ESLOVENIA LIBRE 
70 let v Argentini 
Le t o LXXVII  | 10. de ce mbr a 2018 - Bue nos Air es, Ar g en tina  | Št. 37 
www.svobodnaslovenija.com.ar 


Svobodna Slovenija 


PAVEL ERJAVEC, NOVOMAŠNIK 

Mesec november je ponavadi poln raznih 
dejavnosti. Leto gre pocasi h koncu in tako se tudi projekti izpolnijo. V tem duhu smo se v soboto, 24. novembra, zbrali v stolnici škofije Avellaneda -Lanús, posveceni Mariji Vnebovzeti, da smo se udeležili posebnega slavja, ki za Pavla Erjavca ni pomenilo le ko­nec dolge in temeljite pripravne dobe, am­pak novi zacetek v duhovniškem življenju. 
Posvetiti življenje Bogu ni kot odlocitev za kak drug poklic. Za to je potrebno zacutiti po­seben božji klic in temu pogumno odgovoriti. Tako je tudi Pavel, po Marijinem zgledu, Gos­podu rekel “da” in po globoki pripravi prejel iz škofovih rok zakrament svetega mašniške­ga posvecenja. Prejemnik te stopnje postane duhovnik in lahko izvaja vsa glavna bogo­služna opravila: vodi sveto mašo in podeljuje svete zakramente. 
Slovesnega obreda se je udeležilo veliko bo lahko izpolnil delo za katerega ga je Bog izbral. Prav tako so storili vsi drugi duhovniki. Novoposveceni je bil preoblecen v duhovni­ško obleko in je ponovno pokleknil pred ško­fom, ki je opravil maziljenje rok s posvece­nim oljem. Nato so se vsi duhovniki približali k Pavletu in ga s toplim objemom sprejeli v svojo družbo. 


Sv. maša je nadaljevala kot obicajno, zdaj že z novim duhovnikom pri oltarju. Mama Minka in brat Janko sta Pavlu prinesla darove kruha in vina, on pa jima je podelil poseben blagoslov. Po skrivnosti posvecenja duhovne hrane in pijace, smo se vsi navzoci približali k svetemu obhajilu. 
Med daritvijo sta s petjem sodelovala žu­pnijski pevski zbor in Mešani pevski zbor San Justo, pri katerem je Pavel v mladih letih tudi pel. Obe skupini sta zanj zelo pomembni, kar je tudi sam poudaril ob koncu obreda, ko se je zahvalil vsem, ki so na katerikoli nacin so­delovali in ga spremljali na tej poti. 
Za konec so se vsi duhovniki približali k Marijini podobi in zapeli njej v cast. Potem smo tudi vsi Slovenci z zbranimi glasovi za­peli “Marija skoz’ življenje”, nekateri celo s ponosnimi solzami. 
Pred stolnico smo vsi navdušeno cakali, da smo Pavlu osebno cestitali in dobili bla­goslov. Druženje se je nato nadaljevalo na dvorišcu šole “María Auxiliadora”, kjer smo se malo okrepcali in dvignili kozarce na no­vomašnikovo zdravje in uspešno duhovniško življenje. 
Leila Erjavec 
število sorodnikov, prijateljev in vernikov. V molitvi smo prinašali svoje prošnje za no­vomašnika, za njegovo svetost in zvestobo v duhovniškem delu. Med petjem himne semenišca svetega Pavla VI se je približala k oltarju prav dolga vrsta duhovnikov, med ka­terimi so bili prisotni tudi msgr. Jure Rode, g. Franci Cukjati, g. Robert Brest, g. Toni Burja, 
g. Mirko Grbec ter g. Jože Bokalic. Maševal je krajevni škof msgr. Rubén Oscar Frassia, v spremstvu drugih duhovnikov iz župnije. 
Ob zacetku obreda je bil Pavel poklican pred škofa, kateremu je odgovoril: “Tukaj sem”. Prav tako se tudi glasi njegovo novo­mašniško geslo: “Tukaj sem, Gospod, da iz­polnim Tvojo voljo.” (Heb. 10,9). 

Po poslušanju beril in Evangelija je škof za­nimivo pridigal o lastnostih, ki ji mora imeti, kdor želi postati duhovnik. Pavlu je dal pose­ben nasvet: “Veruj v božjo besedo, uci to kar veruješ, živi po svojem nauku.” 
Nato je Pavel pred vsemi navzoci izpove­dal obljubo spoštovanja škofu, ter željo, da sprejme naloge in obveznosti mašnika in jih vestno opravlja. Med petjem litanij vseh svetnikov, je ležal z obrazom proti tlom ­to je postracija -, v znamenje ponižnosti in popolne vdanosti Bogu. Sledilo je bistveno delo obreda: škof je položil roke nad Pavle­tovo glavo in mu tako podelil darove Svetega Duha ter izrocil posebno duhovno moc, da 

V soboto 24. novembra, je v stolnici v Avella­nedi msgr. Ruben Frassia podelil duhovniško posvecenje g. Pavlu Erjavcu. V nedeljo, 25. novembra, je imel Novo mašo v fari Cristo Salvador v Monte Chingolo v Lanusu, nasle­dnjo nedeljo, 2. decembra, pa je bila pono­vitev Nove maše v Našem domu v San Justu, kamor pripada. 
V tem casu, ko se skoraj ne ustavimo k razmi­šljanju o našem poslanstvu in o oznanjevanju evangelija, nas je Bog predramil, ko je izbral pastirja iz naše srenje. Bog nas je blagoslovil z novomašnikom! 
Od vsega zacetka ga je poznal, še predno se je rodil je vedel kakšen nacrt ima zanj. Vedel je tudi, da se bo on odzval njegovemu klicu. 
Dragi Pavel: Bog te je izvolil in te s tem blagos­lovil, blagoslovil je tudi tvojo družino ter vso našo skupnost, ki ima sedaj še enega pastirja, ki bo skrbel za svoje ovce in jih vodil po poti k odrešenju. Ni te bilo strah pri odlocitvi, ker si vedel, da bo On vedno s teboj. Zaupal si v Gos­poda in sedaj si tu med nami kot njegov apos­tol, da izpolniš njegovo voljo, katero potrjuješ z geslom, ki si ga izbral za tvoje poslanstvo: »Tu­kaj sem Gospod, da izpolnim tvojo voljo« 
Daritev Nove maše se je vršila v zgornji dvorani Našega doma, kjer se je zbralo lepo število rojakov, ki so z veselim srcem pricaka­li prihod novomašnika Pavla. Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom ge. Andrejke Selan Vombergar pa je slovesno zapel »Novo­mašnik bod’ pozdravljen!«, ko je ta prihajal v 

TUKAJ SEM GOSPOD, 
DA IZPOLNIM TVOJO VOLJO! 


spremstvu duhovnikov g. Tonija Burja, g. Mir­ka Grbca in g. Francija Cukjatija ter dvanajstih ministrantov. 
Ko je novomašnik prišel k oltarju sta ga poz­dravila necaka Martin in Magdalena Grilj ter mu izrocila šopek belih rož. Marsikoga je prev­zelo, ko je za njima pristopila novomašnikova mati  in mu izrocila križ ter ga srcno objela. 
Zacela se je daritev sv. maše, katero je vodila Leila Erjavec. Po pozdravu novomašnika se je vršil ofer. V vrsti smo se približali k oltarju in po­ljubili novomašnikov križ ter ga pozdravili. Med­tem so ministrantje delili spominske podobice. 
Sledili sta berili in psalm. Prvo berilo je preb­ral Tomi Erjavec, psalm Tatjana Erjavec, drugo berilo pa novomašnikov brat Janko Erjavec. 
Pridiga je bila naprošena g.Toniju Burja, ki je novomašnika pozdravil najprej v imenu dr. Jure­ta Rodeta in omenil, da je ta njegova prva no­vomašna pridiga. Izrazil je soglasje z besedami, ki jih je na dan posvecenja izrekel msgr. Ruben Frassia in jih poudaril: » Veruj, kar boš bral, uci kar boš veroval, živi kar boš ucil« ter dodal, da bi to nacelo moralo veljati za vsakega kristjana in še posebno za starše, ko posredujejo vero svo­jim otrokom. Rekel je, da moramo biti dosledni v tem, kar ucimo. Povedal je tudi, da je bistvo duhovniškega poklica ljubezen, in da je maš­niško posvecenje prava poroka z Gospodom, z Marijo in s Cerkvijo. Z Marijo, ker jo klicemo Kraljico duhovnikov,  kot je kraljica apostolov. 
Tudi o geslu, katerega je izbral Pavel, je po­vedal, da je zapisano za vse, ki po zgledu Jezu­sa sledimo Ocetovi volji. Pavlu je rekel, da je s posvecenjem v duhovnika prejel nekaj, kar je Jezus zaupal le svojim posebnim prijateljem, apostolom. Omenil je še o podobici, na kateri je slika Jezusa, dobrega pastirja, ki na ramah nosi ovcko, da bo po Jezusovem srcu tudi on zmogel gledati na ovce in skrbeti zanje. 
Opomnil nas je, da Gospod vsakemu od nas nakazuje pot. Slediti moramo glasu Boga ka­mor smo poklicani in kjerkoli bomo delovali. 
In koncno je novomašniku rekel naj bo zvest svojim koreninam, tam kjer ga Bog želi in poši­lja, da oznanja Njegovo kraljestvo. 
Aleksandra in Marjan Grilj sta brala proš­nje, s katerimi smo predvsem prosili Boga naj spremlja našega novomašnika Pavleta in naj mu da stanovitnost v poklicu, da bo duhovnik po Njegovem presvetem srcu. Darove sta pri­nesla na oltar ga. Francka Grilj in novomašni­kov brat Lojze. 
Po obhajilu je Veronika Urbancic prebrala primerno molitev svetega Franciška Asiškega, v kateri prosi Boga naj naredi iz njega orodje Njegovega miru. 
NADALJEVANJE NA STRANI 2 . 
PAVEL ERJAVEC, NOVOMAŠNIK 

