góspodarskò-socijàlni razvitak«.73 Korošec'kritizira glavno načelo avstro-ogrskih državnikov, ki ga vidi v tèm, da do konča in zve­ sto vztrajajo nà strani Nemčije in če doma tudi vse hudič vzame. Zaradi tega je Burianova'nota zanj'klic vpijočega v puščavi. Ob koricu še zahvali'ministr­ skemu predsedniku zâ njegovo ponudbo določene avtonomije. Korošec dobe­ sedno: »Smo vljudni ljudje ih zaradi, tèga'bomo vljudno odgovorili. Mi-južni Slovani se prav lepo zahvalimo za avtonomijo. Baron Hussarek, Vi pridete pre- pozno (Freiherr von Hussärek/Sie kommen zu spät!).« " Potem se Korošec še dotakne Tiszovèga septembrskega potovanja po jiigu. Prišel je tudi v'Sarajevo, kjer je Sarkotic potrdil? dà je obiskal Bosno »po naj- višji želji«. Na vsak način se je ta »glavni zločinec'nad civiliziranim člove­ štvom« tudi kot homo regius slabo obnašal, žalil dunajski državni zbor in iz­ javil glede Slovencev, da bi jih z'nogo brcnil, ko bi živeli nâ Ogrskem itd. Korošec samozavestno pripomni, da so tisti časi za vselej minili, ko so grofje brcali narode, prav gotovo pà pride čas, da bodo narodi grofe z nogo brcnili. Korošec sé tudi zahvali vsem pomočnikom na jugu; ki so tam v glavnem tako nesrečni kot baron Spitzmüller, ker baje sam ne ve,-kaj bi delal. Zagotovi pa vsem službenim »prijateljem« južnoslovansfcega vprašanja, da hočejo južni Slo­ vani svojo hišo sami urediti in sami rešiti svoje vprašanje, ker zaupajo v lastno notranjo silo, ki je zrasla iz ideje narodnega odrešenja. Južni Slovani upajo tudi na pomoč svojih bratskih narodov, Cehov in Poljakov. In še dobesedno: »... vemo, da smo na najboljši poti, na poti, na kateri korakamo v svobodo in odrešenje.« S tem zaključi Korošec svoj zadnji in najdaljši govor v dunajskem parlamentu, ki pokriva šest vèlikoformatnih strani tiskanega zapisnika (4323— 4328). V. svojem govoru še enkrat obračuna z avstrijsko politiko na Balkanu. Stanek je: še. bolj ostro formuliral,.toda Koroščevo orožje sta ironija in humor. To je nedvomno govor — mi smo ga spoznali le v.izvlečkih — zrelega po­ slanca in sposobnega, politika.74. . . . . ' _ " 5. in 6. oktobra 191.8 se zberejo y Zagrebu zastopniki Slovencev, Hrvatov in Srbov iz Slovenije, Trsta,1 Istre, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, -Dalmacije in Ogrske, da ustanovijo Narodno vijeće Slovenaca, Hrvata i Srba. Na sestanku tudi izvolijo delegacijo za pogovore s Hrvaško-srbsko koalicijo, najmočnejšo stranko na Hrvaškem, ki 8. oktobra vstopi v Narodno vijeće SHS, katerega predsednik postane Anton Korošec. Pravilnik NV SHS točno določi sestav in kompetence tega najvišjega političnega predstavništva na jugu monarhije ne glede na dualistično delitev države.75 Korošec se vrne še na Dunaj, kjer zahteva od ministrskega predsednika po- miloščenje kotorskih mornarjev in pojasnilo zaradi nameravanega zbiranja tal- 7 2 Stenographische Protokolle, ХХП/85. se]a/ 2. 10. 1918. 7 3 Ferdo Sišić, cit. delo, str. 167. 7 4 Stenographische Protokolle, ХХП/85. seja/ 2. 10. 1918. 7 5 Perdo Sišić, cit. delo, str. 174—176. t.<; i , , Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 44 . 1990 • 1 87 cev v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Dalmaciji.76 Isti dan vprašajo Rybâf, Pogačnik in Ravnihar notranjega ministra v. zadevi uradne raziskave proti dr. Antonu Korošcu, ki jo naj bi sprožilo kranjsko deželno predsedstvo. 