Slovenija in svetla habsburška hiša.
(Ob   smrti  nadvojvode Viljema.   —   Spisal  dr. Fr. L.)
L red kratkim je zadela našo vladarsko rodbino huda nesreča. Blagi nadvojvoda Viljem, sin nadvojvode Karola, slavnega avstrijskega maršala in zmagovalca Napoleonovega, je umrl dne 29. m al. srpana v Badenu na Nižje-Avstrij-skem. Ko je dopoldne jahal, splašil se mu je konj; nadvojvoda je padel, in ker je imel še jedno nogo v stremenu, vlekel ga je nekaj časa konj s seboj. Svetli gospod se je pobil in izgubil zavest. Ko se je zavedel, prejel je svete zakramente za umirajoče in potem umrl ob 6. uri. Žalostna je taka smrt za moža, ki je bil večkrat v ognju, v mnogih smrtnih nevarnostih, in je srečno prebil najhujše težave. Skoro doma pa, na prijetnem in zabavnem izpre-hodu zgrabi ga neizprosna smrt! Živahen in močen opomin je ta nesreča za nas, da pomnimo: „Ne veste ne  ure  ne dneva."
Prav zaradi tega nesrečnega dogodka je tem obilneje žalovala vsa Avstrija in kazala odkritosrčno sočutje s svojo vzvišeno vladarsko rodbino. Tudi Slovence je pretresla ta novica; saj smo poznali od raznih ugodnih stranij pokojnika. Vojaki so čislali pokojnikovo prijaznost in dobrosrčnost — prirojene kreposti naše avstrijske vladarske hiše. Zatorej gotovo ustrezamo svojim čitateljem in ravnamo po namenih našega domoljubnega lista, ako povemo nekaj besed o pokojnikovem življenju. S tem se nam ponuja tudi lepa prilika, da rečemo splošno besedo o razmerju nase mile Slovenije do svetle avstrijske vladarske hiše.
„DOM  in  SVET"   1894, št. 17.
Nadvojvoda Viljem se je rodil dne 2 1. malega travna 1. 1827. na Dunaju. Njegova vzgoja je bila jako skrbna, temeljita in pobožna. Že zgodaj je kazal veliko veselje in nadarjenost za računo-slovne in naravoslovne vede, kakor bi bil ustvarjen za topniČarstvo. V tej stroki se je izobrazil za strokovnjaka prve vrste. Dne 11. vinotoka 1. 1845. je vstopil kot vitez v nemški red in s tem seveda prevzel tudi redovne dolžnosti. Kmalu je postal pomočnik velikemu mojstru ali načelniku vsega nemškega reda, nadvojvodi Maksimilijanu. Dve leti pozneje postane generalni major in dobi poveljništvo top-ničarske brigade na Dunaju. Ko je bila 1. 1848. in 1849. vojska na Laškem, udeleževal se je hrabro bojev tudi Viljem. Deloval je potem na raznih straneh za izboljšanje avstrijskega topničarstva in si pridobil za to stroko veliko neprecenljivih zaslug. L. 1853. je bil že maršalski poročnik in deloval v najvišjem vojnem poveljništvu. V laški vojski 1. 1859. )e slavno posloval pri topničarstvu, potem bil v raznih vojaških poslih. Leta 1862. je bil celo guverner nemške trdnjave Moguncije. Leta 1863. pa postane veliki mojster nemškega reda, kar je ostal do smrti. Pri vojni se je neprestano trudil za topniČarstvo in dobil zato visoke odlike. Bil je v nesrečni bitki pri Kraljevem gradcu, kjer ga je ranila svinČenka. Trudil se je z največjim pogumom, da se je naša vojna po izgubljeni bitki varno vračala z bojišča. Postal je feldcajg-majster, prevzel poveljništvo deželne brambe, a
33
Nadvojvoda Viljem.