Sveta maša se je koncala in zadonelo je mogocno petje Haendeljeve Aleluje! 
Nato se je vecina, okoli dvesto lju­di, udeležila kosila na dvorišcu Našega doma ob lepo pogrnjenih mizah in pri­merno okrašenem prostoru. Spredaj nad odrom je visel napis »Novomašnik bod' pozdravljen«. 
Predno se je zacelo kosilo je podpred­sednik Našega doma, g. Marjan Godec, v imenu odbora pozdravil novomašnika Pavla in njegovo družino, potem dele­gata dr. Jureta Rodeta ter vse navzoce. Izrekel je cestitke novomašniku ter mu želel, naj z Božjo pomocjo sledi klicu za katerega se je odlocil ter naj ga ta pripa­dnost Bogu veseli in mu postane vir moci za zvestobo in ljubezen. Zaupal mu je, da ga bomo vsi sanhušcani spremljali z mo­litvijo in ga bomo priporocili v Marijino in Božje varstvo. 
Potem ga je pozdravil delegat msgr. dr. Jure Rode in poudaril veliko novomašni­kovo odgovornost in poslanstvo že samo zato, ker nosi imena dveh velikih svetni­kov: apostola Pavla in Alberta Velikega, ki je bil proglašen doktor cerkve in bil ucitelj svetega Tomaža Akvinskega. Prosil je no­vomašnika, da ceprav je nastavljen v ar­gentinski fari in pripada drugi škofiji, naj bi našel cas in bi priskocil pomagati tudi slovenski skupnosti. 
Po pozdravih je g. novomašnik Pavel skupaj z vsem navzocim zapel »Je angel gospodov« ter blagoslovil kosilo. 
Okusno kosilo so skrbno pripravile žene in dekleta iz Našega doma: Ani Groznik Puntar, Lucka Groznik, Magda Skvarca Trpin, Nežka Markovic Bergant, Nežka Lovšin Kržišnik, Leni Oblak Ravnik, Marja­na Lipušcek, Mikaela Oblak, Irenka Lobo­da Smrdelj ter Silvija Adamic Goljevšcek. Moški, ki so pekli na žaru in pomagali so bili: Gabi Zupanc, Karel Groznik, Luka Štrubelj in Viktor Fekonja. Stregli pa so mladci in mladenke pod nadzorstvom voditeljev Nadje Miklic, Ignacija Mehleta in Erika Oblaka. 
Med kosilom je tudi nagovorila novo­mašnika ga. dr. Marija Stanonik, novo­mašnikova sorodnica iz Slovenije, ki se je prav tiste dni nahajala v Argentini s turi­sticno skupino iz Družine. 
Vsak je imel priložnost, da se je pogo­voril z novomašnikom in se z njim slikal. Sam je hodil med ljudmi in se zahvaljeval, da so delili z njim tako srecen dan. 
Ob kavici, ki so nam jo postregli že v po­poldanskih urah in med živahnim kramlja­njem smo okusili izvrstno domace pecivo, ki so ga pripravili sorodniki. 
Že vec kot 25 let ni bilo novomašnika v naši skupnosti. Zato je bila ta priložnost poseben blagoslov, ki smo ga z radostjo delili s sorodniki in znanci. Še posebno pa mora cela slovenska skupnost biti hvale­žna za ta nov dar ljubezni, ki nam ga preko novomašnika Pavla izkazuje dobri Bog! 
Marta.Urbancic.Oblak 




“Vsak nov duhovnik prinaša s seboj poseben 
božji blagoslov. Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu. V vsakem duhovniku namrec prihaja Kristus sam”. Tako je pisal sv. papež Janez Pavel II. 
Slovenska skupnost v Argentini mora biti ponosna in vesela: znova imamo novomaš­nika! V soboto, 24. novembra, je v stolnici v Avellanedi prejel mašniško posvecenje g. Pavel Erjavec. 
Radevolje je odgovoril na nekaj vprašanj: 

...Kdaj.in.kako.si.slišal.božji.klic? 
Ta božji klic se ne sliši samo v enem trenutku življenja, temvec nas Bog neprestano klice v razlicnih dobah ali v celem življenju. Toda moramo biti pozorni in premišljevati v katero službo nas Bog vabi in dati odgovor v resnici in ljubezni do Boga, do samega sebe in do drugih. 
V mojem primeru me je Bog klical, da slu­žim pri oltarju kot ministrant v otroških le­tih in to delo sem izpolnjeval z ljubeznijo do Kristusa. Spomnim se, da sva nekoc bila sama v zakristiji g. Starc in jaz , in mi je rekel: “Ti boš postal duhovnik!” Takrat nisem vedel kaj odgovoriti, ampak zdaj lahko povem, da se je to prerokovanje izpolnilo. 
V moji mladosti sem vedno deloval in pri­speval pri slovenski skupnosti, s prijatelji smo sestavili orkester in igrali na razlicnih veselicah, mladinskih dnevih in obletnicah. Pridružil sem se tudi misijonski skupini, ki jo je vodila moja sestricna Kristina Grilj, franciškanska sestra. Med letom smo se pripravljali na misijonsko delovanje, ki se je vršilo med pocitnicami v raz­licnih krajih v provinci Misiones in tudi na jugu, v Junin de los Andes. Vsa ta doživetja so me tudi pripeljala do tega božjega klica, v mojem srcu je dozorevala želja služiti Kristusu, ko sem srecal ljudi ter delil z njimi težave in videl, kako so z veseljem sprejeli Kristusa v svoja srca. Po-leg tega sem deloval tudi v farah San Nicolás in Santa Rita, kjer sem vodil petje pri liturgicnih obredih. Pogovarjal sem se z duhovniki in ved­no je v mojem srcu zadonela ta beseda: “Tedaj je rekel svojim ucencem: Žetev je obilna, delav­cev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.” (Mt. 9, 37-38). ...Si.se.lahko.odlocil?.Kaj.ti.je.pri.tej.odloci­tvi.pomagalo?.Kakšne..težave.ali.pomisleke. si.imel.pri.odlocitvi? Odlocitev ni lahka, a treba se je predati božji previdnosti ter zaupati v Kristusovo ljubezen, ker je On edini, ki daje moc in je vedno zvest svoji besedi. Pri odlocitvi mi je pomagala ta pot, ki sem jo prej omenil, ker iz izkušnje živ­ljenja se izpostavi pricevanje in trdna volja, da postanemo Kristusovi ucenci, saj Njemu sledimo in ga oznanjamo. Ko se odlocaš je tudi dobro, da se sprašuješ, kako te bo ta tvoja pot vodila k zvestobi do Kristusa in 

...bodite veseli ljudje, imejte 
preprosto srce, išcite vedno 
resnico, ne pustite, da vam ukradejo upanje, ter bodite trdni in zvesti vrednotam ki ste jih 
prejeli in tako postali pricevalci 
Kristusovega Evangelija... 
” 

