abc Slovenije naše izročilo slovensko ljudsko pesništvo smi človekovega življenjskega kroga in pesmi posameznih stanov. • PESMI LETNEGA CIKLA: Slovensko ljudsko slovstvo se je ohranilo skozi stoletja le v ustnem izročilu. Posamezne ljudske besedne umetnine v verzih ali v prozi so ustvarili nadarjeni posamezniki iz ljudstva. Njihovo ime se ni ohranilo. To so bili potujoči pevci, godci, preprosti ljudje, duhovniki in učitelji. Ohranjali pa so jih ljudski pevci („pod lipo"), potujoči študentje, bož-jepotniki, predice, kosci in žanjice. LEGENDNE PESMI Te zajemajo največkrat svobodno oblikovano snov iz svetopisemskih zgodb ali pa izmišljen dogodek iz Kristusovega življenja ali življenja svetnikov. V slovenskih narodnih legendah sta zelo priljubljena Kristus in apostol Peter, ki potujeta po naših krajih in doživljata različne do-godbe. BALADE Balade so bolj tragične, teže po zgoščenem risanju dogodkov in le v skopih obrisih očrtujejo razvoj dejanja, ki se nesrečno konča. ROMANCE Romance so vedrejše. Njih predmet so ljubezen, zvestoba, plemenitost, boj krščanskih junakov s Turki, življenje po gradovih in lepota viteških žena in deklet. ŽIVALSKE PESMI V živalskih pesmih ali basnih nastopajo živali, ki imajo izrazite človeške lastnosti: mislijo in govorijo. V vseh basnih ima ista žival enake lastnosti: lisica je vedno zvita, zajec bojazljiv, medved neroden, osel neumen... Na koncu zgodbe je navadno pouk v obliki pregovora. LIRSKE PESMI Te spremljajo človekovo življenje od rojstva do smrti. Mogoče jih je razvrstiti v pesmi letnega cikla, pe- — KOLEDNICE ali obhodne pesmi imajo vedno priprošnjiški značaj. Najbolj znane so tiste iz božično-novoletnega časa, a v nekaterih slovenskih pokrajinah se pojejo tudi v drugih letnih časih. — JURJEVSKE PESMI so se ohranile s pastirsko šego jurjeva-nja, pomladnega obredja za obrambo živine, rodovitnost polja in srečo pri hiši. ■— KRESNE PESMI so nastale v okviru največjega poletnega praznika, kresa, ki ga je krščanstvo prekrilo z likom Janeza Krstnika, Šentjanža. — NABOŽNE PESMI izvirajo iz krščanstva in se pojo na različne praznike v letu. Prišel bo sveti Vid, češnje zorijo, fantje na travniku rož’ce kosijo. Vsak že ima koso si jo nabrusil bo, v jutru pa, ko je svit, grejo kosit. Prišel bo svet’ Mihel v naše gorice, grozdje 'mo prešali, piii 'mo vince. Prišel bo svet’ Martin, 'z mošta postane vin’, žegnal ga bo Martin, jaz ga bom pil! Prišel bo svet’ božič pred novim letom, tedaj se bo ženil fant s svojim dekletom. Kmet bo koline 'mel in si bo vriskal, pel, svatba vesela bo: juhe, juhej! • PESMI ŽIVLJENJSKEGA KROGA — OTROŠKE PESMI-US PAV ANKE so prisrčno tople. — LJUBEZENSKE IN ZALJUBLJENE PESMI so do danes najbolj žive. Fantovske so bolj čutno razgibane, dekliške bolj trpno razpoloženjske. Vseeno pa je splošno njihov ton lahkoten, mladosten in sproščen. — ŽENITOVANJSKE PESMI so dokaj raznotere, ker je bilo šeg ob ženitovanju zelo veliko. — OBSMRTNICE so izražale hvalo umrlega in žalost zaradi njegovega odhoda. Danes so še žive obsmrtnice, vezane na šego bedenja pri mrliču. Govore o minljivosti človeškega življenja in o nenadnosti smrti. • PESMI RAZNIH SKUPIN — PIVSKE PESMI utrjujejo pivsko družabnost. So prešerno vesele. Zdravice in napitnice poveličujejo trto in vino. — ŠALJIVE PESMI so bile pogosto zabavljice na prebivavce določenih krajev ali na stiske samskega, posebno pa še zakonskega stanu. — KMEČKE PESMI pojo o posameznih kmečkih delih ali pa o kmetovem življenju in delu skoz vse leto. — PESMI O PODEŽELSKIH OBETIH (čevljarjih, kovačih, krojačih) so pogosto šaljive. — VOJAŠKE PESMI. Zanje \e značilen žalosten, včasih kar solzav ton, ker je bila včasih vojaška služba dosmrtna. V mlajših vojaških pesmih se rada družita domovinska in verska misel. Naslovna slika: Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš ..., daješ sena in otave za vola, ki vlači1 je brano, hodi! pred plugom in družno P0^ se z oračem ... (O. Župančič: Durn^ c mesečnik za Slovence na tujem N ) Revija Cerkev v sedanjem svetu (Ljubljana, 1983/11-12) je prinesla članek ČLOVEK KOT OBLIKOVAVEC SVOJE USODE, ki ga je napisal France Bučar, iz njega ponatiskujemo nekaj ugotovitev. Zastopanje določenega vzorca neke družbene ureditve z vidika verskih načel nujno vodi v klerikalizem. Razumljivo, da je nevarnost istovetenja s konkretno družbeno ureditvijo toliko večja, ker želi sleherni politični sistem pridobiti na svojo stran moralno silo (Cerkev), ki tako odločilno vpliva na ravnanje državljanov. Celo politični sistem, ki ji ni naklonjen. Stavljati Cerkev v službo prav