-*-5 42 &t-
Svetniki — ljubitelji in ljubljenci živalij.
(Po Fr. Lindenu priobčuje Jos. Volc.) III.
^akor o sveti Fortunati, tako beremo v življenju svetnikov tudi o drugih služabnikih Božjih, da se divje zveri niso drznile dotakniti njihovih svetih trupel. Mnogokrat so živali morali z ognjem in železom dražiti, da bi raz-trgale svetnike, a vse zastonj. Samo nekatere zglede navajamo. — Sv. Ja-nu varij (u. 305) je bil škof v Beneventu v Italiji. Ker je obiskaval po ječah kristijano, obsojen je bil v smrt. Po mnogih strahovitih mukah, ki ga pa niso umorile, vrgli so ga slednjič v levnjak. A levi so mu legli k nogam kot krotka jagnjeta. Nazadnje so ga obglavili.
Sv. Priska (u. 270) je bila hči plemenitih starišev. Komaj 13 let staro vklenjeno pripeljejo pred cesarja, češ, da je krislijana. Vladarje mislil, da mu bode lahka stvar odvrniti deklico od kristijanstva. Toda zastonj: niti obljube niti grožnje, tudi najstrašnejše muke je niso nagnile, da bi se odpo-vedala svojemu božjemu Zeninu. Grozoviti cesar zapove, da jo vržejo levom. Toda glej, tudi zveri ji ne store nič žalega, marveč mirno ležejo k njenim nogam. Slednjič so tudi njo obglavili.
Jednako se je godilo tudi sv. Blandini. Ta stanovitna devica je bila ves dan privezana ob kolu sredi krvoločnih tigrov, a nijeden se je ni dotaknil. Isto sc pripoveduje tudi o sv. Agapitu, petnajstletnem mladeniču (u. 275). Tudi njega so mučili na vse mogoče načine: tepli ga z volovskimi žilami, štiri dni ga stradali, goreče oglje mu devali na glavo, zopet bičali, s kropom polivali, nad grmado za noge obesili, bili ga v obraz, da so mu zdrobili če-ljusti, a ni se odpovedal Kristusu. Vrgli so ga zverinam, ki se pa niso dotak-nile njegovega svetega telesa. Obglavljen je dosegel krono mučeništva.
IV.
Sv. P a v e 1 (u. 341), imenovan »puščavnik«, je zapustil svet, ko je bil 22 let star, ter se je umaknil v egiptovsko puščavo Tebajdo in je tam živel 90 let v molitvi in pokori. Prvih 30 let ga je palma, ki je rastla poleg njegove votline, krepčala s svojim sokom in hranila s svojim sadjem. Ko se mu je pa povrnila 31. spomlad puščavniškega življenja, usahne palma. Toda Bog ne zapusti svojega služabnika. Kakor nekdaj preroku Eliju, tako je Bog sv. Pavlu 60 let vsak dan po krokarju pošiljal p o 1 h 1 e b a kruha. Nekoč pa ga obišče drug slaven puščavnik, namreč veliki sv. Anton; pogovarjata se o sv. rečeh. — Kar zagledata krokarja, ki sede na drevo, se polagoma spusti na tla ter položi pred nju cel hleb kruha, pa zopet odleti. Sv. Anton se čudi, a sv. Pavel mu reče: »Glej, neskončno dobrotljivi in usmiljeni Gospod nama je podal kosilo. Že 60 let prejemam vsak dan po pol hleba kruha; ob tvojem prihodu pa je Kristus nama. svojima vojščakoma, podvojil obed.« Sedaj sta skupno povžila božji dar ter prisrčno zahvaljevala prcdobrega Boga.
-*g 43 &«-
V.
Leto pozneje je zopet sv. A n t o n obiskal sv. P a v 1 a. Našel je klc-čcčega, kakor bi molil, a bil je mrtev. Hotel je mrtvo truplo pokopati, a ni imel orodja, da bi skopal grob. V tej veliki zadregi pa, glej! hipoma priletita dva mogočna 1 e v a iz notranje puščave. Anton se ju zelo ustraši, ko ju zagleda. Va, k Bogu se obrne v molitvi in se zopet umiri in je brez straha, kakor bi videl dva golobčka. Leva pa dereta naravnost k mrtvemu truplu sv. starčka, ležeta z repom mahljaje k njegovim nogam in glasno zarjoveta ter razodevata sočutje in žalost, kakor vesta in znata. Potlej pa začneta tam blizo zemljo odkopavati s šapami. S tako vnemo razmetavata posek, kakor bi tekmovala med seboj, in napravita toliko jamo, kakor je človek velik. Potlej pa gresta z ušesi majaje pohlevno pripognena k sv. Antonu in mu ližeta roke in noge, kakor bi zalitevala plačilo za svoje delo. On pa je apoznal, da zahtevata blagoslov. Takoj začne Boga hvaliti, da tudi živali pričajo božje bitje, in pravi: »0 Gospod, brez katerega volje ne pade ni list z drevesa ni vrabec s strehe, dodeli jima, kakor spoznaš za pravo.« Nato jima namigne z roko in takoj se odstranita na ono stran, od koder sta prišla.
O sv. A n t o n u pripoveduje sv. Atanazij, skof aleksandrijski, tudi to-le: Sveti puščavnik si je bil pripravil polje in ga obdeloval. Prihajale so pa divje zveri in so mu pokončavale polje. Ko jih nekoč Anton zasači pri tem zlobnem počenjanju, jim reče: »Zakaj mi delate to krivico, ko vam nisem ničesar prizadejal ? — Pojdite v božjem imenu in ne hodite mi več le-sem!« Odslej se ni nobena več prikazala na tem kraju, kakor bi se bale ravnati zoper pokoršdino.