■■Sill September 1 » 6 » X X X V I Progresos en la boalifienei«»» 7 načelnik Kongregacije za duhovščino, za naslednika kardinala Amlcta Cicognanija,, tajnika Vatikanske države, je zadnji in najvažnejši korak reforme Rimske kurije, ki jo je papež Pavel VI. napovedal pred šestimi leti. Izvajati se je začela marca 1968 z Apostolsko konstitucijo „Vodstvu vesoljne Cerkve“, ki je proglasila pravila in načela za ureditev osrednjega vodstva Cerkve. Državni tajnik Vatikanske drža ve je papeževo oko, papeževo srce in papeževa roka. Po objavi Apostolske konstitucje vatikanski državni tajnik vodi vse druge urade. Po tej konstituciji Vatikansko državno tajništvo: a) Podpira papeža pri reševanju vprašanj vesoljne Cerkve in v zadevah Rimsko kurije (člen 19). b) Sklicuje kardinale, načelnike različnih uradov; z njimi urejuje in razporeja delo, jih obvešča in so z njimi posvetuje (člen 29). c) Razpravlja o vseh vprašanjih, ki mu jih papež zaupa in rešuje redne zadeve, ki ne spadajo pod pristojnost uradov; vzdržuje zvezo z njimi, kakor tudi s *kofi, z zastopniki Svete stolice, državnimi vladami in njihovimi zastopniki in s privatnimi osebami. Pri tem pa mora vedno spoštovati pristojnost Sveta za javne cerkvene zadeve in sodelovati z "jim, če je to potrebno (člen 21). č) V zvezi s Svetom za javno cerkvene zadeve zlasti nadzoruje delo Odbora za občila (člen 23). d) Državni tajnik Vatikanske države je tudi načelnik vatikanskega mesta. Istočasno je načelnik Sveta za javne zadeve. Rešuje vse zadeve, ki se tičejo državnih vlad, skrbi za dobre diplomatske odnose med državami, rešuje tudi vprašanja, ki so v zvezi s poslaništvi, medposlaništvi in apostolskimi delegacijami. Vse to pa mora delati vedno v sporazumu z Vatikanskim državnim tajništvom (člen 28). Nekaj podatkov iz njepovrga življenja Kardinal Villot je Francoz. Star 'n 03 let. Ves čas, odkar je duhovnik, jo bil zelo zmožen in de- laven dušni pastir. Odlikuje so tudi v ponižnosti in skromnosti. Polnih osem let je vodil Tajništvo francoskih škofovskih konferenc. Leta 1959 je v Lyonu 'no-s'al pomožni nadškof s pravico nasledstva. Važno vlogo je igral tudi na koncilu; bil je podtajnik. Leta 1965 je postal naslednik kardinala Gerliera v Lyonu in bil imenovan sam za kardinala. Dve leti potem ga je papež Pavel VI. poklical v Rim in mu poveril vodstvo Kongregacije, ki se je tedaj imenovala koncilska, pozneje pa se je spremenila v Kongregacijo za duhovništvo. Toda ni dolgo opravljal samo te službe. Kmalu je postal član še mnogih drugih kongregacij in odborov. Bil je v kongregacijah za nauk in vero, za škofe, za oznanjevanje evangelija narodom, za obrede in katoliško vzgojo. Bil je tudi v Odboru za 'razlago koncilskih odlokov in časnih zadev, v Svetu za javne cerkvene zadeve itd. Tako je bil kardinal, ki je takoj za kardinalom Cicognanijem deloval v največjem številu kongregacij in odborov. Septembra 1967 ga je papež določil za prvega predsednika sinode poleg drugih dveh. Februarja 1968 pa je bil imenovan za člana dveh pripravljalnih’ odborov za drugo sinode; eden je moral določiti red, drug spored. 7, imenovanjem kardinala Villo-la za vatikanskega državnega tajnika je Rimska kurija stopila v novo dobo; začela je dobivati mednarodni značaj. Kardinal Videt je prvi Tajnik Vatikanske države, ki ni Italijan. Izjema je bil le kardinal Merry del Val pod papežem Pijem X. Ta kardinal je bil angleški Španec. To imenovanje pa tudi dokazuje, kakšno važnost polaga papež Pavel VI. na dušnopastirsko skušnjo svojih sodelavcev. Mons. Poupard je tedaj, ko je v vatikanskem radiju pojasnjeval imenovanje kardinala Villota, omenil, da je papež izbral lani za svojega glavnega sodelavca izmed vatikanske diplomacije, ker so bili ti glavni zagovorniki vatikanske države. Zdaj so pa najvažnejše zadeve Svete stolice škofovske konference in škofje. Kardinal Villot ima v tem oziru velike skušnje. Bil je med tistimi, ki so ustanavljali francosko škofovsko konferenco. Ko jo bil načelnik Kongregacije za duhovščino, je mnogo potoval zato, da je pospeševal povezanost med Rimom in drugimi posebnimi cerkvami. Kardinal Villot pa je tudi družaben, prijazen človek, človek dialoga, pozoren do vseh, ki govore z njim, mož, ki veliko študira, preudaren, moder v reševanju vseh svojih zadev, mož, ki vedno spolnjuje svoje dolžnosti vestno in pošteno. Predvsem pa je dušni pastir, ponižen, preprost in skromen duhovnik, v katerem le ma lo Rimljanov spozna, da je to kardinal rimske kurije, ko ga vidijo vsako soboto čakati na avtobus, s katerim hodi spovedovat v različne cerkve v predmestju Rima. Gregor Mali Duhovni testament sv. Bernardke Revija ..Fonti vive“ je pred kratkim objavila duhovni testament sv. Bernardke Soubirous, ki so ga šele sedaj našli. Objavljamo iz njega nekatere odstavke: Za revščino mojih staršev, za podrtijo mlina, kjer stanujemo, za ..obtoževalno klop“ slabega spomina. za garjeve ovce, hvala ti. o moi Bog! Hvala, hvala, kajti če bi na zem Iji živelo dekletce, bolj neumno in nevedno od mene, bi prav gotovo izbrala njo. Za mater Jožefo, ki me je proglasila za ničvredno, hvala, za prezirljive opazke, za vso ironijo in krivičnost matere učiteljice, za kruh ponižanja, ki sem ga morala jesti, hvala. Hvala, da sem bila jaz tista, o kateri je mati Marija Tereza rekla: „Ali Vam ni še dovolj komedij ?“ Hvala, da sem bila izbrana za očitanje in ukore in da so lahko moje sestre rekle: „Kakšna sreča, da nismo Bernardka!