kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
169 i
ZAPISI O POŠTNEM PROMETU IN PRVIH POŠTAH NA SLOVENSKEM ŠTAJERSKEM
andrej hozjan
PRVO OBDOBJE POŠTNIH ZVEZ IN VOJASKA POSTA
Starejša poštna zgodovina slovenske Štajerske je
bogata in izredno zanimiva. Od slovenskih zgodovi-
narjev se z njo ukvarja malokateri (le fragmentarno).
Več o njej zvemo pri avstrijskih raziskovalcih, kjer
opozarjam na delo Erharda Riedla.^ Na Hrvatskem
sta njena poznavalca Ljerka ter Velimir Sokol. Kurir-
ji državne poštne institucije, ki jo ustanovi cesar
Maksimilijan konec 80. let 15. stoletja, hite čez to po-
dročje od zadnjih let stoletja naprej. Zgodnja leta in
vpliv družine Taxis na poštno upravo so kar podrob-
no obdelani.^
Taxisi organizirajo Maksimilijanu in celotnemu
upravnemu aparatu v Innsbrucku prve poštne komu-
nikacije skozi naše kraje. Zelo znana letnica je 1496,
ko sli prenašajo novice v zvezi z razreševanjem zadev
ob goriški dediščini iz Linza v Gradec, Maribor,
Ljubljano in nazaj Začetek 16. stol. nato že izpri-
čuje prisotnost člana družine Simona pl. Taxisa v
Gradcu. Sem se preseli iz Innsbrucka z namenom os-
novati prvo stalno poštno postojanko na Štajerskem.
Kaže, da je kmalu imela pomembno vlogo tako v do-
stavi pošte na Dunaj kot tudi za raznašanje po južno-
štajerskih trgih in mestih. Simon pl. Taxis je 1506 pri-
poznan za graškega poštnega mojstra." Izrazi Post-
meister in sorodna Postfiirderer oz. Postbefürderer
lahko potemtakem služijo identifikaciji osebe, ukvar-
jajoče se z raznašanjem pošte v določenem kraju. V
drugi polovici XVI. stol. se tem izrazom priključita še
Postverwalter ter Postverwaltung. Seveda ne raznaša
sama, za to najema kurirje-sle. Sam Simon prejema
denar zanje in zase od sorodnikov, ki vodijo Visoki
poštni urad v Innsbrucku, sli pa so plačani po koli-
čini opravljenega dela in prehojeni poti. Dolžin-
ska enota le-te je poštna milja (avstrijska, 7585 m), ki
pa takrat zelo variira.
Omenjenega leta je npr. določena zveza Celje—
—Ptuj (preko Slovenske Bistrice), danes 68 km, izpi-
sek iz računske knjige innsbruške komore vodi pot
devetih milj. Število se tu ujema, drugje imajo za po-
štno miljo le 5,4 km.' Poštno miljo naj bi namreč ku-
rir prehodil v eni uri, upoštevajoč stanje ceste ter letni
čas. Innsbruške računske knjige prav tako ločujejo
stroške za pošto {»Auf dy Posth«, »Poschtsold«,
itd.) in plačila slom (»Auf Potnlonn«, »Potenlonn«,
itd.).* »Pošta« je prenašala osebna naročila cesarja,
službeno korespondenco organov, ukaze, predvsem
pa vojaško pošto; iz tega se financirajo še poštne po-
staje. Sli' razen pošte nosijo celo vrsto drugih reči po
vsem cesarstvu ter na tuje: denar, vino, sadje in zele-
njavo iz Italije, meso, delikatese, raznovrstne pred-
mete (spet istega 1506. leta nese poseben sel cesarici
Bianci Mariji Sforza črn žamet v Ptuj*), tu so torej
mišljeni le izredni potni stroški.
Od časov umestitve prvih vojaških posadk v sever-
nohrvaške utrdbe razmišljajo Habsburžani o tesnej-
ših, rednejših povezavah vojske z graškim vojnim
svetom in Dunajem. Različnih ukrepov za obvešča-
nje, signalizacijo, tvorbo špijonske mreže ter števil-
nih, skoraj vsakoletnih vojnih linij čez južnoštajer-
sko ozemlje ne popisujem.' Vse potekajo na komuni-
kacijah Gradec — Maribor — Celje (od tod do voja-
škega tabora) — Ljubljana oz. Gradec — Maribor —
Ptuj — Zagreb. Prvi razcvet hitrega vojaškega komu-
niciranja na večje razdalje predstavljajo dvajseta leta
XVI. stol. Kompleks linij ima žarišče v Ljubljani,
zbirnem centru podatkov s kranjsko—hrvaške meje.
