Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

j.75941

Črtomir Šinkovec

OBLAKI

NAD SONČNO DEŽELO

ZAVOD »BOREC« V LJUBLJANI
1963


175941

O suj


Uvodna beseda

V mladosti, ko je bil moj svet še ozek in mi pogled
ni šel dlje kot na Porezen in na Peči onkraj Baške
grape, sem slišal imenovati kraje: Trebuša, Utre, Ho¬
tenje, Oblakov vrh, Kanomlja, Ogalce, Vojsko .. . Od
nas so oddaljeni le nekaj ur hoda, a meni so se zdeli

Pisatelj France
Bevk je bil vedno
zvest primorske¬
mu ljudstvu

nedosegljivi, daleč nekje, v divjih in nedostopnih sa¬
motah. Takrat nisem mislil, da jih bom kdaj spoznal
do zadnje gubice in mislil nanje s toplimi občutki kot
na svoj rodni kraj pod zeleno Kojco.

Začel sem jih doživljati, ko smo se po nemški
ofenzivi, v začetku oktobra leta triinštiridesetega,

5

umikali iz Vipavske doline na Predmejo in Dol pri
Otlici in dalje skozi Trnovski gozd. Naša pot je šla
skozi Kozje stene, čez Medvedovo brdo in Hudo polje
v Mrzlo rupo. Sama nenavadna, skoraj grozotna imena,
razen Mrzle rupe brez človeškega bivališča, zgolj vi¬
soka drevesa in sive skale. Zmeraj sem rad imel gozd,
a tiste dneve in mesece se mi je še posebno priljubil.
Še danes me ob pogledu nanj prevzame toplina in
čustvo hvaležnosti. Kot tih prijatelj nas je skrival
sovražnim očem. Nepozabni so tudi taborni ognji v
kritju visokih skal in mogočnih debel. Plahutajoči
plameni s kronami isker, ki so mi sušili premočeno
obleko, se mi nikoli prej niso zdeli tako svetli in toplo
božajoči.

Še mi je živo pred očmi kmečka hiša na Tabrovšču
nad Mrzlo rupo, ki nas je za eno noč vzela pod streho.
Čez dobro leto, ko sem zopet šel tam mimo, me je
pozdravilo le golo, pusto pogorišče v v,encu osmojenih
dreves. Potem hiša na Vojščici, kamor nas je popeljal
tovariš Črtomir. Ta se je s svoje r  višine razgledovala
na Peči onstran moje domačije, na Kojco, Porezen in
Blegaš. Prijazni gospodar, ki je pred leti že legel v
grob, ni nudil gostoljublja le nam, marveč partizani
do konca vojne niso več zapustili njegove strehe. In
njegov sosed Zgavc, nekoliko odmaknjen, na grebenu
hriba, žilav starec, ki je dočakal svobodo in umrl v
šestindevptdesetem letu. V skritem bunkerju njegove
hiše je bila tehnika, v kateri smo razmnoževali oglase
in brošure. Med obema sosedoma je danes grobišče,
kjer počiv,ajo borci, ki so padli hudega dne 1. aprila
1945, ko je sovražnik računal na uničenje IX. korpusa.
Spomin na tisti . dan me zmeraj vabi na Hudournik,
skalnato višino nad Hotenjsko dolino, od koder se
nudi čudovit razgled na venec gora, na dolino Idrijce
in daleč na Tolminsko. Tam, v neposredni bližini, smo
tistega dne s tesnim srcem čakali večera, da smo se
v okrilju teme izvili iz obroča.

6

In zaselek Ogalce med Vojščico in Vojskem, kjer
smo v hiši partizanskega prijatelja Petra večkrat našli
svoj drugi dom. Ondod je šla samotna pot do kmetije
na Humu, na strmem bregu nad Kanomeljsko dolino.
Tam smo imeli pod kozolcem bunker, kamor smo se za¬
tekali v sili. Na Humu je bila pozneje javka za par¬
tizansko tiskarno »Slovpnijo«. To partizansko čudo,
ki se mu da primerjati le bolnišnica »Franja«, je
tičalo v divji, težko dostopni samoti, skrito očem. Va¬
rovala jo je zvestoba domačinov. In Gačnik z žago in
mlinom na robu tesne soteske, ki je, divje razčlenjena,
mimo skrite partizanske lekarne padala v Trebuško
grapo.

Vsi ti kraji so polni toplih spominov. Kadarkoli
se vozim po dolini Idrijce in uzrem v daljavi višine
Vojskega, se mi božajoče dotaknejo srca. Večkrat smo
jih zapustili in iskali zavetja drugod; zdaj na Utrah,
ki so bile skrite pogledom iz doline Idrijce in iz Ho¬
tenja, a odprte proti Vrhovom nad Čepovanom in
proti šentviškogorski planoti, zdaj v Gorenji Trebuši,
v Čepovanu ali v Cerkljanski kotlini; v dneh bojev
smo se vedno znova vračali v zatišje vojskarskih sa¬
mot, kjer smo  — kakor povsod drugod  — našli stare
prijatelje, ki so z nami delili streho in skledo. Kadar¬
koli so nas sovražnikovi izpadi prisilili, da smo me¬
njali sedež pokrajinskih forumov, se nam je zdelo, da
smo po velikem ovinku zopet stopili čez prag istega
doma, ki smo ga pravkar zapustili. Hiše, velike kot
kake graščine, bolj bahate kot bogate, z javorovo mizo
v enem in z veliko pečjo v drugem kotu, s svetimi
podobami pod nizkim, lesenim stropom in z lončki
cvetic na majhnih, zamreženih oknih. Ta vnanja po¬
doba se je le nekoliko spremenila v Čepovanu, va
Laznah, na Lokvah, na Dolu in na Otlici, a ljudje so
si bili tu in tam enaki po zvestobi in srcu.

Včasih sem se nehote zamislil nad temi samotarji.
Prav tisti kraji, ki so nam nudili največ nesebičnega
gostoljubja, so bili nekoč jedro tolminskega punta.

1

Pradedje teh ljudi so, oboroženi s sekirami, kosami in
z okovanimi gorjačami, začeli pohod na Gorico. V žilah
njihovih pravnukov se je še pretakala stara upor¬
niška kri. Tihi, vase zaprti, brez gostih, visokoletečih
besed, na videz skoraj neobčutljivi za xidarce, so v
ponosnih srcih hranili vsako žalitev, da jo poplačajo,
kadar odbije prava ura. Mladi, možje in fantje so od¬
šli v partizane, a njihove družine so nam brez strahu
odpirale vrata in nas pozdravljale■ s prijaznim na¬
smehom. Kadar smo odhajali, so nas s skrbjo sprem¬
ljale njihove oči. »Zakaj odhajate?« so nas vpraševali.
»Tako varne se čutimo, če ste pri nas. Se pridite!« so
nas vabili.

In zopet smo prišli. V nekatero hišo ne le drugič,
temveč tudi tretjič in četrtič. Tudi mi smo se med
njimi čutili najbolj vame. Bolj kot oborožena straža
nas je varovala njihova zvestoba.

Ob misli, kako se ti samotarji še sami s težavo pre¬
življajo, nam je bilo težko sesti k njihovi skledi. A
bili bi užaljeni, če bi odrekli gostoljubje. Kurirji so
nam pripovedovali o stari ženici, ki je imela le tri
ovce, a je eno po vsej sili hotela darovati partizanom:
»Z ničemer drugim vam ne morem pomagati, vsaj to
vzemite, tovariši.« Pozimi in na pomlad leta štiriin-
štiridesetega, ko je v hribih strašilo črno pomanj¬
kanje, so ženske hodile skozi širni Trnovski gozd na
Vipavsko in na Kras po koruzno moko za svoja dru¬
žine in za  — tovariše. Tega ni mogoče pozabiti. Tem
manj, ker jim je za gostoljubje vsak dan nevarnost
požiga in smrti visela nad glavo.

Kako so mi ti kraji in ljudje prirasli k srcu, sem
posebno živo občutil, ko smo za zmeraj odhajali v
doline in mesta. Hudo, otožno mi je bilo pri duši, kot
da sem pol srca pustil v tistih samotah.

Se vedno mislim na gozdove in skale, ki so me
reševale smrti, na grobove borcev, ki so umrli, da
lahko živimo. Vsaka grapa, vsaka strmina, vsak sa¬
moten vrh, vsaka kozja steza je povezana s kakim

8

dragim spominom. In vsak obraz, ki smo ga tedaj
srečali in prejeli pomoč iz njegove roke. Nismo jih
pozabili, ki so ostali v svoji samoti, vsak trenutek
nam oživljajo pred očmi podobe zelenih gozdov, sa¬
motnih vasi, hiš in obrazov. Posebno obrazov, ki jih
ožarja ogenj srca. Hvaležni smo jim za vsak košček
kruha, za vsako iskro ognja, ki nam je ogrela pre¬
mrle ude, za vsako prijateljsko besedo in prijazen
nasmeh. Niso pozabljeni, kot ne bodo nikoli pozab¬
ljeni Tolminski puntarji, njihovi pradedje.

FRANCE BEVK

9



v . ■


*. ' I

Križišče partizanskih poti

Vsako pomembno dogajanje ima svoje središče in
tudi narodnoosvobodilni boj primorskih Slovencev ga
je imel. Prav gotovo nismo preozkosrčni, če rečemo,
da je bilo to Vojsko s svojo okolico.

Partizanski strateg morda ni kdo ve kaj iskal po
specialki. Vsekakor pa je vedel, da se Primorska za¬
čenja tam, kjer naše vode ne tečejo več v Črno morje,
ampak v Jadran. Če je pogledal še bolj natančno, je
videl, da se pokrajina deli nekako v tri enakomerne
dele. Na severu ji mejaši Triglav z gornjo Soško do¬
lino, na jugu oblivajo kraško planoto vode Tržaškega
zaliva, a sredi tega sveta najdemo kladaste sredo-
gorske gmote: Banjško planoto, Trnovski gozd in
Vojsko, ki se pretegne v cerkljanske in idrijske hribe.
Pravzaprav je vse to eno območje. Saj je narodno¬
osvobodilni boj s svojimi strategi tu izbojeval prvo
osvobojeno ozemlje na zahodu Slovenije.

Križpotje vseh bližnjih in tudi oddaljenih vezi je
šlo čez Vojsko in njegovo valovito planoto, po kateri
so raztepene velike hribovske domačije. Zadnje sto¬
letje pa je med nje in samotne grape potisnilo pre-
nekatero kočarijo žebljarjev in gozdnih delavcev.

Tam, kjer so si med ledinami in gozdnimi prele-
hami verniki pred tremi stoletji zgradili cerkvico, se
odpre pogled na vse strani. Skromnemu središču petih
ah šestih domačij gospodari koničasta vzpetina Škol.
Od tu pa je v lepem vremenu razgled še bogatejši.

Južno obzorje zapira temačna razsežnost Trnov¬
skega gozda. Govci, mu pravijo domačini. Goljaki so
se iz masiva najviše povzpeli in zaprli očem paradiž

Vipavske doline. Sonce usiha za robom, ki so ga on¬
kraj Soče napravile gor proti severu: Stara gora pri
Čedadu, Matajur in Kanin. Gmote njihovega kamenja
se kmalu rokujejo s silaki Triglavskega pogorja in se
odtod v drznih črtah zaobrnejo in spuščajo proti Ble¬
gošu na vzhodu. Tu se spet odpre svet, da seže oko
tja do Karavank in verige njenih vrhov. Na vzhodu
se pokrajina pogreza proti Ljubljanski kotlini, kopasti
Dolomiti pa zapirajo Idrijo, svetovno znani rudnik
živega srebra, v vase zaprto, a zaradi mogočnih
gozdov prav nič dolgočasno globačo.

Od tod pa nas_popelje tudi najboljša pot po drznih
serpentinah v 12 km oddaljeno in 1090 metrov visoko
vas Vojsko. Cesta, eden redkih dobrih ostankov itali¬
janske okupacije, se vije med košatimi smrekami, jel¬
kami in bukvami. Bolj visoko gozd izpodriva krpe
njivic in košenin. Više ko gremo, tembolj na široko
se spuščajo vstran od hiš. Kljub širjenju pa so še
vedno skromne zaplate, kjer raste zvečine krompir,
morda nekaj zelja in ovsa; poglaviten vir za preživ¬
ljanje pa sta živinoreja in les.

Vojsko obsega blizu 3600 hektarov, vendar komaj
tretjina je obdelane zemlje, v katero so vštete tudi
senožeti. Vse drugo so gozdovi in pašniki. Sadje
skoraj ne uspeva, a zaradi dolge zime prenese zemlja
le j aro setev.

Na dokaj ploskoviti Trohovi ravni, na vrhu po¬
gorja, se pogosto igračkajo mediteranski in alpski
zračni tokovi. Zdaj jesensko hladni, pa spet prijetno
topli kot v poletnih večerih, kajpak vse nenadoma,
kakor da bi se selili iz mrzle veže v ogrevano sobo.
Vendar vse to samo tako mimogrede, zakaj samo še
kak klanec je potreben in ravan se konča z vasjo
Vojsko, središčem partizanske poti.

Vas pravzaprav v pravem pomenu besede Vojsko
ni, čeprav šteje 96 hiš in še več gospodarskih poslopij.
Le Ogalce, zaselek s sedmimi domovi, bi imel nekaj
pravice do tega imena. Hiše so raztresene od Cekov-

12

nika na vzhodu, čez vso, dve uri hoda dolgo planoto,
prav do strmih pobočij, ki se spuščajo proti Gorenji
in Dolenji Trebuši na zahodu.

Razen raztresenih kmetij, ki jih je 1943. leta grdo
prizadela zadnja vojna, je tudi nekaj zaselkov, kot
Rovtarjev vrh, Mrzla rupa, Revenovše, Skratovše,
Trotovše in Ogalce. Sicer pa prevladujejo značilne
samotne kmetije. Selišča so tu nastajala posamezno
in ne v skupinah. Značilno je, da ima vsaka kmetija
vso svojo posest v enem samem sklenjenem kosu
okrog doma. Preteklost tu ne pozna nobene skupnosti,
ne skupne paše. Vse življenje je teklo v odročnih,
vsaksebi razpotaknjenih družinah. Celo narečje se je
tako oblikovalo; odtenki trše ali mehkejše govorice
in še marsikaj. Tip alpske hiše tu prehaja v značilno
gorjansko hišo, ki je ni več mogoče šteti v alpsko, pa
tudi v primorsko ne. Predstavlja pa nekako prehodno
obliko.

Omembe vredni so veliki, iz kamenja zidani do¬
movi, zvečine prislonjeni v breg. Čela so po navadi ši¬
roka, brez napuščev in mostovžev. Strehe so zaradi
snega strme in, pred požigi v drugi vojni, domala
krite s slamo ali skodlami.

Najstarejše hiše so stare kakih tristo let, le da so
zdaj prenovljene, ker so bile med vojno skoro vse po¬
žgane. Slamo in skodle je nadomestila opeka. Prav
tako je skoro iz vseh hiš izginila črna kuhinja, na
njeno mesto pa je prišla sodobnejša. O starih ognji¬
ščih ni več sledu, pa tudi stare kuhinjske omare, z
nič mlajšimi potrebščinami, so šle v pozabo. Ohranili
sta se le »hiša« in kamra. Tudi prostorna krušna peč
še vedno kraljuje v enem in velika javorova miza v
drugem kotu. Včasih so se v tem kotu povsod postav¬
ljali z zanimivimi, na steklo slikanimi podobami, ki
so zdaj velika redkost.

Kot povsod na Primorskem je med dvema voj¬
nama tudi v te samotne hiše prihajala civilizacija z

13

juga. Tako so se iz- hiš že takrat umikali leseni stropi.
Hiše so prenovili, popleskali in skoraj posekali Idrij¬
čane, ki so do svojih hribovskih sosedov kaj radi pikri
in v šalah ne ravno prizanesljivi.

Kdor živi v teh samotah, pač nima lahkega živ¬
ljenja. To se je Vojskarjem vedno poznalo. Podnebje
je legi primemo, hladno. Pomladi pravzaprav ni, ker
se zima najraje potegne tja do maja. Poleti ni prave
vročine in zato so poletja na Vojskem posebno pri¬
jetna. Jesen se kmalu preobrne v zimo; sneg pa leži
kar po sedem mesecev. Zaradi tega in zaradi odličnih
terenov je kraj postal obljubljena dežela za smučarje.

Ozračje je stanovitno in zdravo, naredko vetrovno.
Ko zdivja zimska burja, se uvijajo drevesa. Okoli
oglov buči in zavija, da mraza ne zadrže ne dvojna
vrata ne okna. V takem snežnem metežu in zametih
popotnemu človeku ni dobro zunaj. Podobna zima je
bila leta 1952. Ves predel je bil dolgo časa popolnoma
odrezan od sveta. Morala so prileteti letala, da so- pri¬
našala najpotrebnejše. Najhujši mraz pa, pravijo do¬
mačini, da je bil pozimi leta 1929, ko je dosegel 35° C
pod ničlo. Tej nadlegi sledi pogosto jesenska in zimska
megla, ki včasih drži po več tednov. Obratno je v do¬
linah pogosto morje megle, a tu presvetel sončni dan.

Ime vasi Vojsko si nekateri razlagajo iz imena
»vojska«, drugi zopet iz »visoko«. Ne eno ne drugo ni
brez podlage. Po odkritju idrijskega rudnika leta 1492
so se začeli zanj razen dunajskih cesarjev zelo zani¬
mati Benečani, še posebno, ker se jim je kmalu na to,
leta 1500, izmaknila bogata in lepa goriška dežela. Na
hudo so se sprli z Avstrijci, novimi sosedi. Rudnik
živega srebra pa je še bolj podpihal njihov zavoje¬
valni in gospodovalni pohlep. Leta 1508 je beneški
vojskovodja D’Aviano zbral svojo vojsko in vdrl na
Goriško. Posrečilo se mu je osvojiti Gorico, Trst in
Reko. Junija meseca 1509 so bili vojaki »kraljice
morja« že v Idriji, zasedli so rudnik in vse njegove
naprave. Kakor so Avstrijci sklenili za druga mesta

14

triletno premirje, tako o odstopitvi rudnika niso hoteli
nič slišati. Se isto leto pride general Erich z vojaštvom
v Idrijo in Avstrija zopet zagospoduje rudniku.

Iz bojev z Benečani so še ostanki »šanc« v Mrzli
rupi, kjer so našli benečansko orožje in sledove strel¬
skih jarkov. V zvezi s turškimi vpadi pa je verjetno
ime domačije Tabrovšče nad Mrzlo rupo, saj ni iz¬
ključeno, da so Turki pri svojih vpadih izkoristili
bližnjice z Goriškega in s Tolminskega prek Spodnje

Vojsko, »najvišja vas na Kranjskem«, je bilo središče
primorskega osvobojenega ozemlja

Idrije nazaj na Kranjsko. O tem pripoveduje tudi
France Bevk v svoji povesti »Stražnji ognji«.

Kako so planoto naselili ljudje, nam največ pove
ustno izročilo. Prvi naseljenci — tolminski puntarji —
so se po vsej verjetnosti umaknili v te samote pred
prezahtevno grofovsko tlako, nemalo pa tudi zaradi
verskih bojev in kugo. Kuga je v letih 1578, 1600,
1601, 1836, 1855 na široko pobirala ljudi. Pred njo so
pribežali sem gor. Sredi gozdov so se čutili bolj vame.

Da so ljudje v tistih časih bežali v odmaknjene
kraje, kjer so si postavili nov dom, se ne smemo ču¬
diti. Zakaj tlačane sta tepla grof in še bog s svojimi
cerkevnimi in drugimi, takrat neogibnimi predpisi.

Ob graščakih so sprva živeli še nekateri svobodni
kmetje z zelo omejenimi pravicami. Večina pa je bila
nesvobodna, z drugo besedo — tlačanska. Tudi tisti,
kolikor toliko svobodni, so živeli v zelo neurejenih raz¬
merah. Vse so sd morali sami braniti, življenje in
imetje. Hočeš nočeš so se podali pod varstvo graščaka,
s tem pa so prodali svobodo, svojo in svojih potomcev.
In tako ga skoraj ni bilo več svobodnjaka.

Grof, gospodar zemlje, je bil hkrati tudi gospodar
ljudi, ki so živeli na njej. Služiti so mu morali s svojo
družino in z vsem imetjem. Tlačani so imeli le tro¬
hico pravic in celo goro dolžnosti. Osnovno načelo je
bilo, da mora tlačan ustreči vsem potrebam in željam
grofa.

Vsak tlačan je imel določeno število dni tlake na
grajskih njivah in poljih in tudi določeno desetino v
naravi, pozneje v denarju; »odrajtovati« jo je moral
ne glede na letino. Tlaka ni bila.samo v poljedelstvu,
temveč tudi v zidanju gradov, cerkev in cest. Da je
bila strahotna, vemo iz odloka cesarice Marije Terezije.
Ukazala je, da na posameznika ne sme priti več tlake
kakor 156 dni v letu.

V drugo vrsto so sodile davščine, desetina, bere, in
sicer od vsakega pridelka. Razen tega je moral tlačan
dajati izredne dajatve ob rojstvu in smrti.

16

Spričo takih razmer so ljudje bežali iz dolin v sa¬
motne, odmaknjene kraje, kjer jih ni tako hitro dosegla
grofovska oblast. Nekaj družin se je naselilo na dotlej
še povsem z gozdovi pokriti vojskarski planoti. Ker
»sila kola lomi«, so si hočeš nočeš morah postaviti
kolibo, iztrebiti gozd za njivo in košnjo. Premagati
je bilo treba mnogo težav, vendar izostali sta — vsaj
skraja — tlaka in desetina. Polagoma so zredili ži¬
vino, namnožila se je družina in življenje v samoti je
postalo znosnejše. Vedno več je bilo obdelovalne
zemlje, vedno več kruha, čeprav ovsenega, a bil je
slajši,, ker ni rastel pred grofovimi očmi ...

Za vedno pa tudi tukaj niso utekli nadzorstvu.
Ustno izročilo pravi, da so na Hudo polje celo Bene¬
čani gonih živino past. Po imenu planina se še sedaj
imenuje kmetija Planinec, kjer so imeh pastirji svoj
stan. Prišleci z živino so se imenovali stanarji. Sledovi
za takimi stani so bili vidni še do nedavnega. Na zimo
so stanarji vodih živino nazaj v dohno, nekaj teh sta-
narjev pa je ostalo gori in so začeli obdelovati zemljo.
Se danes živi pripovedka, da so prvi naseljenci, in še
precej časa nato, nosih mrhče pokopavat v svojo pra-
župnijo Volče na Tolminskem; to je dobrih pet ur
hoda. Pozimi, ko je bilo preveč snega za tako pot, so
jih začasno zagrebli v sneg in na spomlad prenesh,
seveda, če jih ni medtem odnesla sestradana divjad.

V farni kroniki je zapisano, da je bila župna in
edina cerkev sezidana leta 1669. Ta letnica je bila
nekoč vklesana v kamnitem podboju notranjih zakri¬
stijskih vrat. Vojsko je, kakor Idrija, v cerkvenem po¬
gledu spadalo dolgo časa pod Spodnjo Idrijo in pod
oglejski patriarhat, pozneje pod goriško nadškofijo,
in od 1792. leta pod ljubljansko škofijo. Kar zadeva
cerkev, so bih Vojskarji, kot že rečeno, najprej ve¬
zani na Volče, pozneje na Šentviško goro in zatem na
Spodnjo Idrijo. Posvetna oblast pa je v dobi fevda¬
lizma prihajala predvsem od tolminskih grofov.

2 — Oblaki nad sončno deželo

17

V novejših časih je grdo gospodarila velika povo¬
denj 1926, ko se je po vsaki grapi valil hudournik,
odnašal zemljo in les in več hiš. V razmočeni zemlji
pa so se udirali neznanski plazovi.

Iz vaške kronike je razvidno, da so prvega Voj¬
skarja krstili 13. septembra 1797, da so imeli prvo
poroko 24. januarja 1791 in da so prvega mrliča po¬
kopali 9. junija 1793. To pa lahko jemljemo s pri¬
držkom, saj so bile spočetka matične knjige zelo po¬
manjkljive, kakor tudi, da jih takoj po ustanovitvi
niso pisali, temveč so jih pisali v Spodnji Idriji, od¬
koder so se odcepih.

Na zaraščeni vojskarski planoti so tistih dob še
zavij ah volkovi in se potikah medvedi. O tem pričajo
številne »volčje jame«, kjer so ljudje lovili te krvo-
loke. Še vedno pa živi pripovedka, kako je volk raz¬
trgal materi otroka, ko ga je, navihanca, zimskega
večera postavila pred duri. Zadnji medved je bil
ustreljen tam okrog leta 1910. Tu in tam pa je po
zadnji vojni zopet prihlačal čez planoto.

Področje je kaj pripravno za živinorejo. Na pla¬
noti ni pomanjkanja vode, saj v njenem osrčju izvi¬
rajo kar trije potoki. Idrijca pod Slemenom, pod
obronki Mrzle rupe. Pod Hudim poljem v Suhi grapi
privre na dan Trebuščica, ki se v Dolenji Trebuši iz¬
liva v Idrijco. Sredi med Gorenjo in Dolenjo Trebušo
se izteka v Trebuščico potok Gačnik. Ta izvira pri
Krpciji, na severni strani vasi. Potem so tu še mnogi
studenci. Na vsaki strani Škola, na severni in južni,
izvirata še dva, posebno imenitna. Dajeta zdravo pitno
vodo in oba kmalu ponikneta v požiralnik. Severni
pride zopet na dan z imenom Črni studenec (poganjal
jp turbino v partizanski tiskarni Slovenija), južni pa
pri Klavži prižubori v Idrijco.

Stari ljudje radi pripovedujejo, da so pod planoto
podzemeljska jezera, ker vode, ki ob odjugah in de¬
ževjih na gosto poniknejo v zemljo, nimajo tolikšnega
iztoka. V tem jih potrjuje črni studenec, kjer bruhne

20

voda z vso silo na dan, kakor da jezero meče iz gore
tisto, kar mu je preveč.

Vojskarji in sploh prebivalstvo v vsej idrijski
okolici se je najbolj pomnožilo, ko je neusmiljeno
izkoriščanje prostranih gozdov privabilo trume go¬
zdarjev. Za pridobivanje živega srebra je bilo po¬
trebno veliko lesa in oglja. Tako so okoli mesta ru¬
darjev nastajala gozdarska naselja. Potrebe rudnika
so terjale stalno delo v gozdu. Delo v tistih strminah
je naporno in težko. Zato so nudili razne ugodnosti.
Trebili so lahko primerne predele za njive in se poleg
dela v gozdu ukvarjali še z živinorejo in poljedel¬
stvom. Tako se je v dveh, treh stoletjih izoblikovalo,
razen drugih zaselkov in vasi, tudi Vojsko.

Do leta 1607 so bili gozdovi na levem bregu Idrijce
last tolminskih grofov. Odtlej jih je prevzel rudnik,
nekoliko pozneje pa so vsi gozdovi postali državna
last. Prvi naseljenci so jih s požigi prenaglo uničevali.
V varstvo je bil leta 1660 izdan cesarski odlok o pre¬
povedi slehernega pustošenja gozdov.

O pustošenju po svoje pričajo veličastne dolinske
pregrade iz rezanega kamna, imenovane »klavže«. Tu
so vodo zajezili, nato so jezove odprli in voda je od¬
nesla po grapi zbran les v Idrijo na grablje — tudi v
množinah do 10.000 kubičnih metrov.

Kdaj so po Idrijci začeli splavljati les za rudnik,
ne vedo točno. Že leta 1551 je bilo odobreno dovoljenje
za gradnjo »grabelj«. To je bil koničast poševni jez
pred mostom čez Idrijco, da je zastavljal les in drva.
Tam so lovili les, ki so ga spuščali od klavž gori izpod
Mrzle rupe. Grablje so obstajale vse do 1926. leta —
leta velike povodnji. Tedaj so jih zaradi bojazni pred
poplavo rudnika odstranili.

Kaj je dal idrijski gozd, pove tale številka:

od leta 1550 je šlo za rudniške potrebe kakih
9,000.000 kubičnih metrov lesa.

Anglež Gualter Poppe, ki je okoli leta 1665 ho¬
dil po teh krajih, je zapisal, da še ni videl tako

21

lepih gozdov, ne tako izredne debeline in višine igla¬
stega drevja, kot ga je na pretek v idrijskih gozdovih.
Podobno se je zanj v svojih zapisih leta 1689 navdu¬
ševal tudi Valvasor. Ta je v svojih zgodovinskih knji¬
gah sploh posvetil idrijskim posebnostim precej za¬
nimivih strani.

Spričo pogostih in dolgotrajnih vojn je bila
splošna vojaška dolžnost vpeljana okoli leta 1750. Na¬
borov v današnjem smislu ni bilo, marveč je župan
dobil naročilo, naj zlepa ali zgrda zbere ali pa ulovi
toliko in toliko fantov za vojsko.

Vojaška služba je bila zelo nepriljubljena, saj je
trajala od deset do štirinajst let. Preprosto, tako dolgo,
dokler je možakar zmogel naporno vojaško službo.
Ker so se sinovi bogatih kmetov lahko odkupili, so se¬
veda lovili samo sinove bajtarjev in gostačev, o ka¬
terih so menili, »da tako ne morejo drugače živetih.

Ob določenem času je župan zbral svoje pomagače
in z njimi planil na nesrečneža. Zvezanega so izročili
vojaški oblasti. Razumljivo je, da so se mladeniči
taki »službi« izmikali in bežali v gozdove in na tuje.
Na Vojskem so še v začetku dvajsetega stoletja živeli
možje, ki so bili tako ulovljeni. Anton Šinkovec je na
primer služil vojake deset let in deset mesecev; ne¬
kateri manj, drugi še več.

Pomanjkanje vojakov je bilo občutno zlasti med
francoskimi vojnami. Novačili so Avstrijci in Francozi,
kakor se je menjavalo medvladje. Te vrste nabori so
rodili skrivače, iz njih pa rokovnjače, čeprav jih
ravno v teh krajih ni bilo toliko kakor ponekod dru¬
god v Sloveniji, npr. na Kranjskem.

Med francosko vojno so ljudje rekli:

»Dokler bo krava od vzhoda mukala, bo še dobro,
a kadar bo zamukal vol od zahoda, tedaj bo hudo!«

Od vzhoda so prišli turški navali, od zahoda pa
Francozi. Turki so prizadeli le ravninske predele,
medtem ko se je francoska vojska razlila po Evropi.
Mnogo naših fantov je moralo na vojno, a kmetje so

22

morali plačevati visoke davke Avstrijcem kot Fran¬
cozom. Vojna je požirala blago in denar. To so bile
grozote, ki so si jih ljudje za dolgo zapomnili.

Mimo gorja je prinašala francoska vojska tudi
hrepenenje po svobodi. Fevdalni jarem je postajal
nevzdržen. Med ljudstvo je prihajal nov duh, ki so ga
oznanjevali Francozi z besedo in orožjem. Avstrijske
nazadnjaške oblasti so se, razumljivo, bale, da bi se
njihovi podložniki okužili s svobodoljubnimi nazori.
Ljudje so kmalu sprevideli, da Francozi niso tako
strašni, kakor so jih črnili. Vpeljali so pravno enakost
državljanov. Tedaj se je naše ljudstvo prvikrat neko¬
liko oddahnilo po dolgih letih tlake in vsesplošnega
suženjstva.

To pa je med našimi ljudmi, kot drugod po Evropi,
rodilo — pomlad narodov.

S prihodom Francozov je po svoje povezana tudi
najzanimivejša idrijska zgradba — grad. Nekaj pa je
treba takoj dodati. Če so bile druge graščine središča
in daleč naokoli vidne grofovske in sploh plemiške
postojanke, to za idrijsko ne velja. Sezidan ni bil za
gospostvo, marveč za shrambo srebra, cinobra in var¬
nost pred Turki, ki so ropali že v neposredni bližini:
v Logatcu in Postojni.

Zidati so ga začeli leta 1522 na bregu hudournika
Nikava, končali pa v enajstih letih. Mogočna zuna¬
njost naj bi sovražnika prepričala, da zanj ni vhoda,
saj je bil z južne in zahodne strani zavarovan z glo¬
boko strugo Nikave, z drugih plati pa so ga utrjevali
stolpi in vodni jarek.

Vendar so se Turki Idriji izognili. Verjetno zaradi-
njene odročne globačaste lege, morda pa je to tudi
znak, da med Idrijčani ni bilo ovaduhov.

Vse drugačne sledove so v mestu pustili Francozi.
Leta 1797 so prebivalci pričakovali, da bodo napo-
leonovci prišli iz Vipavske doline preko Cola in
črnega vrha. Prihod so pričakovali 20. marca. Vendar
jih s te strani ni hotelo biti. Nenadoma pa so prišli.

23

Po skrivnih stezah so morali čez Trnovski gozd in se
bržkone z Vojskega dol spustiti opolnoči v mesto.
Tisto leto je povsod ležal visok sneg in sren jim je
omogočil prehod po skrivnih poteh. Domačini so prav
gotovo morali imeti svoje prste vmes kot vodiči. Fran¬
cozi pod vodstvom generala Bernadotta sp še isto noč
zaplenili rudniško blagajno, ki je bila v gradu, in vsa
skladišča zapečatili. Razumljivo je, da je kmalu šla z
njimi tudi vsa zaloga živega srebra in cinobra. Fran¬
cozi so se pozneje oglasili v Idriji še dvakrat in vselej
dodobra izpraznili rudniške blagajne in skladišča.

Izseljevanje v Ameriko, ki je kmalu po francoskih
vojnah, posebno pa proti koncu prejšnjega in v za¬
četku tega stoletja zajelo precejšen del Slovenije, se
v teh krajih ni pojavilo. V glavnem so se le pretolkli
doma. Medtem ko so moški kovali žeblje, drvarili v
gozdu ali žgali oglje, so gostaške ženske doma oskrbo¬
vale živino, delale pri kmetih, klekljale čipke in tako
dale na trg ta svojevrstni baročni izdelek, ki priča o
velikem smislu za lepoto in umetno obrt. Klekljar-
stvo se je ohranilo do današnjih dni, medtem ko so
žebljarji, o katerih bo še govora, kot posebna vrsta
kmečkih pol proletarcev na naših tleh odšli v zaton
v letih po prvi svetovni vojni.

24

Delavci — znanilci novih časov

Malodane v srednji vek bi bilo treba seči, če bi
želeli kaj več reči o žebljarstvu. Ljudsko izročilo je v
glavnem vse, kar vemo o njegovem nastanku. Rojstvo
žebljarstva na Vojskem prav gotovo sega v čase, ko
je bila ozka dolina Idrijce in drugih pritokov na gosto
posuta s fužinami. Najdemo jih tako v Kanomlji,
Spodnji Idriji pa tudi v sami Idriji in še marsikje.

V začetku dvajsetega stoletja in dolga desetletja
nazaj dečkom desetih ali enajstih let ni bilo lahko.
Prezgodaj so morah prijeti za kladivo. Skraja je šlo
trdo. Roke so bile šibke, neokome in vsak žebelj se
ni posrečil. Ko so kovali nekaj let, pa je bil tu izurjen
kovač, žebljar. Vojskarji so kovali vse leto, predvsem
pozimi, ko ni bilo takega dela na kmetijah. Do prve
svetovne vojne je bilo prav malo hiš, kjer se ne bi
ukvarjali s to domačo obrtjo.

Kovačnice so bile sila preprosto opremljene. V
malem, kleti podobnem prostoru je stalo malo kova¬
ško ognjišče. Za ognjiščem je bil postavljen meh,
pred ognjiščem pa na močni »coli« nakovalo. Pogla¬
vitno kovačevo orodje so bili kladivo in uliti modeli za
žeblje v raznih velikostih.

To sta vsa priprava in orodje vojskarskega žeb-
Ijarja. Treba je bilo le še železa, zanetiti ogenj, po¬
gnati meh in delo se je pričelo. Nakovali so na tone
žebljev vseh vrst, od »romarjev«, »cvikarjev«, »ja-
grovskih« do »volovnikov« in »konjakov« za podkov
živine.

Ne smemo pa misliti, da so imeli vojskarski kovači
kdove koliko zaslužka. Žebljarstvo jim je bilo le po-

25

stranski dohodek, ki pa ni vedno zadostoval za nakup
soli in turščične moke za žgance — tak je namreč bil
glavni živež takratnih Vojskarjev.

Svoje izdelke so oddajali ne ravno premalo ode¬
ruškim domačim trgovcem, ki so jih potem razpeča¬
vali po vsem Kranjskem, Tirolskem, Primorskem, po
delu Istre in Dalmacije in kdove kod še.

Kakor drugod, so tudi že pred prvo vojno tovarne
s svojimi cenejšimi izdelki povzročile počasno izumi¬
ranje žebljarstva. V prvih povojnih letih pa je zamrlo
do kraja.

Dokler je bilo mogoče dobiti kaj cenenega železja
v bojnih okopih, je še šlo, ko pa je tega zmanjkalo,
je te vrste domača obrt za vedno izginila.

Življenje teh pol proletarcev je bilo dober prevod¬
nik sodobnejših idej. Ni dvoma, da "se je po žebljarjih,
gozdnih delavcih in klekljaricah odpiral vsemu pre¬
bivalstvu svet bolj na široko.

Se bolj kot idrijski rudarji so okoliški delavci
životarili med zemljo in mezdnim delom. Takšno sta¬
nje pa jim je postavilo vprašanje: ali se življenje ne
da nič izboljšati, ali zanje ni tistih pravic, kot jih
uživajo ljudje iz tako imenovane boljše družbe.

Naprednejše pobude so Vojskarji in drugi oko¬
liški gozdni delavci in tudi kmetje sprejemali od
idrijskih rudarjev, v katerih se je stremljenje po pro-
svetljevanju, z zahtevami po šolstvu in celo srednji
šoli, ponavljalo skozi več stoletij. Toda s starim pojmo¬
vanjem o družbi in o pravicah človeka, še posebej de¬
lavca, so nove oblike dobile svojo podobo šele s pri¬
hodom Francozov, ki so prinesli s seboj več svobodo¬
ljubnega duha. Del tega^je udomačila tudi šola, ko
so jo slednjič odprli. Za rudarske otroke je bil pouk
brezplačen. Šola je imela dvojni namen. Poučiti, kar
je za vsakdanje življenje nujno, in sicer branje, pisa¬
nje in računstvo, predvsem pa pripravljati otroke
za rudarski poklic.

26

Okoliški gozdni delavci so iz Idrije vsrkavali novo
miselnost, ki so jo zanesli Francozi in je prikrito tlela
vse do leta 1848, ko so tudi med idrijske rudarje pri¬
hajali odmevi revolucionarnih dogodkov na Dunaju.
2e meseca marca so rudarji nameravali udreti v
smodnišnico. Pred vodstvo rudnika so tudi postavili
nove zahteve.

V začetku junija so bili po Idriji raztreseni letaki
z naslednjim besedilom:

»Idrijčani, ako ne boste kmalu pregnali iz Idrije
rudniškega svetnika in tistih uradnikov, ki so vam in
kmetom potegnili kožo s.telesa in ki vas hočejo na¬
praviti za sužnje starega čopa (tu je verjetno mišljen
cesar), bodo vaše hiše v kratkem požgane!«

Rudarji so tudi zahtevali, naj spremenijo pravila
Bratovske skladnice. To je bila posebna ustanova vseh
rudarskih mest. V Idriji so jo ustanovili leta 1896.
Skrbela je za zavarovanje rudarjev proti poklicnim
nevarnostim. V take blagajne so rudarji mesečno
vplačevali določen znesek. Kljub plemenitemu na¬
menu ustanova ni vselej opravljala svojih dolžnosti.
Bila je v rokah uradnikov in gospode. Zato se je de¬
lavcem leta 1848 zdelo potrebno, da si pribore pravila,
ki bi jim priznavala večje pravice pri odločanju in
poslovanju. Hoteli so tudi več svojih odbornikov in
večje podpore iz tega sklada.

Ko so delavce obvestili o nasprotnem sklepu
oblasti, so se rudarji uprli: »Kaj ga bomo poslušali
(rudniškega predstojnika Albertija namreč) in se pu¬
stili vleči za nos! Udarimo!« In tako so vsaj deloma
iztisnili, kar so zahtevali.

Navsezadnje jih ni bilo več malo. Leta 1801 so
našteli v Idriji 918 rudarjev in 324 gozdnih delavcev.

V okolici se razredna zavest seveda ni mogla tako
naglo utrditi. Ljudje so živeli iz leta v leto, iz deset¬
letja v desetletje in celo iz stoletja v stoletje zako¬
reninjeni v svoje stare navade in običaje.

27

Na spomlad so zapustili kovačije in klekljanje in
odšli na njive in polja. Zdaj je bilo treba vsaditi
krompir in zelje, posejati oves in ječmen. Pšenica je
obrodila samo v toplih, mirnih poletjih. Spomladi, ko
je skopnel sneg v drugi polovici aprila, in je tu pa
tam postrašil še pomladanski sneg — gnoj revnih, so
ga imenovali ■—-je bilo treba pohiteti, zakaj jesen na
tej višavi pride hitro, z njo zima in mraz. V prvih
oktobrskih dneh mora biti ves pridelek pod streho, da
jih ne prehiti, kar se večkrat zgodi, zgodnji sneg.

Do zime je treba pripraviti drva, steljo in sena za
dolgih sedem mesecev. Od pomladi si dela podajajo
roke. Oranje in setev, košnja, žetev in spravilo zad¬
njih pridelkov.

Zima z visokim snegom zapre duri. Včasih ga pade
toliko, da niti do vode ne morejo. Tedaj si topijo sneg
zase in za živino. V zadnjih časih so si marsikje na¬
peljali vodo ali si zgradili vodnjak. Snežni viharji in
meteži se neredko zavlečejo tudi po štirinajst dni. V
teh dneh ne gre, če ni sile, nihče daleč od hiše.

Kmetje popravljajo poljsko orodje, grablje in ple¬
tejo koše. Pred desetletji so gostači in kmetje kovali
žeblje od zore do mraka, a ženske klekljale od zore
do polnoči. Ko so se vrnili žebljarji iz kovačnic v hišo
in posedli okrog peči, je zaživela pesem, z njo pa stare
zgodbe o Strahovih in pripovedke o davnih časih. Sa¬
mota, zima in gozd so včasih, ko še ni bilo cest, ne
radijskih sprejemnikov in drugih zvez, ustvarjali ob
lepem tudi prav grozotno razpoloženje. Vse pa je po
svoje dopolnjevala domišljija.

Spremembo so pravzaprav prinesli le prazniki:
božič, pust in velika noč. Pred pustom so bila na
dnevnem redu ženitovanja. Moški so rekli: »Pred pu¬
stom si vzemi ženo, da te bo grela, poleti ne rabiš
odeje.« In res, čas za to in druga razvedrila je bil
predpust.

Koledniki so plesali za boljšo rast repe. To sta bila
po navadi dva moška: godec in nosač. Šla sta od hiše

28

do hiše. Godec je igral, po hiši so plesali, a nosač je
tlačil v malho svinjske krače in rilce, ki so mu jih
za nagrado prinašale gospodinje.

Tako so koledniki prinesli v samotne domačije
košček veselja in spremembe. Bili so malodane tudi
edini prišleci, zakaj sneg je zaprl pot celo beračem iz
doline, ki so si poleti podajali kljuke.

Berači pa niso samo beračili, marveč so bili tudi
prinašalci novic. Nategnili so jih kajpak na svoja ve¬
lika kopita. Imeli so časa na pretek in tako so si ga
krajšali.

Tako je tudi zimsko dolgočasje imelo svoje čare.
Iz dneva v dan so kot mravlje pridno delali, nedelja
pa je mnogim potekala v krčmi. Osemnajstkrat zelje,
potem je nedelja — je bil njihov koledar, ki brez nu-
dega računanja pove, da so jedli zelje trikrat na dan.

Ko je bil leta 1848, »ob pomladi narodov«, pola¬
goma odpravljen fevdalni sistem in deloma rešeno
agrarno vprašanje z zemljiško odvezo, toda ne brez
odškodnine, so se kmetje odločili večinoma le za že
obdelano zemljo in pašnike. Zato so vojskarski kmetje
dolgo obžalovali, da si niso o pravem času prisvojili
več gozdov. Ti so sčasoma dobili večjo ceno. Kmetje
pa so poprej zgrešeno mislili:

»Saj gozdov ne bo nihče nikamor odnesel.«

Največ odmevov iz sveta je v vojskarske samote
prihajalo preko Idrije. Od spodaj so delavci dobivali
napredne časopise, posebno »Naprej«. V njem so mar¬
sikaj brali, kakor na primer zahtevo delavcev po svo¬
bodi besede in tiska, zborovalno in združevalno svo¬
bodo', preskrbo delavstva za primer brezposelnosti,
bolezni, starosti in nezmožnosti za delo, odpravo mili¬
tarizma, uvedbo porotnih sodnij, voljenih od vsega
ljudstva; splošno, enako, neposredno in tajno volilno
pravico v državi, deželi in občini; nadomestitev vseh
neposrednih in posrednih davkov s postopno narašča¬
jočim davkom od kapitalov; svobodno razširjevanje
tiska, brezplačno šolo; ženi in možu enake pravice;

29

odpravo plemstva in gosposke zbornice; narodno
enakopravnost ter pomoč in še mnogokaj drugega.

Vse to ni ostalo brez odziva, ker so k vsemu prišle
še knjige kot: »Socializem«, »Socialna demokracija
in kmečko ljudstvo«, dalje »Nevami socializem« in
roman »Pod spovednim pečatom«, vrh vsega pa še
»Komunistični manifest«. In tako se je delavec za¬
mislil.

Če so dotlej Mohorjevke, ki so prihajale na Vojsko
skoraj v vsako družino, opravljale nekako splošno
prosvetljenstvo, je napredni delavski tisk zaoral prve
brazde razredne zavesti.

Med gozdne delavce je prihajal tudi »Rdeči pra¬
por«. Z zanimanjem so ga prebirali. Stvar pa pride
na uho neprizanesljivemu župniku Janezu Gnezdi.
Seveda je sklenil: »Kdor bere tak brezverski časopis,
ne more dobiti odveze!« In ti pride k spovedi Jovan,
malce počasen in povsem nedolžna duša. Ni bilo časa
za izpoved njegovih grehov: tolikokrat sem zaklel,
nekajkrat pregloboko pogledal v kozarec, se oziral po
lepih ženskah, marveč ga je župnik s preiskovalnim
glasom pobaral:

»Kar takoj povej, če si tudi ti bral Rdeči prapor?«

Jovan je mencal: kaj da sem bral? In še bolj
stežka priznal:

»Da, praprot sem bral, ko sem pripravljal oglje-
nico in kuhal oglje ...«

»Brezverec, hudičevo seme! Ah veš, da si v hudi¬
čevih krempljih! Dokler boš bral ,Prapor 1 , ne dobiš
odveze. Amen!«

Tako je Jovan ves poklapan stopil med može in
fante in ves skrušen priznal, kaj se mu je zgodilo.
Muzah so se, rekli pa niso kdove kaj, kajti poznali so
Jovana in še bolj Janeza Gnezdo.

Kar je bilo na Vojskem moškim svoj čas žebljar-
stvo in jim je še vedno gozd in rudnik, pomeni žen¬
skam čipkarstvo. Od sto do sto petdeset parov rok se
ukvarja s tem delom. Pozimi pa sploh. Takrat kleklja

30

vse od mladih do najstarejših. V okolico se je obrt
razširila iz Idrije in dajala družinam skromne pri¬
spevke za preživljanje. Novost je prišla k nam s pri¬
seljenimi rudarji iz Nemčije in Češke, kjer je ob
razvitem rudarstvu cvetelo tudi klekljarstvo.

Klekljan j e, ki je pravzaprav tako kakor barvanje
blaga doma v Aziji, je izdelovalkam pomenilo majhen
zaslužek. Dobiček so odnesli privatni trgovci in pre-
kupčevalke, ki so čipke prodajale po vseh evropskih
deželah. Klekljarice so bile prepuščene same sebi in
svoji iznajdljivosti. Čim boljše domisleke je imela za
vzorce, tem bolj je uspevala; čim lepše je delala, tem
laže je prodala. Sčasoma so idrijske čipke, čeprav so
jih razni trgovci prodajah pod različnimi imeni, za¬
slovele po vsem svetu. V prejšnjem stoletju so jih
delale večinoma za cerkvene potrebe. Takrat zaslužek
ni bil slab, svoj višek pa je čipkarstvo doseglo pred
prvo svetovno vojno.

Leta 1905 so osnovali čipkarsko zadrugo. Toda o
njej ni mnogo znano, kako je delovala. Včlanjenih je
bilo okoli 1500 čipkaric, v glavnem iz Idrije. Po drugi
svetovni vojni je zaživela nova zadruga, ki je čipka¬
ricam dala boljše delovne pogoje in tudi boljši
zaslužek.

Zaradi raztresenosti vojskarske vasi in od tod iz¬
virajoče samotarske samosvojosti se ni moglo ukore¬
niniti nobeno društveno življenje. Leta 1903 so usta¬
novili podružnico Konzumnega društva, ki so ga imeli
v rokah socialni demokrati. Vendar ob hudem naspro¬
tovanju domačih trgovcev in gostilničarjev ni imelo
dolgega življenja. Menda tudi zato, ker ni imelo pra¬
vega vodstva.

Hud nasprotnik vsega naprednega, in edina zveli¬
čavna oblast, je bil vsakokratni župnik. Ta je imel
vsepovsod glavno besedo in se gnal posebno ob vo¬
litvah. Prav žolčni shodi so bili zlasti ob volitvah leta
1907 in 1911. Takrat so namreč prvič volili po novem
zakonu o splošni, enaki, neposredni in tajni volilni

31

pravici. V laseh sta si bila klerikalni kandidat Jože
Gostinčar, ki je seveda imel župnikovo podporo s
prižnice, in Josip Kopač, kandidat socialnodemo¬
kratske stranke. Ljudje so zelo odobravali zlasti be¬
sede zadnjega o socialni pravičnosti, o reformah in
pravicah delavcev in kmetov, ali nad njimi je bil žup¬
nik in njegove grožnje s peklenskim ognjem. Za čudo
je prihodnjič, leta 1911, Anton Kristan dobil med
gozdnimi delavd nekaj glasov. V Idriji sami pa je
dobil 128 glasov več kot ostala dva kandidata skupaj.

V tem dogajanju ni bilo brez pomena leta 1910
ustanovljeno »Strokovno delavsko društvo«, v ka¬
terem so bili včlanjeni vojskarski gozdni delavci.
Globljih sledi društvo sicer ni zapustilo, storilo pa je
nekaj malega na prosvetnem področju.

Ne bo napak, če v tej zvezi omenimo profesorja
Ivana Grudna, ki jim je kot študent domačin večkrat
predaval in jih prosvetljeval.

Rodil se je 1887. leta na Vojskem in 9. aprila 1930
umrl v Ljubljani. Gimnazijo je dokončal v Ljubljani,
univerzo na Dunaju, za francoščino se je usposobil v
Grenoblu, za italijanščino v Firencah. Leta 1913 je
nastopil službo profesorja na trgovski šoli, oziroma
kasneje na trgovski akademiji v Ljubljani. Bil je vi¬
soko izobražen mož in velik prijatelj mladine.

Kot duhovit in veder človek se je uveljavil tudi
v podlistkarstvu. Pod psevdonimom »Peter Klemen«
je priobčeval svoje črtice v dnevnem in občasnem
časopisju. Po svetovni vojni pa je bil dodeljen kot
tolmač na mirovni konferenci v Parizu in plebiscitni
komisiji na Koroškem.

Druga taka osebnost, doma iz Vojskega, je Ivan
Lapajne, prvi ravnatelj meščanske šole v Krškem.
Rojen je bil 22. februarja 1849, umrl pa je 17. no¬
vembra 1931. Študiral je realko v Gorici in Ljubljani
in na moškem učiteljišču. Službo učitelja na rudniški
šoli v Idriji je opravljal dve leti, nato pa je bil sedem
let nadučitelj v Ljutomeru.

32

Leta 1878 je dobil kot edini učitelj z meščansko-
šolskim izpitom ravnateljsko mesto na novoustanov¬
ljeni meščanski šoli v Krškem. To mesto je dobil celo
proti volji takratnega okrajnega glavarja in višje
šolske uprave, ki je bila v nemških rokah. Lapajne
je bil prvi Slovenec na bivšem Kranjskem, ki je imel
toliko volje in poguma, da je šel k meščanskošolskemu
izpitu pred popolnoma nemško izpraševalno komisijo.

Napisal je vrsto šolskih, pedagoških in metodičnih
knjig za zemljepis, zgodovino, prirodopis, fiziko, geo¬
metrijo, gospodinjstvo, domoznanstvo in med drugimi
tudi politično in kulturno zgodovino štajerskih Slo¬
vencev. Na svoje stroške je kasneje izdal pisanke, ki
so imele na ovojni strani zemljevid s slovenskim be¬
sedilom, ker tedaj ni imel noben založnik tolikšnega
poguma. Zaradi svoje narodne zavednosti je žel več¬
krat očitke najvišjih avstrijskih oblasti. V Krškem,
kjer je bival do svoje smrti, pa se je tudi sicer ak¬
tivno udeleževal družabnega življenja.

Doslej so bili duhovniki, ki so pastirovali na Voj-
skem, opisani bolj z negativne plati. Da ne bo očitkov,
povejmo, da so hodili sem gor tudi bolj širokosrčni
možje v talarjih, kakor je bil na primer pisatelj F. S.
Finžgar. Kot idrijski kaplan od 10. maja leta 1898
do 11. maja leta 1899 je moral v pomoč, kar sam ta¬
kole opisuje:

»Kakor drugam sem včasih šel tudi na Vojsko po¬
magat. Vojsko je najviše ležeča župnija v ljubljanski
škofiji. Zelo lepo je poleti, ko greš na izlet tja gor.
Toda kdor je priklenjen v to višavo in samoto, je
vendarle revež. Postati mora čudak. Več kot pet let
bi ne smel biti noben duhovnik na takem kraju. Če
ni popoln asket, svetnik, ali če se ne ukvarja z na¬
ravoslovjem, kakor župnik Plemel, Safar, ali s ka¬
kršnimkoli znanstvenim delom ali celo rokodelstvom,
mora po svoje omagati. Ali duševno okori ali pa se
tako popolnoma pokmeti in zanemari, da ni ničemur
podoben, če ga nazadnje celo ne zaloti še alkohol.

3 — Oblaki nad sončno deželo

33

Da se ne boste čudili, če sem zapisal, naj se
župnik loti celo rokodelstva, ako nima veselja do uče¬
nih knjig, vam tole povem: vem za župnika, ki je bil
sadjar in še danes vsa fara po njegovem trudu pri¬
deluje zgolj žlahtno sadje. Poznal sem drugega v hri¬
bih, v majhni fari. Ta si je napravil pravo kovačnico.
Po steni je viselo najsodobnejše kovaško in ključav¬
ničarsko orodje, sredi delavnice pa je stalo naklo, da
je krepko odmevalo pod udarci kladiva. Ljudje so mu
morali nositi vse mogoče železno orodje v popravilo.
Kljub svoji kovaški obrti je bil zgleden duhovnik.

Na Vojskem je tedaj že mnogo let župnikoval Jože
Regen. Preprosta, poštena duša. Mnogokrat je po¬
skušal priti na ravnino, pa mu je vselej spodletelo.
Hribovske duše je pasel po svoje. Ko smo nekoč spo¬
vedovali za veliko noč, je nekdo oddal namesto pra¬
vega izpraševalnega listka -—• falzifikat. Revež je
pravi listek izgubil ali kam založil, zato si je odstrigel
iz papirja podobno velik listič in ga oddal pri spovedi
skozi linico. Ko je gospod Joža pregledoval listke v
zakristiji, je seveda naletel na ta nesrečni falzifikat.
Planil je pred oltar, vihtel listek in kot gromovnik
velel: ,Ponarejeni listek! Kdor ga je oddal, ne sme k
obhajilu! Božji rop bo storil! 1  ■—• Sodim, da se tisti ni
izdal in je z ljubim Bogom laže in bolje opravil kakor
s svojim župnikom.

Zima na Vojskem je bila huda. Zameti taki, da so
morali iz župnišča večkrat pod snegom narediti pre¬
dor do cerkve. Poleti so nevihte, da še nikjer nisem
videl toliko smrek od strele razklanih kakor na Voj¬
skem. Da vse te trde in krute' naravne sile vplivajo
na človeka, ni dvoma. Če je po naravi tako dober
župnik Joža po večletnem bivanju v tej gorski in kaj-
krat tako divji samoti postal trd, pretrd pastir Voj¬
skarjev, ni čuda.«

Za pravo podobo okolice pa se je treba pobliže se¬
znaniti z njenim središčem. In to je Idrija. Narodno
prebujenje jo je zajelo med prvimi. Saj so že leta 1866

34

ustanovili slovensko »Narodno čitalnico«. Imela je
precej članov, svoj pevski zbor in godbo.

Vendar, če so bili v rudnik že od začetka planili
tujci in ga začeli z uspehom izkoriščati, je imel naš
človek ves čas le podrejeno vlogo delavca-hlapca.
Njegov pomen v gospodarskem oziru je bil ničev, bil
pa je velik v narodnem. Ustvaril je slovensko Idrijo.

O življenju delavca v prvih začetkih rudnika ne
vemo mnogo. Lastnike rudnika so nadomeščali oskrb¬
niki, ki so tod vedrili in oblačili. Ko so pozidali grad,
je tudi tu fevdalizem dobil polno veljavo. Razlika v
odnosu gospoda do podložnika je bila samo v tem, da
je bil tu podložnik delavec in ne kmet. Rudniški go¬
spod je delavcu odmerjal kos kruha in skrbel za nje¬
gove duševne potrebe v cerkvi in šoli. Odločal je o
vsem. Tudi ko se je pojavilo društveno in kulturno
življenje, je bilo v rokah tuje rudniške uprave.

Idrijski rudar je živel razmeroma bedno življenje
od »plače do plače«. To ga je spodbujalo k zavednosti
in svojeglavosti. Ni vselej rad klonil tilnika. Nemiri
med idrijskim delavstvom so bili leta 1673 in pod
francosko okupacijo leta 1809, zlasti pa po marčni
revoluciji. Ali o tem smo že govorih malo več na za¬
četku tega poglavja. Omembe vredno pa je delavsko
gibanje v osemdesetih letih in pa stavka rudarjev, ki
je zabeležena kot ena izmed prvih v zgodovini slo¬
venskega delavskega gibanja.

Novo in hkrati slovensko razgibanost je v mesto
prineslo predvsem delavsko gibanje. To nam potrjuje
prva slovenska izdaja »Komunističnega manifesta«.
Izšel je v založbi socialnodemokratskega časopisa
»Naprej« leta 1908. Založbo časopisa »Naprej« s se¬
dežem v Idriji je ustanovil Anton Kristan. »Komuni¬
stični manifest« je izšel v razmeroma dobrem prevodu
socialističnega delavca Milana Jakliča.

Vsestransko vztrajnega in smotrnega prizadevanja
je bilo treba, da je nekako po dvajsetih letih organi¬
ziranega dela, to je leta 1911, kljub temu, da je bil v

35

idrijski dolini klerikalizem močno zakoreninjen, dcn
bilo rudarsko mesto socialističnega župana Ivana
Štravsa, in sicer prvega na Slovenskem.

Prvi socialnodemokratski shod idrijskih rudarjev
pa je bil že 1. septembra 1895. Leto pozneje je bila
ustanovljena podružnica Društva rudarjev za alpske
dežele, ki se je pozneje preimenovala v Unijo avstrij¬
skih rudarjev. Stela je 200 članov. Politični je sledila
gospodarska organizacija: Občno konzumno društvo.

Tej ustanovi so sledila razna napredna kulturno-
umetniška in telesno vzgojna društva, ki so pognala
med rudarji in rudarsko mladino globoke korenine.

Prve brazde, zaorane v ledino, so klicale po se¬
menu — po časopisju in knjigah. Prva številka kra¬
jevnega socialnodemokratskega štirinajstdnevnika
»Naprej«, ki je izhajal v Idriji pet let, je izšla 4. av¬
gusta 1903. List je imel prva leta značilno geslo: »Vse
za napredek slovenskega ljudstva«. Mimo drugega je
še treba povedati, da so osnovali tudi knjižnico lista
»Naprej«, v kateri je izšlo 16 različnih socialističnih
publikacij.

Te publikacije, posebno list »Naprej« in »Komu¬
nistični manifest«, so imele velik vpliv tako na idrij¬
skega rudarja kakor na okoliškega gozdnega delavca.
Posredovale so mu splošno izobrazbo, predvsem pa
budile politično in razredno zavest.

Idrijski rudar se je tudi sicer zelo zavzemal za
izobraževanje. To potrjuje njegovo prizadevanje za
ustanovitev slovenske srednje šole. Znano je, da je
bilo idrijsko šolstvo že za časa Blaža Kumerdeja
(1738—1805) na taki višini, da so ga razglasili za naj¬
boljše v deželi. Iz teh krepkih zasnov' sta zrasli mo¬
gočni poslopji osnovne šole in realke, ki je prav v
času socialnodemokratskega župana Ivana Štravsa
postala popolna. Bila je ena prvih srednjih šol na
Slovenskem s slovenskim učnim jezikom. Na realki
so vzgojili vrsto odličnih slovenskih mož in rudarskih
strokovnjakov.

36

Hudič pod Skolom

Narodopisne črtice

Med zidanimi hišami pod Skolom se je ustavil
mestni možakar. Po videzu je bil šolan človek. Kdo
ve, kaj ga je zaneslo v te samote.

Ni se še dobro razgledal, ko so se iz šole z vriščem
vsuli otroci in se razšli na steze, ki vodijo v raztre¬
sene zaselke in domačije. Za njimi je prišantal že
osiveli učitelj. Tujca je kot nenavadno čudo premeril
od nog do glave.

Mestni možakar je začutil na sebi učiteljeve oči.
Zato je brez mencanja dejal:

»Veste, iz mesta sem prišel v te vaše samote. Rad
bi slišal kaj od starih ljudi. Starožitnosti, kot se temu
pravi, me hudo zanimajo.«

Učitelj ni pomišljal. Etnografa je odpravil k naj¬
starejši ženski pod Skolom. Ta je vaško kroniko imela
v mezincu...

Stara Marjana, z devetimi križi na plečih, v nizki,
s slamo kriti bajti za vasjo, ni bila več posebno na
dobrem s telesnimi močmi, a jeziček je imela še vedno
namazan kot s polhovo mastjo.