določene ureditve, pa naj bo to tudi po uradnih izjavah samoupravna, je izrazit primer sodobnega klerikalizma, ki po svoji naravi ni popolnoma nič drugačen, kot je bil klerikalizem v preteklosti. Dokazovati svojo vdanost neki družbeni ureditvi s tem, da molči ob kršenju tistih velikih vrednot, ki so podlaga in utemeljitev njene vloge kot družbene ustanove, pa bi pomenil za Cerkev lastno izločitev iz družbe. To je med drugim prav geslo tistih, ki vidijo v ločitvi Cerkve in države družbeni geto za Cerkev: izriniti jo iz države kot dejavnik, ki vpliva na ravnanje državljanov. Na drugi strani pa je človek kot osebnost svoboden v toliko, kolikor si ohranja notranjo svobodo, svobodo odzivanja na okolje. Predmet manipulacije drugih je lahko ie tisti, ki nima notranje moči, da bi ostal svoboden, da bi se lahko odločal v skladu s svojim prepričanjem. Svobodo si posameznik lahko ohranja le v svojem notranjem odnosu do zunanjega sveta: da lahko sam s sabo upravlja, da si ne dopusti odvzeti svoje osebnosti. Dokler pa ostane to, mu nobena manipulacija ne more blizu. Ostaja oblikovavec svoje usode. Najbolj so pritisnjeni k tlom tisti, ki so se pustili ujeti strahu. Strah jih je, da bi bili živi ljudje, ki samostojno mislijo, delajo. Strah, ker nimajo v sebi dejavne sile. „Saj kot posameznik ne moreš nič. Če si pameten, se predvsem ne upiraj in delaj tisto in tako, kot ti je naročeno!“ S to filozofijo smo sami, vnaprej in nepreklicno pristali na to, da iz osebnosti postanemo predmet, s katerim delajo drugi, ukrepajo v našem imenu in namesto nas. Zgodovino pa delajo ljudje. Pa ne samo zgodovino, tudi sedanjost. Spreminjati sedanjost, ustvarjati bodočnost, pomeni oblikovati ljudi v osebnosti, ki so pripravljene in sposobne odgovarjati na izziv okolja v skladu s svojim prepričanjem. Ljudi, ki so pripravljeni sprejeti borbo; ki jih ni strah. Prav taki ljudje pa bodo v največji meri oblikovali tako današnji kot jutrišnji svet. Družbeni svet, v katerem ni ljudi, ki bi samostojno odločali in se odzivali, pa se prazni oziroma se spreminja v predmetni svet stvari. Pamet popolnega priličenja je zato evangelij smrti. Svet postaja neobljuden. Kdo drug ga more ponovno poseliti kot ljudje? Ljudje pa smo ljudje zato in kolikor smo osebnosti s svobodno voljo in velikimi nravnimi vrednotami, ki jo usmerjajo. *a,°žnik: Avguštin Čebi “Pnijski urad Št. Lena n 87 Bičarja vas. tovorni urednik: dr. J "Pfnbock, 9020 Celovec 'n3er Ring 26. Tisk: Ti a Družbe sv. Mohorja, 0Vec- Viktringer Rini UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Viktringer Ring 26, A-9020 Klagenfurt Austria NAROČNINA (v valuti zadevne dežele): Anglija 5 tun. Avstrija 130 šil. Belgija 400 Iran. Francija 60 fran. Italija 12.000 lir Nemčija 20 mark Nizozemska 20 gld. Švedska 60 kron Švica 19 fran. Avstralija 9 dol. Kanada 12 dol. ZDA 10 dol. Razlika v cenah je zaradi neenake poštnine v posameznih državah in različnih deviznih preračunavanj. Naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava NAŠE LUČI. PRINTED IN AUSTRIA J kaj je pa doma novega ? KRANJ, staro središče Gorenjske, leži v slikovitem svetu na skalnem pomolu med Savo in Kokro. na sploh 25 SLOVENSKIH SPONZORJEV-DONATORJEV, ki so finančno podprli organizacijo štirinajstih olimpijskih iger v Sarajevu, je dobilo plakete organizacijskega komiteja. Na slovesnosti v prostorih gospodarske zbornice je delegacija iz Bosne poudarila pomemben delež slovenskih podjetij pri gradnji velikega števila objektov v olimpijskem mestu. Posebno pohvaljena so bila gradbena podjetja, zlasti Imos, ki so se odlikovala po kvaliteti izvedenih del in točnosti. REKORDNA PODRAŽITEV V SLOVENIJI Slovenski statistični zavod je objavil nove podatke o podražitvi lani in še posebno v decembru. Tako so se cene na drobno povečale za 60,1 procent, kar je seveda rekordna podražitev v povojnem času. Ta nenavaden skok cen je celo za tri odstotke nad jugoslovanskim povprečjem. Le cene industrijskih izdelkov so se počasneje povečevale kot drugod po državi. Če bi bil skok cen olimpijska disciplina, bi verjetno dobili zlato medaljo. NUJNA VZDRŽEVALNA DELA V KULTURNIH USTANOVAH Kulturna skupnost Slovenije je zaradi omejenih denarnih sredstev za vzdrževalna dela na posebni seji določila prioritetno listo za čuvanje narodnega kulturnega bogastva. Skupnost ima trenutno na razpolago le triindvajset milijonov dinarjev, samo za nujna dela pa bi potrebovali še enkrat več. Zato bodo najprej podprli vzdrževalna dela, ki so potrebna za protipožarno varnost in ki varujejo objekte pred neposrednim propadanjem. Na poznejši