Cerkve. Ta odgovor velja za vsa poklic, bodisi zakonsko ali duhovniško življenje, ker moraš vsak dan svojega življenja znova reci DA na­crtu, ki ga ima Gospod zate in obenem deliti to veselje z drugimi. 
...Zakaj.si.se.odlocil.vstopiti.v.škofijo.Avel­laneda.-.Lanús? 
Ko sem zacel poglabljati to pot ali poklic za duhovnika, sem srecal g. Pavla Novaka CM. On me je spremljal in svetoval pri tej odlo­citvi. Zacutil sem bližino Kristusa, ki me je vabil in spodbujal sprejeti to pot. Potem je bil Pavle izvoljen kot provincial slovenskih la­zaristov in je odšel v Slovenijo in sem nada­ljeval to raziskovanje z g. Jožetom Bokalicem CM. Prišel je cas odlocitve in sva se skupaj z 
g. Bokalicem dobila v Lanusu ter premišljala, kje bi bilo bolje vstopiti v semenišce. Odlocil sem se, da vstopim v škofijo Avellaneda – Lanús kamor tudi spada fara Marija Kraljice. 
...Kje.bo..tvoja.prva.namestitev.kot.duhov­nik?.Kakšno.bo.tvoje.delo? 
Kot kaplan delujem v isti fari, kjer sem de­loval kot diakon in ta fara je Cristo Salvador, Monte Chingolo v Lanusu. Ta fara ima tudi tri kapele: Itati, San Maximiliano Kolbe in Luján, v tej zadnji kapeli smo zdaj zaceli gra­diti in sem postavljen od župnika kot oskrb­nik te kapele. Na skrbi imam tudi katoliško akcijo ter druge skupine, ki delujejo v fari in kapelah. Imam tudi delo na škofiji, kjer so me prosili, da spremljam najmlajše otroke pri katoliški akciji. 
...Boš.lahko.deloval.tudi.med.Slovenci? 
Lahko bom deloval v slovenski skupnostji, kadar bo le mogoce. Vcasih so razdalje veli­ke, a upam da bo Bog v svoji neskoncni lju­bezni storil to, kar je bolje in se bomo lahko srecevali ter delili Evharistijo in življenje. 
...Poleg.molitve,.kaj.lahko.naredi.slovenska. skupnost,.da.bo.med.nami.vec.duhovniških. in.redovniških.poklicev? 
V tem oziru ni definitivne besede, formule ali nekaj dogmaticnega, kar je meni pomagalo je bilo pastoralno misijonsko delo. To, da se sre­caš z drugimi in deliš življenjske izkušnje, vred­note itd. Ne med seboj, kot skupnost, temvec z drugo kulturo, z razlicnimi nacini življenja, to razpoloženje, ki s ponižnostjo besed izhaja iz srca, to srecanje, kjer lahko poglabljamo naše najbolj osnovne snovi cloveka ter raziskuje­mo našo resnicno pot. To pomeni biti odprti bližnjim in v oporo drugim. Vem tudi, da je v naši skupnosti vec skupin, ki delujejo na pa­storalnem podrocju, a mislim da vedno le za skupnost, kar je dobro in potrebno, ampak ni zdravo gledati samo na eno stran: Cerkev mora biti bolj obširna in ko odpreš pogled ne samo nase, se razjasni oko in pogled se obrne na druge ljudi, ki so tudi naši bratje v Kristusu. 
... Kaj. bi. svetoval. mladim,. ki. danes. morda. cutijo.božji.klic,.pa.se.ne.morejo.odlociti? 
Kot prvi korak bi svetoval naj se poglabljajo v molitvi, da ne bi obupali v raziskovanju svojega poklica, ker pridejo morda skušnjave, ki utopi­jo to željo. Drugo bi bilo dobiti duhovnika, ki bi vodil in spremljal to pot do božjega nacrta. Pogovori morajo biti iskreni, da se v resnici odkrije ta pot. Tretji nasvet je naj se v miru in ljubezni  priporocijo naši Materi Mariji. 
...Rad.imaš.glasbo,.sodeloval.si.v.glasbenih. skupinah.in.vcasih.celo. vodil.pevske. skupi­ne..Kaj.ti.pomeni.glasba?.Je.lahko.tudi.glas­ba.mladim.pot.do.Boga? 
Glasba je vedno spremljala moje življenje že od otroških let, ko sva z mamo prepevala slo­venske pesmi. Potem v šoli, pri mladinskem zboru, pri orkestrih, kjer sem sodeloval in še naprej spremlja mojo življenjsko pot. Glasba je izraz custev veselja, žalosti, hrepenenja, upanja, domotožja, ljubezni, vere, itd. Seve­da je tudi pot do Boga, ker z glasbo slavimo, castimo, prosimo odpušcanja, darujemo, premišljujemo, z eno besedo: molimo Bogu. 
...Bi.lahko.podal.kakšno.misel.za.Slovence,. predvsem.za.mladino? 
Draga mladina bodite veseli ljudje, imejte preprosto srce, išcite vedno resnico, ne pus­tite, da vam ukradejo upanje, ter bodite trdni in zvesti vrednotam ki ste jih prejeli in tako postali pricevalci Kristusovega Evangelija, v varstvu naše Matere Marije, ki nas vedno vodi k Ocetu po Kristusu v Svetem Duhu. Amen. 
... Hvala,. Pavel,. za. pogovor. in. lepe. misli..Želimo.ti.obilo.božjega.blagoslova.in.naj.te. Marija.vedno.spremlja.na.poti.duhovništva! 
Jože.Jan 



70. OBLETNICA SLOVENSKEGA MENDOŠKEGA PEVSKEGA ZBORA 

UVODNO.RAZMIŠLJANJE 
Leto 2018 je leto bogatih spominov: naselitve v novi domovini, ustanovitev društva, razlic­nih organizacij in odsekov. Najvažnejši dogo­dek pa je bila takrat zastavitev cilja bodocega življenja v Argentini. 
Ko se pripravljamo na obletno proslavo in obujamo spomine na 10., 20., 40. in poznej­še obletnice, odkrivamo, da so neprekinjeno, skozi 70 let, od naših prednikov zacrtani cilji, še danes sprejeti in globoko podoživljeni. 
»Cilj je tisto, kar velja samo po sebi, ne glede na kaj drugega«, je zapisal dr. Milan Komar. Zastavljeni cilj je še danes skrb za ohranjeva­nje, obogatitev in posredovanje slovenskih narodnih vrednot rojakom, novim rodovom in njihovim potomcem, že v tretjem in cetrtem kolenu, in sorodnikom ter argentinskim prija­teljem. Slovenska beseda je kljuc v kulturno bogastvo; petje izraža narodno in vsestransko kulturno cutenje in tudi skupno vecglasno petje je neprecenljiva znacilnost našega naro­da«. (Glasnik, 60 letnica 1948 – 2008). 
Prežeti z zadovoljstvom izpolnjenih nepre­kinjenih dolgoletnih dogodkov našega sku­pnega življenja, se odpravimo na pricakovano proslavo. 
70.LET.NEPREKINJENEGA.OBSTOJA. NAŠEGA.PEVSKEGA.ZBORA..V.MENDOZI 
V našem Slovenskem domu smo se 24. no­vembra 2018 zbrali mnogi navdušeni pevci, rojaki in naši prijatelji. Presenetila nas je odlicna praznicna oprema doma: prostor pred dvorano z zgodovinskimi posnetki in dvorana, z velikim ekranom, ornamenti in cvetjem. Davorin Hirschegger in Fric Šmon, sta v obeh jezikih orisala rojstvo zbora. »V teku leta 1948 je vecina slovenskih naseljen­cev prišla v Argentino preko begunskih ta­borišc. V Mendozo so se naselile predvsem družine s številnimi otroki. Naseljevanje je bilo polno skrbi in trpljenja: težka komunika­cija v tujem jeziku, iskanje stanovanj, nove zaposlitve, pomanjkanje denarnih sredstev itd. V zacetnih težavah jim je bila slovenska pesem v uteho. Spremljala jih je, bodrila, med seboj povezovala in jim budila upanje. Slovenec vedno rad poje, naj bo žalosten ali vesel. Med priseljenci je bilo mnogo pevk in pevcev, ki so že v avstrijskih taborišcih sode­lovali pri zborih. Prof. Božidar Bajuk jih je pozval, da so za božicne praznike leta 1948 peli pri polnocnici brez partitur in glasbene spremljave. To je bilo rojstvo in prvi nastop slovenskega pevskega zbora v Mendozi«. 
Kmalu se je zbor pomnožil in z rednimi te­denskimi vajami uspešneje opravil svoje poslanstvo. Naslednjega leta 1949, je dospel v Mendozo ravnatelj Marko Bajuk, Božidar­jev oce. Zacel je s spremljavo na harmoniju in orglah, pisal po spominu note cerkvenih, prosvetnih in umetniških pesmi ter ustvarjal nove skladbe. Leta 1953 je prevzel vodstvo zbora. S svojimi strokovnimi sposobnostmi je usposobil zbor, da je postal poznan in upošte­van v vsej mendoški provinci in tudi izven nje. 
Zbor je sodeloval pri državnih in cerkvenih slovesnostih, spremljal škofa pri farnih pra­znovanjih, sodeloval pri vecini slovenskih in cerkvenih prireditvah ter prirejal samostojne koncerte. Visok dosežek svojega pevskega živ­ljenja je zbor doživel leta 1960 ob praznova­nju 150. obletnice argentinske osvoboditve v Buenos Airesu. Nepozaben dogodek je bil na­stop buenosaireških pevskih zborov skupno z mendoškim. S tem koncertom je ravnatelj Marko Bajuk v izseljenstvu podoživel nastop skupnih zborov leta 1937 na Evharisticnem kongresu v Ljubljani. 
Po smrti ravnatelja Marka Bajuka leta 1961. je vodstvo ponovno prevzel sin Božidar. Zbor je v spomin na pokojnega pevovodja predla­gal vsakoletni koncert na Markovo nedeljo, pod geslom: »Še bomo peli ...« Drugi uspešen koncert je zbor priredil leta 1974 v Buenos Airesu ob proslavi 20. obletnice Slovenske kulturne akcije. Zbor je tudi prispeval pri skle­pnih slovesnostih trgatve v Mendozi«. 


