Št. 6.

#

W W '4=/

TAUJA

<# -# Zbirka gledaliških iger.

Ureja —.

Fran Govekar o o o o o 53503

V GORICI 1903.

Tiska in zalaga »Goriška Tiskarna« A. Gabršček.

©obpodošli!

Kdaj pojdete dotpu?

Veseloigra v enem dejanju.

IV O3>o001^( }

Osebe:

tone Češarek,  trgovec,

MAJDA, njegova žena,

MARTIN KOŠČAK, njen strijc, kmet,
ŠPELA, njegova žena.

Navadna meščanska soba. Na levi, desni in zadaj
vrata, mize in stoli.

PRVI PRIZOR.

(Češarek sam).

Da, takole so ga iznebiva. (Premišljuje.)
Pravo sem zadel. Naj se zgodi karkoli, dalje
nama ne sme biti v nadlego. Moji ženi je
bilo res treba, vabiti ga! Sicer je resnica,
da skoraj nisva mogla drugače, pa četudi -
kaj bi se onegavil! Saj so samo kmetje; a kaj
jo kmet, to vsakdo ve. Res nisva mislila, da
pride precej. Ali kakor bi bil iz oblakov
padel, je bil tu, da bi se pa vrnil, niti ne
misli. A jesti — jesti zna, kakor pravi kmet.
(Zunaj ropot.) Nekdo prihaja. Menda.je on!

DRUGI PRIZOR.

Prejšnji. Majda.

Češarek. E, kaj si ti? Veš kaj, Majda?

Našel sem, kako ga odrineva.

Majda.  Res? - Kako?

- G —

Češarek. Veš, njegova žena je še zme¬
rom ljubosumna in kratko ni malo ne trpi,
da bi pogledal kakemu dekletu v obraz.

Majda.  Ljubosumna? Na to grdobo?

Češarek.  To se ve, da je grd, ali vsi
ne morejo biti tako lepi, kakor je tvoj mož.
A nič ne de, zato ga more vendar rada imeti.

Majda  (sama seboj). »Tako lepi, kakor
Češarek!« O ti otep! Moj starec govori o
svoji lepoti!

Češarek.  Kaj praviš?

Majda.  Da si ljubezniv možiček, pravi
angelček (gladi mu brado).

Češarek.  To bi dejal, da! Pa da kre¬
neva na prejšnjo reč. Pisal sem njegovi ženi,
ter ji natvezel, da se je tu nekam zagledal,
da se je seznanil z deklino v sosedstvu,
skratka, da ji poročava, ker misliva, da nama
je dolžnost in ker nočeva, da bi se nama
pozneje kaj oponašalo in očitalo.

Majda.  Češarek, kaj si storil? Ženo na¬
ščuval na moža ! Splesti bi se mogle hude reči.

češarek  Eli, kaj hude reči! Pokliče
ga nazaj ter ga izpraša, kaj je tu počenjal,

- 7  —

in ker ni storil nič hudega, pregovori in po¬
tolaži jo čisto lehko. Sicer pa niti nisem nič
gotovega rekel, samo dozdevalo se ji bode
nekaj.

Majda.  Nu, morda bo res kaj. Vendar
menim, da sem jaz nekaj boljšega skovala.

Češarek.  Lej, lej! Povej!

Majda.  Čisto lehko je. Danes bomo ko¬
sili krompir s kislo omako.

Češarek.  To se ve, zato da ni zmerom
ista jed.

Majda.  Kaj, zato da ni zmerom ista
jed? Ali ni samo črez teden, da ti ga kuham
s kislo omako, a v nedeljo imava vendar
vselej kaj drugega ?

češarek.  Nu, nu, ne jezi se takoj, saj
sem zadovoljen.

Majda.  Kadar bomo torej sedeli pri ko¬
silu, udari srdit ob mizo, pa reci, da je
omaka prismojena. Jaz porečem, da ni, a ti
trdi vedno svojo, tako, da se končno tudi jaz
raztogotim. Tedaj povprašava njega, kdo trdi
prav. Če poreče: jaz, pa mu ukaži ti, naj po¬
bere kopita; a če reče, da ti, tedaj mu jaz
pokažem vrata. A vsekakor se ga iznebiva.

— 8  —

Češarek.  Ti si premetene glave! Res
ni čudno, da si našla tako srečo.

Majda  (sama soboj). Našla tako srečo —
mož — smolar —

češarek.  Kaj momlaš?

