ZORA.
Časopis
za zabavo, znanost in umetnost
Štev. 18.
v Mariboru, 15. septembra 1872.
Tečaj I.
Na Preširnovem domu
15. septembra 1872.
J d daljnih straiiij, kjer Drava deroča, "Kjer Sava valove bistre vali; Kjer Kolpa se vije, jaderna Soča V jadransko morje peneča hiti: Prirómalo sem je ljudstvo izbrano, Na pesnika dom, v ljubezni mu vdano.
Oj zdrava, hiša sredi rajal Nad tabo plavaj sreča, mir; Iz tebe lil je pesnij vir, Ki slastjo serca nam napaja.
„Luna sije" —
Melodije Sladko-tožne, čnj! done.
Krasna deva I
Tebi peva, Toži pevec vnet za té.
Omečile
Pesni mile Nijso tvojega serca;
Naše poka,
Sladko joka, Solza v ókn nam igra.
Močneje, mileje pesen donf, Kedor jo čuje, sercé mu topi :
„Sirota vboga, zapuščena, Oj domovina, domovina! Z bridkostjo, žalostjo pojena; Nemilost tuja, hujše sina Nezvestost, mati, te boli." —
A tiho! poglej, nebo se vedri; Sinu si rodila, blago sercé, Ki nosil je tvoje — človeštva gorje ; Kar čutil, nam v sladke pesni je zlil, Ljubiti nas mater, človeštvo učil.
Preširen budi, Preširen nas vodi. Na delo za njim, na duševni boj! Pravici udani, luči; svobodi, Naprej, za svoj dom navdušeni roj! Preširna vihra pred nami zastava, Voditelju-pevcu kličemo: Slava!
18
246 >é^—''
Zabavni del.
Carovmca s Karneka.
(Povest iz srednjega veka, spisal J. Ogrinec.)
(Dalje.)
Tiktak popusti Petaca v risu pa hiti tik tje pod črno ogrado. Tu vrže haljo raz sebe, potipa, če se ga dobro drže nožnice z opasa viseče mu ob levem stegnu potem počene in razuvaje se mrmra: Srčnost velja!" Ce se posreči: Petac, ta pri-prosta prismoda mi priča, ako bi li kazalo; Mav-rin, oni bogati poglavar založi me srebrom, in zlodej ni, da bi še potem moral slepareč neumni ljud živeti ob suhi skorji, ko mi Erazem obira pa piščeta !
Po tem se vskloni pa začne tipati po zidu, dokler očuti bevšijenovo trto vijočo se navzgor ob ogradi, krepko zacepaje stoterne koreninice v raz-prezani omet. Zastavši prste za najdebelejo trto spleza do vrba, kakor maček, pa zajaše ogradni greben. Oddehovaje si počaka in posluša. Vse tiho, kakor mrtvo. V Kamniku bije polnoči.
Tiktak se na pet dobrih preteg naglo približa močni veji, katero kostanjevo drevo le-sem naslanja. Te se poprime in ravno zravna že po konci, ko na krat Petac doli pod njim milo za-javka:
„Tiktak, slišiš Tiktak!"
„Kaj ti je kuga?" zahršči ta zamolklo dol
na-nj.
„0v, ov, zgrešel sem korenino, tisto korenino ! Delala mi je toliko slin pa sem ž njimi vred plu-nil jo iz ust, pa ne vem kam? Ne najdem je več! Stopi dol, stopi ; daj mi brž drugo ! Ti ne veš, oj peklenščak —"
„Greš budalo priprosto ! Ne hodi mi semkaj ! Nihče ti nič ne more v risu, jaz rečem!'' hudi se na-nj Tiktak.
Petac hiti nazaj iskat resnega kroga ; a zdaj še tega ne najde. Pade na kolena, kobaca po vseh štirih in tipa in tipa, pa nič ne otipa. Preverjen, da hudi duhovi so mu zdaj umeknili tudi že tisto edino pribežališče, trepeta na vsem životu, obliva ga mrzel polt, in ravno že v drugič hoče nazaj po Tiktaka, ko hipoma zadene ob leskovko. Hitroma zravnavši se ob nji obstoji na levi, ter-peč tamkaj polno stisk na duši in na telesu. Pre-bridko stanje se mu hujša z vsacim trenutkom. Prenategnena leva stran mu otrpnuje, in mravlje mu rojijo po nji. Če pogleda po temi okrog sebe, zdeva se mu, da ognjene strele švigajo okolo njega ;
Če pomiževa, da mu sam škrat krese otrinke pod nos. In v ušesih mu cvili in brenči, pa vrti se mu v glavi, da prav nikakor drugač že no misli, da zdaj že precejšna kopica peklenskih pošast reži in preži vanj, pred katerimi ga varuje le samo ris še in leskova šiba.
Med tem je bil Tiktak pazljiv na sleherni premek v svoji bližni okolici polagoma zlezel na kostanjevo vejo ter po tiho priplazil se na drugo notri tje do graščinske stene pod Idinim oknom.
Ko se tukaj v drugo prepriča, da je povsod vse mirno, izdere bodalo iz nožnic in kakor za poskušnjo trene ž njim po priročnih mladikah, ki z lehka cepijo na tla. Na to prime za oklep pri oknu pa podaljševaje vrat gleda v stanico.
Notri je črna tema, in vse mirno. Tiktakovo mačje oko kljubu temu razloči svitlo belino, pač postelj graščakove hčere. Z lehka pritisne na stekla, ki se odmaknejo. Tiktak nastavi tenko uho : dobro čuje lehno sopevati. Satansk smeh mu razkremži obraz. Kakor senca se z drevesa zmakne na okno, od tod tiho v spalnico.
VIII.
Za večera, še predno sta se bila Tiktak in Petac napotila proti Karneku, sedel jevgraduTre-buščak v družbi svojega milega prijatelja patra Lazara in hčere Ide obhajaje svoj šestdeseti god. Iz dragocenih posod jim diše okusna jedila in blišči se dobrodejno vince. Priletni godovnjak naj-menj se še ne nadejaje, kako se do malega še jasni obzor njegove pozemske sreče gromonosno oblači že od vseh strani, je ves vesel denašnjega dné. Razen svoje ranjce žene, katere se pri ti priliki posebno živo spominja, je mladi Mavrin edini, katerega ta mala družbica v tem trenotji toliko živeje pogreša, ker je bil včeraj zagotovo napovedal svoj zgodni prihod, pa vendar še izostaja na pozni večer. Zlasti Ida prihaja čedalje ne-mirneja in skrbneja zavoljo svojega ljubitelja boječ se že celo, da je utegnilo morda kaj hudega se mu pripetiti. Ravno že hoče potožiti to svojo skrb, ko strežaj pride oznanit prihajočega Koci-jana, ki brž potem sam vstopi.
Ali kako se vsi zavzemó v prrem trenotji vide hudo skrb, globoko vpisano t njegov resni obraz! Se le, ko njegove oči srečajo prašujoče Idine in mu moža pozdravljaje pa vabeč ga prožita roki, razvedri se mu čelo in prisije mu zado-
247
voljna radost na lice^ kakor solnce izza temnih oblakov.
Na Trebulakova hlastna povpraševanja: kje vendar je mudil se toliko časa, ter kakšnih nemilih novic pač jim hoče sporočiti, odgovarja Ko-cijan vidoma olajševaje si srce rekoč:
„Nekdo, (po imenu izdajati lastnega očeta ne more !) ki vam zavida vaše blagostanje, oviral mejo do Ic-tc ure; ali, bodi Bogu hvala! mila gospodična je še zdrava — prišel nisem prepozno !" pri teh besedah se sočutno ozre po Idi, ki je zelo radovedno in z očitnim strahom pričakovala kaj hudega pač bode povedal nje ljubljenec?
,,A razloži nam, ljubi prijatelj !" prosi pater Lazar „kako gorje je, ki žuga ka li?^
Kocijan na kratko razjasni, kako je bil sinoči pristregel Tiktakovo grozno zakletev Idi na smrt ; razodene, zakaj on meni, da grdi ubojica namreč namerja svoj črni naklep izvršiti po zračni poti preko ograde, koder je res hodil; po tem pa pristavi :
„Zató velja, da nemudoma daste pristreči tega kervoločnega hudodelnika ter tako nenavar-nega storite za vselej."
Berž potem odidó trije oboroženi čuvaji pre-žat v Idino spavnico.
„Ali ti moj Bog!" čudi se Trebuščak „kakó, da tisti hudobni človek mojemu dobremu otroku streže po življenji ? kako to ? saj moja Ida vendar pod milim bogom nikomur ne prizadeva ničesar zalega!"
