Za poduk in kratek čas. Kruci na SI07. Štajerskem. (Spominki iz dornače zgodovine.) III. Vsled sijajnih zmag sla^nega E7gena bila je Ogeiska rešena turakega jarma, pa Ogri so kazali za to malo h^aležnosti. Za^olj nektenh malenkostij začelo je po 7sej deželi 7 no^ič 7reti in 7sak čas bilo se je bati no^e 7staje, kajti nezado^oljnost, ki so jo francoski najemniki natiboma podpiho^ali, dokipela je do 7iha. Tudi poglavar nezado^oljnib trum se je kmalu najšel in sicer Franc Rakoczy II. Eo je T6k61y-jeva trdnja^a Munkacz 1. 1688 se 7dala, prišel je Rakoczy s s^ojo materjo, Heleno Zrinsko, na Dunaj. Od tam ga je mati na Česko poslala, kder je pet let aolo marlji^o obisko^al. Potem je pre^zel oskrboyanje S7ojib velikib posestey na Ogerskem ter se 1. 1696 oženil s hčerko Hesaen-skega kneza Karola. Bi^al je deloma na Dunaji, deloma na S7ojih grajščinah na Ogerskem. Prvikrat mu je skuinjavec se piibližal 7 osebi francoskega poalanca Villars-a, ter ga nagovarjal, naj se zoper cesarja spunta, 7saj mu bo francoski kralj poniagal. Rakoczy bil je črez 7se častilakoraen in bi postal kaj rad knez Sedmograški. Vdal se je toiaj in začel se s Fianeozi pogajati. Toda nek oficir je 7se ovadil in mesenca maja 1. 1701 bil je Rakozcy na S7oji grajščini nenadoma 7jet in 7 No^omesto 7 ra^no tisto jeco pripeljan, 7 kteii je pred 30 letmi moral jeg07 dedek, grof Žrinski, za^olj 7e)eizdaje smrt storiti. Jego7 s^eto^alec, — duša celej zaroti, — nek Berczenyi utekel je srečno na Poljsko. Šest mesence7 je Rakoczy v jeci premišlje^al spremenlji^ost poa^etne 5a6ti ter bi bil priael goto^o ob S7ojo glavo, ko bi ne bil po prizade^anji S7oje sopruge, ki je straže podkupila, srecno iz jece utekel. Preoblečen 7 prosto 7ojaško oblačilo šel je po no5i izmesta; pri meatnih 7ratih 5akal ga je konj, ki ga je do Dona^a zanesel, tam pa brodnar, ki ga je zapeljal črez reko. Srečno je prišel na Poljsko, kder mu je francoski po.slanec priskrbel 7arno za^etje, med tem, ko so ga doma za^olj 7eleizdaje obsodili k smrti in pograbili jego^a pose.stva. Z malo konjeniko^ prikazal se je 1. 1703 Rakoczy na ogerekej meji in maboma je po 7sej deželi švignil plamen silne 7staje. Cele tiope nezado7oljneže7 so od dne^a do dne^a naraščala *). Ž njo je premagal pia7 lebko cesarako armado in užugal 7eč trdnja^; in zdaj so se mnogobrojne trume, kot mogočna reka, kedar jej se korito stesni, *) Dr. J. B. Weiss Weltgeschichte V. 1034. razlile pognbonosno na vse strani in pridivjale zopet na Štajersko in tudi Slovenski kraji med Muro in Dravo morali so 6utiti besnost divjih Krucev. Blizu 30.0; )0 ogerskih puntarjev pod ve6imi vodji je ropalo in požigalo pri Sali, Borovji, Fridbergu in Dekannvcih — da, ona truma teh divjakov pod Karolyijem prirazbija celo do Dunaja. Posrečilo se je sicer enega vodjo puntarskih čet, Forgacba, premagati, ali grofHeister te zmage ni dalej porabil in tako je ostalo brez Tsakib nasledkov. Razškropljeue trume 80 se kmalu zopet zbrale ter še drzneje ropale. V dveb večib oddelkib prebrodili so Kruci 1. 1704 Muro in sicer v Medjimurji in pri Veržeji ter se utaborili v Nedelišču in v Veržeji, od koder so se v manjših trumah sem in tje razškropili in ropali. Oni pri Veržeji so kmalu, povodnji enako, se razširili črez rodovitno Murnko polje ter vstanovili na Moti, v Braneku in Razkržu manjše tabore, v ktere so spravljali naropane reci. Ker v Ljutomeru pogurnnega in neprestrašenega župnika Porata več bilo ni, ki bi farmane navdnševal, se Krucem v začetku tam nibče ni upiral. Prav labko so toraj Ljutomer oropali in užgali. Tudi v ondotno cerkvo so vdrli in pobrali vse dragoceuosti; potem so planili, kakor bi bili od budiča