»Da, da, mladi ne vedo več, da je treba popihati
prah, kamor sede starost, čeprav je starost sama sebi
na poti. Čez deset let jih bo sto. Sto let — to ni
igrača!« je z vsakomur, ki jo je hotel poslušati, načela
pogovor in povzela v ponovni užaljenosti:

»E, poslušali pa bi me! Vedo, da se prenekatere
stvari spominjam iz svojih mladih let. Ehtana ja, bila
so to leta huda kot hren, grenka kot žolč in dobra kot
domač kruh.«

37

Potem te je povabila skozi tiste pritlikave pod¬
boje, postregla, če je imela s čim, in neogibno začela:

»Konec koncev, pa kaj bi še bolj špičili oves. Vem,
kaj bi rad zvedel: kako je bila'Špehova Neža popila
vraga?«

Stegnila je roko, pokazala s prstom, in kot da
ima opravka s šolarjem, velela:

»Kar tjale na klop sedi in me poslušaj, če češ!«

»Zgodilo se je resnično tako, kot bom pripovedo¬
vala. Bila sem čisto majčkena punčka, ko mi je o lepi,
prevzetni in naposled tako nesrečni Spehovi Neži pri¬
povedovala stara mati; takrat je bila mojih zdajšnjih
let. Spominjam-se do besede natančno vsega, kar mi
je pripovedovala, zato ne misli, da sem si karkoli iz¬
mislila, povem več ali celo lažem. Ne, kar bom pove¬
dala, bom povedala za staro materjo, ki je Nežo
poznala bolje kot jaz tebe.

Skratlja, vem, da ne pomniš. No, potrpi, da pride
s svojimi vragolijami ta zadnji na vrsto. Takrat pa,
ko začne to moje pripovedovanje, je bil začel nate¬
govati tisti pregrešni meh kot še nobeden pred njim.
Ni bil sam. S koledniki se je gnal okoli in ni je bilo
tako trdne dekline, da bi je ne premaknil in nagnal
v svoj holadri. Saj veš, kako je. Ce ne zbezlja mlada
krava, pa zbezlja stara.

Zaradi tega pa se je bilo tistega predpusta zgodilo
nekaj povsem nenavadnega; strah in groza! Še Škra-
telj se je potuhnil v bukve in branje, a njegov klu-
bovalec Vrač v zagovore in čarovnije, brez katerih ni
mogel živeti. Hm, če ima hudič mlade, jih ima ve¬
liko hkrati.

No, pred tem so kajpak pili in jedli na veliko; do¬
brote so se kar cedile z miz. V to norenje samo pa jih
seveda ni bilo treba siliti, da bi plesali samo za dobro
rast repe, kakor so rekli.

Najhuje je bilo vedno v Revnovi krčmi. Pri po-
bovski mizi za pečjo so sedeli fantje in pol, taki s
krivci za klobukom in tolarji čez lajbiče. Bili so taki,

38

da si že vnaprej vedel, če se hočeš bosti z bikom,
moraš imeti roge.

Eh, danes ni več takih fantov. Zadnje čase se je
tudi na kmetih vse pogospodilo; nič več ni tako čvr¬
stih ljudi, ki si jih v mojih mladih letih videl, kjer
si hotel. Pobi so se zagozdili v svoje visoke meksikaj-
narje in stopali, da se je hiša tresla pod njimi. In če
je tak pob potlej še zavriskal, se je čulo čez hribe.
Hudobne babnice pa so dejale: ,Oslovski glas ne sega
do neba. 1

Najboljšega med njimi pa je brez muje ukrotila
Spehova Neža.

Tudi v sedmih farah ga ni bilo, ki je ne bi imel
rad čisto od blizu, ne samo na koncu oči. Saj je bila
najbolj brhka punca pod Skolom, na Trotovšu,
Oslovki, na Kotlarjevem, Jelenjem in Rovtarjevem
vrhu. Tako je bila čedna, da se noben škric ne bi
branil ji piti vodo z lic. Ja, ja, lepota ni nikoli sirota.

Zmeraj in povsod so jo radi videli v svoji družbi,
pa čeprav so se zanjo večkrat zravsali, huje kot mladi
petelini.

No, smrti res ni bilo, bile pa so krvave in buškaste
glave. Zaradi tega so pametnejši dvoumno modrovali:
,Ce ne zmore hudič, pošlje babo. 1

Ej, ta Neža!

No, in ta Neža ti je znala fante ovijati okoli
prsta, kot tej reči pravimo. Zdaj se je spogledovala
z enim, zdaj troštala s svojimi zalimi očmi drugega,
a nikoli ni bila od nikogar.

Najbolj špičaste klepetulje so res nekaj raznašale,
da je imela opravke s samim župnikom. Na Trohovi
ravni sta se baje shajala v neki kotanji. Tako pri¬
bližno kot včasih čarovnice s hudičem. Na skrivaj,
da ne bi nihče videl ne vedel. Dotistihmal pa se je
prepovedana ljubezen uživala samo toliko časa, dokler
se je skrivala. Sicer pa naj vsak zase skrbi, odkar je
v torek pust.

39

Potem pa je vrag vtaknil svoje prste vmes. Fantje
so se bili namreč zaradi nje stepli in se podili drag
z.a drugim po vasi. Tako je bila Neža ostala v Rev-
novi krčmi. Noč se je že čisto nagnila v jutro. Zato ji
ni preostalo drugega, kot da se je sama in v mrazu
spustila domov, plašeč se vsake sence. Napol trda od
strahu in mraza je slednjič odrinila domača vrata.

Mati, poštama ženica, ki je vso noč prebedela, ča¬
kajoč ob ognjišču, jo za sprejem ni pobožala z besedo.

,Kar počenjaš,' je dejala sama pri sebi, ,je greh in
nespodobno za pošteno dekle.'

Obmolknila je tudi Neža, se vsa zmražena počasi
slekla in legla. Nič ji ni bilo dobro; ni in ni se mogla
znebiti prividov, ki so jo plašili spotoma. Povrh vsega
jo je še mrazilo, potem pa kuhalo in spet mrazilo.

.Hentajte' je dejala mati, ,zdaj pa ima, kar je
iskala. Nakopala si je bolezen in še kaj.'

A ko je uvidela, da hčerka trpi, je v svoji jezi po¬
pustila in je hitela pripravljati čaj iz koreninic in
zdravilnih zelišč.

,Popij tol' ji je prigovarjala, ,da ti bo odleglo.'

Popila je, a vročica ni ponehala za las in materina
žalost nad hčerko je zdajci prerasla v skrb. Nič ri
premišljevala, ampak je oblekla kočemajko in v slabi
gazi odrinila po ,arcnije' v mesto. Trudna kot meželj
pri trti, ki nikoli ne sme popustiti, in premražena ko
sinica, še je šele proti večeru vrnila z zdravili v
cekarju.

• ,Kako je? Ti je odleglo?' jo je vprašala.

Ali odgovora ni bilo. Neža je drgetala pod odejo in
govorila, kakor da se ji sanja. Mati je naglo razložila
iz cekarja stekleničke z ,arcnijami‘, stopila k žlič-
njaku, skrbno natočila, kolikor so ji ukazali, in ji po¬
nudila.

,Nočem!' se je namrdnila hči. ,Nočem,' je bušnila
v čuden smeh, ki je še bolj pretresel mater.

,Neža, vzemi, popij, odleglo ti bo,‘ jo je prosila.

40

,Sitnariti pa znate/ je dejala Neža nataknjeno.
,No, bom pa popila tega hudiča!'

Trenutek nato je Neža začutila v sebi strašno težo.
Žlico je odvrgla po tleh in zarjovela. V smrtnem
strahu je uboga starka spoznala, da se je hčerka v
prevzetnosti zarekla in bogve, če zares ni popila
hudiča.

O dogodku, ki je tako strašno prizadejal Nežo, se
je kmalu razneslo po vsej vasi.

.Naj ji pomaga bog!' so vzdihovali ljudje. ,Nihče
drug ji več ne more. Prevzetnica je bila in velika
grešnica, ampak zdaj je potrebna usmiljenja!'

Toda vse prošnje in vsi dobrosrčni vzdihi niso nič
pomagali. V strahu, da se ne bi česa nalezli, so se
ljudje na mah začeli izogibati Nežinega doma, kakor
da v njem razsaja črna kuga.

No, po malem si je Neža le toliko opomogla, da je
stopila na noge. Pomladansko sonce jo je podprlo, da
je laže romala v vse svete kraje. Vse od Trsata do
Višarij je obrala in povsod prosila pobožne može, naj
ji izženejo hudiča. A vselej se je vrnila domov s prav
tistim hudičem, s katerim je bila odšla.

Zagovori starega Vrača iz domače vasi tudi niso
nič zalegli, čeprav je ded trdil, da je to trganje v glavi
in ga takole preganjal: Trikrat je odprl glavna vrata,
nato pa še vsa druga in si govoril v brado:

,Aspertica, asperti, če si v mozgu, pojdi v kosti,
če si v kosteh, pojdi v meso, če si v mesu, pojdi v
kožo, če si v koži, pojdi v dlako, če si v dlaki, pojdi v
gole peči, kjer ni mozga, ne kosti, ne mesa, ne krvi,
ne kože, ne dlake. V golih pečeh ne moreš škodovati
nobeni živi stvari...'

Nič ni zaleglo. Nesrečna mati je obupavala od
žalosti.

,Oh, moja stokrat nesrečna hči!' je tarnala in jadi¬
kovala, sčasoma pa se domislila, da je morda domači
župnik Klobus tak mož, ki bi bil kos hudiču.

41

,Kar se je raznašalo okrog, je bilo res ali ne — je
za nami. Zdaj je reva v stiski in naj ji pomaga, če
more!'

Ze naslednjega jutra se je mati z Nežo napotila
proti domači cerkvi. Bolj. ko sta se ji približevali,
tembolj je Nežo martralo nekaj kot božjast.

Mati je žebrala molitev, iz Nežinih ust pa je pri¬
hajal ubit glas:

,Ovčji bobek, kravji drek, ovčji bobek, kravji
drek..

Za čudo, župnik ni dolgo cincal, ampak se je takoj
lotil hudiča. Med verniki jč bilo le malo tako srčnih,
ki so šli k temu čudnemu obredu. Nežo pa je bilo
malo prej vrglo in jo zvijalo v tako strašnih krčih, da
so ji izstopile oči.

Klobus se je v zbrani pobožnosti in z očitnim stra¬
hom božjim na obličju postavil prednjo, se prekrižal
in ukazal:

,Hudič, izgini iz Nežine duše in pojdi v neoblju¬
deno puščavo!'

Hudič pa se je zarežal:

,Grem še kam drugam, ko v puščavo, ampak samo
z Nežo!'

Župnik za trenutek ni vedel, kaj bi. A kmalu se je
domislil in ga skušal, peklenščka, spodnesti z druge
strani.

,Neža,‘ ji je rekel, ,pojdiva iz tega pekla, Neža,
pojdiva iz tega pekla!'

,V tvojem je že bila, zdaj je v mojem in v njem
bo ostala!'

Klobus je vedel, da se pred ljudmi ne sme pustiti
zbegati, zato je zarohnel:

,Hudič, poberi se iz Nežine duše in iz tega svetega
prostora!'

,Eh, molči, možicelj! Če nič drugega ne pogrejem,
ni skrito, da si že materi ukradel klobaso. Pojedel si
jo na stranišču!'

Klobus je mimo odgovoril:

42

: Jaz sem bil materin in klobasa je bila materina.
Potemtakem nisem kradel! 1

,Jaz sem pa zdaj Nežin in Neža je moja/ Se je za¬
režal nazaj hudič.

In ker prerekanja ni bilo konec, je hudič, na videz
naveličan, dejal:

,Dobro, tri dni pred njeno smrtjo se bom umaknil
iz Nežine duše. Skril se bom na Solkanskem polju v
travno bilko, od koder bom z nečistimi izkušnjavami
motil potujoče romarje na Sveto goro.'

Pričujoči so pobledeli in potem s pobožnostjo in
od groze prevzeti molili. Tudi župnik Klobus je spo¬
znal, da je pred satanovim hlapcem brez moči. Hudič
pa se je z Nežo nesramno prekopiceval po cerkvi in
se še bolj zmagoslavno režal:

,Ovčji bobek, kravji drek, ovčji bobek, kravji
drek.. /

Drug za drugim so se prisotni zbali za svoje blagre
in jo popihali domov.

Ubogo obsedenko pa je še naprej obiralo vsevprek
in počez.

Pod Školom je bilo spričo nje vse kot zaznamo¬
vano. Kraja so se izogibali celo popotniki in berači.
Najhuje pa je bilo za njeno mater, ki se ni mogla ni¬
kamor umakniti, temveč je morala s hudičem, skritim
v njeni lastni hčeri, prebivati pod isto streho.

Večkrat si je vsa obupana zaželela:

,Oh, ta moja uboga Neža, ko bi vsaj umreti mogla! 1

Neke jeseni, ko je bilo Nežo trpljenje strašansko
zvilo in jo je božjast metala kar po trikrat na dan, je
neke noči zdivjal nad hišo silovit vihar. Okna in vrata
so se sama od sebe odpirala in zapirala z velikim
truščem, na postelji pa je povsem mirno umirala
uboga Nežai

Ljudje so si resda brusili jezike, da je bil hudič
zapustil Nežino dušo s šumom velikega jastreba, ka¬
dar se požene kvišku. Ali kdo bi jim verjel. Česa
vsega ne spleteničijo ljudske marnje!

43

Nekateri, in med njimi tudi muzikant Škratelj, so
dejali, da to sploh ni bila obsedenost, ampak le na¬
vadna božjast, ki ji nista bila kos ne Vrač z zagovori,
ne župnik Klobus z vso svojo duhovitostjo.

Vendar tisti dan, ko so Nežo pokopali, je bilo
jasno nebo in nad Školom, Kotlarjevim vrhom in
Oslovko je sijalo toplo jesensko sonce. Hudiča ni
nihče več omenil in nihče ne ve, če se je zares naselil
na Solkanskem polju. Polagoma so prišli novi časi in
o hudiču in Neži pripovedujejo le še grozljivo
pravljico.

Pravljice pa, veste, so pravljice, največkrat gola
ddmišljija.«

»Takšna je bila ta reč, ki ste jo hoteli zvedeti od
mene,« je dejala stara Marjana in popila kozarec
mleka.

»Mleko pijem, kakor vidite, in ni res, kot pravijo,
da se stare babe z žganjem zdravijo.«

Odkašljala se je, nato pa povzela:

»Pri vseh teh marnjah in tvezah moram povedati
kaj več o muzikantu škratlju in coprniku Vraču.

Ta dva moža sta imela na svoji strani vsak pol
vasi. Dva trda kamna pa ne zmeljeta dobre moke. S
Škratljem, ki je znal brati, je držal del, ki je rad po¬
slušal novotarije, z Vračem pa tisti, ki so verjeli v
vedomce, v skrivnost risa, ki si ga potegnil okoli in
okoli sebe, ko so šli na kresni večer o polnoči po za¬
klad. Povrh tega pa še v divjo jago in še v marsikaj,
kar se nam dandanes zdi zelo praznoverno.

Vrač se na pisarije ni nič zastopil. Imel pa je vse¬
eno Kolomonov žegen. Iz njega je zagovarjal uroke,
pa bolezni pri živini in ljudeh. Možaka sta se imela
precej na nosu. Vsak po svoje sta bila vendar na
konju. Škratelj je rad dejal:

,Vrač je mazač! 1

Vrača je bila ob teh besedah pograbila taka jeza,
da bi se bil modras od nje razpočil. Vračeve pol vasi
je seveda koj pograbilo za krepela. Pomirili so se šele,

44

ko je coprnik, ki ni vedel, aii je v bobu ali v grahu,

dejal:

,Škratelj je bdgataj! 1

Zdaj je dvignil krepelec drugi del vasi. Udarili bi
se bili na življenje in smrt, če bi se ne bali vedomcev
in bliska ...

Škratelj pa je menil, da ta beseda nima sedeža,
da mu hoče Vrač le perje prikrajšati in ušesa po-
klatiti. Dlak pa seveda ni imel na jeziku in zato ni bil
zamerljiv ko polž.

Še naprej je pripovedoval o železni kači in elek¬
triki; medtem ko je njegov zopernik še dalje prero¬
koval. V strahu, da mu pade krona z glave, pa je Vrač
takole stuhtal:

,Škratelj je tako napuhnjen, da hoče več vedeti
kot župnik. S prevzetnostjo pa kliče na svet gorje!
Hudega se še pes boji. In ljudem ne bo dobro, kadar
bo, kot pravi, cesta vodila okoli vsakega griča ali ka¬
dar bo stal mlin v vsaki grapi in se bodo ljudje vozili
po zraku. Tedaj bo kosila ljudi lakota in taka vojna,
ki je svet še ni videl. Čez in čez bo zavladalo hujše
kakor hudo; veliko žena bo ovdovelih in osirotele
otroke bodo vzgajale mačehe ... Matere bodo namreč
umirale na porodu od groze, da so otroke rodile v
takih hudih časih. Več ko preveč bo mačeh, a samo tri
bodo dobre in vse tri nesrečne. Prvo bodo snedle
muhe sredi zime, druga se bo sredi poletja ubila na
ledu, a tretja bo konec storila za žejo ob Idrijci...
Konec koncev pa, če to hudo ne bo prišlo kmalu, bodo
ljudje, ki so tako vedno manjši, že zelo majhni. Štirje
možje bodo lahko mlatili pod enim mernikom. Ko
bodo napravljali steljo, bo dejal tisti, ki bo klestil na
praproti veje, spodnjim: Pojdite izpod praproti, da
koga ne ubije veja, če pade nanj!— Tedaj bodo tudi
vsi ljudje lahko ušli sončni pripeki pod senco enega
oreha...‘

Vračevih marenj s tem še ni bilo konec.

45

Dejala sem, da je znal zagovarjati kot nihče drug.
Tako ti je ob košnji nekoga pičil modras. Iz strahu
pred smrtjo se je zatekel k njemu na zagovor. Ta je
res zbrskal tisto svoje proti kačjemu piku:

,Strup, jaz tebe zarotim! Pojdi na kruh, skozi ta
kruh se moraš scediti nazaj v modrasa, od koder si
prišel!'

Potem je pihnil v kruh in še bolj zavzeto dejal:

,Tam stoji ena gora; na tisti gori stoji en stol in
na tistem stolu sedi sveti Šempas, ki en meč v rokah
drži in pravi:

Naj ne škodi kačji strup temu človeku!'

Ce si hotel, da je zagovor uspel, je bilo treba vanj
sveto in brez dvomov verjeti. Kdo ve, ali je zagovor¬
jeni verjel? Nemara ni pričakoval čudeža, pa je umrl
v groznih mukah ...

Vračev ugled je padel, a ne popolnoma; nadloge
so vedno bile in edino on je vedno ponujal svojo po¬
moč — v stiski pa še hudič muhe žre. Mogoče bi mu
ne šlo tako v klasje, če ne bi k vsemu štulil zdravilnih
rož, in to takih, ki so ljudi prepričale, da niso samo
Blažev žegen. Vrač in drugi padarji, s katerimi se je
prerekal Skratelj, so se tedaj tega in še marsičesa po¬
služevali. Pravili so, da vedo za koren-lečen. Neka¬
teri so se zdeli kot zaresni čarodeji. Ljudi so učili, naj
si pod pazduho polagajo svinjsko dušico. S tem si
bodo pričarali lepe sanje, da bodo živeli nekaj časa
kot na kakšnih nebeških poljanah.

Drugi so spet varili iz razhudnikov omamne
zvarke. In če so jih ljudje pili, so sanjali o čudežnih
ljubeznih s pregrešno lepimi deklinami.

Kdo ve, če so imeli ti vrači res tako skrivnostne
moči. Vražjevemi so zatrjevali, da imajo zvezo s hu¬
dičem. Pametnejši pa niso nič manj glasno modrovali:
najbolj črn hudič je hudoben človek. Kdo je imel
prav, ne vem. Vem pa, da je bil to čuden čas risov,
divjih jagod in vedomcev...

46

Tiste spomladi, ko sem pasla pri Graparju ovce, so
pod Školom. začeli o nečem skrivnostno šušljati...

Sosed Brglez je bil namreč posilil deklo. Da bi
svoj greh prikril ženi in ljudem, jo je ubil in mrtvo
položil v gnoj. Odtlej so se vedomci zbirali vsak večer
na njegovem dvorišču in migotali kakor plešoče
kresnice.

Škratelj je resda menil, da so te lučke trhljive
treske, a nihče mu ni verjel. Tudi nova dekla Urša,
ki je prišla k Brglezu, ni videla teh lučk. Kako naj
bi jih tudi videla, če ni imela greha in krivde na
svoji duši!

Ali tedaj niso prihajali samo vedomci, marveč tudi
volkovi. Povzročali so veliko nadlego in nadlogo. Vse
noči so tulili okoli hlevov in staj, in naenkrat sam¬
krat podavili pol črede.

Zgodilo pa se je še kaj hujšega.

Prelahkomiselna mati je nekega nataknjenega ve¬
čera zapodila na dvorišče preveč razposajenega otroka.

,Na!‘ je dejala. ,Volk naj te pohrusta!'

In če kličeš volka, rad pride. V tistem trenutku je
privihral čez dvoriščej hlastnil po otroku in lahko¬
miselna ženska ga ni videla nikoli več.

Neprevidna otrokova smrt je ljudi pripravila do
tega, da so povsod izkopali volčje jame, visoko nad
jamo pa prekrižali dolge raklje in nanje obesili ko¬
šaro z jagnjetom. Volk je skočil na jagnje, medtem
pa cepnil v jamo...

Ja, ja, mnogo hudega so morali pretrpeti ljudje.
Nekaj let prej je najprej razsajala taka suša, da je vse
požgala. Suši je sledila lakota. .. Ehtana, ja, ljudje so
umirali z neprežvečeno travo v ustih. Tako tudi vse¬
lej ne drži, kar pravi njiva: oserji me, če ne, bom
jaz tebe.

Resnično, čuda in pol je že šlo čez ta naš svet. Tudi
pod Školom. Karkoli vam bom še o njem govorila, je
iz tistih časov. Vse je bilo drugače, kot je danda-

47

našnji in dosti manj gosposkega duha je bilo takrat,
med nami pa sploh!

Pod nizkimi in slamnatimi strehami so možje ko¬
vali žeblje in podkvice, a ženske so klekljale čipke.
Tudi predli so še in tkali; vsa obleka, ki smo jo no¬
sili, je bila iz doma spredenega blaga. Prav tako so
sami obdelovali kože za kožuhe in obutev.

Kruh je bil navadno ovsen, zraven še kakšen
krompirček, drobnica ali krhelj. To je bilo vse. Edina
stalna jed, ki je prihajala na mizo trikrat na dan, je
bilo kislo zelje. Osemnajstkrat zelje v tednu, pa je
bila tu nedelja. Sicer pa nismo poleti ležali v senci,
da bi nas bolel trebuh pozimi.

Pratik tedaj na kmetih še nismo poznali, a tisto z
zeljem je bila najbolj prava pratika. Takrat razen
bajtarja. Škratlja ni nihče znal pisati, ne brati. In ta
je bil svetnik svoje sorte. O njem so pravili, da ima
v sebi majčkeno ciganske, godčevske krvi. Dobro se
ga spominjam. Bil je eden redkih, ki si je čisto po
laško bril brado in brke, igral na harmoniko, koval
žeblje in podkevce in rad srknil Šilce ali dva žganja.

,Piti moraš!' je dejal, ,da pozabiš na revščino in
lakoto... Vse življenje delam in garam in vse živ¬
ljenje stradam.'

Ali bil je šegav človek, veseljak, kot pravimo. Ni¬
česar ni jemal žalostno; precej vseeno mu je bilo roj¬
stvo ali smrt.

,Tako je na svetu,' je mamjal kaj mirno. ,Ce bi
ljudje ne mrli in telet ne drli, bi'naposled še svet
podrli...‘

Škratlju v življenju res ni bilo odmerjeno kdove
kaj kruha. Komaj je shodil, že se je ubadal in pasel
pri kmetih drobnico. Ko je doraščal, je peharil od
malega do velikega hlapca. Potlej je šel k Soldatom.
No, ni odšel, kar prišli so biriči ponj — veste biriči so
bili nagli ko tresk — in ker je bil reven, a postaven,
so ga zvezali in odpeljali. Deset let in deset mesecev

48

je služil vojake. Bil je pri Custozzi in tedaj je ko¬
mandiral Radecky, general Franca Jožefa...

Na Laškem so rogovilili nekakšni karbonarji —
Avstrijcev pa niso mogli na koncu oči. Skratelj je bil
junaški soldat. Takega so poslali celo v Rim, kjer je
videl samega papeža ...

,Nič posebnega ni ta papež/ je dejal, ,samo ves je
v Židi, zlatu in žametu. V primerjavi z nekdanjim pre¬
prostim in revnim Jezuspm je pregosposki. Stanuje
pa v taki palači, da se nam še sanja ne.‘

Ja, deset takih vandrcrvskih let in deset mesecev
je Skratelj služil cesarju, a si ni prislužil ničesar
razen nekaj brazgotin. Vrnil se je v obnošeni vojaški
suknji, gol kot lipa pozimi, z dolgimi, že za spoznanje
sivimi brki, in seveda s harmoniko! Eh, in s tem
onem je v vas prišlo novo življenje. Bilo je, kot da jo
je obsedel sam hudič. Polke, ki so se vsipale in vri¬
skale iz Skratljeve harmonike, so privzdigovale staro
in mlado pod strop Revnove krčme. To so se gnetli
kot muhe v močniku; Revnu pa se je tam za točil¬
nico samo smejalo. Kaj se hoče, denar dela denar...

Postaven pob in povrh tega še godec — to je imelo
od nekdaj za ženske dvojno ceno. Za njim je na skri¬
vaj pogledovala prenekatera bogata kmetica, mu
stregla z vinom, kruhom in gnjatjo. Kar nespodobno
so se mu prilizovale in pri tem pozabljale na svoje
dedce... Skratelj pa je igral, jedel in pil, potem
pa rekel:

,Katrca me čaka, k njej moram! 1

To so se kmeticam zavihali nosovi. Seveda, moral
je h Katrci. Deset let in deset mesecev je čakala nanj.
Z njuno poroko pa ni bilo mnogo novega; vsako leto
se je rodil otrok, vsako leto je bilo več ust, manj
kruha in le dvoje rok za delo. Hudo je bilo posebno
pozimi. Skratelj se je čehljal od skrbi, pogosto nateg¬
nil meh in otrokom igral namesto večerje, da so
mimo zaspali. Toda prihodnje jutro jih ni bilo več

4 — Oblaki nad sončno deželo

49

mogoče uspavati, tedaj se je s povešeno glavo od¬
pravil v Revnovo krčmo.

,Boš pil?‘. je krčmar zasadil vanj svoje mačje
oči...

,Pil bi že, pil, a cvenka ni; še moke za močnik ni.
Znašli smo se čisto na praznem,* je Škratelj cincal
pred krčmarjem in ga gledal poparjeno kot mo¬
kra miš.

Reven je hrknil po svoji navadi:

,Vem, moke bi rad, ko še za sol nimaš!*

,Denarja res nimam, imam pa roke za delo,* je v
njegovem glasu zazvenela tiha prošnja.

Reven ga je premeril kot premeri mešetar žival na
sejmu, nato bahavo in oblastno pljunil:

,Velja! Dal ti bom sedem velnic moke, toda zanjo
mi boš moral napraviti sedem dnin od vida do
vida..  .*

,No prav,* je prikimal pohlevno in obenem veselo
Škratelj.

,Velja, da le otroci ne bodo stradali; dovolj jih že
mraz martra .. .*

In ko mu je krčmarjeva hči odkazala vrečo, je
odšel v sneg. V gazi pa je zavriskal, kakor da se ga
je napil:

,Da se posoda ne bo jokala!* je rekel in ril v sneg.

Ker tako ni v peči preveč kuril, je doma odprl
okence in nategnil meh, da so ga poslušali sosedi in
menili:

,Škratlju se spet dobro godi..  .*

Tisto leseno bajto, ki jo je imel, so mu malodane
postavili sosedi. Vendar mu to ni bilo mar. Dovolj je
bilo, da sta se s Katro razumela. Ker je bil edini v
vasi, ki je znal brati in pisati, je bil pravzaprav takoj
za župnikom.

K maši ni hodil. Pač pa je bral časopise, ki jih je
iz mesta dobival. V njih so pisali čudno učeni go¬
spodje še bolj čudne stvari. Kdo bi razumel tak ča¬
rovniški hokus-pokus! Škratelj pa je bral in tisto na-

50

prej razlagal, da so se ljudje križali od začudenja. V
njegovo bajto je zahajalo čedalje več obiskovalcev.
Sosedje so ga spoštljivo gledali in radovedno nape¬
njali ušesa.

.Hentajtel' so vzklikali, ,kaj vse se po svetu godil'

Med njimi so bili tudi taki, ki Škratljevim no¬
vicam niso verjeli, pač pa so menili:

,Ta je malo zasekan ali pa zasoljen!'

Odšli so s posmehom in zavili k Revnu v krčmo...

Radovedni pa so zdržali in poslušali Skratlja z vso
zaverovanostjo, kakor dandanašnji poslušajo radijske
reči... Posebno so jih mikale novice o železni kači,
ki puha in teče kot sam hudič, pa tiste o kolesju, ki
vozi nekje za devetimi gorami biez voličkov in ko¬
njičkov. A povsem nerazumljiva jim je bila vest o
nekakšni elektriki, luči, ki zdaj še v moji bajti sveti.
Mladi so debelo gledali, stari z dvomom v očeh brun¬
dali v brke; v Revnovi krčmi pa so se hahljali:

,Škratelj bo blisk ulovil v lempo, pa bo imel luč ...
Nesramno nas hoče s tistimi časopisi vred potegniti.'

,Hm, hm, pustimo mu to nedolžno veselje...' so
menili dvomljivci, ki niso vedeli, na katero stran bi
se nagnili.

Novica o elektriki se je hitro raznesla tudi po so¬
sednjih vaseh. In ljudje, ki so se zbirali na sejmih in
proščenjih, so odtlej naprej dregali v ljudi izpod
Skola:

,Kaj ste blisk že ulovili v lempo?'

Ljudje izpod škola so se pomračili, nasršili ko jež
in se pogrkavaje pridušili. Ker zbadljivk ni bilo
konca, so jezo na dušek zalili z vinom in še huje
revskali:

,Kaj pa vi, Trebušarji, ste si že nategnili svoje
platno, svoj mezlan?'

Mezlan je bilo platno iz volne in bombaža, ki so ga
tkali po laškem načinu edino Trebušarji in imeli nad
njegovo izdelavo monopol. Nekaj časa so bili na to

51

silno ponosni, nato pa jim je začelo presedati, kot naj¬
bolj zasmehljiva žalitev.

Revnovo vino je najbolj pogumne že tako raz¬
vnelo, da so zavihali rokave, se pognali iz krčme in
pulili kole iz plotov. Potem so kajpak s krepelci drug
za drugim preizkušali trdnost mezlana. Jejnata!
Kakšno prerivanje vam je to bilo. Pravi resnični sodni
dan. A ljudje pod Školom se niso pomirili, ko so prvi
Trebušarji pokazali podplate, ampak šele potem, ko
o teh izzivačih ni bilo več ne duha ne sluha.

Vendar ljudi pod Školom se je vseeno oprijel žaljiv
pridevek ,bliskarji‘, Trebušarji so še naprej ostali
,mezlanarji‘, Hotenjci pa ,štomfarji‘...

Slednje so povrhu vsega dražili še z repo in s ko>-
renjem, češ da to dvoje najbolj sodi v njihovo vsak-
- danje življenje. Razgreli so se tudi, če jih je kdo za¬
frknil, da tlakujejo poti s hlevskim gnojem. Skratka,
vsaka vas je imela svoj pridevek. Tu bliskarji, doli
mezlanarji. Tam čez pa so se zvrstili matučkarji in
Špeharji, vse do bikožajfarjev.

Ti so namreč imeli črnega bika, pa so menili:

,Ožajfajmo ga in operimo, pa bo postal bel.'
Vendar bik je ostal črn do današnjih dni. In če je na
sejmih in proščenjih med razgrete glave padla ena teh
besedi, je gotovo nastal ravs in kavs, da je bilo joj.
Ne enemu samemu so se poveznili krivci in gamsova
brada za klobukom... No, noben konj ni tako hud,
da bi se ne dal obrzdati.

Možje so po takih pretepih hodili okoli z obveza¬
nimi glavami. Zenske so se ujedale ali pa so bile po¬
nosne na svoje junake in na čast vasi. Da, včasih se
še lonci stepejo na ognjišču. Pomilovale so jih in jim
stregle z najboljšim, kar so premogle za pod zob,
vmes pa mamjale: kruh reže tisti, ki ga ima! In:
kdor je predober, je oslu podoben.

Komaj so si moški zalizali tiste pretepaške rane,
že so prišle črne koze in rokovnjači...

52

Potem se je začel križ z župnikom in zaradi njega
je bilo kar cel kup nesreč. Ta je bil namreč uboge
ljudi tako prestrašil s peklom, da so kar blazneli. Saj
ga razumem: moral je strašiti, da se mu ni utrgal se¬
sek, po katerem so mu pritekale dobrote ...

Vendar Škratlju ni prišel do živega, on je bral
časopise in bukve in dejal:

,Zdaj pa imamo pod Skolom pravega hudiča...‘

Nemara je to rekel nekoliko tjavdan, vendar žup¬
nik mu tega ni nikoli več spregledal. Njega se ni
precej lotil, ali ves drugi godčevski svet bi najraje
utopil v žlici vode. Nekemu drugemu godcu ni dal
odveze, dokler ni harmonike razsekal na drobne kosce
in vrgel še tisto, kar je ostalo, na ogenj.

Župnik pa je s prižnice še naprej oznanjal: ,Ja,
harmonika, ta prekleta harmonika je izvor vseh pre¬
greh' in nečistosti.. /

No, kaj bi po nepotrebnem govorili o nečistosti in
prešuštvu. On sam je bil največji prešuštnik, saj je
na debelo zavajal ženske. V svojih mlajših letih pa
menda celo take lepotice, kot je bila Špehova Neža.
Bog ji daj dobro, siroti, saj je dosti hudo pokoro pre¬
stala.

Kar pa se drugega babovja tiče, ni čudno, da so
mu vse verjele. Lisjak jim je menda pravil, da s po¬
svečenim človekom ni greh onegaviti.

Celo v milosti si in odpuščanje grehov je laže in
krajše za tiste, ki se spečajo z namestnikom odreše¬
nika sveta. Da ga le sram ni bilo, če je res tako go¬
voril! Hja, in sram! To pa je bilo njega toliko, kot
volka strah. Na srečo to ni trajalo dolgo; na lovu se
mu je sprožila puška in sam se je do smrti obstrelil.
Saj pravim: kakršno življenje, taka smrt.

Tako se je še leta in leta naprej vrtelo življenje
pod Skolom. Vrača je ob vseh zagovorih pobrala sta¬
rost. Škratelj tudi ni dočakal vsega tistega, kar je

53

pripovedoval; pijača in harmonika sta ga potegnili
nekega predpusta v sneg, kjer je otrpnil.

Njegovi otroci pa so kljub temu, da je bil kruh še
bolj redko pri hiši ko prazniki, naglo rasli. Ta srednji
se je sploh odrezal. Kmalu je šel v svet in se kot zrel
človek vrnil pod Škol.

,Ta pa, ta,‘ so rekli možje in ga izvolili 'za župana.
Z njim se je pod Školom marsikaj spremenilo. Vsako
toliko mu je šinilo v glavo kaj pametnega.

,Ta pa bo zabodel zlodeja/ so rekli ljudje. ,Dajmo
mu nož! 1

Nekoč jih je sklical in dejal:

,Dajmo, sezidajmo si šolo!‘

Ljudje pod Školom so nekaj časa zmajevali:

,Kaj je kmetu potrebna šola? Dovolj je, da zna
zgrabiti za rovnico, plug, sekiro.in kladivo; knjige so
za gospodo! 1

Vendar, obveljal je predlog Škratljevega sina.

Prišli so zidarji, baje z Laškega; nekam čudni
ljudje, ki so jedli žabe in polže, vendar so bili zidarji
in pol. Šola se je kmalu dvignila pod streho, zatem
pa je učitelj Kabaj naučil mladino pod Školom brati
in pisati.

Od tistih dob ni nihče več pogrešal Kolomonovega
žegna, ne Vračeve skrivnosti zagovarjanja urokov in
drugih čarovnij. Škrati ju in njegovemu sinu, prvemu
za dobro voljo, drugemu pa za zasluge, so postavili
hvaležni vaščani spomenik iz samega belega kamna.

Tudi hudiča ne pomnimo odtlej pod Školom več,
razen seveda v podobi kakšnega hudobnega človeka.«

54

Dvoglavi orel je planil na plen

Priletni ljudje še vedno govore o dobrih starih av¬
strijskih časih. Čudo in pol vedo povedati o vzornem
redu, posebno od 1900 do prve svetovne vojne, ko je
stari, še vedno oholi habsburški orel zavihral s pe¬
rutmi in zasadil svoje kremplje proti jugu. Poleg
vsega drugega jim ne gre iz spomina, da si dotlej
lahko šel na delo kamorkoli te je bila volja; zapo¬
slitve je bilo na pretek. Kakor pravijo, zaslužek ni bil
slab, naj si delal v gozdu, na polju, v rudniku ali to¬
varni, pozabljajo pa na drugačno ureditev in stopnjo
celotnega razvoja in predvsem na skromnost, zakaj
njihove takratne potrebe niso segale mnogo nad pre¬
prosto hrano.

Če pogledamo samo na eno stran medalje, je bil
tedaj res čas zlatega denarja, zakaj v obtoku so bili
cekini in srebrni tolarji. Kar nadležen jim je bil ta
drobiž, toliko ga je bilo. Ko je gozdarski mojster, stari
Trot odšel s Tisovca v Idrijo po mesečno plačo za
svojih trideset delavcev in so mu denarsko odmerili
v glavnem v cekinih in tolarjih, je bil kar nejevoljen:
drobiža je bilo za pravo pravcato breme, in to za dolgo
pot nazaj.

In če ne pozabimo na drugo plat medalje, vemo,
da stari ljudje v isti sapi res poudarjajo, kako so za
svoje mladosti skromno živeli. To se nikakor ne da
primerjati z današnjo prehrano v večini domov.
Gozdni delavci so morali pošteno pehariti od vida do
vida, da so zaslužili v dveh dneh za eno srajco, v štiri¬
najstih dneh za par škornjev. Tako marsikdo otročje
obožuje stare čase, zraven pa odpira socialne rane, saj

55

so takrat, recimo na Vojskem, v glavnem živeli ob
koruznih žgancih, krompirju, zelju in mleku.

Večina »gosposkih« jedi, ki so zdaj pogosteje na
kmečki mizi, tedaj sploh niso poznali. Zadovoljiti so
se morali z najnavadnejšo in hkrati najcenejšo pre¬
hrano, če so hoteli prebiti od »dnarske do dnarske«.
To potrjujejo stari sami, ko pravijo: kako izbirčni so
današnji ljudje in kako je še zlasti razvajena mladina.

Primerno skromni in revni prehrani so bile raz¬
širjene razne bolezni, posebno jetika. Ta je ravno
med mladino rada poiskala največ žrtev. V nekaterih
družinah je bila jetika kar udomačena, prenašali so
jo iz roda v rod. Jetična mati je spričo nehigienskih
razmer prenesla bolezen na otroke. V taki zaostalosti,
razumljivo, ni bilo pomoči; jetika se je razrasla v
skoraj neobvladljiv strah. In vendar, sodoben način
življenja in zdravljenja ji je že skoraj v celoti kos.

Na preobratu stoletja se je starosvetni način živ¬
ljenja začel umikati. Zagospodovali so novi vetrovi in
novi pogledi. Globoko za njimi je zaostal fevdalizem
z zemljiško odvezo. Tlaka in desetina je živela še samo
v spominu, vendar so se na kmete zvalila nova bre¬
mena v obliki doklad k državnim davkom, s katerimi
so morali odplačevati odškodnino za zemljo. To jih je
žulilo cela desetletja tja do preloma stoletja, a zvesta
spremljevalka vsega tega je bila vsesplošna revščina.

V gospodarskih težavah pa so se znašli vaški ode¬
ruhi, ki so posojali obubožanim kmetom in obrtni¬
kom denar celo s po 30 %> in celo 50 °/o obresti. Tudi na
Vojskem je bilo nekaj takih oderuhov, ki so imeli
edino veselje, pognati koga na boben in sebe spraviti
še bolj na tron.

V stare oblike življenja je zlasti prodirala razvi¬
jajoča se industrija z uvoženimi industrijskimi iz¬
delki, saj je domala ohromila nekatere zvrsti ljudske
obrti, predvsem žebljarstrvo, tkalstvo in platnarstvo.
Tako je polagoma izumirala domača obrt, ljudje se
niso več oblačili v doma tkano blago, marveč v indu-

56

sirijsko tkanino, ki je bila v vsakem pogledu lepša in
cenejša.

To dejstvo je dalo misliti; med samotne kmete in
gozdarje se je vgnezdil nemir. Zaslužek v gozdu je
ostal pri starem. Pri gradnji železnice od Gorice po
dolini Soče in Bače proti Jesenicam pa je bil boljši.
Delavcem, ki jih je kar mrgolelo po dolini, so se pri¬
družili tudi nekateri gozdni delavci.

Graditelji železnice so bili različnih narodnosti,
naneslo jih je tako rekoč iz vseh vetrov. V dolino so
prinesli svoje običaje in navade. In ko se je železna
kača redno zvijala po dolini, so se gozdni delavci
vrnili v svoje samotne bajte. Marsikaj novega so se
naučili in prinesli s seboj. Plevel in zrnje. Prenekateri
je zašel v pijačo, spet drugi si je razširil obzorje. Na¬
stajalo je razgibano politično življenje in tudi raz¬
redna zavest je vnašala v življenje ljudi, ki so živeli
iz rok v usta, nove poglede.

Od prenapetih Nemcev je bilo treba požreti prene-
katero grenko — seveda samo tistemu, kdor je hotel
ostati zvest slovenskemu rodu. Morda se je ta ali oni
že kdaj potegoval v krčmah za čast svoje vasi, če
treba s pretepom. Po novih spoznanjih pa se mu je
zdelo takšno potegovanje malenkostno ob toliko huj¬
ših stvareh; teže je bilo požreti silno ponižanje samo
zaradi tega, ker je sin slovenske matere. Hribovci so
nemara v kakšnih očeh nerodni in neotesani, vendar
da bi jih kdo zaradi tega zaničeval — ne, tega pa že
ne! In tako so se ljudje še bolj zagrizli v svojo
slovensko stvar.

Ko se je prvo desetletje tega stoletja prevesilo v
drugo, je čas postajal še nemirnejši. Vojna je zdaj
zares pretila. Staremu cesarju so za šestdesetletnico
vladanja (1908) podarili Bosno in Hercegovino.

Ta vihar je v časopisih in med ljudmi naletel na
globok odmev. Potem so vesti postajale iz leta v leto
bolj vznemirljive. Nastopilo je vroče poletje leta 1914.
Avstrija se je pripravljala na vojno, in ob tem, in še

57

marsičem, se je v mislih marsikoga zamajala veličina
stare, »trdne« Avstrije.

Na Dunaju je že 66. leto vladal Franc Jožef, star
82 let, poglavar avstro-ogrske dvojne monarhije, »ječe
narodov«, kjer so v enem delu Nemci, v drugem pa
Madžari krotili slovanske narode in druge narod¬
nostne skupine. Kljub napetemu političnemu vzdušju,
ki se je vleklo od 1908. leta dalje, odkar se je Avstrija
polastila Bosne in Hercegovine, je bilo nekaj upanja,
da bo mir ohranjen vsaj do cesarjeve smrti.

Toda oholi generali in diplomati na Dunaju in v
Budimpešti so se venomer igrali z ognjem. Izzivanje
je doseglo svoj vrh, ko se je na Vidov dan 1914. leta
odpeljal v Bosno na manevre, takrat že ne več mlad
avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand. S seboj
je vzel ženo Sofijo, rojeno grofico Chotek, osovraženo
na dunajskem dvoru, ker je bila prenizkega in povrhu
še češkega rodu.

In na Vidov dan sta v Sarajevu počila dva smrtna
strela, ki ju je na prestolonaslednika in njegovo ženo
sprožil še ne 19-letni atentator srbske narodnosti
Gavrilo Princip, član »Mlade Bosne«. To je bil vzrok,
da so avstrijski generali in diplomati začeli hazardno
igro, ki se je iz sarajevskih strelov razvnela v prvi
svetovni požar.

Tako so 26. julija — bila je nedelja — do posled¬
nje gorske vasice ljudi vznemirili plakati, ki so napo¬
vedovali takojšnjo mobilizacijo. Ta nedelja je bila
kakor sodni dan. Sprva je ljudi obšel mraz, začutili so
svojeglavost črnega habsburškega orla, ki je planil
na njihova življenja. Pred njimi so se kakor na film¬
skem traku zvrstile vse stare strahote, ki so jih že
kdaj slišali o vojni.

Na Vojsko je tistega nedeljskega dne prinesel
plakate o mobilizaciji strogi žandar Alfred Rihar in
jih razobesil ta čas, ko so bili ljudje v cerkvi. Po maši
se je povzpel na pokopališčni zid in z resnim glasom
prebral rdečkasto oznanilo in še posebej opozoril, naj

58

se odpoklicani letniki takoj pripravijo in nemudoma
odidejo v Ljubljano.

V tolažbo je dostavil, da bo mogočna Avstrija
hitro obračunala s predrznimi srbskimi morilci. Tudi
časopisi so na široko obljubljali, da bo vojna največ
v dveh mesecih končana. To upanje je bila edina
bilka,, ki se je je prebivalstvo zaskrbljenih obrazov
oprijemalo, čeprav so mnogi orošenih oči zavili v
krčno, da je bilo slovo lažje.

Popoldne tiste nedelje so se na poti proti Idriji
iztrgali poslednji hripavi vriski, polni bolečine. Fantje
in možje so odšli. Doma so ostali starci, žene z dru¬
žinami in s skrbmi, kako jih bodo preživljale.

V tistem času so se znašle v vojnem vrtincu skoraj
vse evropske države in revščina je s hitrimi koraki
hodila od hiše do hiše.

Kmalu so prišla prva pisma in'»feldpostkarte« s
cenzurnimi packami iz Srbije in Galicije...

Neredko je prišlo črnoobrobljeno pismo. Temu so
bili seveda krivi Srbi, Rusi in njihovi kozaki. Prene-
katera .mati, žena ali dekle si je morala nadeti črno
ruto in točiti grenke solze.

Ker moških ni bilo doma, so bila polja slabo ob¬
delana in revščina se je spreminjala v pravo pomanj¬
kanje zlasti tam, kjer je bila velika družina.

V vasi pa sta imela poglavitno besedo župan in
župnik. Aprovizacija, ki jo je delil župnik Janko
Kmet, je bila le za nekatere. Razdeljena je bila bolj
po lepih obrazih in prijateljstvu in pri odrinjenih ro¬
dila gnev v sestradanih želodcih.

»Kjer ni, še vojska ne vzame,« je bila grenkost v
glasu. Zdaj pa je vzela vse nenasitna, z grabežljivimi
rokami.

Po vsem hudem se je bilo bati še Zahoda. Italija,
ki je po svoje ocenjevala položaj in mešetarila, je s
tajnim sporazumom z Antanto v Londonu izmešeta-
rila Gorico, Trst, Istro in del Dalmacije. Zato je po¬
žrla pogodbo z Avstrijo in Nemčijo in zaradi pohlepa

59

po slovenski zemlji napovedala vojno centralnim
silam ter se pridružila Angliji, Franciji in Rusiji.

In konec maja 1915. leta so zabobneli topovi ob
Soči, vse od morja pa gor do gora.

Italija je stopila v vojno nenadoma in se z vso silo
zagrizla v slovensko zemljo. Primorci so dejali:

»Uresničila se je Gregorčičeva prerokba:

Prihrumel z gorkega bo juga ...!«

Na Vojskem so' se pojavili prvi begunci od Soče,
Banjške planote, lokovških obronkov in napolnili vse
hiše in hleve. Z njimi je bilo prav toliko lačnih ust
in še vse gorje begunstva.

Kmalu je za njimi prišlo še vojaštvo in začelo gra¬
diti čez Vojsko peto obrambno črto. Kopali so jarke
in jih opletali z bodečo in električno žico. Pozornost
pa je seveda vzbujala velika sprejemna in oddajna
brezžična postaja, s katero so spremljali dogajanja na
bojišču.

Na delo so morali vsi, ženske in mladina. Bilo je
sicer nekaj zaslužka, nekaj aprovizacije in še več
zmede, pijančevanja in razvrata. Razumljivo, med
prebivalstvo se je pomešalo vojaštvo in to je prispe¬
valo svoje. Vojaki, ki so se potepali okoli, so šilih
k ženskam in tudi v shrambe.

Ker pred pomanjkanjem ni bilo mogoče zapreti
vrat, so ženske hodile po živež na fronto. Po oficir¬
skih kuhinjah so zamenjavale maslo, ki so ga doma
pritrgale sebi in otrokom, za moko in sladkor. Se
sreča, če se je posrečilo kaj dobiti za lačna usta.

Bojišče, ki je rjulo na zahodu, se zlepa ni premak¬
nilo. Slovenski in hrvaški bataljoni, ki SO' bili nalašč
za to poslani na soško bojišče, so se bojevali z naj¬
večjo zagrizenostjo. Italijani ne smejo preko stare meje,
so si rekli fantje in možje in se res z naj večjo
hrabrostjo in odločnostjo upirali njihovi premoči.

Tako se je vleklo med bodečo žico in bobnenjem
topov leto 1915 v 1916 in v poletne mesece 1917. leta.

60

To obdobje je bilo najbolj brezupno. Nikjer se ni za¬
svetil najmanjši žarek v pričakovanje, da bo vojne
kmalu konec. Divjala je naprej. Rekvizicija je pobi¬
rala vse, kar ji je prišlo v kremplje. Žito, krompir,
seno in živino. Bila je vojna, in mimo toliko po sili
razumljivega, je moralo biti razumljivo tudi to.

Na Krasu, ob Soči — Gorica se je spremenila v
razvalino — čez Banjško planoto do Krna in Rom¬
bona pa je neusmiljeno divjalo neurje ognja, svinca
in smrti. Enajst laških ofenziv se je zvrstilo druga za
drugo, a Lahi ob Soči niso veliko napredovali. Naš
človek je morda tu bolj nagonsko kot razumsko čutil,
da gre za njegovo stvar, za njegovo zemljo, in zato
ni hotel priti iz dežja pod kap, čeprav je bila večina
tudi prepričana, da bi jim zmaga nemškega orožja
prinesla le novo suženjstvo.

Še preden se je Italija odločila, v katero strali bo
naperila svoje bajonete in topove, so ljudje, ki so se
količkaj razumeli na politiko, ugibali o prihodnosti
Primorske, Istre in Trsta. Vedeli so, da bo vojna za¬
črtala velike spremembe, vendar so bila njihova mne¬
nja različna. Tisti Slovenci in tudi Italijani, ki so vi¬
deli prihodnost velikega pristaniškega mesta v pove¬
zavi z zaledjem, so se natihoma potegovali za samo¬
stojno deželo v okviru Avstrije ah 'pa pod skrbstvom
velesil, drugi so se potegovali za neko vrsto jugoslo¬
vanske države pod okriljem stare avstrijske mon¬
arhije, se pravi, da bi dualizem nadomestili s trializ-
mom, nekateri, ti so bili najpogumnejši, so si zamišljali
samostojno Jugoslavijo, ki naj bi združevala vse
jugoslovanske narode.

V najbolj razgledanih pa je živela ideja o združeni
Sloveniji — in tudi zaradi nje se je bilo treba otepati
Lahov. Spričo tega je na bojišču tem globlje in širše
odjeknila tako imenovana majniška deklaracija ah
izjava, ki so jo slovenski in hrvaški poslanci podali
30. maja 1917 v dunajskem parlamentu. Množice je
razgibala šele kasneje in sprožila iz prevratnega

61

1848. leta neuresničena stremljenja po združeni Slo¬
veniji in lastni državnosti.

Deklaracija je, razumljivo, naletela med Slovenci
na velik odmev, v nemškem časopisju pa na viharne
nasprotnike, saj je pospeševala razkroj avstro-ogrske
monarhije.

Vendar, vojni vihar je pustošil Evropo že tretje
leto in se širil v nedogled. Glad je čedalje z ostrejšimi
kremplji segal v drobovje; praznili so se hlevi, v
praznih kaščah so pajki razpredali pajčevino.

Da so bile težave še večje, so sem pa tja pri¬
hrumela z zahoda letala, na slepo odmetavala bombe
in povzročila nekaj smrtnih žrtev. Od zahoda so
jezdili jezdeci apokalipse; bojišče se je polagoma pri¬
bliževalo, z njim strah, da bodo Vojskarji tudi sami
postali begunci. Bližanje vojnega neurja so oznanjali
šrapneli, ki so se razletavali nad planoto.

Poleti 1917 stopijo v vojno tudi ZDA. To je bil za
centralne sile, zlasti za Nemce, hud opomin, čeprav so
začeli s strupenimi plini. Pri Verdunu in na Mami
pa niso mogli preprečiti zaključnih porazov, zakaj
Antanta je v vojno uvajala novo orožje: tanke in le¬
talstvo. Nemci pa šo trdoglavo hoteli speljati tok
vojne v svojo korist. Zaradi tega so 24. oktobra 1917.
leta z vso silo udarili pri Kobaridu. Avstrijski vojski
so pridružili štiri korpusne skupine in s strahotnim
ognjem in plinom pognali italijanske generale Ca-
domo, Capello in Badoglio z njihovimi četami vred v
divji beg do Piave.

Zemlja se je stresla od bobnenja tisočih topov; za¬
rjovelo je od gora do morja. Med Italijani je nastala
velikanska zmešnjava, v blaznem strahu so bežali na
desni breg Piave. Samo hitra pomoč z močnimi in s
tanki opremljenimi divizijami iz Francije, kjer so za¬
vezniki že imeli premoč v vojaštvu in orožju, jih je
rešila popolnega poloma. Kobaridski polom bi tedaj
pomenil popolno katastrofo za vso Italijo.

Zdaj je ob Soči nastala čudna tišina.

62

Beguncem je posvetil žarek sonca. Polagoma so se
vračali na ruševine svojih domov, med okleščeno
sadno drevje, na zemljo, ki so jo preorale granate in
jo je okužil duh po mrličih.

Begunci so bili goli in bosi, skoraj kakor ob roj¬
stvu. In še brez strehe nad glavo. Toda začeli so gra¬
diti, kakor znajo mravlje graditi razdrto mravljišče.
Upali so, da je zanje vojna minila.

Jeseni leta 1917 je pretresla svet oktobrska socia¬
listična revolucija in izločila Rusijo iz te vojne. Pod
njenim vplivom so posebno avstrijska bojišča zaradi
sabotaže slovanskih junakov doživljala vedno hujše
poraze.

V armadi sami je bilo čedalje več uporov, ki so jih
podžigali ujetniki, vračajoči se iz Rusije. Uporov niso
mogli zatreti ne z zastraševanjem, ne s streljanjem
voditeljev in talcev.

Tako se je. leto 1918 začelo v znamenju zloma v
taboru centralnih sil. Skrajno nezadovoljstvo ljudstva,
sabotaže, zeleni kader, upori v vojski in mornarici,
slaba prehrana in slabo orožje je zatrjevalo, da je na¬
daljevanje vojne nemogoče.

Razkroj je pospešilo tudi štirinajst Wilsonovih
točk, v katerih je predlagal demokratične osnove za
preureditev povojne Evrope.

Septembra 1918 se je zrušila solunska fronta, a
oktobra so položili slovanski polki orožje na itali¬
janskem bojišču.

Kamenček je sprožil plaz., Ko so sile Antante za¬
čele 24. oktobra na Piavi z ofenzivo, so se slovenski
vojaki uprli. Nihče ni hotel več v boj. To je pomenilo
konec vojne.

Prek furlanske ravnine se je začelo valiti vojaštvo
brez reda in volje. Z njimi je valovila vesela vest, da
je vojne konec. Nihče se ni vpraševal, kaj bo zdaj, kje
je in čigava je zmaga. Za vračajočim vojaštvom pa
se je vsula savojska vojska, brez zmage »zmagovita«,
in zasedla ves zahodni del slovenske zemlje.

63

Za naše ljudstvo je žalostno predvsem to, da po¬
litične stranke niso znale na hitro in revolucionarno
uresničiti starih sanj o združeni Sloveniji, ampak so
poskušale z uradniško zaspanim prevzemanjem oblasti
v zaledju. Kljub vsej nesposobnosti takratnih poli¬
tikov in strank so Italijani prišli z belimi zastavami.
Bili so plašljivi kot lisjaki — a hkrati založeni z lisja¬
ško zvijačnimi nameni.

Najprej so razorožili slovensko narodno stražo in
odslovili naše narodno predstavništvo v Gorici in
Trstu, nato so na zasedenem ozemlju začeli izvajati
svojo oblast; naivneži takratne slovenske vlade pa
niso vedeli, ne zmogli kaj drugega, kot da so čakali
križem rok pri ustvarjanju novih držav in pri dolo¬
čanju njihovih meja, kjer so v prvi vrsti prišli do iz¬
raza interesi kapitala in imperialistični apetiti zmago¬
vitih sil.

Želja laške soldateske je bila, pograbiti kar največ
slovenskega ozemlja. Prišli so do Logatca, od koder so
se morali pozneje umakniti na razvodje rek med
Jadranskim in Cmim morjem.

Vesti, da prihajajo Italijani, so bile za Primorce, ki
so sanjali z združeni Sloveniji in svoji državnosti, ve¬
liko razočaranje. Nikakor se niso mogli sprijazniti z
mislijo, da bi lahko živeli pod streho svojih južnih
sosedov.

Gregorčičeva prerokba se ni uresničila: Soča tuj¬
cev, zemlje lačnih, ni potopila na dnu razpenjenih
valov.

Kakor drugod so tudi v Idriji v dneh medvladja
postavili narodno stražo in najprej odstranili sledove
stare monarhije. Zaplapolale so slovenske zastave,
navduševali so se za novo državo SHS.

Potišale so se strankarske strasti, ki so bile v Idriji
zlasti v letih pred vojno močno razburkane. Ljudje so
bili prepričani, da so osvobojeni in da je konec av¬
strijskega jarma. Ob zvonjenju navčka so vrgli med

64

staro šaro dvoglavega orla; prav tako so obračunali
s kipom starega bradatega cesarja.

Navdušenje nad koncem Vojne in svobodo je bilo
kmalu pri kraju. Po ovinkasti cesti po Zali so se
22. novembra 1918 previdno pripeljali avtomobili z
italijanskimi častniki. Za njimi se je vsulo žlobudravo
vojaštvo in v kratkem času zasedlo mesto in okolico.
Razočaranje je bilo skeleče in boleče, toda vsakdo je
upal, da je ta zasedba le začasna. Z njo pa se je začelo
najbolj žalostno obdobje zgodovine primorskih Slo¬
vencev.

Mračnega novembrskega večera so prišli tuji vo¬
jaki na Vojsko. Vselili so se v šolo in v nekatere hiše,
se dobrikali otrokom in jim delili komisa in fig.

Takšno je bilo srečanje, toda med domačini in
tujci je še naprej ležal neviden prepad. Preveč je bila
udomačena prislovica: »Še megla ni dobra, če pride
z juga.«

Lisjaško prijazni so se kazali nekaj dni po pri¬
hodu, a kmalu so šli od hiše do hiše in prebrskali vse
kotičke. Odnesli so vse stare vojaške čevlje in obleko
in polovili vse vojaške obveznike. Z njimi so ravnali
kakor z vojnimi ujetniki in jih odgnali v Krmin, kjer
so jih za nekaj časa zaprli v taborišče.

Še posebej so imeli strah pred »boljševiki«: njih
vojaške dokumente so zaznamovali z veliko črno piko.

V konec vojne je poseglo še drugo zlo v obliki
španske bolezni, ki je s smrtno koso zamahnila v do¬
mala vsako hišo in na široko morila, huje kakor sve¬
tovna vojna. Vse je priklenila na posteljo, najbolj pa
so umirali otroci, v nekaterih družinah tudi po dva
ali trije ali celo več.

Španski se je pridružila še krvava griža. To je bil
za te kraje tragičen zaključek prve svetovne vojne in
je zasekal težke vrzeli v vojskarske domačije.

Toda začelo se je novo življenje, novo, vendar
polno skrbi, kaj bo prinesla negotova prihodnost. Ži¬
veti so tako rekoč začeli znova, se opajali nad glasovi,

5 — Oblaki nad sončno deželo

65

ki so prihajali iz Ljubljane o lastni in narodni državi,
o pravici, ki ne more biti deljena. Upali so, da bodo
končno v miru zaživeli pod lastno streho.

Žal so tedanji slovenski politiki mislili, da je za
ostvaritev lastne državnosti dovolj, razobesiti slo¬
venske zastavice. Nihče pa se ni upal dovolj glasno
in odločno zagovarjati posredovalnih Wilsonovih in
francoskih predlogov, ki so bili ugodnejši kakor po¬
znejši italijanski rapalski diktat.

Zaupali so v pravico samoodločbe naroda, ta pra¬
vica pa je bila samo na papirju. Velesile so uporabile
najpomembnejši del slovenskega ozemlja za drobiž
pri plačevanju medsebojnih računov.

Žalitve najbolj svetih pravic narodov so že ob
rojstvu nove razmejitve nosile v sebi kal novih sporov
in vojaških obračunov.

66

Oblaki nad sončno deželo

»Bolezen prihaja s senenim vozom, odhaja pa po
bilki,« so govorih Vojskarji ob nadlogah, ki so jih
pestile ob koncu prve svetovne vojne.

Kljub temu pa so se začeli na naglo oprijemati
vseh bilk življenja, posebno ko so jo italijanski vo-
jaki, po prvem prihodu, na vsem lepem pobrali. Prišli
so in odšli nazaj v Idrijo. Domačini pa so najprej spo¬
znali tujo oblast po južnem sadju. Pomaranč, fig in
rožičev je bilo na pretek. Pa tudi smrdljivih rib, riža
in testenin.

Vendar, veselje je bilo prezgodnje. Strateška lega
planote jim je prirasla k srcu. Odtlej so prihajali
skoraj sleherno poletje, delali hrušč in zmešnjavo.
Na valoviti planoti so imeli vojaške vaje tako, da so
bili ljudem pri košnji že prava nadlega, saj zaradi
strelskih vaj niso smeli delati na polju in včasih celo
ne se pokazati iz hiše.

Toda moški, posebej tisti, ki so se po prvi pijani
svobodi vrnili z bojišča od Piave, in dečki, ki so do-
raščali, so se zamislili. Treba bo nekaj začeti, dobiti
zaslužek in se preživeti.

»Kako?« se je glasilo veliko vprašanje.

Nekateri so našli delo v gozdu. Da, nekateri!
In drugi?

Stari očanci so pripovedovali, kako se je v 1866.
letu, ko je nastala ob Furlaniji nova meja, razcvetelo
tihotapstvo.

Kontrabant! Lahek, pa nevaren posel.

V tistih časih so se oprijeli kontrabanta predvsem
Rezijani in Kočevarji. Gor iz Hrvaške prek Tmov-

67

skega gozda daleč dol v Italijo je šel bosenski tobak.
Najraje so hodili v večjih skupinah, se ustavljali in
prenočevali v odročnih, samotnih krčmah in se kajpak
spotoma spopadali in pretepali z žandarji.