„ Jaz bi se ne upal izpregovoriti" ; pravi na to Kocijan „kake strašne hudobije je ravno tisti človek obdolžil vašo nedolžno hčer, ne upal bi si — ali grozna nevarnost, ki preti, ta me sili, ta mi dela dolžnost, da vam hočem in moram biti odkritosrčen o vsem."
Na to Kocijan razodene, kako da je pred malo časom v Kamniku počil glas, češ da je Ida čarovnica, kako da veliko Kamničanov kar slepo jemlje tako nesramno obrekovanje za resnico in se zatorej grozi, pa da vsega tega kriv je brez dvoma le hudobni Tiktak.
Ida, kateri so že dalj časa bridkostne solze igrale v očeh, zakrije pri tem mladeničevem razodetji z obema rokama obraz in začne glasno ih-teti. Da je prišla na tak glas, to ji z neznano bolečino navdaja nedolžno srce.
„Dej, vtolaži se ljubka nedolžna! Saj, Bog ti je priča in mi, da ti niti z mislijo nikomur naj-menj zalega ne prizadevaš", tolaži jo pater Lazar odjemaje jej ročico raz lic.
„Da, mila gospodična! o le mirni bodite in
brez vse, vse skrbi! On naj bo trpel, on, ki se je drznil tako brezvestno natolcevati pa tako smrtno žaliti vas, in po vas blazega pa drazega vam očeta-le, kakor tudi vse nas, vaše prijatelje, ki smo prepričani o vaši čistosti in o blagodušnosti I vse vaše plemenite sorodovine".
In Ida, posuemaje iz teh Kocijanovih besedi, da mu njegovo tolikrat zagotovljano pa tolikanj drago jej spoštovanje do nje res še ni zginilo iz srca, jame se vse bolj in bolj pomirovati pa s kar najhvaležnimi pogledi pričati niu, kako po polnem je zadovoljna ž njim. Kocijan zavzemši potem prostor pri mali družbici poleg Ide na tanko pripoveduje vse, karkoli in kakor je kedaj čul pohujševati Ido ter kako neskončno srečnega pač se čuti, da je utegnil grozno, Idi žugajoče gorje od-verniti od Trebuščakove hiše.
V tem je bila polnoč. Kmalu na to vstopi v gostovansko dvorano čavaj, poročevajoč:
„Imamo ga, zasačenega! Pazno je bil prilezel skozi okno do postelje in — kjer se mu je zdelo pač da bije gospodičino srce, tistje je porinil, glejte, le-to ostro bodalo, ob enem pa tudi težko padel préd-se na ležišče, že, da bi svojim prokletim životom zadušil morda kak bolestni vs-klik. A tedaj mi vsi trije izpod postelje po njem, k tlam ž njim in okove mu na roke in noge. Pošast vam je velika, koščena in grda, kot sama hudoba iz pekla. Hlastal je okrog sebe in rjul je, tulil, kakor črni volk — a zdaj je strahovan in ukroten! — Ali vam pripeljemo ga pred oči ali — kaj zapoveste?"
Ne, moje oči ne žele videti take divje zveri ! Vrzite ga v podzemsko temnico, naj se mi tam notri pokori do smrti !" ukaže graščak.
Poročevalec odide. Trebuščak pa se obrne proti Kocijanu in objemaje ga zelo ginjen pravi:
„Ti pa, moj blagi, moj dragi prijatelj! kaj, kaj sem tebi dolžan? O govori: s čim naj ti poplačam to delo? Vse svoje premoženje — rad ti ga dam, rad ti ga dam!
Kocijanu neskončna radost zaigra na obrazu. Od zgolj sreče ne ve, kaj bi govoril pa reče:
„0 kaj-li mi hočete dajati? Kaj nisem bil dolžan odvrniti toliko strašno nevarnost? kaj nisem iz celega srca rad storil tega?"
„In vendar", ugovarja Trebuščak „tvoja zasluga je nepoplačljiva ! Zdaj vidimo vsi, da le tvoja nocojšua pot do nas je Ido rešila gotove smrti! A kaj pak bi jaz počel brez Ide? kako bi jaz preživel tolikanj drago nii dete ? In gladeč ji rumene lase raz gladkega čela pravi naprem Kocijanu:
18*
248
„Da, da, moj dragi prijatelj ! le govori, govori: kaj naj ti storim, da ti vsaj nekoliko povrnem svoj nepoplačljivi dolg. Glej, kar li morem, kar je tebi drazega — vse, vse sem iz celega srca rad pripravljen storiti za té!"
„0", vsklikne Kocijan po malem premisleku, „da si smem le še v prihodnje v svesti biti vašega in vaše ljube hčerke tolikanj drazega mi prijateljstva, povračevan sem in bodem dovolj — najbolj!"
Najine prijaznosti si želiš, blagi mladenič?! vzdigne Trebuščak s čutom in ginjen. „0, pa to že imaš, imaš jo v popolni meri, od kar se poznamo: tega si lehko prepričan! In glej", pristavi s povzdignenim glasom in prejemaje Ido za roko, „jaz se prav nadejam, da moja ljuba hči čuti do tebe in goji tudi že več kakor zgolj samo prijateljstvo ; in to po pravici ! Že dvakrat si jej ti v skrajni nevarnosti bil mili varuh ! Nocoj si jej oči-vidno otel drago, drago mlado življenje! Zato — kaj ji hočem druzega varha iskati ? Kaj se ji more najti kje le en zaslužneji spoštovalec, meni povolj-neji, njej dražji in bolje pri srci? Ida, sama govori, odkritosrčno, na ravnost! Jaz ti le blago srečo želim!"
„Dragi moj oče ! Kar so vaše želje, kako ne bi tudi moje bile! zagotovlja dekle sramežljivo rude in povešaje obraz ter gorko oklepajo se roditelj eve roke.
„Povej — ti ljubiš Kocijana?"
Ida povzdigne obraz, pogleda z vsem otroškim zaupanjem očetu v oči, ozre se potem hrepeneč v Kocijana pa globoko in gorko čuteno pravi :
„Da, ljubim ga! Sam ve, da ga ljubim; saj ga moram ljubiti!"
„Da, da Jjuba moja! ti moraš, da, moraš ljubiti tega našega, drazega prijatelja!"
Po teh besedah prime njo in njega za roko, pa gledaje mladeniču v od zgolj radosti in nenadne sreče sijoči obraz reče :
„Ce zamore moja hči osrečevati tebe, ki si jej skazal neizmerno dobroto — ohranil in podaljšal življenje, če to more —"
„0 !" vsklikne Kocijan nepričakovaje grašča-kovega izgovora, in jasna sreča mu sije z obraza, „0, ni je pod rumenim solncem reči, ki bi meni dražja bila pa delala me srečnejega, ko ljubezen Idina ! Ali kako bi se drznil jaz —"
Trebušak, ki je na hip ugenil, kak premislek pač teži mladeniča, položi brž njeno roko v njegovo rekoč:
„Srce plemenito je vredneje, je bolje od plemenitega kolena. Zato Kocijan — ti bodi moj zet, moj naslednik, Ida je tvoja!"
Pater Lazar pobožno povzdigne roke in Boga prosi blagoslova za presrečna, mlada zaročenca, ki od sladke sreče, ki je tako nenadoma došlaju, kar ne vesta, kako bi živeje in gorkeje zahvaljevala se sivo-staremu očetu.
Društvo potem še precej časa skupaj ostane na Karneku, veselo in zadovoljno. Na Kocijanovo opominjevanje, da graščakovi družini tudi še po seh mal nevarnost žuga po zlih, zavidljivih ljudeh, sklene Trebuščak celo kmalu obhajati Idino možitev še na Karneku, na ti stari dedini njegovih slavnih preddedov, potem pa nemudoma preseliti se v kako drugo graščino. To je po polnem po volji tudi Kocijanu in Lazaru, ki mu rada obljubita, da hočeta kamorkoli ž njim in v zvesti prijaznosti do njega ne zapustiti ga nikedar več.
(Konec prih.)
Od Belgrada do Kruševca.
Potopisna črtica, napisal A. S.