“ Hvala, da sem bila Bernardka, da so mi grozili z ječo, zato, ker sem te videla, presveta Devica, da sem bila tako revna in neznatna. da so ljudje o meni začudeno govorili: „In to je Bernardka?“ Čilski predsednik Frei Gospodarske in socialne razmere v Latinski Ameriki V primerjavi z Združenimi drža vami Sev. Amerike so dežele Latinske Amerike zelo revne. Izgleda, da so vsa naravna bogastva nakopičena v Združenih državah in se na jugu sapadne poloble nahajajo naravna bogastva manjšega obsega in vrednosti. To iskanje je pripisati dejstvu, da obsežna področja še niso raziskana in zato še nihče ne pozna dejanskega stanja. Že odkrita naravna bogastva so slabo izkoriščana, poleg tega pa še manjka sredstev za nadaljna razisko vanja. Obširni predeli za pridelovanje brane so neobdelani in zanemarjeni. Pragozdovi čakajo sekire in žage, da l)i tako postali koristni človeku. Tudi v odnosu z ostalim svetom je V položaj Latinske Amerike želo neugoden. Potrebujejo veliko, a le bcflj malo nudijo. Njihova navzočnost v mednarodnem gospodarskem življenju izgublja na pomenu. Leta 1940 so bile dežele Latinske Amerike udeležene v mednarodni zamenjavi / 12%, leta 1908 pa le z ß%. Če primerjamo samo mednarodno zamenjavo surovin in prehrane, kar so glavni produkti za izvoz teh dežel, so bile leta 1948 udeležene še s 46%, leta 1967 pa le s .‘{0%, Ta padec jih je močno prizadel, saj je 90%, vsega izvoza kritega z izvozom surovin in poljedelskih pridelkov. Dežele Latinske Amerike st' temu stanju upirajo, a so brez moči. Na mednarodnih tržiščih težko konkurirajo s svojimi | ridelki in surovinami, ker cene stalno padajo, nasprotno pa cene industrijskih proizvodov, ki jih uvažajo, stalno naraščajo. Kupci njihovih produktov imajo veliko izhfro, oni pa morajo dostikrat kupiti tam, kjer jim hočejo prodati. Izboljšanje je odvisno od gospodarskega razvoja v bodoče, to je modernizacije in transformacije obstoječih gospodarskih struktur in družbenih sistemov, predvsem pa industrializacije, smotrnega obdelovanja poljedelskih površin in s tem večjega donosa. Stroški v industriji in poljedelstvu ne smejo biti nad mednarodnim povprečjem. Postati morajo konkurenčni z ostalim svetom in se tako vključiti v aktivno mednarodno gospodarsko življenje. V kolikor že sedaj obstoja v nekaterih deželah gospodarska urejenost in red, se gospodarstvo utrjuje, ustali in dosežejo uspehi. Dohodek je večji, zvišujejo se dobički in plače, življenjski pogoji so boljši. V deželah, kjer reda niso vajeni, ali ga nočejo, je gospodarstvo le izključno do-hičkanosna aktivnost maloštevilnih posameznikov, zaščitenih po vsakokratnem vladajočem režimu. Le-ti so skrajni individualisti brez čuta socialno odgovornosti. Za gospodarsko obnovo in razvoj potrebujejo kapital. Lastnega dostikrat nočejo investirati, ker ga uporabljajo v špekulativne namene, ali nalagajo v tujih bankah, ker niti sami svoji deželi ne zaupajo. Pričakujejo pa investicije tujega kapitala, a ta jim ne zaupa zaradi politične iv- italnosti. Mednarodna uradna po- moč je tudi minimalna, zaradi neopredeljenosti velike večine latinsko ameriških držav, in to iz strahu pred kršenjem suverenosti in vmešavanja v notranje zadeve. Bruto narodni dohodek Gospodarske in socialne razmere velike večine dežel Latinske Amerike so zelo slabe, veliko slabše, kot so pri njihovih severnih sosedih, to je v Združenih državah in Kanadi. V letu 1967 je bruto narodni dohodek znašal na osebo v Združenih državah 3. 925 USA dolarjev, v Kanadi pa 3.567 USA dolarjev. V istem letu pa je bil bruto narodni dohodek v Latinski Ameriki naslednji: Na prebivalca Dežela USA dolarjev Venezuela 891 Argentina 644 Panama 580 525 Kostarika 425 Gvatemala 387 Kuba 378 Nikaragva 363 Peru 329 Urugvaj 312 El Salvador 280 Kolumbija 283 Dominikanska rep 264 Ekvador 237 Honduras 230 Paragvaj 219 Brazilija 209 ■Bolivija 148 Haiti 71 Navedene številke so povprečje, realnost pa je še slabša, ker imajo maloštevilni premožni velik) bogastva in s tem ostali veliko manj pod povprečjem. Zato ni mogoče zanikati da ie nad 60% prebivalstva Latinske Amerike slabo branjenega ali pa, «la stradajo. Iščejo rešitev v delitvi Kljub maloštevilnim bogatašem, ki imajo izredno veliko, je problem teh dežel v majhnem, nizkem narodnem dohodku. Nekateri tega nočejo razumeti in iščejo rešitev v delitvi, že navedene številke pa povedo, da če bi dohodek v teh deželah resnično razdelili med vse enako, nihče ne bi Prejel zadosti za življenje. Morda bi omilili bedo za nekaj dni, potem bi Pa bilo še slabše. Rešitve ni iskati v delitvi, ampak v pridelovanju in proizvodnji za življenje potrebnih dobrin. Sele potem se lahko govori o delitvi, ki je zadnja etapa proizvajalnega Procesa in ko kapital in delo prejmeta pravičen delež. Ker se pa ne Proizvaja pridelka dovolj, tudi ni kaj za deliti. Zato so ljudje lačni, ker ne delajo dovolj in ker so lačni, tudi za delo niso sposobni. V tem je jedro vprašanja in mu je težko najti rešitev v razmerah, ki prevladujejo v teh deželah. Morda nikjer drugje na svetu so-oialno vprašanje ni tako zapleteno kot v Latinski Ameriki. Nočejo prignati realnosti in pogledati resnici v °Ši. Vsega je kriv nekdo drugi, ta drugi bi naj delal, ustvarjal, oni bi Pa delili. Stalno se čutijo zapostav- ljene in izkoriščane, a se sami med seboj najbolj izkoriščajo, goljufajo in zapostavljajo. Ker je premalo volje in vztrajnosti za resno delo, je nemogoče ločiti ali postaviti mejo, ker si nočejo ali ne morejo pomagati. Gotovo del ljudi išče ugodje v mi-zeriji, drugi v igranju in loterijah, tretjim pa naj bi