Janko Sicherl
Je bela cesta uglajena
Ko se jeseni odpro šolska vrata, ceslni pro-me! še bolj naraste. Naraslejo pa tudi cestne nezgode in nesreče, ker še mnogi ne poznajo pravil o cesinem promeiu, ali pa se jim ne pokore.
Malomarni Potarjev Tomaž je bil vedno na cesli, odkar so poklicali očela k vojakom. Maleri je pri delu le malo pomagal, dopoldne se je drvil z očetovim kolesom vsepovsod, le v šolo ga ni bilo.
No, če že ni hodil v šolo, kjer so se prav tiste dni učili o ceslnem redu, bi vsaj po ceslah videl in spoznal ceslni red. Prilike je imel dovolj, bi mislil marsikdo. A temu ni bilo tako! On se je malo menil za postave, dokler se ni končno vjel v pasl paragrafa.
Nekega lepega dne je pograbil torbico in mesto v šolo, je zapodil železnega konjiča na glavno ceslo,   pa še naprej proti beli Ljubljan!.
Tako gladko je leklo kolo po ravni cesti, saj so drugi potniki skrbeli za red. Vozili so desno, umikali se s sirahom desno, ko je brez-obzirno dirjal mimo, avtomobili in motorji pa so prehilevali levo. V Ijubljanskem predmeslju bi bil kmalu povozil neko kuro, drugače pa je šlo slučaino vse brez nezgode. Ali v beli Ljubljani pred Frančiškani ga je pred Iromostovjem cestni krog tako zmešal, da se je kot nerodna muha vjel vsled kršenja cestnega reda naravnost v past prometnemu stražniku.
Ta mož )e zapisal številko kolesa ler oddal dečka drugemu policaju.
,Ti fantiček, kje pa tmaš kolesarsko knji-žico?"
BSaj kolo ni moje."
nA, tako, potem si ga nekje sunil? Kar z menoj, pa se bova pogovorila na stražnici!"
Tomai se je cmeril ter zastonj latrjeval, da je kolo očetovo.
97
Na stražnici je bilo že mnogo cesfnih grešnikov, ki so potrpežljivo čakali, da so zabelež.ili ceslne prestopke Tomaž se je silno kislo držai. Lačen je bil, ni mislil, da ga bodo obdržali na »kosilu". Nehote se je moral   učili  ceslnega  reda, ko je  strogi  gospod  zasliševal posameznike.
Na vrsti je bil molociklisl. .Prehilevanje je dovoljeno le, če prednje vozilo vozi z manjšo brzino, če je pred njim dovolj prostora, če je cesta pregledna. Zakaj sle prehilevali na ovinku? Imeli ste še srečo Če bi bilo piišlo izza ovinka nasprotno vozilo, pa bi bila nesreča tu. Plačali bosle kazen".
»Kako bom pa jaz plačal kazen. ko sem pa suh," si je misiil Tomaž. & V tem je prišel na vrsto neki avlomobilist. BTa bo že lahko plačal, če ^M vozi z avlom "                                                                                          ¦
»Skozi vasi sle. vozili več kot 15 km.   Počasna in previdna vožnja je polrebna za vsa vozila:   na moslovih,  pred železniškimi prehodi,   čez kri-žišča,  na   ovinkih,  po  slrmih cestah,  pri izvozu iz stranskih  ulic,  dvorišč ali vež na glavno ceslo,  pred šolami,  kadar prihajajo ali odhajajo olroci. Sploh povsod, kjer je na cesti mnogo vozov in ljudi. To velja ludi za ko-lesarje."   Pri  lem  se je   gospod  ozrl s strogim   pogledom  na Tomaža in fl dejal: »Ti pa le počakaj, si boš vsaj zapomnil, kdaj si se peljal v Ljubljano H na šolski izlei z brezplačno vozovnico."                                                    ^|
wTa je pa res hud mož, za vse cestne grehe ve. Kaj bo, če me ne ^B izpusti, do noči bom komaj doma. Ce ve tudi to, da sem razbijal cestne^H napise in lable, poiem me sploh ne izpusti."                                           ^H
,Lepo,  lepo,  da skrbile za cestni red gospod nadzornik.   Kaj pa po-<^J rečete  nato,  da nas, avlomobilisle,  mladi  fantalini  po  vaseh napadajo s kamenjem. Zadnjič so mi ubili šipo. Meni se zdi, da si bil tudi li zraven." Pri  teh  besedah   se je obrnil avtomobiti^t profi Tomažu.   nSicer so pa ti pobalini vsi enaki, da jih komaj človek spozna."
Sledili so še drugi grehi:   oviranje varnosli prometa,   nedostojno ob-našanje  na  cesti,  prehod  pešcev  preko  cesl,  križišč, hoja  po  hodnikih,   ™ snaga na javnih ceslah ild.                                                                      fl
Neka služkinja se je morala zagovarjati, ker je pustila otroka,  da se f je igral na cesli.   Končno je prišel na vrsto tudi neki šolar, ki je risat in pisal po zidovih.
11
Medlem pa je oče od vojakov brzojavil, naj mu pripelje Tomaž kolo '¦ in ga pusti pri znancih ob glavni cesti, da mu bo skrajšal dolgo pol.         B
Mamo je močno skrbelo, kje se vozi fant. Toiila Je: ,Mrači se, fanta » pa od nikoder ni!"                                                                                  V
Tomaža so končno le izpustili, ker ga je spoznal neki domačin, ki je M peljsl dr»a v tjubljano. Tudi !a mož je plačal kazen, ker je puslil na cestt ¦ voz brez nadzorstva.                                                                                ¦
.Gospod, plačam. Fanl pa ni ukradel kolesa, poznam ga, iz naše vasi ¦ je. Kaj prida res ni, pa ga le izpuslile, da bo do mraka dotna."                S
Vendar Tomaž ni prišel do mraka domov. Imel je smolo   Na pouratku ¦ mu je počilo kolo. Ker se je vozil brez luči, se je v lemi zaletel v nekega pešca.   Ta je brž pograbil za kolo, polem pa se je holel lotili še fantiča, a že ju je obsvetilo oko postave.
,Kaj je to? Kdo je vozil brez luči?"
Pred Tomažem je stal orožnik. Nič ni pomagalo dečkovo jecljanje in izgovarjanje — fant je moral z orožnikom naravnost na orožniško postajo, kjer imajo tudi Irdo posteljo za nočne poslopače.
98
Neznansko dolga je bila noč, kar ni se hotelo zdaniti.
Zjutraj so odšli orožniki na palruljo, Tomaža pa so izpuslili kakor ptičko iz k'elke. Kosli so ga bolele od Irde klopi, pa želodček se je oglašal in noge so ga bolele.
Srečaval je pešce, voznike, kolesarje, motociklisle in avtomobile. Pot je bila dolga in dovolj časa je imel, da je študiral cestni red.
Domov je prišel ves bled. Kako je bilo tu, o lem ceslni red molči. To spada že v hišni red.