Trije bistri konji so že čakali vpreženi pred poštna kola na dvorišču belgradske poštne postaje, ko pridem tje lepega spomladanskega jutra, da tudi mene popeljejo v krilo slobodne Srbije. Kmalo smo se zbrali vsi sopotniki, ter skoro zatem zadrdrali po dosta okornem mestnem tlaku skoz praznično oblečene ulice — bila je binkoštna nedelja — in dolgo vijujoč se po nepravilnih cestah belgradskih obrnoli smo nazadnje mestnemu zidovju hrbet. V početku vodi cesta carigradska čez precej marljivo obdelano polje; za kake pol ure pa se začne penjati po gomiljasto navršenih hiibih, ki se gomiljajo, kakor predstraže mnogih, z gostimi šumami obraščenih gor, ki zapirajo pot očem v notranjost zemlje in med kojimi se diže, kakor očak v sredini 1250 stop visoki A v al a na vrhu svojem s sivimi ostanki razvaljenega starega gradu. Veličanstveua panorama odpre se očesu potnika s teh hribov, ako se ozre nazaj. Pred njim proti severu rudečijo se izmed zelenih vrtov in mnogih gostih drevoredov nebrojae strehe novo sezidanih hiš Belgrada, koje rastejo, bi rekel, kakor gobe iz zemlje, od kada so bili Turki prisiljeni ostaviti mesto. Ta in tam še se blišči v jutrajnem solncu kaka minareta, ali pa se vidi saj obrobljen stolp njeni opominjaje na nezajez-Ijivo proi)ast nekdanje sijajnosti in slave musel-manske. Mesto dobiva vsak dan vse više evropski obiaz, čim ginejo zadnja znamenja orientalna iz njega. Razumi se, da ono tem pridobiva na svojej notranjej   lepoti,  čeravno gubi nekaj od svoje
249
vanjske čarobnosti. Posebno iz bližnjih hribov je pogled na široko mrežo bogatih poslopij, prepleteno z gosto zelenjavo, katera krasoto njihovo še za mnogo povišuje, kaj diven.
Ko smo se popeli že precej visoko na hribovje, začelo je solnce prav čutljivo pripekati, ter sparica postaja vse neznosljiveja, posebno v zaprtih kolih ; zato smo zavili zagrinjala oken naše kočije kvišku, da nam veter, ki je jel iz zapad-nega biegovja prav ljubko pihljati, hladi potna čela. Tudi oči so se tim mogle slobodnije in brez ovir pasti okrog po neopisivo lepej okolici. Se celo mojo družbo, koja sicer nije imela mnogo okusa za lepote naravi, kakor sem videl, uzhitil je taj divni razgled. Pred nami Bel grad v lesku jutrnjega solnca razkiiljen kakor na nekem polotoku molečem proti severu med Savo in Donavo ; na desno in levo, malo bolj nazaj potis-neno, nagomiljeno hribovje in bregovje oblečeno v lepo zeleno pomladansko odejo; a meja jim proti severu blesketajoči se valovi mogočne Donave in bistre Save, ki ste, prenapolnene po mnogem deževanju, razlile množino svojih voda daleko na okrog po širokej ravnini rodovitnega Ba-nata. Od severo-zapadne strani visi v to nepregledno jezero, iz kojega mole ta in tam nektere raztresene vasi, ter nekoliko šopov dreves, kakor ozki jezik, zarobljen hrbet avstrijske vojuičke gra-nice, a na koncu njegovem sedi, ko kocka, Z e-mun (Zemlia) s svojimi mnogimi turnjevi, kopaje svoje zidovje v valovih Donave in Save. Na desno proti iztoku, že skoro skrito za srbskim obrežjem, vidi se Pančevo med mnogim drevjem, kakor v šumi, ali skoro celo obkoljeno od razlite Donave; čez Zemun pa v daljini dižejo se sivi robovi fruških gor, a za njimi, sicer daleko, daleko lepa slovenska domovina, katere se človek na tujem, če tudi med brati, tako goreče spominja.
Naenkrat se je počela cesta spuščati navzdol in brežuljek, iz kojega se je pred oko naslanje-valo prekrasnim razgledom, zapre mu naenkrat sam pot, stavivši se samega za neprozorno zagri-njalo. Moja družba je zdaj začela živ razgovor, ki pa mene ravno nije mnogo zanimal, izvzemši samo Hasanovo širokoustenje o naprednosti Turške od Srbije. Posebno je trdil, da je turška pošta mnogo bolje uredjena, kakor srbska, čeravno se ovoj ne more nič prigovoriti, posebno na cari-gradskej črti. Med Belgradom in Aleksincem ob-čijo na teden trikrat za potnike poštna kola, v kojih se prav ugodno potuje in tudi ceno ; od Aleksinca dalje proti Carigradu, po Turskej, se ve da o tem nije govora, tam moreš samo na
konju naprej; ali vendar daje tam bolje, samo ker je turško. Hasan je bil poturčen Srb iz Niša. Živel je neki pred v Belgradu, dok je moral leta 1867, ko se je bilo vsem muselmanom seliti iz zemlje, tudi on kopita pobrati, in od tod menda najviše taj njegov gnjev proti Srbiji. Druga dva sopotnika, Srba, eden trgovec iz Jagodiue, a drugi neki „zanatlija'' (rokodelec) iz Aleksinca, smejala sta se Hasanu, ker sta znala, da on menda ni sam ne veruje, kar trdi.
Dospeli smo zdaj do prve vasi: Mokri luk, ki leži dobro uro hoda od Belgrada na precej visokem bregu in od kodar se odpre prvič očesu notranjost zemlje. Pred teboj se proteze proti jugu prekrasna dolina, omejena od zapada visokim bregovjem, med kterim je že pred omenjeni A val a, ki potnika spremlja svojim pogledom, daleč v zemljo, obrnol se on na kojo mu drago stran. Na levo, proti jugo-iztoku do Donave, koje valove vidiš od tod proti Smederevu se lesketati, kupičijo se nižji brežuljki. Videl sem prvič dosta veliko srbsko vas, in bil sem gotovo prav prijetno iznenaden. Med lepim, kakor šuma gostim, sadnim drevjem sede prijazne in kaj snažne kmetiške hišice, navadno štirioglatega oblika in z niskimi, ponajviše rdečimi strehami od opeke; na teh strehah sedi vedno po više tur-ničev, katere sem spočetka za dimnjake držal, ali poznej sera čul, da oni služijo samo za kinč. Vse kočice so lepo pobeljene. Neopisivo ugoden utisek stori na potnika taka vas, ko se njej bliža. Široka šuma sadnega drevja, a iz nje rdeče strehe koč z belimi turnici, vabijo te gostoljubno k sebi. Primerjal sem te vasi z onimi po Hrvatskej, in moram reči, da je v tem pogledu Srbija svojej posestrimi naprej, negovoree niti o vaseh, ki so me pred nekojimi tedni po Ogrskej s svojo poznano nesnago neprijetno odbijale. Med vsemi kočami ste mi tukaj najbolje v oči padale : velika selška „mehana", t. j. krčma, ter lepa na novo sezidana šola.
Cesta se vije od tod navdol, in skoro zatem po prijetnej dolini med zelenimi hribi, po katerih blekečejo in cingljajo velika stada ovac in koz, ki se ponajviše goje v Srbiji, ter hrane večim delom stanovništvo in skoro same oblačijo. Bilo bi sicer koristneje, izvzemši nekatere posebno goro-vite krajeve zemlje, da se predeli, ki zdaj služe za pašo, preobrne v njive in vinograde; posebno bi se morale zapreti med kozami mlade sume, ker one gospodare v njih prav neusmiljeno. V zadnjem času je vlada res vzela šume, ki so eden od glavnih zakladov Srbije in, ki so se do zdaj
—>^< 250    —
brez vsakega reda nemarno barale, pod svojo obrambo, in nadati se je, da bode tudi tukaj očetovsko za blagor narodni skrbela, kakor se v tem malo vlad more meriti ž njo. Predel med Mokrim lukom in G ročko, prvo poštno postajo od Belgrada, posebno je samoten, ker oko potnikovo opazi le redko kdaj kako ljudsko stanovanje in še to vedno daleč odmakneno od ceste in kakor skrito med hribovje, ki naokolo zapira obzor. Solnce se je že popelo visoko na nabo, in nastala je prav čutljiva vročina. Moja družba vtihne — podala se je v Morfejevo naročje — jaz pa sem, ker slediti jo se mi nije dalo, primerjal na okrog divno se razvijajočo prirodo z mladim življenjem in napredovanjem nove, slobodne zemlje, ki se tudi, na radost vsakega Ju-goslavena bujno razvija, ter napreduje urno s čvrstimi in obzirnimi koraki do svoje dovršenosti. Iz mislij, ki so mi zafrfetale daleč v lepo bodočnost, katero vsi Jugoviči tako željno pričakujemo po mračnoj in tužnoj preteklosti, zbudi me posti-Ijon, ki je glasno zatrobil v znamenje, da smo v Grocki, malem tržiču stisnenem med bregovje in eno strugo Donave. Mestico je prav prijazno, akoravno mu položaj nije najlepši. Izmed mnogih, po vrtovih raztepenih koč, vzdigujejo se tudi nekatere tik ceste, ki se tukaj strmo spušča navzdol, z enim nadstropjem. Eazgledavši se malo po mestu imel sem še pol ure časa, dok se konji premenijo, in ker je bil poldan že blizo, podam se v „mehano", da malo založim. Gostilničar me sprejme, kakor je to povsodi v Srbiji navadno, prav prijazno z: „dobro doso"! Zatem mi ponudi „sladko s vodom". Prideš gde god v Srbiji, samo izvzemši Belgrad, gde se je ta navada že prilično izgubila, ali v privatno hišo, ali v javno prostorije, prvo je, da ti gospodar ponudi taj : „sladko s vodom" t. j. v sladoru kuhano sadje, ki se v vsakej hiši čuva v posebnoj posodi. Ako si odličneji gost, sledi za sladkim še črna kava. Bilo bi razžaljenje za Srbina, da mu se, ako pride v kojo hišo, uzkrati ta počast. Kmalo zatem ko vzemem žličico tega sladkega in popijem čašo vode, vsedemo se vsi gosti, koliko nas je bilo in corpore k mizi, ker v Srbiji se povsodi „užina" zajedno z vsemi gosti, pa tudi plačanje se potem enako med vse razdeli. Meni sicer taj .,ručak" nije šel prav v tek, ker so vse jedi imele med drugimi slabimi lastnosti tudi to, da so bile vse do rdečega posute z papriko. Srbin nemore vžiti ničesar brez paprike, pa še celo samo jo jede, kakor salato. Jaz se nisem mogel dosta naČuditi temu, koliko se v Srbiji seje in povžije tega
„turškega popra". Izteklo je med živim razgovorom gostov skoro pol ure in postiljon zatrobi k odhodu. Plačali smo, sicer prav debelo, pa zatem spet na kola.