Ves zgodovinski potek je bil istocasno tudi prikazan na velikem ekranu. 
»V casu naselitve ni bilo v Mendozi nobene­ga pevskega zbora in vecglasnega petja. Lahko zapišemo, da je bil naš zbor pobudnik in dra­mitelj zborovskega petja. Danes nastopajo in tekmujejo številni in zelo usposobljeni zbori, med katerimi je poznan in vrednoten tudi naš slovenski zbor. 
Po 40 letih uspešnega delovanja je našemu zboru nastopila kriticna doba. Ustanovitelj in dolgoletni pevovodja prof. Božidar Bajuk je moral zaradi starosti in slabosti opusti­ti vodstvo zbora. Sredi 1985 je zbor prevzel njegov necak, lic. Marcos Bajuk. Leta 1987 se je tudi on poslovil in odšel v Ljubljano na svoje glasbeno izpopolnjevanje. Gospodicna Lencka Božnar je z veliko ljubeznijo nadalje­vala vodstvo zbora, omejeno bolj na notranje društvene potrebe in na udejstvovanje pri verskem življenju mendoškega obcestva. 
»Leta 1996 je našemu zboru zasijalo po­mladansko sonce. Povabili smo mladega pevovodja Fernanda Mejiasa, porocenega s Slovenko in lep zgled slovensko – argentin­ske integracije. Pod njegovim vodstvom se je zbor ob koncu leta predstavil Slovencem po razlicnih krajih maticne domovine. Kakovostni napredek in splošni uspeh turneje je navdušil in pritegnil k sodelovanju številne mlade pev­ce.« Slovenija je navdušila Fernanda Mejiasa in mu dala možnost strokovnega usposablja­nja v glasbi, poglabljanja v slovensko kulturo in obvladanja slovenskega jezika. Po njego­vem odhodu v Ljubljano je vodstvo prevzela za dve leti Roxana Muńoz. 
Od leta 2000 dalje je pevovodja zbora mag. Diego Bosquet. Istocasno se je izpopolnjeval na Master of Arts in Ethnology (M.A.) in izbral temo za svojo disertacijo: Glasba slovenske skupnosti v Mendozi in na splošno v diaspori. Študij mu je veliko pomagal k razumevanju in svojemu udejstvovanju v slovenski skupnosti. V mescu decembru leta 2006 je med štiri­najstimi zbori, ki prepevajo nad 50 let v Ar­gentini, naš zbor dosegel priznanje Organiza­cije argentinske pevske dejavnosti. Istocasno 

“ 

Bogata izkušnja starejših 
in navdušenje mlajših 

prispevata, da se zbor že 
sedemdeset let nepretrgano, kakovostno izpopolnjuje in nadaljuje svoje poslanstvo. 

je Narodni senat Republike Argentine podal 
” 

našemu zboru castno diplomo, kot priznanje za doprinos argentinski kulturi. Oba dogodka sta tudi pevcem in naši skupnosti veliko po­menila . 
V prvi polovici marca 2007 in naslednjih le­tih, je zbor izvedel uspešno turnejo po jugu Argentine. V juniju 2008 je zbor drugic obi­skal prelepo Slovenijo. Pevska skupina šte­je danes 35 clanov, vecina so sinovi in vnuki prvih priseljencev, torej tri generacije, ki se trudijo za ohranitev in razvoj slovenske glas­bene kulture pod Andi. Nekateri pevci že vec kot petdeset let z veseljem vztrajajo v tej naši slovenski instituciji. Bogata izkušnja starejših in navdušenje mlajših prispevata, da se zbor že sedemdeset let nepretrgano, kakovostno izpopolnjuje in nadaljuje svoje poslanstvo. 
Naš zbor je od leta 1991, po osamosvojitvi domovine, pogosto potoval in širil slovensko pesem po Argentini. Potovali smo v mes­ta Bariloche, Cutral-Co, Plaza Huincul, Cura Brochero, Mina Clavero, Río Cuarto, Rosario, Malargüe in Bowen (na jugu Mendoze) in med Slovence v San Luis. Najbolj pomemben dogodek je bila letos, meseca junija, pevska turneja po Sloveniji. 
PROGRAM.NASTOPA 
Prvi je zapel v pozdrav in dobrodošlico Slo­venski mendoški oktet, otvoril je vecerno pet­je. Zapeli so nam vencek slovenskih pesmi: Ti puebec je kna Lumpej (prir. Pavle Kernjak). 
Sledil je nastop našega zbora. Pevovodja si je zamislil program s pesmimi, ki opisu­jejo slovenske pokrajine in tudi sosednje, ki danes ne spadajo vec pod Slovenijo. Price­li so s Prekmurjem, Sejaj žito (prir. Danijel Grum). Sledila so Štajerska, Vse najlepše ro­žice (prir. Emil Adamic, prir. za mešani zbor, Marko Munih), Koroška, Moj pobic je furman (Luka Kramolc, prir. za mešani zbor Božidar Bajuk), Dolenjska, Ciganski otrok (prir. Mar­ko Bajuk), Notranjska, Ena nova zdravica (prir. Marko Bajuk), Gorenjska, Meglica (prir. Marko Bajuk), Primorska, Dajte, dajte (prir. za zbor Aldo Kumar), Porabje (Madžarska), Mari, Mari, Marika (prir. Radovan Gobec), Rezija (Italija), Jnjen ceua jti gna (prir. Pavle Merkú), Beneška (Italija), Oj, božime (prir. Ubald Vrabec), Koroška (Avstrija), Na prsi ro­žmarina cem si djati (prir. France Cigan). 
Uživali smo navdušeno petje in cenili dol­gotrajno natancno pripravo zgodovinskega nastopa. Polna dvorana je izrazila svoje nav­dušenje in doživetje z dolgim ploskanjem. 

ODLIKOVANJA.IN.DARILA 
Mendoški castni konzul inž. Jože Šmon je v imenu Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, pevovod­ju Diegu Bosquetu, izrocil zahvalo zboru za »neprecenljivo vlogo pri ohranjanju slovenske identitete ter za širjenje ugleda Slovenije v Ar­gentini«. Prebral je tudi pismo gospe Velepo­slanice Republike Slovenije v Buenos Airesu Jadranke Šturm Kocjan. Med drugimi cestitki je odobrila delo zbora: »Zato je bila ustano­vitev zbora pred 70. leti dobra odlocitev, ki vas je povezala v daljni Mendozi in s pomocjo pesmi ohranjala stike z maticno domovino«. Poslušali smo tudi prisrcne pozdrave bivših 
pevovodij Fernanda Mejiasa in Marcosa 
Bajuka iz Slovenije ter Roxane Muńoz. 
Cestitali smo in se zahvalili navzocima za­koncema Mici Bajda in Stanetu Grebencu, edina pevca prve zasedbe zbora od leta 1948. Prejela sta šopek lepega cvetja. Sledilo je priznanje Lencki Božnar za svoje dolgole­tno prizadevanje za zbor. Nato je pristopila na oder Darinka Žumer, dolgoletna blagajni­carka zbora in Janez Štirn, najstarejši pevec, ki navdušeno in neprekinjeno poje pri zboru. Priznali so tudi važno sodelovanje korepe­titorjem in spremljevalcem na razlicnih in­strumentih: Marjana Bajda, Ivan Bajuk, Toni Štirn, David Bajda in Juan Sánchez. Priznano je bilo ucinkovito delo predsednice Ani Grin­tal in obeh tajnic zbora, Veronike Vilchez in Valerije Bajda. Koncno sta bila odlikovana Mariana Ruiz Díaz, dolgoletna pomoc pri vokalizaciji pevcev in mag. Diego Bosquet, danes že 18 let pevovodja Pevskega zbora. S tem smo dosegli izraziti višek hvaležnosti in navdušenja. Ploskanje je to izrazilo. Bog jim bogato poplacaj! 
Za zakljucek pevskih nastopov smo pristopi­li k zboru tudi bivši pevci. Spraševali smo se, kaj naj na današnji vecer skupaj zapojemo. Z navdušenjem sta zadoneli Pevec (Sem pevec in peti … je vse mi na sveti) Antona Foersterja in priljubljena himna Slovenija v svetu naše­ga Marka Kremžarja in Jožeta Osane. Vsak od nas je doživljal svoje spomine, mnogi smo se zavedali doprinosa k dolgoletni setvi in vese­lje današnje žetve! Tako je potekel glasbeni zakljucek koncerta. 
NA.ZDRAVJE! 
Pevci so nam pripravili odlicno napitnico: em­panade, dobro mendoško kapljico in krasno torto. Dolgo smo uživali 70. obletno slavje pri pogrnjenih mizah. Pred dvorano so mladi po­tomci iskali svoje stare starše in znance, bivše clane naše pevske družine. Na vseh stenah so bile razstavljene fotografije dolgega obdobja. Spomini so nas navdušeno povezali. 
Zahvala vsem, pevovodju, pevcem in vsem, ki so na vse mogoce nacine sodelovali, prip­ravljali ter praznicno olepšali naš skupni dom.
 »Še bomo peli ...« 