čas pa so morali preložiti urejanje Trubarjeve zapuščine na Raščici, čeprav to obdobje slovenske kulturne zgodovine še nima urejenih trajnih problemov. OLIMPIJSKI OGENJ POTOVAL PO SLOVENIJI Na sečoveljskem letališču pri Portorožu so 1. februarja hrvaški mladinci izročili olimpijsko plamenico prvemu slovenskemu nosilcu Benjaminu Ličerju. Sloviti slovenski športniki, povečini udeleženci olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, so potem olimpijski ogenj, simbol enotnosti in bratstva vseh ljudi, prinašali v slovenska mesta in vasi, kjer so bili povsod navdušeno sprejeti. Olimpijska plamenica je potovala po Sloveniji do tretjega februarja. In še enkrat: med 162 nosilci te bakle je bilo kar 78 slovenskih olimpijcev. Na osrednji proslavi v slovenskem glavnem mestu pa je naš znani športnik in najuspešnejši olimpijec Miro Cerar povedal tole: „Olimpijske igre so velik dogodek in niso samo stvar športnikov, temveč stvar vseh narodov in ljudi sveta. V teh trenutkih se spominjam številnih lepih trenutkov olimpijskih iger, na katerih sem sam nastopal. In hvaležen sem športu zanje.“ Potem ko so s to plamenico prižgali olimpijski ogenj v Sarajevu, je Bojan Križaj v slo- venščini izpovedal olimpijsko prisego v imenu vseh zbranih športnikov z vsega sveta. PROGRAM O UREJANJU ZEMLJIŠČ SKORAJ POVSEM URESNIČEN Kmetijska podjetja so v zadnjih dveh letih kljub nekaterim zapletom in dol' gotrajnim postopkom za pridobivanje potrebnih soglasij za trinajst odstotkov presegla srednjeročni program o urejanju zemljišč. Z namakanjem ali pa izsuševanjem zemljišč so pridobili nove kmetijske površine in tako občutno pripomogli k večjemu pridelku hrane-Vodna skupnost Slovenije pa je objavila podatek, da so lani uredili z namakalnimi sistemi 6048 hektarov zemljišč. 13. GORIŠKO SREČANJE MALIH ODROV V Novi Gorici so se od 11. do 21. jaj nuarja zvrstile gledališke predstave, 10 so jih uprizarjali mali odri iz Slovenije' drugih jugoslovanskih dežel, iz Italije in Avstrije. Predstave si je ogledale nad šest tisoč gledalcev. Strokovna žirija je najboljše odrske dosežke nagradila z bronasto stilno vrtnico. Nagrade za najboljšo predstavo je dobilo gledališče Pralipe iz Skopja, ki je občinstv11 predstavilo igro Kralj Ojdip. Nagrad0 za najboljšo avtorsko kreacijo je dobile delo Vita Tauferja Jaz nisem jaz. Igra1' ci Ivan Jezernik, Justus Neumann in Petar Baničevič pa so prejeli bronaste vrtnico za kvalitetno igralsko izvedbo Festival so spremljali tudi razni pog°' kaj je pa domä novega ? ''ori in tečaji. Jugoslovanski medfesti-valski odbor je na delovnem sestanku razpravljal o težavah različnih gledaliških festivalov v državi. Opozorili so na nesprejemljivo birokratsko omeje-vanje pri izbiri predstav za festivale. Menili so, da mora obveljati edino ve-'iavno merilo, namreč estetska vrednota. od tu in tam * 2 BELTINCI v Počastitev slovenskega kulturnega Praznika je domače kulturnoumetniško Preštvo pripravilo večer kulturne dednosti. Poleg moškega pevskega ^Pora in folklorne skupine, ki se je za ta večer lepo pripravila, so se številne-Ptn občinstvu predstavili ljudski obrtni- 2 izdelovanjem domačih izdelkov iz slame, papirja in leda. Veliko pohval s° žele pesmi pokojnega domačina-Peyovodje Gustava Gonze, ki jih je zelo °Pčuteno zapel zbor društva upokojen-ppV- Na_ koncu pa so recitatorji brali iz Kniige Šege in običaji ob Muri in Rabi. bled ^a, tradicionalnem mednarodnem tur-nirJu v kegljanju na ledu je nastopilo triindvajset ekip iz Avstrije, Zvezne republike Nemčije ter naši domači kegljači z Bleda, Jesenic in Kranjske gore. Tekmovanje je potekalo v športni dvorani, kamor je prišlo veliko ljubiteljev tega športa. Zmagali so Jeseničani s tridesetimi točkami pred domačini z osemnajstimi točkami. ČRNOMELJ Občinske pristojne službe so opozorile na dejstvo, da je vseh devetindvajset jezov na področju te občine v zelo slabem stanju. Zato je prizadeto življenjsko okolje vodnih živali, v nevarnosti pa so tudi kmetijska zemljišča ob teh jezovih. Do tega zaskrbljujočega stanja je prišlo, ker domačini opuščajo mline in žage. Za temeljito obnovo in vzdrževanje pa občini manjka denarja. IDRIJA Jamarski klub, ki šteje petindvajset članov, je februarja praznoval petindvajsetletnico obstoja. Na občnem zboru v prostorih kluba so zato kritično pregledali delo zadnjega leta in se ozrli tudi na preteklo obdobje od začetkov pa do lani. Ugotovili so, da so v tem obdobju pregledali 260 jam in brezen na tem področju. Lani so se povezali z jamarskimi klubi na Koroškem in s klubom v Doberdobu. Pripravili so tudi jamarsko