Na skoro nam je bilo mestice za hrbtom. Od tod se vleče cesta, samo z malo iznimko, vse do Smederova tik donavske obale. Desno se di-žejo, na nekaterih mestih precej strmo, ponajviše pa stopnjasto v Donavo spuščajoči se brežuljki. Ker je zemlja najviše ilovna tukaj, to plazijo, posebno v spomladi in deževnem vremenu, kakor je bilo zdaj, celi, po više oralov veliki kosi zemlje navzdol, ter zasujejo pogosto cesto, katera se sicer nemore ponašati z veliko graditeljno umetnostjo , v znatnih dolžinah. Iz tega sledi, da je cela črta med Belgradom in Aleksincem ravno tukaj v najslabjcm stanju. Na srečo je to v daljini samo od kake milje izpod Grocke. Večkrat smo morali iziti vsi iz kol, katere so konji še prazne težko izvlekli iz blata. Tukaj bi trebalo malo više truda in troška, da se cesta drži v boljem stanju. Tudi prihodnja železnica bo imela tukaj nadvladati velike zapreke. — Na levo, čez Donavo pa ne vidi oko druga, ko široko, nepregledno ravnino. Proti iztoku, že kako uro v daljini, pa se pokaže sivo zidovje smederevske trdnjave strmeče nad Donavo. Brežuljki na desno postajajo vse prijazniji, čem so bliže Sn^ederevu, vse so lepše obdelani i nasajeni z vinsko trto. Smederevska vina sona glasu, kar izmed najboljih, pa tudi vinogradi se tukaj najbolje obdelujejo. Samo tukaj sem videl, drugde nigde v Srbiji, tite nasajene v pravilnih redovih, ter rožje privezano h kolju. Drugde nigde ne najdeš kolja v goricah. Prijazna ta smederevska okolica se kaj odlikuje od enostavne ogerske ravnine preko Donave, katera kake pol ure pred mestom zbere vse svoje struge v eno korito, ker postajajo tudi leve obale malo višje; in v impozantnem veličanstvu vali se od tod naprej mogočna reka. Na daljnjej protiv-nej avstrijskej obali sede nektere karaule, ki so pred strazile na meji, dok še je Turčin bil gospodar in mogočen v Srbiji; ali zdaj so postale nepotrebne, odkar je, pred nekterimi leti, tudi iz smederevske trdnjave izgnan. Se pred, kakor smo opazili, nakopičili so se v ogrskih ravninah temni oblaki, ter se valili vedno bliže proti nam in ravno ko smo prispeli v mesto, vlila se je gosta ploha. Zdaj mi nije bilo mogoče, da si ogledam točnije mesto in posebno trdnjavo, kar bi bil drugače rad storil, ker imeli smo tudi tukaj pol ure časa. Smederevo, ki je tudi zdaj eno večjih mest v Srbiji, bilo je velike znamenitosti v turških bojevih,
251
da se ne oziramo v njegovo starodavnino. Pa tudi v bojevili srbslcega oslobodjenja igralo je to mesto mnogolirat važno rolo. Smederevska trdnjava bila je ena od prvib, ki je pala srbskim junakom v roke. Leta 1805. ubili so Turki vojvodo smederevskega, Vuličeviča, in Srbi, da ga maščujejo, napadnejo trdnjavo, pridobijo jo po krvavem boju in posednejo ; a to je bil znak ustanka celej zemlji. Eno leto pozneje prišlo je tukaj do prve pogodbe med Turki in Srbi. — Tukaj je pai hrabri junak in slavni osloboditelj Srbije, Črni Juri, od izdajničke roke leta 1817, 12. julija. Hudo se je maščevala osoda nad junakom, ki je storil samo to pogreško, da je zapustil zemljo in narod, ko je mislil, da je vse izgubljeno, ter po-begnol, mesto da z mečem v roki očekuje slavno smrt od Turkov v zadnjem srbskem obkopu. Mesto se razlega na dolgo po donavskej obali z eno glavno ulico z nebrojnimi malimi, lesenimi štacun-čicami, kakor je to po turških in še navadno po vseh srbskih mestih, izvzemši že Belgrad, običajno. Vendar se najdejo tudi že v Smederevu lepi, po evropsko uredjeni „dučani". Tudi druge, lepe hiše, kavarne in gostilnice kinčajo to, čeravno ozko, ali prav čisto ulico. Drugih manjih ulic, ki se granajo iz te glavne, nisem mogel razgle-dati. Med vsemi zgr.adami se najbolje odlikuje pred nekaterimi leti dogotovljena, velika in krasno v grčkem slogu sezidana nova cerkev. Štirioglate gradine zapuščene trdnjave nisem mogel celo iz bližine videti, ker stoji izvuna mesta na obali donavski, samo sem čul vrisk premnogih čavk, ki zdaj gospodarijo v teh, od polumeseca zapuščenih zidinah. Smederevo je eno od prvih trgovskih mest v Srbiji, ker tukaj so naravna vrata iz zemlje na veliki vodni pot, Donavo. Posebno primajo tukaj brodovi množino svinj, najglavnije-ga izvoda Srbije, katere, zatem uose daleč gori po Donavi do Peste in Beča. Se mnogo lepšo prihodnjost ima Smederevo v trgovinskem obziru, ko bo enkrat zemlja premrežena z železnicami, katere se bodo morale vse tukaj najviše sticati.
Od Smedereva prepleza cesta najpred nekatere gomotjaste brežuljke in zatim se spusti v široko in rodovitno moravsko dolino. Še en pogled nazaj in Donava se skrije očesu. Proti iztoku vide se rdeče strehe v zgodovini znamenitnega Po-žarevca, za njim precej visoki vrhovi majdan-bek-gor, a dalje proti severu na levej obali Donave oravički ogranki erdeljskih Karpat, ki se spuščajo do Bele Crkve in Bajzaša. Zdaj so se tudi raztrgali gosti oblaki nad nami, v kratkem času odpodil jih je veter proti jugu, dež je nehal
in na lepem modrem nebu pozdravilo nas je zopet 8 svojimi toplimi žarki k zapadu naginjajoče se solnce. Cesta se vleče veduo na levem bregu Morave, ali precej oddaljeno od reke, katere še nigde nevidiš. Na levo in desno vidiš velike vasi med šumami sadnega drevja. Hiše so vse stavljene po enem planu: štirioglate so; ena štrtina je odprt hodnik, a ostali trije delovi služe za drugo prostorije stanovanja. Vse so prav čiste, pobeljene, pokrite z žlebastimi opekami in okin-čaue z okroglimi, večkrat rdečo nasaranimi turnici. Navadno je vse to, sicer ni največa arhitektonska umetnost, delo marljivih Bolgarov. Bolgari so v Srbiji, kar so pri nas Talijani; pa še več, ker oni niso samo zidarji, nego tesarji in vsako imenitnije delo zvršijo njihove uevtrudne roke. Čul sem sicer že pred, da so oni marljivi ratarji, ali tudi njihov bister in iznajdljiv um po-kazuje se pri vsakem delu. Žalibože morajo oni iti na hrpe iz domovine, da si pri svojih sosednih bratih zaslužijo košček kruha, ko se v njihovi lepi domovini širi kleti dušmanin. Pri vsaki srbski hiši našel boš vrtič, nasajen z rožami in drugim cvetjem, ker Srbin ljubi strastno cvetlice. Ako se res more meriti značaj naroda potem, na koliko goji in ljubi cvetlice, kar nekateri trdijo, to ima vsa-
kako Srbin in vsaki Slavja u plemenito dušo in blago srce.   na., a_      „^ . j.v^iu.ijja luiviij zaie
Slovenke, kako ona skrbno goji in njeguje cvetlice ! — Med gosto posutimi vasmi prostire se lepo, rodovitno polje, ali — mislil sem si — ako so tukaj pridne slovenske roke, kako bi se zibala rumena pšenica, gde so zdaj le malo koristni pašniki. Poljedeljstvo je v Srbiji v obče še v prav prvobitnem stanju. Zemlja je rodovitna, kako malo kde; še celo na vrhovih najvišjih gora najdeš plodna tla; povsodi ti stvarnica ponuja svoje zaklade, samo da je pridnih rok, ki bi je pobirale. Srbiji nije nič tako potrebno, ko teh-ničko izobraženje, kmetijske, obrtnijske in enake šole. Uz široko, tukaj že precej dobro cesto, vzdi-gujo se visoki plotovi, iztesani iz celih debel hrastovih, ki kažejo, kako neumno se gospodari s šumami, katere bi trebalo varovati, ker one so bogat kapital, koji bi nosil deues, ali jutre velike dobitke.