Božidar.Bajuk 



11. DECEMBER 2018 | 100-LETNICA SMRTI IVANA CANKARJA 

»KER SEM SLOVENEC, SEM KATOLICAN« 
Duhovni svet pisatelja, dramatika in pesnika Ivana Cankarja 
Življenje Ivana Cankarja so zaznamovali življenjska skrb, trpljenje, revšcina, zape­catena še s požarom domace hiše, ko je bil star komaj tri leta: »Pogorela nam je hiša in obubožali smo docela.« Življenje na dnu družbe se v njem zato prepleta z zavestjo Božje navzocnosti v njem. 
Glas.vesti 
Živeti v resnici, po vesti in v spoštovanju pravicnosti so temeljne postavke Cankarje­vega pogleda na svet. Ta se sicer spreminja, a ohranja bistvene poteze zgodnjih let. Iz­razito izstopata kritika clovekove osebne in družbene zlaganosti in zahteva po vestnosti in pravicnosti. Cankar bica clovekovo ne­poslušnost notranjemu vzgibu, ki vsakogar vabi in opominja, naj si življenje oblikuje v Božjem ogledalu, premaguje zlaganost in nepravicnost, ki stalno ogrožata clovekov vsakdan. Junakinje in junaki njegovih spi­sov so v imenu Boga nosilci tega sporocila in dramilo vesti posameznikom in družbi. Skodelica kave preprecljivo slika mladostno prizadetost, ki je vest ne more opraviciti. Crtica Mater je zatajil postavi na noževo re­zilo nepremakljivost vesti ob na prvi pogled nepomembnem, a tragicnem obziru social-no prizadetega otroka. Neomajni glas vesti se še bolj korenito postavlja zoper zlaga­no pravicnost župnika, ki jo je sicer skušal prekriti s spovedjo in zunanjo pokoro. Vest ga zasleduje vse življenje in nazadnje mu še mrtvi Polikarp nedvoumno naslika krivico, ki je zaznamovala življenje pankrta in jo je razrešila šele smrt. Ob smrti pankrt Šimon breme krivice preloži na župnika, ki simbol­no javno prevzame pankrtovo zavrženo ime in vsaj del odgovornosti za bridko usodo pokojnega. Pravico sicer ljudje delijo po clo­veških merilih in zakonih, kot opisuje zgod­ba; kljub temu ta, ceprav je neuresnicena na zemlji, iz vecnosti kot pri bogatinu vpije na zemljo in stalno opominja k pravicnosti in svari, naj se clovek na zemlji ne poigra­va z njo. Sicer se zdi, da Hlapec Jernej (in njegova pravica) jemlje pravicnost v svoje roke, a Cankar je zvest socialno-demokrat­ski pravicnosti, njen ideal je Krekovo druž­beno prizadevanje, kot prepricljivo zapiše ob Janezovi smrti. Konkretna vera torej, ne nasilje, gradi Božje kraljestvo na zemlji, kot je pozneje zapisal Andrej Gosar. Krivice je treba odpravljati s konkretnim družbenim delovanjem, kot je zgledno pokazal Krek. 
Ponotranjena.vera 
Cankarjevo življenje in delovanje sta kljub bolj korenitemu svobodomiselnemu ob­dobju med letoma 1900 in 1910 globoko ukoreninjena v Boga. Kriticnost vse bolj poglablja v razvezovanje pritlehnih ze­meljskih razmer. Kriticno jih pretresa v Cerkvi in njeni popredmeteni in nedejavni veri in v (slovenskem) liberalizmu, vse pa se steka v zahtevo po celoviti in koreniti duhovno-socialni preobrazbi družbe. Do-locen del življenja je Cankar pod vplivom nicejanstva in marksizma, a se temu odpo­ve, kot pravi Izidor Cankar, ter postavi »na­sproti nasilju, premetenosti in laži živo in­dividualno vest, ki deluje iz lastne duševne dinamike, ki je preprosta in jasna ter do fa­naticnosti resnicoljubna«. Prevladuje torej izkušnja prvinske vere iz zgodnje življenjske izkušnje, ki jo je zaznamovala mati, »uboga, žalostna in bolna«, ki je s svojo življenjsko daritvijo podarila otrokom vse, kar je imela, samo sebe: »Mati, tvoje meso smo uživali in tvojo kri smo pili!« To je pretresljiva iz­poved neizmerne ljubezni in življenjskega darovanja, iz katerega so rasli Ivan in ostali otroci. Ta vseživljenjska daritev je hranila tenkocutnost vesti in izostren smisel za pra­vicnost. Vest je preganjala njega samega, da je bil neizprosen do sebe in do drugih, in ga ni nikoli zapustila: »Zakaj srce je pra­vicen sodnik in ne pozna malenkosti.« Vera oziroma duhovna prežetost, ki temelji na izcišceni, moralni in vstajenjski drži, clove­ka dviga iz pritlehnosti; je hranílo in moc, ki napaja cloveka, da premaguje temno, težko in krivicno vsakdanjost. 


Vera.v.vstajenje 
Okvir vere domace hiše Cankar stalno pre­izkuša in poglablja v osebnih in družbenih izzivih in ga poglablja s silo duha. Skladno s tem spise zrelih let zaznamuje misticno-du­hovna izkušnja, izražena v prvinskih kršcan­skih simbolih verovanja: Križ na gori, Hiša Marije Pomocnice. Življenje se mu vse bolj odpira v onstranstvo. Namesto utopicnih konkretnih ciljev raja na zemlji se porajajo prvine vstajenja in novega življenja v Bogu. Cankarjeva asketska duhovna drža, s katero ga je zaznamovala mati, se vse bolj odpira, dokler pred smrtjo s prejemom poslednje­ga zakramenta ne odide spravljen z Bogom in ljudmi s tega sveta. 
dr..Janez.Juhant 
»Ce bi bil Rus, bi bil pravoslaven, ce Prus, protestant, ker sem Slovenec, sem katoli­can.« Cankar je torej ostal zvest prakticne­mu kršcanstvu domace hiše celo v viharnih tokovih življenjskih in družbenopoliticnih preizkušenj, te globine ostajajo stalnica ne­mirnega Cankarjevega duha. 
Družina,.17..6..2018 
Odlomki 

Najbolje je, ko skozi svoje besede sprego­vori kar pisatelj sam. Iz njegove zbirke crtic Moje življenje smo zbrali nekaj misli o enaj­sti šoli pod mostom, pogovorih med brati in sestrami, veri v družini in veliki noci pri Cankarjevih doma. Ti odlomki slikajo del Cankarjeve mladosti, hkrati pa nam razkri­vajo njegove vidike do še vedno pomemb­nih stvari v življenju, kot so splošna izobraz­ba, stik z ljudmi, Bog in verovanje. 
Enajsta.šola 
Takrat se pricne enajsta šola pod mostom ter se neha ob prvih jesenskih nalivih. Mno­gokaj sem študiral v svojem življenju, ali tako bogate in koristne ucenosti, kakor jo daje svojim ucencem enajsta šola pod mo­stom, nisem zadobil nikjer in nikoli. Kakšna cuda precudna hrani ta goli, posušeni prod! Ocem, ki jih išcejo, srcem, ki verujejo vanje, se kažejo cuda ob vsakem pogledu, ob vsa­kem koraku. 
Polomljen, star lijak, obroc kolesa, pre­luknjana ponev, poceni lonci, vilice s pol­drugim klinom, pipec brez rocnika — sam Bog nebeški vedi, odkod se je bilo vse to nabralo v Ljubljanico! Ali vsaka stvar pose­bej je bila cudo precudno in je imela svoj važen pomen. 
Pogovori 
Najlepše se je dalo pogovarjati pozimi, na veliki, topli peci. Zunaj je bila noc in mraz je škripal skozi okna, izba pa je bila polna slad­kih pravljic, ki so nam šepetale na uho še tišje in milejše od samih naših besed. Pa da smo tudi vsi molcali, pa da se niti spogledali nismo, razumeli bi se bili vse do kraja. Bilo je kakor skupna molitev in kakor skupna pesem: ce nas je sedem ali sedemdeset — molitev je ena in ena je prošnja, pesem ena in en sam je Bog. 
Nikoli si nismo bili tako blizu, tako bratje in sestre, kakor ob tistih svetih urah. Sre­di med nami je sedel sam angel božji ter nam je pripovedoval o lepotah iz paradiža; nam pa se je zdelo, da govore naše plahe ustnice. 
Vera 
Pri nas doma ni bilo pobožnjaštva, ne tis­tega mrkega, trdega, židovskega, ki ne rosi v vdano srce ljubezni božje, temvec vtepa s palico božji strah. Bili smo globoko ver­ni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal ter ostane pac do konca dni skrit oltar, pred katerim darujejo ciste misli ob veselih in žalostnih urah. Še pozno, ko me je bila že vsega opredla tuja ucenost, ko se mi je bilo srce že vse razbolelo od soparnega spozna­nja, se je mnogokdaj zganilo v srcu, kakor neizrekljivo sladek in gorek spomin, kakor tiha otroška molitev. 
Velika.noc 
Pogovarjali smo se o veliki noci. Blizu je že bila in vedeli smo cisto vsi, kakšna da bo naša velika noc: prazniki brez praznikov, nedeljsko jutro brez pirhov in pomaranc, v srce mukoma zaklenjena bridkost, za pecjo pritajene solze. Vedeli smo, da pride trda in neusmiljena, ali govorili nismo o nji, še mis­lili nismo nanjo. 
Pogovarjali smo se o drugi veliki noci, o tisti, ki je bila polna šumecega sonca, pre­šernega potrkavanja zvonov, dišecih, rume­no zapecenih kolacev, rdecih pirhov, svetlih pomaranc; mati ima na glavi belo ruto in pogrinja mizo; mi sedimo po vrsti za pecjo in gledamo; oce sloni ob oknu, baše si pipo in se smeje ... 
V to veliko noc smo verjeli kakor v živega Boga; tik pred nami je bila v vsem svojem sijaju. Res je ni bilo tisto leto in tudi ne pri­hodnje in tudi še tretje ne in nikoli ne; ali ni je bilo moci na svetu, da bi omajala našo vero. Prav nic se nismo cudili in nic nismo bili užaljeni, da ni bila potrjena naša vera, da se niso dopolnile naše sanje; morda bi se bili cudili, da se je zgodilo po besedah angelovih. Družina,.10..5..2018 
ODTISI 
03-2018 