srečanje treh dežel v Ravnah (dalje na strani 9) "N skozi stisnjene zobe se je težko smejati OB VSE VEČJEM KRČENJU OBSEGA ČASOPISOV JE VEDNO VEČ PROSTORA ZA BRANJE MED VRSTICAMI. Olasovi od zgoraj se daleč slišijo, glasovi od spodaj so pa veliko bolj nevarni. PROLETARCI VSEH DEŽEL — ZADRŽITE SE! Vsiljevanje in beračenje sta zastareli. Modernejši način je s prispevki in samoprispevki. hudo je, če avantgardo sestavlja samo stara garda. Usodo držimo v svojih rokah. Te so pa zvezane. VSI SMO ZAPRAVLJALI, OSTALO JE PA LE NEKATERIM. t<3 narod bo živel. Vsak dan slabše. °N JE ŽIV DOKAZ, DA SE DOBRO UJEMATA POŠKROBLJENA SRAJCA IN PRAZNA GLAVA. Stalno govori o nižjih od sebe, a do zdaj jih še ni mogel najti. ČELU VEČ ČASTI, ČAŠČENIM VEČ DELA! Prednost našega socializma je v tem, da nam je že danes bolje, kot nam bo jutri. VSE SE STARA, SAMO OBLAST NE. Po Pavlihu Nenehno smo na začetku življenja Ti nisi nikogar ustvaril popolnega. Šele postopoma postajamo ljudje. Ti nam tako pogosto manjkaš, zato smo polni pomanjkljivosti! Drug drugega premalo ljubimo. Ne tvegamo, da bi verovali v Tvojo pričujočnost. Komaj Te odkrijemo v zvezdnih urah življenja, že bežimo iz notranjosti v zunanjost. Ti si postal tih, mi smo preglasni. Ti nas ne siliš. Tu in tam nam daješ vedeti po znamenjih in slikah, po pogledih otrok, po pesmih in kretnjah, po sreči in po nesreči: nenehno smo na začetku življenja. Z vprašanjem in jokom se prebijamo skozi življenje, dokler po toliko zmotnih poteh ne moremo več kot jecljati: Ti veš vse, o Bog, Ti veš, kako zelo Te iščemo, kako zelo Te potrebujemo, da bi mogli ljubiti, mogli živeti. Martin Gutl Iz ljubljanske DRUŽINE povzemamo Izredno tehtno in dragoceno premišljevanje slovenskega metropolita in nadškofa dr. ALOJZIJA ŠUŠTARJA ob zadnji škofovski sinod i , ki je bila oktobra lanskega leta v Vatikanu in ki se je je nadškof dr. Šuštar udeležil kot zastopnik jugoslovanske škofovske konference skupaj s splitskim nadškofom dr. Franićem. Kaj lahko naredi kristjan kot posameznik Po škofovski sinodi v Rimu Tako mi je bilo zastavljeno vprašanje za nadaljnje poročanje o zadnji škofovski sinodi. Brskal sem po zapiskih in spominu in ponovno pregledoval dokumente, kaj in kako naj bi odgovoril. Ali naj kratko malo rečem: Kristjan kot posameznik lahko naredi vse, saj brez njega in njegovega sodelovanja sploh ne gre? Ali pa naj odgovorim: Ničesar, ker je posameznik preslab in preveč neznaten, da bi mogel sploh kaj narediti? Ker pa ne eno ne drugo ni res, bom skušal vsaj nekoliko pobliže iskati odgovor na zastavljeno vprašanje. Področje, ki nas zanima, je v najtesnejši zvezi s svetim letom odrešenja. Gre za spravo, edinost in mir, za poslanstvo Cerkve v službi sprave, za verodostojno pričevanje kristjanov s spreobrnjenjem in nenehnim prenavljanjem svojega življenja in za sodelovanje v družbi in svetu. Česa kristjan kot posameznik ne sme storiti, čeprav to lahko in najbrž tudi velikokrat naredi? Ne sme vse krivde in vse odgovornosti valiti na druge, pa naj bo to svet ali „posvetni" ljudje, zgodovinski razvoj ali gospodarski položaj, družbene razmere ali cerkvene strukture: naj bodo to končno kateri koli drugi posamezniki, znani ali neznani, verni ali neverni. Kristjan se ne sme tako obnašati, kakor da mu mir in edinost, sprava in sožitje na svetu sploh niso mar, češ, da velja načekT vsak zase, Bog pa za vse: češ, da le meni dobro gre, da sem sam na varnem, da za; me ni neposrednih nevarnosti, drugi pa naj gledajo zase. Prav tako se kristjan ne sme prepuščati malodušnosti in nedejavnosti z izgovorom, da sam kot posameznik tako ne more niče' sar narediti, ker je vključen v neko velike dogajanje in usužnjen raznim zakonitostim, katerim se posameznik ne more upirati. Končno kristjan ne sme pričakovati, <>a bo sam ali kdo drug odkril čarobni rek ali dobil v roko čarobno palico, s katero be mogoče hitro vse spremeniti, in da bo sploh mogoče kdaj vse tako urediti, da ee bo nobenih težav, odprtih vprašanj in naloS več. Še marsikaj bi mogel našteti, česa krist' jan kot posameznik ne sme. Če je to delal doslej, v prihodnosti tega in tako ne sme več. Spreobrniti se mora, spremeniti svoj6 mišljenje, gledanje na ljudi in na svet, svoje življenje in odločanje obrniti v drug0 smer. 0 vsem tem so škofje govorili na sinodi osebno in konkretno, oprijemljivo in zavzeto. Vedno bolj je prevladoval občutek: začnimo vendar pri sebi, vsak pri sebi in v Svoji bližnji okolici. če smo za to odločeni, kaj lahko naredi ^istjan kot posameznik? Najprej je treba ^orda razčistiti vprašanje, kaj to sploh po-^ni. Kaj pa če kristjana kot posameznika sPloh ni, ker je vedno kristjan skupaj z ‘frugimi in v občestvu Cerkve? Vse, kar de-la in naredi, dela hkrati z drugimi in drugi z njim, vsi pa so božji sodelavci, ker more-!