Od ondod se raztezajo kraki na Koroško, Štajersko
in Hrvaško primorje. Vsak dan so vesti šle do velike-
ga kanclerja in dvornega sveta, ki sta edina lahko
ukazala zbiranje vojske za obrambo. Predajajo se na
najhitrejši možen način, strogo je prepovedano ka-
kršnokoli zadrževanje ali oviranje slov. V ukazih o
vzpostavljanju poštnih zvez običajno razlikujejo izra-
ze: s »Post« se misli na konjeniške linije, medtem ko
je »Fusspost« dosledno uporabljan za tekače.
Odločilni faktor uspešnega oz. neuspešnega obveš-
čanja s pošto je zagotavljanje denarja. Zveze so zara-
di tega nestalne, malomarno vzdrževane, pogosto se
kar na lepem prekinejo, da bi nekaj mesecev nato
spet oživele. Ukaz o posamezni zvezi izda na kraljevo
intervencijo ali po lastni presoji štajerski vicedom v
Gradcu krajevnim funkcionarjem oz. organom, zna-
ne so celo osebne instrukcije kralja.'" Ne moremo še
govoriti o pravi poštni službi v današnjem pomenu
besede, raznašajo se izključno vojaška ter upravno-
PoStni jezdec, okoli 1520.
170
kronfka časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988
administrativna sporočila, javnost nima dostopa. Že
Janez Vajkard Valvasor, odličen poznavalec poštnih
razmer svojega časa, zato odreka takemu načinu ob-
veščanja oznako pošta.'^ Vprašanje tukaj je, kdaj in
kako pride do združitve, enotnega prenosa uradne in
zasebne korespondence.
JAVNA POŠTNA ORGANIZACIJA IN POŠTNE POSTAJE
V petdesetih letih 16. stoletja ima vojaška pošta
čez južnoštajerski prostor že videz dobro utečene,
funkcionalne mreže. Štajerski deželni stanovi vzdr-
žujejo v večjih krajih postojanke z dvema ali tremi
poštnimi konji, vodijo jih poštni mojstri. Nekaj pred
koncem desetletja poteka čez Gradec, Maribor, Celje
in proti Ljubljani tudi prva stalna javna poštna zveza,
ki jo financira poljski kralj Sigismund II. Avgust. Po-
trebuje jo za dopisovanje z Rimom in Benetkami,
služi pa še številnim zasebnikom (nadvojvoda Karel
jo redno uporablja). Določena tarifa za pismo znaša
3 groše za vsake pol unče pisemske teže ne glede na
oddaljenost prenosa.'^ Interesenti začno uporabljati
zvezo spontano, brez pridržkov se navadijo na ugod-
no novost.
Gotovo so tedaj sli na vojaških linijah od Maribora i
proti Ljubljani ter na drugi zvezi Maribor — Ptuj — i
Varaždin vzeli in prenesli marsikatero zasebno pismo. :
Po ukinitvi poljske linije 1572, naraščajočih zahtevah
meščanstva po uvedbi redne javne zveze in velikem i
slovensko-hrvaškem kmečkem uporu nadvojvoda
Karel le-to marca 1573 uradno vzpostavi. Formalni
akt ustanovitve stalne javne poštne komunikacije
Gradec — Maribor — Celje — Ljubljana je tako le
pravno uveljavljenje že leta trajajočega prenosa za-
sebnih pošiljk z vojaško pošto.
Važen dejavnik modifikacije vojaške pošte v vsa-
komur dostopno je sam prihod nadvojvode v Gradec.
Z Dunaja pripelje Janeza Krstnika Paara in mu pove-
ri vodenje novega Visokega poštnega urada v Grad-
cu, notranjeavstrijska poštna organizacija postane ta-
ko avtonomna. Sledi več kvalitativnih skokov do
1596, ko dobe stari Paar in njegovi potomci instituci-
jo v dedni zakupni privilegij." S tem v zvezi je ned-
vomno zanimiv pojav prvih »pravih« poštnih postaj
do konca 17. stol. Vesti o njih oz. njihovih pred-
hodnicah so raztresene po najrazličnejših vrstah ar-
hivskega gradiva doma in na tujem. Tematsko je ne-
kaj poštnih virov urejenih v Arhivu Slovenije (za
Kranjsko).'* Štajerski deželni arhiv v Gradcu ima vire
o štajerskih poštah zbrane v okviru fonda Pošta,''
vehko podatkov o vojaški poštni ureditvi je v tukaj-
šnjem gigantskem fondu Militarla.'* Iz graškega fon-
da predstavljam le najstarejše zbrane dokumente.
Radgonske pošte ne obravnavam, saj mesto v tem ča-
su ni več v območju strnjenega slovenskega življa.