Neumni bi bili potemtakem fantje zdaj, če bi se
ne lotih tega posla. Imeli so ga tako rekoč na pragu,
saj jim je nova državna meja postavljena tik pred
nosom.

In tako so začeli tihotapiti. Hodili so preko meje,
se skrivali pred financarji in prihajali v večna na¬
vzkrižja z graničarji. Včasih so nastajale pravcate
bitke. Posebno sta slovela Parobanovški Anže iz Gore¬
nje Trebuše in Kuštrinov Matevž iz Mrzle rupe. Ne¬
koč sta se s polnimi vrečami tobaka in kave na hrbtu
spopadla s financarji na sami brvi čez Idrijco pri
Želinu. Financarji so streljali, toda tihotapca se nista
dala. Pobrala sta jim orožje in jih na naglo pometala
v mrzlo Idrijco. Odtlej je ostal odprt račun med An-
žetom in financarji in ni bil dolga leta poravnan.
Nastavljali so mu zanke in pasti, a vselej se jim je
izmuznil. Pogostoma se je spravila nadenj kar cela
armada. In spet nič. Odšli so z dolgim nosom in vča¬
sih tudi ne s povsem čistimi hlačami. Tako je
Anže, ki je izreden strelec, v številnih spopadih po¬
stal skoraj legendaren junak; saj je bil edini človek,
ki mu Italijani niso mogli do živega. Ko pa le ni
mogel več naprej, je pobegnil čez mejo in se z. vsem
izselil.

Slabo pa je opredel Bajtov Maks, ki je padel pod
graničarsko kroglo v Žireh. Vso noč pred nesrečo so
ga preganjali prividi in strahovi, potem pa je na
mestu padel, zadet v srce ...

Takšnih tragedij je bilo več in marsikoga so od¬
vrnile od nevarnega kontrabanta, od lahkega zaslužka
k zanesljivejšemu, čeprav trdemu delu.

Tihotapstvo je bila huda strast, ki se je pri neka¬
terih polegla šele po razpadu meje. Redki so bili, ki
so obogateli, in še ti predvsem s podkupovanjem finan-

68

carjev. Tako so laže na veliko tihotapili konje in les
in nekateri postali celo milijonarji. Tisti majhni, ki so
kontrabantali le na lastnih plečih, pa so imeli
kvečjemu nekaj drobiža več za pijačo in za kvartanje
— kronično bolezen tihotapcev.

Od prihoda Italijanov sem so se Vojskarji, kakor
ljudje po vsem Primorskem, poglabljali v politične
članke »Edinosti« in »Goriške Straže«. Z veliko po¬
zornostjo so spremljali državnike, kako v velikem
svetu obračajo njihovo zemljo in usodo.

Na mirovni konferenci v Parizu je kot tolmač so¬
deloval že v prejšnjem poglavju omenjeni domačin,
profesor Ivan Gruden. Ljudje so menili: »No, saj je
Gruden zraven, se bo že prav izteklo.« Ko pa je njih
upanie v pravično rešitev padlo v vodo, so rekli:

»Ta hudič nas je prodal!«

Gruden jih je obžalujoče gledal, dokler se ni pre¬
pričal, da mislijo resno, potem pa jim je pojasnil:

»Jaz naj bi vas prodal — ko sem bil pa le ubog
tolmač?«

Italijanski šovinizem je bil, kakor bomo videli v
tem poglavju, v tesnem sorodstvu s poznejšim fašiz¬
mom. Bil je kakor nenasitna hobotnica, ki je s svojimi
lovkami segel v zadnjo gorsko vasico. Prebivalci so
kmalu sprevideli, da so jih Italijani potisnili daleč od
tistih osnovnih, že ustaljenih pravic, ki jih jim je de¬
lila pokojna Avstrija.

Okupacijska oblast se je skrbno, kot za večno, vse¬
povsod usidrala. Najprej so pod raznimi pretvezami
zaprli vse šole. Potem so se spravili nad politično
osumljene in zlasti nad tiste, ki so kot vojni ujetniki
doživeli oktobrsko revolucijo. Trn v peti so jim bili
izobraženci, iz vse Primorske so jih več kot tisoč inter¬
nirali. »Tradicionalno rimsko človekoljubje« in »de¬
mokracija«, ki so ju obljubljali, sta ostali samo na
velikih lepakih. Tudi obljube z najvišjih mest o spo-

69

štovanju narodnostnih pravic in ljudskih običajev so
se spremenile v veliko laž. V odporu do nove, tuje
oblasti, sta se med ljudstvom oblikovali enotnost in
večja strpnost med strankami.

V teh razmerah je znova oživelo politično življe¬
nje, ki je bilo med vojno popolnoma zamrlo. Vrnila
pa se niso več predvojna strastna brezglava trenja.
Politične stranke so bile v glavnem tri: klerikalna,
liberalna in socialistična, katere levi del se je odcepil
v komunistično. Začelo se je živahno gibanje delavcev
in kmetov. Pospešilo se je, ko je bila ustanovljena
Socialistična stranka. Ta je bila protiutež neplodnemu,
nazadnjaškemu narodnjaštvu in petolizništvu. V vod¬
stvu stranke je bil Ivan Regent, osrednja osebnost
tedanjega delavskega gibanja na Primorskem. Ta je
že leta 1919 dal pobudo za izdajanje »Dela«, sloven¬
skega glasila komunistične stranke v Italiji.

Meddeželna konferenca Socialistične stranke, ki je
bila 21. septembra 1919 v Trstu, se je odločila za pri¬
stop v Socialistično stranko Italije. Na tej konferenci
je bila sprejeta resolucija, ki jo je narekovala potreba
po strnitvi delavskih stremljenj na Primorskem s
stremljenji italijanskega delavstva. Na tej konferenci
so izvolili delegate za kongres v Bologni.

Kako živahno in zrelo je bilo socialistično gibanje
v času pred kongresom v Livornu 21. januarja 1921,
ko se je levi del odcepil v komunistično stranko, je
razvidno iz tega, da so slovenski delegati glasovali v
prid komunistične partije.

Okrepitev socialističnega in pozneje komunistič¬
nega gibanja pa je na vso moč razjarila fašiste. Ko¬
maj štirinajst dni po kongresu v Livornu, t. j. 10. fe¬
bruarja 1921, so fašisti požgali tiskamo italijanskega
komunističnega glasila »II Lavoratore« in slovenskega
komunističnega glasila »Delo« v Trstu. To pa je bil
samo signal za splošen napad.

Upanje, da bodo novi gospodarji ravnali z doma¬
čini v vseh vprašanjih po človeško, se je kmalu raz-

70

blinilo v nič. Šovinistične tolpe, zarodki fašizma, so že
od vsega začetka in s tiho privolitvijo oblasti napa¬
dale slovenske kulturne ustanove.

Da se Primorcem obetajo hudi časi, je bilo dano
znamenje že z razrušenjem uredništva »Edinosti« in
upepelitvijo slovenskega Narodnega doma v Trstu
leta 1920. To je bil strahoten uvod v še večja in širša
pustošenja. Črno nasilje se je razširilo na vso deželo.

Povod za te oblike nasilja so dale prve pokrajinske
volitve 19. maja 1921. Da bi v naprej preprečili zmago
opozicije, so pognali na volivce podivjane tolpe, ki so
strahovale z umori in s požigi. Tega leta so se tudi po¬
šteno potrudili, da bi pri ljudskem štetju ponaredili
narodnostno razmerje.

Ob samih volitvah pa so presenetili vojskarski
gozdni delavci, ki so oddali 22 glasov za komunistično
stranko, čeprav so podeželani največ volili listo z li¬
povo vejico, na kateri so bili združeni klerikalci in
liberalci. Dobili so pet mandatov. Ta lista je v veliki
meri pridobivala glasove pod geslom, da pomenijo
volitve plebiscit za novo državo SHS.

Leta 1922 se je razbesnel fašizem.

Vendar na prvih občinskih volitvah 15. januarja
so dobili Slovenci v večini občin na Goriškem največ
glasov. S temi volitvami je na Vojskem prenehal
mandat zadnjemu resnično slovenskemu županu An¬
dreju Carju, ki se je edini izmed vseh primorskih žu¬
panov uprl uradovanju v italijanskem jeziku.

Novi župan Peter Vončina pa se je moral sprijaz¬
niti s tajnikom in s tem tudi z italijanskim urado¬
vanjem.

Leta 1922 so tudi prepovedali uporabo sloven¬
ščine v zagovorih na sodiščih; ta odlok je bil uvod za
njeno odpravo iz vseh uradov. Vsi javni napisi so mo¬
rali biti italijanski. Tudi slovenskim nagrobnim na¬
pisom niso prizanesli. Ofenziva fašističnega divjanja
je bila v polnem teku: v Kobaridu so porušili spo¬
menik skladatelju Andreju Volariču, v Postojni pes-

71

niku Miroslavu Vilharju, v Črnem vrhu filozofu
dr. Francetu Lampetu, v Idriji matematiku Juriju
Vegi, v Braniku pa so razbili spominsko ploščo
Simonu Gregorčiču.

Najbolj so se znesli nad Kobaridom in okolico.
Vzrok za to so našli v spomeniku vrhu Krna, ki je
bil posvečen padlim italijanskim alpincem, pa je vanj
udarila strela in ga nekoliko odkrušila.

»Zahrbtna zarota!« so zagnali krik italijanski časo¬
pisi. V Kobarid je pridrvelo kakih 5000 fašistov in
arditov iz vse Italije. Požigali in razbijali so v Koba¬
ridu in v vsej okolici. Prišel je celo vojni minister
Gasparotto. Končno se je izkazalo, kaj je na stvari.
Z Dunaja je prišel ing. Fiirst,- strokovnjak, in dokazal,
da je v spomenik udarila strela. Toda šele potem, ko
je bilo toliko žrtev in gorja. Ime Kobarida je leta
1922 znova šlo po vsem svetu.

Tak je bil zastrahovalni višek, ki pa jim ni porodil
zaželenih sadov.

Leta 1923 so začeli uresničevati svoje načrte z dru¬
gačnimi prijemi. V Idriji so se potegnili nekam vase
in poskušali pridobiti prebivalstvo na lep način, z
raznimi zabavami in s plesom. V svoje mreže so le
redke ulovili. Mladina je zvečine šla svoja pota. Za¬
čela je ustanavljati prosvetna društva, kulturne
krožke, pevske zbore in dramatske družine. Steber
vsega je bilo domače učiteljstvo. Žal je kmalu postalo
kamen spotike.

Slovenske učitelje je začela spodrivati Gentileova
šolska reforma, ki je postopoma ukinjala šole z . na¬
rodnim učnim jezikom. Učitelji so morali najprej
opraviti izpit iz italijanščine, pozneje pa so bili od¬
puščeni ali pa premeščeni v notranjost države. Isto se
je zgodilo z uradniki in železničarji.

Gentileova reforma je odpravila nižjo gimnazijo in
nižjo realko v Idriji. Preostali so samo trije višji raz¬
redi realke, toda tako, da so postopoma odpadali.
Namesto obeh odpravljenih nižjih srednjih šol v Idriji

72

So odprli slovenski oddelek na italijanski realni gim¬
naziji v Vidmu, ki pa so ga kmalu zatrli.

Tega leta so tudi odpravili vsa naša krajevna
imena. Idrija je postala Idria, Vojsko pa Voschia.

Potrebno je, da si nekoliko ogledamo politično gi¬
banje idrijskih rudarjev, saj se je odtod širil močan
vpliv na okoliško prebivalstvo.

Ivan Regent, eden najvplivnejših voditeljev primor¬
skega delavstva, ki je pogostoma obiskoval Idrijo, je
zapisal:

»Železničarji in idrijski rudarji so bili v tem delu
Primorske steber našega gibanja, kljub temu, da so
razne oportunistične struje vnašale zmedo v delavsko
gibanje.

Fašisti so imeli v idrijskih rudarjih zmeraj trd
oreh. Preden so se povzpeli na oblast, so prišli nekaj¬
krat izzivat v Idrijo. In prav zato so morali nekajkrat
prav pošteno teči pred rudarji, da so odnesli zdravo
kožo.

Delavsko organizacijo smo ponovno vzpostavili s
pomočjo enega najboljših idrijskih komunistov, Franca
Vidmarja.«

O tem delavskem voditelju, ki ga rudarji radi ime¬
nujejo naš narodni heroj, je treba še kai spregovoriti.

Bil je prvi sekretar idrijske celice KP. Ko je od¬
raščal, je bila v mestu že močna socialistična organi¬
zacija. Na razpolago mu je bila literatura, da se je
lahko poglobil v splošno marksistično izobraževanje.

Rudarji tudi med prvo svetovno vojno niso miro¬
vali. Njihov boj je dosegel višek v znani osemdnevni
stavki julija 1918. In Vidmar je bil pri zahtevah za
zboljšanje obupnih življenjskih razmer iznajdljiv in
nepopustljiv, čeprav je šlo zares in je bila celo vojska
v pripravljenosti. Stavka je dosegla popoln uspeh.

Prihod Italijanov je močno odjeknil v delavskih
vrstah. Socialna demokracija se je popolnoma raz¬
blinila, nastopilo pa je novo oportunistično gibanje
ob italijanski podpori. Vodil ga je domačin rudar Ivan

73

Eržen, po domače »Fula«. Od tod tudi »fulovci«, ka¬
kor so skupino na kratko imenovali. »Fulovci« so
hoteli biti nekakšni nevtralci in v dobrih odnosih z
novo oblastjo, ki jim je seveda obljubljala vse mo¬
goče, dala pa bore malo.

Najnaprednejši rudarji so v letu 1919 uvideli, da
tako ne more dalje. Zato so sprejeli načelo revolucio¬
narnega boja. Skupina se je naglo okrepila, ko se ji
je pridružil še Franc Vidmar in s tem pritegnil večino
delavstva.

V tem obdobju je večkrat prihajal v Idrijo Ivan
Regent, ki jim je bil v veliko pomoč. Prejemali so
tudi delavski list »Delo«. Celica KP je že leta 1920
štela 67 članov.

Na občinskih volitvah 15. januarja 1922 so komu¬
nisti dobili 189 glasov proti 251 glasovom skupne liste
liberalcev in klerikalcev. Idrijski komunisti so v tem
obdobju, opravili zrelostni izpit.

To so bili časi, ko je leta 1923 prišla v Idrijo sku¬
pina fašističnih pretepačev. S svojim delom je začela
pod zaščito kvesture. Najprej so hoteli ubiti ing. Dra¬
gotina Gustinčiča, ki je v dobrem letu dela gospo¬
darsko dvignil zavoženo gospodarstvo konzumnega
društva. Prisiljen je bil, rešiti si življenje z begom
čez mejo.

Na njegovo mesto je prišel učitelj Alojz Hreščak,
potem ko je bil kazensko premeščen s Krasa na
Vojsko.

Dne 19. marca 1924 je bil v Idriji pogreb rudarja
Jožeta Pahorja. Fašisti so to priložnost izkoristili in
prišli k pogrebu oboroženi z žilavkami in boksarji.
Delavci so takoj sprevideli, kaj nameravajo, zato so se
pripravili. Do spopada je prišlo po pogrebu na idrij¬
skem trgu. Fašisti so hoteli dobiti v roke Franca Vid¬
marja, komunista in delavskega voditelja, in z njim
obračunati. Ko so ga že obkoljevali, se je rudarjem
posrečilo fašiste razgnati in ga rešiti. Vendar napa-

74

dalci niso preklicali svojih zlih naklepov, zato Vid¬
marju ni preostalo drugega kakor beg čez mejo.

Po posredovanju prijateljev se je Vidmar zaposlil
v tovarni »Motvoz« v Grosupljem. Tudi tu si je pridobil
velik ugled. Kmalu po prihodu Italijanov pa se je
od tam moral umakniti v ilegalo. Spomladi 1942 se
je kljub letom pridružil partizanom. Kot mnogi je
žrtvoval življenje v roški ofenzivi. Pokopali so ga v
vasi Dednik na Rutah. Leta 1947 so idrijski tovariši
prepeljali Vidmarjeve posmrtne ostanke v domači
kraj.

S pobegom Franca Vidmarja in nekaterih drugih
pa je v Idriji in okolici naglo usihalo delavsko gibanje,
zakaj vsem zavednim ljudem je bila fašistična policija
vedno pogosteje za petami.

To pa je pomenilo konec demokratične dejavnosti
v narodnostnem in delavskem gibanju. Namesto raz¬
rednih sindikatov so nastopile fašistične korporacije
in z njimi dolg mrk socialistične misli.

Pomembni pobudnik naprednega političnega in
prosvetnega prizadevanja je bila tiste čase slovenska
dijaška in študentska mladina v Trstu, Gorici in
Idriji. Dejavnost te mladine je bila radikalna, odločna
in neupogljiva. Osrednji osebnosti gibanja sta bili
Klement Jug in Srečko Kosovel; poudarek pa je bil
na mladostnem, iskrenem iskanju pravih socialnih
vrednot ter v poglobljenem izživljanju v naši narodni
skupnosti, ki naj bi opozarjala pred nevarnostjo fa¬
šizma in pred gnilobo takratnega življenja.

Ce se vrnemo nazaj na Vojsko, vidimo, da so imeli
vsi idrijski dogodki tu svoj odmev, ne glede na to, da
je nastopajoči fašizem že tako trdo' pehal gorjanski
živelj v svoje tesne ojnice.

V Idriji je bila zelo močna in napredna mladinska
Kulturna zveza, ki so jo vodili dijaki, kot na primer
Janko Prelovec, Lado Božič in drugi. Le-ti so leta 1924
tudi na Vojskem zbrali mladino v napredno prosvetno
društvo »Planinca«, ki je bilo spričo narodnostnega

75

preganjanja delavno in vztrajno kot še nobeno dotlej.
Leto pozneje so kazensko prestavili iz Idrije znano
napredno učiteljico Leopoldino Kos, ki se je kmalu
vključila v delo z mladino.

Vodila je dramski krožek, pevce pa kanomeljski
učitelj Tone Hvala in domačin — samouk Janez Ri¬
javec. Vojsko je raztresena vas, toda fantje in dekleta
so redno prihajali v društveno sobico pri Zelencu, se
pridno učili in sodelovali v dramskem krožku, pev¬
skem zboru in knjižnici, ki so jo ustanovili s pomočjo'
idrijskih dijakov. Tako so naštudirali lepo vrsto
dramskih del in umetnih pesmi. Ker niso imeli pri¬
mernega prostora, so sami zavihali rokave in preure¬
dili staro Likarjevo lopo v gledališko dvoranico. K!
uprizoritvam iger (Preužitkarji, Tri sestre, Sin itd.)
je prihajalo mnogo ljudi iz vse okolice.

To pa je karabinjerje bodlo v oči in so najprej
naperili kopje proti učiteljici Poldki Kosovi. Učitelji
so seveda morali poučevati samo v italijanščini. Otro¬
kom je bil to popolnoma tuj jezik, saj ga v vasi razen
karabinjerjev ni nihče govoril. Slovenski učitelji so
si pomagali tako, da so naučili otroke slovenski brati
in pisati, italijanščine pa toliko, da so preslepili nad¬
zornika. Leta 1926 pa so poslali na Vojsko prvega
italijanskega učitelja in ta je Kosovo naznanil, da uči
v šoli slovenski. Klicali so jo na zagovor in s tem je
dobila novo črno piko in premestitev.

Fašisti so si na vse načine prizadevali, kako bi
uničili vojskarsko prosvetarstvo. Tako so nekoč s po¬
močjo domačih podrepnikov v društveni dvorani pri¬
redili ples. V njej se je res nabralo od blizu in daleč
precej treznih in še več pijanih ljudi.

Ples se je zavlekel pozno v noč, in noč je bila tudi
v dvorani, ker ni nihče poskrbel za luči. To zavajanje
mladine na fašistične in spolzke poti je zabolelo uči¬
telja Stanka Eržena, da je napisal o tem sestavek v
»Goriški straži«.

76

Oblast in njeni podrepniki so se razburili. To je
dalo povod za kazensko postopanje in preganjanje
slovenskega učitelja, ki je razžalil oblast. Cez noč se
jim je umaknil z begom čez mejo. S tem pa je bil
zginil z Vojskega zadnji slovenski učitelj do — parti¬
zanske šole.

Fašizem je čedalje bolj privijal svoj zasužnjevalni
vijak. Še preden so objavili datum 6. april 1924 za
nove občinske volitve, so si zagotovili večino. Itali¬
janski pokrajinski in občinski zakon so čez noč uve¬
ljavili tudi na Primorskem. Območje so razdelili na
Tržaško, Videmsko in Puljsko pokrajino. Vse tri po¬
krajine z italijansko večino in 1,715.000 prebivalci so
tvorile eno samo volilno okrožje, ki je izbralo 23 po¬
slancev.

Od teh jih je po zakonu 15 odpadlo na stranko, ki
je odnesla večino v vsej državi. Ostalih osem man¬
datov so razdelili med stranke, ki so dosegle po¬
trebno število glasov. Spričo volilnih metod so
Slovenci dobili samo dva mandata. "Še en mandat je
odpadel na Slovenca, ki je kandidiral na komunistični
listi. Ta mandat, ki ga je zastopal Jože Srebrnič, pa je
bil razveljavljen, poslanec sam pa konfiniran.

To so bili časi, ko se je zdelo, da je fašizmu uspelo
zadati vsemu naprednemu, slovenskemu, smrtni uda¬
rec. Marsikje jim je res uspelo razdreti žarišče, zato
pa je drugod tembolj zaživelo. Ljubezen do svobode
in napredna ideja sta bili vitalni, neuničljivi. Se iz
zaporov so prihajala po tajnih poteh navodila.

Jeseni leta 1926 je fašizem uvedel najstrožjo dik¬
taturo. Teror se je razširil na vso deželo. Tedaj je
fašistična oblast ustanovila Tribunale speciale (Po¬
sebno sodišče za zaščito države), ki je pozneje ne¬
nehno obsojalo na smrt in na dolgoletne kazni.
Zategadelj se ni treba čuditi, da se je začelo slovensko
in hrvatsko prebivalstvo krčevito upirati.

Da so fašisti za nova preganjanja našli primeren
povod, so uprizorili atentat na Mussolinija. Izdali so

77

naredbo o konfinaciji, s katero je bil pooblaščen vsak
komisar varnostne službe, da konfinira sleherno sum¬
ljivo osebo. S tem so fašisti dobili proste roke. Marsi¬
kdo je moral bežati čez mejo, da se je rešil konfinacije
— čeprav seveda mnogim to ni bilo mogoče.

Po atentatu na Mussolinija so našli vzrok za naj¬
večje nasilje. Nekatera slovenska društva so doživela
pravo pravcato šentjernejsko noč. Vso deželo pa so
krepko oplazile nove fašistične uredbe, posebno pa
tako imenovani policijski zakon.

»Zatrite, pokončajte vse, kar se upira fašizmu!« se
je glasila Mussolinijeva zapoved. Nasilje je bilo nje¬
gov evangelij. In kar je napovedal, je tudi natanko
izpolnil. Svojo volčjo moralo je oblekel v ovčje obla¬
čilo. Bilo jih je mnogo, ki so mu pomagali.

Človek, ki je doživel tolikšno mržnjo in sovraštvo
kot Mussolini, je nedvomno sam dal dovolj povoda za
to. Ta plod kovača in učiteljice, ki se je že v mladosti
razvil v velikega razgrajača in pretepača, je znal
dobro obračati svoj prapor po vetru. Bil je velik na¬
sprotnik religije, socialist, hlapec italijanskega kapi¬
talizma, osebni papežev prijatelj. Tako je postal »oko,
duša in srce Italije«. Vendar je sam priznal: »Jaz sem
barbar! Na dnu duše, kot vidite, sem neizmerno velik
barbar!«

Politični boj, ki se je najprej oblikoval v okviru
Socialistične, po kongresu pa v okviru Komunistične
stranke, je bil izredno trnov in težak. Fašisti so po¬
žgali številne delavske in kulturne domove, uničili
so 64 podružnic Ljudskega odra, knjižnice in bogato
imetje; zaprli na stotine delavcev, kmetov in izobra¬
žencev.

Leta 1926 so se spravili tudi na občinsko upravo.
Odpravili so izvoljene župane in občinske svete, na
njih mesta pa postavili podeštate. Le-ti so bili fašisti
in neredkokrat odpadniki našega rodu. V svojem delu
niso bili odgovorni občanom, temveč samo pokrajin¬
skemu prefektu. Pod takimi pogoji je razumljivo, da

78

niso skrbeli za koristi občanov. Občinski denar so
razmetavali za raznarodovanje in se osebno okoriščali
brez kakšne odgovornosti. Tudi »comune di Voschia«
je dobila podeštata. Pozneje, ko so Vojsko priključili

SOLO LA LINGUA ITAL 1 ANA

Noi Squadristi, con metodi
persuasivi, faremo rispettare il
presente ordine.

Faksimile fašističnega lepaka, ki pravi: Tudi v trgovinah
vseh vrst se mora govoriti samo italijanski jezik. Skvadristi
bomo z učinkovito metodo poskrbeli, da bo ta odredba
spoštovana

k zaokroženi občini »Idria«, pa »delegata podestarile«.
Tako so bili Slovenci dokončno izključeni iz pokra¬
jinske uprave pa tudi od zastopstva v poslanski
zbornici.

Dne 27. maja 1927 je Mussolini v svojem govoru
povedal:

»Danes pokopavamo na slovesen način laž o
splošni volilni pravici« . .

Pokopali niso le volilne pravice, marveč so hoteli
zagrebsti tudi Slovence.

genere deve essere una buon$ volta
adoperata

79

V tem letu so z dekretom določili poitalijančenje
slovenskih priimkov. V začetku so to opravljali na¬
silno, pozneje z zvijačo, po receptu:

»Za skledo riža — slovenski priimek.«

Takrat je marsikateri figamož prodal svoj priimek
za kilogram riža in koruzne moke. Opravičilo za to
je bilo samo v veliki revščini, ki jo je prinesla s seboj
nezaposlenost. Tako so tudi na Vojskem postali iz
Rijavcev Rivi, iz Tratnikov Tratini, iz Kobalov Cobali
itd. Izšel je tudi dekret o prepovedi slovenskih imen
in o rabi slovenskega jezika v javnih lokalih in
na ulid.

Leta 1927 so zabodli nož še v srce slovenskega
prosvetljenstva: razpustili so vsa slovenska društva.
Na Goriškem je bilo 130 krščanskosotialnih in prav
toliko liberalnih prosvetnih društev. V treh župah
»Sokola«, v tržaški, goriški in idrijski, je bilo 373
telovadnih društev, v okrilju »Orla« pa 28. Razen
tega je bila v okviru planinskega društva vrsta šport¬
nih skupin. Vse to je bilo uničeno čez noč; imetje je
bilo zaplenjeno. Zavedni ljudje so ponekod rešili
knjižnice, jih poskrili v kleteh in podstrešjih, da niso
končale v pepelu.

Tudi vojskarskemu prosvetnemu društvu »Planinca«
niso mogli zapleniti knjig. Člani so jih, kakor marsi¬
kje drugje, odnesli na svoje domove. Društvo je potlej
delovalo ilegalno, saj so knjige še nadalje izposojevali.
Frosvetarji so skrbeli, da so prišle med ljudi tudi iz¬
daje Goriške Matice, Goriške Mohorjeve družbe in
knjižne družbe »Luč«.

Pevski zbor prav tako ni zamrl. Harmonij, ki so
ga bili pravočasno rešili iz društvenih prostorov, so
odnesli v samotno domačijo in tam so se fantje in de¬
kleta redno učili slovenskih pesmi. Zbor je vodil
Janez Rijavec. Tako je mladina ohranila, kar se je
ohraniti dalo, predvsem pa zvestobo svojemu narodu.

Leta 1928 so bili ukinjeni vsi slovenski časopisi —
dvanajst po številu. Poleg tega so silno onemogočali

80

tiskanje, izdajanje in razširjanje slovenskih knjig. K
sreči je bila pred tem Goriška Matica pripravila »Prve
korake«, Goriška Mohorjeva družba pa »Kolačke«,
kar je staršem odlično služilo pri poučevanju otrok.

Goriška Matica je. igrala važno vlogo. Do leta 1925
je bila v zasebnih rokah, potem so jo pritegnili v
vplivno področje Zveze prosvetnih društev. Duša Ma¬
tice je postal pisatelj France Bevk in jo z neutrudljivo
delavnostjo dvignil v najpomembnejše primorsko pro-
svetiteljsko knjižno podjetje. Toda tudi Matici SO' to¬
liko časa zavijali vrat, dokler je niso uničili.

čas je bil usoden tudi za slovenske zadruge, ki so
bile včlanjene v Gospodarski zvezi v Gorici. Goriški
prefekt jo je razpustil in ji zasegel premoženje. V tem
času uradno ni bilo več Slovencev, saj so vse volitve,
vsa ljudska štetja poznala samo Italijane.

Leto 1929 je znano po tem, ker se je začela naj¬
večja gospodarska kriza v zgodovini kapitalizma.
Kriza je s svojimi ostrimi kremplji — brezposelnostjo
in revščino — segla vsepovsod. V eraričnih gozdovih
je delalo le še nekaj stalnih delavcev, druge, mlajše,
so odpustili.

Odšli so v Jugoslavijo, Belgijo, Francijo in Argen¬
tino, kjer so se večinoma zaposlili v rudnikih pod
najslabšimi delovnimi pogoji. Tudi iz Vojskega so do¬
polnili število 30.000 primorskih emigrantov v Jugo¬
slaviji, 30.000 v Argentini in okoli 5000 v drugih
evropskih državah in celo v Avstraliji in Perziji.

Precej se jih je zaposlilo v bosenskem rudniku Ka-
kanj, kjer so, nevajeni takega dela, garali ob zelo
zaostalih in pomanjkljivih napravah. Skoraj vsi so
končali z življenjem v tem rudniku. Prav tako v Bel¬
giji in Franciji.

Ne samo za delavca, tudi za kmeta, ki je večinoma
živel od lesa in živinoreje, je bilo slabo. Les in živina
sta bila ob ceno, davke pa so neusmiljeno izterjevali.
Kmetje so lezli v dolgove in na dražbo. Marsikdo je
bil srečen, če mu je uspelo, da je po sramotno nizki

6 —• Oblaki nad sončno deželo

81

ceni prodal kaj lesa ali živinče. Razumljivo, da ob
takih gospodarskih pogojih ni bilo denarja za kruh
in še manj za obleko.

Gospodarsko krizo (1929—1933) je fašizem teme¬
ljito izkoristil. Ko so vedno hujši davčni vijak, neza¬
poslenost in revščina spravili precej slovenskih kme¬
tov na boben, so fašistični poglavarji z odlokom z
dne 14. avgusta 1931 ustanovili »Ente per la Rinascita
Agraria delle Tre Venezie« (Zavod za preporod kme¬
tijstva v treh Benečijah). Naloga tega zavoda je bila,
da odkupuje slovensko zemljo in na njej naseljuje
Italijane. V poštev je prišla predvsem dolinska zemlja.
Tako so zasegli okoli 130 posestev v skupni izmeri
1850 ha, med temi je bilo le eno posestvo s 547 ha, vsa
druga pa od 25 ha navzdol. Na Goriškem je bilo
95 koloniziranih posestev s 120 družinami oziroma
1500 osebami, največ v Brdih, na Vipavskem in v
okolici Kanala.

Za hribovske kraje so koloniste težko dob ih. Če so
se po sili naselili, so najprej poskrbeli za posek gozdov
in celo sadnega drevja. Marsikje v hribih so na takih
posestvih ostali stari gospodarji kot najemniki. Ta
načrtni odkup slovenske zemlje so imenovali »etnična
bonifikacija«.

Večjim slovenskim središčem ob meji, kakor Idriji,
Ilirski Bistrici, Postojni, Cerknem, Tolminu in Bovcu
so s tem hoteli dati italijanski narodnostni značaj.
Medtem ko bi v obmejnih krajih naselili najmanj
100.000 prišlecev z juga, bi domače prebivalstvo
usmerjali v notranjost države in v afriške kolonije.

Zaradi tega so kmete načrtno gnali na dražbo in
njihova posestva odkupovali po smešno nizkih cenah.
Gospodarstva so potem pod najugodnejšimi pogoji dali
tujim priseljencem.

Laški oglarji so se bili tako naselili na nekatere
kmetije v Gorenji Trebuši. Za svoje oglje so sekali vse,
celo hruške, orehe in jablane. Na Vojskem se koloni¬
zacija ni posrečila niti v enem primeru. Toda tuje

82

oglarje so podpirali tudi v državnih gozdovih, med-
tera ko za domačine ni bilo dela. Dobiti delo v gozdu,
je takrat pomenilo veliko srečo.

Leta 1931 so iz idrijskega rudnika odpustili kakih
200 delavcev. Prisiljeni so bili oditi s trebuhom za
kruhom po svetu, največ v Jugoslavijo. Zaposlitve so
iskali v bosenskih in srbskih rudnikih. Zadela jih je
usoda delavca polkolonialne države, kjer so jih domači
in tuji kapitalisti sila izkoriščali.

Žrtev svetovne krize so bili predvsem delavci in
kmetje. Da so morali idrijski rudarji za zaslužkom
drugam, je bilo prvikrat od začetka rudnika. V jugoslo¬
vanskih rudnikih pa so vladale naravnost neznosne
razmere in mnogi delavci so se vračali iz Bosne in
Srbije, češ: »Raje umrem doma kot na tujem!«

Narodna zavest pa kljub najhujšemu zatiranju ni
zamrla. Fašistično nasilje je rodilo na tisoče tihih
dram — in tudi nasilje obrambe. Vanj se je zatekla
zlasti mladina in se borila proti fašizmu s tajno tero¬
ristično organizacijo TIGR, ki je bila razpredena po
vsem Primorskem. Posamezni člani te organizacije so
opravljali sabotaže, napadali znane fašiste, požigali
raznarodovalne šole in otroške vrtce. Osnovna misel
teh dejanj je bila: človeštvu povedati, da je tu slo¬
venska zemlja.

Fašisti so pobesneli. Divjanje se je razširilo od
hišnih preiskav do številnih aretacij in konfinacij. In
svet je ostrmel: na zemlji, o kateri je fašizem vpil, da
je »terra italianissima«, so se uprli domačini — Slo¬
venci in hkrati povedali resnico o fašizmu.

To je bila prva zmaga sveže, mlade ljudske sile,
ki se je začela zavedati sama sebe in svojih moči, ki
so izvirale iz stremljenj po ohranitvi narodne samobit¬
nosti in bile naperjene proti fašističnemu uničevanju.

Tako je prišlo 1. septembra 1930 do znanega trža¬
škega procesa proti 18 Slovencem. Dne 6. septembra
pa je fašistično sodišče izreklo obsodbo. Vsa Pri¬
morska je z bolečino prisluhnila strelom na Bazovici,

83

pod katerimi so padli Bidovec, Marušič, Miloš in Va¬
lenčič — štirje junaški primorski fantje, ki so bili na
čelu obrambnega nasilja v času največje moči in slave
fašizma.

Tudi po Bazovici TIGR ni odnehal. Še dalje so se
lomila drevesa po »nasadih Amalda Mussolinija«,
razbijali liktorski znaki, zgorela je šola v Čezsoči,
otroški vrtec v Idriji, padel učitelj Sottosanti v Vrh¬
polju pri Vipavi, ki je pljuval svojo jetiko v usta slo¬
venskim otrokom, v Bologni, Benetkah, Milanu in
Genovi so se razletele bombe, ki so prihajale preko
Baške in Idrijske doline. In prehajale so preko pre¬
iskovalnih zaporov stotine naših ljudi, cele vasi; skozi
celice »Regine Coeli« pa skupine mladincev iz Rihen-
berka, Čezsoče, Idrije, Solkana, Banjške planote, pa
tudi priletnih mož skupine iz Podbrda. Taki, ki so de¬
lali v organizaciji TIGR ali ne, toda vsi krivi, da so
bili Slovenci in da niso bili fašisti.

Vsi ti dogodki so krepko odjeknili tudi v Idriji in
na Vojskem, koder so prav tako tekle zveze organi¬
zacije TIGR. To pa je na ljudi posredno vplivalo,
da so bili vztrajnejši v svojem odporu. Fašisti so zato
začeli kar brez dovoljenja staršev vključevati otroke
v Balillo; vsi dečki in deklice so bili od 4. do 21. leta
podvrženi »šolski službi«, kar je pomenilo' popolno
raznarodovanje slovenske mladine. Vsa vzgoja je bila
v skladu z njihovo nasilno ideologijo, za vsakega pa
je bila strogo obvezna predvojaška vzgoja, ki je pred¬
stavljala neke vrste fašistično milico.

Gorje mu, kdor je tako ali tako hotel pokazati
slovensko barvo!

Z vojno v Etiopiji so fašisti našli priložnost, da so
primorske fante tlačili v vojaško suknjo in jih poši¬
ljali na afriško bojišče. Zaradi tega ni čudno, da je
za zavajevalce padlo razmeroma mnogo fantov iz na¬
ših krajev. Med temi je bil Valentin Habe, ki so ga
v resnici ubile laške bombe, vendar so fašisti v zvezi
z njegovo »junaško smrtjo« priredili velik cirkus. V

84

vojskarski cerkvi so 19. marca 1936 priredili zadušnico
in župnik Jeklin je »bogaboječe« maševal v krogu
nasajenih bajonetov. Po imenu padlega so tudi po¬
imenovali vojskarsko osnovno šolo.

Pojavili so se tudi Giovani fascisti. Prihajali so iz
Idrije in vključili dva ali tri domačine v svojo čmo-
srajčniško organizacijo. Na delu so bile tudi »Donne
fasciste«. Ker so posebno skrbele za vzrejo in zbolj¬
šanje kokošje reje, se jih je oprijel vzdevek »kurja
družba«! Bilo jih je malo, vendar dovolj, da so oblast¬
niki vedeli, kaj se v vasi govori in dogaja.

Na »sveti večer« 1934 so domači fantje zapeli ne¬
kaj pesmi v krčmi. Nadnje so planili karabinjerji.
Hoteli so jih aretirati, vendar so se v splošni zmedi
izmuznili. Prijeli so bili le Evgena Šinkovca. Naredbo
za aretacijo je dal brigadir, ki je bil po rodu goriški
Slovenec, vendar ničvreden prodanec.

Stvar je imela še hujši odmev, ko je prebivalstvo
izvedelo; da so fašisti v Podgori pri Gorici aretirali
znanega skladatelja Lojzeta Bratuža, ko je vadil s
svojim zborom slovenske pesmi. Nesrečnež je moral
izpiti pol litra strojnega olja, pomešanega z bencolom.
Po šestih tednih najhujšega trpljenja je Bratuž pod¬
legel zaužitemu strupu. Vest o tem je razburila vso
javnost, zato so fašisti svojo žrtev pokopali v največji
tajnosti.

Ko se je italijanski fašizem na znotraj dobro po¬
stavil na noge, je začel z velikim pohlepom brusiti
bodala in bajonete za navzven. Znamenje vojnih pri¬
prav proti Jugoslaviji so bile ceste in utrdbe. Vojaki
in delavci so na vseh strateških položajih vrtali so¬
teske, prelaze in vrhove naših gora. Z večjimi pripra¬
vami vojaškega značaja pa so začeli spomladi leta
1940. V vseh garnizijah vzdolž državne meje je bilo
prepolno vojaštva in bataljonov črnih srajc.

Očitno je bilo, da se napadalni fašizem pripravlja
na novo vojno. Povsod so se utrjevali, gradili kasarne
in ceste, seveda v vojaške namene. Kakor že rečeno,

85

jim je Vojsko pomenilo važno strateško točko. Zato so
zgradili cesto po kanomeljski dolini in razširili ono iz
Cepovana in Dolenje Trebuše. Hkrati so delali še novo
cesto iz Idrije na Vojsko in odcep v Čekovnik. Iz
Mrzle rupe so potegnili prav tako čisto na novo cesto
čez Hudo polje na Škrbino in jo razširili dalje proti
Predmeji in Colu. Le zveza iz Oblakovega vrha na
Vojsko je ostala nedokončana, ker jih je že prehitela
vojna.

Priprave na vojno je potrdil tudi Mussolinijev
govor 20. septembra 1938 na Travniku v Gorici. Tedaj
je prvikrat prišel na tridnevni obisk v Julijsko krajino,
in sicer v Trst, Postojno, Gorico in Kobarid. Na zbo¬
rovanje v Gorici so zbobnali prebivalstvo iz vseh pri¬
morskih vasi. Le najtrdnejši se komedije niso udeležili.
V Gorici je govoril: »Mi, fašisti, ne smemo biti preveč
optimisti. Počakati moramo, da pade zavesa za zad¬
njim dejanjem naše drame.«

V Kobaridu, kjer je pokopanih 12.000 italijanskih
vojakov iz prve svetovne vojne, so Peter Kravanja-
Skalar, Ivan Klavora in Franc Kavs pripravljali nanj
atentat. Žal, se je ponesrečil.

Da je vojna na obzorju, je zlasti čutila primorska
mladina, ki tudi po Bazovici ni odvrgla puške v ko¬
ruzo. In ta mladina je pripravljala obračun s fašiz¬
mom. Idejni vodja odpora je bil komunist in študent
Pinko Tomažič iz Trsta. Svoj politični program, ki je
bil poln socialne in revolucionarne vsebine, je napisal
v ilegalnih dijaških listih »Iskra« in »Plamen«. Tako
si je KP v Julijski krajini pridobila čedalje več so¬
mišljenikov v vrstah delavske in kmečke mladine. V
februarju 1939 je stranka sprejela program v skladu
z izjavo komunističnih partij Italije, Jugoslavije in
Avstrije iz leta 1934. Osnovni cilj programa je bil:
odcepitev Slovenskega Primorja s Trstom od faši¬
stične Italije in združitev vseh Slovencev v skupni
republiki Sloveniji. Za uresničitev tega programa, ki
je vseboval že elemente poznejše OF. je bila pred-

86

videna združitev vseh naprednih sil delavskega raz¬
reda in povezava slovenskih delovnih množic z itali¬
janskim proletariatom v enotno protifašistično fronto.

Razen komunistične stranke so bila na Primorskem
še druga protifašistična gibanja, ki so se borila za
obrambo narodnih pravic slovenske manjšine. Prva
od teh je vzgajala mladino v narodnostnem duhu in
v duhu organizacije TIGR, delovala z oboroženimi
napadi in s sabotažo. To skupino so imenovali »tero¬
riste«. Tretje gibanje je bila skupina intelektualcev
ali Čermeljeva skupina. V skladu z omenjenim pro¬
gramom iz leta 1939 so člani KP vsestransko posegali
v gibanje narodnjakov.

Program komunistov, razumljivo-, je bil najširši,
saj so se zavedali, da je jugoslovanska malomeščanska
politika nesposobna rešiti nacionalno vprašanje.

Tajna fašistična policija OVRA je kmalu, zaradi
neprevidnosti in izdaje, odkrila mrežo ilegalne
organizacije. Množične aretacije so se začele v marcu
1940. Do novembra je bilo za zapahi 299 osumljenih
oseb iz vseh krajev Primorske. V zadnji aretirani
skupini so bili kmetje iz Baške grape in Bovškega.
Hkrati z aretacijo so odkrili devet tajnih skladišč
orožja in streliva, ciklostilno tehniko v Krombergu in
pri Divači, kjer so tiskali partijsko glasilo »Delo«;
prav tako so odkrili ciklostilno tehniko v Trstu, kjer
so tiskali mladinski glasili »Iskro« in »Plamen«.

Čeprav so se vse tri skupine po nazorih med seboj
razlikovale, so jih vezali isti »prestopki«: boj za narod¬
nostne pravice in osvoboditev vseh Slovencev izpod
jarma zatiralcev. Skupno so tudi, na osnovi policij¬
skih preiskav, postavili pred sodišče 60 obtožencev:
22 izobražencev-nacionalistov, 26 komunistov in 12
»teroristov«. V resnici je bilo v drugi skupini 17 čla¬
nov KP. Enajstim so sodili v odsotnosti.

Preiskavo sta vodila zloglasna policista OVRE
Fortuna to Lo Castro in Gennaro Perla. Nekaj obto¬
žencev je v preiskovalnem zaporu umrlo zaradi muče-

87

nja. Posebnemu sodišču je predsedoval fašistični
general Tringali Casanuova, obkrožen s šestimi sod-
niki-generali. Javni tožilec je bil Carlo Fallace, ki je
na podlagi 18. člena zakonika in zakona o javni var¬
nosti opisal »strahotno krivdo šestdesetorice«.

Po dvanajst dni trajajočem procesu je sodišče
15. decembra 1941 izreklo kazni: 9 jih je bilo obso¬
jenih na smrt, med njimi 5 ustreljenih, 4 pomiloščeni
na dosmrtno ječo, 23 jih je bilo obsojenih na 30 let
ječe, ostali izpod 30 let. Skupno so dobili 978 in pol
leta ječe.

Večino obsojencev so še isto noč odpeljali v ječe v
notranjost Italije; pet na smrt obsojenih: Pinka To¬
mažiča iz Trsta, Simona Kosa iz Ruta pri Grahovem,
Ivana Ivančiča iz Čezsoče, Ivana Vadnjala iz Zej in
Vika Bobka iz Ilirske Bistrice pa so 16. decembra
1941 ustrelili na openskem strelišču.

To je bil zadnji izmed dveh velikih procesov proti
zavedni primorski mladini. Ob vsej tragiki je kazal
nove, velike dogodke, ki jih je prineslo narodno¬
osvobodilno gibanje.

88

Plaz se je sprožil
1941

V neprestanih ugibanjih, kaj bodo še pridejali fa¬
šistični pustolovci razburkanemu času, je vojna, v
katero je Italija vstopila s Francijo 10. junija 1940 in
z Grčijo 28. oktobra 1940, prinesla na Primorsko novo
trpljenje.

Fašistična Italija je že več let pred 6. aprilom 1941
pripravljala napad na Jugoslavijo. Kako so te pri¬
prave potekale, ki so dosegle že svoj cilj v letu 1940,
pripovedujejo v svojih spominih kar trije italijanski
vojaški voditelji: maršal Caviglia v svojem dnevniku,
general Roata v knjigi »Osem milijonov bajonetov«
ter general Zanussi v knjigi »Vojna in polom Italije«.
Tedaj sta bili v Slovenskem Primorju dve armadi,
tretjo pa so imeli v rezervi. Ti načrti za vojno proti
Vzhodu pa se niso skladali s Hitlerjevimi načrti, ki je
pripravljal načrt »Barbarossa«, to je napad na
Sovjetsko zvezo, in zato ni računal na vojno na Bal¬
kanu. S tem pa je bil Mussolinijev pohlep po osva¬
janju v precepu. Hitler je goltal državo za državo, on
pa naj bi stal križem rok z vsemi osem milijoni ba¬
joneti. Zato je na lastno pest 28. oktobra 1940, to je
za 18. obletnico pohoda na Rim, napadel Grčijo,
računajoč, da bo lahek plen. Pa se je pošteno uštel.
Njegova vojska je doživela toliko udarcev in porazov,
da je v sramoto, ki je padala na partnerja v trojnem
paktu, morala Nemčija priskočiti na pomoč. Nemci
so potem, ko so njihove divizije zasedle Madžarsko,
Romunijo in Bolgarijo, 6. aprila 1941 brez vojne na¬
povedi navalili tudi na Grčijo.

89

S Hitlerjevim političnim pritiskom na Jugoslavijo
spomladi 1941, da bi pristopila k trojnemu paktu, so
se razvijale tudi italijanske priprave ob jugoslovanski
meji-; 6. marca 1941 je dobila italijanska vojska ukaz
za varnostni razpored. Nastalo je živahno premikanje
italijanske vojske. Začno se obrambne priprave za
miniranje cest in mostov, ob njih se pojavijo vojaške
straže, ki so tudi zasedle položaje, če le mogoče z
razgledom na jugoslovansko stran. Po 25. marcu je
prihajalo vedno več vojaštva. Dvolastnikom so prepo¬
vedali prehod Čez mejo. Mejo so še gosteje zamrežili
in jo posejali kar v treh vrstah s poljskimi minami,
ki so bile med seboj povezane. (Te mine so pozneje s
pridom uporabljali partizani.)

Toda to vojsko, ki se je pripravljala na novo osva¬
janje, je navdajal nepopisen strah. Razširjeno je bilo
mnenje, da so na drugi strani meje zbrane velikanske
vojaške sile. Govorili so, da je od Snežnika do Bo¬
hinja razvrščenih 127.000 jugoslovanskih vojakov. V
resnici pa so bile tam le manjše skupine ob utrdbah
in redni obmejni stražniki. Še bolj pa so se Italijani
bali Bosancev in Srbov, češ da naskakujejo z dolgimi
noži v zobeh in da koljejo vse, kar dosežejo živega.

Poročilo vojaških karabinjerjev z dne 23. marca
1941 pravi, »da vlada med četami na meji veliko
navdušenje«. Iz tega navdušenja je izvzeto le »drugo-
rodno prebivalstvo«, s katerega obrazov odseva hladna
prizadetost.

Položaj na meji se je docela spremenil, ko je jugo¬
slovansko ljudstvo nastopilo proti sramotnemu pod¬
pisu pristopa k trojnemu paktu. Tako se začno prave
priprave za napad šele 27. marca. Povsod je zavladala
velika zmeda, brezbrižnost in neodločnost. Kazalo je,
kot da je italijanska vojska brez pravega vodstva.
Vendar so na ukaz 28. marca minirali 56 mostov in
cest od Postojne do Predela. V teh dneh se je začela
pomikati italijanska vojska od Trsta, Gorice in Vidma
proti meji. 4. aprila je nastal pravi pravcati kaos.

90

Hitler se je namreč že 27. marca zvečer odločil »z na¬
črtom 25«, da bo pohodil Jugoslavijo. To je Hitler
4. aprila Mussoliniju tudi sporočil. Odredili so poli¬
cijsko uro in prepovedali potovanja. Kot vojno ob¬
močje so bili razglašeni vsi kraji na črti od Zabnice v
Kanalski dolini na Mangart, preko Krna čez Kuk na
Skalnico, čez Kras na Tomaj in Sežano proti Ilirski
Bistrici in Reki.

Istega dne so karabinjerska poveljstva dobila iz
Rima' ukaz o popolni izselitvi obmejnega prebivalstva
do zgoraj označene črte. Izseljevanje naj se začne
7. aprila. Krajevne oblasti pa tega ukaza niso vzele
resno v pretres. Izseljevali so postopamo samo ob¬
mejne vasi. Za izselitev so predvideli kakih 57.000
ljudi, in sicer v razna italijanska mesta. Izjema za
izseljevanje so bili le cestarji, delavci v električnih
centralah in poštni uslužbenci. Pri tem so bili izvzeti
drugorodci kot nezanesljivi. Izseljevanje so ukinili že
11. aprila, ko je italijanska vojska že prešla jugoslo¬
vansko mejo in zasedla Ljubljano.

Izseljenci, ki naj bi jih spravili do najbližjih že¬
lezniških postaj, so smeli odnesti s seboj le najnujnejše.
Živino, žito, seno je odkupovala in sprejemala po¬
sebna komisija. Stvari, M jih niso mogli niti ne smeli
odnesti, so postale plen vojaštva.

Gonja proti fašizmu nevarnim Slovencem se je
bila začela pred napovedjo vojne Franciji. Na dnev¬
nem redu so bile aretacije in konfinacije. Val prega¬
njanja se je zdaj ponovno razdivjal. Za fašiste pa so
se začeli zdaj še posebej srečni dnevi, ko so vdirali v
prazne obmejne vasi. Kljub okrožnici generala Am-
brosia, v kateri je vojakom prepovedal sleherni van¬
dalizem ter zapovedal spoštovanje oseb in tuje last¬
nine, so kradli in ropali, kar jim je prišlo v roke.
Domačini, ki so pozneje tatvino prijavili, so bili v
največ primerih postavljeni na laž. Italijansko poro¬
čilo o tatvinah priznava: »Ne moremo zanikati, da
niso vojaki zakrivili tatvine. To velja zlasti za črne

91

srajce, ki so se nastanili po hišah. Obnašali so se prav
divjaško. Vse so poškodovali, razbili vrata in okna,
kradli vse mogoče. Koruza, moka, krompir in drugo
je bilo premešano s slamo, kjer so spali.«

Poveljnik II. armade general Ambrosio je 6. aprila
1941 izdal razglas, da prevzema civilno in vojaško
oblast v goriški in tržaški, puljski, reški in v delu vi¬
demske pokrajine. Čete 11. armadnega zbora so s tem
dobile razpoznavni znak: »Catania-Carlo«.

Temu je sledilo naslednje povelje:

»Častniki, podčastniki, desetarji in vojaki II. ar¬
made!

Ura, ki smo jo dolgo pričakovali, je prišla. S te
zemlje, ki je bila združena z domovino z junaštvom
vaših očetov in vaših bratov, boste korakali k zmagi.
Naše geslo ,preko cilja' vas bo vodilo naprej, vedno
naprej v imenu Italije.«

Že dan poprej je vrhovni štab sporočil podrejenim
Mussolinijevo sporočilo: »Ob začetku sovražnosti z

Jugoslavijo povejte vsem, ki so razporejeni na jugo¬
slovanski meji, da bo vsak Častnik, podčastnik ali
vojak takoj ustreljen, če bi se brez povelja umaknil s
položaja, ki ga mora braniti.« Ukazi in protiukazi so
prihajali do podrejenih z veliko zamudo. Zaman je z
zidov hiš, svinjakov in pokopališč kričal napis: »Red,
disciplina in poslušnost!« Ali: »Če napredujem, sle¬
dite mi, če se umikam, ubijte me!«

Vendar je bil formalen zavojevalen ukaz. Priprave
so tekle že dolgo. Mesece prej in še posebno zadnje
tedne so se proti rapalski meji med kraljevino Italijo
in kraljevino Jugoslavijo vlekle zelene verige voja¬
štva; med njimi seveda brez števila motorizacije, a v
zraku niso bila redka izvidniška letala.

Rečeno je že bilo, da so fašisti zlasti po 10. juniju
1940. leta pospravili v zapore in v konfinacijo, v tabo¬
rišča in na otoke vse najbolj sumljive mladeniče in
može. Mlajše letnike so v celoti držali pod orožjem;
marsikateri je že padel na afriškem bojišču.

92


Vojne obveznike od 1896 do 1915 pa so vpoklicali
na dan napovedi vojne Jugoslaviji. Mobiliziranci so
morali v Idrijo, kjer so jih karabinjerji segnali na
kamione in odvlekli na zbirno mesto v Videm. Vse
so poslali pod policijskim nadzorstvom v kazenske
bataljone.

Naslednjo noč je po malem snežilo.

Z utrdb na Jelenku nad Kanomljo so zabobneli
topovi. Granate so padale pri zadnji vasi pred mejo
v Novakih. Nastala je babilonska zmešnjava in vo¬
jaki, misleč, da so v bližini »i Serbi«, pred katerimi
so imeli smrtni strah, so jo popihali nazaj.

Strah je bil večji, kakor pa povelje in ukaz. V
noči od 8. na 9. april je prišlo do paničnega bega s
položajev nad Cerknim. Iz teh postojank so bežali, ne
pred napadom sovražnih vojakov, temveč je beg med
drugim povzročila eksplozija italijanskih min, ki so
jih sprožile sem in tja begajoče živali. To je ugotovilo
vojno sodišče, ki je sodilo podpolkovniku Gabrielu
Pollanu, poveljniku XXI. sektorja, jnajorju Del Monte
ter centurionu Pietru Salviu. Toda ti strahopetci so
tudi izpred sodišča odnesli zdravo kožo. Junaki z juga
so pričakovali, da bodo tu doživeli drugi Kobarid. Vsa
vojska je drla z okoliških hribov proti Cerknemu. Tu
so fašisti-, skvadristi, kvesturini, karabinjerji in urad¬
niki poskakali iz postelj ter brezglavo tekli proti Že-
linu in odmetavali orožje. Najhitrejši so pritekli celo
do Mosta na Soči.

Naduti rimski napis »Bolje je živeti en dan kot
lev, kakor sto let kot ovca,« je zginil v zmešnjavi, ki
je izhajala iz strahu. Italijani so že v teh urah postali
skrajno smešni. Tragedija Primorske se je sprevrgla
v komedijo za fašistične junake..

V to zmedo so ljudske želje prenašale svoje vest'
in jih kot čisto resnico razširjale.

»Jugoslovanska vojska nas bo odrešila...«

Ta in ta je iz zanesljivih virov vedel:

93

»Z one strani prodirajo po Vipavski, Soški in Ka¬
nalski dolini... V nekaj dneh bodo zasedli naše
ozemlje in zajeli vso italijansko baharijo, ki, koder
more, leze čez mejo.«

Še bolj so prebivalstvo prepričali v »točnost« takih
vesti, ko je vojaška oblast izdala ukaz, da se mora
obmejno prebivalstvo izseliti.

Takoj! In ljudje, kaj so hoteli? Pobrali so najnuj¬
nejše, izgnali iz hleva živino, kar jim je ni odvzela
odkupna komisija, in odšli. To so bile žalostne pro¬
cesije. Vse je bilo zbegano, še živina, ki je capljala za
vozovi, mukala in se plašila vojakov in avtomobilov.
V ozki dolini Idrijce se je vsa ta pisana množica
kmečkih voz, ljudi in vojaških avtomobilov pogosto
zagozdila. Nagnetli so se kakor v lijaku. Ni bilo redko
živinče, ki je moralo skočiti kakor samomorilec v
mrzle tolmune spomladanske Idrijce. Soldateska pa se
je zagnala v izpraznjene hiše in jih izropala.

Tisti, ki niso imeli na skrbi izselitve, so se gnetli
po idrijskih krčmah, koder so zaradi napovedane
hitre evakuacije točili zastonj. Eni so pili iz obupa,
drugi so izkoriščali vrtoglavo zmedo, da so lahko pili
in se šopirili, češ da se vojske prav nič ne boje.

To je trajalo dan, dva. In glej čudo: italijanska
vojska je kot na sprehodu prešla dotedanjo jugoslo^
vansko mejo.

In tiste imenitne vesti, ki so šle od ust do ust, so
se izkazale slabše kot nesmiselna laž, kajti Mussoli¬
nijevi generali so bili medtem že napihnili svoj spre¬
hod v veliko zmago. Vsi časniki so pisali:

»Naša armada je v hudih bojih zavzela Ljubljano!«

In kmalu nato so v »prav tako strašnih bojih« za¬
vzeli vse ozemlje kasnejše »Ljubljanske pokrajine«.

Ljudje so bili tako prepričani o nasprotnem, da
kar verjeti niso mogli, kako je mogla ta, vsa prestra¬
šena vojska, tako brez odpora korakati »verso la
vittoria«.

94

Tragedija za Primorce pa je bil še posebej zlom
Jugoslavije. Namesto rešitve so doživeli žalostno
razočaranje, zakaj kmalu se je razvedelo o klečepla¬
zenju, ki so ga uganjali vodilni politični veljaki v
Ljubljani in se prodajali za skledo leče.

Slovenskemu ljudstvu onkraj meje, pa tudi Pri¬
morcem je bilo z neprestanim trobentanjem laškega
časopisja o uspehu njihove vojske in orožja vendarle
jasno, da je vojska jugoslovanskega kralja Petra II.
z njegovimi generali in čaršijsko vlado vsekakor od¬
rekla. Po nekaj dneh bojev države ni bilo več; pod¬
pisana je bila sramotna kapitulacija. To je bilo med
di ugim tudi znamenje notranje gnilobe, izdajalstva
m inistrov in generalov ter delovanja pete kolone.

Slovenijo so si razdelili nemški, laški in madžarski
zavojevalci. Meščanske politične stranke in njihovi
voditelji, ki so jih bila dotlej polna usta skrbi za ob¬
stanek slovenskega naroda, so se brezmočno potuhnili
ali gledali, kako bi se za svoje majhne osebne ali
strankarske koristi najhitreje in najbolje udinjali
okupatorju.

Edina organizirana sila, KPS in njeno vodstvo je
v soglasju s komunisti drugih jugoslovanskih narodov
vedelo, kaj jim je storiti. Ni preteklo dosti časa po
kapitulaciji, ko so se dne 27. aprila 1941 na pobudo
KPS zbrali v Ljubljani predstavniki vseh naprednih
in poštenih skupin in osnovali Osvobodilno fronto slo¬
venskega naroda.

To je bilo mogoče samo zato, ker jih je vodila
jasna misel. Potreben je takojšen odgovor, a edini
odgovor, ki je kaj zalegel, se je imenoval: oborožen
upor — in upor je rodil osvobodilni boj po vsem Slo¬
venskem.

Potem je v te dogodke prišel še usodni 22. junij,
ko je hitlerjevska Nemčija napadla Sovjetsko zvezo.
Zdaj niso spregovorila samo slovanska čustva. Ogro¬
žena je bila prva socialistična država in s tem so bili
prizadeti delovni ljudje vsega sveta. V tej stiski je

95

internacionalistična zavest podirala ozkosrčna gledanja
in jih edino pravilno raztolmačila:

Ne gre več samo za mene ali tebe; za moj ali tvoj
narod! Gre za veliko več; gre preprosta za to, ali
bomo še kdaj ljudje ali samo vprežna živina italijan¬
skemu fašizmu in še posebno nemškemu »nadčloveku«.

Ko je postala okupacija »Ljubljanske pokrajine«
dejstvo, so karabinjerske posadke še bolj kričavo kot
doslej prepevale fašistične pesmi. Poslednji vojaški
obvezniki so morali pod policijskim nadzorstvom v
armado.

Časopisnim vestem o naglem prodoru sil osi v So¬
vjetsko zvezo ni nihče rad verjel. Vendar sta oba do¬
godka, tako propad Jugoslavije kot vdor fašistov v
SZ, zaposlila malone vsakega primorskega človeka in
mu ob vseh, na videz slabih možnostih, dajala nova
upanja; saj ni nihče verjel, da bi narodi SZ v tem gi¬
gantskem boju odrekli.

V otopelost vsakdanjega življenja so kmalu pri¬
spele bolj vesele novice.

Delovanje OF onstran meje, zlasti pa v Ljub¬
ljani, tudi na območju Trnovskega gozda ni ostalo
skrito. Po svoje prikrojene vesti so kmalu dobile jas¬
nejšo podobo. Med prebivalstvom so te vesti, ki so
krožile od ust do ust kot svetla iskra, ki je napove¬
dovala plamen in kres, pričakovali pravzaprav že v
začetku sovražnosti z Jugoslavijo in potem, ko sta se
na sovjetskih prostranstvih spopadli dve največji ar¬
madi sveta.

Od tod so zatirani Primorci vedno pričakovali za¬
slombo, in zato je njihovo prehodno brezupje dobivalo
novo vero, od katere je bilo treba storiti v dejavnost
samo še en korak.