država preskrbela vse tisto, kar je že po naravi dolžnost vsakega človeka. Življenje je tombola, če jo zadeneš, dobro živiš, če pa ne, je usojena neizogibna revščina. Slepijo jih zmote Pri reševanju socialnega» vprašanja in težav se iščejo najrazličnejše rešitve. Na krščanski socialni nauk se v praktičnem življenju bolj malo ozirajo. Ostane samo v predavalnicah redkih ustanov in učnih zavodov. Praktične rešitve se vedno bolj pogosto iščejo s pomočjo marksizma in nasilja. Gamilo Torres in „Che“ Guevara sta junaka in nosilca idej novega reda. Sploh ne pomislijo, da sta bila v zmoti. Če sta ostala zvesta osebnemu prepričanju prav do zadnjih posledic, je veliko, nihče pa ne more odobravati njih početje in službe zločinu. Namen nikoli ne posvečuje sredstev. In v tem pogledu greši poleg laikov tudi del duhovnikov in cerkvene hierarhije. Komunisti so majhna skupina, razcepljena na več frakcij. Učinkovitost in moč dobivajo od cenene pomoči sopotnikov, ki se rekrutirajo iz najrazličnejših stanov in poklicev. So predvsem ljudje, ki ne zaupajo svojemu prepričanju in taki, ki ga sploh nikoli nišo imeli. V zboru, ki ga dirigirajo komunisti, do utrujenosti vpijejo proti kapitalizmu in severno-amerjškemu imperializmu, a nočejo vidpti, koliko narodov je komunizem zasužnjil, pahnil v kruto diktattfro in največkrat tudi veliko revščino. Tem sc pridružijo skrajni desničarski elopienti, ki sicer na široko vpijejo proti komunizmu, a vse za obrambo lastnih privilegijev in preživetih Čapov, nepošteno pridobljenih polo -žajev in imetja. Ker se bojijo poštenosti in svobode, za padajo v skrajnosti in postavljajo v službo komunizma, katerega sovražniki hočejo biti. Krščansko socialno delo V razmerah, ki vladajo v deželah Latinske Amerike obstoja obširno in plodno področje za krščansko socialno delo. Katoličani imajo velike možnosti za praktično aplikacijo socialnega nauka Cerkve. Razmere kar vpijejo po'tem delu. Marsikaj se skuša narediti, a so maloštevilni, ki se resno trudijo. Večina zapira oči pred real -nostjo. Eni ne vedo kje začeti, drugi söhialnega nauka Cerkve ne poznajo ih' ga nočejo poznati ter se za praktične rešitve vprašanj zatekajo k marksizmu. Značilno za katoličane je tudi, da komaj začnejo delati, se že tildi prepirajo in sejejo noedinost. Tako škodujejo sebi, ljudstvu in Cer- kvi. Kot vedno, priče smo tudi Slovenci v naših razmerah, je needinost katoličanov njihov največji sovražnik, vzrok nesreč in polomov. Kristus je rekel, da bodo Njegove poznali po tem, kako se imajo radi med seboj. Če ta dejanja ljubezni iščemo med katoličani današnjih dni, nas mora biti sram, ker je res prav malo resničnih katoličanov. In to jemlje ugled veri in Cerkvi. Pridobljeno zaupanje je lahko izgubiti, a težko ponovno pridobiti. Primer čilenske krščanske demokracije je zelo krut. Vsa Latinska Amerika se nahaja pri reševanju svojih gospodarskih in socialnih problemov pred zelo težkimi odločitvami, še ni izrečena zadnja beseda. Morda bo ob odločilni uri le prevladala zdrava pamet in krščansko prepričanje, na katerega se tako radi sklicujemo. Morda, še preden bo prepozno, bo tudi med temi ljudstvi vstal človek, kot je bil naš dr. Janez Krek, ki bo nesebično delal, najprej vzgajal, učil, pomagal in dajal in potem iskal glasove za svojo politično stranko. Ustvaril je namreč take kulturne in tvame pogoje, da so se ljudje zavedali odgovornosti za svoja dejanja in čutili dolžnost delati za skupno dobro. Ta edinstveni primer v politični in socialni zgodovini bi se moral ponoviti tudi v deželah Latinske Amerike. Avgust Horvat CERKEV V SKRIVNOSTI ODREŠENJA Odrešenje človeškega rodu, ki ga je Bog obljubil našim prvini staršem v raju in ga je skozi vsa dolga tisočletja stare zaveze zvesto pripravljal, je ob dopolnjenju časov uresničil učlovečeni božji Sin Jezus Kristus, Odrešenik in Zveličar sveta. S svojo smrtjo na križu je plačal dolg človeštva neskončni božji pravici, nas je spravil z Očetom in nam vsem zaslužil in odprl nebesa, ki so bila od prvega greha dalje zaprta. V mislih na vse to poln hvaležnosti vzklika sv. Pavel: „Hvaljen Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki nas je v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom iz nebes; v njem imamo odrešenje po njegovi krvi, od-puščenje grehov, po bogastvu njegove milosti...“ (Ef 1). Delo odrešenja, ki ga je Kristus dovršil, po božjem odrešitve-nem načrtu nadaljuje in njegove zveličavne milosti ljudem naklanja sv. Cerkev, ki jo je Kristus v ta namen ustanovil. O vlogi Cerkv« v skrivnostnem odrešenju nam v jasni, novi luči govori 2. vatikanski koncil v svoji najvažnejši dogmatični konstituciji, ki se začenja z besedami: Luč narodov. Po njej naj bodo tu podane glavne misli našega tozadevnega razmišljanja. Kristus in Cerkev Koncilska konstitucija uči, da je bila Cerkev že od začetka sveta v božjem odrešitvenem načrtu. Bog Oče je sklenil, da zbere v sveti Cerkvi vse, ki so po njego- vem sklepu poklicani k zveličanju. Da izpolni Očetovo voljo, oznanja in upostavlja Kristus na zemlji božje kraljestvo: „Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo“ (Mr 1, 15). To božje kraljestvo se javlja ljudem najprej v Kristusu samem, v njegovem nauku, v njegovih delih, v njegovi sveti osebi. Ko oznanja evangelij množicam, se mu mnogi pridružijo in hodijo za njim. Izmed teh izbere dvanajst apostolov, katerim izroči svoje lastno poslanstvo: „Kakor je Oče mene poslal, tako pošljem jaz vas“ (Jan 20, 21). Nasledniki apostolov so po njegovi volji