22. oktobra pričakujeta Korošec in Stanek od avstrijske vlade, da čimprej pre­ mesti jugoslovanske, češkoslovaške in poljske vojaške enote v domovino, da .odpokliče divizije z zahodne fronte, da prepelje vse ranjence in bolnike iz vo­ jaških bolnic v domače bolnišnice itd.77 , Cesarjev manifest o preureditvi monarhije v zvezno državo s 16. oktobra prvič ni dirai integritete dežel, krone sv. Stefana, drugič je prišel očitno za me­ sece prepozno. Poleg tega je bilo Slovencem znano, kako je cesarski dvor gledal na , deklaracijsko gibanje, ki ga .poročila dostikrat.imenujejo »Korosecbewe- gung«; in-na južnoslovanska prizadevanja sploh. Dunajska vlada se je celo tru­ dila s pomočjo Hrvatov izolirati'Srbe, predvsem pa < seveda Slovence. Pri tem je Hussarek apeliral na škofa -Jegliča,-da bi pomagal zadrževati j užnoslovansko .vrenje na lojalnih tleh. Ko pa tudi Jeglič zahteva odpravo dualizma in uresni­ čitev'federalističnega programa, bi morali-avstrijski politiki vedeti, da so prav oni gnali južne Slovane iz skupne monarhije. Ne strinjam se pa z Rumplerjevo trditvijo v njegovi edinstveni študiji o Hussareku, da bi v začetku septembra .1918 Avstro-Ogrska »še lahko-rešila j užnoslovansko vprašanje znotraj svojih meja,, Če bi to Avstrija in Ogrska Ле hoteli.78 Do tedaj je bilo namreč že več razbitega kot samo običajni politični porcelan! , . f • 29.- oktobra prevzame predsedstvo Narodnega vijeća SHS v Zagrebu vrhov­ no oblast nad vsemi pokrajinami bivše Avstro-Ogrske. Ustanovi se Država ,SHS. Njen predsednik in s tenvšef eksekutive-za vse južnoslovanske zemlje, dr. Anton Korošec, pa se nahaja v Švici.!9 31. oktobra se »ustanovi,tudi narodna vlada za Slovenijo. • , • • . ' -. • • ' ! " . ; . . . . ' . • VI. Ženevska deklaracija in ustanovitev Kraljevine SHS (8. 11.—1. 12. 1918) ,27. oktobra 1918 — in ne 25.80 zapusti Korošec s* poslancem Melkom, Cin- grijo8f in stajnikom Jugoslovanskega kluba dr. Žerjavom Dunaj in se odpelje v Švico z namenom, da stopi v kontakt z drugimi državniki in da se informira o linijah za bodoče delo. Mandata nihče ni imel, ampak Korošec sam pravi, da tudi nihče.ni prepovedal, da smejo storiti, kar je bilo,v trenutku takrat po­ trebno.82 Na poti v Ženevo so se južnoslovanski politiki ustavili v Bernu, kjer jih je sprejel francoski poslanik. Po kosilu je Korošca povabil k sebi in mu rekel, da ni pametno, če hočejo Avstrijo likvidirati in jo popolnoma razkosati. Korošec je osupnil ob tej nepričakovani pripombi. V Ženevi je bil Korošec vsaj že 2. novembra — in ne šele 8. kot to trdi v predavanju — ker potrdi prvi ter­ min Cingrijevo pismo očetu iz ženevskega hotela, ko piše: »Mi čekamo sada Trumbića^i Pašića«.83 »Politično važne« stike je Korošec navezal z dr. Lazo Mar- kovićem, kVjè živel v Ženevi in izdajal list »La Serbie«. To' je bil namreč edini list, iz katerega so Jugoslovani v državnem zboru zvedeli, kaj se dogaja z Ju­ goslovani v inozemstvu in še to preko tajnih kanalov. 