Cas od zloma Jugoslavije do napada na Sovjetsko
zvezo je bil na Primorskem najbolj brezupen, zasve¬
tila ni niti ena svetlejša zvezda stalnica. Kmalu potem,
ko so zvedeli za upor onstran meje, so prišli prvi sli

96

Osvobodilne fronte. Primorsko ljudstvo jih je sprejelo
z odprtimi rokami. S tem se jim je daleč v daljavi
zasvitala svoboda; do nje bo treba preko devetih gora
trpljenja, preko strtega fašizma, ki jim je dvajset let
delil grenak kruh. Nepomirljiva mržnja do fašizma,
oholega in brezobzirnega zatiralca zavednih primor¬
skih Slovencev, in želja po svobodi, ki je premagala
obup, je zbudila slutnje, skrite globoko na dnu srca,
da prihaja odločilni čas poslednjega obračuna ...

Tako so se v prvi polovici septembra 1941 pojavili
na Primorskem prvi »ribelli«.

Ribelli! Uporniki! Nezaslišana predrznosti

Anton Velušček-
Matevž, eden prvih
pobudnikov OF na
Goriškem

Če so Italijani priključili »Ljubljansko pokrajino«
v sestav svoje države, je bila Primorska že dvajset let
njen sestavni del. Fašisti so menili, da so že davno

7 — Oblaki nad sončno deželo

97

zatrli vsako misel na kakršnokoli narodnostno ali
družbeno svobodo. Taki so bili predvideni ukrepi
proti slehernemu uporniškemu gibanju.

Toda čez sedem let vsaka stvar prav pride. To
velja tudi za številne begunce s Primorskega, ki so
pred fašističnim nasiljem pribežali v Slovenijo, kjer

Oskar Kovačič-
Toni je širil OF
na Tržaškem

so se po veliki večini vključili v napredno delavsko
gibanje. In ko je italijanski fašizem v »Ljubljanski
pokrajini«, nemški nacizem pa na Gorenjskem in na
Štajerskem začel z zločinskim rovarjenjem, so bili
mnogi Primorci primorani zopet oditi v ilegalo.

Tako so na pobudo organizacijskega sekretarja CK
KPS Toneta Tomšiča, ki je bil tudi po rodu s Primor¬
skega, odšli prvi pobudniki OF na Primorsko. Orga¬
nizirali naj bi OF med Slovenci in naprednimi Itali¬
jani. To so bili: Tone Velušček-Matevž za Goriško,
Oskar Kovačič-Toni za Tržaško, Ervin Dolgan-Janez
za Pivko, Brkine in Istro. V drugi polovici oktobra pa
sta odšla v Trst še Oskarjev brat Leon in Franc
Hvala-Bolto.

98

Tone Tomšič je konec junija 1941 napotil na Pri¬
morsko osemnajstletnega emigranta .Dolgana, mi¬
zarja iz Ilirske Bistrice. Ta se je po pobegu iz Italije
prizadevno vključil v delavsko gibanje. Leta 1940 je
bil sprejet v KP, kmalu nato pa je postal član PK
SKOJ. Deloval je v »Vzajemnosti« in partijski celici
v Dravljah, kjer se je kmalu po razpadu Jugoslavije
vključilo mnogo mladine v osvobodilno gibanje.

Tone Tomšič je dal Dolganu navodila in imena
nekaterih zaupnih ljudi v raznih krajih na Primor¬
skem. Tako se je Dolgan odpravil v Loško dolino in
se iz Podcerkve napotil s tihotapci konj preko meje.
V Trnovo v Ilirski Bistrici je prišel 28. junija. Tu se
jo srečal s prvimi domačini, od katerih so nekateri
postali prvi domači pobudniki OF na Primorskem.

Ni minilo dosti časa, ko je Dolgana začela zasle¬
dovati policija. Da bi zabrisal sled za seboj, se je
umaknil na Reko, odtod pa k Maslovim na Ostrožno
brdo. Cez nekaj dni se je odpravil k zidarskemu moj¬
stru Vižintinu v Renče, kjer naj bi se srečal z Albinom
Kovačem in Oskarjem Kovačičem. Tu je bila par¬
tijska konferenca že 28. junija 1941.

Treba je vedeti, da je v Sloveniji tedaj, sredi julija
1941, že delovala na Molniku prva partizanska četa.
Mesec dni pozneje se je ločila od nje skupina in na
Mokrcu ustanovila Mokrško četo. Prav iz te skupine
je odšlo na Primorsko prvih sedem partizanov.

Na Primorskem še ni bilo, razen narodne zavesti
in mržnje do fašizma, ničesar. Obstajale so sicer mla¬
dinske skupine, ki so jih v glavnem vodili stari komu¬
nisti. Zlasti na Krasu so se zbirale skupine zavednih
mladincev. Voditelj tega gibanja je bil Anton Sibelja-
Stjenka iz Tomaževice. Ta je v neki kovačiji iz starih
avstrijskih granat izdeloval nove, partizanske bombe.

Tedaj Primorci še niso imeli jasnih pojmov glede
Jugoslavije. Na vse so gledali narodnostno pobarvano.
Vendar so bili zelo dojemljivi za napredne ideje. Zato

99

je kmalu vzklilo zrno odpora. Ni čudno, dovolj let so
živeli pod fašističnim bičem.

Ko je Dolgan opravil svoje prvo poslanstvo, se je iz
Renč vrnil v Ljubljano. Tu je Tonetu Tomšiču poročal
o političnem položaju na Primorskem. Tedaj so Ita¬
lijani mobilizirali v svojo vojsko letnik 1922. Mladina
je bila pripravljena zgrabiti za delo in povsod je bilo
čutiti naklonjenost za OF. To pa je bilo treba naslo¬
niti na oboroženo jedro gibanja. In tako je na se¬
stanku, na katerem so bili razen Dolgana še Tone
Tomšič, Franc Leskošek-Luka in Aleš Bebler-Primož,
dozorel sklep, da je treba na Primorsko poslati oboro¬
ženo skupino. Nato se je Dolgan odpravil na Mokre,
kjer naj bi zbral kakih 25 mož za primorsko parti¬
zansko četo.

Še pred odhodom mu je Aleš Bebler-Primož, ki je
dobro poznal razmere na Primorskem, dal potrebne
napotke za vodenje partizanskega vojskovanja. Spričo
italijanske vojske in gostega cestnega omrežja je po¬
trebna taktika naglega premikanja, vmes pa z diver¬
zantskimi akcijami napadati železnice in vojaške
avtomobile.

Na Mokrcu se jih je sprva kar precej prijavilo.
Spričo nepoznavanja krajev zaradi redkih gozdov in
gostega cestnega omrežja se je navdušenje kmalu po¬
leglo. Moško besedo je držalo le sedem fantov: Ervin
Dolgan-Janez iz Ilirske Bistrice, kovač in potapljač
Milko Puntar s Proseka pri Trstu, Benjamin Čehovin
iz Čehovinov pri Gornji Branici, Ivan Sancin-Jovo iz
Doline pri Trstu, Peter Čelik-Peter Tolminski z Reke
pri Cerknem, Franc Žagar-Čemberlen iz Žage pri
Bovcu in Slavko Likar-Lojze iz Šturij pri Ajdovščini.
To so bili večinoma delavci in kmečki sinovi, ki so
živeli kot emigranti v Jugoslaviji. Izmaknili so se bili
italijanski mobilizaciji za vojno v Etiopiji. Na Mokrcu
so se prostovoljno odločili, da bodo šli na Primorsko
in se na ožjih domačih tleh borili proti fašizmu.

100

Po prehodu čez mejo se je četica sedmih partizanov
najprej ustavila nad progo pri Narinu. Potem so se
premaknili v bližino Stare Sušice, odtod pa so šli v
Volčje, Velike Poljane, Vrabče do Gornje Branice.
Ljudje so jih povsod spremljali z navdušenjem in par¬
tizanska beseda je naletela na plodna tla. Spočetka četa
ni opravljala oboroženih napadov, temveč je bila bolj
partizansko zbirališče predvsem tistih, ki so zbežali iz
italijanske vojske. Četa je dobila ime: Pivška četa.
Srečanje s prvimi partizani je dalo prebivalstvu
mnogo volje in poguma. Zadnje dni septembra 1941
je Dolgan pripeljal svojo četo h Kantetovim v zaselku
Koboli pri Gornji Branici. Tu so se sešli najnapred¬
nejši in najpogumnejši možje Gornje Branice s prvimi
partizani.

Poglavitna naloga te čete je bila propaganda za OF
in za partizanstvo. Območje njenega dela so bili
Pivka, Brkini, Kras in Vipavska dolina. Pri svojem
delu se je četa večkrat razdelila. Iskala je zveze s
pobudniki OF. Bili so tudi v Dolenji vasi. V Seno¬
žečah so dobili prvega vojaka, hrabrega Nika Šturma-
Tarzana. Mreža OF se je kmalu razširila preko kra-
ških vasi do Sežane in odtod do Trsta; preko Vipavske
doline do Gorice in nazaj preko Postojne v Ljubljano.

Kmalu po prihodu s četo je Dolgan sklical prvi
sestanek z domačini. Udeležila sta se ga med drugimi
tudi Ivan Mohorič-Tiger iz Lož pri Vipavi in Evgen
Kante. Prvi spopad so imeli partizani s tržaškimi lovci,
ki so jim odvzeli orožje. Ljudje so bili pripravljeni
partizane oskrbovati s hrano in obleko, fantje pa niso
bili pripravljeni na hitro stopiti v njihove vrste. Iz
italijanske vojske so sicer nekateri pobegnili, pa so se
raje skrivali na svoje po domovih in gozdovih.

Kljub temu, da ni bilo izdajalcev, so Italijani
kmalu zavohali novo gibanje. Ker so na Vipavskem
poostrili kontrolo, se je Pivška četa začasno umaknila
v Brkine, k Maslovim na Ostrožno brdo. Tu je Dolgan
zvedel za prevoz nemških letalcev na okrevanje v

101

Opatijo. Ker je bil na dopustu tudi Maslov Karel, sta
se sama 28. oktobra odpravila na akcijo. Odvila sta
tirnice med Narinom in Kilovčami. Vlak je kmalu
nato privozil z veliko hitrostjo in iztiril. Bilo je precej
mrtvih in ranjenih.

''To je bilo na Primorskem prvo večje in uspelo par¬
tizansko dejanje. Karla Masla je uspeh navdušil;
23. decembra 1941 je pobegnil iz italijanske vojske in
se pridružil Pivški četi.

Tedaj so v razvoj jugoslovanskega partizanstva že
segli sklepi vojaškega posvetovanja v Stolicah (26. sep¬
tembra 1941), ki sta se ga bila udeležila Franc
Leskošek-Luka in Miha Marinko. Razprava na posve¬
tovanju je pokazala na osnovne napake slovenskega
oboroženega upora. Opravičilo, da ni prišlo do mno¬
žične vstaje, je bilo v znatno težjih pogojih. Nemci in
Italijani so bili v Sloveniji občutljivejši za uporništvo.
Slovenijo so imeli za del svoje države. Da pa je bil
slovenski narod tedaj na pragu oborožene revolucije,
je domneval tudi poveljnik XI. italijanskega korpusa
general Robotti, ki je 3. oktobra 1941 razglasil v
Ljubljanski pokrajini vojno stanje, tri dni pozneje pa
začel z ofenzivo proti partizanom na Krimu in Mo-
krcu. Ofenziva je trajala tri tedne.

V razmerah, ki so bile na Primorskem, je Dolgan
kmalu sprevidel, da je za sedem partizanov preveč
dela. Konec novembra se je zopet odpravil v Ljub¬
ljano, po nove ljudi, orožje in strelivo. Partizani, ki
so bili odšli na Primorsko, so bili oboroženi samo s
češko zbrojevko in jugoslovanskimi puškami, za ka¬
tere pa ni bilo moč dobiti streliva. Razen tega pa so
v Trstu aretirali še pred procesom proti Tomažiču in
tovarišem Oskarja Kovačiča in nekatere člane OF.
Pozneje pa še Leona Kovačiča in deset aktivistov.
Brata Kovačiča sta bila 12. septembra 1942 obsojena
pred posebnim sodiščem v Rimu na 30 let ječe.

V Ljubljani se je Dolgan sestal z Leskoškom in
Beblerjem in jima opisal politične razmere. Obljubila

102

sta mu novo četo 20 ljudi. Tako je decembra, po na¬
padu na preserski most, mahnila nova skupina čez
n jo, in sicer čez Rovte na Godovič. Ta del samotor-
ske čete pa, čeprav je bila odlično oborožena, saj
je imel vsak drugi strojnico, pri prehodu čez mejo
zaradi sledov v snegu ni imel sreče. Prišli so sicer
srečno do Zadloga pri Črnem vrhu, kjer so spravili
strelivo, pa so se morali vrniti in se priključiti Šercer-
jevemu bataljonu. Med njimi tudi Mile Špacapan-
Igor, ki je pozneje v primorskem partizanstvu odigral
pomembno vlogo.

V tem času so spoznali prve partizane tudi na
Cerkljanskem. Tja se je bila umaknila pred nemško
ofenzivo v Poljanski dolini četa gorenjskih partizanov.
Ljudje so jih prisrčno in gostoljubno sprejeli. Manjše
p -rtizanske skupine so se z Gorenjskega prebile tudi
na Bovško in Tolminsko. Tako je sovražna ofenziva
pripomogla, da je glas o partizanih prišel v te kraje.
Zima 1941—1942 je potekala med manjšimi spopadi
ir. napadi na fašistične postojanke, ki so bile skoraj v
sleherni primorski vasi.

103

Zrnje se loči od plev

(1942)

Sovraštvo do fašizma, visoka narodna zavest in
dolgotrajno ekonomsko zatiranje so na Primorskem
ustvarjali ugodne pogoje za osvobodilno gibanje. V
tem je dobila KPS najzvestejšega zaveznika, brž ko
je začela dvigati narodnoosvobodilno vojsko na Pri¬
morskem. Preprečevati so ga tu pa tam hoteli le razni
zaslepljenci v podrejenih službah: cestarji, gozdni ču¬
vaji in drugi zaupniki; poleg njih pa seveda priseljeni
fašisti, trgovci, krčmarji in drugi plačanci, ki so budno
nadzorovali gibanje slovenskih ljudi.

Na srečo med Primorci ni bilo mnogo prodanih
ljudi.

Osvobodilno gibanje na Primorskem je do leta 1942
v glavnem slonelo le na nekaterih aktivistih, saj je
bila do marca 1942 pivška še zmeraj prva in edina
partizanska enota na tem ozemlju. Njene manjše di¬
verzantske akcije so bile, kakor boji partizanskih enot
onstran stare meje, velikega političnega in vojaškega
pomena. Narodni odpor je polagoma dobival širši
značaj, partizanstvo pa določnejše oblike. Pri tem je
treba omeniti mladinsko skupino na Krasu, ki je pod
vodstvom Antona Šibelja-Stjenke opravljala samo¬
stojne akcije, kot je bilo ugotovljeno na partizanskem
sestanku v Škrbini novembra 1941. Čeprav po številu
majhna, je bila četa precej aktivna; 3. februarja 1942
je drzno napadla utrjeni bunker na železniškem pre¬
hodu pri Štanjelu, pobrala vojakom strojnico, puške
in strelivo. Vojake, ki od presenečenja zlepa niso pri¬
šli do sape, so po poučnem nagovoru izpustili.

104

Dan po napadu pri Štanjelu je vstopil v Pivško
četo Janko Premrl-Vojko, ki je bil na dopustu s po¬
narejenimi vojaškimi dokumenti. Take dokumente je
izstavljal našim fantom Ivan Kosovel-Borodin. Ta je

Janko Premrl-
Vojko, legendarni
primorski junak
iz Podsabotina

deloval kot komunist v italijanski vojski in bil v zvezi
s PK KPS za Primorsko. Pošiljal je poročila in spre¬
jemal od njega navodila. V Cuneu, kjer je Kosovel
služboval kot podčastnik, je pritegnil k ilegalnemu
delu vse zavedne Slovence in tudi Italijane, oficirje
in podoficirje. V bataljonu je vodil krožek, ki je imel
18 članov in okoli 300 somišljenikov. Ko je v glavnem
opravil na tem mestu svojo politično nalogo, je tudi
sam dezertiral prvega maja 1942 in stopil na čelo

105

osvobodilnega gibanja v Vipavski dolini. Fašistična
oblast je razpisala na njegovo glavo 50.000 lir nagrade.

Italijanske policijske in vojaške oblasti so začutile,
da tla postajajo vroča. Dogodki, ki so povzročili za-
skrbljajočo pozornost, so prisilili generala Bergonzija,
poveljnika videmskega obrambnega območja, da je
sam osebno vodil obširno preiskavo na območju, kjer
je delovala Pivška četa, to je na ozemlju od Nanosa
do Senožeč, Dutovelj in Štanjela. Dognal je obstoj
partizanske skupine okoli dvajset ljudi, oboroženih s
strojnicami, puškami in z ročnimi granatami. Parti¬
zanov niso zasledili, pač pa so aretirali nekaj osum¬
ljenih ljudi, ki jih je začel zasliševati 10. februarja
sam general Polito, generalni inšpektor policije. Na¬
lašč za to je v Trst prišel iz Rima. Ugotovili so tudi,
da so partizani verjetno dezerterji in osebe, ki se upi¬
rajo naboru in operirajo v tesni zvezi z vodilnimi ose¬
bami onstran meje. Generala Bergonzi in Polito sta
vpregla vse možne vojaške in policijske sile ter raz¬
predla obveščevalno službo in protipadalske skupine,
da bi zatrla razvijajoče se primorsko partizanstvo;
15. marca so ustanovili poseben štab teh skupin v
Vipavi.

Poveljstvo karabinjerjev Druge italijanske armade
se v svojem poročilu nadrejenim ni motilo, ko je za¬
trjevalo, da so primorski partizani povezani s parti¬
zani v Sloveniji, zakaj glavno poveljstvo slovenskih
partizanskih čet je 27. marca 1942 napotilo na Pri¬
morsko novo četo 25 borcev iz Šercerjevega bataljona
in manjšo skupino iz Cankarjevega bataljona, ki sta
delovali v okviru Notranjskega odreda. Ta, na Pri¬
morsko odhajajoča četa je bila sestavljena izključno
iz primorskih rojakov. Tja se je napotila preko Črnega
vrha že decembra 1941, po napadu na preserski most,
a se je morala zaradi snega vrniti. Tedaj je bila na¬
menjena proti Trstu, da bi rešila Pinka Tomažiča in
druge na smrt obsojene. Pri prehodu preko meje se
je ustavila v Baču pri Knežaku. Naslednjega dne se

106

je pridružila na Suhorju Pivški četi, v kateri so bili
tedaj Vojko, Karlo Maslo, Martin Greif-Rudi in drugi
primorski partizani. Novo četo sta vodila Mile Špaca-
pan-Igor iz Ozeljana kot komandant in Jaka Platiša-
Franc iz Poč pri Cerknem kot komisar. V četi so bili
še Tone Bele-Pavle, Branko Stepančič-Slovenko,
Drago Rebec-Kovač, Franc Maslo in drugi. Ta pomoč
je v obilni meri pripomogla k razsežnejšemu razvoju
partizanstva in OF na Primorskem. Na Vremščici sta
se četi, Pivška in Vipavska, ki sta imeli skupaj 56 mož,
najprej organizacijsko uredili. Za komandirja prve
čete so določili Mileta Špacapana-Igorja, za njego-
vcga namestnika pa Toneta Beleta-Pavla iz Slavine;
za komandirja druge čete Martina Greifa-Rudi ja, za
namestnika Jako Platišo-Franca. Tako sestavljeni četi
sta se v prvi polovici aprila premaknili z Brkinov na
Nanos, kjer sta 18. aprila 1942 doživeli ognjeni krst,
ko so ju z dvajsetkratno premočjo napadli Italijani.
Tako je prišlo do prvega velikega partizanskega boja
na Primorskem. Ofenzivo proti partizanom na Nanosu
je osebno vodil komandant armijskega korpusa iz
Vidma. V neposrednem boju je sodelovalo kakih 600
vojakov in 100 karabinjerjev. Tega dne je mnogo
vojaštva zaprlo vse dohode na Nanos in ga obko¬
lilo z več obroči. Bitka med moderno oboroženimi
Italijani in s starimi avstrijskimi puškami oborože¬
nimi partizani je trajala od zgodnjega jutra do opol¬
dne. Sele nato so se začeli partizani umikati. Prebili
so se skozi številne obroče in zasede. Vod, ki ga je
vodil Vojko, se je prebil na Čaven, druga skupina na
Ozeljan, medtem ko se je Pivška četa prebijala proti
Brkinom. Ta je utrpela največ izgub. Skupina Pavla
Rošta je namreč padla v italijansko zasedo, ko se je
vračala s prehranjevalne akcije. Pavle se je boril do
zadnjega naboja; da ne bi padel sovražniku v roke, si
je hotel končati življenje z bombo, pa mu je odtrgala
samo roko. Tako so Italijani ujeli na Nanosu 18. aprila
7 partizanov, trije so padli; 20. aprila so ujeli še

107


9 partizanov, 5 pa jih je padlo. Odgnali so jih najprej
v goriške zapore, kjer so jih strahotno mučili. V za¬
četku junija so jih odpeljali v Castel Franco-Emilia,
19. junija pa v rimske zapore Regina Coeli, kjer jim
je 25. junija sodilo Tribunale speciale per la difesa
dello Sta to (posebno sodišče za zaščito države). Pet¬
najst ljudi so obsodili na smrt z ustrelitvijo. Med
temi je bilo tudi deset partizanov, ujetih na Nanosu
ali kmalu zatem, med njimi tudi Tone Bele-Pavle.
Nekaterim so sodili v odsotnosti; med temi sta bila
tudi Vojko in Maslo, od sedem mladoletnih pa so ob¬
sodili vsakega na trideset let ječe. Obsojene na smrt
so 26. junija 1942 zgodaj zjutraj odpeljali izven Rima
in jih postrelili. S tem šele je bila za Italijane končana
ofenziva na Nanos.

Pomemben dogodek za nadaljnji razvoj narodno¬
osvobodilne vojne na Primorskem je bila partijska
konferenca 6. aprila na Skalnici pri Gorici. Na njej
je sodelovalo razen poverjenika CK KPS še 22 dele¬
gatov iz Trsta, Gorice, Krasa, Vipave, Brd in Idrije.
Začele so se množične sabotaže, zlasti na železnici Po¬
stojna—Trst. Primorska je tako postala vojno pod¬
ročje, čeprav to stanje iz razumljivih vzrokov ni bilo
razglašeno. Zaradi tega stanja so oblasti storile
vrsto ukrepov. Ustanovljena je bila obveščevalna
služba, pomnožili so karabinjerske postaje in vojaške
postojanke. Po vsem ozemlju so razporedili velikanske
vojaške sile. Poostrili so policijske ukrepe in zasedli
skoraj vse vasi. Sploh so čutili, da je partizanstvo že
zakoreninjeno v ljudstvu. Vendar narodnoosvobodilna
vojna ni mogla doseči zaželenega razvoja in razmaha.

Iz teh razlogov in poostrenih ukrepov sta se po
Nanosu preuredili prvi primorski četi. Pivška se je
preimenovala v Brkinsko četo in se umaknila na
ozemlje Snežnika ter se konec maja vključila kot
5. četa v 3. Zidanškov bataljon Notranjskega odreda.
Bataljon je vodil Slavko Kovač-Smeli. Komandir
Brkinske čete, ki je štela okrog 30 mož, pa je bil Karlo

108

j

Maslo. Del čete je kmalu nato odšel v Istro in usta¬
novni samostojno četo. Ta se je kasneje pridružila dru¬
gemu bataljonu »Vladimir Gortan«. Vipavska četa je
ostala v Vipavski dolini. Ta je pozneje dobila ime

1. vipavska četa. Maja pa se je ta razdelila v 1. in

2. vipavsko ter tolminsko četo. Prva četa je napadla
21. julija na Nanosu italijanski tovornjak in ga uničila,
medtem ko je druga, imenovana tudi Trnovska četa,
ki jo je vodil Vojko, pregnala iz Trnovskega gozda
italijanske gozdarske miličnike, oglarje in drvarje ter
tako že julija 1942 ustvarila prvo osvobojeno ozemlje
na Primorskem.

Isto poslanstvo je opravljala Brkinska četa, ki je
pregnala iz javomiških in snežniških gozdov itali¬
janske miličnike in gozdne delavce, doma iz Belluna.
Zaradi te akcije, za napad na kamion na Nanosu in
na Milonji v snežniških gozdovih ter spopad Brkinske
čete skupno z Zidanškovim bataljonom pri Preložah
s fašisti so le-ti pripravili strahotno povračilo. Pch
žgali so vas Lozice in pobili sedem nedolžnih vaščanov;
v okolici Ilirske Bistrice so v začetku junija požgali
sedem vasi (Kilovče, Pristavo, Zgornje in Spodnje
Bitnje, Ratečevo brdo, Mereče in Podstenje) ter 70
ljudi ustrelili, 5 obesili, 462 pa jih odpeljali v zapore
in taborišča.

V tem času je prihajala revolucionarna misel na
Primorsko tudi z gorenjske strani.

O prvem prihodu gorenjskih partizanov na Pri¬
morsko decembra 1941 smo nekaj že povedali. O pri¬
hodu Škofjeloške ali Bičkove čete Gorenjskega odreda
julija 1942, ko so Nemci in Italijani začeli z veliko
ofenzivo na Blegoš in Jelovico, pripoveduje Franc
Jernejc-Milče takole:

Ko smo se spuščali po temenu na drugo stran Ble¬
goša, smo naleteli na mejni kamen, ki je dve deset¬
letji ločil Primorsko od Gorenjske — od Slovenije.
Postali smo, zakaj to je bil slovesen trenutek za vso
četo. Ta hip smo pozabili na nevarnost. Postali smo

109

ob tem kamnu, ki nas je dolgo let ločil od bratov
onstran krivične meje. Sprejela nas je zemlja, ki je
samo šepetaje mogla izgovarjati slovenske besed;,
zemlja, ki ji zdaj prinašamo novo življenje. Primorski
ljudje so nas z odprtimi rokami sprejeli in nam dali
vsega, kar so imeli najboljšega v svojih domovih. Ti
so nas dolgo pričakovali in so že sami obračunali
z izvrženci. Nekaj dni smo ostali skupaj s tem dobrim
ljudstvom. Tone je bil naenkrat brez dela, hrano so po
slej kuhali na ognjišču v kmečki hiši. Iz Novakov smo
se povzpeli na Cerkljanski vrh in potem na šentviško-
gorsko planoto. Povsod smo naleteli na prisrčen spre¬
jem. Hudo nam je bilo posloviti se od tega ljudstva
Toda morali smo se vrniti čez Davčo na Gorenjsko ..

Uporniško gibanje, ki je bilo v zasedeni Jugoslavij i
že v polnem razmahu, se je iz Slovenije razširilo na
Primorsko, v deželo, ki so jo imeli italijanski oblast¬
niki že popolnoma za svojo. Fašističnim voditeljem
v Rimu je to delalo hude ure in nespečne noči. Da bi
to gibanje zavrl z grožnjami, je 31. julija 1942, potem
ko se je vrnil iz Afrike, da bi slovesno vkorakal v
Kairo, priletel iz Rima na goriško letališče sam Mus¬
solini, kjer ga je sprejel poveljnik tržaškega armad¬
nega zbora general Ferrero. »Velikega Rimljana« so
tedaj že razjedale hude notranje bolezni, kot so nje¬
govo cesarstvo razjedah gospodarski, politični in
vojaški porazi. Na raport je poklical vse vojaške po¬
veljnike: maršala Cavallero, generale Ambrosia,

Roato, Robottija in Coturrija, se pravi vse glavne
poveljnike generalnega štaba ter okupacijskih sil na
Primorskem, v Sloveniji, na Hrvatskem in v Dalma¬
ciji. Ti so mu obširno poročali o vojaškem in politič¬
nem položaju v Sloveniji, ukrepih za zadušitev upora,
za zagotovitev reda in miru v teh krajih. Naj bo po¬
vedano, da je v Sloveniji v tem času divjala roška
ofenziva.

Na sestanek so prišli tudi prefekti in fašistični po¬
litični tajniki iz Gorice, Trsta, Vidma, Pulja in Ljub-

110

ljane. Duce je bil očitno hudo razkačen nad neugod¬
nimi poročili, ki jih je imel priložnost slišati. Zato je
z balkona na goriškem Travniku povzdignil svoj
razjarjeni glas in nad uporno slovensko »rajo« na
Primorskem spustil rafale srditih groženj, češ da bo
vse uporne vasi pokončal z ognjem in mečem, da
kamen ne bo ostal na kamnu. Tak da je neusmiljeni za¬
kon Rima. Mimogrede pa je brenkal na stare strune
o epičnem naporu, s katerim so bili osvojeni bregovi
Soče in Krasa. Ta zemlja da se je za vse čase združila

Tomo Brejc-Lojze,
sekretar PK KPS
za Primorsko
v letu 1942

z materjo domovino. Gorje pa tistim, ki se tostran ali
onstran stare meje udajajo bolestnim sanjam ... Zakaj
druge fronte ne bo tu in v nobenem drugem delu
sveta.

Toda tega hripavega, zariplega kričanja že skoraj
nihče več ni jemal resno. Ljudje so bili že do grla siti
vojne in stradanja. Besede fašistične veličine o moči
osmih milijonov bajonetov in zmagi so požele, razen
pri zagrizencih, komaj še pomilovalen nasmeh.

Upora, ki ga je rodilo nasilje, se ni dalo več za¬
treti. Na globoko in na široko je pognal svoje kore¬
nine. Da bi zadušili upor, so fašistični oblastniki
nameravali ustanoviti v vsakem kraju iz režimu vda¬
nih ljudi oboroženo skupino »una spezie di guardia
civica« (nekakšna civilna garda) pod italijansko ko¬
mando, pa se jim to ni niti v najmanjši meri posrečilo.
Zato so z vedno večjim nasiljem hoteli prestrašiti
ljudi in uničiti osvobodilno gibanje. V okvir tega sodi
tudi razpis goriškega prefekta Cavanija dne 20. av¬
gusta, na katerem je na posebnem letaku s sliko
razpisal 50.000 lir na glavo Janka Premrla-Vojka. Ti
letaki z Vojkovo sliko so postali prava propaganda
za osvobodilno gibanje.

Da nam bo stanje na Primorskem v tem času do¬
volj jasno, povzemimo nekatera mnenja, ki jih je
Tomo Brejc, sekretar PK KPS za Primorsko, nanizal
v pismu CK KPS z dne 22. avgusta 1942:

Naša naj večja težava na Primorskem je pomanj¬
kanje srednjega in višjega kadra, ki ga v tem kratkem
času ni bilo mogoče vzgojiti. To nam povzroča hude
skrbi, kajti osvobodilno gibanje se širi, boj postaja z
vsakim dnem ostrejši... Da bi imeli za seboj le nekaj
let vztrajnega dela KPS na Primorskem, kako bi bilo
vse drugače!

Primorska, to je 750.000 ljudi, katere posamezni
kraji in pokrajine predstavljajo z ozirom na mešanico
prebivalstva (v Istri), naravnost zapletene probleme.
Tu je slovenski del Benečije, ki je bil že pred prvo
svetovno vojno pod italijansko upravo. Nikogar ni¬
mamo v teh krajih, a za naše tukajšnje osvobodilno
gibanje bi bilo velikega pomena, če bi ga imeli, ker

112

bi nogli iz prvih političnih postojank v teh krajih
'širih osvobodilno gibanje naprej v Furlanijo.

Na splošno je položaj na Primorskem tak: So¬
vražnik hoče s svojim terorjem prestrašiti prebivalstvo
in uničiti naše gibanje, še preden bi prišlo do organi¬
zirane ljudske vstaje. Pereč problem je pomanjkanje
mladih, umsko dovolj razvitih in resnih moči. Od let¬
nika 1910 do letnika 1922 je vse pri vojakih. Starejši
letniki, ki. so še doma, pridejo manj v poštev. Prvič,
ker so poročeni in imajo mnogo pomislekov glede
družine, drugič pa, ker se kot starejši ljudje težje
učijo.

KPS ima na Primorskem 53 članov in 61 kandi¬
datov. V partizanih je 11 članov in 8 kandidatov. Po
socialnem sestavu so na prvem mestu delavci in
kmetje; najmanj je intelektualcev.

Razveseljivo je, da je zelo delavna in požrtvovalna
mladina. Žal ne razume več dobro partizanskega čtiva,
ker jo je pokvarila fašistična šola. Število članov
SKOJ je še majhno. Vendar sta dva skojevca že toliko
sposobna, da bosta znala voditi organizacijsko delo na
deželi. Na ozemlju Primorske je v tem času kakih
30 odborov mladinske OF, medtem ko je odborov OF
že nad sto. Njihovo delo je v glavnem v zbiranju
hrane, obleke, obutve, orožja in finančnih sredstev za
partizane. Njih najvažnejša naloga je: propaganda
za OF.

Delovanje OF so fašisti občutili na lastni koži.
Nekaj dni po znanem Mussolinijevem govoru v
Gorici so začeli zopet divjati. Požigali so hiše, vlačili
v zapore cele družine, pretepali v Gorici ljudi, ki so
govorili slovenski, uničevali slovenske trgovine,
skratka, počenjali so stvari, ki so jih sposobni le faši¬
stični zločinci.

Vendar doslej še nimamo na Primorskem pokra¬
jinskega odbora OF, niti ne okrožnih odborov. Vzrok
temu je: pomanjkanje sposobnih ljudi. Zaradi tega je
tudi še vedno v povojih narodna zaščita.

8 — Oblaki nad sončno deželo

113

Naše stremljenje je šlo povsod za tem, da pove
čarno partizansko vojsko. Pridobiti nam je uspelo del
dopustnikov iz italijanske vojske. Sedaj delamo na
tem, da iztrgamo fašistom letnik 1923, ki bo moral
kratkem k vojakom. Preosnovali smo sestav primor
skih partizanov in ustanovili prvi primorski bataljon.
Sklenili smo, imenovati ga: Bataljon Simona Gregor¬
čiča. Za to ime smo se odločili, ker je to potrebno, ker
moramo upoštevati tukajšnje razmere. Ta pesnik je
globoko zapisan v srcu tega ljudstva. Resnica je, da
ima veliko zaslugo, da je to ljudstvo kljub vsemi■
ostalo narodnostno tako zavedno.

Bataljon Simona Gregorčiča je razdeljen na dve
četi, vsaka četa pa na dva voda. Prvo četo imenu je j;
Tolminsko, drugo pa Vipavsko. Ustanovili smo tudi
minerski vod. V zvezi s tem smo tudi določili vodstvo
čet in vodov. Vodstvo vodov smo izročili kolikor mo¬
goče borbenim in že nekoliko izkušenim partizanom.
Komisarja Tolminske čete Franca (Jako Platišo) smo
poslali na politično delo v industrijski revir (v Idrijo,
opomba p.). Dokončna sestava štabov zaradi pomanj¬
kanja sposobnih ljudi še ni mogoča. V začasno vod¬
stvo bataljona smo določili za komandanta: Martina
Greifa-Rudija, za komisarja pa Jožeta Lemuta-Sašo.

Medtem nas je zadela velika nesreča: Saša je pa¬
del ... Nastala je v naših vrstah velika vrzel. Ako je
mogoče, pošljite nam za vodstvo bataljona sposobnega,
izkušenega partizana, po možnosti Primorca. Zelo bi
nam ustregli, če bi nam poslali Staneta Starca-Fazana
z Gorenjskega, ki je Primorec in o katerem smo sli¬
šali precej dobrih stvari . ..

Spričo tega, da je število primorskih partizanov še
majhno, je vendar njihovo delovanje zelo pomembno,
saj vežejo na to ozemlje znatno italijansko vojaščino.
Na primer: v Gorici je 8000, v Ajdovščini 2500, v Vi¬
pavi 1500, v Mostu na Soči 1000, v Tolminu 4500, v
Podbrdu 3000, v Cerknem 2800, v Idriji 4000 vojakov.

114

T pa niso vštete vse garnizije, niti ne številni od-
c  tki fašistične milice, kvesture in karabinjerjev.

Kljub takšni premoči so primorske partizanske
č e opravile vrsto uspelih akcij. Najdelavnejša je bila
d; uga vipavska četa. Ob dveh napadih si je pridobila
Kliko orožja, da je namesto starih avstrijskih pušk
• edla enotno italijansko orožje, 18. avgusta pa je
i zgnala oglarje in drvarje iz Trnovskega gozda,
f -upaj zbranim so sporočili naše povelje: »Nobenega
i .ja več za fašistične avtomobile!« Po govoru s pri-
r ornim opominom so gozdne delavce poslah do-
r:\ov . . .

Da pa nam bo stanje na Primorskem še jasnejše,
preberimo še pismo, ki ga je 12. septembra 1942 po-
: lalo ministrstvo za notranje zadeve v Rimu goriški
prefekturi:

Poročila, ki prihajajo v teh dneh iz goriške pokra¬
jine, potrjujejo, da živi italijansko prebivalstvo v go-
iiškem mestu, pričakujoče zelo težkih dogodkov, v
velikem strahu.

Zelo resne osebnosti, Italijani, v katerih iskrenost
ne dvomimo in ki že desetletja žive v teh krajih in
zavzemajo važna mesta v stranki in vojski, so nam
odkrito sporočili:

Gorica živi vse noči v stalnem strahu pred terori¬
stičnimi napadi slovenskih rodoljubov.

Kdor opazuje drugorodno (slovensko) prebivalstvo
v Gorici, pa tudi naše rojake slovenskega rodu, se
mora ustrašiti divjega sovraštva, ki je bilo doslej za¬
trto, a ga vse ljudstvo goji proti nam, Italijanom.

Da se začenja uresničevati v polnem obsegu vse,
kar smo predvidevah pred petimi, šestimi meseci. Ka¬
kor je Ljubljana popolnoma obkoljena od Slovencev,
tako dobesedno se je zgodilo z Gorico. Slovenci posta¬
jajo vedno bolj oblastni in sovražni do Italijanov. Ne
nastopajo samo z iredentistično propagando, ki podžiga
in dviga ljudstvo proti nam, temveč, da je mera

115

polna, so preprečili prepotrebne dobave mestu in pod¬
pirajo partizanske bande, da se množe po svojem šte¬
vilčnem stanju in jim pomagajo pri novih gverilskih
akcijah in nepomirljivo divjih dejanjih.

Mož, ki je dobro poznal goriške razmere, jih opi¬
suje takole:

»Ni več čas, da bi se mamili z utvarami, položaj
tudi pri nas drvi v prepad. V Jugoslaviji, od Črne
gore do Istre, od Koroške do Banata in Srbije, je
upor popoln. Številne partizanske tolpe obvladajo
položaj povsod, njihovo sodelovanje z ljudstvom je
popolno. Zdaj se je vnela tudi Slovenija, čeprav so
italijanske oblasti domnevale, da je mirna in pomir¬
jena zaradi sporazuma s katoliškimi Slovenci. Tolpe
upornikov, partizanov, jugoslovanskih domoljubov
vseh mogočih političnih prepričanj so se vgnezdile
tudi v okolico Gorice. Če smo iskreni in odkriti, mo¬
ramo priznati, da je vsak slovenski kmet iz goriške
okolice, vsak trgovčič goriških predmestij, vsak Slo¬
venec, ki prebiva v okolici ali v slovenskih delih
mesta, če že ne partizan, pa vsaj podpornik, somišlje¬
nik in sodelavec iredentistov.

Stvar je tako resna, da noben Italijan ne more več
zapustiti mesta. Na vsej črti, ki gre iz Šempetra proti
Vrtojbi, je pravo središče iredentistične dejavnosti in
upornosti. To gre po vsej vipavski dolini čez kraško
planoto do Opatjega sela, Temnice in Komna. Prav
tako dalje od Panovca proti Ajševici in Ajdovščini, po
obeh straneh državne ceste, potem pa južno proti
Planini in severno proti Kamnjam in Slokarjem. Iz
Solkana gre proti čepovanski dolini, na višine Banjške
planote. Iz Pevme in Podgore pa gre v Brda . . . Nikjer
ni več nobenega prometa, če potuješ v te kraje, si
izpostavljen sitnostim, slabemu ravnanju, krivicam,
toči kamenja in zvečer tudi strelom .. .

Ta položaj pa postaja iz dneva v dan težji. Dvo¬
mim v možnost pomirjenja, niti ne verjamem v
uspešen zlom tega upora. Povsod, sredi med nami so

116

se vgnezdili partizani in to v takem številu, da si ga
n i predstavljati ne moremo. Bojimo se, da bo po¬
ložaj v kratkem postal še hujši, še nevzdržnejši.

Vse stare protiitalijanske propagandistične celice,
k: so tlele pod pepelom v Vrtojbi, Volčji dragi, Prva-
čini, v Šmarju, Planini, Vipavi, Vrhpolju, Lokavcu,
Ajdovščini, Solkanu, Kanalskem Kalu, Desklah, Me¬
dani in med zidovi same Gorice, so se dvignile v divjo
protiitalijansko propagando. Ta se je zares bohotno
razcvetela.

Borci Loškega odreda na Otrobovcu pred odhodom
na Primorsko oktobra 1942

117

Kolikor je mogoče predvidevati zdaj na pragu je¬
seni iz splošnega razpoloženja, ki ga ta propaganda
ustvarja med slovenskim prebivalstvom, je po vsej
verjetnosti treba pričakovati nasilnih 'dejanj v časi
prihajajočega oktobra ...«

Takšno je bilo stanje na Primorskem v jeseni 1942,
ko je na Notranjskem in na Dolenjskem še divjala
roška ofenziva. Komandant Loškega odreda — Mirko
Eračič, ki je prišel 25. septembra s patrolo na Primor¬
sko, je 8. oktobra sporočil glavnemu poveljstvu, da so
razmere na Primorskem dovolj ugodne za razvoj parti¬
zanstva. Ljudje sovražijo samo eno: fašizem in Ita¬
lijane. So pa politično nerazgledani in ne razlikujejo
četnikov od partizanov... V partizane so odšli največ
fantje, ki so prišli na dopust, in nekateri, ki so dezer¬
tirali iz italijanske vojske. .Velika težava za razvoj
partizanstva je gotovo cestno omrežje in ker ni
gozdov... Tedaj sta tudi CK KPS in Glavno povelj¬
stvo slovenskih partizanskih čet na prošnjo, ki jo je
izrazil v pismu z dne 22. avgusta PK KPS za Pri¬
morsko, poslala tja prvo izdatnejšo pomoč: Loški od¬
red. Ta je 24. oktobra 1942 prišel na Primorsko in se
je na predlog PK KPS za Primorsko preimenoval v
Soški odred. S tem odredom je prišla na Primorsko
vrsta ljudi, ki so odigrali v osvobodilnem gibanju po¬
membno vlogo. Omenimo naj samo Mirka Bračiča,
Cveta Močnika-Florijana in Franca Casermana-Te-
sarja.

Medtem so na Primorskem ustanovili Gregorčičev
bataljon (okoli 10. avgusta), ki je postal tretji bataljon
Soškega odreda, a je še dalje nosil ime pesnika »Soči«.
V Soškem odredu sta bila še Kraški in Tolminski
bataljon. Gregorčičev bataljon so ustanovili nepo¬
sredno po požigu Ustij —• prve fašistične žrtve na
Vipavskem. Fašistični veljaki so za medsebojno obra¬
čunavanje izkoristili partizansko vas. V dolini med
Nanosom, Čavnom in Krasom je zorelo grozdje kakor
vsako leto. Vse je bilo tako, le v srcih ljudi je ždelo

118

m meče vzdušje, zakaj duce je v Gorici napovedal
sr/ vt slehernemu, ki se ne bo slepo podredil fašizmu.
.L mim vasem je napovedal naravnost »zravnanje z
Z( 'iljo«. A uporne so bile vse vipavske vasi in fašisti
so bili hudo razkačeni, ker osvobodilno gibanje kljub
n j ovemu nasilju ni hotelo popustiti v svojem raz-
m hu. To nenavadno vzdušje pa je pospeševala tudi
d: zija »Giuglia«, ki se je bila vrnila iz Grčije in se
za počitek nastanila po vaseh od Gorice do Podnanosa.
T počitek je bil za italijansko vojaštvo razdvojen in
za grenjen, zakaj divizijo so bili namenili na fronto v
Rusijo. Novice, ki so prihajale od tam po bitki na
V igi, so bile porazne in uničujoče. Tudi Afrika se
jim je bila tedaj zataknila kot ostra kost v grlu.
Spričo tega sta vladala med vojaštvom podivjanost in
razvrat. Vojaki so popivali, kradli in lovili ženske. Iz
tega nasilstva se je tudi izrodil požig Ustij. Po za¬
hrbtnem umoru marešala Maroneja so alpinci ta
umor izkoristili kot vzrok in planili v vas kot sestra¬
dani volkovi. Med vaščani so izbrali osem mož za
talce in jih začeli pobijati s puškinimi kopiti. Ko so
talci popadali na tla, so jih po tleh odvlekli po klancu
navzdol, kjer so jim do kraja zdrobili glave. Potem so
z ognjemeti in bombami zravnali vas z zemljo.

Gregorčičev bataljon, ki je taboril nad Vitovljami
in je bil razdeljen na prvo vipavsko in prvo tolminske
četo, vsaka četa pa je imela po dva voda, je kmalu
začel s temeljitejšo reorganizacijo. Medtem ko je štab
Gregorčičevega bataljona dobil zvezo s Pivško četo
šele sredi avgusta, je imel tesnejše stike s Stjenkovo
kraško skupino. Tako je Stjenka dobil 14. septembra
povelje, naj iz taborišča nad Oševljekom pride s svojo
skupino v zbirno taborišče nad Vitovljami. To je
Stjenka tudi hotel izvesti, vendar je njegova skupina
padla v italijansko zasedo ter se morala umakniti na¬
zaj čez Vipavo. Tudi taborišče Gregorčičevega bata¬
ljona je bilo zaradi izdaje napadeno, bataljon pa se je
brez Stjenke umaknil na Čaven.

119

Na Čavnu so vipavski partizani najprej obračunali
z vozniki iz Vrtovina in jim odvzeli od vsakega para
po enega vola in orodje. Podrediti se namreč niso
hoteli partizanski zapovedi, naj ne odvažajo lesa za
ilalijansko industrijo. Potem so se umaknili globlje
v Trnovski gozd, kjer pa so bili zopet napadeni.

Po kosilu četrtega dne te italijanske ofenzive so
imeli zopet zbor, kjer so po kratkem nagovoru ko¬
mandantov Rudija, Vojka in Igorja prisegli zvestobo
Osvobodilni fronti in slovenskemu narodu. Tedaj so
bataljon tudi razdelili na štiri čete ter določili njihovo
operativno območje. Prva, goriška četa naj bi ostala
v spodnji Vipavski dolini, druga, vipavska četa naj bi
se gibala v gornji Vipavski dolini, tretja, črnovrška
ali trnovska naj bi odšla na Črni vrh — vodil jo je
Vojko, četrta pa naj bi operirala v Brkinih in na
Krasu. Omeniti moramo, da so se spričo požiga Ustij
in italijanskega novačenja letnika 1923 partizanske
vrste tedaj precej pomnožile.

Nas pa še posebej zanima črnovrška četa, ki je
razširila osvobodilno gibanje v Idriji in okolici ter čez
vojskarsko planoto na Cerkljansko.

Po prihodu Trnovske čete, v drugi polovici sep¬
tembra 1942, na Črni vrh, kjer si je spočetka zgradila
taborišče v bližini Griž, pozneje pa se zaradi varnosti
preselila na Brinov grič, to je na varnejše središče
med Idrijskim logom, Zalo, Grižami in Črnim vrhom,
so tudi na tem območju pognale prve korenine osvo¬
bodilnega gibanja. Četa je spočetka čistila gozdove:
preganjala italijanske oglarje, požigala zaloge oglja
in drva v Trnovskem gozdu in tako nadaljevala delo
prve vipavske čete in širila prvo osvobojeno ozemlje.
Četo je vodil Janko Premrl-Voj ko, njen komisar pa je
bil Milan Bajc-Stric. Ta je kot emigrant živel v
Kranju, po dražgoški bitki pa se je vrnil na Pri¬
morsko. Pri tem moramo omeniti več uspešnih bojev
Vojkove čete, zlasti napad na bunker na Colu 6. no¬
vembra, kjer je zaplenila precej orožja in streliva.

120

Nekoliko pred Trnovsko četo, verjetno v drugi po¬
lovici avgusta, je prišel na idrijsko območje prvi
glasnik OF na Idrijskem Jaka Platiša-Franc. Doma iz
Poč pod Poreznom (roj. 19. aprila 1910), se je že mlad
uprl italijanskemu fašizmu. Moral je zdoma in se za¬
teči v staro Jugoslavijo. V Ljubljani se je zaposlil kot
gradbeni delavec in bil zelo delaven v delavskem in
sindikalnem gibanju. Postal je delavski zaupnik. Leta
1936 ga srečamo med organizatorji velike stavke grad¬
bincev. Sprejet je bil tudi v KPS. Leta 1937 je odšel
na Jesenice, kjer je nadaljeval svoje politično delo.
Policija ga je odkrila in izgnala. Ustavil se je v Kranju.
Ker mu je leta 1939 pretil izgon iz države, se je
umaknil v Zagreb, od koder se je po aprilskem zlomu
vrnil na Gorenjsko in v bližino svojega rojstnega
kraja. Nemudoma se je vključil v osvobodilno gibanje
in postal sekretar KPS za Kranj. Na Primorsko se je
vrnil kot komisar skupine petindvajsetih fantov iz
bataljona »Ljubo Šercer«, ki je bila v začetku aprila
1942 prišla preko stare meje. Po bitki na Nanosu je
postal politkomisar Tolminske čete. Sekretar PK KPS
za Primorsko Tomo Brejc omenja v pismu CK KPS
z dne 22. avgusta 1942 naslednje: »Komisarja Tol¬
minske čete Franca smo poslali na politično delo v in¬
dustrijski revir...« Z njegovim prihodom se je začelo
v Idriji in okolici organizirano delo. Največ se je
spočetka ustavljal pri Tončki Carli v Spodnji Ka¬
nomlji in pri Žustovih v Idriji.

In kakšni so bili njegovi vtisi ob prvem srečanju
z Idrijo? V poročilu z dne 12. decembra, ki je tudi
prvo ohranjeno pismo o njegovem delovanju v OF in
KP, piše takole: »Pred tremi meseci in pol sem prišel
v ta kraj. Vse, kar sem poznal v tem kraju, je bila
ena oseba. Začetek je bil zelo težak. Nezaupanje,
osebno sovraštvo, ki ga je zanetil v dvajsetih letih fa¬
šizem med idrijskimi rudarji, je nepopisljivo. Veliko
jih je bilo zapisanih v fašistično stranko, veliko jih

121

je menjalo priimek. Na prvi pogled je kazalo, da je
vsa mladina v njihovih rokah.«

Toda že njegovo naslednje poročilo je bilo napi¬
sano v popolnoma drugačnem vzdušju: »Mnenje in raz¬
položenje naroda je dobro. Pač pa drži, da je med
idrijskimi rudarji precej oportunizma, egoizma in
medsebojnega sovraštva. Radi vidijo, da gre kakšna
tovarna v zrak ali da se ustavi kakšen rudnik ali
ubije kakega fašista — samo v Idriji se to ne sme
zgoditi. . .«

Vendar je bil dotlej že ustanovil mestni odbor OF,
in sicer na sestanku v gozdu na Kovačevem rovtu
22. novembra. V odboru so bili: Franc Medved-Groga,
Janez Pirc-Nikolaj, Leopold Berčič, Ivan Gantar, Albin
Filipič in Minka Treven-Milica. Kmalu nato je usta¬
novil tudi partijsko celico s 6 člani in 7 kandidati.

Pred partijskim posvetovanjem v Kanalskem
Lomu je bil zasnovan tudi OK KPS za Idrijsko. Se¬
stavljala sta ga Jaka Platiša - Franc kot sekretar in
Albin Filipič kot član. Pozneje je postala članica ko¬
miteja tudi Minka Treven - Milica. NamestQ meseca
februarja 1943 aretiranega Albina Filipiča so vključili
v komite tudi Franca Bezeljaka-Cirila.

Kakor zvemo iz sekretarjevega poročila, je osvo¬
bodilno gibanje lepo napredovalo. V okolici Idrije, na
Krnicah, Vojskem, v Gorenji in Dolenji Trebuši, v Ja-
grščah, Sebreljem in Črnem vrhu, je zaživelo kakih
deset terenskih in rajonskih odborov osvobodilne
fronte.

V prvih dneh septembra je primorsko partizanstvo
doživelo pomemben dogodek. Iz taborišča v Gonarsu
so po naskrivaj izkopanem rovu pobegnili nekateri'
vodilni ljudje naše revolucije. To je, mimogrede re¬
čeno, tudi eden najdrznejših pobegov iz koncentra¬
cijskih taborišč, ki ga je v knjigi »Teleskop« opisal
Ivan Bratko, sam eden izmed pobeglih. Med njimi sta
bila Boris Kraigher-Janez in Franc Ravbar-Vitez.
Pobeglim se je kljub hudemu zalezovanju fašistične

122

p icije in vojaštva posrečilo dobiti zvezo s partizani
v Brdih in pozneje na Tolminskem, kjer so, rešeni iz
C narsa, čakali na razpored CK KPS. To pa je bila
tudi priložnost, da sta se Ravbar in Kraigher dobro
s; nanila z razvojem osvobodilnega gibanja na Pri-

Dr. Aleš Bebler je
prišel na Primor¬
sko novembra 1942
kot politični in vo¬
jaški svetovalec ter
poverjenik CK KPS

morskem. In prav tedaj, ko sta se Kraigher in Ravbar
na poziv CK KPS in Glavnega štaba vračala v Dolo¬
mite, kjer se je pravkar zbralo poveljstvo in CK KPS,
so se iztekali zadnji dnevi roške ofenzive. S Primor¬
skega sta odšla 30. oktobra, medtem ko je Kraigher
9. oktobra v pismu poročal CK KPS o razmerah na
Primorskem.

Na podlagi poročil je CK KPS odločil, da pojde na
Primorsko član Glavnega poveljstva slovenskih par¬
tizanskih čet dr. Aleš Bebler — Primož Tratnik — kot

123

vojaški in politični svetovalec CK KPS. Ta je prišel
na Primorsko okoli 10. novembra 1942, natanko po
treh tednih potovanja. Bebler je 15. novembra sporočil
CK KPS, da je razpoloženje ljudstva na Primorskem
odlično. . . Duhovniki v glavnem mislijo isto kot par¬
tizani. Ni pa še čutiti terenskih organizacij OF. Ljudje
bi želeli našo literaturo, a je nimamo; zato smo ustano
vili tehniko .. .

CK KPS je že naslednjega dne sporočil, da za
zdaj ne morejo poslati nikogar več v pomoč. Medtem
je namreč na Gorenjskem padel komisar I. grupe od¬
redov Lojze Kebe-Stefan in na njegovo mesto je bil
imenovan Franc Ravbar-Vitez, ki je konec novembra

1942 odšel na Gorenjsko z Borisom Kidričem na po¬
svetovanje partijskega aktiva za Gorenjsko v Hotav¬
ljah. Že decembra je bil Vitez imenovan za komisarja
III. operativne cone »Alpske«. Žal, da je ta hrabri
fant in prvi komandant slovenske varnostne službe,
doma z Vrhpolja pri Repentabru, padel 14. januarja

1943 v Srednji vasi v Poljanski dolini. Na Primorsko
je odšel decembra Franc Škerlj.

PK KPS za Primorsko je v tem času sicer pola¬
goma že pripravljal gradivo za partijsko konferenco.
Temeljitejše pobude pa je zanjo dal prav Aleš Bebler.
Tedaj so bili dani že vsi pogoji, da se pokrajina
upravno in politično razdeli na okrožja in da se v
njih dosledneje razplete mreža osvobodilnega gibanja.
Prve brazde za ledino primorskega odpora sta sicer
začrtali politični posvetovanji; prvo je bilo 8. julija 1941
v Kremencah pri Tolminskem Lomu, zlasti pa drugo,
ki je bilo 6. aprila 1942 na Skalnici pri Gorici. Prvo
kot drugo posvetovanje je utrdilo prve niti gibanja.
Na osnovi tega je bil aprila 1942 ustanovljen PKKPS
za Primorsko. V njem so bili: Tomo Brejc-Lojze, se¬
kretar, in člana Jože Lemut-Saša in Anton Velušček-
Matevž. Ta je bil doma iz Ločnika ob furlanski na¬
rodnostni meji pri Gorici.

124

V tem času sta za primorsko osvobodilno gibanje
pomembni dve pismi, naslovljeni na PK KPS za Pri¬
morsko. Prvo sta napisala Franc Leskošek-Luka in
Boris Kraigher-Janez 16. novembra 1942, drugo pa
Edvard Kardelj štiri dni pozneje. Pismi sta bili napi¬

sani na osnovi Kraigherjevega poročila CK KPS in
na osnovi poročila štaba Soškega odreda. To je po¬
drobna obravnava razmer na Primorskem ter stališče
CK KPS do primorskega osvobodilnega gibanja.

27. novembra 1942 je poročal Franc Leskošek-
Luka PK KPS za Primorsko naslednje: »Pismo CK,
ki ga piše tovariš Krištof (Edvard Kardelj), je pisano
na osnovi poročil štaba Soškega odreda in Janezovega
(Borisa Kraigherja) iz začetka oktobra. Drugo pismo,
ki je sicer zgodnejšega datuma, pa je pisano na osnovi

Komandant in po¬
litkomisar Primor¬
ske operativne cone
narodni heroj Mir¬
ko Bračič in Dušan
Pirjevec-Ahac v
Prodeh na Tolmin¬
skem konec julija
1943

125

Janezovega poročila. Toliko v vednost, da ne bi na¬
stala kaka nesoglasja. Obe pismi sta seveda polno-
močni in vam podajata stališče celotnega CK.«

Iz teh dveh pisem je razvidno, da je partija do
segla na Primorskem znatne uspehe in da so položen
trdni temelji za njen nadaljnji razvoj. Treba je posta¬
viti osnovno oporišče: odrede, ki naj se razvijajo
duhu partizanske vojske.

Znamenja slabosti so: drobnjakarstvo in zavijanj
v levo. Partija še ni prodrla v delavska središča. Sek
taštvo med partizani je sicer odpravljeno. O beli gard
ni sledu. Kmetom še ni dovolj znan program KP ir
niti ne jugoslovansko vprašanje. Treba je torej orga¬
nizacijsko in politično zajeti vse slovensko območje
od hrvaške meje do Rezije in morja, tudi Trst, Gorico
in druga mesta. Težišče partijske organizacije je treba
prenesti v industrijska središča. V OF je treba vklju¬
čiti predstavnike treh osnovnih političnih skupin; tudi
klerikalce in liberalce, predvsem pa sredino.

Ti dve pismi sta nedvomno dali povod, da je
25. novembra Aleš poklical Dušana Pirjevca-Ahaca iz
Tolminskega Loma na Vogrsko, kjer je bil sedež PK
KPS za Primorsko. Že čez dva dni, zvečer 27. novembra,
je bila seja, na kateri so bili navzoči: Primož, Ahac,
Tomo in Matevž. Na dnevnem redu je bila razprava
o političnih razmerah na Primorskem in priprave za
prvo pokrajinsko partijsko konferenco. Žal je že na¬
slednjega dne padel v fašistične roke sekretar PK
Tomo Brejc, zato sta vse delo prevzela Primož in Ahac
ter izvedla vse potrebno za konferenco!

Tako so se 4. in 5. decembra 1942 v majhni zapu¬
ščeni cerkvi na Vrhu pri Braniku zbrali nenavadni
možje: Aleš Bebler-Primož, Tone Velušček-Matevž,
Darko Marušič-Blaž, Avgust Dugulin, Avgust Špaea-
can, Julij Beltram-Janko, Bojan Štih, Andrej Kumar,
Srečko Cebron, Ivan Kosovel-Borodin, Martin Greif-
Rudi, Vidko Hlaj in še nekateri.

126

Ta konferenca je bila ena najpomembnejših za
organizacijsko utrditev primorskega osvobodilnega
g Janja. Primož je poročal o političnih razmerah na
Primorskem, v Sloveniji in v svetu; Ahac je najprej
ugotovil pravilen razvoj narodnoosvobodilnega boja
n Primorskem. Po dvodnevnem razpravljanju so
jrejeli resolucijo, v kateri je ugotovljeno, da so do-
? 'ženi že lepi uspehi v boju proti fašizmu, da se je
1  osrečilo združiti Primorce v enotno in mogočno gi-
' anje OF ter da so že zasnovana močna jedra parti¬
zanske vojske.

Zaradi objektivnih razlogov pa se delegati tol¬
minskega in idrijskega okrožja konference niso mogli
udeležiti. Zato je bilo za te sklicano v noči med 22. in
23 . decembrom 1942 posebno partijsko posvetovanje
v Žefovem seniku v Kanalskem Lomu. Udeležili so se
ga: Franc Savli - Medved, Ferdo Kravanja - Skalar,
Jaka Štucin-Cvetko, Jaka Platiša-Franc, Albin Kovač-
Jaka Baški, Adrijan Kumar-Borigoj, Franc Jakopič
in Tone Bavec-Cene in Emil Filipčič — kot koman¬
dant in komisar II. bataljona Soškega odreda.

Razpravljali so o političnih razmerah ter o razvoju
OF v posameznih okrožjih ter začrtali smernice za
nadaljnje delo. Med drugim so določili meje na novo
določenih okrožij in okrajev.

Ugotovili so, da so v zadnjem času v precejšnjem
številu prihajali v partizane, zlasti v okolici Idrije
in Cerknega ter v Vipavski dolini. Razveseljivo so se
razgibala Brda. Ugotovili so tudi nekaj nezadovoljivih
pojavov. Skoraj ves komandantski, komisarski in ko-
mandirski kader iz bivšega Loškega odreda je skoraj
docela odpovedal. Izkazal se je kot vdan oportunizmu
in birokratizmu, ki bi v drugačnih pogojih bila tako
očitna. Zaradi tega je treba za ta mesta vzgajati nove
ljudi, v boju sicer preizkušene, toda politično in vo¬
jaško še neizobražene. Da bi se v tem vsaj deloma opo¬
mogli, je štab Soškega odreda pričel izdajati »Parti¬
zanskega komandirja«.

127

Poleg tega so razen dosedanjega inštruktorja PK
KPS Bojana Stiha postavili še enega inštruktorja, in
sicer Franca Casermana-Tesarja, dosedanjega namest¬
nika politkomisarja Soškega odreda.

Ob gornjih ugotovitvah so bili v štab Soškega od¬
reda pozneje imenovani: Albert Jakopič - Kajtimir,
komandant, Martin Greif - Rudi, komisar, in Cveto
Močnik-Florijan, namestnik politkomisarja. Z ustano¬
vitvijo Soškega odreda pa je nastopilo obdobje mno¬
žičnega prihoda primorskih fantov in mož v vrste
partizanskih bataljonov.

In kako so se s prvimi partizani srečavali Voj¬
skarji?

Janez Skok iz Gačnika se prvih začetkov takole
spominja:

»V marcu leta 1942 mi je prinesel Feliks Skok z
Vrh Hotenje listek, na katerem je bilo napisano, naj
pridem k njim, ker bi želela z menoj govoriti dva tuja
človeka. Odšel sem in ju srečal že na poti blizu
Stržnikarja.