Majda.  Dejala sem, kaj sem dejala?
— Da, našla tako srečo, da to ni čisto prav
rečeno, pa vendar svoj kruh imava, in to je
dovolj.

Češarek.  Kaj, našla tako srečo, da to
ni dobro rečeno? Saj ljubim svojo lepo
ženico ter kupčujem s smolo — človek z
dvema opraviloma!

Majda.  Nu, nu, saj je prav! Kaj bi se
tako bahal! Saj sem zadovoljna.

Češarek.  Še tega bi se manjkalo —

Majda.  Ne pozabi torej, kar sem ti rekla
poldne bo, treba mi je iti, da pripravim
kosilo.

Češarek.  Da, da, nič se ne boj. (Odide
na levo.)

TRETJI PRIZOR.

Majda,  potem Koso  a k (z desne.)

Majda  (sama seboj). Rada bi vedela, kaj
poreče. Glej ga, je že tu.

— 9  —

Koščak. Dober dan Majda! Truden
sem! Ali je kosilo že gotovo ?

Majda.  Ne še, strijc, pa dolgo ne boste
čakali. Ali ste tako zelo lačni?

K o š č a k. O ne ; sam ne vem — nič so mi
ne ljubi — ne morem jesti.

Majda.  Zares, strijček, zdi se mi, da
niste popolnoma zdravi. Mesto vam ne ugaja;
vam ustreza samo zrak na kmetih.

Koščak.  Meni se tudi tako dozdeva.
Dolgo ne bodem mogel tu obstati.

Majd  a. Jaz sem se že tudi čudila, strijček,
da morete tako dolgo ostati z doma.

Koščak.  O, imam dobrega hlapca, ki
opravlja moje delo, pa Špela, moja žena, je
tudi dobra duša, ki rada vidi, če se kje malo
poveselim.

ČETRTI PRIZOR.

Prejšnja. Češarek  (z love.)

češarek.  Oj, strijc, ali ste tu? Kako
vam ugaja naše mesto ?

K o š č a k. Dobro.

Češarek.  Ali ste vse pregledali ?

Koščak. O vse 1

10  —

Češarek. Ali ste videli našo mestno
hišo ?

Koščak. Kaj ?

Češarek. In škofijo ?

Koščak. Kaj ?

Češarek. I hranilnico?

Koščak. Hranilnico ?

Češarek. Na Poljanah ste bili tudi, pa
pri sv. Petru, pa v Kravji dolini?

Koščak. Kje?

češarek (oponašajo ga, sam seboj). Kaj?
kam? kje? Na, pa je videl vse! (Glasno). V
Zvezdi ste bili vsaj ?

K o š č a k. V zvezdi ? Nikdar. Ali ste bili vi ?

Češarek. Vsak dan strijc.

Koščak. Lej, lej! — Kako pa pridete
gori ?

češarek. Oh, oh, ta misli na resnično
zvezdo na nebu! (Glasno). Strijc, pustiva to
reč za zdaj, ker meni se zdi, da ste gotovo
že lačni.

Koščak. Lačen? hm! nisem. — Čisto
nič se mi ne ljubi.

Češarek. Lej, lej! kaj ste dejali? Mo¬
rebiti ste pretrudni?

— 11  —

Koščak. Ne, ne! Ali nič kaj dobro
mi ni!

češarek. Da vam ni dobro ? (Sam seboj).
Še oboli naj mi — tega bi se mi še manjkalo!
(Glasno.) Počasi že odleže, to je samo od vre¬
mena.

Koščak.  Ne, ne, dobro vem, od česa
mi je, od želodca. Tu notri tiči.

Češarek.  He, he, kakšno ste spet raz¬
drli ! Tu pač ne bo nevarnosti.

Koščak.  Ne bo nevarnosti? Če no mo¬
rete jesti, vendar ne morete živeti?

Češarek.  To je pač res, ali malo boste
vendar mogli zajeti?

Koščak.  Poskusim, — ali bojim se —
ta zrak mi ne koristi; dolgo ne bom mogel
tu ostati.

Češarek.  Res, jaz tudi mislim, da zrak
na kmetih vam bolje godi.

PETI PRIZOR.

P r e j š n j a. Majd  a.

(prinese z vrhom polno skledo krompirja, ki se kadi.)

Majda.  Sedite, strije, pa poskusite, če

pojde.

