Odlomek iz življenja ubogih
,1 vanček-razcapanček — kam?1" -^      nNe vem."
Oosposki dečck je stekcl dalje, in Ivanček-raz-capanček je bulil .z živimi očmi za njim. Stisnil je ustnice, da so mu žaškrtali zobje, in solza tnu je orosila umazano lice. Kanila je dol na raztrgane čevlje, skozj katere je gledal palec. In potem je bilo vse dobro. Zamislil • se je zopet v svoje Ijubljene misli, in stopical je dalje, kakor da ne vidi življenja, ki kipi in vre po ulici. Vse drugo je pozabil, vse je šlo mimo njega kakor poletni sen. Le o svojem uboštvu in o nezgodi, ki je zadela ubogo mamico-vdovo,  je premišljal vedno in vedno.
Tako se je tudi danes potopil popolnoma v te misli. Ni ga motilo vrvenje Ijudstva; niso ga vzne-mirjale bleSčeče kočije z razbrzdanimi vranci; ni zapazi! niti bogatih izložb, okoli katerih se je vrtela mestna otročad. Tiho je krenil v stransko ulico in je mislil dalje svoje žalostne misli, kakršne more imeti otroček-ubožček — sirota, ki ji je črna prst zagrnila revnega očeta . . .
Pride mu nasproti bogat in lepo oblečen gospod. Že oddaleč je opazoval Ivančkov razcapan suknjič. Trdost,  brezčutnost mu je zasijala iz črnoobrobljenih
—  170 —
oči.   ,,Bo že zopet   prosil krajcar. . .   ta mladi capin! Povsod je polna ulica tega zlobnega semena.". . .
Ivanček je opazil jezni gospodov obraz in je povesil oči. Ali nekaj mu je velelo: »Osmeli se in prosi za svojo ubogo, hromo mamico!" Ivanček je zopcl dvignil pogled, in gospod je stal pred njim, trd in neusmiljen ...
nProsim prav Iepo za krajcarček, gospod!" ¦    nLe pojdi! Ga ne rabiš."
nZa mamico bo . . ."
Ali gospod ni poslušal. Jezno je umeril korake naprej in si popravljal svoj zlati nanosnik. Ivanček-razcapanček pa je stopal ravnodušno dalje in je mislil svoje žalostne misli.
rAh, ko bi poznal gospod mojo revščino, ko bi poznal on mojo hromo, mojo zlato mamicol... Zakaj mu nisem povedal, da je hroma mojamamica? On bi mi gotovo podaril svetlo kronico, in morda bi mu še solza usmiljenja kanila na lice. Jaz bi pa tekel v prodajalnico in bi ji kupil jedil, pa bi bilo dobro meni in mamici. .. Dobro bi bilo . ..
Pripeljal se je visoko nalovorjen voz. Kolesa so škripala po trdem tlaku, in konji so sopli ležko.
,,Ati, tam gori v bogati iovarni so naložili. . . tam, kjer se je pehal za vsakdanji kruh moi atej . . ." lvanček je zaihlel. Tja nad žalostno gomilo so splavale njegove irisli. Potem so pa prispele gor v zlata nebesa, in zopet se je umiril Ivanček, in vesel je bil, da se veseli njcgov atek v večni radosti.
Tako je hodil Ivanček po ulici, in ob vsakem pogledu mu je prišla nova, žalostna misel. Tuintam mu je postalo tako tesno pri srcu, da je zaihtel.. .
In prispel je do trinadstropne hiše. Bila je last velikega tovamarja, pri katcrcm je delal Ivančkov oče. Lepa je bila in visoka ta hiša, da sc je deček bal prestopiti kamenili prag. Ali vstopil je vendarle in je prišel preko pregrnjenih stopnjic v prvo nadstropje. Oleandri in palme so rastle ob hodniku, in lepo pisane preproge so bile razslrle po sredi.
