Ocene, poročita, zapiski
OB NAJNOVEJŠI DRAMATIZACIJI TAVČARJEVEGA DELA
Pred kratkim smo imeli priložnost gledati na Šentjakobskem odru dramatizacijo Tavčarjeve Visoške kronike. Istočasno so v Ljubljani vrteli poljski barvni film Sienkie-wiczevih Križarjev. Obe hiši sta bili ob uprizoritvah nabito polni. Se hujši naval h Križarjem sem doživela nekaj mesecev poprej v Warszawi, kjer so jih dajali že nad leto dni. Slavisti smo zasedli v dvorani skoraj celo vrsto, bili smo gostje poljskih tovarišev, ki so nam pravočasno preskrbeli vstopnice. Ti so gledali uprizoritev že tretjič, četrtič, pa so imeli še zmerom vlažne oči. Tudi Tavčarjeva dramatizacija je privaibila ljudi, da že nekaj dni pred predstavo ni bilo več vstopnic.
Filma z dramo ni mogoče primerjati, tudi Sienkiewicza s Tavčarjem komaj. Med prvo objavo obeh romanov je skoraj presledek dveh desetletij, a težko bo dokazati, koliko je Tavčar Sienkiewicza poznal (v njegovi obsežni biblioteki je ohranjeno eno samo Sienkiewiczevo delo: Eine Komödie der Irrungen und andere Geschichten. Deutsch von B. W. Segel, Berlin, b. 1.). Ne glede na to pa lahko rečemo, da Tavčar kljub drugačnemu odnosu do življenja in sveta Slovencem pomeni s svojimi zgodovinskimi deli nekaj podobnega kakor Poljakom Sienkiewicz. Oba skušata dati svojemu narodu potrditev njegove močne preteklosti, vinanjih in duhovriih bojev, bolečine pa tudi junaštva. V skladu z dejansko zgodovino je seve zlasti poslednjega neprimerno več poii Sienkiewiczu, čeprav tudi Tavčarju ni mogoče zanikati bleščeče sposobnosti za podajanje široikih epskih platen.
Takšna snov in obdelava, je vselej privlačna za uprizarjanje, pri Obeh romanopiscih pa zaradi njune dramatičnosti k temu naravinost izziva. Publika dokazuje, kako je je žejna zlasti zdaj, po letih strahotnega boja za obstanek, na kakršnega smo bili v drugi srve-tovni vojni obsojeni tako Slovenci kakor Poljaki.
Po osvoboditvi so se naši filmski krogi tega zavedali, ko so pričeli snemati Vi-soško kroniko po scenariju Draga Šege. Fragmentarni posnetki, ki sem jih imela priložnost gledati na platnu, so usjpeli; velika škoda je, da so snemanje sredi dela prekinili in nas tako osiromašili za velik slovenski historični film. Da smo za takšno uprizarjanje prerevni? Poljski film je vsekakor zahteval še neprimerno večji aparat in je kljub tej in drugi pomanjkljivosti dosegel svoj namen. Tavčarjeva umetnost, ki s časom dejansko raste, pa v naši merodajni javnosti še zmerom ni dovolj priznana, da bi se ji zdelo vredno zanjo kaj več tvegati. Kako živo pa jo sprejema,široka publika, dokazujejo dramatizacije njegovega dela na Šentjakobskem odru.
Seveda te dramatizacije ne morejo doseči avtorjeve očarljivosti; kaj takega pa redko kateri dramatizaciji uspe. Tudi je res, da prav pri Tavčarjevih dramatizacijah vidno izstopi predvsem tista vnanja, meščanska plat, ki s svojim pestrim dogajanjem zabava, porazgubi pa se dragocena duhovna plat, ki v knjigi bogato osvešča. Tega ni kriv samo dramaibizatoT, ki mora delo krčiti glede na omejeni čas in prostor, soodločilen pri uspehu je ves odrski ansambel, ki ustvarjalca dojame ali pa ne.
Savo Klemenčič, dramatizator in režiser zadnje Tavčarjeve uprizoritve, je znan že kot skrben dTamatizator Tavčarjeve novele Janez Sonce, ki so jo bili Sentjakobčani uprizorili pred zadnjo vojno (prim. Tavčarjevo zbrano delo IV, 311). V uprizoritev romana se je zagrizel z vso prizadetostjo, za postavitev scene podrobno preštudUral visoško
216
okolje in nekdaj tako mogočni zdaj propadajoči dvorec in Skušal dz njega s smislom za značilne droibne finese izluščiti zadnjo zgodovinsko patino, prizadeval si je, da dvigne dogajanje nad diletantizem, kar se mu je s pomočjo nekatenih odrsko posrečenih zamisli m nekatenih prizadevnih igralcev — v podrobnosti se ne morem spuščati — deloma tudi uspešno posirečilo. Marsikje ni sam (fcriv, da dramatizacija ne izzveneva v tavčar-jevsko poglobljenem toplem tonu in da se prebežno dotika epizod, ki bi jih bilo potrebno markantaeje podčrtati, kolikor so bistvene, drugače po opustiti. Živahni masovni prizori kljub posrečeni raztegnitvi pozorišča v publiko ne morejo pričarati razgibanosti tragikomike, s kakršno n. pr. deluje svečana sodba »čarovnice« Agate ob pompozni navzočnosti visokega klera, bedastega fevdalnega sodstva in bistrega škofjeloškega meščanstva. Takšno široko prizorišče si poleg drugih hitro spreminjajočih se efektnih dogajanj lahko živo in učinkovito predstavljamo samo v uspelem filmu. Ob primerjanja s predvojno dramatizacijo in uprizoritvijo iistega dela v rokah Marije Vere na deskah našega osrednjega gledališča pa je le treba ugotoviti, da Klemenčdčeva uprizoritev z uiprizoiritvijo Marije Vere tekmo vzdrži. K temu pa nista pripomogla ne revnejši oder ne sikro,nmejša igra, marveč nöka prisrčna prizadetost, ki smo jo v preakademsikem hladu Marije Vere nekje pogrešali.
Čudim se, da domača ljudska igra ni vzbudila prav nikakršnega odmeva v kritiki. Pokazala je dovolj resnega truda in ljubezni do našega sveta, da je zaslužila pozornost za poskus, kd bi bil dejansko lahko čisto drugače uspel, če bi bil deležen večje uvidevnosti in večjih sredstev. Tu bi se pa lahko učili pri Poljakih.
Marja Boršnik
217