CELJE
Mesto postane zaradi svoje izjemne strateške lege v
začetku dvajsetih let 16. stol. najvažnejša komuni-
kacijska točka južne Štajerske. Obvestila gredo od
tod v Ljubljano, na Koroško ter v vojaški tabor. Vse
to je popisal Velimir Sokol v več študijah. Zbrani do-
kumenti o celjski pošti izvirajo šele iz druge polovice
17. stol. ter naprej." Dejansko gre njena konti-
nuiteta nepretrgano od prvih poročil dalje. Morebit-
ne težave je večkrat urejal upravnik vicedomskega
urada v mestu. 21. decembra 1604 pošljejo iz Ferdi-
nandove pisarne v Gradcu njemu, poveljniku Gradi-
ške in kranjskemu vicedomu navodilo o ukrepih gle-
de nerednega prihajanja ordinarne pošte, ta zamuja
celo tri do štiri dni."
MARIBOR
Riedel navaja za mariborsko pošto na svoji skici
štajerskih pošt najzgodnejše leto omembe 1528.'^ Ob
tem velja povedati, da so nekatere Riedlove letnice ^
prvih omemb pošt (posebej južnoštajerskih) neustrez-
ne (npr. Slovenska Bistrica 1720, Slovenske Konjice
1694, Vransko 1720 itd.), saj temelje na virih iz du-
najskih arhivov. Kontinuiteta je tu podobna kot v
Celju. Več vesti najdemo v drugi polovici stoletja.
Mariborski meščan Jakob Lušnik prejme pismo
nekega funkcionarja, napisano 10. maja 1558. V Gra-
dec so dospele pritožbe na mariborskega poštnega
mojstra, ta da je pri opravljanju nalog zelo maloma-
ren in pozabljiv. Uradno pošto odpošilja le z enim te-
kačem, čeprav mu dežela plačuje dva poštna konja.
Hočejo vedeti vzroke, zato naj Lušnik zadevo razišče
in ugotovi: koliko konj ima trenutno poštni mojster
ter koliko jih je imel do sedajLušnik odgovori 27.
maja iz Maribora. Prejel je pisanje o poštnem moj-
stru, se obširno informiral, tudi pri dotičnem osebno.
Dolgo časa je razpolagal le z enim konjem, z dvema
pa nikoli. Pred tedni mu zaradi dolgov odtujijo še te-
ga, od tod toliko nepravilnosti. Ker mu Lušnik vsega
ni verjel, poizveduje naprej.^'
V teh letih je Maribor že stekališče kranjske in
vzhodnoštajerske linije, tukajšnja pošta prenaša veli-
ko vojaške in upravne pošte v vse smeri. Na početje
poštnega mojstra je treba gledati z več vidikov. Graš-
ka komora verjetno zelo neredno plačuje poštne kon-
je in jezdne sle za uradne prenose. Zal v pismih ni di-
rektno izpričan prenos zasebnih pošiljk, vendar lahko
na to sklepam. Tem pošiljkam namreč sam zaračuna-
va in obdrži poštnino, torej je njegov interes zanje
nmogo večji. Hkrati lahko tako sklepanje razširimo
na vse odpravnike južnoštajerskih pošt. Kaže, da je
največ pritožb prihajalo od vojske. Sedem let kasneje
poroča vrhovni poveljnik Vojne krajine Ivan Lenko-
vič štajerskim deželnim stanovom o vojaških razme-
rah. Na koncu pisma našteje več nepravilnosti poštne
službe (pozabljivost, nevdanost, zanemarjanje vojnih
pošiljk), ki so njega in Vida pl. Hallega privedle do
preiskave. Med drugim zapro mariborskega poštnega
mojstra.^^
Boltežar Polak je do 1570 mariborski poštni moj-
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
171
ster.^^ 16. decembra tega leta umre in že čez dva dni
pišeta mestna veljaka Jakob pl. Gloiacher ter Kle-
ment Welzer v Gradec, da je ta služba nezasedena.
