Jože Trontelj (1939–2013) Štiristo petdeset let klasično- humanističnega izobraževanja 1563– 2013* Spoštovane gospe, cenjeni gospodje, lepo je doživeti tako ugleden jubilej, kot je štiristo petdeset let humanistične- ga izobraževanja v našem glavnem mestu. Je priložnost za spoštljiv spomin in zahvalo plejadi profesorjev, ki so izšolali in vzgojili številne rodove odličnih umov, eruditorum in classicis. Ko praznujemo to častitljivo obletnico, se zavemo edinstvenih darov starega veka, ki jih je bila v vsem svetu deležna samo Evropa. Evropsko ci- vilizacijo je zaznamovala trojna tradicija antike: judovstvo in krščanstvo, ki se na eni strani odpirata proti absolutnemu, na drugi pa skrbi za sočlove- ka, grška kultura, ki nam je dala podlago za racionalni, znanstveni pogled na svet in spoštovanje umetnosti, ter rimska, ki je zasnovala temelje pravno urejene družbe. Evropska kultura je po zaslugi vzajemnih učinkov teh treh prispevkov edinstvena. Od starega veka naprej je gradila na antični tradi- ciji. Ta kultura ni bila brezhibna niti tedaj niti skozi naslednji dve tisočletji. A kljub napakam in zlorabam, kljub številnim in uničujočim vojnim spo- padom v preteklih stoletjih se nedvomno uvršča med največje dosežke člo- veštva. Če vprašate sodobnega razumnika s klasično izobrazbo, ali je hvaležen, da jo ima, bo odgovor domala v vsakem primeru pritrdilen. Ko boste vpra- šali zakaj, pa bodo odgovori različni. Eni bodo hvalili privzgojen čut za tuje jezike. Neki nemški profesor lingvistike je celo objavil študijo, ki je pokaza- * Nagovor ob proslavi Štiristo petdeset let klasično-humanističnega izobraževanja 1563–2013 v Can- karjevem domu, 23. oktobra 2013. — Govor pokojnega akad. prof. dr. Jožeta Trontlja (1. junij 1939 – 9. december 2013) je uredništvu v objavo prijazno prepustila družina. 8 Jože Trontelj la, da imajo klasični izobraženci mnogo boljše znanje materinščine. Drugi so veseli dobrega razumevanja znanstvenih in strokovnih izrazov, na primer v pravu in medicini, spet drugi pa lahkote, s katero so se naučili italijanščine ali francoščine. Slišali boste tudi, da je učenje latinščine discipliniralo način razmišljanja, uredilo notranjo logiko argumentacije. Nekateri bodo z obču- dovanjem govorili o vrhunski umetnosti: o grških skulpturah in sijajnih dra- mah, o navdušujoči starogrški in antični rimski poeziji, našli boste častilce Homerja, Sofokleja, Horacija, Katula. Tudi vrhunske izvedence, ki so opiso- vali izjemne dosežke starogrške in rimske arhitekture in stavbarstva. In seve- da take, ki jih fascinira smisel za državništvo, s katerim so Rimljani zmogli po svoje urediti orbis terrarum — Sredozemlje — in celo dežele onkraj, kar zgovorno dokazuje od Gibraltarja do indijskih obal in od severne Afrike do Škotske segajoči ogromni zemljevid rimskega imperija v muzeju holandskega Nijmegna. Težko si je predstavljati: orjaški imperij je zrasel iz enega samega mesta na Apeninskem polotoku. In naleteli boste na filozofe, ki bodo nadvse spoštljivo govorili o Aristote- lu in Platonu. Iz Sokratove Apologije vam bo kdo citiral zgoden zgled o tem, kaj tvega tisti, ki napade vladajoči sistem: καὶ τοῦτ’ ἔστιν ὃ ἐμὲ αἱρεῖ, ἐάνπερ αἱρῇ, οὐ Μέλητος οὐδὲ Ἄνυτος. »Moje prepričanje, to je tisto, kar me bo po- gubilo, če me bo pogubilo, ne obtožbe Anita in ne Meleta.