3. (4.) novembra pošlje Korošec zavezniškim vladam noto, v kateri je zahteval, da priznajo Narodno vijeće v Zagrebu kot vlàdó za Jugoslovane bivše Avstro-Ogrske, nje same za zavezniški narod in jugoslovanske dobrovoljce za vojskujočo se stranko. Trum- bića pa je opolnomočil za zastopnika N. V. pri mirovnih pogajanjih. Prve kon­ takte je Korošec najprej navezal s Trumbićem in potem šele obiskal Pašića. ™ Stenographische Protokolle, ХХП/88. seja/ 8. 10. 1918. 1 •" Stenographische Protokolle, ХХП/92. seja/ 22. 10. 1918. n Helmut Rumpler, cit. delo, str. 87. 78 DAH, Narodno Vijeće SHS /kutija 2/ serija Ш. (Pred. br. 29/N. V.). 30 Silvo Kranjec, Anton Korošec. V: SBL., str. 517—520. 8 1 Glej Državni arhiv v Dubrovniku (DAD), Pisma Melka Ciagrije ocu Peru Cingriji (1918), ki piše 26. oktobra še z Dunaja. 8 2 Silvo Kranjec, Koroščevo predavanje, str. 225. 8 3 DAD/M. Cingrija/Zeneva, 2. 11. 1918. 88 F. J. BISTER : DELOVANJE DB. ANTONA KOROŠCA 1917—1918 6. novembra so se začeli uradni razgovori. Korošec in Trumbić zahtevata v prvi vrsti mednarodno priznanje N. V., za skupne zadeve pa skupna ministrstva. Na to pristane Pašić šele, ko predlaga Draskovic — navzoča sta bila tudi Trifković in Marinković in pa srbska opozicija — skupno vlado 17 ministrov za Srbijo in Državo SHS. 7. novembra sprejme Pašić Koroščeve in Trumbićeve pogoje, 8. novembra prizna potem v imenu srbske vlade N. V. SHS za zakonito vlado Jugoslovanov bivše monarhije, Trumbića pa za njenega zastopnika pri zavez­ nikih.84 Napravi se obširen zapisnik konference, ki vključuje tudi listo imeno­ vanih prvih šest skupnih ministrov. 9. novembra se vsi sklepi objavijo v tzv. »Ženevski deklaraciji«,85 ki so jo prinesli pravzaprav samo ženevski časopisi, ker je Pašić znal preprečiti, da bi deklaracija zagledala luč sveta v širši jav­ nosti. Ženevski pakt je postal sploh brezpredmeten, ko je Pašić demisijoniral. 11. novembra potujejo Korošec, Trumbić, Cingrija in Žerjav najprej v Bern, da napravijo vljudnostni obisk v švicarskem parlamentu. Drugi dan na­ daljujejo vožnjo do Pariza. Tam so romali od poslaništva do poslaništva in in­ tervenirali, da bi »predloge o ustvaritvi jugoslovanske države sprejeli«. Preveč uspeha očitno niso imeli, zato pa še težave s potnimi listi. Končno so dobili francoske dokumente za pot preko Italije. V Veroni so potem morali*čakati dva dni, ker so jim tam potne liste spet odvzeli, in samo telefonat z Rimom je omo­ gočil vožnjo domov, a to spet ne po direktni liniji čez Trst, ampak čez Brenner in Innsbruck ter Beljak do Jesenic. Tako se je Koroščeva pot v domovino zavlekla preko 1. december 1918, ko se je v Beogradu izvršilo zedinjenje in proglasila Kraljevina SHS. Nova Pro- tićeva vlada je namreč pričakovala zase ugodnejše rešitve v direktnem stiku s Svetozarom Pribičevičem in njegovo Hrvaško-srbsko koalicijo brez Korošče- vega sodelovanja oziroma celo v njegovi odsotnosti. Ljubljanski Slovenec napoveduje 2. decembra 1918, da se je »danes javil iz Podrožčice s slovenskega teritorija dr. Korošec. Popoldne prispe v Ljubljano.« Istega dne javi nato ljubljanski Narodni svet v Zagreb, da je danes ob 17.40 uri prispel dr. Korošec s spremstvom na ljubljanski južni kolodvor, kjer ga je dočakala množica več tisoč ljudi, ki ga je pozdravila z živahnim ploskanjem in ki je zahtevala proglasitev republike Slovenije. Korošec pa je molčal. Vemo, da se je že drugi dan odpeljal v Beograd, kjer je nastopila 20. decembra prva vlada nove države s Srbom Stojanom Protićem na čelu in s Slovencem Anto­ nom Korošcem kot podpredsednikom. Z u s a m m e n f a s s u n g DR. ANTON KOROŠEC WIRKEN VON DER MAIDEKLARATION BIS ZUM 1. 