° le z božjo pomočjo nekaj narediti. Krist-lan kot posameznik pa pomeni, da je oseb-n° Prizadet, da se čuti osebno nagovorjene-in poklicanega. V osebnem odgovoru Poče zastaviti sam sebe. Zavest osebne odpornosti in svobodno in odločno sprejetje osebne naloge pa ne izključuje sode-0v3nja z drugimi. Tako bi bil morda pravi-en odgovor na naše vprašanje: kristjan kot Pameznik more narediti to, za kar se Pbno odloči in zavzame in kar hoče nare-l!i v skupnosti in v sodelovanju z drugimi 'n z božjo pomočjo. Kaj to pomeni na po-r°öju sprave, edinosti in miru? Kristjan mora pri sebi in pri drugih buditi n razvijati čut za človeške in nravne vred-Q,e. za razločevanje med dobrim in sla-lrn' za nravno obveznost in osebno odgo-0rn°st. Z drugimi besedami: buditi mora est pri sebi in pri drugih, jo razvijati in ^tno oblikovati. To ni le razumsko spo-rranje vredni zakonov, pravic in ji n°sti, brez katerih sploh ni pravega, ja Vel<3 vrednega življenja in mirnega sožit- v družbi, temveč je tudi osebno vredno-.^l6 in odločanje, ki prihaja iz središča pekove osebnosti. V tej nravni zrelosti se najbolj razodeva dostojanstvo in l^ljt Človeka kot od Boga ustvarjene, po-os^H6' otire^ene 'n s Kristusom povezane j, °e Iz najrazličnejših zornih kotov so tu|°ie Poudarjali nevarnost človeške, kul- ne> estetske, nravne in verske otopelo-v kateri človek izgublja čut za greh in l^ebo p0 spreobrnjenju. To pa se dogaja, s J® Izgubil čut za Boga in za človeka in škof1 tUdi v velik' meri za smisel življenja. Va|.)e so predlagali, naj bi si bolj prizade-pred 1:13 bi psihologija in antropologija, vzq vse* Pa teologija in kateheza, moralna rpjjn,a in zakrament sprave, osebna posa-sprea sPoved in medsebojna pomoč na poti brišij>t)rn'en*a |iudem pomagali, da bi spet Prav' d0 bo1* ra2vit0ga čuta za red vrednot, n0st'c 'n dolžnosti, odgovornosti in odločeno e 23 osedno sodelovanje. Tu je nedvom-p0„,na Prvlb in velikih nalog kristjana kot Beznika Sprava in spreobrnjenje nista stvar besed, temveč dejanj. Zato je druga naloga kristjana kot posameznika, da z dejanji, pa naj bodo še tako preprosta, majhna in nebogljena, pokaže in dokaže, da se zaveda svoje osebne odgovornosti. Pri teh dejanjih, s katerimi moramo začeti pri sebi, nismo nikdar dovolj konkretni in neposredni. Iz poročil in razprav na sinodi bi bilo mogoče sestaviti dolg seznam predlogov, kaj naj kristjan kot posameznik naredi. Samo nekaj zgledov: naj spet opravi zares dobro, temeljito in iskreno osebno spoved, ne le iz navade in mehanično, ampak tako, da bo to učinkovito znamenje spreobrnjenja in sprave z Bogom in ljudmi; naj ga ne bo sram dati dokaze svoje resne volje za nov začetek z molitvijo, postom, dobrimi deli, miloščino, obhajanjem adventa in postnega časa kot posebnih časov milosti v teku leta; naj resno preveri, kakšne socialne razsežnosti imajo njegovi grehi, slabe razvade in globoko zakoreninjena sebičnost, koliko hudega s tem naredi drugim, v zakonu in družini, pri delu in v skupnosti, v družbi in Cerkvi; naj ugotovi, kakšne posebne naloge ima sam v Cerkvi in družbi zaradi svoje službe, vpliva in osebnih darov in milosti, ki mu jih je Bog dal, ter naj ne utone v mlačnosti in povprečnosti. Še tretjo nalogo naj omenim, o kateri-je bilo v različnih zvezah veliko povedanega. Kristjan kot posameznik se ne sme nikdar ustaviti pri tem, kar je že dosegel, temveč mora biti vedno odprt za nove vrednote, klice in naloge in zato ostati gibčen in prožen, poln življenjske moči in podjetnosti. Spreobrnjenje, sprava, mir in edinost niso „stvari", ki bi jih bilo mogoče narediti, izdelati in bi bile potem na zalogi, temveč so življenjska dogajanja, ki zahtevajo skrbno nego, nenehno razvijanje, izpopolnjevanje in utrjevanje. Zato se mora kristjan zavedati, da je vedno le na poti in nikdar že na cilju. Tako gledanje nase ga tudi obvaruje, da bi na druge gledal prezirljivo, pri njih videl le slabo, pri sebi pa dobro. To velja še posebej, ko gre za presojanje ljudi, ki pripadajo drugim Cerkvam ali nekrščanskim verskim skupnostim ali niso verni. Teh in drugih nalog kristjan kot posameznik ne more nikdar izpolnjevati sam, temveč samo skupaj z drugimi. A če jih ne bo izpolnjeval tudi sam, najprej sam in vedno tudi sam, bo izpadel iz skupnosti Cerkve in božjega ljudstva in s tem bo začela razpadati tudi skupnost. V tej soodgovornosti za skupnost je še posebna