NOC IN DAN S CANKARJEM
Pred casom je bilo ob posebnih prilikah zaslediti vabila za sodelovanje pri 24-urnem nepretrga­nem branju Svetega pisma, nekdaj drugic del Mi­guela de Cervantesa. To pot je vabilo prišlo iz Slo­vanske knjižnice v Ljubljani. Razlog je bližajoca se obletnica smrti –11. december 1918 – pesnika in pisatelja Ivana Cankarja. Vse leto je posveceno njegovemu spominu in komemoracije v Sloveniji so kar številne. 
Knjižnicarji Slovanske knjižnice – med njimi je tudi Pavel Fajdiga – so se zavzeli in organizirali prireditev z zgornjim naslovom, pri kateri bi brali njegove tekste. Izbrali so 90 krajših besedil, cr­tic, nekatere tudi satiricne, skoraj sarkasticne, o katerih obicajni Slovenec – mislim nase – ni imel niti pojma. Ceprav imamo doma zbirko njegovih zbranih spisov, je nisem do te prilike nikoli pogle­dal. Iz šolskih let me Cankar ni privlaceval. Mater je zatajil, Dateljni, Skodelica kave so bile preža­lostne, da bi hotel kaj vec slišati o njem. Šele ob tej priložnosti, vabilu, me je firbec privabil k poli­ci, da sem pogledal, kaj je v tej zbirki. 
Noc je bila mišljena 16., dan pa 17. novembra; od osmih zvecer pa do devetih zvecer naslednje­ga dne. K javnemu branju so vabili pisatelje, pe­snike, profesorje, igralce, umetnike, prevajalce in založnike, kolege knjižnicarje, predvsem pa tiste, ki so na razne nacine bili – ali so še – v stiku s Cankarjevimi deli. In res je bilo zaslediti imena znanih oseb iz kulturnih krogov, ki so se zvrstili ob mikrofonu citalnice, ki je takrat imela malo drugacno razporeditev. Tudi argentinska Sloveni­ja je bila prisotna: Miriam Jereb Batagelj in Dani­el López Boncina sta prebrala crtico Anastasius von Schiwitz. 
Mikrofon je bil bolj iz potrebe snemanja kot zato, da bi prisotni bolje slišali brano besedo. Tak podvig ne privablja množic; množica bi se zgo­dila, ce bi se naenkrat zbrali vsi bralci, ki jih je bilo vsega skupaj okoli sto. Vendar pa je obcutek, ko prideš v prostor, kjer se branje dogaja, skoraj misticen: bralec, tehnicno osebje knjižnice, pa morda predhodni ali naslednji bralec, pa njegov spremljevalec. Slišati je branje, ostali so v zbrani tišini – kot v templju besede, slovenske besede. 
Zacetna akademija je bila bolj živahna in seve­da bolj obiskana. Poleg govorov mag. Teje Zor­ko, direktorice Mestne knjižnice Ljubljana, mag. Mateje Demšic, vodje oddelka za kulturo Mestne obcine Ljubljana in ddr. Irene Avsenik Nabergoj, je Mešani pevski zbor Anton Foerster izvedel dve uglasbitvi Cankarjevih besedil (Rada Simonitija Pod jasnim soncem rdeca roža in Karla Pahorja Oce naš hlapca Jerneja). S svojo priznano dram­sko mocjo pa je pesnik in igralec Tone Kuntner interpretiral odlomke iz del velikega pisatelja. Z njim smo tudi poklepetali pri zakuski in se spo­minjali njegovih nastopov v Argentini. 
GB 


uglednih slovenskih izobražencev in razumni-
IN MEMORIAM | Johnu Corsellisu v spomin 
kov in uspešnih gospodarstvenikov. Maturan-
V mesecu, v katerem se še posebej spominja­mo vseh naših pokojnih, se je s tega sveta pos­lovil mož, ki je neizbrisno povezan s Slovenci, ki so morali ob koncu druge svetovne vojne na begunsko pot. 18. novembra je v 96. letu sta­rosti preminil John Corsellis, angleški kveker, ki je tistega usodnega maja 1945 na Vetrinj­skem polju sprejel slovenske begunce ter jim po svojih najboljših moceh skušal pomagati. Sama sem se z njim zadnja leta »srecevala« preko elektronske pošte in moram reci, da je tudi name naredil izjemen vtis. Ne le zato, ker je pri svojih 92. letih (takrat sva si zacela dopi­sovati) še vedno redno plaval v svojem bazenu, temvec ker je bil kljub visoki starosti še vedno iskriv sogovornik, ki je redno spremljal, kaj se dogaja v Sloveniji. 
Kdo je bil pravzaprav John Corsellis, ki so se ga slovenski begunci še dolga desetletja s hva­ležnostjo spominjali? Rodil se je 14. januarja 1923 v Londonu, v Veliki Britaniji. Kot odvetni­ški pripravnik in humanitarni delavec kveker­ske organizacije Friends Ambulance Unit (FAU) in pozneje United Nations Relief and Rehabi­litation Administration (UNRRA) je med drugo svetovno vojno pod okriljem britanske 8. ar­made skrbel za humanitarno pomoc begun­cem ter delal v begunskih taborišcih. 
Maja 1945, ko so tja prispeli slovenski begun-ci, je bil na Vetrinjskem polju ter Slovencem že prve tedne pomagal pri zagotavljanju najnuj­nejšega za preživetje. Zanje je požrtvovalno skrbel tudi naslednja tri leta, ko so se selili v taborišca Peggetz in Špital. Bil je tisti Anglež, ki je slovenskim beguncem ob selitvi z Vetrinjske­ga polja dovolil na skrivaj na vlak vzeti sekire, s katerimi bi si lahko utrli pot v svobodo, ce bi se izkazalo, da so jih Angleži ponovno preva­rali ter poslali v Jugoslavijo. Bil je tudi tisti, ki so mu taborišcne oblasti naložile nalogo cen­zorja pri izdajanju slovenskega begunskega dnevnika Novice. Pri tej nalogi ni bil pretirano strog, saj se je z uredniškim odborom casopisa dobro razumel, predvsem pa je pokazal, da ra­zume slovensko potrebo po jasni besedi o veri in dogajanju v domovini, dveh temah, ki jih v cenzuriranem oz. uradnem dnevnem casopisu ni smelo biti. Tako taborišcnim oblastem, kljub temu, da je vedel, ni izdal, da Slovenci ob cen­zuriranem dnevniku na skrivaj izdajajo še svoj drugi informativni casopis Domaci glasovi. 


Corsellis se je skupaj z ravnateljem slovenske begunske gimnazije Markom Bajukom zelo zavzel in angažiral pri vzpostavitvi slovenskega begunskega šolstva. Še posebej so mu bili tak­rat hvaležni slovenski študentje, saj so se tudi ob njegovi pomoci lahko vpisali na univerzo v Gradcu. Tudi sicer je njegova skrb in angažira­nost krepko presegla njegove osnovne zadol­žitve, ki jih je imel v taborišcu. Tako je v casu bivanja in dela v taborišcu redno pisal materi v Anglijo ter jo prosil za pomoc slovenskim be­guncem. V pismih je materi zaupal svoje vtise 
o Slovencih in drugih beguncih, kriticen pa je bil tudi do rojakov, ki so vodili taborišce. Na povabilo uredniškega odbora je del teh pisem objavil tudi v Zborniku Svobodne Slovenije 1973–1975. 
Leta 1947 se je vrnil v Veliko Britanijo in kon­cal odvetniško pripravništvo. Vec let je vodil ustanovo za študijsko izmenjavo, nato pa je bil do upokojitve ravnatelj šole za tuje jezike (1962–1992). Na prošnjo glavnega zavezniške­ga štaba je marca 1947 pripravil zapiske o slo-
MENDOZA | Martinovanje 2018 

11. novembra praznujemo god sv. Martina, tega, ki “naredi iz mošta vin”. Martinovanje je znacilen praznik na Nizozemskem in na Dan­skem, v Nemciji, Švici in Sloveniji, od leta 2015 dalje pa tudi med Slovenci v Mendozi. Novega vina so se veselili že v prazgodovini, tudi Grki in Rimljani, praznovanje je povezano s krajem, kjer trte obrodijo sladko vince med vinogradi in vinarnami. 
Ceprav v Mendozi november ni cas novega vina, hocemo našo tradicijo Martinovanja obuditi med Slovenci in tudi med našimi ar­gentinskimi prijatelji. 
Letošnje praznovanje je, kakor prejšna leta, trajalo kar tri dni. V petek, 9. novembra zve­cer, smo v Slovenskem domu zaceli z “degu­stacijo” slovenskih vin iz Goriških brd. Že lani je bil naš namen, da bi pokusili razlicna slo­venska vina, a tega zaradi birokratskih zaprek nismo mogli uresniciti. Zato smo pravocasno naprosili pevce mendoškega pevskega zbora, da ob vrnitvi iz njihove letošnje turneje po Sloveniji vsak prinese po eno ali dve steklenici vina, ki nam jih je v Sloveniji izbral sommeli­er Ivan Peršolja. Degustacijo je vodil Ernest (Nesti) Bajda, enolog vinarne Catena Zapata in nam razlagal o Primorskem, Štajerskem, Dolenskem vinu in še o pridelkih iz drugih kra­jev, kjer se gojijo trte in vina na slovenskem ozemlju. 
Nesti Bajda nam je razlagal in primerjal vi­nogradništvo v Sloveniji in Argentini, kako so razlicne vrste trt prišle v vsak kraj, kako se naredi vino, kako se ga goji, kako se ga hrani in koncno, kako se ga pije. Pokusili smo vina Rebula, Beli Sauvignon, Sivi Pinot, Kabernet Sauvignon in Rdeci blend; vsa vina so bili iz Goriških brd. Za zakljucek vecera smo za pri­merjavo pili še mendoška vina in zraven tudi kaj pojedli. 