škofje, ki so v Cerkvi pravi in redni pastirji vernikov. Da bi pa zbor apostolov in njih naslednikov škofov ostal edin, mu postavlja na čelo sv. Petra, ki naj bo v Cerkvi njena vidna glava, njen skalnati temelj, vez edinosti in nezmotljivi učitelj resnice. Nasledniki sv. Petra so papeži, rimski škofje, kjer je Petrov grob. Poslanstvo, ki ga je Kristus Cerkvi izročil, je jasno izraženo v naročilu, ki ga je dal apostolom pred svojim vnebohodom: „Pojdite in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal“ (Mt 28, 19). Iz tega naročila svojega božjega Ustanovitelja izvaja Cerkev svojo trojno službo in oblast: učeniško, duhovniško in pastirsko. Do konca sveta mora oznanjati vsem narodom Kristusov nauk, vršiti mora sve- to bogoslužje in posvečati ljudi s svetimi zakramenti ter jih voditi po poti zveličanja. Vse to je Kristus v svojem zemeljskem življenju pripravil. Cerkev je bila po njem ustanovljena, hierarhično urejena, postavljena na trajno veljavne, nespremenljive ustanovne temelje. Kristus sam ostane v svoji Cerkvi po svoji božji vsepričujočnosti in v zakramentu sv. Rešnjega Telesa do konca sveta: „Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta“ (Mt 28, 20). Sveti Duh v Cerkvi Oživljanje svoje Cerkve in njeno vodstvo skozi vse čase Kristus izroči Svetemu Duhu, ki je Duh resnice in božji Tolažnik. O Sv. Duhu govori apostolom obširno in jasno pri zadnji večerji. Obljublja jim, da ga jim bo iz nebes poslal in da bo ostal z njimi do konca. To obljubo ponavlja na dan svojega vnebohoda in napove njegov skorajšnji prihod, ki se izvrši deset dni nato. na binkoštno nedeljo. Delo Sv. Duha v Cerkvi je razsvetljenje apostolov in vernikov, njihovo posvečenje in potrjenje v veri. Sveti Duh je duša Cerkve, duh življenja, studenec žive vode. tekoče v večno življenje (Jan 4, 14). Po njem Oče nebeški oživlja vse, ki so po grehu umrli, do dneva, ko bo oživil tudi njih umr Ijiva telesa. „Če pa prebiva v vas Duh njega, ki je od mrtvih obudil Jezusa, bo on, ki je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih, tudi vaša umrljiva telesa oživil po svo^ irm duhu, ki v vas prebiva“ (Rim s. 11). Sveti Duh prebiva v Cerkvi in v srcih vernikov kakor v 'vojem templju, v njih moli in jim daje pričevanje, da so božji °troci (Rim 8, 16). On vodi Cerkev do polnosti resnice, jo združuje v občestvu in v službi, jo uči '» vlada z različnimi hierarhičnimi in izrednimi darovi in jo kra-8' s svojimi sadovi. On Cerkev Pomlaja in jo stalno obnavlja ter 1° vodi do popolnega združenja z ujenim ženinom. Cerkev — skrivnost Navzočnost Jezusova in skrivnostno delovanje Svetega Duha v Cerkvi nam pričata, da je Cerkev v božjem odrešilnem načrtu kljub njeni vidni organizaciji velika skrivnost, ki je ne moremo popolnoma doumeti. V sebi nosi navidezna nasprotja, je božja in človeška, vidna in nevidna, zgodovinska in večna. Kot tako jo odkriva in opredeljuje zadnji kon-eil. Uči, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja, zakrament za notranjo zvezo z Bogom in za “dinost vsega človeškega rodu. Urez Cerkve nihče ne more doseči zveličanja. Cerkev je splošna pomoč za zveličanje tudi za tiste, ki Po evangeljskem oznanjevanju ni-80 z njo združeni. Nič več ne stavlja koncil v nauku o Cerkvi na prvo mesto njene vidne, zunanje strukture, marveč Poudarja predvsem njeno notra-nj° bit, njeno skrivnost, ki jo po- jasnjuje s pojmom božjega kraljestva, z raznimi svetopisemskimi podobami, zlasti s Pavlovo, ki uči, da je Cerkev skrivnostno Kristusovo telo. Tako nas koncilska konstitucija uvaja v novo gleda nje Cerkve kot skrivnost, ki izhaja iz troedinega Boga, ima svoj začetek v Kristusu, je postavljena v zgodovino človeškega rodu, da nadaljuje Kristusovo odrešl-no delo, dokler Gospod ne pride. V ta skrivnostni organizem Cerkve se včlenjamo po svetem krstu in drugih svetih zakramentih, ki nas skrivnostno in dejansko družijo s trpečim in poveličanim Kristusom. V lomljenju evharističnega kruha smo dejansko deležni Gospodovega telesa in smo povzdignjeni v najtesnejšo zvezo z njim in med seboj. „Ker je en kruh, smo mi, ki nas je mnogo, eno telo; vsi smo namreč deležni enega kruha“ (1 Kor 10, 17). Kristus je po sv. Pavlu glava skrivnostnega telesa Cerkve, verniki pa smo si med seboj udje (Rim 12, 5). Kakor v človeškem telesu, tako je tudi v skrivnostnem Kristusovem telesu različnost med udi in službami; vse pa razporeja isti Duh, ki deli slehernemu, kakor hoče (2 Kor 12, 11). V tem skrivnostnem telesu Cerkve je temeljno življenjsko počelo postava ljubezni. Le po ljubezni je telo združeno, zdravo in močno. „Bog hoče, da ni razdora v telesu, ampak da udje enako skrbe drug za drugega. In, če en ud trpi, trpe z njim vsi udje, če pa je en ud v časti, se z njim vesele vsi udje“ (1 Kor 12, 25-2G). Cerkev — božje ljudstvo Kot smo videli v teku naših razmišljanj o skrivnosti odrešenja, je Bog v stari zavezi izbral izraelsko ljudstvo za svoje ljudstvo. Z njim je sklenil zavezo in mu je postopoma razodeval samega sebe. in svoje božje sklepe ter ga je za dan odrešenja pripravljal in posvečeval. Bog je namreč hotel ljudi posvetiti in zveličati ne posamič in brez vsake medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo. Človek se po tej božji zamisli ne more zveličati sam, ampak le v občestvu z drugimi. Na poti odrešenja in zveličanja Bog odklanja individualizem. Izvolitev izraelskega ljudstva pa je bila le priprava nove, popolne, in večne zaveze, ki naj bi jo uresničil božji Sin. To novo in večno zavezo je potrdil Kristus s svojo krvjo in je v njej zbral novo božje ljudstvo izmed Judov in poganov, ki naj se združi v občestvo ne po mesu, ampak v Svetem Duhu. Oni, ki verujejo v Kristusa in so prerojeni po krstu, tvorijo novi Izrael božji (Gal G, IG) in so po duhu in veri potomci Abrahamovi. „Če pa ste vi Kristusovi, ste torej Abrahamov zarod in po obljubi dediči“ (Gal 3, 29). Temu novemu izvoljenemu ljudstvu posveča sv. Peter naslednjo hvalo: Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical iz temo v svojo čudovito luč, kateri nekdaj niste bili ljudstvo, zdaj pa ste božje ljudstvo“ (1 Pctr 2. 