— n

češarek.  Zajemite, stri]'c. (Ponudi mu
skledo; Koščak si vzame dve tretjini krompirja.)
Majda  (sama seboj). Ni mu dobro!
Češarek  (sam seboj). Ne ljubi se mu!
Majda  (sama seboj). Ne more jesti!
Češarek  (sam seboj.) V želodci ga teži.
(Sedeta tor si razdelita ostali krompir).

Česar  ek.-Ali vam ne diši?

Koščak  (je hlastno). Nič kaj ne.

Majda.  To vidim.

Češarek  (Majdi). Majda, omaka je že
spet prismojena.

Majda.  Zdi mi se, da si ti prismojen.
(Koščak hrabro je ter so niti ne zmeni , za prepir.)
Češarek.  Jaz trdim, da je osmojena.
Majda.  A jaz trdim, da to ni res.
Češarek.  Kaj ti mi hočeš dokazovati ?
Majd  a. Da, da, ti gobec!

Češarek.  Nič večji gobec od tebe. Vpra¬
šaj strijca, če ne trdim prav?

Majda  Da, vprašaj ga.

Češarek.  Kaj pravite vi, strijc?
Majda.  Da, strijc, ali govori prav?

— IS —

Češarek. Ni li omaka osmojena?

Majda. Ni li omaka dobra?

Češarek. Nič se ne bojte strijc! Na
vsa usta se odrežite!

Majda. Da, strijc, nič se ne bojte! Po¬
vejte torej, kaj menite?

Koščak  (maje z rokama in hitro je.) Oh,
za teh 14 dni, kar jih ostanem še tu pri
vama, se ne bom mešal v vajine reči.

Česa  rek-(jezen vstane;, sam seboj). Za teh
.14 dnij, kar jih še ostane tukaj! Križ božji!

Majda  (istotako). Še 14 dnij!

Češarek.  Pa kar je še najlepše — da
ga ni mogoče zavrniti. Prav je storil, da ne
vtika nosu vmes — jaz bi bil tudi tak. (Ženi.)
Nu, kakšen se ti zdi tvoj naklep?

Majda.  Zares, izpodletel mi je, ali —

Češarek.  Ali — ali — ti si neumna.

Majda.  Le stoj, kdor čaka, pričaka, uči
pregovor. Videli bodemo, kako bo s tvojim
pismom.

Češarek.  Da, to bomo videli, ali jaz
vem že naprej, kako bo. — Dobro. (Ogleduje
Koščaka, ki še zmerom je.) Ni li to, da bi človek
zdivjal? — ko bi se ne premagoval? Pa še

— H —

trdi, da mu ne diši, to volčje brezno! (Nekdo
pozvoni in čuje se glas; 20 k.)

Majda  (gre odpirat.) Pismo!

Češarek  (mane si roki.) Ha, ha, zdaj je
že gotovo, — žena ga kliče nazaj. Zdaj bomo
videli, kako se namrdne. (Majda pride z listom.)
Daj sem, Majda, jaz ga bom bral. (Bere:)
N. pr. gospod Koščak. (Pokaže Koščaku pismo.)
Na vas je, strijc.

Koščak.  Ali bi ne bili vi tako dobri,
pa ga prebrali? Jaz nisem učen.

Češarek.  Drage volje, strijc. (Bere:)
»Ljubi moj Koščak ! Pišem ti, da sem zdrava
ter upam, da si tudi ti; če ni tako, žal bi mi
bilo. (Majdi:) Kako nežno piše! (Bere:) Ljubi
moj, zdaj si že 4 dni v Ljubljani, pa še
nisem slišala o tebi niti besede. Prosim te,
da mi sporočiš, ali si še zdrav in vesel,
pa Tone in Majda tudi. Ljubi moj, če ti je
po godu pri strijcu, ne oziraj se name čisto
nič, pa moreš ostati, dokler se ti zdi. Jurij
opravlja tvoja opravila dobro. In tako kon¬
čujem to pismo ne s peresom, ampak s srcem
ter ostajam tvoja zvesta žena Špela Koščica.«

»Dostavek. Pazi, da ne daš Češarku brati
pisma; nič ga ne briga, pa bi morda še

— 15  —

mislil, da človek pride k njim samo zaradi
jcdi.< (Majdi:) Kako ti je všeč? (Koščaku:) Kako
ljubeznivo ženo imate! Ne vem, strijc, kako
morete tako dolgo ostati od nje! To vam
je pa vendar ženica, kakor mlečen kruli.