13. 1918 Feliks J. Bister Im Beitrag werden die bedeutenderen Ereignisse im gegenständlichen, 18 Monate umfassenden Zeitraum unter dem Aspekt der südslawischen Einigungsbestrebungen beleuchtet. Der Schwerpunkt liegt dabei auf der parlamentarischen Arbeit von Koro­ šec im Wiener Reichsrat. Einleitend wird auf die Veränderungen in der politischen Landschaft der Donau­ monarchie im Spätherbst 1916 verwiesen, da mit dem Attentat auf den amtierenden Ministerpräsidenten Stürgkh ein Hauptgegner des Parlamentarismus beseitigt wurde. Bald danach nahm der Präsident des Reichsrats, Dr. Sylvester, erste Konsultationen mit den Klubobmännern auf. Diese belebten gleichzeitig die Kontakte unter den sla­ wischen Parlamentariern. Der Tod des greisen Monarchen Franz Josef I. beschleu­ nigte nur noch die Entwicklung, sodaß auch die südslawischen Abgeordneten immer 84 Ferdo Slšlć, dt. delo, str. 233. м Ferdo Slalć, cit. delo, str. 236—241. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 - 1990 . 1 89 vehementer die Einberufung des Reichsrats forderten! Ohne die Mitwirkung der Völ­ ker der Monarchie über ihre gewählten Abgeordneten sahen sie keine Lösung der durch den Krieg virulent gewordenen sozialen und noch weniger der nationalen Pro­ bleme. Anfang März 1917 gibt es Äußerungen von Korošec, die zum erstenmal in die Richtung der Maideklaration weisen und offensichtlich im engen Zusammenhang mit den Gedankengängen der Tschechen stehen. Die südslawische Einigungsidee hat es vorerst auf die Beseitigung des verhauten dualistischen Systems abgesehen, bleibt an­ sonsten patriotisch, kaisertreu und verläßt keineswegs die gemeinsamen staatlichen Grundlagen, obwohl es in den südlichen Kronländern auf Grund des Kriegselends, der Hungersnot sowie der politischen Verfolgungen gärt. Graf Polzer-Hoditz kommt als Kabinettchef Kaiser Karls und sein erster Biograph zum Schluß, daß das weitere Schicksal der Habsburgermonarchie bereits im Frühjahr 1917 besiegelt wurde und das nicht auf den Schlachtfeldern, sondern in den Regierungspalästen von Wien und Bu­ dapest. Außerdem konnte die russische Februarrevolution auf die Slawen der Mo­ narchie nicht ohne Wirkung bleiben. Am 29. Mai 1917 wird als neue parlamentarische Gruppierung der Jugoslawische Klub (Jugoslovanski klub) gegründet und Dr. Anton Korošec zu seinem Vorsitzenden gewählt. Von den 37 südslawischen Reichsratsabgeordneten zu Kriegsbeginn sind nur 30 anwesend: Mandić und Povše sind inzwischen verstorben, Gregorin flüchtete ins Ausland, Grafenauer sitzt im Gefängnis, Baijak, Gostinčar und Vukoüc fehlten. In dieser Gründungsversammlung wurde jene staatsrechtliche Erklärung verabschiedet, die am darauf folgenden Tag von Korošec in kroatischer, slowenischer und deutscher Sprache im Reichsrat verlesen wurde. Janko Pleterski sieht ihre Bedeutung darin, daß sie die Grundlage dafür bildete, was in der Folgezeit im politischen Leben der Jugoslawen in der Habsburgermonarchie geschah. Auch Ferdo Gestrin und Vasilij Melik sehen in der Maideklaration — auch Wiener Deklaration