9-10). To božje ljudstvo nove zaveze ni več vezano na določen narod in ma vesoljni značaj. „Bogu je namreč v vsakemu narodu všeč. kdor se ga boji in dela po pravici ‘ (Apd 10, 35). Zato v tem novem božjem ljudstvu „ni več Juda, tudi ne Grka; ni več sužnja, tudi ne prostega; ni več moškega in ženske; kajti vi ste eno v Kristusu Jezusu“ (Gal 3, 28). To mesijansko božje ljudstvo obsega vernike in pastirje, uživa dostojanstvo in svobodo božjih otrok. Njegov temeljni zakon je postava ljubezni; njegovo poslanstvo pa je širjenje božjega kraljestva, dokler ne doseže svoje polnosti ob koncu časov. Zaenkrat to novozavezno božje ljudstvo še ne obsega vseh ljudi in se čes*n vidi le kot majhna čreda, vendar je prav ono najtrdnejše seme edinosti, upanja in zveličanja za ves človeški rod. Po Kristusu izbrano je orodje vesoljnega odrešenja in je poslano vsemu svetu kot luč sveta in sol zemlje ' V tem božjem ljudstvu, ki je Kristusova Cerkev, je dostojanstvo božjih otrok najvišje dostojanstvo. Njemu je podrejeno vsako drugo dostojanstvo in le na podlagi te osnovne predstave Cerkve je v njej opredeljeno mesto hierarhičnih služb, primata, ško-fovstva in duhovništva, ter mesto redovnikov in laikov. Ta predstava Cerkve kot božjega ljudstva dobi svoj posebno Rloboki in živi izraz v bogoslužni skupnosti, v kateri Cerkev dosega svoj najvzvišenejši občestveni značaj. Bogoslužna skupnost je namreč skupnost božjega ljudstva, ki je skupaj s predstavnikom hierarhije zbrano po Svetem Duhu v Kristusu, naj višjem in večnem Duhovniku in Kralju novozaveznega božjega ljudstva. Kristus je tu duhovnik in hkrati dar tega ljudstva nebeškemu Očetu. Po njem Prihaja življenje in delovanje božjega ljudstva v neposredni stik z- Očetom, kajti Kristus, ki živi in so daruje v bogoslužni skupnosti, je poveličani Kristus, ki sedi na desnici Očetovi. V vsaki konkretni bogoslužni skupnosti je navzoča vsa Cerkev. Zato je prav ta bogoslužna skupnost najbolj konkretna predstava Cerkve kot božjega ljudstva. Cerkev 'in mi Prvo, kar nam je kristjanom potrebno v našem razmerju do Cerkve, je vera v njen božji izvor, v njeno poslanstvo. Bog je hotel prav po Cerkvi dokazati svojo zvestobo glede obljube odrešenja in dati vsemu človeštvu priložnost, da v Cerkvi najde Kristusa in po njem večno življenje. Naša dolžnost je, da se zavestno vključimo v ta božji načrt in z Bogom sodelu jemo pri njegovem uresničenju, ne da bi od Boga terjali račun o načinu in sredstvih zveličanja, ki jih on v svoji neskončni modro-sti in očetovski previdnosti upo-rablja. Da bo ta naša vera v Cerkev trdna in živa, se moramo truditi, da Cerkev vedno bolje spoznavamo, kakor nam o njej govori razodetje in cerkveno učiteljstvo, ki nam je prav na zadnjem koncilu v dogmatični konstituciji o Cerkvi dalo neizčrpen vir za tozadevni študij in razmišljanje. Z vero v Cerkev in nje vedno globljim spoznavanjem moramo družiti živo krščansko življenje. Tako nuni bo olajšana poslušnost Cerkvenim predstojnikom, v katerih bomo kljub njihovim človeškim slabostim gledali Kristusa samega, ki je dejal apostolom: „Kdor vas posluša, mene posluša. In kdor vas zaničuje, mene zaničuje" (1,1« 10, 16). Naj bi bilo glede zvestobe in poslušnosti Cerkvi tako mišljenje v nas, kot ga je izjavil slavni kardinal Newman v svoji lopi molitvi: „O Gospod, daj, da nikoli ne bom pozabil, da si r,i ustanovil na zemlji kraljestvo, ki tebi pripada; da je Cerkev tvoje delo; da kadar ona govori, si ti, ki govoriš; da vpričo slabosti tvojih človeških predstavnikov ne pozabim, da si ti, ki govoriš in delaš po njih.“ S to in tako vero v Cerkev naj se vsak kristjan živo zaveda, da je ud božjega ljudstva, član cerkvenega bratskega občestva, nikoli osamljen, ampak združen z vsemi verniki v Kristusu Jezusu. To živo prepričanje nam bo pomagalo, da se bomo zavedali svojega mesta v Cerkvi, svojih pravic In svojih dolžnosti do nje. Kot udje Cerkve se moramo v občestvu božjega ljudstva truditi za lastno zveličanje in za zveličanje svojega bl'žnjega ter se prizadevati za popolno zedinjenje vseh kristjanov. V apostolskem udejstvovanju ne smemo iskati osebnih uspehov, ampak le uresničevanje božjega načrta odrešenja, kar je glavna : "loga Cerkve. Z. žalostjo gledamo, kako Cerkev v teh časih trpi težko notra- njo krizo. Škofje in duhovniki zapuščajo svojo službo, člani klera osporavajo papeško in škofovsko oblast, teologi, duhovniki, redovniki in laiki zahtevajo tako reformo Cerkve, ki bi podrla same od Kristusa postavljene temelje. Kriza v Cerkvi ogroža vero samo. Vendar naj nas vse to ne stori malodušne. Cerkev je v svoji dvatisočletni zgodovini prestala že mnogo kriz, še hujših od sedanje, pa je iz vseh izšla očiščena in prenovljena. Glejmo tudi na sedanjo krizo v njej v luči vere. Cerkev, ki vsak dan pri maši obhaja spomin velikonočne skrivnosti, doživlja danes znova s Kristusom skrivnost njegovega ponižanja, trpljenja in