Slovenec potujoč tukaj, pogreša najbolje cerkve, ker skoro nikde nije videti nijedne. Po krasni slovenski domovini vidiš, kamor se ozreš, kakor koklje sedeče cerkve z belimi zvoniki. Morebiti je tudi tukaj bilo nekdaj tako. Ali ko je zavladal polumesec, rušile so se krščanske cerkve, omolknoli so zvonovi in kristjani so se
—252
smeli moliti svojemu bogu samo skrivoma. Le nekatere redke cerkve, posebno pa samostani, ki so bili skriti med gorami daleč od cest, ostali so. Še le, ko so bili Turki iztirani iz zemlje, začeli so Srbi spet staviti cerkve, se ve, spočetka male in priproste, kakor so jim že pripuščala sredstva. Te cerkvice, ki so sicer v novem času tu in tam že zamenjene z večjimi in lepšimi cerkvami, so vse brez zvonika. Zvonovi vise v lesenem stolpu, ki stoji nekoliko korakov od cerkve, ki pa ni nič višji, še navadno nižji od nje. Ker so te cerkvice še k temu navadno v sredini vasi med hišami in drevjem, to jih niti neopaziš, akoravno celo do njih neprideš. Vsaka le malo večja vas ima tudi svoje grnbje v bližini, ki se že od daleč pozna po visokih lesenih križih v grškem obliku. Na novih grobih vijejo se navadno po srbski navadi bele in rudeče zastavice.
Prešli smo že mimo mnogih vasi po lepej moravskej dolini, katera je gotovo v celej Srbiji najbolje nastanjena, ter bi se mogla imenovati srce zemlje. V Saraocih je tretja pošta od Belgrada, gde 60 se spet premcnili konji. Ker so tudi konji na pošti državni, ter prav dobro gojeni, potuje se hitro i dobro po srbski pošti. Solnce 'se je nagnolo že k zatonu, ko smo prišli v Raso,
prav veliko vas, mogel bi jo nazvati trgom, kraj —, „^---    _j. J----lukaj sem
prvič ugledal valove Morave, glavne reke v Srbiji,
ki bi mogla biti tudi glavna žila zemlje. Morava
bi mogla skoro čez leto nositi brodove vse do
Karanovca, gde se v njo izleva Ibar, samo da
se regulira i to bi bila neizreciva blagodat zemlji,
posebno dok njej manjkajo železnice.   Zdaj ste
obe reki, Morava i Jesenica, po dolgem deževanju
tako narastli, da ste daleč okolo poplavile vse
svoje, tukaj celo nizke bregove.   V obče Morava
in njeni pritoki, gorske bujavice, pogosto poplavijo
svoje doline, ter store mnogo škode i nesrečo, čemu
bi se dalo v okom priti, samo da se njihova korita
uredijo. Ko smo zapustili Raso, začelo se je mra-
čiti. Moravska dolina postaja od tod vedno ožja;
z leve i desne strane približavajo se cesti brežuljki,
na katerih sede prijazne bele hiše, ki izgledajo
iz  daljine, kakor mali gradiči.   Tako sem se
višekrat prevaril, vidivši iz daljine lepo zgrado,
ki se mi je činila prav velika, držal sem jo za
kako gospodsko letno stanovanje, ali prišedši blizo
našel sem k večjemu selško mehano, ali pa malo
bogatejo kmetsko hišo.   Način stavbe daje neko
posebno čarobnost srbskim zgradam.   Za kake
pol ure prispeli smo do četrte poštne postaje:
Velike plane.   Noč se je spustila, kakor lahko
krilata ptica na zemljo, ter mi nevoščljiva zastrla razgled za me tako lep, tako mičen. Pol mešče-vega kotača je sicer viselo na nebu, ali še tega bledo svetlobo kalili so lahki oblačiči', ki so plavali po zraku. Zavil sem se v svojo kabanico, ker postajalo je hladno, stisnol se v en kot kočije, ter na pol dremaje še enkrat razbiral premnoge i razne utiske denašnjega dne. Med tem sta se H a-san i kočijaš nekako spoznala, ter začela govoriti — turški, da sem se naenkrat mislil v sredini Stambula. Slišal sem prvič turški govoriti, ker Turki, t. j. poturčeni Srbi s katerimi sem že občil v Bosni, govore tud med seboj srbski, a večina jih turški ni ne zna. Nekako mi je bil zo-pern ta govor, morebiti samo iz predsode, a zdelo se mi je, da je mnogo podoben magjarskemu. Turčin se je na toliko razigral, uašcdsi človeka, s kojira je mogel po svoje, kakor je menda mislil, zakramljati, da je pri prvi postaji pogostil koči-jaša z večerjo i vinom, a moral je biti škrtica, ker celi dan sam nije použil nič, kakor neki stari na pol plesnivi sir i kruh.
Bilo je že skoro pol noči, ko smo prišli v Bat o sino, poštno postajo na rečici Lepeuici, od kod se odgrani cesta v srbsko Moskvo: Kragu-jevac. Izišli smo iz kol, ker ta so bila namenjena v Kraguievac, ter se preselili na druga, pripravljena za Aleksinac. Valovi Lepenice šumeli so, kakor da mi šepetajo pozdrav od Kragu-jevca, katerega sem obiskal še le nekoliko mesecev pozneje, prišedši v njega od zapadnih strani. Za dobro uro še le odrinemo iz Batošine. Vedno višji vrhovi so se začeli dizati na levo in desno, na katerih sicer drugo nije bilo mogoče razločiti, kakor njihove, v bledej mesečini vedno se menjajoče slike. Ropotanje kol zbudi me zamišljenega, ko smo prišli v Bagrdan, mestice stisneno v tesno dolino. Od tod vodi cesta po ozkem defileju med visokimi robovi Črnega vrha, dok se ne spusti spet v nizko moravsko dolino pri J a godi ni. V Črnem vrhu in proti jugu ležečih jagodinskih gorah taboril je v srbskem ustanku večkrat Črni Juri, vrebal na Turke, ki so se uz Moravo spuščali proti Smederevu, ter jih napadal in večkrat raz-gnal. Tudi v osodepolnem letu 1813. čakal je on tukaj s svojo rezervo, da priteče onej od svojih treh armad na pomoč, koja bode v največej stiski; te armade so stale, ena pri Drinu, druga na Moravi in tretja pri Dunavu. Ravno se je začelo nebo na vzhodu rumeniti, ko pridemo v Jagodino, gde sem se poslovil od svojih potujočih drugov, ker od tod do Kruševca imel sem iti s posebnim vozom.
253
Stopivšemu iz poštne postaje pade mi v oči v nejasnem obrisu — bilo še je prav rano i gosta megla da bi jo lahlio v vrečo grabil, pokrivala je celo okolico — neko visoko zidovje: bila je mošeja, kako sem pozneje videl, ali nije bilo više čuti Muezina, ki bi bil, kakor pred kakimi petdesetimi leti, iz njenega balkona v juternjej zori klical pravoverne k molitvi. — Sledil sem svojemu vodilen, ki mi je nosil potno torbo, ter mi obečal, da bode me vodil v najboljo „kavano", ker v Srbiji je vsaka gostilnica tudi kavana. Kmalu prideva res pred neznatno hišo, kde pa še je vse trdo spalo. Še le po dolgem nabijanju po vratih in oknih pride s prav nevoljnim obrazom posluž-nik odpirat, ter me odpelje v neko sobo, da se omijem in preoblečem ; spati nije bilo više vredno.