Naslednji dan, 10. novembra, smo obiskali vinarno “Norton”. Ta vinarna je bila ustanov­ljena že leta 1895 in letno pridela 20 milijonov litrov vina. Za naše zacudenje so nas vodili po starih kleteh, kjer v temi in ob zelo umirjeni muziki ležijo steklenice polne vina. Za konec smo si ogledali nagrajena vina in druga v zelo bogato okrašenih steklenicah; današnji lastnik vinarne je družina Swarovski. Enolog Hernan Scarel nam je dal pokusiti razlicna vina in pe­nine, ki jih pridelujejo. Za priboljšek in za ko­nec nam je dal pokusiti še vino iz leta 1974, ki je ocenjeno v višini $ 95.000.- na liter in je potrjen najstarejši “malbec” v Argentini. To je edinstven in neponovljiv dogodek. Seveda smo se slikali s Kordillero v ozadju. 
Po koncanem obisku smo se napotili k Ber­venskih beguncih v Avstriji in Italiji ter jih poslal britanskemu zunanjemu ministrstvu, vrhov­nemu poveljniku britanskih zasedbenih cet in vec clanom britanskega parlamenta, kopijo za­piskov pa je poslal tudi Winstonu Churchillu. Z njimi je želel vplivati na pristojne oblasti, da bi še naprej omogocale Slovencem možnost svo­bodne izbire o tem, v katero državo želijo oditi. 
Leta 1974 je zacel prepisovati svoje zapiske in korespondenco, ki jo je ustvaril v casu, ko je delal v begunskih taborišcih, v 90-tih letih prejšnjega stoletja pa je obiskal tudi mnoge nekdanje slovenske begunce, tako v Angliji, ZDA, Argentini in Kanadi, s katerimi je tudi si­cer vsa desetletja ohranjal stike. Zelo si je na­mrec želel svetu predstaviti izjemno zgodbo slovenskih beguncev. Tako je leta 2005 skupaj z Marcusom Ferrarom, nekdanjim novinarjem Reutersa, na podlagi gradiva, ki ga je zbiral to­liko desetletji, izdal knjigo Slovenia in 1945, ki je kasneje doživela celo dva ponatisa. Knjiga je bila prevedena tudi v slovenšcino in nosi na­slov Slovenija 1945, smrt in preživetje po drugi svetovni vojni. 
O njegovem izjemni požrtvovalnosti in skrbi za Slovence je akad. prof. dr. Kajetan Gantar, tudi sam eden izmed beguncev, pred leti zapi­sal: »Bil sem prica njegovemu požrtvovalne­mu in nesebicnemu zavzemanju za slovenske begunce, še posebej za otroke in mladostnike, ki so po vojni zabredli v najhujšo eksistencno krizo. Dijakom nam je bilo dobro znano, kako zelo se gospod Corsellis zanima za slovensko kulturo, kako za našo begunsko gimnazijsko knjižnico na lastne stroške nabavlja ucbenike in strokovno literaturo iz Anglije. /…/ Ceprav je bil eden najmlajših med britanskimi funk­cionarji v begunskem taborišcu, je pogumno kljuboval pritiskom, ki so skušali begunsko gimnazijo zatreti; s svojo vztrajnostjo je do­segel, da se je naša begunska gimnazija ob­držala in se razvila v eno najbolj obetavnih slovenskih srednjih šol, iz katere je izšla vrsta 
nardi in Marjanu Bajda, v Vistalba, kjer nas je Tine Šmon že cakal z “asadom”. In tako je med vinom, petjem in klasicnim “un aplauso para el asador”, minil lep dan. 
V nedeljo, 11. novembra, na dan sv. Martina, je ob 10. uri g. Janez Cukjati daroval sv. mašo in blagoslovil vina. Por sveti maši sta nas Rezka Novak Nemanic in Marija Grebenc Šmon nau­cili, kako se pripravi štruklje. Pred kosilom je Aguštin Šmon, v spremstvu kitare Davida Baj­da, recitiral “El vino” avtorja Alberta Corteza. 
Fede Štumberger in Pauli Nemanic sta nam pripravili za kosilo pišcanca “a la jarilla.” Seve­da so tudi naše žene delali v kuhinji. 
Po kosilu in za zakljucek nam je še Slovenski Mendoški Oktet zapel pesmi iz svojega nove­ga repertoarja o vinu, ansambel Bratov Ne­manic nas je pa razveselil s valcki in polkami 
Zahvala gre odboru Društva za tako lepo prip­ravljeno praznovanje. Za prihodnje leto pa vas že zdaj lepo vabimo na Martinovanje 2019 in priporocamo, da se pravocasno najavite. 
Pavel.Šmon 



tom begunske gimnazije in drugim mladim ljudem, ki so v peripetijah vojnih let izgubili gi­mnazijska spricevala ali drugo dokumentacijo, je s svojim vztrajnim posredovanjem omogo­cil izreden vpis na graško univerzo in jim omo­gocil eksistencni minimum in celo nastanitev v posebni baraki, kar je bilo v razrušenem Gradcu še težje uresnicljivo. /…/ Iz begunske gimnazije in iz generacije takratnih slovenskih študentov na graški univerzi je izšla cela vrsta vrhunskih izobražencev, ki nikoli niso zatajili svojih slovenskih korenin in ki so tudi v tuji­ni polagali idejne temelje slovenski državi. S svojim vplivom so pred tridesetimi leti veliko prispevali k mednarodnem priznanju in uve­ljavljanju Slovenije. Nemalo zaslug za to ima tudi gospod John Corsellis, ki jim je v najtežjih trenutkih nudil moralno oporo in tudi pozneje s simpatijami spremljal njihove dejavnosti.« 
John Corsellis se je ob vsem svojem delu in skrbi za slovenske begunce tudi sam ucil slo­venskega jezika, obenem pa vedno poudarjal slovenske znacajske lastnosti, ki jih je cenil, kot so pridnost, redoljubnost, požrtvovalnost, iskrenost, poštenje, predvsem pa življenjski optimizem. Njegovo zgodbo je v literarno pri­poved strnil pisatelj Alojz Rebula. V knjigi Ob babilonski reki lahko tako v glavnem liku pre­poznamo prav tega požrtvovalnega moža. Kar neverjetno je, da sta Corsellis in Rebula odšla v vecnost skoraj skupaj, saj je Rebula umrl le nekaj tednov prej, 23. oktobra. 
Z veliko hvaležnostjo se smemo spominja­mo Johna Corsellisa, obenem pa smo lahko prepricani, da sedaj uživa v družbi hvaležnih slovenskih beguncev, ki so bili deležni njegove pomoci v taborišcih na Koroškem in so odšli v vecnost že pred njim. Tam je zagotovo lahko stisnil tudi roke našim mucencem, ki se mu iz oci v oci zahvaljujejo za skrb, ki jo je namenil njihovim najdražjim, ko sami, poslani v smrt, zanje niso mogli vec skrbeti. 
Gospod Corsellis, pocivajte v miru. 

Helena.Jaklitsch 

SRECANJE BIVŠIH SOŠOLCEV 
Leta hitijo kot brzovlak, ki nas pelje nap­rej, združene in vesele. Združene preko whatsappa po zaslugi Metke Slabe in vese­le, ker smo se lahko srecali. 
Bivši dijaki Sedme RASTi smo se zbrali 27. oktobra v slovenskem domu Carapachay. Praznovali smo 40. obletnico, odkar smo zapustili srednješolski tecaj ravnatelja Mar­ka Bajuka. Popoldne smo se pocasi zbrali iz razlicnih krajev in se pogovarjali. Srecanja pripravimo vsakih pet let, zato smo si imeli veliko za povedati. 
Takoj, ko je prišel gospod Franci Cukjati, smo imeli zahvalno sv. mašo. Gospod Fran­ci nas je pred 40 leti spremljal na taborje­nje v Quines, San Luis, kjer je delal sedaj že pokojni župnik g. Janez Ogrin. Takrat je 
g. Franci še študiral na semenišcu. Njegov brat Janez, ki je že bil duhovnik, nas je tudi spremljal in daroval vsak dan lepo sv. mašo na prostem. 
Po koncani daritvi smo imeli zakusko in nato nazdravili na prijateljstvo. Metka Slabe je vsakemu izrocila lep spomincek. Žal nas ni bilo veliko, ampak odsotni so nam poslali pozdrave in slike. Tudi oni so kasneje dobili spomincke. 
Živijo Sedma RAST! Živijo prijateljstvo! Brzovlak nas že pelje proti novi obletnici … 
Monika.Cešarek.Kenda 


