Hriberski: Pred 50 leti. Tudi po naših pogorjih se je tekom 50 let izvršilo mnogo sprememb. Zginili so ljudje, ž njimi pa tudi mnogi običaji, sedanji rodovi se ravnajo času primerno. Tekoči časi so časi napredka, človeStvo se čimdalje bolj izpopolnuje, moč duha prodira v jasnejše dneve. Pred vsem v predočljivem času še šola ni bila nobena obveznost, sploh je niti bilo ni v naši vasi. Učitelj je sicer že bil, toda podučeval je v zasebni hiši, ponajveč le otroke imovitejših kmetov. Revnejšim je nedostajalo sredstev za šolski pouk. Kdor je pošiljal otroka k pouku, je moral plačali. Navadno so otroci prinesli z velikonočnim in jesenskim spričevalom domu zaeno tudi »dolžni listek«. Učitelj jim je predpisal svoto 4—5 rajniš (goldinarjev) podvakrat v letu. Najbrž z ozirom na denarno oviro nekaterih ni bila šola uvrščena med zakonito, splošno dolžnost, ali pa je še manjkalo zavednosti. Pač pa je nasprotno Cerkev zahtevala od staršev kolikor mogoče točen pohod otrok k krščauiketau nauku v uedeljo popoldne. Prvolno se je poučevalo v cerkvi, zatem pa v hiši, kjer je učitelj deco sulal v drugih predmetih. Potrebo in važnost Solskih koristi su najbolj čutili sinovi-vojaki. Obvešden sem po starem možu-vojaku iz busanskc zasede, kako občulljivo so te dobrote pogrešali na vsak korak. Sicer pa jim je vlada v lem vidiku kulikor toliko tudi šla na roko. Bila jim je pri armadi na razpolago tudi šola, toda prostovoljna. Poučeval jih je civilni učitelj, vsekako pa je pri tem bilo tieba nekaj utrpeti. Vojakiučenci so morali polovico »lenunge« prispevati v učiteljevo plačo. Ravno ta vzrok je nemara mnoge vodil mimo. Takrat so vojaki dobivali le po enkrat na dan toplo hrano. V prometu so krožili papirnati bankov ci, tudi goldinar je bil iz papirja. Zadnjega je spodrinil srebrni »rajniš«, temu je tovarišila srebrna »cvancgarcat, bakren krajcar in »firerpocen« — 4 krajcarje. Tudi zlat denar so imeli, tega so baje shranjevali v svinjsko mast, da je ostajal lep in neobrabljen. Noše iz omenjene dobe danes ne vidiš več. Takrat se je nosilo večinoma domače blago. K večjemu tiskaste modre ženske rute za na glavo, ali pa »beibercajgasta jonkac je tam pa tam tvorila izjemo. Še največ razlike med boljšimi in nižjimi se je opažalo v tem, da so prve skupine imele domač pridelek bolj fino spreden in Iepše pobarvan. Seveda so v tem postavljeni v vid le sloji, ki jih samo dežela primerja boljšim, pristno gospodo nahajamo le po mestih. Naša boljša žena ali dekle nekdaj se je k prazniku odičilo s črno kapico, ki jo je zavezala pod brado s traki. Tudi prednji del je bil »napucan« s penll ji v pol jubnih podobah, zadnji del in »poderu pa je bil polno našit z drobčkanimi rinčkami ponajveč iz medenine, tuintam tudi iz srebra. Druge vrste kapico, prozorno, tuje delo, so imenovale »gnecavbl«, najbrž po nemški besedi (Netz, mreža). Katera pa za kapico ni imela okusa, si je nabavila belo svilnato ruto, ki so ji takrat rekali »boš« ruta. Kakor rečeno: prosti stanovi so po največ uvaževali domačo obleko. 2enske so običajno nosile resnato »kačemajko« ali volneni moderc, okrašen z raznimi fcipkami. Resvina se imenuje roba pol iz pre diva, pol iz volne. Srajce iz domačega prta so zapenjale pod vratom z gumbom, rokave, segajoče do laket, pri robu ubrane, so nazivale rokavi na »peitloc. V krilo, dolgo iz platna in barvano, so na robu všivavale »fišpanove rafe«, Siroke obroče. Katera je stremila biti izjemoma imenitna, je imela najširšega. V tej ponosni toaleti so si dekleta prepevala: »Dekleta rafe nosijo, na skrivnem si botre prosijo.« »Žoki« (nogavice) so bili iz fine bele volne, čevl ji pa nizki, ponajveč še nezbiti, temveč šivani na »kveder«. Raznovrstnega ličila, kot ga je danes za čevlje, niso poznali, obutev se je mazala s svinjsko mastjo. (Dalje prihodnjič.)