Koščak.  Da, dobra duša je.

Majda.  To je res, strijc.

Koščak  (izleče velikansko, dolgo pipo.- (Tone,
ali nimate malo tobaka?

Češarek.  Nimam, strijc, žal mi je. (Sum
seboj.) Malo tobaka! V ta pisker ga gre naj¬
manj tri kg.

K o š č a k. Tedaj grem sam ponj. Z Bogom
za ta čas! (Odide zadaj.)

ŠESTI PRIZOR.

Češarek. Majda.

Maj  da.  Nu, s tvojim pismom ni tudi nič!

češarek.  Zdaj še ne moreš ničesar
reči, ker je očitno, da mojega pisma še ni
imela, ko je svoje pisala. Videla boš, da pride
jutri, ali vsaj pojutrnjem vse drugo poročilo.

Majda.  Samo če bo res.

češarek.  To je kakor pribito.

— 16  —

Majda. Dobro, ali v tem času naju
ogloda do belili kosti.

Češarek.  Veš li morebiti še kak po-
mooek ?

Majda.  Mislila sem, da storiva njega
ljubosumnega, če mu rečeva, da ni varno
puščati doma lepe, mlade žene, da prilika
greh dela —

Češarek.  Da so nekatere žene tako ne¬
dolžne, tako zveste, da jih ni puščati ni tre-
notja na samem —

Majda.  Ter da možje to vedo, pa ne¬
dolžne stvari napadajo z lažnjivimi, sladkimi
besedami. (Sama seboj.) Jaz to vem iz svoje
izkušnje.

Češarek.  In da je nedolžnim stvarem
to čisto všeč.

Majda.  To ni res. Kako ti to veš ?

Češarek.  Kad verjamem, da ti to bolje
veš. Pa to nič ne de.

Majda.  Kaj si rekel, Češarek?

Češarek.  Da ti prav govoriš, da ti
verujem, pa da tvoj pomoček ni slab, dru¬
gega nič. Meni se sicer ne zdi potrebno, po-

— 17  —

rabiti ga, ker ga njegova žena gotovo nazaj
pokliče, toda če že misliš, pa poskusiva.

M ajda.  To se ve, da poskusiva. - - Tule je!

SEDMI PRIZOR.

Prejšnja. Koščak.

Koščak  (kadi.) Kako je pri vas grdo
vreme in kakšna megla!

Češarek.  Zares, strijc, na kmetih mora
biti lepota — samo ne vem, kako morete en
sam dan tu prebiti.

Koščak.  Da, to sem se že sam tudi
vprašal. Jaz bi ne živel v mestu, ako bi mi
dal kdo ne vem koliko.

Češarek.  Da, dobro ste dejali. Ako bi
jaz bil z vami, bil bi že davno pobegnil.

Koščak.  Verjamem. Pa sem se tudi
samo zato pomudil, da delam vam in Majdi
veselje, ker vem, kako me imata rada.

Majda  (sama seboj.) Kakor miš mačko.

Češarek  (sam seboj.) Da nama dela ve¬
selje — nadloga!

Majda.  Veste kaj, strijc, to vendar ne
bo varno, da ostavljate svojo ženo tako dolgo

Talija 6.

2

— 18  -

samo. Saj veste, kaj se more pripetiti lepi
ženi.

Koščak.  Oh, ne bojte se. Jurij, moj
hlapec, ta je korenjak, ta je bo že varoval.

češarek.  Pa ko bi njemu samemu ne
bilo zaupati ?

Koščak.  O slabo ste zadeli! Jurij je
priden hlapec, pa vse stori, karkoli hočem,
— ako grem jaz iz hiše, ostane on doma,
da moji ženi dela družbo.

Majda.  Pa to vi odobravate? Ne, pri
meni bi ne smelo biti tako.

Češarek.  Niti pri meni ne. Ne dal bi
se tako za nos voditi. Mlad korenjak in lepa
žena!

Maj da (kaze Češarka.) Ta je bolj zvit!

Koščak.  Tega no morem verjeti o svoji
Špeli.

Češarek  (sam seboj.) Ne da se. — Za
šalo poskusim še nekaj. (Izleče časnik, pa kakor
bi bral. Glasno.) Oj, strijc, strijc!

Koščak.  Kaj je, Tone?

Majda.  Kaj se je zgodilo, Češarek?