naloga kristjana kot posameznika. Obhajamo sveto leto odrešenja, spomin na 1950-letnico Kristusove smrti in vstajenja. To leto naj bi globlje spoznali božjo ljubezen, ki se odkriva v Kristusovi velikonočni skrivnosti, in bolj zaživeli spravo, edinost in mir z Bogom in med seboj. Toda sveto leto se bo končalo na velikonočno nedeljo. Bo s tem konec tudi naše žive zavesti božje ljubezni? Bo s tem izginilo iz našega življenja tudi Kristusovo odrešenjsko delo? Bo Kristus za nas, če bomo pomislili nanj, le še učitelj, ki nam govori iz davne preteklosti? Izkustvo kaže, da nas do dna duše lahko prevzame samo tisto, kar je trajno pričujoče. Kristus je poskrbel tudi za to. Sam sicer ni zapisal „veselega sporočila“ o odrešenju, napravil pa je nekaj takega, česar ni mogel storiti nihče drug. Pri zadnji večerji je v oporoki podaril svoji Cerkvi trajno najvišje po-navzočenje odrešenjskega dejanja, evharistijo. „Vsakokrat, ko se na oltarju obhaja kalvarijska daritev, se izvršuje delo našega odrešenja“ (C 3). V ponav-zočenju Kristusove smrti in vstajenja torej vsakdo izmed nas prav zdaj doživlja Kristusovo odrešenjsko ljubezen. Pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas 1984 (odlomek) Naši svetniški kandidati Božji služabnik škof Anton Martin Slomšek Rojen je bil leta 1800 na Ponikvi. Že v bogoslovju je sklenil, da bo versko prenovil koroške in štajerske Slovence, ki so se utapljali v načrtnem ponemčevanju. V ta namen se je posvetil širjenju dobre slovenske knjige, ustanovil je prve slovenske šole in vzgojil celo vrsto dobrih slovenskih duhovnikov. Kot škof je prestavil škofijski sedež iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor in s tem tudi civilnopravno rešil slovenskega človeka ob severni meji. V svoji veliki gorečnosti je ustanovil tudi Bratovščino sv. Cirila in Metoda in postal tako eden prvih delavcev za zedinjenje Cerkva. Božja ljubezen je bila vir Slomškove verske vneme in njegovega rodoljubja. Mož globoke in žive vere je končal svojo bogato življenjsko pot leta 1862 v Mariboru. Božji služabnik škof Friderik Irenej Baraga Rojen je bil leta 1797 v Mali vasi pri Dobrniču. Leta 1830 je odšel v Severno Ameriko, da bi z Indijanci delil zaklad svoje globoke vere. Ves prežet s Kristusovo ljubeznijo se je trudil, da bi odkril svet njihovega duha in srca. Položil je temelje njihovi književnosti in jih naučil moliti v njihovem lastnem jeziku. Z Indijanci je prestajal vse trdote pre-seljevalnega življenja in se z vsemi močmi postavljal za njihove osnovne človečanske pravice. Mož molitve in zgled svetosti, ki ni poznal meja v žrtvah in odpovedih pri širjenju veselega oznanila, je zaspal v Gospodu leta 1869 kot prvi škof v Marquettu, prestolnici Michigana. V Božji služabnik Gnidovec na poti v Rim Skopska škofija in vicepostulator Stanko Žakelj sta lani dokončala delo, ki sta ga morala opraviti kot bistveni del celotnega postopka za kanonizacijo božjega služabnika Gnidovca. V najkrajšem času bodo te sklepe predložili posebni cerkveni komisiji ljubljanske nadškofije in ta bo škofijski proces poslala kongregaciji za svetnike v Rim. Pri zbiranju izjav, pričevanj in dokumentov o škofu Gnidovcu_ imata največje zasluge njegova sobrata Stanko Žakelj in pokojni Jakob Žagar. Gni-dovčeva kanonizacijska zadeva je bila njuno življenjsko delo. Tukaj sem, Gospod, ker si me poklical! Bila sem na dopustu, samo mimogrede sem se ustavila v službi’ Na mizi je bilo nekaj sporočil: Telefonirala je Iva. Pokliči jo, če boš vzela vstopnice za koncert. Oglasile se je Milena. Zanima jo, če ji boš lahko posodila knjigo, o kateri ste se pogovarjali. Marija leži na oddelku II, soba 5. Prosi za obisk. Držala sem v rokah majhen listek s sporočilom. Za hip sem se zamislila. Marijo sem poznala iz otroških let. Skupaj sva hodili k verouku. Potem sva hoditi v različne šole in končno sem se jaz odselila ne povsem drug konec mesta, tako de se nisva več videvali. Po mnogih letih sem jo pred dvema meseceme srečala na hodniku ene od kliniki ko je čakala na pregled. Bila je teko mlada in sveža med množico utrujenih, izčrpanih ljudi, da se ml je zdelo, kot da je po pomoti prišle tja- Zdaj torej leži na oddelku. Želi* da jo obiščem. f Ne bo kaj posebnega, sem si rekla. Morda kakšne preiskave, kontrola . . . Zdajle res ne utegnem. Sicer pa imam dopust. Ko ne bi bile prišla sem, sploh ne bi bila izvedela. Čez nekaj dni se tako vrnem 'f službo, takrat jo bom obiskala. S kolegicami sem spila kavo, pre' rešetala dogodke zadnjih dni in odšla. Prvi dan po dopustu sem s pogle' dom ošinila zapis na koledarju: rija K.. ., oddelek II, soba 5 — P3 nikakor nisem našla časa, da bi i° obiskala. Jutri grem zagotovo, sem skleni la. Po kosilu sem odprla časopi5 Kot navadno, najprej osmrtnic8 Med njimi je bilo tudi Marijino ime' Bolečina mi je za hip vzela možnost dojemanja. Saj to ne sme bm res! Da bi kar umrla, ko je bila ša tako mlada! Potem je otrplost P°' Pustila in vest mi je začela očitati z vso silovitostjo ... Živela je sama s sinom šolarjem, k' je hudo pogrešal očefovo roko. Dostikrat je jokala zaradi njega. Morda bi ji le lahko kaj pomagala, ko bi vedela, kaj jo teži... Nisem vodela, kaj je z njo, pa sem kar mir-no postavila svojo diagnozo ... Na Vizi, komaj nekaj korakov proč, je iolefon. Lahko bi bila vsaj vprašala. pa nisem utegnila ... Zvedela sem, da je bila le deset Pni v bolnišnici, da ji nobena zdravi-/a niso pomagala. Ugašala je kot Sveča, do zadnjega trenutka pri pol-ni zavesti. In ni ga bilo, ki bi ji v teh dneh pomagal nositi pretežko Preme.. . Nekoč sem — v brezmejni hvaležnosti za zdravje, ki si ga nisem z ničimer zaslužila — Bogu obljubila, öa mu ne bom nikoli odrekla, kadar nne bo česa prosil v bolnih, starih 'n zapuščenih. sem že večkrat pozabila na Ppno obljubo, in Gospod me je vse-ei trdo opomnil, da je treba takoj nagovoriti na njegov klic. Da mo-ram svoj DA živeti v sedanjem trenutku. Pozneje je dostikrat prepozno . Hema (Po Družinski prilogi Družine) Jezuiti po svetu Nvečje število jezuitov imajo ZDA potem države Južne Amerike vj!550), Španija 2800, medtem ko je seh slovanskih jezuitov 1200, od tega 0 na Poljskem, 180 v hrvaški, 65 cahV siovenski provinci. V treh provin-^J1 slovanske asistence — v Češki, „.^aški in Romuniji — so oblasti je- zuitom onemogočile življenje v redov- I skupnostih. Vseh jezuitov je bilo 26ao1o965 36.0000, sedaj pa jih je nj^01'ln clelai' starodavno geslo 'olja le za redovnike, ampak za ^kega kristjana. p. Anton Nadrah, opat ^°s,ov ne gradi Bog, ampak ljudje; 0 nam je dal pamet in roke. Slovenski pregovor Zagrebški kardinal terja spoštovanje pravic jetnikov Predsednik jugoslovanske škofovske konference, zagrebški metropolit in nadškof kardinal Franjo Kuharič, se je v neki pridigi v zagrebški stolnici zavzel za spoštovanje človeških pravic jetnikov v jugoslovanskih zaporih. Govoril je o „psihičnih mukah in fizičnem trpinčenju“ jetnikov; oboje je kršenje dostojanstva človeške osebe in sistem, ki to prenaša, je kriv hudih kršitev človeških pravic. V jugoslovanskih zaporih niso samo ljudje, ki so zagrešili nasilna dejanja in druge zločine, temveč tudi taki, „ki so. v soglasju s svojo vestjo zavzeli kritično stališče do sistema, ki ne prenese kritike, ali do oblasti, ki ne dovolijo očitkov“. Tem ljudem, ki so v ječi zaradi svojega prepričanja, ponuja Cerkev svojo človeško pomoč. Kardinal je v svoji pridigi omenil obisk Janeza Pavla II. v rimski ječi Re-bibbia - ki ga je papež opravil 27. decembra in se pri tem dalj časa zadržal v zaupnem pogovoru s svojim atentatorjem Alijem Agcem, ki je tam zaprt — in terjal, da dobijo tudi jetniki v Jugoslaviji možnost, da jih po želji obišče duhovnik. V Jugoslaviji je namreč tako, da duhovniki ne morejo prihajati k jetnikom v zapore - kot tudi ne povsod k bolnikom v bolnišnico. Tudi ljudje, ki so bili obsojeni, imajo ustavno pravico do verskega življenja, je poudaril Kuharič. Noben politični sistem in nobena vlada nima pravice, da bi jim preprečevala izpolnjevanje njihovih verskih dolžnosti ali da bi jim kratila cerkveno tolažbo. Prav tako je velik greh izpostavljati jetnike fizičnemu ali psihičnemu pritisku ali jih celo mučiti. Naloga Cerkve je, je podčrtal kardinal, da tudi ljudem, ki so zaprti, in njihovim svojcem oznanja evangelij in jih brani, če so kršene njihove pravice. Cerkev je že nekajkrat načela ta vprašanja in „nekatera dejstva, o katerih slišimo", jo danes zopet silijo k temu. Novi cerkveni zakonik S prvo adventno nedeljo, 27. novembra 1983, je začel v katoliški Cerkvi veljati novi zakonik cerkvenega prava. Drugi vatikanski vesoljni zbor je ukazal reformo in posodobitev starega zakonika iz leta 1918. Več papeških komisij, pravnih izvedencev in strokovnjakov z najrazličnejših področij je bilo v teh preteklih letih zaposlenih pri reviziji kanonskega prava. Janez Pavel II. je novi zakonik odobril in podpisal že 25. januarja 1983. Vsaka urejena družba ima svoja pravila. Tako mora imeti tudi Cerkev, če hoče uspešno delovati med ljudmi in za ljudi, svoje zakone in predpise. Sedanja zbirka cerkvenih zakonov ima 1752 kanonov ali predpisov. Svetoletni shod mladine Računajo, da se bo v dneh