Pedagogični pogovori. (Spisnje Jos. Ciperle.) (3. del.) 10. Usmiljenje je lepa čednost človekova. Dela usmiljenja so najviša in najlepša dela. Sv. pismo nam poterjuje to. Kristus sodnji dan ne bo vpraševal, kolikokrat si klel, kolikokrat kradel, moril, ropal i. t. d., ampak on bo dejal: »Lačen sem bil, in mi niste dali jesti; žejen sem bil, in mi niste dali piti; i. t. d. Da se pa vsakdo je in bode lehko vdeležil teh usrailjenih del, nam priča prorokovauje Kristusovo: nReveže bote imeli vedno med seboj". — Usmiljenje se tirja pred vsem od starišev, kteriin je izročeno slabotno dete, da ga goje. Kdo se ga bode drugi usmilil, če se ga ti ne bodo! Znabiti bode zanimalo marsikoga, ako omenim tu, kako so nekteri starodavni narodi ravnali z novorojeno deco. Vidi se iz tega, da jiru je nianjkalo one preserčne ljubezni, one lepe usmiljenosti, ki krasi vsacega, naj si bode bogat ali ubog, nizek ali visok, ktero je še le keršanstvo vcepilo v človeško serce. Začnimo s Špartanci. Pri njih je odločila dcržava takoj po rojstvu otrokovem, ali ima ostati ta pri življenji, ali ne. Zbrala se je komisija, ki ga je preiskovala. Ako je bil slaboten, mehek, spačen, vergli so ga v neko brezdno na Tajgetovem gorovji. Ako je bil pa zdrav, ga je smela dojiti mati. Povijali ga niso, pustili ga tudi cele dni in noči jokati; in za njegov jok se ni zraenil nihče. Pri Atencih so položili novorojeno dete očetu pod noge. Ako se je obernil ta od njega in ga pustil ležati, so ga pustili umoriti ali ga pa položili v kak samoten kraj. Vendar se pri Atencih pokaže usmiljenje do njega s tem, da so mu pridjali kako stvar, ki je imela vrednost, da bi kakega tujega človeka omehčali, da bi ga pobral. Enako so ravnali tudi Rimljani. Tudi ti so polagali otroka po rojstvu očetu pod noge. Ako ga je pobral ta, da bi ga materi nazaj dal, je bil ohranjen pri življenji. Se je pa obernil od njega in ga pustil ležati, so ga pa zadavili ali pa vergli na cesto. Revni ljudje so jih navadno raetali na cesto. Le redko kedaj so naredili izjemo in sicer le pri dečkih, za dekleta pa ni bilo nobene milosti. Tudi premožni so usmertili vse druge otroke, ako so že imeli dva ali tri poprej. Pri starih Germanih je bilo očetu na voljo dano, ali hoče sprejeti novorojeno dete, ali ne. Ako ni imel oče volje, ga sprejeti, položili so ga na kak samoten kraj. Ali prepovedano je bilo vendar, djati ga v samoto, ako je že kaj jedel ali pil. Na Kitajskem še sedaj novorojenčke dostikrat na ulice pomečejo iu ima oče oblast čez življenje in smert svojih otrok. On jih sme kaznovati, kolikor hoče, celo umoriti jih sme. Sploh se nahaja ta grozovitost pri vseh starejih narodih, le pri Judih in Tebancih ne. Še le kerščanstvo, kakor sem že dejal, je odpravilo to gerdo šego, kajti ne da se zediniti z naukom Kristusovim, ki je učil, da smo pred Bogom vsi enaki. Že Konštantin, rimski car je prepovedal, otroke moriti in Justinian I. je določil, da se imajo vsi otroci, ki so bili položeni na kak samoten kraj, kterih so se pa usmilili tujci, jih pobrali in za služnje naredili, v proste ljudi spremeniti. — Dan daaes prepovedujejo v vseh omikanih deržavah postave taka dejanja. Usmiljenje do otrok je lepo, ali preusmiljeni pa spet stariši ne smejo biti ž njimi. Prav je, ako imajo poterpljenje z mnogimi njihovimi napakami, ali vsega jim tudi ne sraejo pregledati. Brez kazni se ne da vladati. Vsaka človeška družba je podobna šoli. Glava te družbe je učitelj ali vodja, in drugi so njegovi podložniki ali učenci. V družini je oče učitelj, v vsakem glavarstvu je okrajni glavar vodja, uradniki so šolmoštri, briči pa šolske sluge, a prebivalci so učenci. Ktere predmete pa uči glavar, uradniki in briči? Pervič pokorščine, drugič dostojnosti, tretjič resnicoljubnosti, četertič miroljubaosti, petič pravičnosti i. t. d. Kdor ni pokoren, dostojen, vljuden, resnicoljuben, ta se kaznuje. Kazen je potrebna. Trotzendorf pravi: nLe oni bodo vladali po postavah, ki so se že kot dečki učili, postavam pokorni biti". — Kedar se pregreši otrok, naj se kaznuje. Ali kakor so različni pregreški njegovi, tako različne naj bodo tudi kazni. Prizanašati mu vedno, je nespametno: udarce, kterih otrok ni prejel, te bo dal on starišem. Ne mislimo, da učimo s tem otroka usmiljenosti, ako se nam smili on tudi takrat, kedar se kaj pregreši. To naše usmiljenje je krivo, zato se ne more otrok na tem učiti pravega. Usmiljenje se mora vse drugače učiti in sicer: Pokažimo otroku kako smo vedno usmiljeni do ljudi in do živali. Tudi na odrasle