Ali ta soba, bolje bi rekel luknja, bila je tako nesnažna in z zopernim zrakom napolnena, da sem moral kmalu pobegnoti iz nje na dvorišče. Med tem se je tudi že precej razdanilo, a gostje so že začeli prihajati v kavano, znak da tukaj ljudje prav rano vstajajo. Tudi jaz sem moral v kavano, ker megla je padala tako gosta, da mi je obleka skoro celo na meni zmokla. Popijem kavo i neizbegljivo „vodu sa sladkim" naročim „mehandiji", ali gostilničarju, da mi uajme kola do Kruševca in kose s skoro prispevšim kočij a-šem pogodiva, pohitel sem, da si razgledam mesto. Topli solnčni žarki so že začeli prodirati meglo, ki se je morala pred njimi po malo pomikati v gore. (Konec prih.)
Oddei za znanost.
J e ž.
(Prirodoslovna črtica.)
„Ježa, ježa!" kriče hudomušni paglavci, kadar zaloté bodečega mračnega gosta, in obstopajo, drezajo in valjajo zdrgučenega v klobčič, kakor le kakšnega hudodelnika. Kaj jim je zameril se revež? Čuden in grd se jim zdi, in ljudska pravljica je sem ter tja natvezila mu kako skrivno, slabo, tudi uročilno ali čarodejno lastnost, zato je preklican in sovražen, kakor cigan med ljudmi; zato nevedni, surovi svet mrzi ježa, kakor bog ve kakšno hudičevo zver!
Toda naš jež je slabo poznan in zategadelj krivo sojen, pa nesramno obrečen: kajti v resnici je jež vse prej, nego škodljiva žival. Narobe, še le celo koristen je! Samo poglejmo in opazujmo njegovo življenje!
Mati priroda je ježa bogato obdarila s prednostmi, ki mu služijo, da si dobiva vsakdanjega živeža in se bori za obstanek. Po zunanjem dovolj poznamo ježa. Života je ploščato-valčastcga. Glava se mu podolžuje v svinjskem rilcu enak smrček, na katerem se podolgaste nosnice z gibljivim, grebenastim robovjem. Ostri zobje ga zna-čijo ujednega mesožrca. Oči ima majhne, ušesa široka, kroglato posneta. Noge kiatke pa čokaste. Vsaka mu je razcepljena na pet krepkih, okrepljenih palcev za grebsti. Posebno značilne pa so mu živo bodeče, po palec dolge, sivkaste igle, ukoreninjene po gubast^-m, močno žilastem, polt-nem njišičevji, katero mu i)omoie, da svoj život hipoma zvije na okroglo. Vsa ta svojstva delajo ježa pač samostalno, zelo zanimivo žival.
lu kako živi jež? Tam zunaj v tihem gozdu, ali na polji in po grmičastih ledinah prebiva v kacem otlem štoru, v plazi ali tudi pod ruševjem v luknji, katero si izkoplje sam. V takem zavetji
mirno čepi in dremlje čez dan. Kadar začuti naj-manje nevarno šumenje, skrči se hipoma vkup, pa kljubu težavam, katere mu utegne krčenje prizadevati, leži trdovratno zvit toliko časa, dokler meni nevarnost odstranjeno ali je premagan po sili. Pa, saj malo kak sovražnik mu more kaj. Pes ga le enkrat popade, potlej pa se s krvavim gobcem repenči zraven njega, dokler se naveliča. Prekanjena lesica mu neki še najbolje pride do živega. Uščije se va-nj in s tem prisili, da ji pokaže spodnji, mehki, ranljivi del života. In celo človek skuša in skuša, kako bi prijel in sabo nesel to narodno žival, ki tako bode!
Za mračenja, ko je vse tiho in mirno, napravi se jež na pot s trebuhom za kruhom. Najraje jo zavije po vlažnem jarku, kjer nahaja največ polžev, žab, žužkov, ličink pa enake raznovrstne skakazni in mrgolazni. Kljubu trdim za-gnaucem na petah hodi vendar tiho, neprenehoma sem ter tje obrača glavo pa slehci-no stvar ovo-huje z vedno gibajočimi nosnicami. Da si hrani zmerom dober nos, smrka neko belo tekočino, katera mu moči in čvrsti živce. Kjer miš ali krta zasledi blizu površja, tam nemudoma grehe in ma-lokedaj brez dobrega vspeha. Pograbi tudi trebušno krastavico ; pa zopern mu je ostri sok, katerega poceja njena koža, zato si po vsakem vgrizivu smrček obriše ob tla. Vendar v kratkem umoii in razmesari grdobo, ki mu potem tekne za pravo slast, da se kar oblizuje. Tako jež žre raznovrstno živad, in le navlašč za dobrodejno razliko pokuša tudi kaj__ iz rastlinstva. Ali najljubše pa so ma kače. Če je neškodljiva, vgrizue jo enekrati in potem umorjeno poje od zadnjega konca. Strupenega gada pa hlastaje draži toliko časa, da ves strup popluska iz zob, potem ga napade, in ne meneč se za njegovo srdito ščipanje in otepanje z repom stare mu najprej glavo in
254
pohrusta, na to pogolta pa tudi ves drugi život. Znamenito je, da vsi gadovi piki ne škodijo ježu, da se marveč po takem obedu po polnem dobro počuti. To je bilo pač tudi našim prededora že znano, zato so sodili, da jež ima čarodejne moči. —
Tako njegovo življenje kaže, da jež zelo odebeli na jesen, ter da prisiljen prespava zimo, ker po zrarznenih tleli bi ničesar ne dobival za živež. Jež malo škoduje pač pa veliko koristi po senožetih, po polji in sadnih vrtovih. Tudi po hišah ga drže ljudje, da jim trebi miši, curke, prasičice in stauogc. Vendar v hrami, kjer biva jež. ni dobro človeku bosemu tavati po noči, kajti zadene ob ježa in se zbode.
Po leti samica vrže po štiri do osem, po poli
tretjem palci dolgih in palci debelih mladih, ki koj za rojstva že imajo, kratke trde iglice, ki brž poglobé v hrbtanec, če se jih dotakneš. V petih tednih je mladi jež po razvoji in barvi že podoben staremu, tudi že sam je, ko še sesa.
Ježevo meso je vžitno in dobro diši, vendar ga jedo le nekateri siromašni ljudje in ciganje. Lepa njegova mast da dobro rabiti se za omeh-čaiije otisek, turov in bolečih prisadov. Z ježevo kožo na palici pa sem ter tje cerkovniki šepetajoče in dremajoče paglavce šegatajo po glavah in precej zbrihtajo vsacega.
Jež ima mnogo sovražnikov, zlasti roparskih tic in lesic, pa tudi človek mu streže po prostosti in življenji. Ali ker je nedolžna, celo koristna žival, zakaj bi mu ne prizanašali. J. O.
Oddel za slovstvo in umetnost.
T i z i a n.
Tizian Vercelli, najslavniši italjanski slikar v koloritu, se je uarodil v Capu del Cadore v Friulskem leta 1477, po drugih 1480. Že v desetem svojem letu so ga dali v Benetke v poduk k slavnima slikaroma: Gentile in Bellini. Prvo njegovo slikarsko delo je „Judita", katero je „al-fresco" slikal v beneški tovornici. Njegovo ime se je po tej sliki koj poslavilo, in vojvoda Alfons I. ga pokliče v Feraio, in tam je sklenil z Ario-stom, pesnikom besnega Rolanda, trdno prijateljsko zvezo. V Ferari je slikal tudi svojega slavnega Krista z dacnim denarjem, sedaj eden glavnih kin-čev v draždanski galerii. Tizian se tudi sme imenovati oče umeteljnega potraitnega slikarstva, zato so si najimenituiše osobe v čast štele, ako je on njihova obličja slikal. Ko je cesar Karol V. leta 1530 na kronanje v Bologne prišel, pokliče k sebi mojstra Tiziana, da bi ga zobrazil, iu ko mu je med slikanjem čopič iz roke padel, se cesar pri-pogne in čopič od tal vzdigne rekši: „Tizian je vreden, da mu knezi strežejo". Karol umetnika povzdigne v stan vitezov in mu odloči letno plačilo. Kralj francoski Henrik II. ga je obiskal v njegovem atelieru, in dolgo, dasiravno zastonj, se je papež Pavi III. trudil Tiziana iz Benetek dobiti v Kim. Benetke so mu bile mile in drage, iu vsak potnik, ko si je pogledal velikansko cerkev sv. Marka, palačo doža in krasni most Rialto, se je podal v atelier Tizianov in občudoval umotvore velikega slikara. Tizian se je proti vsakemu obnašal čedno in ponižno, vsaj tudi ni samo bil vitežk mestjan, ljubeznjiv učitelj, nego tudi pobožen veren kristjan. Umrl je leta 1576, ko je v Benetkah vladal grozovit pomor. Bil je slavno pokopan. Med njegovimi glavnimi deli v Benetkah imenujemo : smrt Petra marternika, nebovzetje Marijino in skesano Magdaleno. V Florenci dve gracii, v Rimu : 4. cerkveni očetje, v Napoli : velika Leda.   V Louvri v Parizi je 20, v Beči 49,
med temi slavni „Ecce bomo", v Draždanih 13 Tizianovih slik. Na Hispanjskem je najslav-niša Tizianova slika v refektoriji Escuriala, ki predstavlja zadnjo večerjo. Že sem v novelleti „Slikar" v Bleiweis-ovem „Koledarcku" pripovedoval početek Tizianove „Magdalene", tukaj hočem nekoliko besed sprožiti o Tizianovi velekrasni sliki „M a d on na assunta", Marijino vnebovzetje, kako je, ko sem jo v Benetkah ves omamljen gledal, ,v mojo dušo udelovala.