Težko je bilo IvanCku, da sam ni znal, kam je prišel.  Vsa hiša je kakor pol-nebesa,   in on razcapan
—   17!   —
sredi palm in oleandrov! Tarn gori raz tretje nad-slropje se čujejo mehki glaski, kakor zvčnka muzika, z desne strani pa zvcni lahnouglaSen klavir; in čuj... po stopnicah prihaja v svilo oblečcna gospa, z dolgimi nojevimi peresi za klobukom. Obleka zašumi potihem mimo Ivančka-razcapančka, umeiniško izrezljana vrata se odpro in zapro, in zopet jc vsc kakor prej, svečano in lepo . . . vse kakor v pol-nebesih . . .
,Kam sedaj ?"
Ivan se je preslrašil težkega vprašanja, ki mu je vstalo v osupli duši. Naprej ne sme, ker je tako raz-capan, in ker gleda radovedni palec iz čevlja. Nazaj? — Ah, mamica čaka hroma in bolehna doma, da ji prinese kruha. Cciudi trdega in črnega. Kako bo žalostna, če se vrne   prazen  na   dom,   v tisto   podstrešno   luknjo!
,Naj bo, kar hoče ! Za svojo mamico prenesem tudi najhujše ...
Ivanček je potrkal na umetniško izrezljana vrata. Bojazni mu je zatrepetalo telo, da se jc komaj zavedal samega sebe.
In priSla je služkinja odpirat vrata.
,Prosim za milodar... mamica so hromi, in" —
,Že dobro. Tu imaš krajcar, pa pojdi!"...
..Hvala tisočkratl"
In Ivanček je Sel. Bil je zadovoljen in vesel, ko je slopal po preprogi preko mramornatih stopnic. Nobene žale misli ni bilo lisli hip v njegovem srcu, tudi otožncga spomina ne.
Zopet je slopil na ulico, in zopet so ga srcčavali smehljajoči obrazi. Le tupatam je videl kako solzno oko in žalostno lice. A Ivanček je bil še vedno v pol-nebesih, da se ni zavedal svoje bede.
Tako je šel veseli siromak skozi bogato mesto, in radostnih lic je prišetal v predmestje. Za njim je buičalo življenje. Radosl je praznovala vseh scdem dni . v tednu. nVse, kar je veselega in lepega širom sveta, vse se izliva v sredo mesta.. . Ah, da bi stanoval jaz tamkaj. Lečil bi z najdrašjimi zdravili svojo mamico!"
Tako je mislil siromaček, in stopal po blalni ulici, dokler ni dospel do dvonadstropne hiše z uma-zano zunanjosljo.  .Moj žalostni dom!"
— 172 —
Ivanček je pricapljal z blatnimi Čevlji v podstrešje. Temno in pusto je bilo lam g-ori. A razcapanček je znal, da je tu njegov dom, in zato je otvoril škripajoča vrata. Težek vzduh je puhnil iz temne podstrešnice. Isti hip je zamijavkala mačka na strehi, kakor bi za-cvilil lačen otročiček v zib^lki.
lvanček se je zganil in poškilil v kot. Mamica je sedela sključena ob peči. Eno nogo je imela pod-vinjeno pod drugo, in koščeni obraz je podpirala z dlanmi: oči pa so bile krvave od solz.
.Marnica, pet krajcarjev sem naprosil!''
Jvanček .. . otrok moj|!°
Solze so dušiie mamico, in zalo je težko govorila.
Jvanček,   ali si  bil tudi pri gospodu župniku?"
^Nisem."
,ln zakaj ne, olrok moj?"
^Pozabil sem. Pa pojdem sedaj, če želite." In fvančck si je obrisal solze ter je stekcl k župniku — k dobremu gospodu.
In prišli so gospod župnik v sobo-podstrešnico, in so usmiljcno, po vseh svojih močeh, obdarovali ubogo mamico in Ivančka-razcapančka. In potem so še enkrat stopili k mamici. pa so rekli: .Mamica, pojdite v posteljo in odpočijle si. .. Moj Bog, tolike bede še nisem vjdel dolgo let! Naj vama, uboga si-romaka, vzide kmalu solnce sreče! Naj pride deček vsak dan k meni po lonček juhe ali kar se bo že dobilo.  Drugdrugemu pomagajmo skozi ta solzni dol!"
Ah, kako je lepo in bogupodobno tako usmiljeno firce!                                          ____                      Semjonov   .