Češarek.  Velika nesreča!

Koščak.  Kar povejte.

— 19  -

Majda. Tedaj, Češarek?

Češarek.  Poslušajte torej: (kakor bi bral),
davi je bil v Ribnici strašen ogenj v Lo¬
garjevi hiši.

Koščak.  Tik moje hiše?

Češarek.  Da, da, tu stoji: (bero): Bali
so se za vsa sosednja poslopja.

Majda.  Za Boga svetega, strijc! Vi mo¬
rate takoj domu !

Koščak  (se smeje.) Čemu?  Moja hiša in
vse v njej je zavarovano, če pogori, dobim
lepo povračilo.

češarek.  Ali vaša žena?

Koščak.  Tudi ona je zavarovana.

češarek.  (Majdi.) Vidiš, da ne bo po¬
magalo nič, kakor moje pismo ?

Majda  (sama seboj.) To bomo vendar vi¬
deli ! (Glasno.) Strijc, ne morem vam zamol¬
čati. Z Jurijem in vašo ženo vendar ni vse
v redu. Šele denes mi je pripovedala neka
Ribničanka. Jaz bi šla takoj domu, pa bi iz¬
kusila zavohati, v katerem grmu je zajec.

Koščak.  Jaz ne morem verjeti.

Majda.  Ali če vam rečem, da je.

Koščak.  Ali bi res bilo mogoče ?

2 *

20  —

Češarek. Jaz nič ne dvomim.

Koščak. Kaj govorite!

Majda.  Da da, strijc, resnica je.

Koščak.  Če je tako, treba je izvedeti.

Češarek.  Samo zvito vam je pričeti,
sicer ne izveste ničesar.

Koščak.  K Juriju pojdem, k hlapcu, pa
ga povprašam, ali je res, da lazi za mojo ženo.

Češarek.  Tako je: dobro sto se iz¬
mislili. Strijc, strijc, vi ne morete več dolgo
živeti.

Koščak.  Zakaj ne ?

Češarek.  Preinodri ste.

Koščak.  To so mi že večkrat dejali, ali
jaz jim ne branim klepetati; tega jim ne ve¬
rujem.

Majda.  A zdaj bi se jaz tudi dalje ne
mudila, strijc.

češarek.  Čim dalje se tukaj pomudite,
tem gorje bo tam. Jurij in Špela sta tička!

Majda.  Ne odlašajte, strijc, ne odlašajte!

Koščak.  Zares, strijna, zdi se mi, da
bo tako najbolje.

češarek  (Gleda na uro.) Treba vam je
kar precej oditi, sicer zamudite vlak.

— 21

Koščak. Vem, Tone. Ostal sem tudi
samo zato tako dolgo, da razveselim vas in
strijno; ali kakor se je reč obrnila, sem pač
prisiljen oditi. Verjemita mi, Tone in strijna,
da mi je zelo žal, da ne morem dalje ostati,
pa saj vesta treba je, ne zamerita, jaz
nisem kriv.

Češarek.  Ne, ne, strijc, ker nikakor ne
more drugače biti, treba se je udati.

Majda.  Strašno mi je žal!

Koščak.  Vem, vem, — ali čast hiše, -
poštenje mojega zakona me kliče domov !

Majda in češarek  (oba ob enem :) Srečno
hodite, strijc! Pozdravite doma! (Bineta ga
proti vratom.) V treh tednih prideva v Ribnico
na semenj. Srečen pot! Pozdravite doma!
Pa nikdar se preveč ne žalostite ! (Nekdo po¬
zvoni.)

Koščak.  Špela je, moja žena!

OSMI RRIZOR.

Pre j.š n j i. Špela.

Špel  a. Dober dan, o, dober dan! Kako
ste mi kaj ? Zdravi in veseli, kakor vidim.

češarek.  Hvala Bogu. A kako vi?

— 22  —

Špela. Zdrava in debela, kakor jazbec.
Samo v želodci me časi nekaj tišči. Zdajle
me je spet prijelo. Nimate li malo kaj gren¬
kega ?

Češarek.  Nimam, strijna, žal mi je.

Špela.  Ljubi Koščak, teci mi po čašico
pelmovca.

Koščak.  Pelmovca, Špela?

Špela.  Da, podvizaj se.

Koščak.  Kje je na prodaj, Tone?

Češarek  (nevoljen.) Nasproti cerkve.