Partizana sta prišla v Gačnik s šentviškogorske
planote. Prvi je bil tamkajšnji domačin, drugi pa
doma nekje s Krasa. Iskala sta zvezo na Predmejo in
Vipavo. Prosila sta me, če bi jima lahko pokazal pot
preko Mrzle rupe. Oblečena sta bila civilno, pokrita
s triglavkama. Na zunaj ni bilo videti, da bi bila
oborožena.

Na njuno željo zastran poti sem jima povedal, da
je Trnovski gozd zaradi snega še neprehoden in da bi
bilo treba počakati kakih štirinajst dni. Po tem na¬
svetu sta odšla. Vrnila sta se čez štirinajst dni, to¬
krat oborožena s pištolo.

Že poprej sem se zmenil z Jožetom Vončino iz
Mrzle rupe, da ju bo spremil dalje, ker sam nisem
dobro poznal poti čez Trnovski gozd. Pri nas v Gač¬
niku sta se zadržala nekaj dni, se odpočila in nato
sem ju spremil v Mrzlo rupo.

128

Med potjo nismo molčali, pač pa smo se pogovar¬
jali o partizanih. Imeni si nisem zapomnil, vendar
mislim, da je bil prvi Jože, drugi pa Stanko.

Čez kake tri tedne sta se oba vrnila, z njima je
bil že tretji. Rekli so, da se vračajo na Gorenjsko,
češ da imajo tam svojo četo. Pozneje so se pri nas še
večkrat oglasili, se odpočili in nadaljevali pot naprej.
Med pogovorom sem zvedel, da vzdržujejo kurirsko
zvezo proti Trstu. Rekli so, da se bo odporniško gi¬
banje razširilo tudi po naših krajih.«

Da pa so v tem času tipali po Primorskem tudi
četniki, povedo spomini Petra Kogeja-Ogalčarja:

»V začetku leta 1942 je prišel iz Rovtarjevega vrha
na Ogalce k meni človek, ki je spraševal po Ogal-
čarju. Ko je zvedel, da je prišel k pravemu, me je
prosil, če bi se lahko kje na samem pogovorila. Dejal
sem mu, da se lahko zmeniva kar v sobi. S tem ni bil
zadovoljen. Potem sem mu predlagal, da bi najprej
nakrmil živino in bi se potem kaj več pomenila. Pri¬
volil je, vendar ko sem se bil vrnil iz hleva, ga ni
bilo več v hiši. Tega človeka so imeli za četnika. To
sem zvedel od brata, s katerim je ta človek tudi go¬
voril, in mu je dal vedeti, da je za Dražo Mihailoviča.«

Isti neznanec se je oglasil tudi po drugih hišah.
Pripovedoval je, da je doma nekje na Gorenjskem in
da so mu Nemci ubili sestro, starše pa zaprli v Be¬
gunjah. Oborožen je bil z velikim kuhinjskim nožem
in z revolverjem.

Odtod mora izvirati tudi nesporazum, da so Voj¬
skarji prve partizane, ki so prihajali skozi te kraje,
imenovali četnike. Ljudje pač niso bili poučeni o par¬
tizanih in o njihovem gibanju. Jasno je, da niso bili
nikaki kraljevi četniki. Sele iz okrožnic OF jeseni
leta 1942 so zvedeli, da so samo partizani nepomir¬
ljivi nasprotniki zavojevalcev.

Aprila ali maja 1942 je prišel k Petru Kogeju-
Ogalčarju Franc Kacin s Krnic in mu povedal, da bi
z njim rad nekdo govoril. Odšla sta v gozd proti Obla-

9 — Oblaki nad sončno deželo

129

kovemu vrhu. Tam ga je čakal človek, ki ga Ogalčar
ni še nikoli videl. Pozdravili so se in že je začel go¬
voriti o uporu proti Italijanom. Spraševal je, če bi se
dalo dobiti kaj orožja, ki je potrebno za upor, in o
zanesljivih ljudeh v Čepovanu. Hotel je vedeti tudi
za pot do Jožeta Vončine v Mrzli rupi. Peter Kogej
ga je opozoril na nevarnost karabinjerskih patrulj in
ga je raje napotil k bratom Skok v Gačnik.

Svetoval mu je tudi, naj se raje predstavi kot
konjski kupec, ki išče pot do Cepovana. Tam bo ne¬
dvomno dobil zanesljive ljudi, a bratje v Gačniku da
bi o takih ljudeh v Čepovanu še več vedeli.

Peter Kogej ni bik povsem gotov, vendar se mu je
močno dozdevalo, da so neznancu rekli: Franc. Po¬
novno ga je srečal na Novo leto 1942—43 na Obla¬
kovem vrhu. Bila jih je zbrana večja druščina pri
Poldetu Vončini. Neznanec z zmenka v gozdu je tam
vodil nek tajni sestanek.

Peter jim je voščil:

»Naj delo pričeto se srečno vrši, da kmet in de¬
lavec pravico dobi!«

K Vončini je Peter Kogej prišel naključno. Peter
in domnevni Franc sta se takoj spoznala in se zaradi
drugih začela pogovarjati o prašičji kupčiji. Hotela
sta zatajiti poznanstvo. Po končanem sestanku se je
tovariš odpravil s Petrom na njegov dom na Ogalce.

Spotoma mu je aktivist pripovedoval o nasprotju
med partizani in četniki, ki jih je treba uničiti. Kmalu
po polnoči 1. januarja 1942 je gost zaspal na peči, a
zjutraj, ko so domači vstali, ga ni bilo več.

Nobenega dvoma ni, da smo na sledi Jaki Platiši-
Francu, ki je zasejal seme upora tudi na Vojskem,
kakor se bomo prepričali tudi iz drugega gradiva.

Vojskarski karabinjerji, ki jih je bilo v mirnem
času kakih šest, a so jih kasneje pomnožili do štiri¬
deset, so kmalu zaslutili, da se v njihovi bližini nekaj
dogaja. Zato so postali previdni in manj samozavestni.
Da bi zasledili sovražnike, so ukazali vsem državnim

130

uslužbencem: cestarjem, gozdnim čuvajem in drugim
podrepnikom, naj vsako sumljivo znamenje in so¬
vražno delovanje takoj prijavijo.

Karabinjerska postaja je bila v zgradbi osnovne
šole. Pred vojno je postaja dobila še telefonsko zvezo
z Idrijo; preko Oblakovega vrha s Cerknim in Tol¬
minom, a čez Trebušo in Čepovan so bili povezani z
Gorico. Sprva je bil vodja posadke brigadir, pozneje
pa marešalo.

Prve dni maja 1942, to je po bitki na Nanosu, so
partizani napadli gozdarsko postojanko na Krekovšu.
Tam sta bila dva pripadnika gozdne milice. Stanko
Črnigoj z Otlice, ki je bil tam v bližini, je slišal strele
iz gozdarske hiše.

Partizani — Vojkov vod — so miličnika razorožili,
jima pobrali orožje in obleko. Eden izmed njiju je
med preiskavo pobegnil skozi okno in bil medtem
ranjen z bajonetom v stegno. Po pomoč se je zatekel
k Podobničku v Čekovnik, od koder so ga naslednji
dah odpeljali v idrijsko bolnišnico. Črnigoj pa je to
noč prespal pri Šinkovcu v Idrijski Beli.

Drugi dan se je vrnil v Mrzlo rupo, da bi zbral
podatke o patruljiranju karabinjerjev v teh krajih.
Tega dne so napravili Italijani svoj »rastrellamento«
— »čiščenje terena«. Pred njimi se je Črnigoj zatekel
k Omevnikarjevim, kjer je bil aretiran. Odpeljali so ga
v Čepovan in nato v Gorico. Iz zapora so ga čez čas
izpustili. Ponovno se je pojavil v Mrzli rupi. Zopet so
ga zaprli in odpeljali v taborišče.

Začetni razvoj pa je s svojim pripovedovanjem
osvetlil tudi Jože Vončina:

»V začetku junija 1942 so me zaradi kronične ma¬
larije poslali domov s Sardinije, kot nesposobnega
za vojsko. Prvo, kar sem zvedel doma o partizanih, mi
je povedal Stanko Črnigoj z Otlice. Kmalu nato je
prišel k meni nepoznan človek, ki se mi je predstavil
kot terenski organizator OF Jaka Platiša-Franc, doma
nekje od Cerknega. Z njim je bilo še pet tovarišev.

131

Bele po daljšem pogovoru so mi zaupali, da jih je
Stanko Črnigoj poslal k nam, češ da je naša hiša za¬
nesljiva. V prvi vrsti zato, ker je brat Rafael pobegnil
čez mejo, namesto da bi šel v italijansko vojsko.

Jaka Platiša mi je poveril kot prvo nalogo, da
zbiram zanesljive ljudi za OF. Pri delu sem se povezal
s tremi brati Skok, Janezom, Ludvikom in Andrejem,
iz Gačnika. Zvezo smo vzpostavili z Vojskega še na¬
prej prek Predmeje in Šentviške gore.

Čez čas se je Platiša spet oglasil. Sklicali smo se¬
stanek v Gačniku, kamor so prišli na sestanek tudi
mnogi drugi. Omeniti moram Cvetka Hvalo. Sklenili
smo zbirati material, orožje, vojaško opremo in hrano.

Prve dni oktobra 1942 sem poslal gozdarja Petra
Ličana iz Mrzle rupe po Cvetka Hvalo, naj pride
takoj k nam, ker bo treba prepleskati šolo. Njega smo
potrebovali za akcijo, ki smo jo pripravljali za na¬
slednji dan. Prejšnji večer je prišla k nam skupina
15 partizanov. Z njimi je bil tudi Vojko. Akcija je
slabo uspela, ker so karabinjerji že prej zavohali uta¬
borjene partizane. Četa se je umaknila proti Ka¬
nomlji.

Dne 12. oktobra se je pripeljala k nam policija z
inšpektorata v Trstu. Obkolili so hišo in aretirali
mene, mojega očeta in soseda Alfreda Kolenca-Brusa
in nas odpeljali v Trst.

Po dveh dneh so me za 42 dni vrgli v samico. Tu
se je začel zares križev pot. Pri zasliševanju so me
štirikrat pretepli do nezavesti. Dvakrat so v mojo ce¬
lico prignali nekega bivšega partizana z imenom
Nedeljko. V zaporu so ga pripravili do tega, da je na
široko izdajal, med drugim tudi vrsto družin po Krasu
in Vipavski dolini.

Tako zajeti partizan Nedeljko, kakor drugi areti¬
ranci smo bili v znanih zaporih Coroneo v Trstu.
(Nedeljko, sorodnik rajonskega sekretarja in policij¬
skega zaupnika iz Nabrežine Danila Pertota, je po¬
begnil iz kraške čete prve dni januarja 1943 in izdal

132

nad 500 ljudi. Zasluženo plačilo je prejel po osvo¬
boditvi.)

V tej zvezi pa je treba omeniti Inspettorato ge¬
nerale di pubblica sicurezza (Generalni inšpektorat za
javno varnost) za Julijsko krajino, ki je bil ustanov¬
ljen leta 1942 in se je naselil v vili v ulici Bello-
sguardo.

Tako so zapori Coronea in vila v ulici Bellosguardo
bili neme priče kriminalnih dejanj policijske tolpe, ki
jo je vodil prosluli sadist Collotti.

Urad sam pa je vodil generalni inšpektor G. Guelli,
ki je pri vseh, ki so mu padli v roke, postal pojem
krvoloka.

Ker jaz pod nobenim pogojem nisem hotel nič pri¬
znati, so me slednjič dali -v skupinsko celico. Od te-
penja sem bil tako uničen, da sploh nisem mogel
govoriti. Sojetniki so me spraševali, če šeni že od
rojstva tako molčeč. Ko pa so videli rane, so se zgro¬
zili, kaj bo, ker še niso bili zaslišani.

Nekega dne sem vprašal soseda Kolenca, zakaj so '
ga zaprli, pa mi je razložil:

,Prišli so neki neznani mladi ljudje in so se pred¬
stavili za novo slovensko vojsko. Bili so tako imenitni
fantje, da sem jim dal jesti. In to se je ponavljalo.
Seveda o tem nisem nikomur ničesar črhnil, še so¬
sedom ne.‘

Ko smo prestali vsa zaslišanja, so mojemu očetu,
Kolencu in meni pripravili dokumente, da nas odpe¬
ljejo v Rim pred posebno sodišče za zaščito države.
Preden se je to zgodilo, je Italija razpadla. V tem
času smo tudi zvedeli, da so Lahi domačijo požgali in
oropali. Iz zaporov smo po razpadu pobegnili. Pred
Nemci nas je reševalo očetovo znanje nemščine. Ze
med potjo smo si nabrali nekaj orožja in doma sem
se ponovno pridružil partizanom.«

Vencelj Poljanec iz Mrzle rupe pa se je tega ob¬
dobja takole spominjal:

133

»Poleti 1942 sem s skupino Vojskarjev kuhal oglje
v Razorih. Ne bom se veliko zmotil, če povem, da so
se pri nas oglašali skoraj vsak dan različni ljudje,
oboroženi z vsem mogočim in s triglavkami na glavah.
Spraševali so za kraje in poti proti Trstu, Vipavi, Ce-
povanu in Dolenji Trebuši.

Pri nas so se zadržali le toliko, da smo jim dali
malo tobaka ali kaj za pod zob. Odhajali so dalje v
obe smeri. Iz pogovora sem izvedel, da so to kurirji,
nismo pa točno vedeli, od kod prihajajo in kam so
namenjeni. Največkrat so nas prosili, naj bi poizvedeli
o gibanju vojskarskih karabinjerjev, da bi se jim laže
izognili.

. Mi smo se včasih že nekoliko bali, da bi sovražnik
zavohal to naše srečavanje; kaj lahko bi nas pripravil
ob delo in zaslužek.

Vse to je trajalo do pozne jeseni, ko so nas parti¬
zani opozorili, naj prekinemo delo v gozdu, ker ga
sekamo za tujce. Nismo imeli vtisa, da bi ti partizani
imeli nalogo ali namen tudi pri nas kaj organizirati.
Spominjam se imen: Slovenko, Mojzes in Vojko. Z
njimi je hodil tudi Pepi Rupnik, po domače Gazelov
iz Bele, ki je vedno nosil lahko strojnico. Poznal sem
ga že prej in sem vedel, da je partizanski kurir.«

Spomini Štefana Gnezde pa so takile:

»Tisto poletje 1942 sem iz Dornberka vozil vino za
vojskarske gostilne. Ko sem natočil vino, smo se za¬
držali v neki kleti. K nam je prisedel fant, oblečen v
navadnega laškega vojaka. Tistikrat sem si bil nakupil
tudi nekaj nabojev za revolver, o čemer je moral fant
vedeti. In tudi kje jih imam, ker mi jih je naskrivaj
pobral.

Ko sem opazil, da nabojev ni več, so se prisotni
smejali in se iz mene norčevali. Tedaj seveda še ni¬
sem vedel, kdo je mladi neznanec. Ko pa sem srečal
v Razorih partizane, sem med njimi spoznal tudi
omenjenega fanta. Bil je Vojko. Zabičal mi je, da so
delo v gozdu za okupatorja partizani strogo pre-

134

povedali. Smemo pa pripravljati les za domačo po¬
trebo in za privatnike v Idriji. Obljubil sem Vojku,
da bom o tem obvestil tudi druge delavce in da
bomo navodila izpolnili. Kmalu potem sem žičnico za
spravilo hlodovine podrl in moje žičnice med vojno
nismo več uporabljali.«

Ce se še naprej držimo spominov, potem zvemo od
Cvetka Hvale:

»Tista leta sem se kot brezposelni čevljar preživ¬
ljal s pleskanjem in tako sem imel možnost, da sem
zaupnejše ljudi seznanjal z našim gibanjem. Kmalu
nato so me poklicali v Mrzlo rupo, kjer da me čaka
Vojko. Navodila, kako in kaj, da bom dobil pozneje.
Ko pridem, se mi Vojko predstavi seveda samo s svo¬
jim ilegalnim imenom in mi pove, da moram njega in
tovariša, ki sta bila z njim, voditi. Peljal sem jih
preko Rezazije, ustavili smo se pri Hadalinu, se ne¬
koliko odpočili in nadaljevali pot naprej.

Nekoč pozneje sem jih opolnoči peljal čez Vojsko
preko Malega Škola. Nekaj korakov od karabinjerske
postaje se Vojko ustavi ter pravi: ,Kaj praviš, ali naj
vržem bombo?' Odsvetoval, sem mu, češ da je akcijo
treba najprej pripraviti.

Izkoristil je priložnost in pri svetli mesečini je
opolnoči delal načrt za napad na karabinjersko po¬
stojanko. Ko se je približal durim kasarne, ki je bila
v spodnjih prostorih osnovne šole, je opazil, da so
podprli vrata z železnim drogom. Zasmejal se je in
dejal:

,Čeprav je vaš drog železen, ne bo vzdržal, ker je
naš duh in naša zavest močnejša od vašega železa.'

Srečno sem nato peljal vso tričlansko skupino čez
Rovtarjev vrh k Svinjarju. Tam smo se odpočili, po¬
govorili in nato nadaljevali pot do Močnika v Ka¬
nomlji.

Tam nas je čakal na določenem kraju ob smreki
Karel Lapajne. Ko sem ga zagledal, sem se spomnil,
da sva se pri delu v organizaciji že srečala. Pri Moč-

135

niku smo prenočili. Trojica partizanov je naslednjega
dne nadaljevala pot proti Krnicam, kjer so imeli na¬
men napasti kasarno na Jelenku.

Jaz sem se enajstega decembra vračal čez Rov¬
tarjev vrh, kjer sem padel v zasedo treh karabinjerjev
in enajstih vojakov. Aretirali so me in me spoznali za
tistega, ki ga iščejo. Takoj so telefonirali v Idrijo,
ker so me zaradi bombe, ki so jo našli pri meni, hoteli
na mestu ustreliti. Iz Idrije so odgovorili, naj me
privlečejo v Idrijo. Od tu pa se je križev pot nada¬
ljeval pred posebnim sodiščem v Rimu. Kar je bilo,
ni bila zabava. Vesel pa sem bil, da so vsi fantje, ki
sem jih navduševal za našo vojsko, že meseca januarja
in februarja 1943. leta odšli v partizane.«

Prvo soboto oktobra 1942 je prišla v Mrzlo rupo
četa partizanov. Komisarja te čete, ki je bila oblečena
v civilne obleke, so imenovali Igorja. Ta je imel edini
v četi triglavko in pas. Tej četi je poveljeval Maks
Perc. Enota je prišla z namenom, da napravi prvo
akcijo, domačine pa opozori, da se začenja boj za svo¬
bodo. V načrtu so imeli napad na gozdarsko hišo v
Revenovši, kjer sta bila dva gozdna čuvaja-domačina.

Četa, ki je sicer taborila na Hudem polju, se je
bila mimogrede ustavila pri Omevnikarju v Mrzli
rupi. Zasilno taborišče si je uredila v Razorih blizu
Tabrovšča. Tu so z zaupnikom Jožetom Vončino in
Cvetkom Hvalo napravili načrt za napad.

Vendar že v nedeljo popoldne sta gozdna čuvaja
zaradi izdajalskega dima zaslutila, da nekaj ni v redu.

Čuvaj Franc Ferjančič se je odpravil za sledjo in
se v neposredni bližini taborišča srečal s partizanskim
stražarjem. Ogleduh in stražar sta si nekaj časa gle¬
dala iz oči v oči, nato je prvi pograbil puško, ali par¬
tizan ga je prehitel s strelom. Zadel ga je v ramo in
mu vzel orožje. Stražar je takoj odhitel v vznemirjeno
taborišče poročat, kaj se je zgodilo.

Medtem, ko se je ranjeni Ferjančič s težavo pri¬
plazil do prve hiše, kjer so ga obvezali in nato od-

136

peljali v idrijsko bolnišnico, je Cvetko Hvala odpeljal
partizane proti Gačniku, odtod pa v Studenec, tja,
kjer je pozneje delovala tiskarna Slovenija. 2e na¬
slednjega dne so se iz Idrije pripeljali italijanski
vojaki in preiskali Razore, karabinjersko postojanko pa
so pomnožili z dvanajstimi vojaki. Četa pa je nasled¬
nji dan odšla na Male Lažne in novim bojem naproti.

Jeseni leta 1942 so na Vojsko prihajale skupine
od 16 do 20 partizanov, vendar se v naših krajih niso
stalno zadrževale.

Spričo tega, da se je bilo v tem času odporniško
gibanje tako razširilo, je Jaka Platiša-Franc sklical v
Gačniku sestanek nekaterih zaupnikov, na katerem so
ugotovili nujnost ustanovitve terenskega odbora OF.
V prvem odboru so bili: Dominik Skok, bratje: Janez,
Ludvik in Andrej Skok, Gregor Skok iz Gorenje Tre¬
buše in Cvetko Hvala.

Odbor je dobil od Jake Platiše navodila, kaj mora
delati. V glavnem je bilo to delo obveščanje o pre¬
mikih policije, zbiranje različnega materiala, orožja
in municije.

S prvo jesenjo 1942. leta so začele prihajati na
Vojsko močne laške patrulje, kot odgovor na pojav¬
ljajoče se partizane. V začetku novembra pa se je
nastanila stalna vojaška posadka, ki se je čedalje bolj
množila. Sprva je bilo 50 vojakov, pozneje 100, 200,
300 in celo več. Utaborili so se kar po hišah okrog
cerkve, v glavnem pa v obeh gostilnah. Zavarovali so
se z žičnimi ovirami in globokimi strelskimi jarki in
bunkerji. Bataljonu pehote, ki je imel skraja komando
v Idriji, se je čez čas pridružil še bataljon strojni-
čarjev, tem pa padalci, ki so jih domačini zaradi pi¬
sane uniforme imenovali »močeradarji«, in nazadnje
so prišli alpinci. Vse enote so se stalno zadrževale na
Vojskem, čeprav so jih od časa do časa menjavali. Ob
hajkah so prihajali na pomoč še iz Idrije, Cepovana,
Gorenje Trebuše, Ajdovščine in od drugod.

137

Po vsem tem ne bo napak, če na kratko orišemo
nastanek in razvoj enot, ki so v tem času delovale tod.

O tem so že nekaj povedali ljudje, ki so se na
Vojskem kot prvi srečali s partizani. Poglavitna pa je
bila Vojkova četa, ki je prišla na območje Črnega
vrha in od tu razpredala mrežo odporniškega gibanja.
Četa je štela 25 mož. V njej so se odlikovali razen že
znanih: Janko .Mervič-Slovan, Karlo Nardin-Jakec,
Zoran Adam - Kovač, Herman Gregorič - Gorazd in
drugi.

V četo je prišel oktobra leta 1942 tudi Franc Ca-
serman-Tesar, doma z Rakeka, kot namestnik komi¬
sarja. Ta in Milan Bajc-Stric sta v glavnem vodila
politično življenje v enoti. Politično delo v četi se je
odvijalo predvsem s pripravo tovarišev na razne
akcije.

Že v prvem taborišču v Grižah je bilo sprejetih v
KPJ sedem tovarišev, druga skupina pa v SKOJ. Pro¬
učevali so VKPb, pomen oktobrske revolucije. Raz¬
pisali so celo tekmovanje za prehodno zastavo Soškega
odreda, katera četa bo prednjačila v akcijah proti
fašistom. Da je bilo politično delo v četi uspešno, do¬
kazujejo številne akcije, prav tako pa tudi na terenu,
saj se je v Vojkovo četo vključilo kar 58 fantov in
mož iz Idrije in okolice Črnega vrha.

To so bili predvsem idrijski rudarji, okoliški
gozdni delavci in kmečka mladina. V baraki na Bri¬
novem griču kmalu ni bilo za vse prostora.

Brž, ko so postali pogoji za razvoj partizanstva
na Vojskem in v okolici ugodni, je Vojko odločil, naj
odrine na to območje skupina partizanov. Po posve¬
tovanju, kdo bi bil najsposobnejši za komandirja in
komisarja, sta Vojko in Stric izbrala Franca Spaca-
pana-Črta za komandanta in Branka Stepančiča-
Slovenka za komisarja. Poverila sta jima naslednje
naloge: utaborite se v stajah na Opalah v bližini Voj¬
skega, prebivalcem dajajte pobudo za odporniško
gibanje, pridobivajte nove partizane in napadajte fa-

138

šistične postojanke. Pri tem je Vojko poudaril, da je
z delom treba nemudoma začeti, zakaj fašisti morajo
takoj občutiti partizansko dejavnost na novem ob¬
močju.

Ko je legel mrak na Brinov grič, je črt sklical
okrog sebe izbrane ljudi in skupina je krenila na pot.
Sli so mimo Leskovca, preko Idrijske Bele, Čekovnika,
Vojskega in tako prispeli na Opale.

Takoj so vzpostavili zvezo s terenci. Le-ti so jim
pomagali, da so dobili tesnejši stik s prebivalstvom.
Obveščali so jih tudi o delovanju fašistov. Črtova
skupina je bila večer za večerom med ljudmi in jim
govorila o osvobodilnem boju. Prebivalstvo je bilo
brez izjeme na njihovi strani in jim vsestransko po¬
magalo.

Kljub slabi oborožitvi, večina je imela stare av¬
strijske puške, za katere je primanjkovalo streliva,
je v četo prihajalo vedno več novincev. Zato je bilo
treba za boljšo oborožitev napadati fašiste. In prvi
spopadi z njimi so bili že na pragu v novo leto...

Ta organizirana rast partizanstva je hkrati z ljud¬
sko voljo dokazovala, kaj vse je naš človek pripravljen
žrtvovati za svobodo, saj so na Vojskem celo članice
Marijine družbe, kakor vsa druga dekleta, organizi¬
rano zbirale za partizane živež, obleko, pletle noga¬
vice in jopice za trdo zimo, ki je bila nastopila.

Če so bili posamezniki Ob težavah in grozodejstvih,
ki jih je počel nad prebivalstvom sovražnik, razdvo¬
jeni, se je večina krepila ob dogodkih na svetovnih
frontah. Italija je bila v Afriki malodane zbita na ko¬
lena in čedalje bolj je kazalo, da bodo sile Osi morale
zapustiti zadnjo ped zemlje na afriški celini. Da se bo
prav kmalu klavrno končala epopeja italijanskih
»osem milijonov bajonetov« in fašističnih veličin z
njihovimi sanjami o imperiju od Alp prek Libije do
Etiopije.

Se bolj pa so bile oči našega človeka uprte na
ruske poljane, kjer se je v okopih, ki so branili Lenin-

139

grad, Moskvo in še posebno Stalingrad, odločala in
tudi odločila usoda druge svetovne vojne. Tako par¬
tizani kakor prebivalci so bili poučeni o velikanski
protiofenzivi Rdeče armade pri Stalingradu, ki se je
začela 19. novembra 1942. Boj je divjal z nezmanjšano
silo in brez kakršnega koli odmora skoraj polne tri
mesece, preden je elitna Hitlerjeva VI. armada z malo
manj kot pol milijona možmi, v železnem obroču
Rdeče armade, dokončno klecnila in se vdala. S tem
pa je bil krvolok Hitler tudi ob svojo udarno pest.

V tem času . še ni nihče mogel zanesljivo trditi,
kakšen bo izid tega boja, vendar zagon sovjetskih
narodov je bil v tistih časih najmočnejša moralna
opora tudi partizanom v naših gozdovih, da so z
večjo voljo in s pogumom nadaljevali boj v leto, ki je
tudi slovenskemu in vsemu osvobodilnemu boju pri¬
neslo vrsto blestečih in odločilnih zmag.

Spričo takšnega razvoja vojnega prizorišča doma
in na velikih bojiščih je glavni štab Slovenije 26. de¬
cembra 1942 preosnoval in razdelil ozemlje Slovenije
na štiri operativna območja: Dolenjsko, Notranjsko,
Alpsko in Štajersko. V tretjo alpsko cono so bili
vključeni: Dolomitski, Gorenjski in Soški odred. Za
komandanta Soškega odreda je bil odrejen Albert
Jakopič-Kajtimir, za politkomisarja Dušan Pirjevec-
Ahac, za namestnika komandanta Anton Šibelja-
Stjenka, za namestnika politkomisarja pa Cveto Moč-
nik-Florijan.

Tako so bili za osvobodilno gibanje, kljub temu,
da je sovražnik na vsako partizansko akcijo odgovoril
z divjanjem, položeni trdni temelji. Neprestana nasilja
so še v večji meri podžigala odporniško gibanje. Cas
je postavil ostro ločnico: biti ali ne biti. Zavoje-
valčeva krutost je postavila vse pred dejstvo: zrnje
naj se loči od plev. Tako je zgodovinska nujnost
ustvarjala novega upornega slovenskega človeka — in
narod hlapcev je zorel sam v sebi v gospodarja!

140

Leto na j večjega nasilja

(1943)

Italija je bila ob koncu leta 1942 že v takih poli¬
tičnih, vojaških in tudi gospodarskih okoliščinah, da
so bili njeni fašistični hierarhi prisiljeni nekaj storiti.
Hudo so bili zaskrbljeni nad sijajno zmago na Volgi
in nad potekom zavezniške ofenzive v Afriki. Prav
tako nad porazi, ki jih je italijanska vojska doživljala
v boju z jugoslovanskimi partizani. Zato so se tembolj
bali nemira in upora pod lastno streho.

Začeli so z najpreprostejšim ukrepom: z mobiliza¬
cijo in racijo moških od 16. do 43. leta starosti. Zanje
so ustanovili več desetin posebnih delavskih bata¬
ljonov s središčem v Aquili in v Potenzi. To prisilno
mobilizacijo, ki so jo sicer začeli izvajati že v začetku
aprila 1941, so opravljali karabinjerji in kvesturini.
Način je bil zelo preprost: ponoči so obkolili hiše in
aretirane odgnali na zbirno mesto, ki je bilo po navadi
pri vojaškem odseku, odtod pa so jih v večjih sku¬
pinah in v zaklenjenih vagonih pod nadzorstvom ka¬
rabinjerjev odvažali naprej v Potenzo, potem pa na
Sicilijo in Sardinijo. Mobilizirali so vse, ki so bili ko¬
ličkaj nezanesljivi, ne glede na fizično ah mentalno
sposobnost. Ti »battaglioni speciali« so imeli vse zna¬
čilnosti kazenskih bataljonov ali internacije. V njih
sestavu so bili v glavnem kmetje in delavci.

Pozneje so v te bataljone prignali tudi »sumljive«
Slovence, ki so bili mobilizirani v italijansko vojsko
in so službovali v Jugoslaviji, Grčiji, Rusiji in Fran¬
ciji. Precejšen del je bilo takih, ki so jih prignali iz
raznih italijanskih zaporov, kamor so jih bili strpali

141

kot politično osumljene. Vseh teh mobilizirancev je
bilo na vsem Primorskem kakih 30.000. Razdelili so
jih v delavske čete, vsaki četi pa so dodelili nekaj
oficirjev in podoficirjev ter nekaj oboroženih kara¬
binjerjev in vojakov, ki so imeli nalogo, da jih budno
stražijo in priganjajo k delu.

Večji del teh čet je bil poslan na Sicilijo, kjer so
jih po zasedbi zajeli zavezniki in jih poslali v Afriko.
Iz njih so pozneje nastale prekomorske brigade, med
njimi tudi znani Kosovelov pevski zbor. Nekaj so jih
poslali v severna italijanska mesta, kjer so čistile ru¬
ševine od bombardiranj, pretežni del pa so jih poslali
na Sardinijo, kjer so jih zajeli Američani. Vključili
so jih v sestav 7. ameriške armade pod imenom »Slaw
Company«.

Vendar vseh primorskih fantov fašisti niso dobili
v svoje pesti.. Mnogi so raje odšli v partizane kakor
pa v fašistično vojsko. O tem dovolj pove številka
1500 novincev, ki so se v tem času pridružili odpor¬
niškemu gibanju. Karabinjerjem in fašistom so tedaj
matere in sestre teh novih partizanov nosile dan za
dnem partizanske »mobilizacijske« pozivnice, češ da
so njihove može, sinove in brate šiloma odgnali par¬
tizani. Partizanska znajdljivost je bila tako predrzna,
da so fašisti osupnili in vsaj spočetka pozabili na
povračilo.

Tako je, kot zvemo iz poročila PK KPS, mobiliza¬
cija v partizane zelo dobro uspela, posebno še na
ozemlju okrog Idrije, Cerknega in v zgornji Vipavski
dolini. Tudi poveljstvo obmejnih stražnikov XI. ar¬
madnega zbora je v tem času poročalo, da je iz ba¬
škega in idrijskega obmejnega območja odšlo v par¬
tizane več kot petsto mladincev. Stvar se je fašistič¬
nemu tajniku za goriško pokrajino zdela tako resna,
da je o tem nemudoma poročal predstojnikom v
Rim...

Iz pisma Jake Platiše-Franca PK KPS z dne
10. januarja 1943 razberemo med drugim tudi nasled-

142

nje: Mobilizacija v partizane dobro napreduje. Pred
novim letom je bilo nekoliko zastoja zaradi aretacije
nekaj partizanskih družin. V nedeljo so prišli parti¬
zani sami po fante v Idrijo. Odšlo jih je deset. Med
Italijani in domačimi fašisti je bilo veliko preplaha
in strahu. Na Krnicah, Vojskem in v Koševniku je
zdaj nad 200 partizanov. Narodne vstaje ne bo težko
dvigniti, če ga ne bomo kaj polomili. Znati bomo mo¬
rali zaščititi kmete pred italijanskim nasiljem, požigi
in ropanjem, ki se je začelo na Vojskem, kjer so po¬
žgali eno dobro našo domačijo. Na Črnem vrhu in v
Zavratcu pa dejansko obstaja bela garda in ima zvezo
z Rovtami in Logatcem. Dobil sem stike z gorenjskimi
partizani. Pravijo, da jih je na Gorenjskem veliko.

Vendar je v tem času prihajal nov veter, ki ga je
s temeljitejšo organizacijsko mrežo širil jeseni 1942
ustanovljeni Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za
Primorsko. Sestavljali so ga Anton Velušček-Matevž
kot tajnik, Tomo Brejc in Miro Špacapan pa kot člana.
Toda na sestanku 1. januarja 1943 so sklenili Aleš
Bebler-Primož, Anton Velušček-Matevž in France Škerl,
da bo politično najbolje, če sestavijo ves Pokrajinski
odbor Osvobodilne fronte za Primorsko iz domačinov.
Bebler in Škerl naj bi mu bila samo svetovalca, ki bi
hkrati skrbela za povezavo z Izvršnim odborom Osvo¬
bodilne fronte. Sestanek, ki je bil deset dni pozneje,
se je odvijal v tem vzdušju. Udeležili so se ga Ludvik
Slokan, Miro Špacapan in Jože Štrukelj (liberalci),
Branko Babič in Anton Velušček-Matevž (komunista),
Benedikt Simčič iz Brd in Miha Leban-Ciril iz Po-
ljubinja (krščanska socialista). Na tem sestanku, ki
mu je sledila konferenca OF v Lokah pri Kromberku
(14. februarja 1943), so obravnavali vsa važnejša vpra¬
šanja v zvezi z razvojem narodnoosvobodilnega giba¬
nja. Konference so se mimo prejšnjih udeležili še Ivan
Colja s Kanalskega, Ivan Lovrenčič iz Vipave, Franc
Mezgec in Vladimir Žvab iz Trsta ter Vincenzo Gi-
gante-Ugo kot zastopnik italijanskih protifašistov.

143

Tako so bila s temi zastopniki udeležena v POOF že
vsa okrožja, še posebej Trst in Gorica, in poglavitne
politične skupine, ki so se v glavnem združile v enoten
boj proti fašizmu.

Zdaj se je narodnoosvobodilno gibanje po vsej Pri¬
morski živahno razmahnilo. Po mestih in vaseh so
ustanavljali terenske odbore OF, v katere je bila
vključena propagandna, obveščevalna in prehranje¬
valna služba. Pomnožilo se je število ciklostilnih teh¬
nik, ki so od sredine januarja 1943 razmnoževale
»Primorski poročevalec« kot glasilo OF za Primorsko.
Osrednje vprašanje je bilo seveda vselej v ospredju:
mobilizacija v partizane, izgradnja okrožnih komi¬
tejev KPS in odborov OF, odkoder naj bi se razširila
mreža OF na vse strani, in boj, ne toliko proti beli
gardi, kakor proti sredini, ki je bila na Primorskem
v tem času najbolj podtalna in nevarna.

Italijani so kmalu začutili grozečo nevarnost, ki se
je skrivala v množičnosti osvobodilnega gibanja. Tega
niso mogli zatreti, čeprav so proti njemu naperili
orožje številnega vojaštva, velikanski policijski aparat,
pomožne čete in karabinjerje. Toda upornikov niso
mogli poloviti, ne zadušiti upora, čeprav se zaradi za¬
straševanja niso strašili naj večjih hudodelstev.

Med ljudi se je razširila vest, kaj so počenjali ob¬
mejni stražniki po baških vaseh. Tam so bili 26. no¬
vembra 1942 ponoči obkolili partizansko taborišče na
Obloškem vrhu. Medtem, ko so se vsi partizani srečno
prebili, je ostal obkoljen politkomisar 4. čete Tolmin¬
skega bataljona Jernej Arko-Črt, ki je imel zlomljeno
nogo. Da ne bi prišel fašistom živ v roke, se je sam
ubil z ročno bombo. Fašisti so mrtvemu Črtu odrezali
glavo in jo nosili nataknjeno na kol po baških vaseh.

Toda boj se je začel v imenu svobode, s pbzivom:
Smrt fašizmu... Puške so se oglasile v Brkinih in na
Predelu, v Brdih, v idrijskih in cerkljanskih hribih.

Dne 26. januarja 1943 je 2. bataljon Soškega od¬
reda s petintridesetimi borci napadel italijansko po-

144

stojanko Zakriž pri Cerknem. Iznenaden naskok je
Italijane tako zmedel, da se jih je ob treh padlih se¬
demnajst pustilo ujeti. Napadi pa so se poslej vrstili
drug za drugim: v Žagi pri Bovcu, ki je med drugim
rojstna vas Staneta Žagarja; v Grahovem v Baški
grapi, kjer so partizani obkolili 40 alpincev in kara¬
binjerjev. »Terra italianissima« je polagoma plahnela
iz njihovih sanj. Mnogi so bili že tedaj prepričani, da
Italija drsi v neizogiben poraz.

Razmah in razvejanost organizacije osvobodilnega
gibanja, ki sta zajela domala vso Primorsko, ni bil na¬
ključen. Sadovi vztrajnega dela prvih aktivistov so se
pokazali v zadnjih mesecih leta 1942, posebno pa v
prvih mesecih leta 1943. Na trdnih temeljih postav¬
ljeni organizaciji OF pa je dal nemalo izpodbude s
svojimi bogatimi partijskimi in vojaškimi izkušnjami
sekretar CK KPS Franc Leskošek-Luka, ki je prišel
na Primorsko v prvih dneh leta 1943. Na osnovi nje¬
govega predloga in po temeljitem razpravljanju o
razmerah na Primorskem so sestavili nov Pokrajinski
komite KPS za Primorsko. Za novega sekretarja je bil
predlagan Branko Babič, za člane pa Anton Velušček,
Dušan Pirjevec, Franc Ravbar-Vitez (medtem padel
na Gorenjskem), Darko Marušič in Vincenzo Gigante-
Ugo kot zastopnik Italijanov.

To pa je bilo močno žarišče, odkoder se je naglo
širil plamen revolucije na vse strani. V tem času je
osvobodilno gibanje živahno zaživelo na Idrijskem in
Cerkljanskem. K temu so kajpak pripomogli tedaj še
redki partizani in aktivisti, ki so dotlej živeli v strogi
ilegali. K temu je mnogo pripomogla Vojkova Trnov¬
ska četa, ki je taborila v bližini Črnega vrha, a je
kmalu toliko narasla, da se je od nje odcepila sku¬
pina, ki se je utaborila na Idrškem, in tretja trnovska
četa, ki se je utaborila v stajah vOpalah pri Vojskem.
Tej četi, ki je imela spočetka kakih 30 do 40 borcev,
je bil zdaj komandir Franc Žagar-Čemberlen, ko¬
misar pa Branko Stepančič-Slovenko.

10 — Oblaki nad sončno deželo

145

Vse to in pa teža teh dni, ki je z usodno moro
legla na doživljanje ljudi, ki so bili pred vprašanjem
svojega konca, je pognala ljudstvo k množičnemu
uporu. Tu se je še izraziteje pokazala trdoživost, ki
je bila značilna skozi vso zgodovino. Ljudi je pognala
k skupni in enotni akciji želja, pridobiti si narod¬
nostno svobodo in urediti vprašanje socialnih odnosov.
Zagotovljeno rešitev teh stremljenj pa so začutili v
partizanski vojski. Partizani, katerih število se je iz
dneva v dan večalo, so prihajali v vsako hišo in po¬
drobno pojasnjevali ljudem pomen partizanske vojske.
Skoraj v vsaki vasi so prirejali ožje in širše sestanke.
To je pripomoglo, da je v zadnjih dveh mesecih odšlo
še več fantov v partizane. V njihove vrste so
prihajali predvsem letniki 1923, 1924 in 1925, to je
letniki, ki so bili v nevarnosti, da jih mobilizirajo
Italijani. Mnogo vojaških obveznikov je tedaj prišlo
v partizane, da se izognejo mobilizaciji. Čete so šte¬
vilčno narasle in štab Soškega odreda je 19. decembra
1942 izdal odlok o ustanovitvi četrtega bataljona So¬
škega odreda. Za komandanta je bil imenovan Miro
Perc-Maks, za komandirja pa Anton Sraj-Aljoša.

Posebno množično so odhajali v partizane iz hri¬
bovskih vasi: Vojskega, Čekovnika, Gorenje Trebuše
in Kanomlje. Le redkega so Italijani dobili za svoje
»battaglioni speciali«. Kljub temu, da je bila na Voj-
skem že od jeseni 1942 poleg karabinjerjev tudi vo¬
jaška postojanka, je bilo v teh krajih prvo osvobojeno
ozemlje na Primorskem.

Karabinjerji so sicer tedaj imeli skoraj v vsaki
vasi svoje skrite zaupnike (člane PNF), ki so jim pri¬
našali poročila o dogajanju in mišljenju ljudi. Parti¬
zani so kajpak poskrbeli, da so z njimi poravnali
račune, prav tako z nekaterimi deklinami, ki šo imele
s karabinjerji — lovili so jih v svoje politične in vo¬
hunske mreže — le preljubezniva ljubezenska raz¬
merja. Tem zadnjim so zadostovala opozorila in strah
pred izgubljenimi lasmi.

146


Posebnost na Primorskem, kot že rečeno, je bila
v tem času neverjetno razgibana mobilizacija v par-
t.zane. Vendar delavnost partizanskih čet, razen Gre¬
gorčičevega bataljona in še posebej Vojkove čete,
ni bila preveč zadovoljiva. Nič kaj prida se ni izkazal
.omandni kader iz bivšega Soškega odreda. Zaradi
tega so bili 19. januarja 1943 imenovani novi štabi
vsem štirim bataljonom Soškega odreda. Razgibanost
osvobodilnega gibanja pa se je pokazala tudi v tem,
da se je dne 13. februarja 1943 Soški odred razdelili na
Južnoprimorski in Severnoprimorski odred. Vsak je
štel po tri bataljone.

V J užnoprimorski odred, ki je deloval na območju
Vipavske doline, Krasa in Trnovskega gozda, so
vključili III. kraški bataljon in dva bataljona, ki sta
bila ustanovljena iz bataljona Simona Gregorčiča. V
Severnoprimorski odred pa so vključili II. in V. tol¬
minski in IV. briški bataljon. Na Bovškem je delo¬
vala ena četa. Komandant prvega odreda je bil Tone
Bavec-Cene, drugega pa Albert Jakopič-Kajtimir.
Prvi je deloval na območju Tolminskega in Brd, drugi
v Vipavski dolini, na Krasu in v Trnovskem gozdu
do Cerknega in Črnega vrha. Ustanovljena je bila tudi
udarna brigada »Andreja Laharnarja«, ki pa se potem
ni sestavila, ker je prav v tem času podlegel ranam
njen prvi komandant Janko Premrl-Voj ko.

V tem času je bilo na dnevnem redu še eno po¬
membno politično vprašanje. Na dnevni red ga je po¬
stavil Edvard Kardelj v dveh pismih, ki ju je pisal
28. januarja v imenu CK KPS Pokrajinskemu komi¬
teju KPS za Primorsko in Francu Leskošku-Luki. V
prvem pismu je Kardelj poudaril nujnost, posvetiti
vso pozornost razvoju protifašistične dejavnosti med
italijanskim ljudstvom na Primorskem, zakaj to ni
samo naša mednarodna dolžnost, marveč je to v zvezi
z našimi neposrednimi potrebami in sestavni del na¬
šega boja proti mednarodni reakciji.

147

Glede odnosov med Komunistično partijo Slove¬
nije in Komunistično partijo Italije pa se je treba z
italijanskimi tovariši sporazumeti v naslednjem: v
zahtevi po osvoboditvi in združitvi vseh Slovencev...

Odporniško gibanje je na vojskarski planoti, v do¬
lini Trebuše in Kanomlje v tem času že zajelo večino
prebivalstva in pokazala se je potreba po ustanovitvi
novega vaškega odbora OF.

Po pripovedovanju Janeza Skoka iz Zaroba so pri¬
prave za ustanovitev odbora potekale tako: Jaka Pla-
tiša-Franc je že konec starega leta sporočil bratom
Skok v Gačnik željo, da bi sklicali množični sestanek.
Fred tem je bil sestanek pri Čibeju v Gorenji Trebuši.

— Tudi jaz sem se udeležil tega sestanka, ki ga je
vodil tovariš Platiša. Ko sem prišel v Gačnik, so imeli
nek drug sestanek, potem pa smo šli skupaj k Čibeju.
Tu smo se zbrali: Dominik Skok, Janez Skok, Ciril
Čibej in jaz. Sestanek, ki ga je vodil Platiša, je bil
zelo kratek.

Spominjam se, da je Platiša razdelil odborniške
posle, in sicer je Janezu Skoku poveril gospodarske,
meni pa blagajniške posle. Kakšno delo je razdelil
drugim, ne vem več. Prvi denar sem dobil od Petra
Kogeja, nekaj dni pozneje mi je dal sto lir. Ves na¬
bran denar in blago sem izročil partizanu Ivanu Cuku-
Slavku, ki je prihajal iz partizanskega taborišča v
Opalah.

Zadnji dan januarja 1943 je bil v Gačniku mno¬
žični sestanek. Udeležilo se ga je toliko ljudi, da je
bila hiša pretesna. Večer pred sestankom so prišli
štirje neznani partizani. Vodil jih je domačin-par-
tizan Janko Ogrič iz Mrzle rupe. Po zmenku za se¬
stanek in po večerji so se tovariši odpravili v
partizansko taborišče v Opalah.

Omenjeni, neznani štirje partizani, so sestanek
vodili. Se prej pa so zažugali, da med povabljenimi na
sestanek ne sme biti takega, ki bi kaj izdal. Sestanka
so se navkljub hudi zimi udeležili iz vse bližnje voj-

148

skarske in trebuške okolice. Bilo pa je tudi nekaj
partizanov, ki so vzdrževali zvezo ali se zaradi var¬
nosti menjavali na straži. Govorila sta dva govornika,
ki sta v glavnem orisala pravilnost oboroženega upora,
uspehe partizanov in položaj na svetovnih bojiščih.
V glavnem pa sta navduševala mladino, naj se pri¬
druži partizanom.

Ker je bila delavnost italijanskih patrulj čedalje bolj
nevarna, so bili na obzorju tudi prvi spopadi, zlasti,
ker se je tretja trnovska četa, ki je taborila v planin¬
skih hlevih v Opalah, naglo povečala na 60 ljudi. Kot
že večkrat, je zopet nastalo vprašanje, kje dobiti za
vse orožja. Samo z Vojskega je v kratkem času prišlo
kakih 20 fantov. Od teh so šli v partizane Maks Kobal,
Evgen Kogej in Janko Ogrič že decembra 1942, največ
pa 2. februarja 1943, in sicer: Ludvik Kogej-Lado 1 ,
Jože Lapajne, Peter Vončina, Ludvik Špacapan, Janko
Vidmar-Iztok, Feliks in Andrej Volčina, Adolf Habe,
Ferdinand Erjavec, Alojz Medved, Ciril Grošelj, Ivan
Kokošar-Jan in še kdo. Pravtako jih je prišlo dvanajst
iz Gorenje Trebuše in nekaj iz Kanomlje in Čekovnika.

Ta datum je bilo važno omeniti tudi zaradi italijan¬
skih vojakov, ki so šli 3. februarja 1943 z Vojskega v
Trebušo. Tam so naleteli na domačina Čibejevega
Cirila. Obdolžili so ga sodelovanja s partizani in ga
odpeljali s seboj.

Kaj se je zgodilo z bratom Cirilom, je obvestila
partizansko četo v Opalah njegova sestra Olga. Ukre¬
pati je bilo treba hitro, saj so Cirila 3. februarja po¬
poldne odpeljali iz Gorenje Trebuše proti Vojskemu,
kjer je bila njihova postojanka. Komandir čemberlen
je vprašal po prostovoljcih. Prijavilo se jih je 14, vsi
tisti, ki so imeli puške, a vsi so bili novinci, partizani
največ dva meseca. Za poveljnika je bil odrejen Lud¬
vik Kogej-Lado.

Olga je popeljala četo nad cesto, ki pelje od
Brdarja proti Gačniku, kjer so postavili zasedo. Proti
večeru so vojaki lepo po vrsti prikorakali pred za-

149

sedo. Sredi kolone so imeli tri mule. Dve sta nosili
hrano in strelivo, na tretji je jahal Ciril, ki je Itali¬
jane prepričal, da ne more hoditi.

Ko jih je Lado, nič hudega sluteče pozval, naj se
vdajo, seveda tega niso hoteli storiti. Zdaj je zaropo¬
talo. Vojaki so se skrivali za kupi gnoja in začeli
odgovarjati.

Ciril se je pognal z mule in tekel čez potok Gačnik
proti gozdu. Oficir je streljal za njim z revolverjem.
Ni ga zadel, ker je njega v istem trenutku smrtno
zadela krogla iz partizanske puške.

Zdaj je prevzel poveljstvo njegov namestnik in
toliko časa vpil »avanti Savoia«, da jo je skupil. Ko
sta padla poveljnika, se je kolona naposled vdala.
Na zahtevo partizanov so zložili orožje na kup in se
umaknili za 50 korakov. Trepetali so od strahu in
hoteli izročiti še obleko in čevlje.

Partizani so pri tem spopadu zaplenili 2 lahki
strojnici »Breda«, 27 pušk, 5 pištol, precej ročnih
granat in 1200 nabojev za puške. Od partizanov ni bil
nihče ranjen. Od treh mul je bila ubita ena. Za njo
sta se skrila dva vojaka in si tako rešila življenje. En
italijanski vojak je pozneje podlegel ranam.

Še isto noč so prišli k partizanom vsi Čibejevi, že
priletna mati, hčerki Olga in Marica in sinova Franc
in Ciril. Naslednjega dne so jim izropali in požgali
domačijo. (Franc je padel v dneh po zlomu Italije,
Ciril pa v bojih za Trst aprila 1945.)

Naslednje dni je prišlo v taborišče v Opale toliko
prostovoljcev, da se je četa potrojila. Toda že naslednji
dan po napadu je prišlo na Vojsko tudi precej vojakov
iz Idrije in sosednjih postojank.

Ker je bil napad v bližini Gačnikove hiše, so Itali¬
jani naslednjega dne prisilili vojskarske voznike, da so
najprej pripeljali njihove mrtvece, nato pa so oropali
domačijo. Pred njihovim ponovnim prihodom so bili
Gačnikovi še doma, v poslednjem trenutku pa so zbe-

150


- .tli skozi zadnja vrata v gozd nad hišo. Upravičeno so
kg  bali, da se bo soldateska nad njimi maščevala.

Takrat je pobegnila tudi družina Ostrožnik, ki je
stanovala v Gačniku. Nasilniki niso na domu našli
drugega živega človeka kakor neko dekle iz Trsta, ki
se je tistega dne tja prišla smučat. Spričo tega, da
iso našli domačih, so zaprli svaka Gregorja Skoka iž
Rezazije, ki je oskrboval živino. Interniran je bil v Sa-
voni, a od tod so ga kasneje Nemci zavlekli v Maut¬
hausen, kjer je umrl.

Vojaki so se grdo znesli nad Andrejem Grudnom
iz Bendi je. Pred tedni se je bil vrnil od vojakov. Po
naključju je bil v bližini Gačnika, pa so ga prijeli in po
strahovitem mučenju ustrelili, trdeč, da je bil oboro¬
žen partizan.

Pokopati so ga smeli šele z dovoljenjem koman¬
danta na Vojskem. K pogrebu je prišla razen po¬
grebcev samo sestra Micka, ki pa so jo Italijani takoj
po pogrebu zaprli in naslednjega dne odpeljali v goriške
zapore, od tod pa v taborišče Frosinone, kjer so inter¬
nirali večino žensk.

Zaradi napada v Gačniku so Italijani 6. februarja
poslali kazensko ekspedicijo na vse strani. Streljali so
vse vprek in zaprli vsakogar, ki so ga zalotili. Ljudje
so se razbežali in se skrivali, kakor je kdo vedel in
znal. Tako je tisto jutro odšel z doma tesar Valentin
Kolenc in se ni več vrnil. Sodijo, da je pri prehodu
čez neko strmino strmoglavil v globel in se ubil.

To leto je nasploh prineslo mnogo gorja in trplje¬
nja. Stari ljudje ne pomnijo, da bi se v tako kratkem
času zgodilo toliko hudega, kakor v tem času.

Ni je bilo hiše, ne družine, ki ne bi bila tako ali
tako prizadeta. Velik del prebivalstva je bil razkrop¬
ljen po svetu. Moški so bili večinoma zdoma. Neka¬
teri v italijanski vojski, drugi v partizanih ali ječah
in taboriščih. Že v prvem polletju je bilo upepeljenih

151

precej domačij in umorjenih več ljudi. Ljudje so živeli
v neprestanem strahu in čakali, kdaj pride vrsta nanje.

V ta čas pade tudi smrt Janka Premrla-Vojka,
komandanta I. bataljona Soškega odreda oziroma tri
dni prej imenovanega za komandanta I. primorske
brigade »Andreja Laharnarja«. Vest je boleče odjeknila
med prebivalstvom. Zgodilo pa se je takole:

Pri Brusu v Idrijski Beli je bila fašistična posto¬
janka. V njej je bilo okoli 50 vojakov in 6 gozdnih
'miličnikov. Fašisti se kljub debelemu snegu niso po¬
čutili varne, zato so sklenili, da se preselijo v Idrijo.

Vojko je 16. februarja od svojih zaupnikov na te¬
renu zvedel, da se bodo preselili tega dne popoldne.
Takoj je sklical zbor in pojasnil, da bo treba napasti
fašistično kolono, ki se bo umaknila iz Bele v Idrijo.

Izbral je okoli 22 prostovoljcev in jih razdelil na
dve desetini. Prvo je vodil Slavko Bombač-Boris,
drugo pa Karel Nardin-Jakec. Vojko se je skupinama
pridružil s težko bredo. Časa ni bilo na pretek, zato
je četa nemudoma odrinila z Brinovega griča mimo
Koševnika in se spustila po strmem pobočju v strugo
Idrijce, kjer so nad cesto v snegu izkopali zaklone.
Pred njimi je bil ovinek, pod cestb pa tako visoka
globel, da sovražnik ne bi mogel zbežati čez strugo.

Kljub temu, da fašistov dolgo ni hotelo biti, je na
položaju v dolžini kakih 140 m vladala stroga tišina.
Levo krilo je zasedla Borisova skupina z Vojkovo
težko bredo, ki so jo bili zaplenili januarja na Marofu;
desno krilo pa Jakčeva desetina z lahko strojnico.

Ko je naposled predhodnica kolone, ki je bila pre¬
cej pred glavnino, le prišla, je Vojko skočil na noge
in odvrgel vanjo bombo. Napadla je tudi Jakčeva
skupina, naskočili so cesto in zaplenili lahko strojnico,
medtem ko je Borisova skupina udarila po glavnini,
ki se je z naperjenim orožjem gnala proti levemu
krilu.

Vojko je sprevidel, kaj jim grozi na levem krilu.
Zapustil je Jakčevo skupino in se pridružil Borisovi.

152

Nekaterim fašistom se je že posrečilo zbežati preko
struge, kjer so izza skalnih zaslonov neusmiljeno stre¬
ljali po zasedi. Predhodnica je bila na srečo razbita,
zaplenjena lahka strojnica, dve puški in pištola. Ven¬
dar je Vojko kmalu odkril, da je storil napako, ker se
je prenaglil. Glavnina se je v zaklonih trmoglavo upi¬
rala. Na cesti je ležalo nekaj mrtvih vojakov, ranjena
mula je odvrgla težko bredo, druga pa zaboje s stre¬
livom. Fašisti so na levem krilu vedno močno pri¬
tiskali v hrib proti partizanskim položajem. Preostala
jim pač ni nobena druga rešitev.

Vojko se je odločil, da bo z Borisovo skupino na¬
skočil cesto. V tem trenutku ga je izza zaklona on¬
stran Idrijce zadela krogla in komandant se je zleknil
na tla. Smrtonosni strel ga je zadel v trebuh.

Ker je bilo treba nujno pomagati hudo ranjenemu
Vojku, se je četa takoj odločila za umik. Komandant
se je temu proti vil; še vedno so streljali in hotel je, da
z njimi do kraja obračunajo. To je bilo tudi njegovo
zadnje povelje.

Tovariši so pripravili nosila iz smrekovih vej in
suknjičev in se hitro umaknili. Pri Leskovcu so se
ustavili in počivali. Tedaj so šele opazili, da mu je
krogla prebila želodec in izstopila pri hrbtenici. Tudi
sam je spoznal, da ni rešitve in se hotel ustreliti.

Odvzeli so mu pištolo. Obvezali so ga z v žganju
namočenimi krpami. Potem so ga odnesli v taborišče
na Brinov grič, kjer je nastala grobna tišina.

Iz Idrije, kamor so odšli po zdravnika, so dobili
le potrebna zdravila in navodila, kako naj ga zdra¬
vijo. Zavžil je le malo čaja in natihoma so vsi z njim
upali, da bo ozdravel. Toda iz dneva v dan je bolj
bledel in pešal. Tiste dni sta se v taborišču mudila
tudi Franc Leskošek-Luka in Albert Jakopič-Kajtimir,
ki sta Vojku posredovala vest, da je bil imenovan za
komandanta Prve primorske brigade. Navzlic boleči-

153

nam se je Vojko nasmehnil in pripomnil, da- ne bo
dočakal, da bi poveljeval brigadi.

In res, v noči na 23. februar je tiho izdihnil. Štirje
izbrani tovariši: Franc Bončina-Lado, Anton Rupnik-
Lovrač, Anton Žgavec-Božič in Martin Lampe so ga

Albert Jakopič-
Kajtimir je kot ko¬
mandant popeljal
Gregorčičevo • bri¬
gado maja 1943 v
Beneško Slovenijo

pokopali 400 metrov stran od taborišča in skrbno za¬
krili grob primorskega heroja.

Vojko je padel, toda boj se je nadaljeval z ne¬
zmanjšano silo.

Dne 15. februarja so odšli vojaki na patruljo proti
Stržnikarju. Tam so se srečali s partizani. V boju je
padel Ludvik Špacapan-Kristan, prvi partizan do¬
mačin, Italijani so imeli v tem boju dva mrtva. Ti¬
stega dne se je vlačila po vojskarskih gričih gosta

154

megla in italijanske patrulje dolgo ni bilo nazaj. Nji¬
hov polkovnik Osvaldo Pompieri je dal ob dveh
popoldne zvoniti, da bi se vojaki lahko po zvonenju
znašli. Naposled so se vojaki vrnili in prignali s seboj
Stržnikarjeve: gospodarja Dominika in njegovo sestro
Mico.

Za aretacijo so našli vzrok, ker so se v bližini spo-
adli s partizansko skupino. Dominika so strahotno
retepali in mučili. Ko je bil že ves pobit in krvav, si
je moral sam kopati grob. Pred ustrelitvijo pa so se
premislili in ga izročili karabinjerjem

Omenjeni polkovnik je naslednji dan ukazal ne¬
kemu stotniku, naj požge Stržnikarjevo domačijo kot
drugo na Vojskem. Tega dne je bil snežni metež,
kljub temu so domačijo požgali, zraven pa zaprli še
bolehno Dominikovo sestro Malko. Med tem, ko sta se
po razpadu Italije Mica in Malka vrnili, so Dominika
odgnali v Mauthausen, od koder se ni več vrnil. Ob
požigu Stržnikarjeve domačije je zgorelo tudi pri Fer¬
dinandu Kogeju, kljub temu, da je bil tedaj z bratom
v italijanski vojski.

Cez nekaj dni se je italijanska soldateska odpra¬
vila v Zaklavže. Domačijo so izropali, odgnali živino,
za konec še vse požgali. Odpeljali so tudi Franca Po¬
dobnika, tri sestre in slaboumnega brata. Tega so že
čez nekaj dni izpustili in eno izmed sester kot va¬
rovalko.

Karabinjerji in kvesturini, kar 25 jih je bilo, so v
poznem večeru 17. februarja aretirali tudi mene (op.
pis.). Obdolžili so me, da sem bil pobudnik partizan¬
skega napada, ki je bil 26. januarja 1943 na italijansko
kasarno v Zakrižu pri Cerknem. Odpeljbli so me v
Cerkno in so me nameravali ustreliti na kraju parti¬
zanskega napada. Vendar mi je v dveh mesecih sa¬
mice in mučenja uspelo prepričati jih, da stvar ni
bila taka.

Ker pa sem bil od zgodnje mladosti na spiskih anti¬
fašistov, me niso spustili. Ko so me v Cerknem peljali

155

uklenjenega iz kasarne na kvesturo, me je skozi okno
v karabinjerski postaji opazil nekdanji partizan
III. trnovske čete Peter Podgomik-Blisk, ki so ga kot
ujetega partizana v zaporu pripravili do izdajanj. Ker
sem za to četo zbiral orožje, je Blisk razen drugega
povedal tudi to.

Ta izdajalec je izdal nad 70 družin, ki so podpirale
partizane. Plačilo za izdajstvo je prejel 11. septembra
v bližini Grgarja.

Med Vojskarji so nuklevci iz Cerknega 4. aprila
zaprli Blaža Carja, Petra Vončino in Alojza Plesni¬
čarja. Izdal jih je Blisk. Domov so se vrnili po raz¬
padu Italije.

Krajevni kroničar se je moral posebej ustaviti tudi
pri 10. marcu.