smrti, vendar živo veruje in zaupa, da za tem znova pride vstajenje in za njim poveličanje. Verni kristjani s Cerkvijo čutimo, z njo trpimo in z njo molimo v zaupanju, da bo Kristus pomiril tudi sedanji vihar, kakor jih je pomiril že nešteto. Naj nas vedno tolaži njegova beseda: „Sile pekla Cerkve ne bodo nikdar premagale“ (Mt 16, 18). Zavest pripadnosti Kristusovi Cerkvi, novozaveznemu božjemu ljudstvu, naj nas tildi v sedanjih negotovih, burnih časih, v vseli težavah in borbah življenja na polnjuje s ponižnim zaupanjem v Kristusa in njegovo zveličavno milost, z notranjim veseljem in z globoko hvaležnostjo, da nas je Bog, nevredne, v svoji ljubezni poklical v kraljestvo svojega Sina. Alojzij Košmerlj Reforma rimske kurije 21. sept. 1963: Nagovor Pavla VI tisoč dvestotim članom kurije o potrebi njene reforme. 21. jan. 1964: Prvikrat po 50 letih se na prošnjo papeža zberejo kardinali, ki sestavljajo kurijo, na posvetovalno sejo. 19. maj 1964: Sv. oec ustanovi Tajništvo za nekristjane. Julij 1964: Pavel VI. ustanovi odbor za reformo kurije, ki mu predseduje kard. Roberti. Februar 1965: Reorganizacija Obredne kongregacije. 7. april 1965: Papež ustanovi Tajništvo za nevernike. 6. dec. 1965: Preosnovani sveti oficij se spremeni v Kongregacijo za verski nauk. 3. jan. 1966: Sv. oče ustanovi dokončno Tajništvo za edinost. 10. jan. 1967: Ustanovitev Sveta laikov in papeškega odbora „Pravičnost in mir“. 23. febr. 1967: Msgr. Fellici je imenovan za proprezidenta Odbora za predelavo zakonika cerkvenega prava. 6. avg. 1967: Motu propio „Pro comperto sane“ določi udeleženost rezidencialnih škofov pri posvetovanjih in odločanjih kurije. . . 16. avg. 1967: Apost. konstitucija „Regimini Ecclesiac Universac" opredeli delovanje cerkvene vlade in kompetence vsakega dihasterija. s- jan. 1968: Kurijsko službo puste kardinali Ottaviani, Larraona, Ler-caro, Traglia, Masella, Testa in Pizzardo. Službo pa nastopijo kardinali Šeper, Gut, Dell’Acqua, Brennan in Furstenberg. , ■ 10. marca 1968: Stopita v veljavo Pro comperto sane in Regimini Ecclesiae. | . 30. apr. 1969: Kard. Jean Villot je imenovan za državnega tajnika:'" Stoletnica slovenskih v solskih sester V lepem pohorskem mestu na severni meji drage Slovenije je božja Previdnost pripravila dom in delo Šolskim sestram 3. reda sv. Frančiška. Tiho, skrito in požrtvovalno so delovale kot učiteljice in vzgojiteljice -v— čeprav se njihovo delo ni omejilo samo na šolo —• do aprila 1941, ko je nemški okupator na mah uničil cvetoči zavod, ter jih tako oropal materine hiše in vseh ostalih podružnic v Sloveniji. Plodna tla za njihovo delovanje jim je bil pripravil naš svetniški kandidat škof Anton Martin Slomšek, ki ga Šolske sestre po pravici tudi imenujejo svojega ustanovitelja. Po njegovi zamisli, željah, mölitvah in prošnjah je vzkli'a mlada kongregacija med sloven-£ Tvoje srce je zmožno predaje, velikodušnosti, navdušenja. Je treba obsojati tako goreče srce, vedno pripravljeno utripati in se boriti? Ne, na noben način. Kadar ljubimo ni nič nemogoče. Srce je naše bogastvo. Vrednost duše se meri po vrednosti tega, kar ljubi. Kolikokrat vidimo duše, ki se nam zde uboge in navadne, pa so v trenutkih zmožne velkih dejanj, ker jih k temu priganja plemenita ljubezen, čista, velika strast. Ljubimo in zmožni smo predajanja. Žrtev nam je kakor pesem, nasmeh. Ljubezen je kakor razodetje. Vzgoja srca. Vedeti je treba, da ljubezen, kakor vsako človeško čustvo, rabi «'roge moralne discipline, da se ne ponaredi ali izgubi. Da pripravimo svoje srce za resnično pravo ljubezen, moramo voditi njegove želje; ne mislimo, da je srce vrelec moči, ki si samo-zadostuje, ne smemo ga gledati skozi tenčico sanj. Znati moramo razlikovati med resničnimi in namišljenimi čustvi. Ne verjemi, da znaš ljubiti samo zato, ker tvoja mladost poteka med ljubezenskimi sanjami. Branje in domišljija. Mladenka, ki živi v sanjah, se ne zaveda zaprek resničnega življenja; v trenutku, ko se ji predstavijo, je malodušna. Rada se hrani s čtivom in domišljijo, ki ugaja njeni čustvenosti >r* njenim željam po lahki sreči Kdo lahko pove, koliko škode povzročijo romantična čtiva, ki na» oddaljujejo od resničnosti, kalijo duha z blodnimi mislimi sebičnosti in častiljubjem. Živeti v resničnosti. Izplača se ti stopati po ti dni zemlji resničnosti. Misliš, da si zmožna predajati se, dajati srečo, odpuščati, kljubovati žrtvam v življenju? Ne živiš li sebi in svojim sanjam? Če pride kdo k tebi in te prosi uslugo v trenutku tvojih ljubezenskih sanj? Ga odkloniš, si nepotrpežljiva, obsojaš druge, da te ne razumejo, ali ga sprejmeš in mu ustrežeš? Priredila M. Mt. V KREMATORIJU JE ZGOREL Nekaj tednov pred prihodom zavezniških čet v Mathausen je med dOO.OOO žrtvami, ki jih je tam doletela smrt, zgorel v krematoriju tudi 24-lctni Marcel Gallo. Bil je iz revne družine. Izučil se je za črkostavca v tiskarni. Tovariši na delovnem mestu so ga sprva imenovali zasmehi jivo „Jezus Kristus“. Toda čim dalje so delali in živeli z njim, tem bolj so ga spoštovali in ljubili. Nekega dne je pisal prijatelju: „Cerkev smo mi. Zato moramo vsak dan postajati bolj podobni Kristusu. Dobro orodje za boljši svet bomo le tedaj, če bomo izžarevali Kristusa v vsem svojem vedenju in ravnanju. Tem več dobrega bomo lahko storili za Cerkev in za človeštvo, čim bolj bo Kristus središče našega življenja. Zato ga moramo pogosteje prejemati v svetem obhajilu.