Koščak.  Ali bi mi ne mogli posoditi
kronice? Nimam nič drobiža.

češarek  (Gleda svojo listnico.) Tudi jaz
ne, imam same bankovce.

Koščak  (odide godrnjaje.)

DEVETI PRIZOR.

P r e j š n j i brez Koščaka.

Špela.  Samo da se je pobral, samo zato
sem ga poslala po pelinovec; v želodci me
nič ne tišči, pa niti ne pijem te čobodre, ali
kakor sem rekla, hotela sem samo, da odide,
da se morem z vami pogovoriti o tem, kar
ste mi pisali.

- 23  —

Češarek. Mislil sem si pač, strijna, da
ste prišli ponj.

Špela.  Ponj ne.

Češarek in Majda  (oba obenem.) Ne ?

Špela.  Ne, strijc! Jaz sem pametnejša.
Tu ostanem 14 dnij, da pregledam, kaj se
godi.

Češarek  (sam seboj.) Štirinajst dnij! Križ
božji! Izjedena bodeva do kože.

Špela.  Jaz mu  že pokažem, starcu!
Doma se mu nič ne ljubi, tu pa druge zale¬
zuje. A kakšna pa je tista punica, ki sili za
njo ?

Češarek.  I, kakšna? Mlada, zala, debela
in zapeljiva, kar se da.

Špela.  Ježeš, Ježeš !

češarek.  I, saj veste, kakšna so po
mestih nekatera dekleta. Stare imajo rajše
kot mlajše, saj stari imajo denar, mladi pa
le dolgove.

Špela.  O ti pokveka! Torej denar ji
tudi daje! Doma pa stiska in skopari!

Češarek.  Hm, veste, to ni prav nič
čudnega: dekle je zalo, da bi še starejšega
moža zmešalo.

— 24  —

Špela. O ti stare kosti! Doma vedno
stoka, tu si je pa takoj znal dobiti dekle.
Nu, le čakaj, ti stara hlačnica, jaz ti pokažem!

Majda.  Ne, ne, teta, on ni toliko kriv
kot ona. Veste, ona misli, da jo vzame še za
ženo.

Špela.  Kristo! Saj ima še mene.

Majda.  Ali ona misli, da boste kmalu
umrli!

Špela.  Oho, oho, tisto pa že ne! Na¬
lašč ne! Umrla pa še ne! Zdrava in trdna
sem kot dren — o, prej bo njega konec kot
mene ! O, o, — !

češarek.  Pst, on gre !

M a j da. Pst, je že tu!

DESETI PRIZOR.

Prejšnji. Koščak  (s kupico pelinovca.)

Koščak.  Na! Pri Kovaču ne prodajajo
pelinovca, poslali so me h Klobučarju, a ta
mije  dejal: da ga tudi nima. Nazadnje sem
ga našel tule poleg vaše hiše v krčmi.

Špela  (izpije.) Fej, to ti je čobodra! Pa
malo odleglo mi je vendar! — Pojdi mi še
po eno čašo. (Koščak godrnjaje odide.)

- 25  —

JEDNAJSTI PRIZOR.

Špela. Samo zato, da nam je izpod nog.

češarek.  Vem, vem, strijna. (Sam seboj.)
Kaj palc, da vem.

Špela.  Povedite mi, katera je ta babura,
ki se je zagledal vanjo ?

Češarek.  Ne morem vam na tanko po¬
vedati; ali daleč od tod ne more biti.

Špela.  Ali je ne poznate?

Češarek.  Ne, samo govoriti sem slišal
o nji.

Majda.  Pazila sva nanj in tudi izpraše¬
vala, pa morem reči, da do danes nisva mogla
dognati, kje tiči njegova ljubica.

Češarek.  Najbolje bo, če ga spravite
od tod. Kar precej ga odpeljite seboj!

Špela,  Ne, tu ostanem, da jo najdem
ter ji izpraskam oči.

DVANAJSTI PRIZOR.

t ■

Prejšnji. Koščak  (z drago kupico pelinovca.)

Koščak.  Na, Špela, na!

Špela  (izpije.) Tako! No, zdaj mi je po¬
polnoma odleglo.

— 26  —

Koščak. Hvala Bogu! Pa povej mi,
Špelica, ali je res, da je Logarjeva hiša do
tal pogorela ?

Špela.  Logarjeva hiša pogorela? Jaz
nič ne vem.