« Kdo drug bo spo- mnil na prizor iz Iliade, ki se je podobno v mnogih različicah ponavljal skozi zgodovino: μάντι κακῶν, »zlobni vedež«, je vrhovni vojskovodja Agamemnon jezno napadel vidca Kalhanta, ko mu je ta razodel, da je on sam s svojim sa- mopašnim vedenjem kriv za kugo in smrtonosne puščice, s katerimi je Grke kaznoval Apolon. Za slabo novico je obdolžen njen prinašalec, za posledice neodgovornega vedenja oblastnika je kriv njegov kritik. Antična kultura, še posebej filozofija, zbuja občudovanje, a ima tudi za današnji čas veljavna sporočila. Filozofi, ki razmišljajo o potrebi po novi etič- ni vzgoji za prihajajoče rodove, se ponovno obračajo k Aristotelovi Nikoma- hovi etiki. Vzgojo otrok in mladine smo v današnjih časih zanemarili. Nujno moramo spet gojiti vrline in skrbeti za oblikovanje dobrega značaja mladih ljudi. Ne smemo opustiti vzgoje za rodoljubje, ki ima v Grčiji enega najveli- častnejših spomenikov vseh časov. To je pretresljivi epitaf heroju Leonidi in njegovim padlim sobojevnikom ob vhodu v Termopile: Ὦ ξεῖν’, ἀγγέλλειν ΛακεδαιμονίοιϚ, ὃτι τῇδε / κείμεθα τοίϚ κείνων ῥήμασι πειθόμενοι. Če upo- rabim Ciceronovo razlago, bi se prevod davnega distiha glasil: »O popotnik, sporoči Lakedajmoncem, da ležimo tukaj, ker smo spoštovali njihov zakon.« Posebna vrednost zgodbe o skrajnem žrtvovanju ni v tem, da bi vabila k po- snemanju. Dragocena je, ker spodbuja k spoštovanju rodoljubja kot vrednote. Ta vrednota zadnja desetletja izginja pod vplivom internacionalnega socia- lizma, ki omalovažuje narodnostno identiteto. Z druge strani pa jo izpodje- da skrajni liberalizem, ideologija svobodnega globalnega trga kot filozofije in taktike prihodnjega razvoja. 9Štiristo petdeset let klasično-humanističnega izobraževanja 1563–2013 Prav v današnji čas pa sega veličastna etična zaveza Hipokratove prisege, še danes osrednje bistvo deontoloških kodeksov zdravniškega poklica. Evropska kultura, zgrajena na temeljih antične dediščine, je še danes, v času globalizacije, prepoznavna kot poseben del kulture tako imenovanega zahodnega sveta. Med drugim je dala podlago za ustanovitev Evropske unije, izjemno pomembne združbe, garanta miru na kontinentu, ki je bil vse od ča- sov Rimskega imperija v skoraj stalnih spopadih in vojnah. Poleg tega je EU spodbujevalka kolikor mogoče etičnega in demokratičnega upravljanja držav. Med Evropejci srečamo največ vplivnih mislecev, ki se posvečajo prihodno- sti civilizacije z vidika tradicionalne etike. Žal pa slišimo tudi vplivne pred- stavnike nove, tako imenovane utilitarne etike, ki utegnejo hudo poškodo- vati doslej nedotakljive vrednote. Ena najdragocenejših je dostojanstvo člo- veškega bitja, kategorija staroveškega, celo predkrščanskega izvora. Koncept človeškega dostojanstva je temelj za človekove pravice! Odpovedati se jim bi pomenilo vrnitev v barbarstvo. Upamo, da ti novi pogledi skupaj s skrajnim liberalizmom ne bodo vodili k uresničitvi črnogledih pričakovanj nekaterih mislecev, da je evropska kultura obsojena na propad, ki da se je že začel. V tem, spoštovani, vidim današnji pomen klasične kulture antičnega sve- ta. Ni nam vsak trenutek pred očmi, da imajo vrednote, kot so spoštovanje vrlin, rodoljubje in človeško dostojanstvo, antične korenine. Dovoliti, da nam jih razvoj izpodreže, bi pomenilo, da se nam bo staro, a še vitalno, ne v celoti zdravo, a vseeno čudovito drevo naše civilizacije polagoma posušilo. Tega ne smemo dopustiti! Od preživetja tega drevesa so odvisna naša življenja in ži- vljenja naših otrok in vnukov. Zato mora vsakdo opraviti svojo dolžnost. Dokler je čas. Kajti, kot je zapi- sal stari Horacij: Omnes eodem cogimur. Omnium versatur urna: serius, ocius Sors exitura et nos in aeternum exilium impositura cumbae. »Vse nas žene v isto smer. Vsem se bo slej ali prej obrnil vrč. Izpadel bo žreb in nas prestavil v čoln večnega izgnanstva.« Gospe in gospodje, preostanek svojega časa pa le napolnímo z razmišljanji, dejanji in ravnanji, ki bodo vredna odličnih kul- turnih in moralnih sporočil prednikov, tudi tistih iz antike. Valete!