“ Kot jetnik v Mathausenu se je čutil odgovornega za vse trpeče brate v Kristusu. V kotu barake je postavil oltar in organiziral bogoslužje; kadar ni bilo duhovnika, je sam vodil molitev, tolažil in bodril jetnike. Organiziral je športne igre in razne prireditve, da bi jetnikom krajšal čas in trpljenje. V zadnjem pismu svoji materi je pisal: „Ne jokajte nad menoj. Vse darujem Gospodu. Molite zame, da bi Kristus ostal vedno * menoj. Bog nam daj svoj mir!“ Ljubezen v zakonu O nobenem človeškem čustvu se 11 f‘ govori toliko, kakor o ljubezni, ^aše življenje se prične in konča z n.io, ona je vzmet vseh naših dejanj 'n našega mišljenja. Kaj je prav za prav ljubezen? Mnogo definicij je za njo; vsak t'o svoje si jo razlaga. Od vseh mnenj ha mi najbolj ugaja mnenje mladega dekleta: „Ne morem razložiti, kaj h' ljubezen. Občutiti jo je treba, pa he najdem besed, da bi jo razložila.. ,<■ P. Jose M. Miranda pa pojem ljubezni razlaga pod dvema vidikoma: f' -It- . I ■- ■ ‘S'- jsm& ' •>-; a) j;o splošnem vidiku — kot naravno nagnjenost vsakega bitja do vsega kar služi njegovim lastnostim ali možnostim, da se spopolnjujeta drug drugega. b) po ožjem, osebnem vidiku — kot dejanje volje, ki stremi po prijetnem in koristnem, v želji, da vse to poseduje. Na ta način ljubimo Boga, naše starše, sorodnike, prijatelje, pa tudi vse duševne in materialne dobrine — kot znanost, svetost, bogastvo, zdravje, udobnost. V tem primeru je pogoj, da se najprej pojavi objekt, ki povzroči delovanje oz. občutek čustva — ljubezni. Ljubezen človeka človek ima dušo in telo. Ker sta zraščona in vraščena drug v druge • ga, se med seboj tako preletata, da se skupno izražata v vsem delovanju človeka. Njegovo delovanje torej ni popolnoma duhovno, ker je njegova duša navezana na fizično telo. Duša sama ničesar ne dojame, temveč potrebuje najprej čute telesa — šele potem deluje. Delovanje človeka tudi ni samo telesno, ker je telo navezano na dušo. Tudi v najbolj prozaičnem delovanju —■ kot spanju in prehranjevanju — je človeško telo naveznano na dušo. Prav tako deluje človek v izkazovanju ljubezni z dušo in s telesom. če bi dojemali in izkazovali ljubezen samo z dušo, bi bila le-ta zgolj platonična, če bi jo pa izkazovali samo s telesom, se pa človek poniža na raven živali. Torej: ljubezen ne more biti sad samo duše, niti samega telesa, temveč obeh skupaj. Svoje korenine ima v duši, svoje izražanje pa potom človekovih čutov. Duša torej nadzoruje izražanje ljubezni. Če vpoštevamo vse navedeno, lahko nakažemo pot, katero mora preiti človekova ljubezen, predno postane resnična. b) Predmet ljubezni se dojema tudi z notranjimi čuti, kot: predstava domišljija čutni spomini c) Dojema se tudi z naravnimi močmi, kot: poželenje strast Ti človekovi čuti torej posredujejo duši svoja zaznavanja. Tedaj pa prične delovati duša s svojimi (remi glavnimi lastnostmi, kot: a) spomin b) razum c) volja Za katoličana pa je poleg teh dveh faktorjev dojemanja ljubezni važna še MILOST. Milost obogati človekovo ljubezen — telesno in duševno s posebnim darom; približuje in združuje ga z Bogom. Da je torej človekova ljubezen popolna, je potrebno: a) telo s svojim fizičnim življenjem b) duša s svojim duhovnim življenjem c) milost s svojim nadnaravnim življenjem. STOPNJE LJUBEZNI Velikokrat slišimo: ,,Poročila sem so silno zaljubljena.“ Ali: „Slepa sem bila od ljubezni“, itd. Torej zaljubljena —• toda v kaj? V lepo telo, v dober ekonomski položaj ? ljubezen lahko razdelimo v sledečo stopnje: a) fizična ljubezen, ki je ljubezen, porojena iz čutov, torej je čutna ljubezen. Ne želimo in ne iščemo dobrega svojemu drugu. Ker je egoistična, v zakonu ne rodi dobrih uspehov. Utrujenost in dolgočasje se pojavita kmalu. b) dobrohotna ali čustvena ljubezen, se ne bavi samo s seboj, temveč upošteva želje in potrebe svojega druga. Se razdaja, ne da bi pričakovala povračila; c) ljubezen na podlagi prijateljeva in notranjega razumevanja. Zakonca, ki dosežeta to vrsto ljubezni, nista povezana med seboj samo telesno, temveč tudi mislita in delujeta kot eno bitje; d) nadnaravna ljubezen — ie idealna ljubezen. Tedaj svojega dru-ffa ne ljubimo samo telesno, duševno, ali intelektualno, temveč vidimo v njem tudi bitje, katerega je ustvaril Bog. UUBEZEN V ZAKONU Zakonska ljubezen ni samo platonična ljubezen, temveč je življenj- ska t. j. resnična in praktična. Obsega vse lastnosti prave ljubezni in vse posledice, ki izhajajo iz nje. Torej sestoji iz: 1. fizičnega faktorja, ki je telo 2. duševnega faktorja, ki je duša 3. nadnaravnega faktorja, ki je milost. 1. Fizični faktor (telo) ima svoj izvor v spolnem življenju/ v razliki spola in v nagonu, ki ga oba čutita, da se spopolnita. Bog ga je dal človeku, da se ohranjuje človeški rod. 2. Duševni faktor (duša), brez katerega ne more obstojati zakon človeka. Telesna ljubezen je trenutna, podobna živalski. Telesna ljubezen zakoncev zarodi potomce. Za vzgojo le-tega pa je potrebna duševna ljubezen staršev, ta ljubezen je trajna, nesebična in je podlaga družinskemu življenju. Moža in ženo stalno združuje in jima pomaga, da lahko zadostita svojim dolžnostim kot starša. Če jim fizična ljubezen ne rodi potomcev, jima prav duševna ljubezen nudi trdno in trajno podlago zakona. 