Odkdaj ima zajček kratek rep.
Napisal Fran Košir.
jolk, zajec in lisica gredo nekoč na polje izkapat kronipir. V utešilo lačnemu želodčku si nesejo s seboj kolač belega kruha ter kot priboljšek lonec sladke strdi. Oboje odlože ob kraju njive pod senčnat grm, potem pa hajdi na delo.
Niso pa  se  še baš  dolgo trudili  v potu  svojega obraza, kar de zvita lisica: ,,Boter me vabi, oditi moram." In volk ji blagodušno dovoli, da odlazi;  ko pa se vrne, jo vpraša, kako ji je sedaj ime. ,,Začetek," se krepko odreže lisica ter se zopet poprime dela. Črez pol ure zvitorepka zopet odrine k botru. Vrnivša se, odvrne volku, da so jo prekrstili v Napolpojedca.
In še dvakrat jo je odkurila prekanjenka. Volk jo je po vsakem pri-hodu vprašal, kako se zove. Po tretji vrnitvi mu reče, da Polizek, po četrti pa, da Čistopolizek.
Trebalo je južine. A volk in zajec se ne začudita malo, ko vidita, da je izpraznjen lonec s strdjo. Volk, peneč se jeze, grozovito zatuli ter veli, da bo predrznemu tatu odgriznil rep.
Kaj napravi zvita lisica? Hitro skoči po skrito strd ter namaže z njo zajcu rep. In ko ga volk vidi, pravi: BA-ha! Zajec je pojedel vso strd," ter mu za kazen odgrizne rep.
A v znak nedolžnosti je zajčev rep lcpo bel in po koncu stoječ, dočim nosi varljiva lisica za kazen vedno povešen svoj sicer košati rep.