genannt — den An­ spruch des slowenischen Volks auf Unabhängigkeit und Vereinigung mit den anderen südslawischen Völkern. Solche Tendenzen sind zwar nicht neu, zum erstenmal bilden sie jedoch den Ausgangspunkt für eine nationale Massenbewegung, deren geistiger Vater und Initiator zweifelsohne der slowenische klerikale Abgeordnete Dr. Janez E. Krek gewesen ist, der für diesen Weg schon am 16. Mai 1917 den Laibacher Fürstbi­ schof Jeglič gewonnen hatte. In der 22. Session-des Reichsrats 1917/18 bringt Korošec drei parlamentarische Vorlagen ein, spricht neunmal im Plenum, stellt elf Dringlichkeitsanträge und 194 Interpellationen, von denen nur 22 schriftlich beantwortet werden. Korošec ist auß­ erdem Mitglied mehrerer Ausschüsse, darunter des Budget-, Verfassungs- und Finanz­ ausschusses. Letzterer hatte z. B. 39 Sitzungen. Am 13. November 1917 wird er mit Cingrija, Fon und Lagin j a in die gemeinsamen österreichisch-ungarischen Delega­ tionen gewählt. Überall ist er ein entschlossener Verfechter der neuen gemeinsamen südslawischen Politik und ein scharfer Kritiker der unhaltbaren Zustände vor allem im Süden der Monarchie. Er kämpft erbittert gegen die rücksichtslosen Germanisie- rungstendenzen, gegen die feindlich gesinnte und gehässige österreichische Bürokratie, wehrt sich gegen den deutschnationalen Vorwurf des Hochverrats, indem er für die Südslawen Freiheit und Selbstbestimmung fordert. Korošec hält eine Neuordnung der Donaumonarchie für unerläßlich, da er den inneren Frieden unter den Völkern für eine Vorbedingung für den Friedensschluß zwischen den Staaten hält. — Am 27. 12. 1917 wird Korošec der Vorsitz in der gesamtslowenischen Volkspartei (Slovenska ljudska stranka) übertragen und damit die monatelangen internen Auseinandersetzun­ gen mit Sušteršič als Repräsentanten der österreichtreuen Gruppe beendet Die russische Oktoberrevolution schuf die Voraussetzungen für einen Waffenstill­ stand (15. 12. 1917) und in der Folge für den Friedensvertrag zwischen Rußland und den Mittelmächten (3. 3. 1918). Korošec und Stanek starten bereits am 18. 12. 1917 eine dringliche Anfrage an den Ministerpräsidenten, indem sie die Beteiligung der Volks­ vertreter an den Friedensverhandlungen fordern. Sie stellen den österreichischen Mi­ litarismus an den Pranger, der ihrer Meinung nach an allem schuld ist und nicht die Entente. Die österreichischen Nationalitäten hätten aber genug von der Menschen­ schlächterei. Im Klubmemorandum an die Delegationen in Brest-Litovsk vom 31. 1. 1918 zeichnet Korošec ausführlich die Verfolgungen der südslawischen Bevölkerung während des Kriegs, das ungerechte Wahlsystem in Österreich, die Aufsplitterung der Kroaten, Serben und Slowenen auf drei Verwaltungseinheiten, die 100-jährige Unter­ drückung durch das deutsch-magyarische Regime usw. Am Tag des Friedensschlusses von Brest-Litovsk unterstreichen die kroatischen, serbischen und slowenischen Poli­ tiker in der sogenannten Agramer Erklärung (Zagrebška resolucija) die Notwendigkeit des gemeinsamen Wegs und der weiteren Sammlung aller Parteien und Gruppen, die für die nationale Einigungs bewegung und das Selbstbesümmungsrecht der Völker eintreten. Anton Korošec, Albert Kramer und Izidor Cankar vertreten dabei das slo­ wenische Volk. Eine Rücksichtnahme auf dynastische Gefühle gibt es nicht mehr. Es ist wohl die entscheidende historische Stunde der inneren Loslösung vom Habsburger- 90 F. J. BISTER: DELOVANJE DR. ANTONA KOROŠCA 1917—1818 Staat, wenn auch die endgültige Trennung erst im Herbst 1918 erfolgte. Der am 6. Oktober in Zagreb gegründete Nationalrat der Slowenen, Kroaten und Serben (Na­ rodno vijeće Slovenaca, Hrvata i Srba) übernimmt am 29. Oktober 1918 die Regie­ rungsgewalt in allen von Südslawen bewohnten Gebieten der ehemaligen Öster­ reichisch-ungarischen Monarchie und proklamiert den SHS-Staat (Država SHS), zu dessen erstem und einzigen Staatsoberhaupt Dr. Anton Korošec gewählt wird, der sich jedoch zu diesem Zeitpunkt bereits in der Schweiz befindet, wohin e r ' am 27. 10. in Begleitung von Melko Cingrija und Žerjav von Wien aus gereist ist. In Genf unter­ zeichnete er am. 7. 11. 1918,mit Pašić und Trumbić die Genfer Deklaration (Ženevska deklaracija),, deren faktische Auswirkung gleich null war, weil Pašić bald darauf als serbischer Regierungschef demissionierte. Er scheint die Genfer Vereinbarungen über­ haupt von" allem Anfang a n s i e h t ernst genommen zu haben, behinderte ihre Verbrei­ tung wie auch die Rückkehr von Dr. Korošec in die Heimat, der sich zuvor.noch in Paris erfolglos um die Anerkennung des SHS-Staates bemüht hatte. So war er bei der Proklamation des neuen SHS-Königreichs (Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev) am 1. Dezember 1918 in Belgrad nicht anwesend, da er erst einen Tag später mit seiner Begleitung über Verona, Innsbruck, Villach/Beljak am Laibacher Bahnhof ein­ getroffen ist. '." ' ' . " . ' ' - Inštitut za novejšo zgodovino, ЗШ-61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1 Od leta I960 izdaja revijo Prispevki za zgodovino delavskega gibanja (PZDG), ki je doslej izšla v 25 letnikih (1964 ni izšla). Leta 1986 sé j e ' preimenovala v Prispevke za novejšo zgodovino. Revija objavlja razprave, članke, historično dokumentacijo, poročila o simpozijih, knjižna poročila in recenzije, različne bibliografije in tekočo bibliografijo sodelavcev in­ štituta. V prvih letih izhajanja je bila revija izrazito usmerjena v zgo­ dovino naprednega delavskega gibanja in NOB, vedno bolj pa je širila krog svojega objavljanja tudi na širša področja slovenske zgodovine. Zdaj lahko rečemo, da je to revija za novejšo slovensko zgodovino. Uredništvo se trudi, da bi bila revija pestra, kvalitetna in sodobna. Prilagamo seznam še dostopnih letnikov, pri čemer opozarjamo, da sta letnika 1962 in' 1973 že razprodana, nekaj letnikov pa je že skoraj razpro­ danih. Revijo; lahko naročite pri založbi Partizanska knjiga, YU-61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 13, kupite pa pri vseh slovenskih knjigarnah.. PZDG 1960/1 ' '* " ' PZDG 1978/79 PZDG 1960/2 . " , " , " ' PZDG 1980 PZDG 1961/1-2 PZDG 1981 PZDG 1963/1-2 PZDG 1982 PZDG 1965/1-2 PZDG 1983 : PZDG 1966/1-2 " ' PZDG 1984 • ! PZDG 1967/1-2' PZDG 1985 < PZDG 1968/69, 1-2 •-' • PNZ 1986 PZDG 1970/1-2 ' ' " ' PNZ 1987 PZDG 1971/72 •' ' PNZ 1988 PZDG 1974 PNZ 1989/1 ^- Trideset let Inštituta PZDG 1975/76 ""''• za zgodovino delavskega giba- PZDG 1977 '••"- ' " ' ' ' nja. — Biobibliografi je. PNZ 1989/2 •)V