Zanjo je zaprosil krojač Andrej Stark, zato potrebu-
jejo uradno potrditev. Novi poštni odpravnik se čez
dva meseca opravičuje v prestolnico zaradi hudih
obtožb, ki lete na njegovo delo. V ogovarjanju in
sploh sovraštvu prednjači Polakov pastorek, ki ga
je pokojni imel zelo rad.^" Najverjetneje je pastorek
Boltežar Polak mlajši hitro obračunal s konkurentom
Štarkom in prevzel vodstvo pošte. 1576 kupi vinograd
v Počehovi pri Mariboru, kupoprodajna pogodba ga
izrecno označuje kot poštnega odpravnika.^' Januar-
ja naslednje leto sledi nova sprememba: ptujski in er-
novški poštar dobita iz Gradca navodilo, naj se odslej
Ivanu Novaku, novemu poštnemu upravniku v Mari-
boru pošilja vsa pošta s tekači po vseh potih in sredst-
vih.2*
Ivan nato preda službo svojemu sinu (ali bratu)
Karlu Novaku, kar je moč razbrati v zadolžnici nje-
govega služabnika. Andrej Mengeš se 12. avgusta
1595 obveže, da bo vrnil 550 goldinarjev Elizabeti,
ženi Volka Hallerja, prej vdovi po Karlu Novaku, po-
štnem upravniku v Mariboru. Le-ta je za časa življe-
nja prodal svojemu slugi hubo s pravico vinotoča za
visoko vsoto in vračilo na daljše obdobje, v testamen-
tu pa določil, da se dolg izplača soprogi.^'
Ves ta čas ima postaja za vojaško pošto plačana
dva konja z jezdnimi sli vred. To priča seznam postaj
s številom konj ter stroški zanje iz 1580.^* Vsak konj
z jezdecem stane tedaj deželo 8 gld mesečno. Seznam
za 1595. leto navaja prav tako dva konja.^' Na sezna-
mih so postaje ob vzhodnoštajerski liniji (Gradec,
Wildon, Ernovž, Maribor, Ptuj, Varaždin, Lipa, Le-
poglava /1595. namesto slednjih dveh že Krapina in
Bistra/, Zagreb), katere primarni namen je bila pove-
zava Gradca z varaždinskim krajiškim generalatom in
Zagrebom. V 17. stoletju je za tukajšnjo pošto važen
dogodek sredi 70-tih let. Sprva vodi upravo Johann
Pereth (1672), nadomesti ga Ferdinand Hitzelberger
(1678), pripadnik znane mariborske družine. Njegovi
potomci upravljajo pošto slabih sto let.^"
Poglejmo še nekaj lokacij mariborske pošte. Naj-
starejša karta Maribora z vpisanimi ulicami ter deli
mesta ima označene ulice Postgasse, Kleine Postgasse
in Alte Postgasse.'' Rekonstrukcijska karta Maribo-
ra za 1. 1789 omenja le Postgasse (vendar na drugi lo-
kaciji) in Klein Postgässl.'^ Opredeliti moram, kje so
te ulice dandanes. Naziv Postgasse sta v preteklosti
nosili dve ulici — sprva današnja Vetrinjska (po karti
za 1. 1789), nato današnja Jurčičeva (karta 1824).
Kleine Postgasse (tudi Postgässl) je bila na mestu da-
našnje športne blagovnice Trim in pasaže ob Jugo-
banki. Alte Postgasse je danes kratek ulični prehod
med Vetrinjsko in Svetozarevsko ulico, nosi ime Ob
jarku. Že po izrazu lahko sklepamo, da je prvotna
pošta delovala v uličici, ki dobi zato naziv Alte Post-
gasse. Nato se preseli v Vetrinjsko ul. (tam je bila hiša
Hitzelbergerjev), pa v Jurčičevo ul., kjer ostane do
prihoda železnice v Maribor, ko se pošta preseli na
Numberški mestni sel, 16. stoi.
kolodvor. Ime ulice pa ostane nespremenjeno do za-
četka XX. stol. Za zdaj še ne vem, kaj je botrovalo
imenu Kleine Postgasse.
ormož
O poštni postojanki poznam iz 16. stoletja le tri sil-
no skope vesti. Omenjeni seznam pošt iz 1580 je ne
navaja. Naslednja tri leta (1581—1583) po Riedlu ta
deluje.'' Podatek ima določeno težo, saj je sklepati
na prenos pošte med Ptujem in Varaždinom po stari,
sicer daljši, prometnici, vendar glede na talni relief
laže prehodni čez Ormož (kasneje z vozom čez
Zavrč). Razen jezdnih slov jo prenašajo tudi tekači.
Prvi morajo razdaljo premagati brez zamenjav, teka-
či pa se izmenjujejo v Ormožu. Vir — poročilo du-
najskega dvornega poštnega mojstra Hansa Wolzog-
na dunajski komori z dne 17. februarja 1583 govori o
bednem življenju poštnih slov kot posledici neredne-
ga plačevanja. Ormoški sel bo z drugimi vred kmalu
povsem opustil službo, če se mu ne priskoči na po-
moč.'*. V letu 1595 se omenja jezdna pošta med Ma-
riborom, Ptujem in Ormožem." Redna pošta obra-
tuje od konca 18. stoletja naprej.'*
SLOVENSKA BISTRICA
Poštne postaje na štajersko-kranjski zvezi imajo
nedvomno kontinuiteto predhodnic iz časov vojaških
172
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
zvez. O slovenskobistriški poštni upravi so zbrani viri
od 1583 naprej.^' 10. oktobra obvešča vitez Janž Kisi
neznanega gospoda v tem mestu o rešitvi zadeve z no-
vim bistriškim poštarjem. Izraža razumevanje, zakaj
so pošto zaupali Vincenciju Fortunatu, deželnemu
zakupniku v okraju Celje. Zelo vesel je bil, da je lah-
ko temu izkazal svoje prijateljstvo in podporo. Tako
je v Gradcu uredil za Fortunata prenos bodoče beneš-
ke pošte, saj ima njihovo jamstvo za dobro delo.^°
Vsekakor o nastavitvi odloča več uglednih osebno-
sti na graškem dvoru. Kot tukajšnji poštni odpravnik
je v registrski knjigi graške komore za 1. 1594 in 1595
zabeležen Franc Götlicher.^' Jože Koropec je o bistri-
ških poštarjih 17. in 18. stoletja zbral lepo število po-
datkov.*" Zanimiva je življenjska pot Ivana Andreja
Zarta. Do 1. 1614 je javni notar in ugleden mestni taj-
nik. Iz neznanih razlogov tedaj prevzame položaj
rednega krvnega sodnika v Celju. Funkciji se 1628
odpove ter gre za bolje plačanega poštnega mojstra
nazaj v Bistrico.*'
slovenske konjice
ne more osebno dvigniti denarja, pošilja opolnomo-
čenca.*^
Vsota dokazuje živahno poslovanje konjiške pošte.