Več nego 7000 najlepših slik lehko gledaš v galerii lepili umetnosti, a med vsemi te očara Tizianova Madonna. Nekdo je Tiziana imenoval čarovnika barve, in res lepšega kolorita ne najdeš pri nobenem slikaru. V Madonni Tizianovi ste združeni uzvišenost in dostojnost z največo nežnostjo in krasoto. Velika podoba je čudovito na-suovaua. V gorujem polji Bog oče, obdan od naj-Ijubeznjiviših angelskih glav, svoje vsegamočue roke raztegajoč proti materi božji, spremljan od enega arhangela, ki nese svetinjo (Heiligenschein) iu enega Seraiina, ki nese venec. V sredini slike je ganljivo krasna podoba Device Marije, ki je obdana od množice angelov v mirnem veličastvi, zamaknenim pogledom se proti nebesom povzdiguje. Na njenem obličji se izrazuje goreča vera, in brezmadežna čistost, na obličjih angelov pa spoznaš nebeško radost in veselje. Doli na zemlji pa vidiš stati apostole in patriarhe, v njihovih obličjih se ti pokazuje vsa težava zemeljskega bivanja. Risanje in kolorit sta neskončno lepa, dra-peria velikanska, prava antika. Ta podoba ima posebno zgodovino. Grof Cicognara jo je našel v cerkvi „dei Frari", in jo je spoznal vkljub prahu, nesnagi in zanemarjeuji za Tizianovo stvaritev ; toraj obljubi župniku cerkve novo lepo sliko, ako mu staro zamazano proda. Pogodita se, in vsak si je na tihem mislil, da je eden druzega opeharil. Ko je Cicognara bil v posestvi slike, in po urnih rokah umetnikov jo dal očediti praha, dima in nesnage, in ko se je v njej spoznalo Ti-
255 >»-
zianovo delo, je naš župnik spoznal, da nevednost in lakomnost ste mu hudo in žalostno zagodle, in da ga je grof prevaril. Ta pa pokloni sliko, da pokaže svojo nesebičnost, akademij lepih umetnosti. Pod napoleonsko vlado so Francozi sliko odnesli v Pariz, m jo med slike palače Louvre postavili, umetniki so takrat cenili sliko na 600,000 frankov vrednosti, po razrušenji Napoleonovega cesarstva je slika zopet v Benetke prenesena bila.
U. T.
Pesništvena umeteljnost.
(C^. Horatii I<''lacci ars poetica.)
Svobodno v izvirnem merilu posi. Lajli Korblnijan.
(Dalje.)
Golih in prostih imen in izrazev se račilo meni
235 Dragi Pisoni ne bode piaočsmu igro satirsko; Truda ne bodem imel različen od tragikov tako Biti, da ista je stvar ali Dav govori ali dizna Pitija vzemSa talent Simonu vpletša ga zvito. Ali Silen pestiin ter vzréjencu božjemu sluga.
240 Skladba pokaže mi sled uže znana, katere se upal Vsak bi potil pa zastonj in zadel bi si truda veliko Tega lotivši se on; toliko premore vreditev in zveza, Oboe poznanemu čest tolika prihaja predmetu. Favni prignani iz host bi ne smeli po moji razsodbi,
245 Kakor na ulici deca in on, ki svoje domovje Skoro na trgu ima, ravnati otročja z gr.inesi Nežnimi zelo čez mero, in golčati grdo nečisto; Žali se vitez, bogateč, ponosnega roda potomec. Onim sprejetje ne vščeč, naj kupec zacvrtega boba
250 Ali orehov kaj hvali, — in venca nehte darovati. Dolga za kratkoj ijamb se nazivlje postavljena slovka, Brzega tekanja stop in ijambičnim on je od todi Svoje ime trojmernikom dal, ker šest je udarkov Sebi od kraja enak in do konca napravljal. Nedavno
255 Naj bi ušesi donel resneje in malo po monje,
V dedno oblast spondej prijazno sprejel je okorni Voljno, a ne da bi drug ali stop mu četrti odstopil, Kakor tovarušu gre.   On isti se redek nameri Akoiju v znanih trojmerih; granésa katera na prizor
260 Enij je strelcu enak velikim pomenom nametal,
Nagle zvršitvi dolži, ker menjka jim skrbnega truda, Ali sramotno dolži nepoznanja umetne naloge. Vsak kdo bodi sodnik nesoglasja v pesništvu ne vidi; Rimskim pa pesnikom da nezaslužena rada se milost.
265 Čemu po svoje tedaj ne bi krožil in pisal? upazni Gotov, ka milost dobim, mi li misliti treba, pogreške Moje ka vidijo vsi? Očitanja scer se ognovši Nesem zaslužil pohvale.  Imejte prijatelji vzore Grške po noči po dné, preveno je v rokah imejte.
270 Toda i vaš pradod razmerje v soglasji je hvalil Plavtu in bister razum prizanessi obojemu preveč Skoro, čude se neumno bi djal, če umejete z menoj Jezik oglajen in grob razločati tenko in drobno. Prsti in sluhom naglas pravilu primeren spoznamo.
275 Tragično igro poprej šče neznano kamenino prvi Zmislil je Tespid baje in na vozu je skladbe prevažal, Ktere so pevci obraz namazavši si drožjem igrali. Šemo za tem izumol in obleko pošteno je EsJiil, Zraven i oder prostrel iz zmernih otesanih brven,
280 Golč velečesten učil ter stapljanje s orevljem visokim. Jima je prišla na red komedija stara s pohvaloj. Svoboda jena se v kvar sprevrne in žaljenje silno. Zakonskih vredno zagraj: sprejel seje zakon, omolknol K času sramotno je zbor, ker pikati nema pravice.
285 Pesniki naši so v vseh so poskusili vrlo predmetih. Oni zaslužili čest si obilno so precej drznovši Grško zapuščati sled, rojaštvo razstavljati v igrah, Kterim sta narodni plašč in črvljeno vpodtkana obleka Dala ime.   Močneje pogum ali meč zmagoslaven
290 Latija ne bi slavil nego jezik, če v piljenji pesnik Vsak si počasnost in trud bi privadil. Pompilijov zarod! Slavne potomstvo krvi, to skladbo zavrzi, s kateroj Nesta črta in čas veliko opravka imela, Kterim šče zvršenja né desetera gladitev dobila.
295 Ker si je Démokrit um srečneji prirojen domišljal Nego li revo umetnost, in pesnikom zdravega jedra Breg helikonski zabranjal, nohtov sijih mnogo ne reže. Brade ne brije, samoto želi, ne zahaja se kopat. Pesniku da se ime ter cena dostojna mu stoprv,
300 Ako od treh Anticir neozdravljene glave ne bode Brilcu Licinu podal. O kolik pa jaz sem nespretnik, Kteri si vsako spomlad iztrebiti žolč sem navajen! Boljših gotovo kdo drug ne bi pesni zgotavljal; a sicer Jako ne mar.am zato.   Železje ostrečega brusa,
305 Da si ne reže i sam, prevzeti sem mesto privoljen, Sam ničesar pišoč, dolžnost ter posel učiti. Kodi je pesniku snov in izraz ter hrano jemati. Kaj 89 dohaja li ne, ali kamo ga zmožnost in zmota Spiavi.   Peresi izvor in načelo je pravo umetje:
310 Vsaj sokratičen spis ti zamore pokazati predmet; Sama po sebi sledi premišljeni snovi beseda. Kdor razumeva dolžnost očevini, tovarušem svojim. Kaka ljubezen imej se roditelju, bratu in gostu. Kako nalogo sodnik ali mestni imej starešina,
315 Kakov je posel na boj poslanemu vodji: taisti Bode gotovo i znal primernost osobam podati. Učan posnemnik si vzor opazuj iz navad in življenja, Jaz zapovem — ter živost odtod izvajaj izrazem.