Tega dne so šli vojaki na patruljo v Opale in na
Grič. V pomoč so jim prišli še oni iz Dolenje in Go¬
renje Trebuše, vseh je bilo okrog 3000, da bi uspeš¬
neje napadli II. bataljon Južnoprimorskega odreda, ki
je> imel taborišče v planinskih hlevih. Prišlo je do
hude, sedem ur trajajoče bitke, ki jo je vodil narodni
heroj Jože Mihevc-Rudar. V bitki sta padla dva par¬
tizana, sovražnikov pa dosti več, saj so mrtvece kar
skrivaj odvažali v Dolenjo Trebušo.

Zaradi tega poraza so italijanski vojaki upepelili
vse hleve in koče na obeh planinah. Na Griču so
oskrbniku Francu Hvali tudi vse požgali, njega, ženo
in dve hčerki pa internirali. Prav tako je vse pogorelo
oskrbniku Petru Hvali v Opali. Družina je pravo¬
časno zbežala. V internacijo so odgnali Jožefa Mraka
v Zatrepu in njegovi dve sestri. Doma so pustili le
njegovega očeta, osemdesetletnega starčka. Na Vrh
Hotenje so zaprli Andreja Skoka in dve njegovi mla¬
doletni hčeri. Andrej Skok se je šele po osvoboditvi
vrnil iz Mauthausna. Tu sta bila vzrok aretacije
16-letni Ignac in 17-letni Feliks, ki sta bila v parti¬
zanih. Tega dne so požgali tudi pri Pavletovih, do¬
mači pa so se rešili z begom.

156

Že zaradi dramatičnega konca je treba omeniti
Brdarskega Petra, ki je odšel v partizane v začetku
januarja 1943. Verjetno je bil izdan, da od časa do
časa prihaja domov na Brdo. Tam so v noči od 14. do
15. maja vojaki iz Gorenje Trebuše postavili zasedo.
Peter je prišel po skrivni stezi, ki je peljala iz Gač¬
nika na Brdo. Skoraj na domačem pragu so ga ubili.
Potem so ga vlekli z mulo v Gorenjo Trebušo, od tu
pa na Vojsko. Njegova mati se je, razumljivo, bala
posledic in zato je morala, ko so jo vprašali, če
mrtveca pozna, zatajiti svojega lastnega sina.

V tem času je postajalo nasilje čedalje hujše. Itali¬
jani so skoraj v vsaki vasi postavili svojo postojanko in
nenehno in z vsem mogočim nadlegovali prebivalstvo.
Sklenili so bili, da bodo uničili partizane v južnih
predelih Primorske, ki'so imeli zveze s partizani on¬
stran državne meje. Tedaj sta v teh krajih delovali
že Gregorčičeva in Gradnikova brigada.

Zatrl pa naj bi jih na novo ustanovljeni armadni
zbor s sedežem v Vidmu.

Znano je že, da so možje in fantje vso zimo pri¬
hajali v partizane. Bilo je toliko novincev, da jih pri¬
morske enote niso mogle več sprejeti, ker je manjkalo
orožja in streliva. Nikakor jih ni bilo mogoče obdržati
na idrijskem ozemlju. Čete so bile premočne, tako na
Brinovem griču kakor v planinskih hlevih v Opali.
Težave so bile s hrano, najteže pa je bilo zaradi
orožja, ki ga še za starejše partizane ni bilo dovolj.

A ob tem se je vojaštvo v svojih postojankah
stalno krepilo. Njihove patrulje so se vedno pogosteje
premikale v bližini partizanskih taborišč. Tako je bilo
glede neoboroženih novincev treba nekaj ukreniti.

Vojko, kakor vemo, je bil medtem padel. Na poti
na Primorsko se je tedaj mudil v taborišču na Bri¬
novem griču Albert Jakopič-Kajtimir, ki je po na¬
ročilu Glavnega štaba odredil, da bodo večji del
novincev poslali v partizanske brigade na Dolenjsko,
na osvobojeno ozemlje. Za spremstvo je bila določena

157

»Črtova četa«. V tej četi so bili večinoma fantje iz
Idrije, Vipavske doline in Vojskega.

Ob prvem pohodu, 19. februarja 1943, na Dolenj¬
sko, je bilo treba prepeljati okoli 300 neoboroženih
novincev. Kdor je imel orožje, ga je moral celo oddati,
in vendar je šlo vse nekam po sreči. Zbrali so se pri
Rižnikarju v Čekovniku. Za večerjo so dobili žlico
ovsenega močnika, nato pa so jo mahnili prek Javor¬
nika proti Postojni. Težave so se začele, ker je bilo
vse zastraženo. Toda obveljala je partizanska drznost
in Italijani so bili na vsem lepem ukanjeni.

'Najhuje je bilo, ker vso dolgo pot niso skoraj ni¬
česar zaužili. Padali so zaradi utrujenosti in lakote.
Razen tega pa so jih pestili še dež, snežni metež in ita¬
lijanske zasede.

Oboroženi so pripravili prevaro. Pomešali so se
med neoborožene, v bližini Loškega potoka šli v fron¬
talni napad z naročilom, da morajo vsi divje kričati
»juriš«.. Dvignil se je zares divji halo in Italijani so se
urnih nog porazgubili. Naposled so le prišli do tabo¬
rišča na Dolenjskem in srečno oddali svoje ljudi.

Pri drugem pohodu so bili izdani in Italijani so jih
napadli. Bilo je nekaj mrtvih, ranjenih in ujetih. Ob
nekem takem prehodu, fantje so bili hudo prestra-
dani, sta se dva najedla noric in sta znorela. Enega so
zvezali in ga založili s smrečjem, toda čez tri dni je
prišel sam v taborišče.

Kakor so prišli prvi pobudniki odporniškega giba¬
nja. na Primorsko iz Slovenije, tako so primorski
sinovi krepili prve slovenske partizanske brigade.

CK KPS je Pokrajinskemu komiteju KPS za Pri¬
morsko sporočil: Prvi kontingenti s Primorske so že
prispeli k nam. Prejeli smo tudi žalostno vest, da je
Vojko podlegel ranam . . .

Iz nekega drugega poročila pa beremo: Vrnilo se
je k nam 82 novincev, ki so bili poslani v vaše brigade
in so bili od zdravnikov spoznani kot nesposobni. Na
povratku so bili na Pivki razbiti in zdaj tavajo v

158

majhnih skupinah vsak proti svojemu domu. Stvar je
seveda vplivala porazno. Ali bi se ne dalo storiti kaj
boljšega? Tu imamo poleg tega še vedno zadnji ne¬
oborožen transport, ki je že nekaj tednov v raznih
hajkah in ne vemo, kako je z njim...

Italijani so se vedno bolj petelinili. Dne 6. marca
1943 so napadli partizansko taborišče na Brinovem griču.
Po hudem boju, ki ga je spretno vodil Kajtimir, so
se partizani umaknili proti Krekovšam, kjer so bol¬
ničarji ranjence obvezali in jih spravili na varno.

Tako so nastali prvi zasnutki poznejše bolnišnice
»Pavla«. Partizani so tu ostali nekako do sredine
marca, nato so tisti brez orožja odšli na Dolenjsko,
oboroženi pa so bili vključeni v V. brigado »Simona
Gregorčiča«, medtem ko je bila iz Severnoprimorskega
odreda ustanovljena VI. brigada »Ivana Gradnika«.

— Prišla sta k nam tovariš Hrast (namestnik ko¬
mandanta Glavnega štaba Jaka Avšič) in Cene (Logar)
z direktivami o takojšnji ustanovitvi brigad, beremo
v pismu, ki ga je 27. aprila poslal PK KPS za Pri¬
morsko CK KPS. Imeli smo že napisano odredbo o
ustanovitvi ene brigade, po vaši direktivi pa bomo
skušali ustanoviti dve. Delo gre počasi od rok. Vzrok
temu so neprestane hajke, v katerih se trgajo zveze
med četami. Kljub največjim naporom nimamo danes
še niti enega bataljona zbranega ...

Splošen politični položaj se bo, upamo, s povečano
aktivnostjo čet naglo izboljšal. Bil pa je zadnje tedne
izrazito slab. Neaktivnost naših čet, hajke, množične
aretacije in preseljevanje iz osamljenih kmetij, po¬
žigi, vrsta proval — vse to je močno izpodkopalo mo¬
ralo ljudstvu, kar je bela garda skušala z vsemi silami
izrabiti zase ...

To so bili vzroki, da je štab primorske operativne
cone že 10. aprila izdal odredbo o ustanovitvi prvih
dveh primorskih brigad, razen lega pa tudi iz raz¬
logov, ker odredi niso več ustrezali novim pogojem.

159

Ker pa bataljoni niso bili zbrani, je prišlo do de¬
janske ustanovitve brigad šele v začetku maja.

Gradnikovo brigado bi bili morali ustanoviti
26. aprila na Golobarju pri Bovcu. Se preden pa so se
bataljoni zbrali na določenem mestu, so Italijani na¬
padli taborišče enega izmed bataljonov Severnopri¬
morskega odreda. V krvavem boju je obležalo 43 par¬
tizanov, med njimi tudi politkomisar Gradnikove
brigade Cveto Močnik-Florijan. Ranjene so obležale
tudi tri partizanke: Vera Palčičeva, njena sestra
Francka in neka tovarišica iz Bovca. Ker niso hotele
pasti v roke fašistom, so se poslovile in objele, ju¬
naška Vera pa je ustrelila sestro Francko, partizanko
iz Bovca in še sebe.

Kljub hudim izgubam je brigada krenila dalje in
se dejansko ustavila na bivši italijansko-avstrijski
meji, na pohodu v Beneško Slovenijo. Del brigade je
prišel čez Km in Sočo, drugega pa je z Gol obarja
pripeljal Mirko Bračič čez Sočo pri Žagi in čez Stol.
Ker ni mogla čez Livek h Gregorčičevi brigadi za
skupni pohod v Beneško Slovenijo, je ostala v okolici
Kobarida in izbojevala s sovražnikom vrsto hudih
bojev (na Miji, Stolu, Krnu, porušila je tudi most pri
Mostu na Soči in s tem za daljši čas ustavila promet
po tej železniški progi).

Gregorčičeva brigada pa je v prvem tednu maja
prišla čez Krn mimo Fonov na Kolovrat. Komaj so
Italijani zvedeli, da sta brigadi šli čez Sočo, so
nagnali v dolino Soče in Nadiže velike vojaške sile.
Tako se je Gregorčičeva 10. maja zapletla v boje na
Kovačevi planini. K sreči so borci izkoristili utrdbe iz
prve svetovne vojne in uspešno odbijali sovražnikove
naskoke. Kljub temu, da so brigado obkoljevali že
od vseh strani, je junaško vzdržala do večera, nato pa
nadaljevala pot v Beneško Slovenijo. Ta pohod, če¬
prav združen z boji in žrtvami, je med tamošnjim
prebivalstvom naletel na ugoden politični odmev.
Gregorčičeva je ponesla duh svobode na najzahod-

160

nejše slovenske narodnostne meje. Razen tega pa so
ti boji imeli že slovenski in jugoslovanski pomen, saj
so se odigrali v času četrte in pete ofenzive. To je bil
strahovit moralni poraz fašistične veličine ...

Kakšno je bilo stanje v tem času v idrijskem
okrožju, zvemo iz nekaterih poročil. »OF je pri nas
močno utrjena. Edina kraja v našem okrožju, ki ne
sodelujeta, sta Zavratec in Godovič. Tja pa bo težko
prodreti. V drugih krajih pa so ljudje že precej pre¬
kaljeni. Tudi na zaslišanjih se dobro drže. Nihče še
m nič izdal, četudi so iz našega okrožja aretirali okrog
170 ljudi.

Januarja 1943 so v okrožju nabrali 23.160 lir na¬
rodnega davka in 12.000 lir posojila svobode. Do sredine
februarja je število članov KPS naraslo na 20, kandi¬
datov na 30; od teh osem žensk. Ustanovili so tudi
okrožni odbor OF.«

V poročilu PK KPS za Primorsko CK KPS (17. ja¬
nuarja 1943) pa beremo takole: »V Idriji je sekretar
Franc (Jaka Platiša). Na Primorsko je prišel s par¬
tizani, kjer ga je Lojze (Tomo Brejc) poslal na teren.
Dela odlično, ima velike uspehe in ga smatramo za
našega najboljšega sekretarja OK KPS. Edino delo
idrijskega OK je v polni meri zadovoljivo. Tam smo
v rudarskih množicah trdno zasidrani.«

Neposredno za gornjim pa beremo: »Ob koncu
vam stavi jamo naš predlog o reorganizaciji glavnih
forumov na Primorskem, ki smo ga izdelali skupno
z Luko, po dolgem razmišljanju. V kolikor je ta pred¬
log v nasprotju s sklepi CK in Glavnega štaba, vas
prosimo, da upoštevajte naše nujne potrebe ter sklepe
spremenite...«

Med sklepi je tudi naslednji: »Jako Platišo-Franca
bi premestili v Trst. Na njegovo mesto pa bi postavili
nekega domačina, rudarja, ki bi delal z večjo našo
pomočjo.. . Platiša je dober delavski element in bi z
njim mnogo pomagali v Trstu, posebno zdaj, odkar

11 — Oblakii nad sončno deželo

161

je tam padel (14. januarja v ulici Ginnastica) sekretar
OK KPS za Trst Jože Udovič-Nino.«

Ta predlog je bil potrjen, toda Jaka Platiša-Franc
je imel nekatere pomisleke: »Če jaz grem sedaj proč
od teh ljudi — piše 9. februarja Luki in Primožu —
napravim veliko škodo za pokret. Prvič ppznam ljudi,
drugič ljudje so dobili v mene zaupanje in res me še
nekaj ubogajo.«

Kljub pomislekom je Jaka Platiša-Franc storil
svojo partijsko dolžnost in konec februarja 1943 od¬
šel proti Trstu. V istem času je prišel v Trst tudi
Branko Babič, sekretar PK KPS za Primorsko. Oba
sta posvetila svoje delo predvsem utrjevanju zvez z
Italijani. Žal pa je Platiša 26. aprila padel v boju s
policijo v ulici Tigor kot član Comitata litorale del
PCI. Enega policista je ubil, potem pa je sam padel
kot Udovič. Oba je izdal isti izdajalec.

Dva dni pozneje, ko je v Trstu padel Jaka Platiša-
Franc so fašisti v Idriji zaprli sekretarja Franca Be¬
zeljaka. Ker je nastala občutna vrzel, je okrajni ko¬
mite KPS za srednjo Primorsko sredi junija 1943 po¬
stavil nov okrožni komite, ki so ga sestavljali Franc
Medved-Groga, Minka Treven-Milica, Anton Žgavec-
Božič in Fanči Hladnik-Zora. Okrožje je najprej sodilo
na severnoprimorsko območje, po ustanovitvi okrajev
pa v severnoprimorski okraj. Po ukinitvi okrajev
8. avgusta 1943 so mu priključili cerkljansko okrožje.
Tedaj so novi okrožni komite sestavljali: Franc Caser-
man-Tesar, Jaka Stucin-Cvetko, Franc Medved-Groga
in Minka Treven-Milica. Komite je v tem sestavu ostal
vse do zloma Italije.

Na svetovnih bojiščih je dobivala druga svetovna
vojna čedalje določnejše obrise zmagovalcev in pre¬
magancev. Bližala se je tudi druga obletnica napada
na Sovjetsko zvezo.

Prav to obletnico pa je hotela skupina Gregorči¬
čeve brigade proslaviti s primemo akcijo. Za to »pri-

162

memo« akcijo pa so dali napotila obveščevalcem
Gregorčičeve brigade kurirji s postaje TV P-6 v Mrzli
rupi. Skupno so izdelali načrt za napad na tovornjak,
ki je iz Idrije redno oskrboval s hrano vojaško po¬
stojanko v Gorenji Trebuši. Namen akcije je bil, da
bi Italijanom zaplenili hrano. Tako je prišlo dne
21. junija 1943 zvečer na P-6 šestnajst dobro oboro¬
ženih partizanov. Vodil jih je politkomisar Gregor¬
čičeve brigade Ivan Turšič-Iztok. V skupini so bili:
Vinko Kosovel, Franc Spacapan-Črt, Branko Ste-
pančič-Slovenko, Alojz Lovec, Alojz Krpan-Aleksan-
der, Franc Pokovec-Poki, Adam Zorn-Kovač in še
nekateri drugi.

Iztok je v zgodnjem jutru 22. junija razporedil
svoje borce v zasedo nad cesto v Razorah, nekaj sto
metrov od križišča, kjer se cesta cepi proti Vojskemu
in Mrzli rupi. Kmalu so zaslišali brnenje motorja. Pri¬
pravljeni so bili, da na Iztokovo znamenje napadejo
tovornjak s hrano. Tedaj pa so doživeli veliko prese¬
nečenje. Izza ovinka se je prikazal odprt policijski
avtomobil, poln kvesturinov-nuklevcev.

Z znamenjem, ki je pomenilo splošen napad, je
Iztok ustrelil šoferja. V istem trenutku so bombaši
odvrgli bombe. Opravili so po bliskovo. Avto na cesti
se je ustavil, borci so planili nadenj in ga obkolili.
Ugotovili so, da je večina fašistov mrtvih. Mrtev je
bil tudi policijski pes, medtem ko je drugi renčal
skrit med mrtvaki pod avtomobilom in krčevito tiščal
taci na neki puški. Morali so ga ustreliti, da so prišli
do nje. Padlo je petnajst fašistov.

Edini fašist, ki je ostal pri življenju, je igral
mrtvaka in negibno ležal na tleh. Iztok ga je hotel
preizkusiti s tem, da je vanj pomeril cev, tedaj pa se
je negibni mrtvec pognal kvišku in zbežal. Mitra¬
ljezec je pomeril za njim. Iztok pa je dejal: »Pusti ga,
bo vsaj v Idriji povedal, kaj se jim je pripetilo.« Tako
je prišel edini preživeli nuklevec v Idrijo, pa čeprav
samo v spodnjih hlačah.

163

. V akciji so zaplenili. 14 pušk, 3 strojnice, 2 brzo¬
strelki, precej pištol, ročnih granat in streliva za
puške in brzostrelke. Iztok je odvzel padlemu poroč¬
niku kvesture torbico z raznimi dokumenti in načrti.
Zaplenili so tudi vso pripravo za mučenje ljudi: biče,
lisice, verige. Očitno so hoteli v Mrzli rupi mučiti in
odgnati v zapore prebivalstvo. V tem času je bila
akcija v Razorah največja in najuspešnejša na Pri¬
morskem.

Zaradi tega napada so se fašisti strahovito mašče¬
vali. Celo iz Trsta je navalila na Vojsko njihova črna
kolona. Požgali so 70 hiš in gospodarskih poslopij.

Že zarana 23. junija so fašisti kot podivjana tolpa
pridrveli iz Idrije, Trsta in Gorice. Med potjo so do¬
bili na njivi Naceta Kogeja in njegovo hčer Jelinko.
Vrgli so ju na avto. Med prevozom na Vojsko so ju
strahovito pretepali, ju na pol oslepili, nato pa proti
večeru z drugimi aretiranci odpeljali v Idrijo. Tu so
ju ločili od drugih, ju še naprej mučili in jima očitali,
da nista hotela pomagati ranjenemu fašistu. Celo’ v
bolnišnico so ju odpeljali soočit s tistim fašistom. Ta
je potrdil, da sta bila navzoča pri napadu v Razorah,
čeprav je bilo vse skupaj velika laž. Vendar dovolj,
da so ju odpeljali nazaj na Vojsko in ju na pragu
goreče hiše ustrelili.

Tako se je 23. junija kazenska ekspedicija kakor
goreča povodenj razlila po vsem Vojskem. Slehernega,
ki jim je prišel v roke, so aretirali, ljudi izganjali iz
hiš, živino iz hlevov in požigali. Prebivalce so zgnali
na pokopališče, kjer jih je zasliševal komandant
ekspedicije. Postavljenim k zidu so grozili, da bodo
vse do zadnjega postrelili. Postrelili jih niso, ker so
v zadnjem trenutku dobili drugačno navodilo.

Tri posebne skupine požigalcev pa so medtem ro¬
pale in požigale. V Mrzli rupi: pri Štalarju, v Grapi,
pri Brusu, Omevnikarju, Felcu, Nacetu, v Kotlu; v
Rovtarjevem vrhu: pri Kokošarju — 66-letneg'a Ko-
košarja so aretirali že 25. maja, Lapajnetu; na Voj-

164

skem: pri Vidmarju na Planini, pri Gnezdu, Na vrh
bajte, pri Likarju, Magajnarju, Zarobom, na Pustoti,
v Bendi ji in še kod. V glavnem so požgali vse doma¬
čije, od koder je bil kdo v partizanih, pa tudi tam,
kjer so bili sinovi v italijanski vojski.

Aretirancev niso izpustili iz krempljev, marveč so
moške internirali v Savono, od koder so jih Nemci
pozneje odvlekli v Mauthausen, ženske pa v Frosi-
none, od koder so se vrnile, večinoma peš, po raz¬
padu Italije. Huje osumljene sodelovanja s partizani
pa so stlačili v tržaški Coroneo.

To so bile hude rane, ki do današnjih dni niso do¬
dobra zaceljene.

Istega dne, to je 22. junija, je Glavni štab Slove¬
nije predlagal, naj obe primorski brigadi prideta na
Dolenjsko. Dva dni pozneje je štab Primorske opera¬
tivne cone imenoval obema brigadama novo povelj¬
stvo. To je bilo potrebno »zaradi notranje učvrstitve
in priprave za težje boje«. CK KPS je tedaj imenoval
tudi novi PK za Primorsko.

Gradnikova brigada na pohodu na Notranjsko skozi
Trnovski gozd avgusta 1943

165

Ker sta bili Gregorčičeva in Gradnikova brigada
zaradi hudih bojev na Tolminskem in v Slovenski Be¬
nečiji precej zdeseteni, ju je glavni štab združil v
eno samo Gradnikovo brigado, ki je štela 450 mož in
je prve dni avgusta odšla v sestav XIV. divizije, kjer
je ostala do 14. septembra. Ko se je vračala, je razbila
v sodelovanju z drugimi brigadami belogardistična
oporišča Begunje, Dobec in Bezuljak.

Na Primorskem je po odhodu Gradnikove brigade
ostal Primorski odred, razdeljen v dva bataljona. Prvi
je z dvema minerskima skupinama deloval na sever¬
nem področju, drugi pa na južnem ozemlju Primorske.
Komandant odreda je bil Danilo Šorovič, politkomisar
Dušan Pirjevec, namestnik politkomisarja Drago Flis-
Strela.

CK KPS je spričo izkrcavanja zaveznikov na Sici¬
liji predvideval nove in pomembne politične dogodke
v Italiji. Zato je ukrenil vse, kar je bilo potrebno za
ureditev in okrepitev političnega dela na Primorskem,
ki naj se tudi brez vojske pospešeno nadaljuje. V ta
namen je poslal na to ozemlje več aktivistov, kot na
primer dr. Jožo Vilfana, Zoro Rupeno-Katj o, Dušana
Bravničar j a-Veljka in Eda Brajnika-Štefana. S to
skupino je prišel na sedež PK KPS za Primorsko po¬
verjenik CK KPS Dušan Kveder-Tomaž. Na prvem
sestanku so ugotovili številne napake in pomanjklji¬
vosti. Zakaj neogiben pogoj za uspehe je poleg prid¬
nosti in požrtvovalnosti tudi sistematično delo.

Pravo podobo o tedanjih razmerah razberemo tudi
iz nekega poročila v zvezi z angleškimi letali, ki so v
noči nizko preletavala ozemlje, odmetavala letake in
pozivala Slovence k slogi in sodelovanju. Fašisti so
zaradi tega nastopili takoj zjutraj in nekatere s tem,
da so jih do golega slekli, temeljito preiskali, medtem
ko je bilo med vojaštvom čuti močan odmev. Skrivaj
so si dali tolmačiti vsebino letakov in so vzklikali:
»Finalmente Mussolini crepera!« (naposled bo Musso¬
lini crknil) in poskakovali od veselja.

166

Kako je bilo možno, da se je v deželi, kjer je živel
Antonio Gramsci, fašizem razrasel do takih pošast¬
nih oblik? Mnogi, ki jih je fašizem zaklepal v svoje
temne ječe in ubijal, so se vpraševali, do kdaj bo tra¬
jala ta krvava burka, in upali, da konec »uradnega«
fašizma ni več daleč. In 25. julija 1943 se je razširila
skoraj neverjetna vest, da je Veliki fašistični svet v
Rimu izglasoval Mussoliniju nezaupnico. Tako je
njegov imperij, kakor ob hudem potresu, zaškripal v
ostrešju in temelju. Ni čudno, zgrajen je bil na krh¬
kem pesku iz roparskih početij in zginil je kakor groz¬
ljiva fata morgana. Čeprav je »Duce« pred svojim
koncem še zaplaval na penah »republike«, se je od¬
dahnil ves svet, italijansko delovno ljudstvo in še po¬
sebej primorski Slovenci.

Jarem, ki je žulil primorsko ljudstvo, je s padcem
fašizma nekoliko popustil. 25. julij pa ni znamenit
samo po padcu fašizma, ampak po tem, ker je ne¬
izogibno napovedoval 8. september — zlom Italije. S
tem se je uresničil zmagovit polet osvobodilnega boja
in dolgoletni sen Primorcev.

V upanju trpečih se je prižgala svetlejša lučka. Če
bo Italija položila orožje, bo marsikomu prihranjena
mučeniška pot v Rim, pred najvišje sodišče za zaščito
države, dolgoletna ječa ali celo smrt.

Upanje, da bo Italija položila orožje, se je izpolnilo
8. septembra 1943 zvečer. Ječe so se vznemirile kakor
čebelji roj. Nad mračno negotovostjo je zaorila parti¬
zanska pesem. Jetniki so potrkali na okovana vrata:
»Odprite!« Ječarji so spočetka oklevali, čakali so na¬
vodil. Toda poraz na fronti je segel tudi v ječe: jet¬
niki so bili zdaj zmagovalci. Jetniki po številnih ječah
in taboriščih, v tržaškem Coroneu, v srednjeveškem
zidovju v Kopru, v goriških ječah, v Zagradu, na
Rabu in po številnih ječah, taboriščih in otokih po
vsej fašistični državi.

Jetniki so pred bivše mučitelje postavili ostre
zahteve. V Coroneu so šiloma odprli, v Gorici in Za-

167

gradu na zahtevo ljudstva in partizanov. Jetniki, se¬
stradani in izčrpani, so odprli vrata na stežaj v prvo
primorsko svobodo. Od veselja pijani, z občutkom
človeka, ki spet prosto zadiha, so se vračali v svoje
kraje. Ali je privid ali resnica? Po vseh zvonikih in
tovarnah so vihrale slovenske zastave. Pred postajo v
Gorici je iz polnih grl zaorila pesem: Hej, Slovani!
Petje je privabilo množico, zapel je ves trg. Od nekje
je pridrvel tovornjak, na njem so bili partizani. Toda
na solkanski postaji so bili Nemci... Na Vogrskem
je bilo zbirališče partizanov: z obrazov je sijala ne¬
popisna radost. Poglavitno je bilo to, da se je čez noč
zrušila vojaška in politična oblast, ki so jo fašisti gra¬
dili dolga leta. Cez noč se je spremenila podoba pri¬
morskih krajev.

Po Vipavski dolini pa se je pomikala strašno
ponižana italijanska vojska. V nji se je skrivala sra¬
mota številnih zločinov nad nedolžnim, neoboroženim
ljudstvom. Zdaj je bila ta vojska razorožena, toda
nihče je ni žalil, zakaj svoboda je tudi odpuščanje in
dostojanstvo.

Brezpogojna kapitulacija Italije pa je bila najbolj
očitno znamenje za splošno vstajo na Primorskem,
zakaj razen Trsta in Gorice je bila vsa Primorska
osvobojena. Pokrajinski komite Komunistične partije
Slovenije za Primorsko je sporočil okrožnim komi¬
tejem: »Veliki dogodki, katerim smo priča, zahtevajo
od vas največjo delavnost in iznajdljivost. Vašo de¬
javnost razvijajte zlasti v štirih smereh: 1. Organi¬
zirajte narodno zaščito, v katero naj se vključijo vsi
moški, pa tudi ženske. 2. Vojaške operacije naj bodo
poslej naperjene proti Nemcem. 3. Proti italijanski
vojski je treba do nadaljnjega ustaviti vse sovražnosti.
4. S pomočjo narodne zaščite prevzeti v vseh krajih
oblast...«

Ze v prvih dneh je vstaja zajela vso Primorsko.
Iz italijanske vojske so se vračali fantje, celo inter¬
niranci so ustanavljali svoje brigade. V naglici se-

168

stavljena velika vojska je bila sprva prava zmešnjava.
Toda le taka množičnost je bila kos velikim nalogam
pri razorožitvi italijanske vojske, prevzeti upravo in
vzpostaviti zakonito ljudsko oblast. Majhno število
starih partizanov ni zadoščalo za vodstvo tako šte¬
vilne vojske. Na delo je morala vrsta partijskih funk¬
cionarjev. Treba je vedeti, da je v tem času deloval
na tem ozemlju le Primorski odred (Gradnikova bri¬
gada je bila odšla na Dolenjsko), ki je imel v svojih
dveh bataljonih okrog 300 večidel neizkušenih borcev.
Treba je tudi vedeti, da je bila v tem času na Pri¬
morskem velikanska italijanska vojska: 23. armadni
zbor z divizijo »Sforcesca« v Sežani, 24. armadni zbor
z divizijama »Torino« v Gorici in »Giuglia« v Be¬
neški Sloveniji. Razen tega je bila alpinska brigada
v Tolminu in veliko število obmejne straže, fašističnih
legij, karabinjerskih postaj, finančnih straž ter postaj
gozdne milice.

Štab Primorske operativne cone in POOF za Pri¬
morsko sta se po navodilu PK KPS za Primorsko za¬
čela nemudoma pogajati s poveljnikom divizije
»Torino« generalom Malaguttijem za enoten nastop
proti Nemcem. Prav tako so se v Tolminu predstavniki
OF pogajali z generalom Massinijem, toda italijanski
generali so jo kljub obljubam junaško popihali, od¬
koder so prišli.

Tako je primorsko ljudstvo iztrgalo sovražniku
velikansko količino orožja, od pušk in strojnic do
topov in tankov, ter ga naperilo proti novemu sovraž¬
niku, ki ga je v začetku predstavljal bataljon grena-
dirskega polka 71. nemške pehotne divizije na sol¬
kanski železniški postaji. Ta pa je kmalu dobil pomoč
iz Vidma in Trsta ter po železnici preko Mosta
na Soči.

Jasno primorsko nebo so zagrnili črni oblaki:
Nemci.

V Gorici je s tem nastal tak položaj, da je bilo
treba zdaj zdaj pričakovati spopada. Toda v mestu je

169

bilo nesmiselno upirati se premočnim nemškim silam.
Oboroženo ljudstvo je vendar hotelo udariti po Nem¬
cih. Zmagoslavje je bilo nepopisno. Vipavski vinogradi
še niso videli takega septembra. Navdušenje prve
svobode pa je kmalu minilo. Možje in fantje, pa tudi
dekleta so se zbrali v kakih trideset mladih parti¬
zanskih bataljonov.

S prvimi boji 12. septembra je nastala goriška
fronta.

Iz prvotnega Primorskega odreda sta v kratkih
dneh zopet nastala Severno in Južnoprimorski odred,
ki sta zavzela položaje okoli Gorice. Iz prvih redkih
strelov je zadivjal orkan svinca in ognja. Po krajih,
kjer je padlo med prvo svetovno vojno na tisoče
žrtev, se je razvil strahoten boj. Nemci zdaleč niso
pričakovali tako herojskega odpora. Partizani so šli
s puškami in strojnicami nad tanke ter jih uničevali.
Tigri često niso mogli dalje. Na mirenskem letališču
so partizani požgali 96 letal. Nemci so imeli veliko
mrtvih in ranjenih. Najhujši boji so bili 22. septembra
in ko je sam general Rommel 25. septembra udaril
z dvema tankovskima divizijama partizanskim četam
v hrbet in tudi s čelne strani.

Čeprav je bila goriška fronta za tako neizkušeno
vojsko zgrešena odločitev, je bila svetal- primer ju¬
naštva Goriške brigade.

Potem se je po vsej Primorski razlil neusmiljeni
ognjeni vihar VI. nemške ofenzive. Nemci so divjali
do zadnje gorske vasi in se znašali nad nedolžnimi
ljudmi. Veliko je bilo požigov in smrti, mnoge so od¬
peljali v ječe in taborišča smrti. Na Čavnu so zajeli
veliko partizanov in uprizorili množičen pokol.

Nemci so namreč takoj po zlomu »goriške fronte«
25. septembra 1943 začeli s sistematično ofenzivo proti
partizanom. Za vsako ceno so hoteli pokoriti Primorce
in so za pogon, ki so ga imenovali »Utrgani oblak«,
potegnili iz Italije precej svojih divizij in celo SS tan¬
kovski korpus. Toda mladi primorski bataljoni so ofen-

170

živo zadrževali in se potem neuničeni umaknili, da so
se kasneje lahko vključili v brigade in sami prešli v
ofenzivo.

Primorska je v dneh po zlomu Italije doživljala
izreden politični razvoj. 2e 11. septembra je bil usta-

Kraški bataljon Primorskega odreda avgusta 1943
na Vršah nad Čepovanom

novljen v občinski hiši na Vogrskem Narodnoosvobo¬
dilni svet za Primorsko s predsednikom Jožo Vilfanom,
podpredsednikom Francetom Bevkom in tajnikom
Alešem Beblerjem. Vanj so pritegnili dovolj do¬
bro izbranih prestavnikov ljudstva, da so lahko
nastopili pred javnostjo z razglasom Narodnoosvobo¬
dilnega sveta za Primorsko in njegovim prvim od¬
lokom o splošni mobilizaciji. Štiri dni pozneje je NOS
razpisal volitve v krajevne narodnoosvobodilne od¬
bore, a 19. septembra je izdal odlok za ustanovitev
devet okrožnih narodnoosvobodilnih odborov za Pri¬
morsko. Kot doslej je imelo primorsko osvobodilno
gibanje tri poglavitne cilje: narodnostno in družbeno

171

osvoboditev ter izgradnjo ljudske 'oblasti. Osvobodilna
fronta že od vsega začetka ni bila le politična orga¬
nizacija, marveč tudi ljudska oblast.

Po odloku o volitvah NOO je bilo do konca no¬
vembra izvoljenih nad sedemdeset NOO. Njihova
osnovna naloga je bila: podpirati NOV, pripraviti vse
gospodarske možnosti za osvobodilni boj, iskati sred¬
stva za pomoč žrtvam okupatorjevih zločinov, od¬
merjati in pobirati narodni davek. Z odlokom o
veleposestvih so bili razlaščeni tuji sovražni velepo¬
sestniki, narodni izdajalci in zavod »Ente per la
rinascita agraria delle Tre Venezie« (Zavod za kme¬
tijski preporod Treh Benečij), katerega osnovni na¬
men je bil raznarodovanje in kolonizacija italijanskih
družin na slovenskem ozemlju.

Najpomembnejši izmed odlokov pa je bil odlok o mo¬
bilizaciji vseh za orožje sposobnih moških od 18. do
45. leta starosti. V partizanske bataljone so sicer še
pred odlokom o mobilizaciji prostovoljno stopali
moški in ženske, tako da je nastalo po* vsem Pri¬
morskem mnogo novih bataljonov in odredov, iz
katerih so že med sovražno ofenzivo ustanovili bri¬
gade: I., II., III. soško brigado, Goriško, Kosovelovo,
Gregorčičevo, Tržaško, Tolminsko in Vojkovo brigado.
V tem času sta se z Notranjskega vrnili tudi Gradni¬
kova in Prešernova brigada. S tem so bili dani pogoji
za ustanovitev večjih operativnih enot, kar se je zgo¬
dilo 6. oktobra. Ustanovljene so bile Triglavska,
Goriška in Tržaška divizija. Zadnjo divizijo in nekaj
brigad so konec oktobra ukinili, Tolminsko, Goriško,
III. soško, Gregorčičevo in Tržaško pa vključili v
druge brigade. Goriško divizijo so pozneje preimeno¬
van v 30., Triglavsko pa v 31. divizijo. Komandant
prve je bil Albert Jakopič-Kajtimir, vršilec dolžnosti
komandanta druge pa Dušan Švara-Dule. Komisar
prve je bil Rudi Mahnič-Brkinc, druge pa Ciril
Keršič-Metod.

172

Velika spodbuda za splošno vstajo na Primorskem
ja bil razglas, ki ga je izdal vrhovni plenum OF
16. septembra 1943, s katerim je proklamiral priklju¬
čitev Primorske k Sloveniji.

Živahno politično delo, ki ga je za nekaj časa pre¬
kinila sovražna ofenziva, se je nadaljevalo v oktobru
in doseglo svoj višek januarja 1944, ko so Primorci še
posebej pozdravljali sklep s potrditvi razglasa Vrhov¬
nega plenuma OF o priključitvi Primorske k poraja¬
joči se novi federaciji Jugoslaviji. Sovražna ofenziva
je prekinila tudi volitve odposlancev za kočevski zbor,
ki se ga je od dvajset izvoljenih udeležilo- le deset,
medtem ko je prišlo na ta zbor 28 odposlancev iz
Brkinov in Slovenske Istre.

V Idrijo so Nemci vdrli s tanki 23. septembra, po
tridnevnih bojih z uporabo težkega orožja. V bojih
za Idrijo je padlo okrog 180 Nemcev. V teh bojih so
Nemci do tal požgali Godovič. Partizani so se jim od¬
ločno upirali, rušili ceste in mostove. Iz Idrije, kjer so
bili takoj po zlomu Italije ustanovili Idrijski odred,
so se pred Nemci premaknili na Vojsko. Tu je bila,
kar smo že povedali, do zloma Italije močna posadka
karabinjerjev in vojaštva.

Polom jih je bil iznenadil in mudilo se jim je
proti domovini po najbližji poti, kot da jim gori pod
nogami. Večina je orožje pustila ali pa ga skušala
prodati po smešno nizki ceni. Strojnico- so na primer
ponujali za 100 lir. Stari ljudje pripovedujejo, da še
niso videli tako poparjene vojske.

Prvi partizani, ki so prišli na Vojsko po razpadu
Italije, so bili Franc Caserman-Tesar, znan že iz Voj¬
kove čete (padel je kmalu potem v boju z Nemci pri
Idriji), Gabrijel Petemelj-Jelko iz Planine pri Cerk¬
nem in Ivan Golob-Ernest, po poklicu čevljar, doma iz
Čepleza pri Cerknem. (Tudi Jelko je padel kot koman¬
dant bataljona Vojkove brigade v jeseni 1943, Ernest
pa na Trnovem aprila 1945.)

173

Po umiku partizanov iz Idrije je prišel na Vojsko
okrožni aktivist Jaka Stucin-Cvetko. Se istega večera
je sklical v šoli velik politični sestanek, na katerem
je bil izvoljen prvi vaški narodnoosvobodilni odbor.
Volitve v odbor SPŽZ (Slovenska protifašistična žen¬
ska zveza) je vodila Minka Treven-Milica, šivilja
iz Idrije.

V vaški NOO so bili izvoljeni: predsednik Peter
Vončina, tajnik Štefan Gnezda, gospodar Matevž Vid¬
mar, intendant Feliks Jež, za SPŽZ Slavka Gnezda.
V odbor ZMS so bile izvoljene že poprej najdelavnejše
mladinke, v odbor SPŽZ pa: Cita Tratnik, Slavka
Gnezda, Olga Kogej, Angela Grošelj, Pepca Lapajne
in Lucija Carli. Ta odbor se je pozneje razdelil na tri
vaške pododbore za Gačnik, Revenovše in Rovtar¬
jev vrh.

Na Vojskem je tiste dni delovala tudi mobiliza¬
cijska komisija. Prostovoljce, ki so se priglašali, je po¬
šiljala v Cerkno, kjer še ni pretila nevarnost nemške
ofenzive. Tako so v Cerknem zadnje dni septembra 1943
ustanovili Vojkovo brigado. Med ustanovitelji sta bila
Franc Caserman-Tesar in Oto Vrhunc-Blaž Ostrovrhar.
O ustanovitvi Vojkove brigade pa je Andrej Pagon-
Ogarev takole zapisal... Na dvorišču vojašnice so bili
zbrani trije bataljoni. Na obrazih borcev si bral neko
napeto pričakovanje. Nekaj velikega, zgodovinskega
se je imelo zgoditi. Pa saj je že število zbranih borcev
vredno, da si ga Cerkno zapiše na svoj zgodovinski
list. Prvič po stoletjih je tu zbrana brigada slovenskih
vojakov.

Klicu domovine so se polnoštevilno odzvali. Idrij¬
ska kotlina je dala rudarje, samotne kmetije Vojskega,
Masor in Cerkljanskega vrha drvarje, okoliške vasi
pa sinove in gospodarje. Naj delno počiva delo na
polju. Prišel je čas, ki od vseh zahteva, da za skupno
svobodo doprinesejo, kar največ morejo.

V dneh nemške ofenzive, to je 28. septembra, je
bilo v Kozjih stenah napadeno tudi osrednje vodstvo

174

primorskega osvobodilnega gibanja, kjer sta padla dva
spremljevalca, nakar sta NOS in PK KPS krenila čez
Hudo polje proti Mrzli rupi, kjer sta se 30. septembra
razdelila na delo. Medtem ko je Franc Leskošek-Luka
krenil na Cerkljansko, da dobi zvezo z Gorenjsko in
Dolomiti, si je Pokrajinski narodnoosvobodilni svet
našel varno streho v samotni domačiji Vojščici pri
Vojskem.

Aleš Bebler-Primož je že naslednjega dne sklical
aktiviste in poudaril, da je treba rušiti ceste in mostove.

Na Vojščici pri Vojskem sta dobila PK KPS in POOF
za Primorsko gostoljubno in varno zatočišče

175

Aktivisti so mobilizirali za tako delo vse sposobne
moške, da so šli rušit in zasekavat cesto proti Idriji,
odkoder je že grozil sovražnik. Nič manj nevarna ni
bila cesta proti Čepovanu, koder je že prišla nemška
predhodnica s tanki do Gorenje Trebuše in celo do
Vojskega. Zato je posebna skupina v deževni in ve¬
trovni noči pod vodstvom Stefana Gnezde vzela s
seboj več sto kilogramov ekrazita in podminirala be¬
tonski most čez Idrijco v Dolenji Trebuši in cesto čez
Kobilico proti Čepovanu. Ta akcija je toliko zalegla,
da sovražnik vsaj s tanki ni mogel več v bližino.

Domačija na Vojščici je bila spričo ofenzive naj¬
varnejši kraj, samoten in odmaknjen. V Pokrajinskem
narodnoosvobodilnem svetu so bili tedaj: dr. Joža
Vilfan, predsednik; France Bevk, podpredsednik;
dr. Aleš Bebler, tajnik; člani pa dr. Danilo Lokar, An¬
ton Velušček, Jaka Štucin-Cvetko, Jože Tej kal-Planinc
kot zastopnik ZSM ter Pavla Colja kot zastopnica
SPŽZ. Dne 26. oktobra je bil NOS za Primorsko pre¬
imenovan v Pokrajinski odbor osvobodilne fronte.
Dolžnost predsednika je prevzel France Bevk, ki je bil
na zasedanju SNOS imenovan za člana predsedstva
SNOS (IOOF). Pozneje je bil vanj vključen kot refe-
x - ent za kmetijske zadeve še Jože Srebrnič, nekdanji
komunistični poslanec v rimskem parlamentu, ki se je
bil pravkar vrnil iz italijanske konfinacije. Komandant
zaščitne čete NOS je bil nekaj časa Miro Perc-Maks.
V četi pa je bil tudi Anton Ferjančič-Zvonko, oba pen
zneje narodna heroja.

Vojščičarjeva hči Ančka je pripovedovala, da je
imel POOF s seboj več pisalnih strojev. Neprestano
so pisali in imeli sestanke. Vsak dan so prihajali ku¬
rirji in prinašali ter odnašali sporočila. Dela je bilo
polne roke in na pretek.

Cez čas se je zaradi varnosti preselil POOF in PK
KPS za Primorsko preko Oblakovega vrha v Rupo na
Utre. Od tam pa se je zopet večkrat selil na vojskar-

176

sko stran, zlasti kadar je prihajala ofenziva s cerkljan¬
ske ali tolminske strani.

Na Vojskem se je takoj po odhodu Italijanov za¬
čelo razgibano politično življenje. Najprej je France
Caserman-Tesar postavil poseben odbor, ki je skrbel
za mobilizacijo in prehrano. Predsednik tega odbora
je bil Ernest, tajnik Črtomir, intendant pa Felko.

Ta odbor je med žrtve okupatorjevega nasilja naj¬
prej razdelil nujno pomoč v znesku 10.000 lir, ki mu
jih je posredoval tovariš Tesar. Nudil je pomoč Pogo¬
relcem in skrbel za prehrano. Ker moških ni bilo
doma, tudi polja niso bila kaj prida obdelana in jesen
ni prinesla pridelkov. Mnogi niso imeli ne strehe, ne
obleke. V internacijo so bili odpeljani na pol goli in
zdaj so se taki vrnili na požgane domove. Za prvo silo
je odbor razdelil med nje nekaj mesa in druge hrane.

Po šesti nemški ofenzivi je primorsko osvobojeno ozemlje
obsegalo območje od Cerkljanskega do predmestja Gorice.
Vojsko je bilo središče tega ozemlja

12 — Oblaki nad sončno deželo

177

Ljudje so si pomagali med seboj, tako da je bilo
najhujše kmalu mimo.

Razen odborov ljudske oblasti in raznih organi¬
zacij je bila 10, oktobra 1943 ustanovljena tudi prva
partijska celica na Vojskem. Na sestanek, ki ga je
vodil Aleš Bebler-Primož, je bilo povabljenih več
preizkušenih aktivistov. Primož je najprej pojasnil po¬
litično in nazorsko osnovo KP in govoril o dolžnostih
in disciplini partijcev. V tej prvi celici sem bil najprej
sekretar jaz (pisec knjige), člani pa Salvator Gruden,
Slavka Gnezda in Felko Jež. Nekateri aktivisti .so član¬
stvo odklonili, čeprav so zvesto pomagali v boju.
Pozneje je bilo sprejetih še več mladih aktivistk, ki
so se v svojem delu izkazale kot najbolj požrtvovalne.

Nedvomno je bližina POOF za Primorsko vplivala
na živahnejšo politično dejavnost. Po vaseh Idrijskega
in Cerkljanskega je bilo izvoljenih osem vaških na¬
rodnoosvobodilnih odborov, ki so imeli spričo nemške
ofenzive in prihoda številnih partizanskih bataljonov
polne roke dela, največ zaradi prehrane. Sredi okto¬
bra pa je bil ustanovljen tudi okrožni narodnoosvo¬
bodilni odbor.

Iz pisma, ki ga je poslal 19. oktobra PK KPS za
Primorsko Centralnemu komiteju KPS, razberemo
med drugim tudi naslednje: Glede nadaljnjega razvi¬
janja oziroma izgrajevanja oblasti smo, v pomanjkanju
drugačnih navodil od vas, pričeli ustanavljati okrožne
NOO, ki ustrezajo bivšim OOOF (kakor ustrezajo ob¬
činski NOO bivšim rajonskim odborom OF in seda¬
njim partijskim rajonskim komitejem).

Za primer takega okrožnega NOO naj ga navedemo
za okrožje Idrija-Cerkno'. Ta je bil sestavljen iz nasled¬
njih: Franc Medved-Groga predsednik, rudar iz Idrije,
Gabrijel Peternelj tajnik, posestnik iz Cerknega; člani:
Maks Štucin, trgovec iz Cerknega, Anton Pilat, žup¬
nik iz Otaleža, Adolf Šinkovec, kmečki sin z Voj-

178

ikega, Franc Bezeljak, krojač iz Kovačevega Rovta,
Minka Treven, šivilja iz Idrije.

Med prvimi posli, ki se jih je lotil okrožni NOO
za Idrijo, so bili: prevzem uprave nad Trnovskim
gozdom, ki so jo začasno poverili gozdarju Valentinu
Lapajnetu (ta se je bil pravkar vrnil iz internacije);
nuditi pomoč pogorelcem z lesom iz tega gozda, pre¬
skrba z živežem iz manj prizadetih občin.

Okrožni, kakor tudi vaški NOO so posebno skrb
posvečali tudi odpiranju slovenskih šol. V okolici
Cerknega so že oktobra odprli petnajst osnovnih šol.
V Cerknem so jo odprli v tem prvem šolskem letu
1. oktobra. Vpisalo se je 109 učencev, ki so jih pouče¬
vale tri učiteljice. Večinoma pa so poučevala dekleta-
domačinke. Pouk in vzgoja v šolah sta bila tesno po¬
vezana z narodnoosvobodilnim bojem. Zato so jih
tudi imenovali partizanske šole.

V Masorah in Dolenji Trebuši je nekaj časa po¬
učeval študent filozofije Tone Nadižar-Klemen. V
Sebreljah je poučeval Franc Pavšič-Zvonko. Tu so
tudi ustanovili prvi roditeljski svet ter izdajali šolski
časopis »Odmev«.

Za razvoj partizanskega šolstva na Primorskem je
imel precej zaslug pokrajinski šolski nadzornik Hen¬
rik Zdešar.

Toda tudi v tem silnem in spontanem osvobodil¬
nem gibanju so se našli ljudje, ki so hoteli ribariti v
kalnem. Sence mračnjakov in zli vplivi so zlasti pri¬
hajali preko stare meje na čmovrško stran. Že 12. sep¬
tembra se je na Črnem vrhu pojavila četa 75 mož
belomodre garde, ki se je pod krinko četnikov izdajala
za redno jugoslovansko vojsko. Da se ne bi streljali
med seboj in da ni bilo nepotrebnih žrtev, so se za¬
čeli pogajati s partizani. Zahtevali so komandanta,
prav tako so partizani zahtevali njihovega. Njun se¬
stanek je bil sredi med obema taboroma. Predlagali
so, da bi se združili ter skupno odkorakali na Črni

179

vrh. Partizani so seveda te predloge odbili, vendar so
četniki prosili, da bi se v primeru srečanja ne streljali.
Potem so imeli na Črnem vrhu propagandni govor za
kralja Petra in javno prebrali smrtno obsodbo nad
štirimi čmovrškimi »izdajalci« slovenskega naroda.

To ribarjenje v kalnem, ki je v glavnem prihajalo
iz belogardistične postojanke v Rovtah, je kmalu po¬
kazalo svoje sadove. Kako je belomodro seme padlo
na plodna tla, zvemo iz poročila čmovrškega rajon¬
skega komiteja okrožnemu komiteju za Idrijo: »Ves
rajon se v političnem pogledu lahko deli na dva dela.
Prvi, ki obsega vasi Zadlog, Idrijski log, Belo, Kanji
dol, Trebče, je še nekako zadovoljiv, medtem ko je
drugi del s Črnim vrhom in vasmi proti bivši jugo¬
slovanski meji politično skrajno nezadovoljiv. V tem
delu ni mogoča nobena politična akcija, ker ima tam
bela garda vse ljudi popolnoma na svoji strani.«

Epilog te belogardistične dejavnosti pa je Čmi
vrh dočakal 1. septembra 1944, ko so partizanske bri¬
gade obračunale z belogardističnim Alcazarjem na
Primorskem.

Belogardistična dejavnost je v tem času začela
cveteti tudi v Idriji. Na to je Idrijčane opozoril 30. no¬
vembra OK KPS za Idrijo: »Zvedeli smo, da je v
Idriji pridno na delu naša reakcija. Ne vem, če niste
nič opazili, ali pa nočete sporočiti. Zvedeli smo, da
nastopa pri vas bela garda na zelo premeten način.
Sedaj je pač prišel tisti trenutek (nemška novembrska
ofenziva, o. p.), da bodo poskušali razni izdajalci pod
krinko ,pravovernih 1  Slovencev razširjati svoje nauke
na tak način, da jim bodo ljudje nehote nasedali.
V Idriji je še vse preveč oportunizma in sektaštva,
zato ljudi z nekaj frazami in s kopico lepih obljub
spreobrne vsak pritepenec.

Poudarjajte ljudem, da so ljubeznivosti 1  Nemcev
in Rupnikovih izdajalcev le past, v katero bi vas radi
ujeli. Najbudneje moramo paziti, da se ne bo ponovilo
leto 1918!«

180

Trije tečaji partijske šole, ki jo je ustanovil PK KPS
za Primorsko, so bili v osnovni šoli na Vojskem

181

V tem času je bila na Vojskem ustanovljena par¬
tijska šola. Z delom je začela 27. oktobra 1943. Malo
pred tem je poslal Aleš Bebler-Primož Dušana Furlana
kot komandanta te šole s posebnim pismom k meni
(piscu te knjige), v katerem je bilo rečeno, naj skupno
organizirava prostore za vse, kar je potrebno za par¬
tijsko šolo. Pokazala se je bila namreč potreba, da se
mora mlade aktiviste in partizanske komandante bolje
seznaniti z osnovami marksizma. Zato je PK KPS za
Primorsko ustanovil partijsko šolo na Vojskem.

Dušan Furlan se je stvari lotil z vso resnostjo in
s čutom odgovornosti. Ker v šolskem poslopju ni bilo
več karabinjerjev, je v njem dobila primeren prostor
partijska šola. S prvim novembrom so se začeli tečaji.
Vsak tečaj je trajal štirinajst dni. V drugi tečaj so bili
vključeni tudi tovariši z Gorenjskega.

Prvi trije tečaji so redno potekali, četrte tečajnike
pa so 10. decembra napadli Nemci od treh strani.

Na večer pred napadom so bili gojenci brezskrbni
in mlad fant Zlatko je ob spremljavi kitare pel »Ha¬
vajske noči«. Naslednje jutro so Nemci obkoljevali
vas. Prišli so po skrivnih stezah iz Idrije, vseh je bilo
okoli tristo — in napadli od Troha, iz Mrzle rupe in od
Ogalc. Ob šestih zjutraj so dali z raketami znak za
splošni napad.

Sreča v nesreči je bila, da je stražar komande
mesta v Kočevšu pravočasno opazil bližajočo se ne¬
varnost in ustrelil. Tako sovražnik ni mogel vasi in
šole iznenaditi in obkoliti.

Odbijala sta ga zaščitna četa šole in komanda
mesta. K sreči sta partizane ščitila mrak in megla, da so
se brez izgub umaknili tik ob nemški koloni in za¬
sedah. Ker je bil sneg ravnokar pobelil, so se lahko
umaknili v največji tišini. Nemci so najprej naskočili
prazno šolo in o vsem poučeni, iskali vodstvo šole,
predvsem Primoža. Toda tečajniki so se bili medtem
umaknili na Jelenji vrh, v kremplje pa so dobili Šte¬
fana Zidanška-Zlatka, ki se je bil skril v podstrešje

182

šole. Privlekli so ga pred gostilno Pri Blažku in ga
-strelih. Vsem je bilo hudo po mladem, vedrem fantu.
Stefana Ferjančiča-Majka pa so bili ustrelili iz zasede.
Smrt teh dveh tovarišev je vse zelo prizadela, vendar
: e bila to majhna tragedija v primerjavi s tem, če bi se
bila sovražniku posrečila peklenska nakana.

Po tem napadu se je šola nadaljevala v Gačniku in
Gorenji Trebuši. Poslej se je partijska šola večkrat
selila. Šesti tečaj se je začel v Čepovanu. Po dvakratni
selitvi se je šola nastanila v Cerknem, kjer je 27. ja¬
nuarja 1944 doživela veliko tragedijo. Sedmi tečaj je
bil v Gorjah in Labnjah. Pred pričetkom osmega
tečaja pa je bila partijska šola z odlokom CK KPS
razpuščena.

Upravnik partijske šole je bil ves čas Ivan Bratko-
Andrej, glavni predavatelj pa Dušan Bravničar-Veljko.
Predaval je tudi Jaka Šavli. Na vsakem tečaju je imel
posebno predavanje Primož ali Franc Leskošek-Luka.
Šolo so obiskovali najboljši aktivisti s Primorske in
Gorenjske. Pouk je bil od 8. do 12. in od 14. do 18. ure.
Po večerji je bilo prosto. Komandant Dušan je skrbel
za dobro prehrano tečajnikov.

Ob zaključku vsakega tečaja je bil izpit. Izpraše-
valna komisija so bili predavatelji. Na tečaju so obrav¬
navali, kot že rečeno, marksizem in leninizem in dosti
tega, kar je bilo v zvezi z aktualnimi vprašanji osvobo¬
dilnega boja. Vsak tečaj se je zaključil s kulturno
prireditvijo. Želja tečajnikov je bila, da tudi na tem
področju pokažejo, kaj znajo in zmorejo.

Primorsko osvobojeno ozemlje je zajemalo pred¬
vsem hribovite in zelo.pasivne kraje od Cerknega do
Cepovana. Zato so na narodnoosvobodilne odbore kaj
hitro padle številne politične in gospodarske naloge.
Med najtežjimi je bila prehrana NOV in civilnega pre¬
bivalstva. To pa zaradi tega, ker je zavladal splošen
bojkot proti okupatorju, tudi kar je zadevalo prehrano.

183

Zato je bilo treba nujno najti poti, po katerih bi
urejali prehrano.

In prav iskanje teh poti je rodilo medokrožno go¬
spodarsko konferenco 24. decembra 1943 v Gačniku na
Vojskem. Od dvanajstih okrožij so se te konference
udeležili zastopniki devetih okrožij. Na konferenci so
se pogovorili o vseh možnostih blagovne izmenjave.
Nadaljevanje te konference je bilo 2. januarja 1944
na Vitovljah.

»Ta konferenca,« pravi poročilo POOF za Pri¬
morsko z dne 13. januarja 1944 IOOF, »se je spreme¬
nila v pravo partizansko borzo. Goriško in Kraško
okrožje sta prevzeli dobavo koruzne moke, krompirja,
soli in usnja, Idrijsko in Baško okrožje pa dobavo
lesa, oglja in surovih kož. V glavnem je tudi prevoz
dobro izpeljan, če imate pred očmi razdaljo od Furla¬
nije do Baškega in Idrijskega ...«

S tem so gospodarske komisije v precejšnji meri
reševale prehrano vojske in tudi civilnega prebival¬
stva. Toda kljub gospodarski izčrpanosti je božična
akcija ženske in mladinske organizacije pridobila za
NOV nad 20.000 paketov. Nekatere vasi so dale za
vojsko vse, tako, da bi brez pomoči od drugod, do¬
besedno stradale.

Za razvoj primorske narodnoosvobodilne vojske je
bila nedvomno važna ustanovitev IX. korpusa, kar se
je zgodilo 22. decembra 1943 v bližnji Gorenji Trebuši
in pomeni nadaljnjo stopnjo v organizacijskem razvoju
NOV in POS na Primorskem in Gorenjskem. Njegovo
operativno območje je bilo do spomladi 1945, ko se je
le-to raztegnilo na vso Primorsko, od Južne železnice
Postojna—Trst do Slovenske Benečije, zahodne Koro¬
ške in zahodne Gorenjske. Za komandanta korpusa je
bil imenovan Lado Ambrožič-Novljan, za komisarja
pa Janez Hribar.

Po ustanovitvi IX. korpusa sovražnik ni imel več
opraviti z majhnimi partizanskimi enotami, temveč z

184

armado, ki se je neredko frontalno branila in tudi ne
enkrat samkrat frontalno napadala.

Toda še mnogo je bilo treba pretrpeti, še mnogo
gorja je bilo treba prenesti preko gora in dolin, od
Trsta do Bovca, od Brd do idrijskih hribov, da so se
kratki, a nepopisno radostni dnevi prve primorske
svobode jeseni 1943 razlili v trajno svobodo, v tisoč¬
letje pričakovano, a tolikokrat do suženjstva opljuvano
in ponižano. Toda primorski človek je vanjo veroval,
jo ljubil, se zanjo bil ter jo z bojem uresničeval, izobli¬
koval na reliefu svoje sončne dežele...

185

Odločilno leto

(1944)

Z vzponom in organizacijsko močjo, ki bi jo mogel
napovedati najbolj optimističen organizator, so sto¬
pile enote IX. korpusa v tretje leto narodnoosvobodil¬
nega boja.

Ker pa čas hiti in mnogim, zlasti mladini, ni več
docela znano, naj povemo, katere so bile glavne par¬
tizanske enote na Primorskem. IX. korpus so sestav¬
ljale: 30. divizija s 17. brigado Simona Gregorčiča, z
18. bazoviško brigado, 19. brigado Srečka Kosovela in
z 2. brigado Triestina d’Assalto Garibaldi in 31. divi¬
zija s 3. brigado Ivana Gradnika, s 7. brigado Fran¬
ceta Prešerna in 16. brigado Janka Premrla-Vojka.
Dalje so bili v sestavu IX. korpusa še dolomitski,
gorenjski, južno-primorski, idrijsko-tolminski, briško-
beneški odred in korpusna artilerija.

V poglavju iz leta 1943 je bilo v glavnem prika¬
zano območje, kjer je ta vojska delovala. In če pogle¬
damo na zemljevid, je prav Vojsko s širšo okolico
malodane v središču tega ozemlja.

To pa pomeni, da je bilo v letu 1944, ki smo ga
zdaj načeli, na planoti toliko dogodkov, ki jih najna¬
tančnejši kronist s štabom pomočnikov ne bi mogel
hitro zajeti, zakaj noben dogodek ni bil samo doma¬
čijski, recimo vojskarski ali samo vojaški, od te ali
one partizanske enote, marveč so se dogodki preple¬
tali, kakor je bila živa in nerazdružna vez med pre¬
bivalstvom in njegovimi partizani, pa naj so bili
domačini ali ne.

186

če se Cerkno in Cepovan, naj se ne sliši prehudo,
te šeta za naslov glavnega mesta takratnega osvobo¬
jenega ozemlja, potem se Vojsko lahko imenuje za-
leJje mlade armade. Ne samo ustanove, kakor so bile
bolnišnica »Pavla«, tiskarna »Slovenija«, POOF in PK
KPS, marveč še vrsto drugih ustanov bi lahko našteli
med pomembne za vso Primorsko, a so imele tu svojo
streho in oporišče.

Ker je bil kraj s prehodnimi presledki sovražnih
ofenziv brez nemških ali kakšnih drugih sovražnih
posadk, so precejšnja večina vojaških enot, ki smo jih
poprej našteli, in še posebno brigade hodile na Vojsko
na oddih in počitek, tod skoz so šle v napade in se
spet umikale, če so bile sovražnikove ofenzive le pre¬
hude.

Pri tem naj omenimo še zaledne vojaške enote,
komande območja in komande mest. Naloge teh so
bile: razbremeniti operativne enote vojaških poslov v
zaledju, skrbeti za novačenje v NOV in POS ter za
vse ostale vojaške zadeve v zaledju, kot na primer
skrbeti za prehrano, opremo in namestitev operativ¬
nih in zalednih enot, vzpostavljati vojaške delavnice,
voditi in oskrbovati zdravstvene ustanove in zdrav¬
stveno zaledno službo. V sporazumu z narodnoosvobo¬
dilnimi odbori in odbori OF skrbeti za javna dela,
urejevati vse vrste prometa, prevoz oddelkov in po¬
trebščin, vzdrževati red, bojevati se z vsemi sredstvi
proti izdajalcem, saboterjem in vohunom ter proti
vsaki obliki pomoči sovražniku. Urejati vojaško sodno
oblast in obveščevalno službo, nadzirati zaplenjeno
imovino narodnih sovražnikov, zlasti pa skrbeti za iz¬
polnjevanje vseh odlokov vojaške in ljudske oblasti.