OBISK PRI ROJAKIH V MENDOZI 

Rahlo pršenje dežja ne prežene dobre vo­lje in veselja ter pricakovanj novih dožive­tij. V Mendozi nas je sredi noci pricakala Rezka Novak Nemanic, ki ves naslednji dan velikodušno nameni nam. Spremlja nas po ocarljivi deželi Mendozi, mimo vinorodnih nasadov, pušcavskih širjav, vse do podnožja Andov. Razlaga nam o zgodovini, znacilno­stih pokrajine in nacinu življenja. Cutila sem njeno spoštovanje do te zemlje in ljubezen, ki nam jo je delila ob razlagah in razkazova­nju lepot narave. Navdušeni »prilezemo« do razgledne tocke pod Aconcaguo. Zaplapola slovenska zastava, sliši se slovenska pesem … sneženi vrh Aconcague še bolj zažari v ob­jemu modrega neba. 
Ko smo se vracali, smo se ustavili na poko­pališcu gornikov, ki so izgubili življenje v teh gorah. Med njimi je pokopan tudi prvi sloven-ski duhovnik v Argentini gospod Jože Kastelic. Napis na spomeniku: »V miru pocivaj sloven­ske zemlje sin, vnet ljubitelj visokih planin. Narodu bil si vodnik do vecnih višin – hvaležni rojaki« pove vse. Koliko klenih Slovenk in Slo­vencev je odšlo (ali je moralo oditi) iz rodne dežele širom po svetu. Svoje talente in spo­sobnosti so razvijali drugje. Opazujem Rezko: navzven nežna, krhka ženska, izžareva veliko moci in odlocnosti. Obcudujem njeno preda­nost poklicu in ucenju slovenskega jezika. Ža­lostna sem, ko slišim, da tecaj slovenšcine za ucitelje slovenskega jezika v zacetku devetde­

.Druženje.v.slovenskem.domu.v.Mendozi 
KOLEDAR 

15..decembra.ob.17:00 
Kulturni vecer SKA v Slovenski hiši 
16..decembra. 
Duhovna obnova za može in žene ob 10.30 v Slovenski hiši 
16..decembra.ob.19:00 
Božicni koncert v San Martinu 
24..decembra.ob.20:00 
Božicna polnocnica v cerkvi Marije Pomagaj 


setih let v Sloveniji ni ponudil tega, kar bi bilo uciteljicam v pomoc. Zelo se trudijo ohranjati slovenski jezik, zato se mi zdijo pripombe o »arhaicnem« jeziku, ki naj bi ga negovali v Ar­gentini, nepotrebne. Sklenem, da se bom pot­rudila in poiskala dodatno gradivo, ki jim bo pomagalo pri ohranjanju te velike vrednote. 
Ob slikoviti poti v Mendozo smo si ogleda­li še ostanek toplic in most po katerem so Inki tovorili pridelke. Obcudovali smo barvi­to rumeno skalovje, ki ga je oblikovala voda. Skrbno izbrana restavracija za kosilo in zelo okusna hrana nas je prepricala, da ima Rezka veliko talentov. 
Vrhunec dneva je bilo vecerno druženje v Slovenskem domu v Mendozi, ki smo ga pri­celi s sveto mašo. Angažiranost v Mendozi ži­vecih Slovencev nas je prepricala, da so tudi maše ob delovnikih skrbno pripravljene. Glas­bena spremljava ob pomoci našega organista Zlatka in pete pesmi so ustvarile praznicno vzdušje. Preroške besede ravnatelja dr. Marka Bajuka nad oltarjem: »Še bomo peli« so prica­le, da so nekaj dni prej praznovali 70-letnico zbora – kakšna tradicija in vztrajnost. Poleg zbora premorejo še oktet! Neverjetno. 
Po maši so naši vrli Slovenci pripravili še pogostitev. Mesne dobrote iz asada, ki jih je skrbno »vrtel« predsednik doma gospod Šmon, so kmalu zadišale na naših krožnikih. Najbolj so mi teknile doma narejene krvavice, ki jih je po domacih receptih skrbno izdelala Rezka. Mesnine so dopolnile še doma izdela­ne solate. Seveda tudi znacilnega mendoške­ga vina Malbec ni manjkalo. Pogostitve prip­ravijo veckrat, družijo se ob praznikih, skupno delo jih povezuje 
Besede so kar same »stekle«. Ob pogovorih z slovenskimi Mendošcani spoznavamo nji­hov nacin življenja, njihove usode. Hvaležni so Argentini, ki jih je pred mnogimi leti sprejela, jim dovolila gojenje slovenskih vrednot, ohra­njanje slovenskega jezika, gradnjo slovenskih domov… Pogovor o Sloveniji je nekaj poseb­nega. Iz vsake besede je cutiti, da jim rodna domovina veliko pomeni. Spremljajo dogaja­nja v Sloveniji, ob osamosvojitvi so si veliko prizadevali za priznanje samostojne Slovenije. Z žarom v oceh pripovedujejo o obiskih v Slo­veniji, o svojih sorodnikih. 
Ob glasu harmonike in kitare noga kar sama poskoci, ljudje se zavrtijo ob domacih vižah. Rezkini sinovi pricarajo košcek domovine. Radi imajo slovensko glasbo. Nežno ubiranje domacih viž prebudi vse naše cute. Gospa Mici se oklene moje roke in mi zašepeta: »Kako si želim, da bi bila vsaj za nekaj trenut­kov doma v Sloveniji«. Ganjena sem, pa ne samo jaz, tudi Martinu se zasvetijo oci … be­sede niso potrebne, drživa se za roke in obe v srcu cutiva enako toplino. Domovina je ena sama. Navezanost, ki jo cutijo do domovine je neizmerna. 
Ko Sandi ob kitari zapoje novejšo pesem »Slovenskega naroda sin«, ga obkrožijo pred­vsem možje. Vsi zapojejo. Pesem zveni mo­gocno, iz srca, iz vsega bitja. Nekaj nadna­ravnega je cutiti v tem trenutku: vznesenost, ponos in tudi bolecino. Množica obcutkov, ki sem jih obcutila ta vecer, me je spremljala še ves naslednji dan. 
Naslednje jutro smo se najprej ustavili na Slovenskem trgu v središcu mesta, ki ga krasi slovenski kozolec in licno izdelano znamenje, kjer je z ene strani blagoslavlja brezjanska Marija Pomagaj, z druge strani pa pozdravlja napis: »Beseda sladka - Domovina.« Zacutila sem ta kraj kot košcek domovine, ki so mu naši Slovenci v Mendozi dali dušo. Vložili so napore in cas, da je košcek Mendoze dobil podobo domovine, ki so jo pred mnogimi leti prinesli s seboj v svojih srcih. 
Ker smo bili v vinorodni Mendozi, seve­da nismo mogli izpustiti ogleda vinarne in vinogradov. V vinarni Catena Zapata nas je sprejel veseli glas Nestija Bajde, glavnega enologa. S ponosom nam je prikazal postop­ke pridelave grozdje, gojenja vina v hrastovih sodih (na nekaterih je zapis sodarstvo Martin Bajda) in skrb za še ustekleniceno vino, ki ga prodajajo po širnem svetu. Ko bomo sedaj v trgovini iskali argentinsko vino, bomo skrbno pogledali, od kod prihaja, saj je v njem lahko vkljuceno tudi prizadevno delo slovenskih rok. Kjer je vino in Slovenci, je seveda tudi pesem. Slomškova »En hribcek bom ku­pil« se je razlegala preko steklenic in sodov vinarne. Naše glasove je prekril Nestijev prvi tenor, ki ga poje v mendoškem zboru in okte­tu, pel pa ga je tudi njegov stari oce Peter, ki je z družino prišel v daljne mendoške kraje. Srca so nam igrala do veselja in radosti, da se lahko tako dalec od domovine pocutimo popolnoma domace. 
Iskrena hvala predragi Slovenci v Mendozi za vaše neizmerno gostoljubje in odprto srce. Hvala vam, da v vas še vedno veje slovenski duh. Hvala vam za napore, ki ste jih vložili in jih še vedno vlagate, da vaši otroci še govorijo slovensko. Dali ste nam obcutiti košcek vaše­ga življenja. Od vas se lahko ucimo kaj pomeni biti pravi zaveden Slovenec. Vse dobro in z Bo­gom do naslednjega srecanja.    
Olga.Balažic, Podutik, Ljubljana, in Milka Mohoric, Ševlje, Selška dolina nad Škofjo Loko 

Med.mašo.v.slovenskem.domu.v.Mendozi 



| Glasilo Slovencev v Argentini  Uredniški.odbor SVOBODNA.SLOVENIJA./.ESLOVENIA.Ll.BRE  
Ustanovitelj Miloš Stare   Mariana Poznic, Cecilija Urbancic, Lucijana Hribar,  Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina  
Lastnik društvo Zedinjena Slovenija  Sonja Tomazin, Jože Jan, Jože Lenarcic, Miloš Mavric,  email svobodna.ba@gmail.com  
Predsednik Jure Komar  Marko Vombergar in Tomaž Žužek.  www.svobodnaslovenija.com.ar  

Priloga s slikami 

TUKAJ SEM GOSPOD, DA IZPOLNIM TVOJO VOLJO! 


70. OBLETNICA SLOVENSKEGA MENDOŠKEGA PEVSKEGA ZBORA 

MENDOZA | Martinovanje 2018 

SRECANJE BIVŠIH SOŠOLCEV