3. Nadnaravni faktor (milost), katerega ne more zanikati noben krščanski zakon. Ker je krščanski, ga je Kristus povzdignil v zakrament LASTNOSTI PRAVE LJUBEZNI Prava ljubezen je: a) če združuje dvoje bitij tako, da nastane eno samo. Združi ju tako, da zarodita novo bitje — svo- jega potomca, ki ni last ne enega, ne drugega, temveč obeh; 1)) če je ekskuzivna, to je da se popolnoma podari drugemu, nesebično, s popolno zavestjo predanosti, c) če je popolna, to je predana s telesom in z dušo; d) če je dokončna, t. j. za večno. LASTNOSTI NEPOPOLNE LJUBEZNI Neprava ljubezen je, če: a) se ne predaja samo enemu bitju, temveč se deli na več oseb. Takšna ljubezen je površna, neiskrena in kot takšna ne prinaša veselja in miru v zakon; b) je sebična, ker išče samo svoje lastno ugodje in udobnost, brez ozira na svojega druga, od katerega samo prejema; c) je nestalna, ki se za kratko dobo deli, se kmalu utrudi in išče novega objekta; d) je površna, ki ne prodre v globino osebe, ki daje takšno Iju-zen, še manj pa se poglobi v no-trajnost osebe, kateri jo izkazuje. ZNAKI PRAVE LJUBEZNI DELOVANJE: 1. Zberi si moderno popevko o zakonu-ljubezni. Analiziraj jo s svojimi prijateljicami — stavek za stavkom Je načelno pozitivna? Zakaj? Pripravi konstruktivno kritiko sličnih pesmi. 2. Premisli dobro pojmovanje IJn-bezni, pogovarjaj se o tem s svojimi prijateljicami, predvsem s tistimi, ki nimajo možnosti preučevati te probleme tako, kakor jih lahko ti. Da razločujemo pravo ljubezen od neprave, je več znakov. Naj navedemo samo nekatere: 1) doprinos žrtev, če vidiš, da se oseba, ki pravi, da te ljubi, trudi, da je ob tebi, da ji ni nobena žrtev odveč — tedaj te resnično ljubi; 2) spoštovanje ljubljene osebe. Brez žrtev si težko predstavljamo pravo spoštovanje ljubljene osebe; 3) občudovanje: je podobno pravi, čisti ljubezni do osebe, ki jo ljubimo; 4) pozornosti — oseba, ki resnično ljubi, ne zamudi nobene prilike, da ljubljenemu bitju izkaže ljubezen, pozornost, tako ob praznikih, obletnicah, godovih, itd.; 5) neresnični izgovori. Kadar ni resnične ljubezni, naletimo na polno lažnih izgovorov. ZAKONI KJER VLADA LJUBEZEN Že na obrazu vidimo zakoncema, med katerima vlada ljubezen. Ta je podlaga njuni zvestobi, medsebojnemu razumevanju, medsebojni pomoči in jima pomaga, da lažje premostita težave, na katere naletita tekom življenja. zakon, kjer ni ljubezni če v zakonu ni ljubezni, le-ta ne nudi mirnega življenja, ne zakoncema, ne otrokom. Pretrgana je n*t, ki naj veže zakonca med seboj, ki naj povezuje otroke s starši. Zakon in družina sta na poti razpada, velikokrat pride do zakonske nezvestobe, prepirov in razdorov. VPRAŠANJA: 1. Razloži človeško ljubezen. 2. Kaj vpliva na človeško ljubezen? 3. Katere so stopnje ljubezni? 4. Katere so lastnosti prave ljubezni ? 5. Kateri faktorji morajo vplivati, da je zakonska ljubezen popolna ? 6. Kako spoznaš nepravo ljubezen? 7. Kateri so znaki prave ljubezni? 8. Ali lahko obstoja zakon brez ljubezni ? Kakšen je rezultat ? PRESODI: 1. Se ti zdi, da imajo mladi ljudje pravilna načela glede ljubezni ? 2. Kaj misliš o zakoncih, ki pra-znavajo samo fizično ljubezen? Komu jih primerjaš ? 3. Zakaj je nadnaravna ljubezen najbolj popolna? 4. Zakaj se ljubezen v zakonu tako lahko zgubi? 5. Kaj misliš o zakonu brez ljubezni? Ali lahko obstaja? Kakšne so posledice v takšnem zakonu za zakonca in za otro -ke? 6. Povej nekaj posledic v zakonu, ki je brez ljubezni? Mnogi žive skoraj brez greha. Njihovo življenje poteka brez spotik-Ijajev v običajnem okviru njihove službe, njihove družine. Po glavnih dolž-nostih svojega vsakdanjega življenja izpolnjujejo božjo voljo. A njihovo bivanje je že na pogled nizkotno mrzlo, brez luči; manjka jim ljubezen do Boga. So kot dobro zgrajena ognjišča brez ognja. So dobri, a niso sveti. Nekaj • iz nam nepoznanega Peruja (Utrinki z obiska k sv. Kozi v Limi) Po sedemnajstih letih pastirova-nja na fari sv. Roze Limanske v mestu La Plata, se mi je končno posrečilo, da sem poromal v deželo Inkov, na grob sv. Roze in tako zadostil davni obljubi, ki me je spremljala na mojem župnikovanju že od vsega početka. Njej dolgujem mnogo. Poiskala je mene, tujca, na teh ameriških tleh, da pastirujem, njej posvečeni župniji. Ona je edina svet- nica treh Amerik, priznana od Cerkve že nad tri stoletja. Šestega maja 1969 Odletel sem iz buenosaireškega letališča dne 6. maja t. 1. ob 7. zjutraj s štirimotornikom v družbi 58 potnikov in 7 članskega letalskega osobja. Letalo je bilo vojaško. Preko Province Buenos Aires, Santa Fe, Cordobe in La Rioja nas je letalo naposled dvignilo nad Kordiljere in nas izročilo po počasnem padanju čilenski zemlji. Res, čudovito je gledati skozi line večno zasnežene Ande. Letalo je kmalu prispelo do Tihega oceana in je urezalo nad njim prav do Lime. Prispeli smo tja po osmih urah vožnje in se spustili na krasno moderno letališče, mednarodnega slovesa, z imenom „Callao“, ki je odmaknjeno od pe-ruanske prestolnice kakih 7 kilometrov. Prešli smo preko carine kat gladko; nas pač niso smatrali za tihotapce. Od tam sem se ločil od potnikov in je ubral v Limo, novim doživetjem naproti. V Limi Prispel sem kmalu v glavno središče tega tihooceanskega mesta, ki je slovelo že iz davnih časov kot prestolica španskih podkraljev. Mesto je imelo pa že preje Inkavsk« naseljence, kar potrjujejo razvaline, ki jih tam nahajamo. Mesto šteje nad 2,500.000 prebivalcev; velik del od celokupnega naroda, ki ga je, kot pravijo, okoli 14,000.000, od tega nad pol Indijancev, ostalih pa Po .večini mešancev. To mesto, je menda edino na svetu, v katerem nikoli ne dežuje. To je seveda nekak božji dar za tisti del ljudi v njem, ki živi v skrajni revščini. Te-£a je nad polovico. Žive povečini brez streh in pohištva v vseh predmestjih Lime. Ubogo ljudstvo. Pri njih se človek nauči hvaliti Boga,