obsedeni, nad altarje in svete podobe. Vse po cerkvi so razdjali in podrli, na kup znosili in sežgali; v oropano in izpraznjeno cerkev pa so postavili svoje konje. Kolika oskrumba brez ozira na neizmerno škodo! Da taki divjaki tudi farovžu niso prizanesli, se razumeva samo ob sebi. Takratuemu župniku Andreju Vizer so poropali, požgali in vkončali raznoterih reči za 4351 gld.; kaplana Matijo Kosi, ki se je nekoliko protivil, ko so mu pobrali ves imetek, — so pa kar zvezali in seboj vlekli. Izpustili so ga sicer, toda jegovib reči, vrednih 455 gld. mu niso nazaj dali*). Sploh je škoda, ki so jo Ljutomeržani takrat trpeli, grozno velika. Cenili so jo na 40.234 gld. Od hžana šli so Kruci nad kmeta in tako so se godile tudi po vesnicah zunaj Ljatomera žalostne in grozovitne reči. To nam potrdijo razni zapisniki iz onih časov, iz kterih naj tukaj samo neka malega sledi. Na Moti so Kruci vzeli 42 konj, vec ko 130 goved in 60 svinj; razun tega se 108 panjev, slaniue in svinjskega mesa za 140 gld., 72 korcev zrnja, sočivja in moke, 18 žtrtinjakov vina, oblačila, platna, blazin in druge enake robe za 630 gld. vozne sprave in pohištra za 300 gld. in 141 vozov sena. Iz Strocjevesi go odgnali 39 konj, 94 goved in 154 svinj ter odpeljali in odnesli 41 panjev, slanine, svinjskega mesa in začimbe za 360 gld., moke, aočivja in zrnja s tem vred, kar je bilo na njivah vkončano, za 914 korcev, 13 štrtinjakov vina in jesiba; oblačila, platna, vdelanih koš, preje, prediva, s tem vred, kar je zgorelo, za 580 gld.; vozue sprave, plugov, bian, orodja *) Gašp. Adlešič, dnevnik. in pohištva b tem vred, karjezgorelo, za 630 gld. sena in otave 128 vozov in 6 kop škop. Tudi Pristov6anom so skoraj vse pobrali. Vieli so jim 24 konj, 43 goved, 115 svinj, 47 panjav, slanine, klobas in svinjskega mesa za 70gld., 460 korcev zrnja, sočive in moke, (mak, kterega imajo še dendenešnji, so jim pustili), 4 štrtinjake vina; oblačila, obutala, vdelanib koš, platna in druge robe za 280 gld., rozne sprave za 480 gld., sena in otave s tem vred, kar je zgorelo, 125 vozov. Na Cvenu so odgnali gospodarjem 50 konj, 76 goved in 100 svinj ter vzeli 40 rojev, svinjskega mesa, slanine in zabele za 170 gld., 142 korcev zrnja, 11 veder vina, oblačila, platna, blazin, preje za 360 gld., vozov in vozne sprave, orodja in pohištva za 387 gld. — Tudi lepi Cvengradič so do 6ista oropali in napravili škode za 11.500 gld., potem so ga še užgali, da je postal tužno pogorišče in razvalina. Enako so divje trume razbijale in ropale tudi v Križevcib, Ključarovcib, na Grabah, v Pernoslavcih, Cezanjevcib in po drugih vesnicab in 6esar tolovajaka druhal ni mogla sama odnesti, morali so ji kmetje v jene tabore zapeljati. Posamezne trope teh divjakov ao razbijale tudi po vinogradih ter prihrule celo v spodnje Slovenske gorice. In po hribih in dolinah se je zaslišal prestraaenih prebivalcev krie: ,,Bežite, bežite! Kruc pride, rebelija bo!" Naglo so zakopali, kar je bilo dragocenejšega in zbežali proti Mariboru. Kajti Kruci niso samo ropali in žgali, temuč tudi z ljudmi grozovitno ravnali. Nektere so postreljali, druge smrtno zbili; enim so posekali roke ali noge, drugim porezali ušesa in nose, nektere so do nagega slekli in nezaslišane hudobije ž njimi uganjali, z eno besedo: delali in divjali so kakor Turki. (Dalje prib.) Smešničar 7. Mož je imel bogato pa hudo ženo, ki ga je večkrat natepla. Vendar tega ni dal za živi svet komu veljati. Nekokrat uide razdraženej ženi pod veliko mizo, ko nenadoma sosed v sobo ustopi. Zacuden vpraša ta, zakaj pod mizo sedi? Jez«n mu zavrne mož: nkaj to tebi mar,  jaz sem tukaj gospodar in lebko sedim, kder koli  hočem."