ne naredi dobroga vtisa terpinčenje ljudi in živali. človek, ki obloži voz tako, da ga konj vleči ne more, ta zasluži, da bi njega vpregli, ter prisilili vleči. Kako hudo mora biti pač konju, ki je prisiljen vleči preobložen voz, zraven tega je tepen, a svojih bolečin ne more razodeti nikomu. človek, ako je terpinčen, upije, joka, in si vsaj s tein malo ohladi, — če ravno jako malo — svoje bolečine. človek je najkervoločniša zver. Gorjc kedar on zdivja! Takrat mu ni nič svetcga, nič usmiljenja vrednega. In le strah pred kaznimi ga odvrača od divjosti. — Tudi pokorščina pri takemu človeku jc le ena namreč: pokorSčina iz strahii pred kaznijo, t. j. on je pokoren le zato, ker se boji kazni. Vse, kar se piše in govori o pokorščin iz drugih vzrokov, jc bolj ali manj izmišljeno, v praksi se ne poterdi nikdar. Zato so pa vsi postavodajalci zažugali kazni onim, ki ravnajo zoper postavo. Kazni spadajo tudi med sredstva, ktera se rabijo pri otroški odgoji, kazni so dalje sredstva, ktera rabi deržava, da se ohrarii v nji mir in red. — Rekcl sem zgoraj, da moramo imeti usmiljenje z Ijudmi in živalimi, a to naše usmiljcnje tudi ne sme biti tako krivo, kakor je v časi do naših otrok. Ne pustimo tudi otroka nikdar gledati, kedar koljemo kako žival. Ako nas ima on priložnost gledati, kako brez vsega občutka odrežemo živali vrat, ki nam ni storila nikdar kaj hudega, se ne smemo čuditi, ako on jemlje ticam jajca iz gnjezd, ter jih mori, če tudi mu one niso storile nikdar kaj hudega. — Za izgled naj se otrokom postavi oni deček, ki je imel neizrečeno veselje, ako je mogel pobrati kteremu tiču jajca iz gnjezda, ki je s smehom gledal, kako umira tica, ktero je na pol pobil. Ali enkrat je vdaril svojega tovariša tudi tako močno po glavi, da je omedlel, in je potem iz strahii pred kaznijo pobcgnil k vojakom. Ta povest še ne konča s tem. Prav lepo je izražena tudi v nji kazen, ki je zadela tega suroveža. Šel je kot vojak v boj, kjer mu je topova krogla odstrelila obe nogi. Prav izverstna kazen za njegovo neusmiljenost. — Reči moram, da mi ta povest med vsemi, kar jih je v berilih za ljudske šole, najbolj dopada. Dejanje tega malopridneža se nam stavi jasno pred oči; a tudi kazen, ki ga je zadela, je naravna. — Tudi o onem tičarji naj se jim povč, ki je slepil z žarečim železom ščinkovce, da so lepše peli, ali na stare dni je sam oslepel i. t. d. Ne gonimo ubožcev z gerdimi besedami od hiše. Dajmo jim kaj vbogajme, če moremo, če ne jih pa odpravimo z lepo. A svariti morain stariše, naj nikdar ne dajo otrokom denarja v ta namen, da bi ga oni darovali ubogim. Otrok pervič ne pozna vrednosti denarja, drugič pa ne ve ločiti resničnega siromaka od postopača, kar je celo odraslim vcčkrat težko. Zato bi jaz pustil izbrisati ono povest iz šolskih beril, v kteri se pripoveduje, da je neki oče svojim trera otrokom dal nekaj denarja, naj ga obernejo, kakor hočejo. Ti trije utroci so ga obcrnili seveda dobro; a kdo nam je porok, da ga bodo vsi tako? — Ako dajemo vedno otroku denar, da ga daje on ubogim, ga borao tako navadili dobrotljivosti, da nam ga bo v ta namen kradel, ako mu ga enkrat ue bi dali. Dovolj je, ako nas vidi dobrotljive in usmiljene. Ko bode on si kaj prislužil, potem ni ravno dvomljivo, kako bo ravnal. Odtegujmo otroke od vseh onih, ki se pretepajo. Tepenje je vselej takrat surovo, kedar ni ž njim sklenjen kak viši namen. Otroke tepemo zato, da se poboljšajo; ali pretepi pri odraslih imajo pa le ta namen, da zlije drug na druzega svojo jezo, ali da se ta ali oni pokaže, da je močnejši nego drugi i. t. d. Tudi ne bahajmo se pri otroku, da smo komu storili kaj dobrega. Otrok naj misli, da inoramo tako ravnati, da je to naša dolžnost, — kar je tudi resnica. — Ne oporekajmo tudi nikdar otroku tega, kar smo storili njemu. To bi bilo nespametno, saj zato smo stariši, da skerbimo za njega. Tu ne velja izgovor. Zato so puhli oni izrazi, kako n. pr.: nOd hiše te bora spodil, zapreti te bom dal!" In če ga spodimo od hiše, ga nam policija spet pripelje nazaj, in če bi ga peljali v jetnišnico, bi ga ne vzeli va-njo. Obetajmo inu le to, kar mu zamoremo storiti n. pr. natepel te bom, če se ne poboljšaš i. t. d. Le otroški nevednosti se imajo zahvaliti stariši, ako imajo taka žuganja kakov vpliv na otroka. A kako bi se blatnirali stariši, ako bi zvedcl po naključji otrok, da ga ne smejo spoditi od hiše, niti ga pustiti zapreti! Zraven je treba še pomisliti, da je tako obetanje laž, ktera ni nikjer dobra, najmanj pri odgoji. (Dalje prih.)