Ob vzpostavitvi redne linije Gradec — Ljubljana
1573 so se stanovi obeh dežel in nadvojvoda dogovo-
rili o financiranju: vsaka dežela plačuje določen del
poti na svojem ozemlju (Kranjska vso), vladar pa od-
sek Gradec — Maribor. Linija je 1578 spremenjena v
jezdno, 1588 gre z njo tudi pošta za Benetke.** Za do-
sego le-te je moral Karel stanovom obljubiti privilegi-
je: pravico do brezplačnega prenosa pošiljk. V času :
nastanka obeh dokumentov je na vsaki pošti urejena :
tudi izposoja potovalne kočije ter konj, kar pa ne |
spada v privilegij. Morebiti ga imajo le posamezniki
na dvoru in cerkveni dostojanstveniki. Škof Tomaž
Hren popiše v svojem dnevniku potovanje s škofijs- ;
kega posestva Gornji Grad v štajersko prestolnico; v
Konjicah najame poštno kočijo.*^
Mapa Konjice graškega fonda Pošta vsebuje le en
dokument, točno sto let mlajši od obeh pisem v AS.
1694 je konjiški poštni mojster Karel Šolaj soudele- i
žen z Ivanom Voglom v tožbi za rubež proti Hieroni-
mu Preglu.** „
Zbrani dokumenti o konjiški pošti so desetletje
mlajši od bistriških, kar pa ne pomeni kasnejše usta-
novitve. Kranjski vicedom Ludvik Kamilo Schiarda
prejme decembra 1594 dve pismi podobne vsebine.
Prvo, napisano od komornega svetnika v Gradcu, mu
veleva izplačati dolg dvome komore 225 gld. 33 kr.
poštnemu odpravniku v Konjicah Danijelu Muhiču
za plačilo poštnih storitev v preteklem letu.*^ Drugo
izpod peresa samega Muhiča pojasni vsebino prvega.
Že več mesecev je v zaporu zaradi hudih dolgov, zato
PTUJ
Ptuj je važna vojaška poštna postojanka od prvih
zvez v hrvatske utrdbe naprej; njena vloga se poudar-
ja ob spopadih v Slavoniji sredi 30. let 16. stoletja. 21.
aprila 1537 kralj Ferdinand naroči dunajski komori
uvedbo linije z Dunaja do zadnjih ordinarijev (pošt-
nih postojank) na Štajerskem in v Slavoniji ter od tod
do vrhovnega poveljnika Kacijanarja.*' 5. avgusta
Del kane poštnih linij in postaj v
nemškem cesarstvu, kana št. 42,
Atlas Nouveau Guillama de
L'isla, Amsterdam 1733. (NUK
Ljubljana, PAM Maribor).
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988
173
mora ptujski poštni odpravnik Sebastijan Fleischer j
na Kacijanarjev ukaz nastaviti dva dodatna sla in
urediti eno linijo do Križevcev, drugo izredno pa do
Varaždina. Kontinuiteta postaje se obdrži, še pred or- |
ganiziranjem Slavonske krajine se Ptuj redno pojav-
lja v vojnih poročilih in »turških glasih«. 1577. dobi
obvestilo o Ivanu Novaku ptujski poštni upravnik \
Andrej Muškon.**
Tudi seznama pošt z navedenimi konji po svoje ilu-
strirata status postojanke. Tu in v Varaždinu imajo
po tri konje, vse druge po dva. Drugi seznam celo iz-
recno zapoveduje, da morajo biti v Ptuju vsak čas
osedlani in plačani trije konji. Iz 17. stoletja poglej- j
mo dve posebnosti. Marca 1670 deluje »Ivan Peter
Gussante, postmeister in Pettaw«, torej poštar itali-
janskega porekla.*' Ob njegovem priimku še obrob-
na rariteta: A. Klasinc navaja, da je bil v letu turške
nevarnosti 1663 ptujski mestni sodnik (župan) Guf-
fante.'" V nekem nedatiranem pismu opozarjajo šta-
jerski deželni stanovi varaždinskega komandanta
Žigo Friderika Trautmannsdorffa na glasove, da se je
ptujski poštar povezal s hudičem.''