Ustanovitev zaledne vojaške oblasti (17. oktobra
1943) so narekovale potrebe že jeseni 1943. Ustanovili
so dve vojni območji: tolminsko in idrijsko. Komanda
idrijskega vojnega območja je kot zaledna oblast Tri¬
glavske divizije zajemala naslednje okraje: idrijskega,
cerkljanskega, bukovskega, čepovanskega, gorenj-

187

skega, črnovrškega, polhovgrajskega in nekatera n:;
novo osvobojena območja. V okvir tega območja je
bilo zajeto ozemlje, ki ga je razmejevala železniška
proga Podbrdo—Most na Soči—Solkan in odtod proti
vzhodu. Zahodno od te razmejitvene črte je bilo tol¬
minsko vojno območje. Na tem ozemlju so vzpostavil
komande mest: Cepovan, črni vrh nad Idrijo, Vojsko
in pozneje še Žiri. Komande mesta so po večjih vaseh
postavile tudi partizanske straže.

Ta oblika zaledne vojaške oblasti je bila na idrij¬
skem vojnem območju vse do konca januarja 1944, ko
je štab IX. korpusa razpustil idrijsko vojno območje,
iz okoli 300 mož, ki so jih imele komande mesta
Cerkno, Čepovan, Črni vrh, Žiri, Vojsko in parti¬
zanske straže, pa je ustanovil dolomitski in idrijsko-
tolminski odred.

Zaradi novih političnih in vojaških razmer in
zaradi lažjega delovanja je štab IX. korpusa znova
preosnoval 19. avgusta 1944 zaledno vojaško oblast.
Idrijsko vojno območje je poslej imelo komande
mesta Idrija (poprej Vojsko), Cerkno, Čepovan; med¬
tem ko so komando mesta Črni vrh ukinili. 4. sep¬
tembra so ustanovili tudi komando gorenjskega voj¬
nega območja s sedežem v Farjem potoku. Teden dni
pozneje sta se idrijsko in goriško vojno območje zdru¬
žili v novo goriško vojno območje. Šestim komandam
mest, ki so delovale v okviru tega območja, so 12. de¬
cembra priključili še komando mesta Postojna. S tem
v zvezi pa se je zaledna vojaška oblast začela priprav¬
ljati na osvoboditev ...

Na območju Vojskega, v Zaklavžah, je bila že
na Silvestrovo 1942 ustanovljena na pobudo Aleša
Beblerja in Mirka Bračiča kurirska relejna postaja
TV P-6. Naloga te postaje v Trnovskem gozdu med
Mrzlo rupo in Čekovnikom je bila: vzdrževati ku¬
rirsko zvezo s P-5, ki je bila v Zadlogu pri črnem
vrhu, in s P-7, ki je imela svoj sedež na Vršeh pri
Čepovanu.

188

TV P-6 so postavili: komandir Viktor Carli-Jurko
iz Gorenje Trebuše, Ivan Kokošar-Jan iz Čekovnika,
Jakob Velikonj a-Voj ko iz Kanomlje. Zadnja dva sta
bila postaji dodeljena kot kurirja.

V naslednjih dveh mesecih je bila izpolnjena ku¬
rirska mreža pomožnih postaj preko Banjške planote
na Kanalsko in Tolminsko ter celo v Slovensko Be¬
nečijo. Kurirske poti so opravljali dvakrat tedensko,
s sosednjimi postajami pa vsak drugi dan. Zaradi
tega se je TV P-6 kmalu pomnožila še s štirimi ku¬
rirji. To so bili: Franc Rejec-Kuhar iz Gorenje Tre¬
buše, Oskar Žižmont-Gašper z Vogrskega, Mirko Li-
čar-Gortan iz Gorenje Trebuše ter Janko Vidmar-
Iztok z Vojskega. Od teh sta bila Jurko in Jan
premeščena v operativno enoto, na P-6 pa je ostalo še
šest kurirjev, ki so razen Gortana, ki je padel poleti
1943 v Idrijski Beli pri prehodu čez Idrijco, ostali tu
vse do zloma Italije.

Življenje kurirjev je potekalo po ustaljenem dnev¬
nem redu. Ponoči so hodili na kurirske zveze in na¬
bavljali hrano, podnevi pa so kuhali, jedli in spali ter
se pripravljali za potovanje naslednje noči. Tako je
bilo vse do 9. februarja 1943, ko so italijanski vojaki
pridrli z Vojskega in požgali samotno kmetijo v Za-
klavžah. Dotlej so tu kurirji dobivali hrano in obve¬
stila. Ta domačija je bila v teh krajih prva požgana.
Kurirji so se morali, hočeš nočeš, preseliti v sotesko
k izviru Idrijce pod Mrzlo rupo. Tu so postavili na
skritem kraju gozdno kolibo iz lubja in vej. Največ
preglavic jim je delal dim, ki jih je izdajal. Zato so
kuhinjo postavih posebej, kakih sto metrov stran od
kolibe, dim pa so speljali še dalje po rovu. Da ne bi
bilo preveč dima, so drva olupili in dobro posušili.

Razen kurirjev ni smel za P-6 nihče vedeti. Tudi
tisti, ki so potovali po službeni dolžnosti preko TV
postaj, niso smeh vedeti zanjo, pač pa samo tisti, ki so
imeli za to posebno dovoljenje. Kdor ni imel tega

189

dovoljenja, so ga kurirji pustili nekaj kilometrov
daleč, mu prinesli hrano ter ga odpeljali dalje.

Poleg redne kurirske zveze je bila na Vojskem že
od pomladi leta 1944 telefonska centrala, ki je pove¬
zovala odcepe na Dolenjo Trebušo in Cepovan ter ob¬
veščevalne postaje, od koder so dajali obveščevalci
poročila o vsakem sovražnikovem premiku. Obvešče¬
valne točke so bile v Zadlogu, na Predmeji, Krnicah,
v Kočevšu; točka B-9, bolnišnica »Pavla« z vsemi dru¬
gimi ustanovami in partizanskimi enotami pa se je s
podatki in poročili okoriščala.

Nemci v Idriji so pravilno domnevali, da mora biti
tu gori telefonska centrala. Kmalu so jo začeli zasle¬
dovati. Ker niso dobili pravega sledu, so posekali vse
telefonske drogove od Mrzle rupe in Vojskega do Ko-
čevša. Drogovi so ostali še od nekdanjega italijanskega
telefonskega omrežja. Za drogovi pa so centralo za¬
sledovali tudi proti Ogalcam. Tam so naposled našli
skrit drog, od koder je bil odcep proti centrali v
skritem bunkerju. Telefonistov na srečo niso našli,
pač pa so uničili centralo, potrgali žico in razbili izo¬
latorje, ki jih je bilo tedaj silno težko nadomestiti.
Vendar ni minilo štirinajst dni, ko je centrala zopet
delovala in odtlej vse do zadnje ofenzive.

Kurirska zveza in telefonsko omrežje sta, kot po¬
vsod drugod na osvobojenem ozemlju, odigrala tudi
tod pomembno poštno in obveščevalno vlogo.

Ce se odbori ljudske oblasti in odbori OF, od va¬
ških do okrožnih, zaradi neizkušenosti pa tudi zaradi
preobilice dela, zakaj graditi je bilo treba vse od te¬
meljev, niso znašli, so se v začetku leta 1944 že krepko
zasidrali. Tako je bilo tudi z okrožnim NOO za
Idrijsko. V ta namen so bili imenovani: Franc Med-
ved-Groga za predsednika, Franc Bezeljak-Ciril za
podpredsednika, Gabrijel Peternelj za tajnika, Janko
Žagar za finančnega referenta, Maks Štucin za go¬
spodarskega referenta, jaz (avtor knjige) za referenta

190

'a prosveto in šolstvo in Minka Treven-Milica za re-
erenta za socialno skrbstvo in za SPŽZ.

V okviru tega okrožja so bili kraji: Idrija, Cmi
rh, Godovič, Ledine, Vojsko, Gorenja Trebuša, Do-
enja Trebuša, Šebrelje, Jagršče in Cerkno z vso oko-
ico. Predvideno je bilo, da bo Idrija središče tega
okrožja, kamor bo pripadal tudi okraj Žiri.

Ta obseg okrožja pa je trajal le malo časa, zakaj
Cerkno z okolico je bilo priključeno k Baškemu
okrožju. Tako so nastale tudi nekatere osebne spre¬
membe. Že 12. januarja so na seji izvolili nov odbor
OF, ki pa se je na seji 22. februarja združil v enoten
NOO OF. Namesto podpredsednika Franca Bezeljaka-
Cirila, ki je bil sekretar OK KPS za Idrijsko, so iz¬
volili Lojzeta Medveda iz Sebrelj, za tajnika Ivana
Klemenčiča-Janka, ki je bil tedaj rajonski sekretar
KPS za Črni vrh in tega mesta ni nastopil, pač pa je
mesto tajnika prevzel Konrad Javoršek-Matjaž. Prav
tako je dolžnosti finančnega referenta Janka Žagarja,
ki se ni udeleževal sej in se je bil medtem približal
sovražnemu taboru, prevzel Stane Logar, medtem ko
je referat za gospodarstvo prevzel Lojze Likar iz
Ornega vrha, vojaškega pa Lipe. Na novo je bil usta¬
novljen agitprop, ki ga je vodila Vesna, in sicer pro¬
pagando in politično delo, dopisništvo in kulturne
prireditve.

Organizacija SPŽZ je bila v okrožju razdeljena na
šest rajonskih odborov, prav tako ZSM.

V letu 1944 se je tudi ljudska oblast že docela za¬
koreninila in uveljavila. Kako odločilno so posegali v
dogajanje odbori in komiteji, je razvidno iz pisma, ki
ga je poslal okrožni komite za Idrijsko mestnemu
komiteju v Idrijo 8. januarja 1944:

V zvezi z mobilizacijo, ki jo nameravajo izvesti
Nemci v Idriji, vam naročamo naslednje:

1. Da takoj brez odlašanja začnete z agitacijo za
prostovoljni vstop Idrijčanov v našo vojsko.

191

2. Da takoj začnete z akcijo, ki vam je pover¬
jena ... Delo v rudniku morate ustaviti, pa če ga tudi
zalijete z vodo, kot so storili delavci v Rablju. Sra¬
motno je, da tega že dosedaj niste storili, ker s tem
podaljšujete vojno in ropate našo zemljo...

Kot bomo videli pozneje, pa zahteva glede rudnika
ni ostala samo pri besedah.

Nekoliko drugačno, vendar kritično pismo, ki je
opozarjalo na napake, ki so se dogajale zaradi malo¬
marnosti v partizanskih enotah, pa je v istem času
poslal črnovrški rajonski komite — sekretar je bil
Ivan Klemenčič-Janko — okrožnemu komiteju KPS
za Idrijsko:

V sredo, 5. januarja, je prispela brigada Ivana
Gradnika z Otlice v Trebče in tam prenočevala. Drugo
jutro je kolona okoli 150 Nemcev prihajala iz Košev-
nika in Idrijskega loga, napadla brigado in jo pognala
v beg. To se je zgodilo zaradi presenečenja in nepri¬
pravljenosti vojakov. Terenska obveščevalka je menda
do časa obvestila štab brigade o bližajoči se nevar¬
nosti. Štab pa ni upošteval njenega sporočila. Parti¬
zanov je bilo mrtvih trideset, Nemcev tudi nekaj.

Štab brigade je pozneje pisal črnovrški komandi
mesta, naj poišče in dostavi opremo, ki je ostala v
vasi, o mrtvih borcih pa ni bilo niti besede.

Zaradi tega dogodka je morala silno padla, med¬
tem ko so belogardisti dobili nov povod za svojo pro¬
pagando ...

Iz teh dveh primerov vidimo, kako prizadevna je
bila naša ljudska oblast za odpravo takih ali dru¬
gačnih nepravilnosti.

Spričo dejanskih potreb in perečih gospodarskih
vprašanj so bile v začetku leta 1944 ustanovljene v
vseh vaseh, okrajih in okrožjih na Primorskem gospo¬
darske komisije. Njih naloga je bila urejanje v vojni
uničenega gospodarstva, oskrbovanje prebivalstva in
vojske z živežem. Medtem ko so bila območja okrož-

192

nih gospodarskih komisij zelo obsežna in so zajemala
menjavo raznega blaga, kot na primer lesa, oglja, su¬
rovih kož (z idrijskega okrožja) s koruzo, žitom, semen¬
skim krompirjem in drugim blagom (z goriškim
okrožjem). Taka zamenjava vrednosti za protivrednost
se je v taki medokrožni trgovini zelo dobro obnesla,
kljub temu, da je bilo treba blago često prepeljavati
iz Furlanije skozi razne zasede in celo ofenzive.

Člani okrožne gospodarske komisije za Idrijsko so
bili: Stefan Gnezda — Vojsko, Lojze Likar — Cmi
vrh, Viktor Kavčič — Idrija, Salva tor Gnezda —*
Vojsko, Lojze Medved — Sebrelje, Justin Hvala —-
Dolenja Trebuša, Franc Medvedič — Idrija in Va¬
lentin -Jurjavčič iz Kanomlje.

Po poročilu ONOO za Idrijsko je bilo v tem času
v okrožju približno 40 kg živeža na osebo. V tem ni
všteta živina, ki je je po vaseh bilo še precej. V tem
času so prišli v obtok v partizanskih tiskarnah natis¬
njeni boni, ki so služili kot denar. Ljudje so jih spre¬
jeli brez predsodkov, težave so bile le v pomanjkanju
drobiža.

Vaške gospodarske komisije so se ukvarjale z go¬
spodarstvom v Vasi. Skrbele so za sorazmeren in pra¬
vičen odvzem živine, za nabavo semenskega krompirja,
za pobiranje davkov v višini zemljiškega davka.
Ljudje so zgubili vsak vir dohodkov in so bili popol¬
noma obubožani. V gospodarski komisiji Vojsko je
bilo šest članov: Franc Likar, Janez Gnezda, Anton
Hvala, Tomaž Kobal, Feliks Poljanec in Feliks Jež.
To so bili večinoma starejši ljudje in nesposobni za
vojaško službo.

Tako so se gospodarske komisije na vse kriplje
trudile, da bi ublažile pomanjkanje, da bi poskrbele
za najpotrebnejše, vsaj najpotrebnejši živež. Pri vsej
njihovi prizadevnosti pa so bile pravo prekletstvo so¬
vražne ofenzive; podivjane tolpe so požigale in ropale,
ljudstvo pa je ostalo brez strehe in najmanjšega
koščka kruha.

13 — Oblaki nad sončno deželo

193

Ce pa preidemo k nekaterim konkretnim dogod¬
kom, ki so vznemirili prebivalstvo po vsem Primor¬
skem in Gorenjskem, potem ne moremo mimo napada
na partijsko šolo v bližnjem Cerknem 27. ja¬
nuarja 1944. Ni še dobro sinila zora, ko se je
izpolnilo strašno delo izdajalcev, ki jih je okupator
najprej izšolal v posebnih gestapovskih šolah, potem
pa jih vtihotapil na vodilne partizanske položaje. Po
skrivnih stezah se je iz Idrije pritihotapil nemški pla¬
ninski lovski bataljon »Heine« in v dobre pol ure
pobil 47 partizanov in partizank, večinoma gojencev
in gojenk partijske, šole.

V tem sivem zimskem jutru, ko nihče v s snegom
pobeljeni dolini ni niti zdaleč slutil, se je Cerkno spre¬
menilo v živ pekel. Okrog poslopja, kjer je bila šola,
se je nenadoma začel krvavi ples. Nemci so celo z
zvonika sejali ogenj in smrt. Sreča je bila, da med
napadom ni bilo v šoli vseh gojencev. V komaj pol¬
urnem napadu — Nemci so se hitro umaknili preko
Zelina v Idrijo — je v z žalostjo zastrtem Cerknem
obležalo 47 mladih fantov in deklet s Primorskega in
Gorenjskem. Samo na klancu proti Labnjam jih je
padlo sedemnajst. Strelom v Cerknem je z grozo pri¬
sluhnila vsa okolica. Partizan Radoš je sebi in vsem
v tolažbo zapel: »Sedeminštirideset src mater sloven¬
skih na Gorenjskem, Primorskem in Beneškem je
zatrepetalo v silni bolesti...«

Padlo je 47 partizanov in aktivistov in tragedija
je naletela na velik odmev v naših zaselkih in dovolj
krvavo opozorila vsakogar, kako je treba biti previ¬
den, da ne pride do izdaj in sovražnih vdorov, kakrš¬
nega je doživelo Cerkno.

Dne 1. februarja 1944 je rinila iz Gorenje Trebuše
močna SS kolona. V Rezaziji so vzeli s seboj kmeta
Edmunda Skvarčo, da jim je nosil strelivo čez Jelenske
robe. Ko so se pri Bončinu prikazali iz gozda, se je
vnela majhna praska s 13 partizani, ki so bili na poti
iz Cerknega v Vipavsko dolino. Esesovci so v tem

194

našli vzrok, da so od Bončina odvlekli Janeza Rejca.
Oba, Edmunda Skvarčo in Janeza Rejca so potem
ustrelili za požgano Ko tiar j e vo domačijo.

Dne 5. februarja so Nemci prodirali iz Idrije. V
Kočevšu jih je sprejela Bazoviška brigada. Nemci se
še nikoli niso tako hitro vrnili v Idrijo. Boji so se po¬
navljali iz tedna v teden, brigada se je vrstila za bri¬
gado. Zdaj je napadala sovražnika v Idriji ali Spodnji
Idriji ali branila Vojsko Kosovelova, Gradnikova,
Gregorčičeva, Prešernova ali Vojkova brigada.

Spričo tega, da sta Idrija in Vojsko bila vedno zelo
tesno povezana, je na planoti še posebej odmevala
vest o diverzantskem napadu na idrijski rudnik. To se
je zgodilo v noči od 6. na 7. februar. Takrat se je
9 tovarišev pod vodstvom narodnega heroja Evgena
Matejka-Pemca spustilo proti Idriji. Dva so pustili na
straži, sedem jih je zlezlo navzdol po slepem jašku, ki
ga uporabljajo za dviganje rude. S seboj so imeli
25 kg streliva. S tem so minirali črpalke v tretjem
obzorju, nato so se spustili v enajsto obzorje. Tam so
pri glavnih vodnih črpalkah zajeli strojnika in me¬
hanika in pozneje še dva rudniška čuvaja. Nato so
razbili vrata v skladišče streliva in minirali črpalke.
Trije tovariši so se spustili še v trinajsto obzorje, mi¬
nirali črpalke tudi tam in potem prižgali zažigalno
vrvico. Na umiku iz jame so seveda podkurili še v
ostalih dveh obzorjih.

Do skrajnosti zmučeni so se po lestvah plazili na¬
vzgor, in ko so bili že blizu izhoda, so zaslišali prvo
eksplozijo na dnu rudnika. Brž pa, ko so bili na pro¬
stem, je v globini zabobnelo s tako silo, da se je
stresla zemlja ...

Nemci, okrog 700 do 800 vojakov, ki so držali mesto
v šahu, so bili spričo partizanskega junaštva za-
prepaščeni. Tako je proizvodnja za lep čas obstala in
je akcija pomenila veliko slabitev sovražnikove go¬
spodarske in vojaške moči.

195

O odmevu na to drzno partizansko dejanje je OK
KPS za Idrijsko poročal 17. februarja naslednje:

V mestu so se ljudje po akciji, ki so jo naši borci
opravili v rudniku in uničili dve glavni črpalki, raz¬
delili na dva tabora. Večina graja to delo iz razloga,
ker so uničene črpalke in druge naprave in, kot pra¬
vijo, grozi nevarnost, da bo rudnik popolnoma uničen
in z njim tudi glavni vir za obstoj mesta po vojni.

Drugi pa so pripravljeni pomagati našim enotam,
da se uniči, kar je še ostalo. Menijo, da je bila napaka
v tem, ker niso uničili toliko naprav, da bi morali
takoj prenehati z delom v rudniku ...

Svojo silo je 20. februarja pokazalo zavezniško
letalstvo, ki je prišlo nad Idrijo z bombami. 25. fe¬
bruarja je padel v Javorjevem dolu pri Ledinah
učitelj Drago Pustišek, pomočnik okrožnega referenta
za šolstvo in prosveto za Idrijo. Z njegovo smrtjo je
porajajoče se šolstvo na tem območju zgubilo požrtvo¬
valnega prosvetnega delavca.

Dne 13. marca se je slavnostno 1  pripeljal v Idrijo
izdajalski general Rupnik. Govor, ki ga je hotel imeti
na trgu, je moral imeti drugje, ker so partizani, ki so
prišli z Vojskega, obstreljevali trg s težkimi minami.

Dne 10. aprila je bil na Vojskem v gostilni Likar
velik partizanski miting. Na njem so sklenili, da bodo
podrli vse zapuščene italijanske bunkerje, da bi Nemci
ne dobili v njih zatočišča. In ljudje so res že nasled¬
njega dne začeli rušiti bunkerje.

Ker so bili na mitingu ljudje iz sosednjih krajev,
domnevajo, da je nekdo izdal Nemcem dejavnost na
Vojskem. Posledica tega je bil nemški bombni napad
12. aprila. Po hudem bombardiranju je bilo najbolj
prizadeto središče vasi okoli cerkve. Porušili so žup¬
nišče, Planincovo domačijo in poškodovali več drugih
hiš. Odvrgli so mnogo rušilnih in zažigalnih bomb.
Žrtvi napada sta bila tudi Jernej Grošelj in Pepca
Gruden.

196

Istega dne so bombardirali tudi Gorenjo Trebušo
in Čepovan.

Pomemben dogodek tega časa je bilo tudi drugo
partijsko posvetovanje za Primorsko od 17. do
20. aprila v Gačniku na Vojskem. Na njem so obrav¬
navali mnoga pereča vprašanja, največ pa so govorili
o ureditvi ljudske oblasti in o pripravah na nove vo¬
litve v krajevne narodnoosvobodilne odbore in v
okrajne skupščine.

Prve volitve so bile na Primorskem deloma oprav¬
ljene takoj po kapitulaciji Italije, nadaljevale pa so
se po končani nemški ofenzivi jeseni 1943 in po ka¬
terih so novoizvoljeni odbori postali predstavniki
ljudske oblasti. Z volitvami so Primorci prednjačili
ne samo v Sloveniji, temveč na vsem jugoslovanskem
osvobojenem ozemlju.

Priprave za nove volitve pa so se začele na osnovi
odločbe Pokrajinskega narodnoosvobodilnega sveta
aprila 1944. Te so bile enotne za vse osvobojene kraje
na obeh straneh nekdanje razmejitvene črte med Ita¬
lijo in Jugoslavijo. Osnovni namen je bil, da si ljud¬
stvo z volitvami ustvari svojo oblast. Uveljavi naj se
do kraja ljudska volja, z volitvami naj se izrazi pri¬
padnost k Sloveniji in k federativni Jugoslaviji.

Volitve v idrijskem okrožju so bile določene za
13. junij. Tega dne so nadvse slovesno potekale tudi
na Vojskem. Volišče v Krpciji je bilo okrašeno s cvet¬
jem in z zastavami. Ljudje so se zavedali, da prvikrat po
dolgoletnem suženjstvu volijo svojo ljudsko oblast.
Kandidatno listo so predlagale vse množične organi¬
zacije: OF, SPŽZ, ZSM. Za NOO je bilo predlaganih
18 kandidatov, od tega trije za predsednika in trije za
tajnika. Pet kandidatov pa je bilo predlaganih za
okrajno skupščino. V NOO so bili izvoljeni: Anton
Hvala, Peter Vončina, Franc Likar, Ciril Mrak, Ma¬
tevž Vidmar in Alojz Gruden. Za delegata v okrajno
skupščino pa Blaž Likar in Tomaž Skok. Ta odbor je

197

brez redkih sprememb opravljal svoje dolžnosti do
osvoboditve.

Osnovne naloge NOO so bile skrb'za splošno bla¬
ginjo in gospodarstvo, urejanje vseh zadev javne
uprave, pobiranje davka in zbiranje živeža za obubo¬
žano prebivalstvo in partizanske enote in nudenje
vsestranske pomoči. Razumljivo je, da so se novi od¬
bori bistveno razlikovali od prejšnjih italijanskih ob¬
činskih uprav. Krajevni NOO so bili izključno orodje
občanov v njihovem boju. V organizacijskem oziru
so bile izvedene še nekatere spremembe. Tako je na
primer POOF dne 15. julija z odlokom preuredil
okrožja. Od prejšnjih trinajst jih je ostalo le pet, ta
pa so imela večje ali manjše okraje. Severnoprimorsko
okrožje, kamor je sodil okraj Vojsko-Cmi vrh, je
imelo sedež v Hotenji nad Dolenjo Trebušo. Najnižji
organi oblasti so bili vaški NOO, ki so jih začeli voliti
že jeseni 1943. Igrali so veliko vlogo zlasti pri reše¬
vanju perečih gospodarskih vprašanj.

Volitev niso izvajali v vseh okrožjih zaradi so¬
vražne ofenzive ali drugih razlogov v istem času. ven¬
dar je bilo od junija do septembra izvoljenih na
Primorskem preko tristo NOO s skoraj stoodstotno
večino. In kakšne vtise je imel o teh volitvah angleški
major Arthur Tucker, član anglo-ameriške vojaške
misije? Ponovimo naj kar njegove besede:

»Prišel sem v vašo deželo šele pred nekaj urami.
V teh kratkih urah sem bil priča dogodkom, ki so me
navdali z občudovanjem. Več kot samo častno se mi
zdi, da sem med vami... Sami se že pripravljate na
svobodno življenje, ki ga bo prinesel mir. S čudovito
vero in z organizacijo ste izvedli volitve, čeprav tako
blizu sovražnika in pod tako težkimi pogoji. Zemlja
govori iz tega ljudstva!«

Bombardiranje posameznih vasi in tudi sovražni¬
kovi zahrbtni napadi so bili v tem času samo pred¬
igra za poletno ofenzivo, ki se je začela 8. junija in je
zelo močno prizadela Cerkljansko. Dva dni pred tem

198

je prišla semkaj 31. divizija. Medtem ko se je štab
divizije nastanil v Sebreljah, so se brigade razmestile
na pomembnejših višinskih točkah. Pred sovražno
premočjo pa so se morale brigade po kratkem spo¬
padu umakniti, podivjani esesovci, pomešani s slo¬
venskimi domobranci, pa so se znesli nad civilnim
prebivalstvom in 10. junija ter v naslednjih dneh po¬
žgali šest vasi: Reko, Jagršče, Šebrelje, Lazeč. Plužne,
Otalež in številne samotne kmetije po Sebreljskem
vrhu in Masorah. Požgali so 81 hiš. 58 hlevov, mnogo
kozolcev, kmečkega orodja, obleke, živil in druge
opreme v sltupni vrednosti 10,530.000 lir in pobili
mnogo ljudi, med njimi slepega harmonikarja An¬
dreja Vončino.

Velik zločin, ki bo še poznim rodovom grozljiv
primer podivjanega zverstva, ki je zgubilo sleherno
sled človečnosti, je neka enota SS iz Trsta napravila
pri Sedeju na Krnicah. Tja so pripeljali tri ujete
partizane. Komandant enote je povedal, da bodo mlaj¬
šega odpeljali v Idrijo, starejša dva pa usmrtili. Dobro
uro so ju pretepali v hiši, nato pa je eden izmed
vojakov segel po kuhinjskem nožu in sunil prvo žrtev
v levo oko:

»To imaš za — Smrt fašizmu!«

Nato je zasadil ostrino noža v desno oko:

»To imaš za — Svobodo narodu!«

Potem so ponovili isto pri drugem jetniku. Ljudje
so z grozo v očeh strmeli v strahotno zverstvo.

»Ali vidita zdaj Tita?« so se krohotali esesovci,
med katerimi so bili tudi domobranci.

Oslepljena ujetnika so nato odgnali za hlev ter
jima na češnjevem parobku odsekali glavo. Pri tem
bestialnem dejanju so se slikali; devet slik, ki so jih
pozneje dobili pri ujetem sovražniku, kaže, kako so
žrtvi nategnili na parobek, kako je podoficir slekel
suknjo in z mesarsko sekiro odsekal glavo, kako je
glava odpadla, kako sta obe glavi postavljeni na mizo,
ena ima na glavi titovko in med zobmi cigareto.

199

Zraven so napisali: »Srčni pozdrav SS-a KWK, mož
z zelenim klobukom.«

Komaj se je »poletna ofenziva« polegla, že je štab
IX. korpusa sredi volilnega navdušenja zbral svoje
enote za napad na železniško progo Most na Soči—
Podbrdo. V štirih dneh. od 28. junija do 2. julija, so
bile uničene sovražne postojanke Koritnica, Mohorc,
Pranger, porušili so osem mostov in na mnogih krajih
železniško progo. V teh bojih je bilo pobitih tudi
precej sovražnikov in opravljeno vojaško dejanje, ki
ga lahko mimo ocenjujemo z evropskimi merili. S tem
so enote IX. korpusa za dalj časa onemogočile ves že¬
lezniški promet preko našega ozemlja na bojišče v
Italijo.

To je izpričal tudi general Wilson maršalu Titu:
»Ti uspehi, posebno tisti v Sloveniji, so bili velike
važnosti, ker so ustavili delovanje življenjsko važnih
sovražnikovih prometnih žil.«

Laskavo priznanje je dal IX. korpusu tudi angleški
major Wood, vodja angleške vojaške misije pri štabu
tega korpusa, ki je o napadu v Baški grapi dejal:

»Mnogi se ne zavedajo, kako veliko pomoč ste nu¬
dili zavezniškim operacijam v Italiji, da ste uničili
tako važno prometno žilo, kot je železniška proga, ki
veže Italijo z Nemčijo preko Baške grape. Ce bi
prekinili promet le za tri dni, bi bilo to velikega po¬
mena. Na primer, ko so vaši borci porušili Stampetov
most, so v Ljubljani zaman čakali vlaki, polni nem¬
ških vojakov, na odhod. Tako je tudi propadel nemški
načrt, da bi prav v istem času pomnožili svoje čete
v Italiji...«

V okvir te protiofenzive sodi tudi uničenje belo¬
gardistične postojanke v Hotavljah. Uničila jo je Voj¬
kova brigada v noči od 18. na 19. junij. In ko so se
enote 30. divizije umikale iz uničenih Hotavelj preko
Cerkljanskega na Trnovsko in Banjško planoto, so
20. junija na Oblakovem vrhu iznenadile Nemce. Na-

200

pad je bil tako bliskovit, da sovražniku ni preostalo
drugega, kakor spustiti se v beg proti Idriji.

16. julija 1944 je bilo v Idriji javno zborovanje.
Razen nemških oficirjev in nekaterih meščanov so se
zborovanja udeležili še župan Karel Treven, podžupan
Srečko Bajt in mestni župnik Janko Žagar. Govornik
je poveličeval moč nemškega orožja, ki si bo ne¬
dvomno izbojevalo zmago.

To zborovanje je nedvomno dalo pobudo ONOO
OF za Idrijsko, da je v Idrijo posameznim občinskim
možem poslal naslednje obvestilo:

Pozivamo te, da takoj podaš ostavko mestnemu
občinskemu odboru, katerega član si, ker te bomo
sicer imeli za sodelavca okupatorja.

Gornjo zahtevo utemeljujemo s tem, da sovražnik
hoče z dopuščanjem teh odborov razbiti našo borbeno
enotnost in s tem škodovati našemu osvobodilnemu
boju. Zato ne sme v njih sodelovati noben 'pošten
Slovenec!

V zvezi s tem OK KPS ugotavlja: Partija je v
mestu zelo šibka. Od novembra 1943 do julija 1944 je
bilo izključenih 18 članov. ZKM se ukvarja izključno
z intendantskimi posli, medtem ko delo na političnem
področju zanemarja.

Tudi odbor OF je zanemarjal svoje dolžnosti. Sploh
se ni sestajal in deluje kakor kakšna socialna usta¬
nova iz prejšnjih časov. Zato so izvolili nov odbor.

Nasploh se ugotavlja, da se ljudstvo še ne zaveda
pomembnosti ljudske oblasti. Ljudje so še plašni, sra¬
mežljivi, z občutkom manjvrednosti. To se opaža zlasti
pri revnejšem prebivalstvu, ki ga je strah pred va¬
škimi magnati, katerih jeze si ne želi nakopati. Zato
se ljudje ne upajo glasovati ali odločati tako, da bi
utegnilo prizadeti premožnejše.

Ljudskega posojila Svobode, ki je bilo razpisano
od 27. aprila do 27. junija, je bilo nabranega v idrij¬
skem okrožju za 574.533 lir, in sicer je Idrija prispe¬
vala 170.000, Vojsko 102.350, Črni vrh 44.665, Gorenja

201

Trebuša 81.900, Dolenja Trebuša 35.000, Kanomlja
85.330, Sebrelje 88.388 in Ledine 26.900 lir. Te številke
tudi govore o zavesti prebivalstva. Po okupatorju
opustošeni in gospodarsko pasivni kraji ter čisto par¬
tizanski kraji so prispevali neprimerno več kakor pa

Nekdanji komuni¬
stični poslanec v
rimskem parla¬
mentu, Jože Sre¬
brnič, je po osem¬
najstih letih zapora
in konfinacije po¬
stal član POOF za
Primorsko

kraji, ki niso bili prizadeti in so nasploh bogatejši.

Med važnejše dogodke naj navedemo še veliko po¬
litično zborovanje in kulturno prireditev, ki je bila
na Vojskem 29. junija 1944. Mitinga se je udeležilo
več tisoč ljudi iz vse bližnje in daljne okolice.

Voditelji zborovanja so bili: France Bevk, Joža
Vilfan in Jože Srebrnič. Prisotna je bila tudi angleška
vojaška misija.

Med zborovanjem se je na nebu nenadoma poka¬
zalo sovražno letalo in vsi prisotni so se naglo poskrili
po gozdu. Letalec je trikrat zaokrožil nad krajem, ker

202

pa na srečo ni ničesar opazil, se je oddaljil nazaj
proti Gorici.

Poleg igralske skupine IX. korpusa, Bogdane Stri¬
tarjeve in Nade Vidmarjeve so nastopili v obliki tek¬
movanja tudi domači pevski zbori z Vojskega, iz Go¬
renje Trebuše in Kanomlje. Prvo mesto je zasedel
pevski zbor z Vojskega.

Nekaj dni po tem zborovanju je odšel z Vojskega
Jože Srebrnič, član POOF. Pot ga je vodila na po¬
dobno predvolilno zborovanje v Brda. Nazaj grede je
dne 12. julija utonil v naraslih valovih Soče.

Vest o smrti najstarejšega primorskega partizana,
človeka, ki je vse svoje življenje posvetil političnemu
delu na Primorskem, bil je komunistični poslanec v
rimskem parlamentu, in ki je potem, ko se je ude¬
ležil oktobrske revolucije, večino svojega življenja
preživel v fašističnih zaporih in konfinaciji, je boleče
odjeknila med primorskim ljudstvom. Izraz te bole¬
čine je vdahnil skladatelj Makso Pirnik v skladbo

Obračun z belogardistično postojanko v Črnem vrhu
nad Idrijo 1. septembra 1944

»Smrt v Brdih« in jo tudi posvetil v spomin Jožetu
Srebrniču, staremu borcu za pravice delovnega ljud¬
stva na Primorskem.

20. junija 1944 pa je na Jelovici padel narodni he¬
roj Jože Mihevc-Rudar, komandant udarne brigade
Janka' Premrla-Vojka. Rodil se je leta 1922 kot sin
idrijskega rudarja. V partizane je odšel jeseni leta
1942. Neustrašen in pogumen je šel skozi številne
boje. Februarja 1944 je bil imenovan za komandanta
Gradnikove, pozneje pa Vojkove brigade.

Zabeležimo naj še tretjo partijsko konferenco za
Primorsko, ki je bila 15. in 16. julija leta 1944 na Ve¬
likih Laznah. In tudi »Tekmovanje zmage«, ki ga je
20. avgusta razpisal IOOF.

Zadnje dni avgusta so se odpravile primorske bri¬
gade, razen Gregorčičeve, ki je bila pred tem odšla v
Slovensko Benečijo, proti Črnemu vrhu, enemu izmed
prvih središč partizanstva na Primorskem, saj je ne¬
daleč od tam Brinov grič, kjer je imela taborišče Voj¬
kova četa. V Črnem vrhu je namreč zakrknjenim
konservativnim elementom poleti 1944 uspelo osnovati
domobransko postojanko. Od tod je, po naših obve¬
ščevalnih podatkih 142, po sovražnih virih pa 132
pripadnikov 15. čete slovenskega domobranstva, ki ji
je poveljeval podporočnik Jože Jakoš, z zasedami,
s sovražno propagando vznemirjalo partizane v obrob¬
nih krajih idrijskega območja, v Trnovskem gozdu
in še posebno na Colu, važnem prehodišču za vzdrže¬
vanje zvez med IX. korpusom in Glavnim štabom
Slovenije.

Ker so ostali za vsa opozorila gluhi, a ob tem
vedno bolj predrzni, je moralo spregovoriti orožje. V
noči pred 1. septembrom so se zgrnile brigade okrog
Črnega vrha, zavarovale dohode, da ne bi prišla ob¬
koljenim prehitra pomoč, in zarana je Gradnikova
brigada začela z napadom.

204

Boji so se vlekli ves dan, a slednjič so se trdoglavi
zaslepljenci morali vdati. Sredi noči so se skozi go¬
reči Cmi vrh umikale brigade, ki so ščitile Gradni-
kovce, proti Colu in Predmeji, Idriji in Godoviču in
marsikateremu partizanu je bilo hudo, da so mnogi
nedolžni ljudje prišli ta dan ob streho, ne zaradi boja,
ki je bil neizbežen, ampak zaradi tistih, ki so sejali
tuje seme na slovenskih tleh.

Vojsko, ki je komaj nekaj ur hoda od Črnega
vrha, te nadloge ni poznalo. Prebivalci so ostali sta¬
novitni š svojo vojsko in konec koncev preveč v sre¬
dišču dogajanja so bili, da bi lahko kdo uspel, tudi če
bi poskušal s takimi nakanami. Celo župnik Jeklin je
bil partizanom naklonjen in jih je podpiral kakor vsi
drugi vaščani.

Ena izmed glavnih barak partizanske bolnišnice »Pavla«
v grapi pod Hudim poljem

O prvih začetkih bolnišnice »Pavla« si podatki ne¬
koliko nasprotujejo. Nobeno poročilo ne pove vsega,
ker gre za različne objekte in za različne čase uporab¬
ljanja. Zato bomo povzeli iz zapiskov, ki so jih na-

205

pisali nekateri ranjenci, ki so se v tej bolnišnici
zdravili, in iz pripovedovanj nekaterih domačinov, ki
so pri bolnišnici tako ali tako sodelovali.

Najprej naj omenimo pismo CK KPS z dne
3. marca 1943, naslovljeno PK KPS za Primorsko, v
katerem je rečeno: »Dragi tovariši, pošiljamo vam za
potrebe naše vojske na Primorskem dr. Petra. Poši¬
ljamo ga preko cone tudi do vas, da se dogovorite z
njim glede odhoda zdravnikov in drugega sanitetnega
osebja iz Gorice.«

To pismo dovolj zgovorno pripoveduje o prihodu
prvega partizanskega zdravnika na Primorsko, pa
tudi, da se je dr. Aleksander Gala-Peter mudil
6. marca 1943, to je ob napadu na partizansko tabo¬
rišče, na Brinovem griču ter da je za ranjence ob tem
napadu ustanovil prvo sanitetno postajo. To je vodil
Feliks Kosmač vse do zloma Italije in goriške fronte.

Začetek bolnišnice »Pavla« je torej povezan še z
Vojkovo četo, saj so ranjence z Brinovega griča, ko so
Italijani 6. marca 1943 nenadoma napadli partizansko
taborišče, spravili najprej na Krekovše, od tod pa v
bunker v bližino Klavž ob Idrijci, kjer so ostali do
zloma Italije. V širšem pomenu besede pa je parti¬
zanska saniteta začela delovati ob goriški fronti in
prvi nemški ofenzivi, ki je tej sledila. Tedaj so bili
ranjenci preneseni najprej izpod Gorice do Lokavca,
nato na Predmejo in pod Goljake, od tod pa so se
umikali pred nemško ofenzivo do Male gore, Zadloga,
Tršanovša in k Tratniku v Čekovniku. Tudi ta prevoz
ranjencev je vodil in spremljal dr. Aleksander Gala-
Peter. |

Tratnikovina je samotna kmetija nad grapo Idrijce.
Tu se je zadnje dni oktobra 1943 združila bolnišnica
s sanitetno postajo številka 1. Iz sanitetnih postaj na
Vršah pri Cepovanu in na Jagrščah nad Zelinom pa
sta nastali okrevališči ali podružnici osrednje bolniš¬
nice, kakor so ju imenovali.

206


Domačija je tedaj postala ambulanta, bolnišnica,
ekonomat in javka. Povečati se je moralo tudi število
osebja in se zaradi varnosti preseliti v skrito posto¬
janko, globoko v soteskah Trnovskega gozda, medtem
ko sta na starem mestu ostala ekonomat in javka. Iž
edine barake z ognjiščem in s smrekovimi vejami pod¬
loženimi posteljami se je polagoma razvila bolnišnica
»Pavla«. Spričo potreb se je večala in se vgnezdila
v treh krajih na devetih varnih mestih. Način gradnje
barak je bil izredno preprost. Toda stanje samo je
priganjalo k hitrejši graditvi.

Glavni oddelki so bili: »A«, »B«, »Očkova«, »Cen¬
trala«, »Delta« in so sprejeli in zdravili do osvobo¬
ditve okoli 1000 ranjencev.

Nenehni boji, napadi in ofenzive so zahtevali raz¬
širjenje bolnišnice. Lažjim ranjencem so zgradili po¬
stojanko »Delta«, ki pa so jo morali zaradi pobega
bolničarke Cilke izprazniti, kakor tudi druge po¬
stojanke.

Najhujši ranjenci so bili z velikim naporom sprav¬
ljeni v podstreške, malo prej postavljene visoko v
Tisovcu. Zato so morah še pred zimo leta 1944 zgraditi
dve novi postojanki pod Hudim poljem in »Centralo«.
Ta je imela za lažje ranjence dve »podružnici« na
Vršah in v Jagrščah. Okrevajoči so bili pod stalnim
zdravniškim nadzorstvom. Na Vršah je bil tudi tečaj
za usposabljanje bolničarskega osebja. Vodil ga je
dr. Bogdan Brecelj. Po končanem tečaju sta okreva¬
lišči oskrbovala bolničarja Tone in Stanko Kosovel, ki
je v tej službi padel v zadnji ofenzivi na Primorskem.
Izsledili so ga policijski psi.

V podružnici na Vršah in v Jagrščah so se veči¬
noma zdravili okrevajoči ranjenci, ki so jih pošiljali
tja iz centralne postojanke. Za pravilno zdravljenje
in negovanje v okrevališčih je skrbela zdravnica, ki
je nadzorovala zdravljenje z rednimi obiski.

Se nekaj o tem, kako so bolnišnico gradili. Stanje
samo je priganjalo k novemu in hitrejšemu postavlja-

207

n ju barak. Spočetka so jih delali iz brun in desk,
žaganih na kraju samem s starinsko ročno žago. Po¬
tem pa so jih sestavljali iz desk na žagi pod Poče-
parjem in v Gačniku. To so bile že prave montažne
hišice. Delo je vodil samouk Rafael s pomočniki
Dimom, Ludvikom, Conom in drugimi. Zgradili so več
desetin barak in različnih bunkerjev, od pralnice in
kuhinje, do lične operacijske barake z vsem potreb¬
nim inventarjem. Delo sta v glavnem vodila dr. Ale¬
ksander Gala-Peter in dr. Pavla Jerina-Lah.

Najpomembnejše pri tem pa je morda zavest pre¬
bivalcev Mrzle rupe, Čekovnika, Vojskega in Gorenje
Trebuše, zlasti Mrzle rupe, ki so »Pavli« ob vsakem
trenutku nudili pomoč. O vsem pa so zvesto molčali,
da ja ni prišlo do kakega izdajstva. Obveščevalci, naj¬
več dekleta, so skrbno čuvale tajnost in obveščevale
o nevarnostih. Večkrat so morale veliko tvegati, ko so
iz teh oddaljenih krajev šle v Idrijo ali Gorico po
zdravila.

Obveščevalna pisma, instrumentarij, zdravila in
serumi so vedno: v redu prispeli v bolnišnico.

Za prebivalce Mrzle rupe je bilo nujno, da so delili
usodo z bolnišnico. Skupine ranjencev so sprejemali
pod svojo streho z velikim sočustvovanjem. Omevni-
karjevi, Kolenčevi, Bajtovi in Tratnikovi so vselej
brez godrnjanja spraznili svoje hiše. ko so v mrzlih
zimskih nočeh ali v visokem snegu pripeljali nove
ranjence, a jih niso mogli takoj odpremiti v bol¬
nišnico.

Več izredno svetlih primerov čudovite požrtvoval¬
nosti bi lahko navedli o ljudeh, ki so tako ali tako
sodelovali z bolnišnico. Sedemdesetletna Lokvarica je
s culo ob palici hodila z ranjenci. Bajtov Jožek je pa¬
del v zadnji ofenzivi, ko je nesel ranjencem mleko.

Pa dajmo besedo še domačinom. Jože Vončina pri¬
poveduje:

»Ranjen sem bil pri Slabetu na Cerkljanskem
vrhu. Nekaj časa so me zdravili v ,Franji 1 , pozneje,

208

leta 1944, so me premestili v ,Pavlo 1 . Ta je bila naj¬
prej na Suhi Idrijci pri Klavžah, nakar so zgradili
novo pri Golnicah za Krekovšem. Vsi so morali obču¬
dovati zgledno zdravnico Pavlo Jerina-Lah, ki je
držala pokonci moralo ranjencev in osebja v najtežjih
trenutkih. Z dr. Francem Dergancem sta tekmovala,
kdo bo nanosil več vode. Vodo je bilo treba nositi v
lempi precej daleč za vso bolnišnico.

V snežnih dneh smo morali s sitom sejati sneg, da
smo zakrili sledove.

Spomladi 1945 smo se zaradi velike ofenzive mo¬
rali umakniti z vso bolnišnico v Stene za Brusovim
robom. Brez vsake oskrbe in v mrazu smo tam vzdr¬
žali tri dni in tri noči, hudo ranjeni pa so bili že ves
mesec v neki veliki skalni votlini. Po umiku Nemcev,
ki so prevohljali ves Trnovski gozd, smo se zopet
vrnili. Bolnišnice sovražnik ni bil odkril. V maju 1945
smo se preselili v bivšo italijansko bolnišnico v Po¬
stojni, še več pa jih je šlo v Gorico.«

Pri Andreju Kolencu v Mrzli rupi je bila javka.
Tja so od vseh strani prinašali ranjence. Potem so
prišli zdravniki, da so jih prevezali ali obvezali, nakar
so prišli nosači, jim zavezali oči in jih odnesli v bol¬
nišnico.

Tudi Andrej je pripovedoval:

»Nekega večera so prinesli dva hudo ranjena in
mi ju izročili. Naslednjega jutra pa so prihajali po
Razorih proti Mrzli rupi Nemci. Hitro sem naložil oba
ranjenca na sani in ju odpeljal v gozd. K sreči so se
Nemci obrnili proti Vojskemu. Ko je bilo varno, sem
zakuril ogenj, da sta od mraza otrpla ranjenca zopet
prišla k zavesti.

Javka je bila tudi pri Omevnikarju. Glavni zdrav¬
nik v bolnišnici je bila Pavla Jerina-Lah iz Logatca,
upravnik pa Jože Kenda iz Idrije.«

Viktor Šuligoj iz Mrzle rupe se spominja:

»V bolnišnico ,Pavlo' sem prišel 20. marca 1944.
Ranjen sem bil štirikrat v prsi in v glavo v Rovtah.

14 — Obiaiki nad sončno dežeio

209

Partizanski zdravnici dr. Franja Bojc-Bidovec (levo)
in dr. Pavla Jerina-Lah

Bili smo v zasedi, da bi belogardisti ne prišli na po¬
moč Hotedršici, kjer smo napadali belogardistično
postojanko.

Bolnišnica je bila dobro skrita. Zgrajena je bila
iz več barak. V eni izmed teh je bila operacijska soba.
Hrana, ki so jo pripravljali v kuhinji, je bila dobra.
Hudo ranjenim so posvečali več skrbi, kakor pa laže
prizadetim. V začetku sem ležal na smrečju, ki je bilo
pokrito s šotorskim krilom, pozneje se je stanje zbolj¬
šalo. Dobili smo blazine, rjuhe in dovolj odej.«

Filip Vončina je tudi delal za »Pavlo«:

»Med NOV sem skrbel za bunkerje, ki jih je po¬
trebovala ,Pavla‘. Dva bunkerja sem zgradil v hiši
na Ravni. Prvi je služil za šivalne stroje, drugi za

210

rjuhe in perilo za ranjence. Šivilje so za ranjence
šivale pri Čuku. Ko se je bližala nevarnost, sem moral
spraviti šivalne stroje v bunker. Čevljarji so imeli
delavnico v Plužnjah. Tudi od tam so prinašali čevlje
in orodje v bunker.

Ekonomat in mesnica za ,Pavlo' sta bila v gozdarski
hiši v Mrzli rupi. V ekonomatu so imeli tudi zdravila
in druge pripomočke.

V zadnji ofenzivi se je po naključju udrlo konju
•—■ in tako so Nemci skladišče odkrili in odpeljali dva
tovornjaka blaga, živeža in zdravil.«

Pobudo za prostor, kjč naj bi postavili »Pavlo«, je
dal Feliks Vončina.

Bolnišnica »Pavla« je bila nedvomno prav tako
pomembna kakor bolnišnica »Franja«. Medtem ko je
slednja ohranjena kot muzej, ki ga vsako leto obiskuje
na tisoče izletnikov in turistov in jim pripovedujejo
o veliki partizanski podjetnosti in plemeniti skrbi za
ranjence in bolnike, pa o bolnišnici »Pavla« ni več
nobenega sledu.

Že takoj po osvoboditvi so se našli neodgovorni
ljudje, ki so barake podrli, deske, vrata in okna pa
raznesli na vse strani. Kar niso uničili ljudje, je uni¬
čila huda zima 1952. leta, ko je strla še zadnje
skromne ostanke. In prav zaradi hudih zim ne kaže,
da bi »Pavlo« restavrirali, lepo in potrebno pa bi bilo,
da bi se vsaj za dvajsetletnico vstaje spomnili s spo¬
minskimi ploščami pomembnejših domačij, ki so bile
v tesnem sodelovanju z bolnišnico vse od njene usta¬
novitve do osvoboditve.

Druga pomembna ustanova na Vojskem je bila
tiskarna »Slovenija«. Od septembra 1944 do osvobo¬
ditve je bilo v njej natisnjenih 200 raznih tiskov v
nakladi 949.300 izvodov; »Partizanskega dnevnika«,
raznih brošur, knjig, letakov, formularjev in drugih
tiskovin pa v skupni nakladi 2,017.648. Saj je »Par¬
tizanski dnevnik« dnevno redno izhajal v nakladi od

211

4000 do 7000 izvodov; najvišjo naklado je dosegel
1. januarja 1945 s 7160 izvodi.

»Partizanski dnevnik« se je razvil iz skromnega
brigadnega lističa. Spočetka so ga razmnoževali v eni,
polagoma pa kar v šestih ciklostilnih tehnikah, zakaj
primorske pratizanske enote, kakor tudi prebivalstvo
ni sprejemalo tega prvega slovenskega dnevnika na
Primorskem le kot političnega obveščevalca, marveč
tudi kot vsestranskega prosvetitelja. Le tako je
razumljivo, da se je vrtela stalna naklada lista od štiri
do šest tisoč izvodov.

Spočetka sta »Partizanski dnevnik« urejevala Ed¬
vard Kokalj-Martin, ki je kot glavni steber lista
padel v zadnji primorski ofenzivi, in France Vreg-
Mile. Pozneje je postal njegov odgovorni urednik
Lev Modic.

V začetku maja 1944 je v Govdh nad Gorenjo
Trebušo začela delovati nova tiskarna »Julij 63«. Tu
so spočetka razmnoževali na majhnem stroju samo
letake, kmalu pa so dobili iz Šeberjeve tiskarne v
Postojni večji stroj, in kljub pomanjkanju črk so
5. septembra 1944 začeli v tej tiskarni tiskati »Parti¬
zanski dnevnik« na dveh straneh.

Natisniti so trinajst številk v okoli 4000 izvodih.
Pred tem pa je izšlo že 235 številk manjšega formata.

Ker so kljub temu še ostale nekatere težave, je
bilo treba misliti na novo tiskamo, saj je tisk igral
velikansko vlogo. Spričo tega je po propadli nemški
ofenzivi poleti 1944 sklenil POOF izdajati svoje glasilo
kot tiskan dnevnik, najprej na dveh, pozneje na štirih
straneh časopisnega formata.

Prebivalstvo Primorske in Gorenjske je novico
sprejelo z navdušenjem, saj so list vsak dan nestrpno
pričakovati. Pripovedoval jim ni samo o političnih in
vojaških dogodkih doma in ria svetovnih bojiščih,
ampak še o marsičem, saj jim je bil največkrat tudi
edino branje.

212

Medtem so v Studencu pod Ogalcami (prostor jim
je pokazal Peter Kogej) začeli graditi tiskamo »Slo¬
venijo«. Gradil jo je del zaščitne čete POOF, katere
komandir je bil Angel Kosovel-Peter, vodja gradnje
pa je bil Boris Race-Zarko.

V Studencu pod Vojskim je avgusta 1944 začela obratovati
partizanska tiskarna »Slovenija«. Ohranjena je kot muzej

Delo je napredovalo razmeroma hitro. Na žagi v
Gačniku so žagali les, delavci pa so izdelovali mon¬
tažne barake za tiskamo. Vse je teklo skrivaje in
samo ponoči so jih prepeljavali v Studenec. Stvar je
bilo treba skriti pred vsakimi nepoklicanimi očmi, še
posebno pa pred sovražnikom. Ob morebitnem ne¬
nadnem vdoru nikakor ne bi smel postati pozoren na
dele barak.

Pobudniki primorskega partizanskega tiska so nato
iz daljnega Milana pripeljali dve in pol tone težak
tiskarski stroj in 25 ton tiskarniških potrebščin. Vse
so po sreči pripeljali mimo mnogih sovražnih kontrol

213

in zased v Studenec. Tu so zgradili celo naselje, kjer
je okrog 50 ljudi vsak dan delalo tudi po 16 ur, da je
■/-Partizanski dnevnik« lahko izhajal v 7000 izvodih.

Ker je bilo ob izviru »Studenca« tudi dovolj vode,
so si omislili še električni pogon. V novi tiskarni »Slo¬
venija« je izšla prva številka »Partizanskega dnev¬
nika« 18. septembra 1944. List je potem skoraj
nemoteno izhajal do osvoboditve. To je bil največji
dogodek v zgodovini primorskega partizanskega tiska
in je močno odjeknil po vsej Primorski.

Za potrebe tiskarne je bila avgusta 1944 ustanov¬
ljena tudi kurirska postaja P-8 v Humu. V njej je
bilo šest požrtvovalnih kurirjev. V Hum je bilo mo¬
goče priti samo z dveh strani: z'Vojskega in Oblako¬
vega vrha. Kraj je imel še to prednost, da je bil v
primeru nenadnega napada možen umik v bližnje
gozdove.

Od domačinov je imel stalne zveze s tiskamo Peter
Kogej.

Tehnični vodja tiskarne je bil grafik Rado Cenčič-
Mitja, vodja črkostavnice Janez Lajevic, vodja stroj¬
nice Platon. List so stavile večinoma mlade tovarišice
iz Opatjega sela na Krasu in iz Črnomlja. V uredni¬
štvu sta razen Edvarda Kokalj a-Martina delala tudi
dr. Danilo Milič in Lado Pohar-Damjan. Administra¬
cijo in razpošiljanje lista je vodila Mimica Bergman.

Za tiskarji niso v požrtvovalnosti in partizanski
iznajdljivosti prav nič zaostajali časnikarji. Kljub
sovražnim ofenzivam, ki so se včasih bližale tiskarni,
je list redno izhajal. Kurirji so redno prinašali roko¬
pise in odnašali časopise, tako da je »Partizanski
dnevnik« prišel po kurirskih poteh v enem dnevu na
položaje brigad in celo v Trst in Gorico. Ni se redko
zgodilo, da je bil list napisan ob zvočni spremljavi
strojnic. Tehnični urednik lista je bil Jože Bergman.

V tiskarni so imeli tudi radiosprejemnik, ki je
skrbel za vedno sveže novice s svetovnih bojišč. Papir
so dobivali iz Trsta in Gorice. Stalna gosta tiskarne

214

sta bila tudi Tone Baloh in Ciril Lukman-An j o, vodja
pokrajinske tehnike KPS.

Zaradi tajnosti tiskarne je tudi veljalo pravilo: če
je kdo zašel v ta prostor, je moral ostati tam do konca
vojne in delati v tiskarni, če ga niso prej spoznali ali
dobili jamstvo, da je zanesljiv.

Ce bi hoteli na kratko podčrtati pomen »Slovenije«
in »Partizanskega dnevnika«, moramo to storiti z
besedami Franceta Bevka:

»Brez ,Partizanskega dnevnika' in partizanske
tiskarne, ki sta nam vzbujala ponos, sovražnikom pa
bes, vsem pa začudenje, bi bil naš boj dokaj težak,
zato se ju spominjamo s hvaležnostjo in ljubeznijo.«

Ko so 18. maja 1947 odprli partizansko tiskamo
»Slovenijo« kot muzej, je pisatelj »Martina Čeder¬
maca« dejal:

»Kdor bo kdaj stopil v to samoto, naj se zamisli,
naj se zamisli nad junaki, ki so v najtežjih okoli¬
ščinah, sredi boja, obkoljeni od sovražnika, izvršili to
delo. In naj se spomni tovarišev in tovarišic, ki so
pogosto v najhujšem pomanjkanju, v trajnih naporih
dni in noči dajali vse svoje sile, da je naša velika
beseda o svobodi potisočerjena šla med svet. In naj
ne pozabi onih kurirjev, ki so tiskano besedo v stalni
smrtni nevarnosti in' med sovražnimi postojankami
raznašali v zadnje primorsko in gorenjsko naselje...«

Partizanska tiskarna »Slovenija« je bila pravo
pravcato naselje, kjer je živelo in delalo dan za dnem
in noč za nočjo nad štirideset časnikarjev, tiskarjev
in kurirjev, tovarišev in tovarišic. Dandanes je ohra¬
njena kot spomenik partizanskemu tisku. V barakah
so še vedno mize, na njih nameščeni okviri s črkami,
razni lepaki, tiskovine, časopisi, brošure in drugo. Še
so po kamenju položene cevi do jeza »črnega studenca«
v votlini, po katerih je drla voda na turbino, ki je s
pomočjo dinama rojevala silo za pogon tiskarskega
stroja in za razsvetljavo. V celoti pa partizanska

215

tiskarna »Slovenija« pripoveduje o veliki zavesti, iz¬
najdljivosti, prizadevnosti partizanskih tiskarjev in
tudi o pomembnosti in moči naprednega tiska.

.U

Ko je bilo v septembru 1944 ustanovljeno severno¬
primorsko okrožje, sta tvorila Vojsko in Črni vrh en
okraj. Volitve v okrajni odbor so bile pri Petru Mo¬
horiču v Čekovniku. Tem volitvam so prisostvovali
delegati krajevnih odborov ND Vojskega in Črnega
vrha. Okrožni odbor sta zastopala Jože Primožič-
Miklavž in predsednik okrožnega odbora Franc Gru¬
den. Za predsednika okraja je bil izvoljen Stanko
Carli, ko pa je bil poklican v brigado, ga je od no¬
vembra 1944. leta do osvoboditve nadomestoval Blaž
Likar.

Okrajni NOO je imel nekaj časa svoj sedež v Go¬
renji Trebuši, nato na Vojskem, v Kanomlji in Čekov¬
niku v raznih hišah. Od tod se je preselil v Spodnjo
Idrijo in nazadnje v Idrijo.

Ker so na Vojsko večkrat prišli italijanski parti¬
zani, tudi o njih nekaj besed, zlasti zaradi tega, ker sta
spričo hudodelstev prejšnje laške vojske vladala na¬
sproti njim precejšnje nezaupanje in celo mržnja.
Pozneje so ljudje doumeli, da žrtve fašizma niso bili
samo Slovenci, marveč tudi pošteni Italijani, zlasti de¬
lavci iz Trsta in Tržiča ter mnogi furlanski kmetje.
Spričo tega ni bilo čudno, če so mnogi zgrabili za
orožje in se bojevali proti fašizmu in proti Nemcem,
ki so nad naprednim delom sosednjega ljudstva izva¬
jali prav tako strahovlado kakor proti Slovencem.

V mesecu oktobru so Nemci v tako imenovani
»požigalni ofenzivi« opustošili predvsem Banjško pla¬
noto, Lokovec, Čepovan in Trnovsko planoto. Proti
prodirajočemu sovražniku se je najprej borila Voj¬
kova brigada, nato jo je zamenjala Bazoviška brigada,

216

ki pa se je morala po hudih bojih s premočnim so¬
vražnikom 12. oktobra umakniti v Mrzlo rupo.

Za prebivalstvo teh krajev je bila ta ofenziva ena
najhujših, saj so popolnoma izropali in požgali Ce-
povan, Lokovec, Velike Lažne in Dol-Otlico.

Konec novembra so Nemci izpraznili svoje posto¬
janke v Vipavski dolini. To je bila druga svoboda na
Vipavskem. Naše čete so že naslednji dan zasedle Ajdov¬
ščino in priredile veliko zborovanje, kulturniška sku¬
pina IX. korpusa gledališko predstavo, propagandni
odsek pa razstavo partizanskega tiska, ki so jo pre¬
nesli tudi v Vipavo. Toda ta vipavska svoboda, ki je
na vse vplivala kot topel žarek in prijeten oddih, je
bila kratkotrajna. 2e v drugi polovici decembra je
začel sovražnik novo ofenzivo, ki je bila naperjena
proti svobodni Vipavski dolini. V boj sta posegli na
Trnovski planoti Kosovelova in Gregorčičeva brigada,
na območju Lokovca pa II. brigada Narodne obrambe,
ki je pri nekem padlem italijanskem polkovniku za¬
plenila načrt za ofenzivo, kar je imelo na potek so¬
vražnih operacij pomembne posledice.