Gr. 237 in nasi. Dav, Pitija in Simon osobe znanega poznačevanja v komedijah. 2L9. Silen pestun in učitelj Bakhov, podoba ostarelega Satira plešive glave in sedlasto-razkve-čenega nosa.
244. Favni (favere, nagajati, ugoditi), božestvo poljsko in pohostno, kar grški Pan; jim so je račilo ljudi dražiti in plašiti osubito speča (slov. mora); nagajali pa so jim serijami in prerokovanjem.
259. V znanih, po iročnem rečeno.
Gr. 275. Kamena, Rimljanom istega pomena, kar Grkom musa.
276. Tespid, sovrstnik ali sočasnik Solonov, po mnenji grških učenjakov, aleksandrijskih slov-ničarjev početnik tragedijam, skladatelj in glumec v oni in isti osobi.
290. Lati j obče Rimljanstvo.
295. D o m o k r i t, modijan in Abdere je pisal v drugi polovici potega veka pred Kr. o raznih v modroslovje spadajučih predmetih; isto tako i o pesništvu.
297. Gora po imeni Helikon v južni Bajotiji, musam in jihovemu zavetniku Apoh-nu priljubljen sedež.
300. Anticira a) mesto v Ftijotidi blizo gore Ojte; b) mesto v Fokidi na podnožji gore Parnasa; oboje selo je slovelo po onde zelo plodni čeme-riki, vraštvu proti besnenji in melankoliji.
301. Brilec Licin je moral izvrsten in glasvit mož
256
Igra na čase poda pravilno obfčna in vzgledna 320 Mestoma, bodi si cvet, umetelnost, pomembo zavrgša Radost večo ljudem, ter boljšo napravlja zabavo. Nego praznota granés ter glasno hrumeče igrača. Gricom sposoben je um podarila musa, le Grkom Točnost in glajo besed lakomnežem vselej pohvale. 325 Naši se dečki uče v stotino v velikih računih Bimski razštevati as.   „Albinovič brzo povedi:
Ako od uncij pet bi vzela se ena, oslatek
Kolik ostaja? vsaj znaš, le povedi." ^Ostane tretjina".
„Dobro! ti bodeš si last ohraniti mogel. Prideni
330 Uncijo, kaj li dobiš?" „Pol." Ako lakota penézna, Ako ta rja prevlečo srca, jeli upati skladob, Kterim ceder mazilo bi dal, cipresa pa shrambo. Pesnik nam hoče korist ali hoče napraviti radost. Ali razlagati stvar življenju prikladno in vščečo.
335 Kratek napravi poduk, da beseda se rečena hitro
Prime učečih se glav ter v pomnežu zvestem ohrani: Vse črezmerje scedi se iz pameti site do polna.
(Daljo prih.)
svojega remesla biti; imenuje se pri Dijonu Ka-siji 54, 21; Persji 2, 3fi; Martija u, 8, 3, 6; Ju-venalu 1, 109 in 14, 30.-; Svetoniji Okt. 67. Gr. 326. Rimski a s , enota medenim pcmezem, jo imel 12 uncij. Albin jo po izročilu starih razkladalcev ime nekemu skopcu v Rimu, ki jo peneze na visoke obresti posojeval; njegov sin se prav prikladno po učitelji navede vzor urnemu računstvu.
Gr. 332. Cedrovim oljem so se napisani zvitki (volumina^ mazali in v ciprcsovo shrambico (Kapsel) zavečili da jih molji ne razjedajo.
Z m e S i C e.
Vojvodiuja Oimburgis.
Cimburgis, hči poljskega vojvode Semovita in netjakinja poljskega kralja Vladislava je bila piin-cesinja velike lepote, in imela je izvrstne lastnosti duha i srca, tako da je slovela za najljubezni-vejšo kneginjo svoje dobe. Njena telesna moč je bila nenavadna, vlekla je z eno roko obloženi voz, in z rokami zlamala podkovo. Glas njene lepote se je razširil do ogerskega poglavitnega mesta, kjer se je ravno vojvooa štirski : Arnošt Železni potovavši iz Palestine na dvoru cesara Sigismunda bavil. Tudi on sliši o ljubeznivosti poljske prince-sinje, in koj se odloči na pet v mesto Krakov, da se sam prepriča o njeni lepoti. V oblačilo tujca oblečen, bil je dolgo časa v mestu neznan, se med tem seznanja z navadami in običaji kraljevega dvora, in se boruje po navadi onega časa prav hrabro v vitežkih igrah, in ko je bil na glasu dovolj, se odkrije in snubi roko princesinje. Zaroki so se obhajali veličastno in zaročeuca sta najbolje volje potovala leta 1412 na Štirsko. Vojvoda Arnošt je s svojo ženo Cimburgo prav srečno živel, rodila mu je 12 otrok, in ko je glavna avstrijan-ska linia z Ladislavom Posthumom zamrla, in je ze smrtjo Sigismunda tudi tirolska lima bila nehala, je tako slovanska kneginja postala druga pra-baba (Stammmutter) habsburške rodovine. Umrla je na potu v Marija-Cel leta 1429 in je pokopana t Lilienfeldu. Tako teče v žilah nate vladajoče cesarske rodbine tudi slovanska kiT.
Plačila pisateljev,
Gibbon je dobil za 6. zvezkov svoje zgodovine 80CKJ funt. šterlingov. Robertson za svojo zgodovino Karla V. 4500 funtov šterlingov, Francozu Frezanu je knjigotižec Duchesne dal za vsako polo njegovih: „lettres sur quelques eciits moder-nes" 10 louisdorov. Voltaire si je spisal grajščino in premoženje 100.000 tolarjev vrednosti. Kaj pa si zasluži slovenski pisatelj? —
Anekdota ii življenja Friderika IL, pruskega kralja. 1.
Enkrat reče kralj prav porogavno opatu Ba-stianu : Vi ste pobožen mož, moj cestiti opat, in bodete še gotovo papeževo tiaro dobili, kako pa me bodete sprijeli, ako v Rim pridem, da Vam skažem svoje spoštovanje? „Crnega orla spustite notri, bodem rdiel, aaj me pokiiva s svojimi pe-roti, pa naj mi zaprinese svojim kljunom".
2.
Laudon je zapustil kot lieutenant rusko službo, in pride na svojem poti v Berlin, kjer najde nekoliko oficirjev, ki so ž njim na Ruskem služili. Ti mu prigovarjajo, naj v prusko službo stopi. Predstavljen je bil kralju, ki ga ostro pogleda, pa se koj od njega obrne, in svojim spremljevalcem reče: Lice tega človeka se mi ne dopada. Laudon si to dobro zapomni, in kot avstrijanski vojskovodja v sedmeroletnem pruskem boji Friderika večkrat dobro nakuri. Stari General Ziethen-enkrat kralju reče: kako bi bilo dobro, da bi se bil Laudon vzel v prusko službo, ki je tak izvrsten vojskovodja. Kralj molči in pred se nekaj nerazumljivega mrmra. Ko je cesarica Marija Terezija Laudona za generala postavila za njegove zasluge, bil je kurir, ki je nesel dotični diplom v okolici erfurtski od pruskih husarjev vjet in pred kralja peljan, kralj pa je bil tako prijazen, in mu je sam po svojem adjutantu patent poslal, čestitaje mu na povišanje, in v pismu pristavi: nisem li imel prav, da je Vaše lice za me odurno?
Občni zbor „Slovenske Matice" bode 26. t. m. Voli se 11 novih odbornikov. Volitev Je važna. Vsak Matičar more voliti tudi pismeno. Nekateri Matičarji predlagajo naj se volijo sledeči slovenski pisatelji, katere tudi mi priporočamo:
1. Dr. Pogač ar Jan. ZL v LJubljani. 2. Dr. E a zla g JR. t! LJubltani. 3. Dr. Vončina Leon v LJubljani. 4. Dr. VoSnJak Josip v LJubljani. 5. Grasselli P. v LJubljani, 6. Dr. Mencinger Jan. v Kranju 7. Dr. Geršak Ivan v Or-muži. 8. Jurčič Jos., urednik v Mariboru. 9. Dr. Samec Maks v Kamniku. 10. Žuia Ivan v Griiah pri Žavcu. 11. Vodušek Mat., vrof. v Gorici.
Lastnik: Davorin Trstenjak.  Izdavatelj i odgovorni urednik: Pr. Kapoc.   Tisk. Narodna tiskarna F, Skaza in drugi-