češarek.  Kako lažejo ti novičarji. Tu
le v časniku se bere.

Špela.  Od kod jemljo te laži? Oh, moje
noge ! Težke so mi, kakor svinec! Jaz bi ne
ostala v mestu, že za to ne, ker je treba
črevlje nositi. Strijna, ali nimate copat?

Majda.  Da, tam zadaj v kuhinji so.

Špela.  Tam zadaj ?

Maj da. Da, strijna, da; strijc vam pojde
pokazat. (Koščak odide s Spelo.)

TRINAJSTI PRIZOR.

Češarek.  Majda.

Majda.  Zdaj vidiš, kakšno, zadrego
nama je napravilo tvoje pism6?

češarek.  Kdo bi bil to mislil?

Majda.  Kaj nama je početi?

češarek.  Da, kaj je zdaj početi?

Maj da (po malem premisleku.) Veš kaj?

— 27  —

češarek. Nu, Majda?

Majda. Samo en pomoček  je  še.
češarek. En sam pomoček  ?

Majda. Poskusiva prositi ju denarja na
posodo. Reci, da si dobil od gospodarja
pismo, da je treba plačati stanovanje, pa da
ne moreva. Nagovori Koščaka za posojilo, a
jaz nagovorim Špelo. Če tone  pomaga, potem
ne pomaga nič več na vsem božjem svetu.

ŠTIRINAJSTI PRIZOR.

Prejšnja. Koščak. Spela.

Špela.  Ne morem jih najti, strijna.

Majda.  Saj res, saj jih niti niniam več.
Ali čujte, strijna (potegne jo k sebi na stran.)

Češarek  (tudi tako.) Slišite, strijc, poj¬
dite sem. Zdajle sem dobil pismo ; gospodar
me terja za stanovanje, a novce imam v
trgovini.

Koščak.  V smoli ?

Češarek.  Da, v smoli. Ne verjamete,
koliko je temu treba groša. In zatorebjji-^tt
treboval kakili BO K — ali mi jih moreie^/^-;
soditi ?

i£a/.

//q j  |


I

C

— 28  —

Koščak. Strijc, saj pač veste — to je
sitna stvar, — treba se je pogovoriti z ženo
— pa mislim — ne vem —

Češarek.  E, vaša žena gotovo ne bo
nasprotovala. Le vprašajte jo! 30 K moram
imeti.

Koščak  (potegne Špelo na stran.) Špela,
strijc me prosi, da bi mu posodil :!() K.

Špela.  Mene Majda tudi.

Koščak.  Hm, ali jima odrečeva ? Vrnila
jih ne bosta !

Špela.  Reciva, da nimava nič pri sobi.
A potem se hitro poberiva odtod ter se ju
iznebiva.

Koščak.  Tako bo pač res najbolje. (Če¬
šarku:) Strijc, nimava nič pri sebi. Strijc, po¬
vejte mi vendar, kdaj odhaja vlak? Moja žena
nikakor neče ostati tu.

Češarek. Kaj že domu?  Saj je vendar
šele prišla.

Špela  (Majdi.) Sitno je res, ali Koščak
nima nič pri sebi, niti jaz ne. Torej ne za¬
merite strijna, da odhajava; Koščak neče tu
dalje ostati.

— 29  -

Špela. Kaj, strijna, vi hočete iti? (Če¬
šarku.) Strijna hoče iti že domu.

Češarek.  Pa vsaj ne, predno kaj malega
ne prigrizne?

Špela.  Hvala, strijc! Ne mogla bi jesti
— nič se mi ne ljubi.

Koščak.  Ona ima isto težavo, kakor jaz:
v želodci jo tišči.

češarek.  Torej zares nečete ostati,
strijc?

Koščak.  Ne, gotovo ne. Z bogom!

Majda.  Tedaj mislite zares iti, strijna?

Špela.  Lej te si, zares, strijna! Z Bogom!

Koščak.  Pa zdrava vstanita! (Spoli.) Kar
brž pojdiva!

Majda  (ju spremlja do vrat.) Z Bogom !

Češarek.  Z Bogom, z Bogom! (Ko odi-
teta.) Pojdita k vragu! Haha! Da, to je pravi
poinoček, iznebiti se sitnežev, ki delajo člo¬
veku preglavico! Hvala Bogu! Sedaj sva
zopet sama, draga ženica! (Objame Majdo.) •

(Igrališče se zagrne.)



h



NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000076051