V septembru 1944 je prišlo v Trstu zaradi izdajstva
do velikih aretacij. Tedaj in v nadaljnjih mesecih so
požrle tržaške ječe nad 300 aktivistov, med njimi tudi
starega borca za delavske pravice Antona Veluščka-
Matevža, člana KP KPS in POOF za Slovensko Pri¬
morje, Franca Segulina-Bora, tajnika OOOF in člana
OK KPS za Trst, bivšega tajnika okrožnega NOO OF
za Idrijsko Konrada Javorščka-Matjaža, ki je bil pre¬
meščen v Trst po reorganizaciji okrožij poleti 1944.
Za njimi je zginila vsaka sled, verjetno so jih sežgali
v tržaški rižarni.

Vedno večje trume nemških in kvislinških enot,
ki so se proti koncu leta 1944 umikale pred zmagu¬
jočo Rdečo armado in pred Narodnoosvobodilno voj¬
sko Jugoslavije, zlasti iz Srbije in Hrvaške, so
pomenile posebno za osrednjo Primorsko vedno večje
zlo.

217

Kmalu se je v Vipavsko dolino privalila še hujša
nesreča. Govorili so o različnih številkah, vendar ne
bo pretirana trditev, da je navalilo na vipavske
vasi kakih 10.000 četnikov. Kar v tri sorte so se
cepili ti srbski fašisti. Bili so četniki zloglasnega ge-

Od leve na desno so: Janez Stanovnik, France Bevk, Franc
Kimovec-Ziga, Lidija Šentjurc, Miha Marinko, dr. Joža
Vilfan in Leopold Krese-Jošt v Gorenji Trebuši leta 1944

nerala Draže Mihailoviča, potem nekaka redna vojska
generala Milana Nediča in skupine zboraškega faši¬
stičnega vodje Dimitrije Ljotiča.

Ko so izropali Vipavsko dolino in pobili nešteto
aktivistov in partizanov, so rinili tudi v Trnovski
gozd in ob takih okoliščinah so obeti o skorajšnji
svobodi nosili v sebi mnogo grenkega pelina in plavo-
gardistične groze. Pravzaprav je bilo vse to začetek
ofenzive proti osvobojenemu ozemlju, ki se je vlekla
od sredine decembra v prve dni novega leta. V njej
— približala se je tudi Vojskemu — so sodelovali SS,
policija in druge enote nemške vojske, fašistične in
republikanske enote divizije San Marco in MAS,

218


vseh sort četniki in Rupnikovi domobranci. Končno
zmago pa je slavilo partizansko orožje nad 300
mrtvimi in 212 ranjenimi sovražniki.

Tako so se bližali veliki in odločilni dnevi, pri¬
hajalo je leto 1945, najsrečnejše leto svobode in zmage.
Komunisti so se na ta veliki čas pripravili na četrtem
partijskem posvetovanju za Primorsko na Vojskem od
20. do 22. novembra 1944, prav tako primorska mla¬
dina na pokrajinski konferenci, ki je bila od 20. do
22. decembra 1944 na Vojskem. Zadnje se je udeležilo
40 delegatov, med njimi 12 delegatov italijanskih par¬
tizanov iz divizije Natisone. Mladina je potrdila demo¬
kratična načela v sožitju s svojimi sosedi in si začrtala
— skozi zadnje mračne dni — pot v veliko pomlad...

219

Zmaga in svoboda
(1945)

Novoletna ofenziva sovražniku ni uresničila priča¬
kovanja, da bi kakorkoli uničil primorsko osvobojeno
ozemlje. Vendar si je skušal, spričo bližajočih se za¬
veznikov z italijanskega juga, čimbolj zavarovati pro¬
metne zveze za morebitni umik. Zato je v sodelovanju
z Rupnikovimi domobranci, ustaši, četniki, italijanskimi
fašisti in vlasovci iskal, zlasti v okolici Gorice in po
Soški dolini, primerne kraje, kjer bi se lahko usidral.

Z novoletno ofenzivo si je hotel sovražnik ustvariti
in ohraniti močno mostišče v živem telesu osvoboje¬
nega ozemlja. Prav tako se je IX. korpus boril za
boljše dostope v Vipavsko dolino, da bi si tako zbolj¬
šal oskrbo. Trn v peti sta mu bili nemški posadki na
Colu in Trnovem, od koder je bilo možno obvla¬
dovati Vipavsko dolino. S Cola se je našim brigadam
sicer posrečilo pregnati Nemce 7. januarja, vendar je
pet dni pozneje 10. SS policijski polk obnovil po¬
stojanko.

Toda partizani na vrhu Trnovske planote kaj takega
niso smeli dopustiti. Zato se je začel ponoči med 18.
in 19. januarjem 1945 koncentričen napad 30. divizije na
300 italijanskih fašistov na Trnovem. Po treh dneh srdi¬
tega boja postojanke ni bilo več, čeprav so prišli
Nemci Kosovelovi brigadi za hrbet v trenutku, ko je
obračunavala z zadnjo desetino nadutih masovcev.

Ta dogodek in še vrsta drugih so imeli velik od¬
mev po vsem Primorskem. Ljudje so bili prepričani,
da je najhujše mimo, saj je sovražnik, ki je sprožil
to doslej najstrahotnejšo vojno, že klecal na tla pod

220

težkimi udarci zaveznikov in zlasti na vzhodni fronti
trzal v smrtnih krčih.

Srditi boji pa so se na tem območju nadaljevali
še ves februar. Šele marca se je Nemcem posrečilo
prenesti težišče bojev v Trnovski gozd, na Banjško
planoto in v Cepovansko dolino. Sovražnik si je hotel
za vsako ceno obdržati oporišča: Col, Otlico, Trnovo
in Grgar, kar je pomenilo prednja vrata v predmestje
Gorice in v Vipavsko dolino.

Ali prekletniki so primaknili k tisočim še zadnje
hudodelstvo.

Po velikih pripravah se je sredi marca začela po¬
slednja in najbolj strahotna ofenziva proti IX. kor¬
pusu in primorskemu osvobojenemu ozemlju, ofenziva
imenovana »Friihlingsanfang« (začetek pomladi).

Da bi uničili IX. korpus, so Nemci izkoristili za¬
tišje na italijanski fronti. Za ofenzivo je bilo dolo¬
čenih nad 30.000 dobro oboroženih, spočitih in podiv¬
janih vojakov. To so bile italijanske vojaške in policij¬
ske skupine, nemški SS policijski in alpinski oddelki,
kozaško-kavkaška divizija, dinarsko-četniška divizija,
Dujičev dalmatinski četniški korpus, liški in bosenski
korpus, srbski dobrovoljski korpus, ustaši in slovenski
domobranci, grški, španski in francoski fašisti. Skratka
>.Kajnov rod« iz številnih evropskih dežel, ki si je
dotlej že nič kolikokrat mazal roke z nedolžno krvjo.

Načrt je predvideval: laško krajevno milico za ču¬
vanje objektov, srbski dobrovoljski korpus za zava¬
rovanje kril in bokov nemških enot, kozaki in
Kavkazijci pa bi morali varovati zaledje. Preostala
podivjana tolpa pa se je razlila z ognjem in s smrtjo iz
obrobnih sovražnikovih postojank v Idriji, Logatcu,
Postojni, Ajdovščini, Gorici, Tolminu, Mostu na Soči,
Jesenic, Škofje Loke in celo'-iz Vidma in Trsta proti
osvobojenemu ozemlju. Težko je bilo verjeti, da bo
sovražnik tik pred svojim koncem pripravil tako
krvavo gostijo.

221

Prvi vihar je prihajal z Gorenjskega, zato se je
IX. korpus umaknil iz Cerknega. Partizanska prestol¬
nica je čez noč kakor izumrla. S štabom korpusa so se
umaknile razne ustanove in odbori. Premično bolniš¬
nico so v spremstvu Rezijanskega bataljona spravili
iz Novakov po utrudljivi poti na Bovško.

Del Kosovelove brigade, delavski bataljon, Go¬
renjsko vojno območje, komanda mesta Škofja Loka
in. Škofjeloški odred in nekateri domači aktivisti in
civilno prebivalstvo so se najprej umaknili v bivše
italijanske kasarne na Črnem vrhu nad Novaki. Odtod
jih je šlo precej na Porezen, kjer so zaradi izdajstva
doživeli v starih italijanskih utrdbah veliko katastrofo.

Zaradi jasnosti je treba iti malo nazaj in povedati,
da je prvemu sunku z Gorenjske sledil nekak zbor
najvažnejših bojnih enot v Cerknem. Štab IX. korpusa
je dan pred umikom iz Cerknega dal navodilo zaled¬
nim enotam, naj se vsi za boj sposobni priključijo
brigadam in odredom. Z zbornega mesta v Cerknem
je jedro vojske s štabom IX. korpusa krenilo 20. marca
proti Šentviški gori.

S partizani sta šli tudi angleška in sovjetska
misija.

Do prvega spopada z Nemci je prišlo že na Bu¬
kovem. Ker je sovražnik v močnih kolonah prihajal
od vseh strani, je IX. korpus hitro prešel grapo Idrijce
in nadaljeval pot proti Gorenji Trebuši in Malim
Laznam. Od tod se je XXX. divizija, v kateri je bil
tudi ruski bataljon s 575 možmi, napotila proti Pred¬
meji in Otlici, kjer je zasedla položaje na Sinjem
vrhu. To je bila važna strateška točka, ki jo je so¬
vražnik hotel kmalu dobiti za vsako ceno.

Prva poročila o sovražnikovih premikih je na
Vojsko začela prenašati telefonska centrala. Dne
18. marca je prišla vest, da se Nemci premikajo iz
Grgarja proti Ravnici in na Banjško planoto, iz Ljub¬
ljane proti Idriji, Rovtam in Žirem. Prav tako tudi
iz Škofje Loke po Poljanski dolini in na Tolminskem.

222

Poročila je centrala posredovala iz bolj oddaljenih
postojank do 22. marca, ko so bile vse zveze preki¬
njene in so se začeli prvi ogorčeni boji.

V čudnem zatišju je visela zla slutnja. Tišino so
podrle sovražnikove strojnice, ki so zaregljale s Ko¬
bilice, Šebreljskega vrha, od Cola, Otlice in Predmeje.
Vojsko so začeli obstreljevati z granatami, da bi tako
ščitili prihod sovražnika po grebenu z Oblakovega
vrha na Vojsko. Hkrati so začeli prodirati iz Idrije,
tako da so zaprli prehod IX. korpusu na Cerkljansko
in v Vipavsko dolino. Za umik na Pivko, kakor so
sprva nameravali, je bilo prepozno.

V Mrzli rupi je bilo polno umikajočih se par¬
tizanov, ki so hiteli proti Trnovskemu gozdu. Dolga
kolona se je vlekla čez Hudo polje proti Škrbini in
Kozjim stenam.

Nihče ni natančno vedel, kaj se dogaja in kaj se
bo zgodilo.

Toda to Vojskarje ni preveč motilo. Zvečer,
26. marca, smo pripravili skupno s komando mesta
'miting v počastitev 4. obletnice, odkar so jugoslo¬
vanski narodi odklonili sramoten pristop k trojnemu
paktu.

Po polnoči 27. marca pa se je začel umik. V prvem
svitu smo zadnji odhajali proti Mrzli rupi, mimo sa¬
motnih hiš, pogorišč in razvalin, ihimo spominov
prejšnjih ofenziv. Kurir, ki nas je prehitel, ni vedel
nič natančnega. Ko smo za hip obstali pod Melinami,
nas je rotila prestrašena ženska:

»Pojdite! Nemci so blizu!«

Res, nedaleč od nas je zaregljala strojnica. Na¬
mesto proti Hudemu polju smo zavili v grapo Idrijce,
nevede v sovražnikovo sršen j e gnezdo...

Tega večera je neka nerazsodna skupina parti¬
zanov zakurila kres na griču nad Kanomeljskim Raz¬
potjem. Pod gričem v nasprotnem bregu je ždela

223

domačija v Žličniku. To je pijane Nemce in domo¬
brance, ki so se bližali od vseh strani, tako razkačilo,
da so naslednjega jutra kakor šakali planili v Žličnik
in zažgali domačijo. Najprej so hišo obkolili, vanjo
zaprli sedem ljudi, med njimi so bili štirje otroci, nato
hišo polih z bencinom in jo zažgali. Sosedje so nasled¬
njega dne lahko pobrali samo zgorele ostanke žrtev.

Pod Rejčevim gričem je samotna kmetija Leba-
novše. Tu so živele Neža, Francka in Katra Podobnik.
Redile so nekaj krav in se s trdim delom svojih rok
prebijale skozi življenje. Njivice v strmini jim niso
dajale veliko pridelka, zato so životarile v pomanj¬
kanju. Kljub temu so partizane prijazno sprejemale
pod streho in jim gostoljubno dajale zatočišče in od
ust pritrgani grižljaj.

Dne 29. marca se je tudi nad njimi zgrnil črn
oblak. V hišo so vdrli nemški volkovi in slovenski
domobranci. Spravili so se nad priletne ženske, jih
strahovito mučili in razsekali, nato pa zažgali doma¬
čijo. In v ta pepel je zakopana skrivnost, kaj vse se
je na Lebanovšah tega jutra godilo.

Ker je ležala gosta megla, sosedi niso opažih po¬
žara. Ko so Nemci odšli, so se približali pogorišču in
videli vso strahoto. Vsepovsod so bili raztreseni udi
žena, ki so jih pobrali v krsto in pokopali. Nedaleč od
hiše je žuborel studenček. Tudi tam so našli odsekano
roko. Verjetno jo je tjakaj zanesel domači pes, ki je
ostal sam na pogorišču. Pes se je še dolgo klatil tam
okrog in naposled podivjal. Bil je že ves sestradan in
onemogel, ko ga je ustrelil neki usmiljen človek in
zakopal pod grmovjem, nedaleč stran, kjer je pred
dnevi zakopal gospodinjino roko.

Nihče ne ve, kako je prišlo do tega grozljivega hudo¬
delstva. Verjetno so se ostarele sestre uprle, ko so jim
Nemci hoteli vzeti obe kravi. To pa je pijane roparje
spravilo v tak bes, da so se zverinsko znesh nad njimi.

224

Še dandanes je domačija zapuščena in ruševine ka¬
menja in kopriv pričajo, s kako strašnimi perutmi je
čez selišče vihrala smrt...

Na velikonočni ponedeljek 2. aprila se je iz Idrije
in iz Spodnje Idrije odpravila pisana kolona Nemcev
in domobrancev. Namenjeni so bili na Vojsko, kjer je
divjala ofenziva. Nenadoma so obkolili hišo na Brdu
in jo natančno pregledali, vendar so gospodarja
Brdarja vzeli s seboj. Naložili so mu velik zaboj stre¬
liva, ki ga je moral nositi po strmini proti Šturmovcu
in Mrakovšču. Velika in koščena postava kmeta se je
upogibala pod težo bremena. Toda Brdar niti slutil
ni, da gre živ k svojemu pogrebu ter da bo čez kratek
čas njegova družina zgorela v ognju lastnega doma.

Ko je kolona z Brdarjem krenila dalje, je skupina-
zločincev zaostala in storila strašen zločin. Brdarjevo
ženo in sedem mladoletnih otrok ter sedemdesetlet¬
nega starčka in njegovo hčerko Julko so nagnali v
pritlično sobo in jih zvezali z vrvjo. Nato so skozi
okno vrgli bombe. Po eksploziji se je iz sobe zaslišal
strašen krik, ki pa se je kmalu udušil v ognju in
dimu. Zločinci so jo potem popihali za kolono proti
Vojskem.

Morilci pa tudi Brdarju niso prizanesli. Tik pod
Škratovcem so ga zaklali in pustili kar sredi poti.

Spočetka nihče ni vedel, kaj se je zgodilo z Brdar¬
jevo družino. Čez nekaj dni, ko je najhujša ofenziva
ponehala, se je ob pogorišču zbralo nekaj ljudi. Nekdo
je z drogom pobrskal v kup'ruševin in pepela sredi
sobe. Tedaj se je pokazal grozljiv prizor: pod pepelom
so bila ožgano truplo starčka, potem pa še trupla
Julke, Brdarjeve matere in njenih sedem nedolžnih
otrok, od katerih je bilo najmlajšemu komaj dva me¬
seca. Od vse družine je ostal živ samo najstarejši sin,
ki je bil v partizanih.

15 — Oblaki nad sončno deželo

225

To so samo drobne, a strašne in pretresljive zgodbe
dobrih, partizanom zvestih ljudi v času, ko se je za¬
čela prva bitka na Sinjem vrhu. Nemci in četniki so
27. marca navalili z vsemi sredstvi. Odbiti so bili
zjutraj in popoldne, zvečer so začeli z minami in
srditimi naskoki. Partizani so se za nekaj ur umaknili,
z nočnim protinaskokom pa so pognali sovražnika V
beg. Na bojišču so pustili mnogo mrtvih in ranjenih.
Odvleči so jih poskušali bradati in kosmati četniki.

Srditi boji so se nadaljevali tudi naslednja dva
dneva. Sovražnik je v trumah pritiskal od vseh strani.
Partizani so njegove napade krepko odbijali, kljub
lakoti in utrujenosti. Ko pa slednjič ni bilo drugega
. izhoda, se je XXXI. divizija zvečer 31. marca umaknila
po ozki gazi v meter debelem snegu v Kozje stene.
Težko je bilo prepeljati živino — edino hrano — in z
municijo otovorjene konje. Več jih je strmoglavilo v
prepade. Tudi borci so bili tako izčrpani od zadnjih
dni, da so kot mrtvi popadali v sneg. Se huje je bilo
z ranjenci, ki so jih bolničarji poskušali spraviti na
varno.

Štab IX. korpusa je naposled ukazal svojim eno¬
tam, najz se prebijejo v tri smeri: XXXI. divizija z ra¬
njenci čez Javornik na Pivko, garibaldinska divizija
na Banjško planoto, XXX. divizija in civilne ustanove
pa čez Vojsko na Cerkljansko. Tako se je del IX. kor¬
pusa, kljub težavam, v ranem jutru 1. aprila znašel
v Mrzli rupi. Odslej je bila edina rešitev — proboj.
21a proboj je bila določena XXX. divizija, to je: Grad¬
nikova, Gregorčičeva in Bazoviška brigada. V okviru
zadnje je bil tudi ruski bataljon. Enote XXXI. divi¬
zije pa so se, kot že rečeno, pred tem s številnimi
ranjenci srečno prebile na Pivko.

Te junaške in tvegane odločitve sovražnik ni pri¬
čakoval, zato je proboj uspel.

Toda najhujše se je šele začelo. Bila je še noč in
partizani so vedeli, da sovražnik preži iz vsake hiše,
da so povsod nepretrgane zasede in da vsak hip lahko

226

zaropota smrtna pesem izza obronkov, skal in drevja.
Dolga kolona utrujenih partizanov se je pomikala iz
Mrzle rupe proti Jelenku in v Bendijske jame, kjer
se je začel boj na življenje in smrt. Svinčena toča se
je vsula z vzpetin na levi in z desne strani. Ko se je
kolona zarila v strmino Planince, pa z višin pred
njimi in za njo. Prebijati se je bilo treba iz zasede
v zasedo. Dokler je partizane ščitil jutranji mrak, je
še šlo, z dnem pa se je razvnel peklenski ogenj.

Med skalami in borovci pri Zarobu je Gradnikova
brigada krenila proti Vojščici, ruski bataljon proti
Žgavcu, Gregorčičeva brigada pa se je prebijala skozi
sovražni obroč na Ogalcah in preprečila sovražniku,
da bi uničil PK KPS, POOF za Slovensko Primorje
in štab IX. korpusa.

Sreča za vse je bila, da so bili med vodiči doma¬
čini, ki so dobro poznali pot. Vendar so bile izgube
precejšnje, najhujše žrtve je utrpel zaščitni bataljon,
čeprav je v boju sodeloval ves komandni, kader in
tudi člani obeh vojaških misij. Zlasti sta se izkazala
komandant IX. korpusa Jože Borštnar in njegov na¬
mestnik Jože Klanjšek-Vas j a in sovjetska vojaška
misija. Ranjen je bil vodja te misije polkovnik Riba-
čenko in neki angleški oficir, ki je bil pozneje ujet,
kakor tudi major Vito Kraigher.

Se huje kot v Gačniku se je bitka razvnela na pla¬
noti med Žgavcem in Vojščičarjem. Tu so nastopile
vse tri brigade in Nemcem niso dosti pomagali okopi.
Ko je zmanjkalo streliva — k sreči tudi sovražniku —
so se spopadli na nož. V boj je odločilno posegel ruski
bataljon. Njihov harmonikar je stal na vrh griča,
moštvo pa se je zagrizlo v Nemce in jih slednjič
pognalo.

Najhujši pekel je bil okoli poldneva in se je prav
polegel šele z nočjo. Vse, kar se je dogajalo tega dne,
je skoraj nepopisno. Boji so bili strašni. Kljub hudim
izgubam pa so imeli partizani ob vsej premoči še raz¬
meroma malo žrtev. Najbolj hudo je bilo tovarišem

227

za padlim komandantom Kosovelove brigade in na¬
rodnim herojem Antonom Šibeljem-Stjenkom. Z
daljnogledom je izza skale nad Vojščico opazoval so¬
vražnikovo premikanje. Nemški ostrostrelec, ki je užgal
izza druge skale, ga je zadel naravnost v čelo. Na Raz¬
potju je padlo v zasedo sedem višjih častnikov in med
njimi tudi major in pozneje razglašeni narodni heroj
Miro Perc-Maks.

Tako je šlo ves 1. april od zgodnjih jutranjih ur,
ko je na Ogalcah kot znamenje splošnega napada za¬
gorela nemška bela raketa, pa vse do pozne noči. Vo¬
jaštvo je bilo raztegnjeno čez vso vojskarsko planoto
do robov Gorenje in Dolenje Trebuše.

Z nočjo so partizani s pomočjo domačih aktivistov
spravili najprej na varno pod Cuntovko ranjence.
Nesposobni za boj so krenili v odmaknjeno grapo pod
Pepenjakom, a brigade so se umaknile čez Idrijco na
Šentviško goro, kjer so takoj vzpostavili radiotele-
grafsko zvezo s partizanskim letalskim oporiščem v
Bariju...

Naslednjega dne je že v zgodnjih jutranjih urah
pribmel izvidnik in krožil nad planoto. Kmalu za iz¬
vidnikom so prihrumeli bombniki in sejali med so¬
vražnike rafale in bombe. To je bilo zanje krvavo
presenečenje, za partizane pa rešitev, saj so jim za¬
vezniška letala že naslednjega dne odvrgla najnuj¬
nejšo hrano in strelivo.

Sovražniku ni več preostalo drugega/ kakor da se
je 6. aprila začel umikati s polnimi vozovi naropanega
blaga in z živino, ki jo je do zadnjega repa izgnal iz
hribovskih hlevov.

Nastala je tišina kakor po strahovitem viharju.

Medtem so se brigade na Šentviški gori okrepčale
in odpočile. Hitro so znova napadle nemško kolono
pri Oblazu. Z dvajsetimi mitraljezi so jo napadle od
dveh strani in se jim v križnem ognju maščevale za
številne žrtve. Nemci se niso imeli drugam umakniti
ko v Idrijco, kjer jih je mnogo za zmeraj obležalo.

228

Brigade so se vrnile nazaj na Vojsko 8. aprila. Za
njimi je bila Sutjeska IX. korpusa.

Sto in sto je bilo mrtvih... za tisoče in tisoče živ¬
ljenj. Povsod so bili odsevi strahotnega divjaštva in
tudi — bombardiranja.

Bomba, ki je padla na Likarjevo gostilno, je uni¬
čila četniški štab, kamor so malo prej pripeljali 26 voz
municije. To je še povečalo eksplozijo in ogenj, tako
da so mnogi četniki dobesedno zgoreli v stavbi, drugi
pa zbežali in od groze tulili. Med samim bombardira¬
njem, ki je trajalo nekaj nad eno uro, je bila velika
zmešnjava. Po gozdovih pomešani sovražniki in par¬
tizani se niso več streljali, pač pa je vsakdo gledal,
kako si bo zavaroval glavo pred kroglami iz bomb¬
nikov, ki seveda niso utegnili izbirati.

Po umiku sovražnika so partizani in domačini
začeli pokopavati žrtve.

Koliko src, pričakujočih svobode, je za vedno
otrpnilo, koliko življenj je ugasnilo po teh samotnih
poljih, gmajnah in gozdovih. Med žrtvami je bilo
precej deklet-partizank, ki so jih ujeli, posilili, potem
pa ustrelili.

Na cesti pod Kočevšem sta dva šestnajstletna do¬
mobranca postrelila trideset talcev. Od vseh so bili
poznani samo trije: dve dekleti, domačinki Ljudmila
Kobal in Marija Poljanec, in inženir Stanko Skok iz
Domžal. Na Krekovšah so zajeli 22 ranjencev, jih po¬
klali in vrgli v pogorišče, nekateri so zgoreli kakor
žive plamenice... Med njimi so bili tudi nekateri
tovariši s komande mesta Žiri, ki jih je bila ofenziva
zanesla v Trnovski gozd. Iz zasede so bili ustreljeni:
Pavel Golob iz Idrije, Miter Novak iz Žirov, Zorica
Krapež iz Ajdovščine in še nepoznani partizani. Ujeti
pa so bili Dragomira Pajer, Marija Šemrl in Adolf
Stajer iz Idrije. Peljali so jih do gozdarske hiše in jih
zverinsko pobili. Od vse skupine so se od tam prebili
le štirje. Toda kmalu so zopet padli v zasedo: pri tem
sta bila ubita in mučena komisar Ivan Jeraša-Miško

229

iz Škofje Loke in Marija Naglič-Zdenka iz Zirov, ki
so jo obglavili. Od vseh je ostal živ samo Peter Naglič
iz Zirov.

Posiljevali so dekleta, celo dvanajstletnega otroka,
prizanašali niso niti materam.

Luko Vončino so ubili na pragu, ko je onemoglemu
partizanu postregel s skodelico mleka. Ubili so seveda
tudi partizana. Ista smrt je doletela Tomaža Kobala.
Ko je njegov sin zvedel, kaj so Nemci storili z očetom,
je sklenil, maščevati se. Pobil je več Nemcev in jim
odvzel avtomatično orožje.

Nepregledna je vrsta zločinov. Vendar tudi posled¬
nja sovražnikova ofenziva se je končala. Sovražnik je
dosegel le majhen odstotek tistega, kar je želel doseči
po svojih peklenskih načrtih.

Od žrtev smo se poslovili z žalostinko ob skupnem
grobu, nato pa zapeli partizansko bojno pesem.

Spominska plošča tridesetim talcem ob cesti Vojsko—Idrija

230

Svoboda se je bližala z naglimi koraki, toda še so
se obetali boji. Četrto obletnico ustanovitve OF je
IX. korpus še slavil na Vojskem. Slavili smo jo v zna¬
menju viharja, ki se je bližal z grmenjem topov in
tankov IV. armade, slavili v znamenju bojev in ru¬
šenju vrste sovražnikovih postojank.

Na cvetoče češnje je padel sneg, ko so se partizani
poslavljali od Vojskega. Poslednjič se je utrgal plaz
primorskih brigad.

Svoboda je pela v srcih Primorcev kot še nikdar,
sijala je iz oči, zvonila kakor veliki zvonovi. Parti¬
zanska pot je vodila proti morju ...

Za prvi maj so se uresničevale tisočletne sanje slo¬
venskega naroda, uresničevale so se mnoge prerokbe
njegovih velikih mož.

V Ajdovščini je bila ustanovljena 5. maja prva
slovenska vlada.

Vlada osvobojene domovine!

Sovražnik tudi s to najhujšo ofenzivo ni mogel
uničiti IX. korpusa. Po kratkih dneh se je zopet zbral
za končni udar. XXX. divizija je bila zbrana na Voj-

Prva slovenska vlada v Ajdovščini 5. maja 1945

231

skem, XXXI. na Lokvah in Laznah. Odtod sta odšli in
razbili številne sovražnikove postojanke od Banjške
planote do Cola in dalje na osvobodilni pohod proti
Gorici in Trstu.

Primorska je dala za osvoboditev in za priključitev
k domovini vse, kar je mogla. Vsaka vas je dala svoj
delež; do zadnjega vse so dale hribovske vasi!

Zakaj naj bi zdaj naštevali junaštva, požrtvoval¬
nost, žrtve in smrti!

Svoboda se mora vrednotiti vedno le z največjimi
žrtvami.

Vendar si poprej niti v sanjah nihče ni mislil, da
bo doživel pravljico. Pravo živo pravljico. Vse vasi so
se odele v praznično, vse poti so se zravnale, vsa vrata
odprla na stežaj, vsa okna se odela s cvetjem in ze¬
lenjem. Mlaji, zastave, napisi, svoboda in pomlad.

Niti najstarejši ljudje se niso spominjali dne, ko bi
se bile dogodile tako velike stvari, ki so segle v po¬
slednjo hišo, do poslednjega našega človeka ...

232

Preozka so izhojena pota

Še nikdar v zgodovini ni primorsko ljudstvo do¬
čakalo srečnejšega dne, kakor je bil 1. maj 1945, ko
so enote IX. korpusa s pomočjo IV. armade, v kateri
pa je spet bil dobršen del slovenskih, predvsem pri¬
morskih fantov, osvobodile Primorsko, Gorico in Trst,
Navdušenje je bilo nepopisno. Povsod je bil en sam
velik praznik, praznik, da so se slednjič uresničile sto¬
letne sanje o svobodi in zedinjeni Sloveniji.

Toda tudi to pot so Primorci doživeli veliko razo¬
čaranje nad zavezniki. Velesile so del tega sloven¬
skega ozemlja znova uporabile kot drobiž za svoje
interese in obračune. Prekletstvo zase je zemljepisna
lega tega ozemlja, ki se s tržaškim pristaniščem naj¬
globlje zajeda v celino srednje Evrope. Svoboda, ki
je bila s krvjo plačana že vnaprej, spet ni bila ures¬
ničena na vsem našem ozemlju.

Vojsko je prispevalo velik delež za ta cilj: postalo
je prva partizanska vas, saj se ni, skoraj bi lahko
rekli, noben prebivalec izneveril boju za svobodo. Sto-
štirideset fantov je prostovoljno vstopilo v NOV; od
teh jih je v boju proti fašizmu padlo 33, a od 66 inter¬
niranih jih je umrlo v internaciji šest. Od začetka fe¬
bruarja 1943 do 1. aprila 1945 so laški fašisti in
nemški nacisti požgali 112 hiš in gospodarskih po¬
slopij. Mimo drugega pa so odgnali nad 500 glav go¬
veje živine. Vsa škoda, ki so jo povzročili, je bila
ocenjena na 26,232.000 lir predvojne vrednosti.

Da, trda je bila ta vojna! Ob nastanku te knjige
so še vedno vidni sledovi neobnovljenih požganih do-

233

mačij: pri Trohi, Planincu, Kotlarju, v Bendiji, pri
Pavletu, Stržnikarju in tako naprej.

Ker je bilo vse uničeno, je bila kljub veliki priza¬
devnosti obnova težka; še bo treba zavihati rokave in
tudi opozoriti na pomoč od drugod.

Pozabiti namreč ne smemo, da so bili partizani v
vsaki vojskarski hiši kot doma in domačini so z njimi
delili zadnjo skorjo kruha. Brigadam so oddali nad
300 glav živine, v posojilo svobode pa več kot tri mi¬
lijone lir v denarju in blagu.

Resnično: narodnoosvobodilni boj in z njim pove¬
zana revolucija je pred vsakogar postavila vprašanje:
biti ali ne biti. Nikoli ne bo mogoče dovolj in pravilno
oceniti dela vojskarskih deklet in žena. Pogumnih de¬
janj, neznanih in neopisanih, je bilo še za mnoge
strani. Njihovih del se gotovo spominja prenekateri
primorski in gorenjski partizan. Prale in kuhale so
jim. Hodile so po živež v daljno Vipavsko dolino in
prinašale težka bremena sedem ur daleč čez Trnovski
gozd. Pogosto tako, da se je bilo treba izmikati za¬
sedam in obstreljevanju. Tako je šlo bodisi v velikem
snegu ali hudi sončni pripeki.

Težko je na hitro oceniti tolikšno požrtvovalnost.
Razen tega so bile obveščevalke, kurirke, ki niso po¬
mišljale na nevarnost, pomagale so prenašati ranjence,
hodile v Gorico in Trst po zdravila in druge zdrav¬
niške potrebščine. Pomagale so, kjerkoli je bilo po¬
trebno. Iz zavesti je v njih rasla dolžnost, da nikdar
niso čakale na plačilo in pohvalo.

Vojna je bila končana. Partizani so odšli, domačini
pa so ostali s spomini na tovariše. Spomini na parti¬
zanska leta spremljajo ljudi s ponosno toplino. Zave¬
dajo se, da je bil njihov delež v boju časten. Boj za
svobodo so doživeli s srcem, z radostjo, žrtvami in s
trpljenjem. Cas miru pa je prinesel s seboj nove
zahteve; ves tok se je usmerjal na nova in širša pota
življenja.

234

Na ta pota je odšla predvsem mladina. Idrija s
svojimi 5000 prebivalci ni mogla kriti vseh potreb po
delovni sili v rudniku živega srebra, pač pa je privab¬
ljala okoličane.

Ce so med tujim podjarmljenjem dobili delo v
rudniku le najsrečnejši in je celo med dotedanjim de¬
lavstvom cvetela brezposelnost, je povojna doba in
splošna pospešena gospodarska dejavnost zaposlila
vsakogar, ki je to želel.

Iz posameznih okoliških vasi se je v Idrijo priselilo
največ ljudi z Vojskega, in sicer 178 ali skoraj 36 °/o
vseh vaščanov. Med temi je znatno več žensk kakor
moških. Tu gre deloma za klekljarice, ki so se v mestu
za stalno naselile, deloma pa za ženske, ki so se pri¬
ženile.

Mnogo mladih pa je odšlo na delo tudi drugam,
posebno v kranjske predilnice.

Zaradi odhoda mladine na delo v rudnik in druga
industrijska središča je ostalo skoraj premalo krepkih
rok za obdelovanje skope zemlje, za živinorejo in
gozdarjenje.

V domačijah, kjer se je nekoč stiskalo po 20, 30 in
celo 50 ljudi, se po drugi svetovni vojni naprezajo s
preobilico dela dva ali trije, večinoma ostareli in ne
kdove kako trdni ljudje, zakaj če bi bili mlajši in trd¬
nejši, bi še od teh marsikdo zapustil bomo zemljo in
šel v industrijo ali kaj podobnega.

Nobena skrivnost ni, da se ob tem naglo znižuje
število prebivalstva na Vojskem. Po svoje kajpak pri¬
pomore k temu znaten upad rojstev nasploh. Namesto
nekdanjih osem, deset in tudi več otrok jih sodob¬
nejše družine na Vojskem premorejo kvečjemu polo¬
vico tega, še bolj pogosti pa so tisti, ki se zadovolje
s parom.

Pred petdesetimi leti je kraj štel nekaj nad tisoč
ljudi. To število je v glavnem ostalo do druge sve¬
tovne vojne. Zdaj jih je okoli 500, 220 moških in
290 žensk.

235

Nekajkrat se je že govorilo o vojskarski šoli, ki
naj predvsem mladino usmerja do popolnejše izobrazbe
in popravi tisto, kar je bilo med prebivalstvom po¬
vzročilo potujčevalno šolstvo.

Šaljivci v soseščini radi pravijo, da imajo Voj¬
skarji »najvišjo šolo«. Kar se višine tiče, jim res ni
kaj oporekati. Začetek šolskega pouka tu gori pa sega
v leto 1870. To je bila tako imenovana nedeljska šola,
v kateri so poučevali župniki.

V novem šolskem poslopju so začeli s poukom
19. septembra 1881.

Zanimiv je podatek: leta 1897 je bilo v osnovno
šolo vpisanih 117, a v ponavljalni razred 32 otrok.
Šestdeset let pozneje, 1957, pa je bilo v vse tri raz¬
rede osnovne šole vpisanih le 55 otrok.

Z osvobodilnim gibanjem, ki se je v tem okolišu
razširilo proti koncu leta 1942, so prenehale delovati
poi talij ančevalne šole. Tuji učitelji so pospravili
svoja šila in kopita ter odšli za vedno.

Tako so otroci ostali brez pouka vse do jeseni leta
1943. Kako velika je bila želja po domači slovenski
šoli in tudi po znanju, je razvidno iz tega, da je odsek
za prosveto in propagando pri Narodnoosvodilnem
svetu za Slovensko Primorje (referent tega odseka je
bil pisatelj France Bevk) že 26. oktobra 1943 izdal
posebno okrožnico z navodili, kako ustanavljati slo¬
venske šole.

Tedaj je France Bevk poslal referentu za prosveto
in šolstvo v idrijskem okrožju naslednje pismo:

— Na željo Ti pošiljam prepis okrožnice »Okrož¬
nim narodnoosvobodilnim odborom« glede šolstva,
obenem s prepisom učnega načrta, ki smo ga dobili
iz Cerknega. Ta učni načrt lahko daš v prepisu tudi
kakemu učitelju idrijskega okraja v primeru, da je
začel poučevati. Opozarjam pa Te, da bomo izdali v
doglednem času nov, izpopolnjen in podroben učni
načrt, ki pa se bistveno najbrž ne bo razlikoval od
priloženega.

236

V cerkljanski občini je šolstvo za zdaj tako vzorno
urejeno, da Ti ta kraj ne bo dal nič dela. Potrebno pa
bi bilo poskrbeti, da se odpre kaka šola v drugih ob¬
činah vašega okrožja ...

Sol skoraj ni bilo treba ustanavljati, pobuda je
prišla od učencev samih, ki so v več primerih izbrali
najsposobnejše vaško dekle in jo postavili za učite¬
ljico. Tako se je začel šolski pouk v Gorenji Trebuši,
Krtovščah, Dolenji Trebuši, Šebreljah, Stopniku, Le¬
dinah, Zadlogu, na Vojskem in še drugod.

Franc Leskošek-Luka, ki se je mudil tiste dni na
Primorskem, je 19. decembra 1943 poročal CK KPS:

»Potrebovali bi nujno nekaj predavateljev, kultur¬
nikov, strojepisk, učiteljev in učiteljic za šole, tudi
študenti bi bili dobri. Tukaj učijo v šolah celo brhka
kmečka dekleta. Revščina je tukaj za ljudi, mnogo je
analfabetov. Italijansko šolstvo, dvatisočletna kultura
je na psu ...«

Na Vojskem je bilo za šolo sredi vasi prenevarno,
zato smo ustanovili dve šoli, in sicer v dveh odmak¬
njenih kmečkih hišah. V eni je poučevala domačinka
Slavka Gnezda, v drugi učiteljica Danica Kogoj.

Otroci so se pouka oklenili z vsem srcem, preki¬
njale so ga le sovražne ofenzive, ki so bile precej po¬
goste. Tako tudi šoli ni bilo prizaneseno. Ob napadu
Nemcev in belogardistov na partijsko šolo, ki je imela
pouk v šolskem poslopju, so Nemci 10. decembra 1943
v šoli podtaknili ogenj, toda so ga domačini pogasili.

Vendar je bila šola dne 12. aprila 1944 zaradi nem¬
škega bombardiranja hudo poškodovana; župnišče in
nekaj drugih hiš pa je pogorelo. Čez eno leto, 2. aprila
1945, to je v zadnji ofenzivi, so bili v šoli sovražni
vojaki. Nanjo in na okolico je padlo več bomb in
takrat je do tal pogorela.

Zaradi nenačrtne obnovitve poslopja je šola zdaj
zelo neprimerna za pouk. Naravna in umetna osvet¬
ljava je slaba. Kot trioddelčnica ima samo dve učil-

237

niči — tako v razmerju s stanjem pred osemdesetimi
leti ni dosegla nobenega napredka in razvoja.

S pomočjo rudnika so sicer bile urejene vodovodne
naprave. Toda v zraku so še vedno tretja učilnica in
učiteljska stanovanja. Stroški na posameznega učenca
so pod republiškim povprečjem.

Ce pa gremo od teh vprašanj k izvenšolskemu
izobraževanju, bomo našli vrsto takih stvari, ki nam
ne bodo prav nič pogodu.

In ne samo zato, ker stari radi govore:

— Mladina gleda danes čisto drugače na življenje.
Dandanašnji se ti vse izogiblje trdim žuljem, ki jih
da kmečko delo od zore do mraka...  Konec koncev
pa, če se da drugje bolje živeti, kdo bi jim zameril, če
si pomagajo na boljše.

Z grenkobo dodajajo:

— Dober človek ne more kar tako lahkega srca
zapustiti teh naših njiv, gmajn in gozdov. Pradedje
so zaradi svobode odšli s svojih domačij po dolinah
v te naše hribe, vendar zapustili jih niso. Med se tod
resda nikoli ni cedil, ne mleko, če si nisi poprej zredil
čebel in krav. Še kruha nisi jedel, če se nisi s potrpež¬
ljivostjo in z ljubeznijo zaril v zemljo in od nje dobil
na vsakem prstu žulj.

In če še prisluhneš pogovoru domačinov, boš lahko
slišal nekoliko hudomušne marnje:

— Živimo pač na visokem: tisoč sto metrov nad¬
morske višine res niso deležne vsake Butale. Zasmeh-
ljivci trdijo, da imamo kar trinajst mesecev zime,
kakšna živa zloba pa še doda: »Na Vojskem imate
na j višjo šolo.«

Vsega po malo: malo šale in malo več dela, pa gresta
čas in življenje naprej.

Tok življenja je dosti spremenila elektrika, ki so
jo Vojskarji napeljali predvsem na lastno pobudo.
Elektrika jim pomaga gospodariti, saj jim poganja
razne stroje, neogibno potrebne, če hočejo v korak
s časom.

238

Pa tudi novo življenje prinaša iz bližnjega in dalj¬
nega sveta, saj imajo radio v vsaki hiši. Tako so od¬
maknjene kmetije kar dobro povezane z vsem, kar je
bilo nekoč daleč. Radijske sprejemnike dopolnjuje te¬
levizor v Planinskem domu rudarjev. Ta služi tudi

Dekliški pevski zbor okoliša Vojsko-Črni vrh, ki ga je vodil
Albin Završnik, je bil eden najboljših na Primorskem

kot planinska koča, kamor prihajajo ljubitelji planin,
največ iz Idrije.

Dr. Aleš Bebler je o planinskem domu zapisal v
knjigo gostov: služil bo trem namenom, za domačine
bo center prosvetnega in kulturnega življenja, bo živ
stik med delavci-rudarji iz Idrije in vojskarskim
kmečkim prebivalstvom, bo privlačna točka za idrij¬
sko mladino, ki ji bo olajšal stik s herojsko pre¬
teklostjo. Skozi to točko bo ta mladina spoznala vzorno
slovensko vas in se bo ob njej dvigala njena narodna
in socialistična zavest.

V domu imajo čedno dvorano za razne sestanke in
prireditve. Žal pa Vojsko nima prosvetnega društva,

239

ne pevskega zbora, pa tudi izobraževalnih kmetijskih
tečajev ne.

Ni ti pa težko ugotoviti, da mladina vse preveč
popiva, posebno fantje, ki si v prostem času ne znajo
najti drugih oblik in načinov razvedrila. Vzrokov je
gotovo več, kot jih lahko na hitro našteješ. Poglejmo
samo v knjižnico. Čeprav prihaja na Vojsko razme¬
roma precej časopisov in knjig, je knjižnica prav be¬
raška. Zanimanja za izobraževanje je bilo mnogo več
v najhujših časih fašističnega zatiranja.

Tedaj navkljub nenehnemu preganjanju Italijani
niso mogli zamoriti prosvetnega prizadevanja. Pevski
zbor fantov in deklet, ki ga je požrtvovalno vodil
Janez Rijavec, je dolga leta uspešno veslal skozi Scilo
in Karibdo najrazličnejših zaprek. Ravno tako niso
mogli preprečiti širjenja knjig, ki jih je po mreži za¬
vednih poverjenikov pošiljala med slovenske bralce
Goriška Matica. Prenekatera knjiga pa je bila preti¬
hotapljena preko zastražene meje iz Jugoslavije.

Takoj po zlomu fašizma se je vojskarska mladina
z vso vnemo oklenila prosvetne dejavnosti. Iz deklet,
ki so bile tudi prizadevne aktivistke, je sestavil Albin
Završnik enega najboljših dekliških pevskih zborov
na Primorskem. V tem zboru je pelo nad 120-pevk iz
okoliša Vojsko-Cmi vrh. Naučile so se nad 100 ljud¬
skih, partizanskih in umetnih pesmi in po osvoboditvi
nastopile celo v Beogradu.

Dekleta so skrbela za številne prosvetne prireditve,
imele so svoj dramatski krožek. Bile so izredno pri¬
zadevne in se niso ustrašile nobene nevarnosti in ne
še tako hude zime. Včasih so regljale strojnice že zelo
blizu, vendar pevske vaje zaradi tega niso bile preki¬
njene. Tudi 26. marca 1945 zvečer so vojskarska de¬
kleta priredile slavnost v počastitev 4. obletnice, ko je
jugoslovansko ljudstvo preprečilo pristop k trojnemu
paktu, čeprav je bila že pred vrati aprilska ofenziva.
Vse pevke so bile članice SKOJ ali ZSM.

240

Tudi po osvoboditvi se je kultumoprosvetno delo
veselo razmahnilo. Obnovili so prosvetno društvo
»Planinca«, v katero so se včlanili stari in mladi. Pri¬
rejali so igre in njih pevski zbor je bil najboljši v
idrijskem okraju. Iz raznih vzrokov pa so kmalu po¬
pustili in zdaj, kot kaže, nekdanje prizadevnosti ni
mogoče več oživeti.

Mladina je po vsesplošni nedelavnosti družbenih
organizacij preveč prepuščena sama sebi in gostilni,
ki je na Vojskem, kot že marsikje, središče zabav. Te
nam tudi v preteklosti niso bile ravno v čast.

Vendar se zdi, da je pitje v zadnjem času nekoliko
popustilo, zanimanje pa se je preusmerilo v motori¬
zacijo.

Resnično, zapravljanje časa po krčmah človeku
neredko pripelje pred oči podobo iz tujega nasilja.

Sleherna slovenska knjiga je bila zaklad. In s
kakšno ljubeznijo do lepega petja in slovenske besede
se je mladina takrat zbirala; na skrivaj in v poznih
nočnih urah se je bilo to zgodilo v kaki prav. samotni
domačiji. Lahko rečemo, da je bilo tedaj prizadevanje
za prosvetljevanje mladine neprimerno večje. Res
presenetljivo: kaj je res potrebno nasilje, ki se je za¬
čelo s plakatom po krčmah »Qui si parla soltanto ita-
liano«, da se je rodila potrebna požrtvovalnost in lju¬
bezen?

Bo pomagala jeremijada o samoizobraževanju?

Mogoče, saj Vojskarji naposled še niso pozabili:
kolikor znaš, toliko veljaš!

Vendar moramo reči, da so povojne družbene raz¬
mere take, ki kažejo višjo stopnjo srčne kulture. Ne¬
koč je bilo precej razširjeno tožbarjenje, ki je spod¬
jedalo korenine marsikateri trdni kmetiji. Danes tega
ni več.

Tatvin skoraj ni zaslediti. Ljudje so pač zaposleni
in imajo primerne zaslužke. Prav tako ni več v na¬
vadi pretepanje med fanti, čeprav to še ni docela iz¬
koreninjeno, zlasti ob alkoholnih spodbudah.

16 — Oblaki nad sončno deželo

241

Več sporov je bilo zaradi lastninske pravice na
zemljiščih. To so predvsem spori s kmeti, ki se skli¬
cujejo na podatke stare katastrske mape. Na sodišče
pa se pogosteje zatekajo matere zaradi preživninskih
obveznosti nezakonskih očetov, ki brez posredovanja
nerednokrat ne izpolnjujejo svoje dolžnosti. Tu in tam
si pridejo navzkriž tudi zaradi nepremišljenih besed
zoper čast in ime. Kaj hočemo, ljudje so bili glede tega
vedno zelo občutljivi.

V večini domačij so ostali po vojni stari, onemogli
ljudje, ki sami le stežka zmorejo obdelovati zemljo
ali pa je sploh ne.

Mladi, ki delajo v rudniku, v tovarni ali v držav¬
nem gozdu, so spoznali, da zasebno kmetijstvo v hri¬
bih ob današnjih pogojih nima prihodnosti. Onemogli
starši jih zaman vabijo domov. Dokler bodo mogli,
bodo rinili sami in za silo obdelovali zemljo, naposled
pa jo bodo prisiljeni oddati kmetijski zadrugi, kar bi
mnogi že radi storili — seveda s pogojem za dosmrtno
preživnino. Kot že rečeno, je zemlja v tem gorskem
svetu dokaj nerodovitna. In tu se odpre drugi del
vprašanja: kdaj bo zadruga lahko te naloge in obvez¬
nosti sprejela?

Saj tu je zajet velik kos splošne socialne proble¬
matike in tragike ostarelih kmetov, ki ne morejo več
obdelovati in se preživljati na gruntu ali gruntiču, ki
jim je pobral moč. A zdaj je ne morejo ne prodati, ne
oddati v najem, ker je nihče noče, ne zasebnik, ne za¬
druga.

Kaj torej storiti?

Poslušajmo, kaj pogosto govore kmetje sami:

— Med vojno je bila živinoreja do kraja uničena,
po vojni pa tudi še ni prišla čisto na zeleno vejo. Ita¬
lijani so bili za te kraje predpisovali belansko pasmo,
neprimerno za planine. In tej pasmi smo se na splošno
upirali. To vrsto so nam vsiljevali naši strokovnjaki
še nekaj let po vojni. Ko pa so sprevideli, da ne gre,

242

so predpisali sivorjavo švicarsko pasmo. Zadnje smo
se bolj ali manj oprijeli, pač odvisno, kakšen je go¬
spodar. Nekateri znajo iz malega napraviti mnogo,
drugi pa še pečenke ne znajo pospraviti.

— Tu gor bi se splačalo uvesti živinorejo v večjem
obsegu. Nekaki začetki sicer so, vendar preskromni in
premalo načrtni. Sami ne zmoremo vsega, pomoč od
drugod pa je tu' redek gost. Dobro bi bilo, če bi o tem
razmišljali tudi tovariši na občini, okraju ali celo v
Ljubljani. Marsikdo od njih je tod partizanil in spo¬
znaval naše potrebe in težave.

— Ne rečemo, da ne bi pomnožili dohodkov z rejo
prašičev in perutnine, s pridelovanjem zelenjave, ki
tu gori obilno zraste šele v poletnih mesecih, če se ne
bi oklepali od pradedov znanih oblik gospodarstva. Le
oglejmo si hleve. Temni so in zaduhli. Nikdar ne
moreš pričakovati, da bi v njih zrasla zdrava ple¬
menska živina. Včasih je še vola ah kravo sram, ko
stopi v tak zanemarjen in nesodoben hlev.

— Sram ju je že — se vtakne vmes vaški šaljivec
— ne vesta pa vseeno ne, kako težko je priti do de¬
narja, da bi napravili spodobne hleve.

— No, nekaj hlevov je pa že takih, da ni ravno
zadrege, če se le od kod odtrga kak mož, ki ima kaj
besede in znanja o živinoreji — pride do besede kmet
s cesarsko košatimi muštacami in z živimi očmi.

— Čemu pa imamo zadrugo in celo kmetijsko? Ce
bi se bolj ukvarjali z našim kmetijskim gospodarstvom
in manj cedili sline po raznih »maržah’«, pa bi bil
žebelj že zadet. Nekaj bi primaknili sami in bi šlo.

— Glejte, tudi v mlekarstvu smo še vedno tam,
kjer so bili naši dedje. Prav tako na preprost način
pinjimo mleko. Razlika je le v tem, da so do zadnje
vojne hodili iskat maslo razni prekupčevalci, največ
Gorjanke, in ga nosili preko Govcev v Trst. Pred
vojno je nekaj časa uspešno delovala mlekarna. Izde¬
lovali so odlično čajno maslo. Ustanovilo jo je Kon-
sumno društvo v Idriji. Z vojno pa je mlekarna

243

prenehala in stroje so odpeljali. V vsej vasi sta morda
dva posnemalnika. Ali ne bi bilo mogoče tudi danda¬
našnji ustanoviti mlekarno?

— S tem bi se izognili tudi taki sramoti, kot je nas
doletela, ko so v higienskem zavodu v Gorici pregle¬
dovali vzorce našega masla. Od 61 vzorcev so jih pri
pregledu večino izvrgli. Kolikor toliko spodobnih
vzorcev je bilo le deset. In tako je zadruga primorana,
da maslo odkupuje in prodaja po najnižjih cenah.

— Vprašajmo se, kje so vzroki za tako nemarnost
in zaostalost?

V odgovor bomo verjetno zvedeli tole:

— Tu živimo in lahko bi tudi sami prevalili kako
skalo. Ni lepo, da samo obtožujemo in se pritožujemo.
Poljedelstvo se ne splača zaradi hladnega podnebja in
mnogih padavin. Res je, da je letina odvisna od vre¬
mena in da naša žita dobro zore le v toplih poletjih,
res pa je tudi, da pri nas dobro uspevata oves in
krompir. Pridelovali bi lahko odličen semenski krom¬
pir, zlasti ker v teh višinah ni nadlege pred kolorad¬
skim hroščem. Obilno in sočno zraste tudi sočivje, ali
kaj nam pomaga, če ga zasejemo in sadimo le za do¬
mače potrebe.

— Ce ni sadja, imamo pa toliko več gozdnih sa¬
dežev. Gob, zdravilnih zelišč in koreninic je več kot
dovolj. Tudi to lahko prinese lepe denarce.

Najbistrejši pa se bo gotovo spravil na poglavitno:

— Potrebno nam je predvsem dvoje: sodobni hlevi
za vzrejo plemenske živine in več iznajdljvosti in
podjetnosti za pridelovanje semenskega krompirja.

— K temu bi za priboljšek dodali še: turizem in
zimski šport. Seveda, rokave bomo morali zavihati
sami, potem pa bi lahko potrkali na vrata na občini
zaradi pomoči.

— Zadruga bo seveda morala bolj poprijeti. Ob
vsem pa imamo gozd, ki je bil že od nekdaj osnovni vir
zaslužka. Nekoč je cvetelo škafarstvo, pletenje košev

244

in izdelovanje raznega poljedelskega orodja. Kaj ko
bi spet pa to malo vrgli oči?

Pametna je uredba o negi, varstvu in izkoriščanju
gozdov, ki nas navaja, da sekamo preudarno in le
slabše vrste lesa. Gozd je ponos naše planote, bogastva
in lepote. Tudi pogoj za turizem, ki je vsaj deloma
že omogočen s cestami in z avtobusno zvezo, posebej
pa s Planinskim domom idrijskih rudarjev.

S tem pa smo prišli do novega poglavja, ki ga ime¬
nujemo turizem.

V marsikakšnem planinskem predelu, kjer je tako
kakor na.Vojskem, po starem ne gre več, po novem se
pa še ničesar niso lotili, kakor bi bilo treba. Marsikje
radi govore o turizmu. Sliši se kakor povest o novi
rajski ptici.

Planinski dom idrijskih rudarjev na Vojskem je pomembna
turistična postojanka

245

Na Vojskem so prav gotovo taki kotički, da rajska
ptica ne bi pobegnila, samo udomačiti bi jo bilo treba,
ali morda še bolje: domačine pripraviti na njene za¬
hteve. Kakor vsaka nova reč, je tudi ta zahtevna.

Do nedavnega sta bili na Vojskem dve gostilni, ki
v ničemer nista ustrezali najosnovnejšim zahtevam
sodobnega gostinstva.

Eno od teh je odkupilo idrijsko planinsko društvo
in jo s pomočjo rudnika prezidalo in preuredilo v lep
in prijeten dom rudarjev.

Dom je dostopen tudi planincem. In v spodbudo
morebitnim gostom dodamo še to, da sta v domu pre¬
nočišče in dvorana za kulturne prireditve, na smuškem
terenu pa je zgrajena skakalnica in napeljana celo
žičnica.

Skratka: skromni temelji za razvoj turizma so po¬
loženi.

Začeto je na pravem koncu in načrtno, ne tako kot
pred leti, ko so na veliko začeli graditi rudarski po¬
čitniški dom, ki pa je ostal sebi in graditeljem v sra¬
moto samo pri dozidanih temeljih. Ni naš namen
iskati vzrokov in krivce, vsekakor pa nekdo nosi
krivdo za večmilijonsko škodo. Kaj vse bi lahko spre¬
menili, če bi jih prav obrnili!?

Po toči je prepozno zvoniti, zato naj raje teče be¬
seda o naravnih lepotah. Tu ne bo zadreg in ne za¬
mere, zakaj naravnih lepot kraju ne primanjkuje. Vse
pogoje za širokopotezen turizem ima: zdravo pod¬
nebje, mogočne gozdove, lepe razglede, predvsem pa
mir in tišino; kraj pa je prav na gosto založen z zgo¬
dovinskimi in naravnimi zanimivostmi.

Med zgodovinskimi naj bo zopet omenjen muzej
partizanske tiskarne »Slovenija« in partizansko po¬
kopališče, kjer počiva 305 partizanov najrazličnejših
narodnosti.

Med naravnimi lepotami pa slikovito turistično pot
na Goljake, od koder je lep razgled na Jadransko
morje. Prezrt seveda ne sme biti Hudournik, do kate-

246

Partizansko pokopališče na Vojščici, kjer je grob tristopetih partizanov
različnih narodnosti

rega pridemo mimo partizanskega pokopališča in do¬
mačije na Vojščici, kjer je dalje časa prebival POOF
za Slovensko Primorje.

V bližini Vojščice je tudi podzemeljska jama, ki
doseže globino 42 metrov in se na spodnjem koncu
konča z 20 m visoko dvorano. V njej je mnogo lepih
kapnikov. Druga je Hvalova jama na Perdenskem
vrhu. Rov vanjo je v strmem bregu nad potokom
G ačnik in se kmalu razširi v 30 m visoko in 20 m
dolgo dvorano. Tudi tu je veliko kapniških okrasov,
ki jih je narava ustvarila v dolgih tisočletjih večne
tišine in hladu. V to jamo so se zatekli nekateri par¬
tizanski odbori med zadnjo ofenzivo leta 1945. V nje¬
nem zavetju so si rešili življenje.

Še več je takih zanimivosti, pobarvanih z lepoto in
zatišjem; na pretek in v izobilju je slikovite paše za
oči in tudi miru za ljudi, željnih tihega razvedrila in
počitka.

Tako smo z našo kroniko prišli do zadnjih vrstic.
Od poglavja do poglavja smo skušali zajeti življenje
na planoti od davnih dni do sodobnosti. Morda je kaj
poglavitnega opisano preveč površno, vendar je iz
celote razvidna pomembnost krajev, kjer se je ustvar¬
jalo prvo osvobojeno ozemlje na Primorskem. Mimo
tega je bila najboljša volja, prikazati ljudi iz teh kra¬
jev, njihove težave in prizadevanja, njihovo zavest in
požrtvovalnost v velikem boju za svobodo v taki luči,
kakor zaslužijo.

Ta luč pa je svetla in sije v prihodnost, kamor se
pretaka življenje, prepleteno s trnjem in cvetjem, s
čudežnimi sadovi svobode.

248

Viri

Pri pisanju te knjige sem, razen lastnih spominskih
zapiskov in številnih ustnih virov, uporabil še naslednje
pripomočke:

Simon Rutar: Zgodovina Tolminskega

Mihael Arko: Zgodovina Idrije

Ivan Regent: Poglavja iz boja za socializem

Arhiv NOB v Inštitutu za zgodovino delavskega giba¬
nja na Slovenskem v Ljubljani

Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni
vojni jugoslovanskih narodov

Ervin Dolgan-Janez: Začetki na Primorskem

Dr. Metod Mikuž: Pregled zgodovine NOB v Sloveniji

Tone Ferenc: Kratek pregled razvoja KPS in ,OF v Slo¬
venskem Primorju od decembra 1942 do septembra 1943

Franta Komel: Narodnoosvobodilna borba v Sloveniji.

Razen teh sem črpal podatke še iz nekaterih člankov
dr. Iva Juvančiča, dr. Franca Škerlja, dr. Pavle Jerina-Lah,
Zorka Jelinčiča, Andreja Pagona-Ogareva in nekaterih
drugih.

Vsem, ki so mi pri pisanju te knjige pomagali z na¬
sveti, se na tem mestu lepo zahvaljujem!

Kazalo

Uvodna beseda. 5

Križišče partizanskih poti.11

Delavci — znanilci novih časov.25

Hudič pod Skolom.. . 37

Dvoglavi orel je planil na plen.55

Oblaki nad sončno deželo.67

Plaz se je sprožil (1941)).89

Zrnje se loči od plev (1942). 104

Leto največjega nasilja (1943). 141

Odločilno leto (1944). 186

Zmaga in svoboda (1945). 220

Preozka so izhojena pota.233

2 ;

g NARODNA IN UNIVERZITETNA
5 KNJIŽNICA

00000427223

Čriomir Šinkovec
Oblaki nad sončno deželo

Urejuje

Vladimir Kavčič

Oprema
Savo Sovre

Založil

Zavod »Borec«

Za zavod
Josip Logar-Božo

Natisnila

tiskarna ČZP »Ljudska pravica«
v Ljubljani

Decembra 1963
30C0 izvodov

je kmalu preš 1 k .jju in začuda
hitro so nebo jljeni enci zagledali
beli dan. Policija je zabeležila kot
hud prekršek. Prvo hišno preiskavo
je doživel s petnajstim letom; odtlej
pred policijo ni imel več miru.

Italijanska napoved vojne Jugo¬
slaviji ga je dohitela na poti v inter¬
nacijo. Ta pot bi bila še bridkejša,
če je ne bi krepila vera, .a oc ta
vojna tudi za Primorsko odločilna.
Jeseni 1942 so ga zaradi bolehnosti
začasno odpustili s Sardinije, in v
domačem kraju se je srečal z osvo¬
bodilnim gibar ;  m. Temu je zopet
sledila ječa in A  pred sodišče za
zaščito države. Ob povratku, po
zlomu Italije, je odšel v partizane.
Sprva je opravljal razne naloge,
potem je bil od PNOS imenovan
za referenta za šolstvo in prosveto
v idrijskem okrožju.

Po osvoboditvi je bil nekaj časa
v Trstu, nato je opravil maturo in se
vpisal na ljubljansko univerzo.
Nekaj časa je tudi služboval pri
MIP v Bengradu, nato pa urejeval
Cicibana in pri Tovarišu. Leta 1952
je izdal pri MK zbirko otroških
pesmi Rožna zibelka.

Pobuda za to knjigo izhaja v
glavnem iz hvaležnosti do ljudi, ki
so pomagali ustvarjati prvo pri¬
morsko osvobojeno ozemlje. To je
sicer skromna oddolžitev, ven' r
naj bo toplo priznanje vsem, po¬
sebno domačinom, ki so karkoli
prispevali za osvoboditev Primor¬
ske, zlasti pa njim, ki so v tem boju
darovali svoja življenja.

Predvsem njim je posvečena
ta knjiga!