vransko
Kraj leži točno na pol poti med Celjem in Podpečjo
(Lukovico), ki spada v vrsto najstarejših kranjskih
pošt. Že iz tega razloga, pa tudi zaradi važne deželne
mitnice ter bližine meje lahko sklepam na obstoj tu-
kajšnje pošte bodisi v 60. ali v začetku 70. let 16. sto-
letja. Zbranih dokumentov o njej ni vse do srede 17.
stoletja. Najstarejši ima letnico 1655, vendar je le-
to mlajši vir zanimivejši.'^ Takrat se v hiši Matjaža
Plaperta, Vranskega tržana pojavijo vojaki in zganja-
jo svojeglavosti. Na prvo mesto storjene škode, popi-
sane na posebni specifikaciji postavlja razdejanje hle-
va za poštne konje in odvzem poštnega inventarja (se-
del itd.)." Vranski poštni mojster Matjaž Plapert je
zelo vztrajen v pravdanju za povračilo, mapa Vran-
sko vsebuje na to temo še štiri pisma z njegovim pod-
pisom.
zavrC 1
i
Tudi Zavrč, majhen kraj južno od Ptuja ob cesti
proti Varaždinu, ima zanimivo poštno zgodovino. Po
tej prometnici vozi v drugi polovici 17. stoletja redni
poštni voz med mestoma. Teren je gričevnat, zato
predstavlja ta odsek kar precejšen napor za konje in
naključne potnike. Vmesne poštne postaje namreč ni
do 1676, ko jo iz dobronamernih razlogov ustanovijo
deželni stanovi sami. Pravim sami, kar pomeni brez
odobritve dunajskega dvornega poštnega mojstra
(hkrati tudi avstrijskega generalnega dednega pošt-
nega mojstra v eni osebi) Karla Jožefa grofa Paara.
Bil je izključni nosilec poštnega privilegija v Avstriji
in torej osebnost, ki odloča o vzpostavitvi vsake nove
pošte, podrejen le cesarju. »Deželna« neodvisna poš-
ta bi zanj pomenila konkurenco, zato še istega leta
nastopi za njeno ukinitev, ne upošteva ugovora sta-
nov, ti so po Paarovem mnenju vsekakor prekršili
svoje kompetence. Cesar Leopold mu ugodi, neki
seznam pošt iz 1691 te postojanke nima zajete.'*
Stanovi z izidom niso zadovoljni. Tako dolgo pri-
tiskajo na cesarja, da ta čez leta spremeni odločitev in
1697 izda odlok o ponovni ustanovitvi pošte Zavrč.
Korespondenca zadeve obsega kar šest pisem, najpo-
membnejše je zadnje, v bistvu odločba cesarskega
dvornega sveta. 11. decembra obvesti štajerskega de-
želnega glavarja Georga Stubenberga, da smejo ne
glede na poštni regal samostojno vzpostaviti završko
pošto, če jo bo dežela sama plačevala in oskrbovala."
V prvi polovici 17. stoletja je obstajala tudi pošta v
Šempetru, čeprav v Gradcu o njej ni posebnih doku-
mentov.'* Slovenska poštna historiografija še ni pog-
nala trdnejših korenin. Zato je razveseljiva vsaka
knjiga, razprava ali članek s to tematiko. Kot pose-
ben problem se ob tem kaže pomanjkanje splošnega
pregleda evropske ali vsaj srednjeevropske poštne
zgodovine v našem jeziku. Temu podobna je po-
manjkljiva založenost naših bibliotek s tujo strokov-
no literaturo.
OPOMBE
1. Nekaj del: Erhard Riedel: Österreichische Postgeschich-
te, Dunaj 1957; Taxis — Bordogna — Riedel: Geschichte
der Freiherrn und Grafen Taxis; Aus Steiermarks Postge-
schichte, v: Zeitschrift des Historischen Vereines für Steier-
mark XLVII, 1954, Str. 17—32 (Riedel, ZHVSt XLVII). —
2. Fritz Ohmann: Die Anfänge des Postwesens und die Ta-
xis, Leipzig 1909; Ludwig Kalmus: Weltgeschichte der Post,
Dunaj 1937; nova spoznanja še v: Angelika Wiesflecker:
Die »Oberösterreichischen« Kammerraitbücher zu Inns-
bruck 1493—1519, pogl. Nachrichtenwesen, Gradec 1987
(A. Wiesflecker, Kammerraitbücher). — 3. Velimir Sokol,
Pregled postanka i razvoja organiziranog prijenosa vijesti u
sjevernoj Hrvatskoj s posebnim osvrtom na područje grada
Zagreba, v: PTT ARHIV 10, Beograd 1968, str. 84 (Sokol,
PTT ARHIV 10). — 4. Riedel, ZHVSt, XLVII, str. 17. —
5. A. Wiesflecker, Kammerraitbücher, str. 74 op. 38. — 6.
Prav tam, Dodatek, Tabela št. 2, izpiski dohodkov in izdat-
kov iz uradnih knjig innsbruške komore za vlade Maksimili-
jana. — .7 Splošen izraz za sle je »Boten« ali »Poten«.
Maksimilijanov dvor zaposluje dve kategoriji slov: »ge-
schworene Fussbote« je pešec, ki prenaša zaupljive doku-
mente. »Einspännig« je jezdec, pripraven za daljše poti. V
računskih knjigah so tabele s točnimi letnimi zaslužki, viso-
kimi tudi do 150 gld. —8. Prav tam, str. 72. op. 16. —9.
Vaško Simoniti, Sistem obveščanja pred turško nevarnostjo
v 16. stoletju, v: Kronika 28, 1980, str. 93—99; številne raz-
prave Velimira in Ljerke Sokol v časopisu PTT ARHIV, Be-
ograd, št. 5, 1960, št. 7, 1961, št. 10, 1964, št. 14, 1968, št.
16, 1970 in št. 18, 1973/74; Andrej Hozjan, Oblike prenosa
vesti in poštne komunikacije na slovenskem Štajerskem med
leti 1500—1722, pogl. V: Poštne povezave z izključno vojaš-
kim značajem, diplomsko delo, Filozofska fakuheta Uni-
verze Edvarda Kardelja v Ljubljani, november 1987, tipko-
pis, 100 str. (A. H., diplomsko delo). — 10. Prim, pismo
kralja Ferdinanda: »Getreuen üben. Unser rat un vitzthumb
in Sreör, Wolfgang grasswein, hat von uns in bevelch, die
174
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988
post auf cilli und von dannen auf Jastrawitz, da unser
kriegsfol jetzo das leger nemen wirdl, zelegen... Graz den
VI tag aprilis anno etc. im XXV. An richter und rat zu
Olli.», Sokol, PTT ARHIV 10, str. 92. — 11. O njegovih
pogledih na pošto je pred leti nastala bogato dokumentirana
študija: Velimir Sokol, Janez Vajkard Valvasor — prvi hro-
ničar i historičar pošta kod nas, v: PTT ARHIV 1, Beograd
1958, str. 5—38, nadaljevano v št. 2, 1959 in št. 3, 1960. V
pojasnilo: Valvasorjevi predniki izvirajo iz Bergama v S.
Italiji, torej iz najožje soseščine prvotnega domovanja ro-
dov Tasso (kasneje germaniziran v Taxis) in Belliboni (ali
Bellidori), kasnejših Paarov. Tukajšnji ljudje so, kot kaže,
imeli dobesedno v krvi nagnjenje in smisel za pošto. Kmalu
postanejo Taxisi (kasnejši Thum — Taxisi) ter za njimi še
Paari dve monopolni evropski poštni družini. —12. A. H.,
diplomsko delo, str. 54. —13. Prav tam, str. 25—28. —14.
Arhiv Slovenije, Vicedomski arhiv za Kranjsko, fond Pošt-
ne zadeve, škatla 253 in 254. — 15. Štajerski deželni arhiv,
Gradec, Oddelek XIII: Gospodarstvo, pododdelek E: Pro-
met, sektor 2: Pošta, fase. 203, 205 in 206, zajemajo čas od
srede XVI. do XVIII. stoletja (Šda, fase...., mapa...). —
16. Na to opozarja Mira Ilijanič, Saobračajne i trgovačke
veze izmedu Ptuja i Varaždina, v: Ptujski zbornik IV, Mari-
bor 1975, str. 290 (Ilijanič, Ptujski zbornik IV). —17. Šda,
fase. 203, mapa Celje, najstarejši vir iz leta 1656. —18. Ol-
ga Kovačevič, Peter Ribnikar, Grada za istoriju pošta NR
Slovenije, v: PTT ARHIV 8, Beograd 1962, str. 191—207
(Kovačevič — Ribnikar, Grada...). — 19. Riedel, ZHVSt,
XLVII, str. 19. —20. Šda, fase. 205, mapa Maribor. —21.
Prav tam. — 22. Radoslav Lopašič, Priloži za poviest
Hrvatske XVI. i XVII. vieka iz štajerskoga zemaljskoga ar-
hiva u Gradcu, v: Starine JAZU XIX, str. 27—28 (Lopašič,
Starine XIX). —23. Šda, fase. 205, mapa Maribor. —24.