od 11. do 15. aprila letos zbralo v Rimu 150.000 mladih, ki bodo imeli zborovanja v velikih rimskih bazilikah in bodo razpravljali o svobodi, veselju, ljubezni. Svetoletni shod mladine se bo končal na cvetno nedeljo, 15. aprila, na Trgu sv. Petra v navzočnosti svetega očeta. Na robu rimskega mesta bodo za mladino postavili za dneve bivanja veliko šotorsko naselje. Shod organizira poseben odbor ob sodelovanju rimskega vikariata, Katoliške akcije, ognjiščarjev, italijanskih katoliških skavtov, „Comunione e Liberazione“, Opus Dei in še mnogih drugih združenj in ustanov. Sv. oče ob 500-letnici Lutrovega rojstva Papež Janez Pavel II. je ob 500-letnici rojstva reformatorja Martina Lutra (bila je 10. novembra 1983), predsedniku vatikanskega tajništva za edinost kristjanov kardinalu Willebrandsu napisal posebno pismo. V njem je posebej opozoril na globoko vernost tega reformatorja. Zloma edinosti v katoliški Cerkvi nikakor ne moremo pripisati samo nerazumevanju tedanjega vodstva katoliške Cerkve niti pomanjkanju razumevanja prave katoliške vere z Lutrove strani. Treba je odkriti pravo Lutrovo podobo in razvijati ekumenski dialog z evangeličani. Človek pomeni Bogu neizrekljivo veliko. Bog nas ni prav nič potreboval, mogel bi biti brez nas, toda hotel nas je, zato nas je ustvaril in odrešil. Zagotovil nam je, da ne bo nikdar zapustil človeka, ki ga je s tolikšno ljubeznijo poklical v življenje. Ko je izraelsko ljudstvo v času preizkušnje govorilo „Gospod me je zapustil, Vsemogočni je name pozabil“, mu je Bog odgovoril: „Ali pozabi žena svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te zapisal“ (Iz 49, 14 sl.). Bog nas ima zmeraj pred očmi, kakor na dlani zapisane. Še lepše govori o tej božji previdnosti Jezus v (...) evangeliju: „Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblekli“ (Mt 6, 25). Človek je v skrbeh, ker računa preveč le na svoje moči, zanaša se predvsem na svojo podjetnost in malo zaupa v božjo previdnost. Tako gleda samo na opravke in nima časa ne volje, da bi mislil na Boga. Tudi kristjan lahko podleže takemu zgolj zemeljskemu mišljenju, da ne vidi več onstran tega obzorja in upa samo v to, kar naredi sam. Kristusova beseda „Ne bodite v skrbeh ... Poglejte ptice... ne sejejo in ne žanjejo“ nas nikakor ne spodbuja k brezdelju. Hoče nam povedati le to, da pri vsej svoji zavzetosti ne bi zanemarili božjega kraljestva. Na to pa naj bi nas nenehoma opozarjala nedelja. Res je, da prvotni smisel Gospodovega dne ni to, da je dela prost dan. Kdor pa se noče za en dan v tednu oprostiti od dela (čeprav mu je to brez večje težave mogoče), da bi skupaj z drugimi obhajal Kristusovo daritev in njegovo vstajenje, tistemu velja resni Kristusov opomin: „Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi“ (Mt 16, 26). Pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas 1984 (odlomek) Iz dneva v dan Zjutraj Bog mi je podaril današnji dan, da z njim napravim, kar hočem-Ga bom začel z molitvijo? Bom pri opravkih poslušal svojo vest0 Zvečer Bog mi je podaril dan, ki je ugasnil. Kaj sem storil? Ali sem ga modro izkoristil? Ali sem iskal rože ob poti ali sem se ustavljal ob plevelu? Ali sem svojim bližnjim delal dobro ali hudo? Sem jim mar meta1 polena pod noge? In moja stanovska dolžnost in moje poklicno delo? Moj Bog, žal mi je. Jutri bom bolj pazil na tvojo bližino. (nadaljevanje s strani 3) nad Cerknem. Skupaj so si ogledali znamenito Aragonitno jamo. Kamnik Smučarski klub je uspešno spravil pod streho prvo mednarodno smučarsko tekmovanje na Veliki planini. Med pet-'ntridesetimi tekmovalkami iz Jugoslawe. Finske, Madžarske in Bolgarije so Se izkazale slovenske smučarke. Nuša ^>me je imela po prvi vožnji 59 seiend prednosti pred Matejo Svet. Tret-ie_mesto pa je osvojila Šegula. Kamniški smučarski klub je za dobro organizacijo tekme in za odlično pripravljene progo požel veliko hvale. koper jeleni vlak, ki je povezoval Ljubljano z Koprom, so po komaj štirih mesecih ekinili. Povsod drugod po Sloveniji je Zanimanje za te zelo udobne vlake iz-redno veliko, le na Koprskem je bilo neznatno. V povprečju se je dnevno Pe|jalo le štiriindvajset potnikov. Tudi j^cija za pridobivanje novih potnikov, K' so jo izvedli po koprskih tovarnah in pisamah, ni obrodila sadov. Zanimiv Pa je podatek, da se vsak dan napoti v t-jnbljano okoli petsto ljudi, ki se dre-niajo v avtobusih ali pa se vozijo s Sv°jimi avtomobili. Lendava Jruštvo krvodajalcev v podjetju INA-rptta je eno najaktivnejših v tej občini, ^kateri člani dajo celo dvakrat na leto Sv°io kri, drugi pa redno enkrat na le-