Prav tam. — 25. Dr. Jože Mlinaric, Gradivo za zgodovino
Maribora XII/79, Maribor 1986.-26. Šda, fase. 205, ma-
pa Ptuj: »fVier erinern Euch, das Wier Hannsen Novakh
jets die Verwaltung der Post zu Marpurg verkennet...«. —
27. Šda, fond mesta Maribor, škatla 5/22, našel dr. Mlina-
ric. — 28. Ljerka Sokol, Organizacija prijenosa vijesti u
Slavoniji od XVI. do kraja XVIII. stolječa, v: PTT ARHIV
16, Beograd 1970, str. 34—35 in op. 52. —29. Šda, fase. 205,
mapa Ptuj. —30. Dr. Rudolf Puff, Marburg in Steiermark,
seine Umgebung, Bewoliner und Geschichte, Gradec 1847,
Str. 151. — 31. »Stadt Marburg, in Innerösterreich, Mar-
burger Kreis, 1824, Bezirkmagistrat, karta francisc. kata-
stra, original v PAM. — 32. Paul Schlosser, Marburg a.d.
Drau. Eine historisch — topografische Rekonstruktion, v:
Deutsche Rundschau für Geographie 36/10, Gradec 1913—
—14, str. 453—469. — 33. Riedl, ZHVSt, XLVII, str. 19.
— 34. Karl Kral, Österreichische Post als Staatsinstitution
unter besonderer Berücksichtigung der merkamilistischen
Politik, Phil. Diss., Gradec 1967, str. 41—42: »... Der
Postbote zu Trasskirchen sei armutshalber krank geworden
und gestorben. Jene zu Canicha, Medeling und Fridau wol-
len den Dienst ganz aufgeben, wenn man ihnen nicht zu Hil-
fe komme...«. — 35. Jože Curk, O cestnem prometu na
slovenskem Štajerskem v 17. stoletju, v: Kronika 34, 1986,
št. 1—2, str. 13 (Curk). —36. Kristina Šamped Purg, Or-
moška pošta ob koncu 18. in v 19. stoletju, v: Ormož skozi
stoletja III, Ormož 1988, str. 175—185. — 37. Šda, fase.
203, mapa Bistrica. —38. Prav tam. —39. Jože Koropec,
Svet okoli Slovenske Bistrice do 1. 1700, v: Zbornik ob 750-
-letnici občine Slovenska Bistrica, str. 113.-40. Prav tam,
str. 148. —41. Janko Orožen, Zgodovina Celja III: Novo-
veško Celje, Celje 1930, str. 10. — 42. Kovačevič — Ribni-
kar, Grada... — 43. Prav tam. — 44. Prav tam. — 44.
Prav tam. — 45. Peter von Radics, Die K.K. Post in Krain
und ihre Geschichtliche Entwickelung, Ljubljana 1896, str.
27. — 46. Šda, fase. 203, mapa Konjice. — 47. Riedel,
ZHVSt, XLVII, str. 21 in dalje. —48. Pismo pod op. 26 je
namreč naslovljeno takole: »An Andre Muschon Posst Ver-
walter zu Pettau, in simili Philippen Seugenwein Posst Ver-
walter zu Ernhausen...«. V njem so torej imenovani kar
trije poštarji. — 49. Lopašič, Starine XIX, str. 76. — 50.
Anton Klasinc, Haloze v boju za staro pravdo, v: Ptujski
zbornik IV, str. 44. Ker gre nedvomno za isto osebo (ali so-
rodnika), seje eden od zgodovinarjev zmotil. —51. Ilijanič,
Ptujski zbornik IV, str. 290. — 52. Šda, fase. 203, mapa
Vransko. — 53. Šda, fase. 203, mapa Vransko. Verjetno so
bili to najemniki — dragonci iz regimenta Testa Piccolomi-
ni, ki so že nekaj mesecev bili nastanjeni na tem območju,
glej Helfried Valentinitsch, Die Meuterei der kaiserlichen
Söldner in Kärnten und Steiermark 1656, Dunaj 1975, po-
glavje Vdor upornikov na Štajersko 7.—12. IX. 1656. —
54. Riedel, ZHVSt, XLVII, str. 24-26. - 55. Šda, fase.
206, mapa Zavrč: »Und höchstgedachte Khäys: Mays: p{er-
sönlich, op. A.H.) hierüber g'dgist (gnedigist) resoluirt ha-
ben, das so khann auf den Sauritsch durch Sye Ein Ehrs.
Landtshafft aigenmächtig, mithin ungebürlich, und dero al-
lein zueständig hochen Posst-Regale zuwüder neu unterlegte
Posst also baldt wüderumb aufgehoben...«. — 56. Curk,
n.d., Str. 9.