Št. 6. # W W '4=/ TAUJA <# -# Zbirka gledaliških iger. Ureja —. Fran Govekar o o o o o 53503 V GORICI 1903. Tiska in zalaga »Goriška Tiskarna« A. Gabršček. ©obpodošli! Kdaj pojdete dotpu? Veseloigra v enem dejanju. IV O3>o001^( } Osebe: tone Češarek, trgovec, MAJDA, njegova žena, MARTIN KOŠČAK, njen strijc, kmet, ŠPELA, njegova žena. Navadna meščanska soba. Na levi, desni in zadaj vrata, mize in stoli. PRVI PRIZOR. (Češarek sam). Da, takole so ga iznebiva. (Premišljuje.) Pravo sem zadel. Naj se zgodi karkoli, dalje nama ne sme biti v nadlego. Moji ženi je bilo res treba, vabiti ga! Sicer je resnica, da skoraj nisva mogla drugače, pa četudi - kaj bi se onegavil! Saj so samo kmetje; a kaj jo kmet, to vsakdo ve. Res nisva mislila, da pride precej. Ali kakor bi bil iz oblakov padel, je bil tu, da bi se pa vrnil, niti ne misli. A jesti — jesti zna, kakor pravi kmet. (Zunaj ropot.) Nekdo prihaja. Menda.je on! DRUGI PRIZOR. Prejšnji. Majda. Češarek. E, kaj si ti? Veš kaj, Majda? Našel sem, kako ga odrineva. Majda. Res? - Kako? - G — Češarek. Veš, njegova žena je še zme¬ rom ljubosumna in kratko ni malo ne trpi, da bi pogledal kakemu dekletu v obraz. Majda. Ljubosumna? Na to grdobo? Češarek. To se ve, da je grd, ali vsi ne morejo biti tako lepi, kakor je tvoj mož. A nič ne de, zato ga more vendar rada imeti. Majda (sama seboj). »Tako lepi, kakor Češarek!« O ti otep! Moj starec govori o svoji lepoti! Češarek. Kaj praviš? Majda. Da si ljubezniv možiček, pravi angelček (gladi mu brado). Češarek. To bi dejal, da! Pa da kre¬ neva na prejšnjo reč. Pisal sem njegovi ženi, ter ji natvezel, da se je tu nekam zagledal, da se je seznanil z deklino v sosedstvu, skratka, da ji poročava, ker misliva, da nama je dolžnost in ker nočeva, da bi se nama pozneje kaj oponašalo in očitalo. Majda. Češarek, kaj si storil? Ženo na¬ ščuval na moža ! Splesti bi se mogle hude reči. češarek Eli, kaj hude reči! Pokliče ga nazaj ter ga izpraša, kaj je tu počenjal, - 7 — in ker ni storil nič hudega, pregovori in po¬ tolaži jo čisto lehko. Sicer pa niti nisem nič gotovega rekel, samo dozdevalo se ji bode nekaj. Majda. Nu, morda bo res kaj. Vendar menim, da sem jaz nekaj boljšega skovala. Češarek. Lej, lej! Povej! Majda. Čisto lehko je. Danes bomo ko¬ sili krompir s kislo omako. Češarek. To se ve, zato da ni zmerom ista jed. Majda. Kaj, zato da ni zmerom ista jed? Ali ni samo črez teden, da ti ga kuham s kislo omako, a v nedeljo imava vendar vselej kaj drugega ? češarek. Nu, nu, ne jezi se takoj, saj sem zadovoljen. Majda. Kadar bomo torej sedeli pri ko¬ silu, udari srdit ob mizo, pa reci, da je omaka prismojena. Jaz porečem, da ni, a ti trdi vedno svojo, tako, da se končno tudi jaz raztogotim. Tedaj povprašava njega, kdo trdi prav. Če poreče: jaz, pa mu ukaži ti, naj po¬ bere kopita; a če reče, da ti, tedaj mu jaz pokažem vrata. A vsekakor se ga iznebiva. — 8 — Češarek. Ti si premetene glave! Res ni čudno, da si našla tako srečo. Majda (sama soboj). Našla tako srečo — mož — smolar — češarek. Kaj momlaš? Majda. Dejala sem, kaj sem dejala? — Da, našla tako srečo, da to ni čisto prav rečeno, pa vendar svoj kruh imava, in to je dovolj. Češarek. Kaj, našla tako srečo, da to ni dobro rečeno? Saj ljubim svojo lepo ženico ter kupčujem s smolo — človek z dvema opraviloma! Majda. Nu, nu, saj je prav! Kaj bi se tako bahal! Saj sem zadovoljna. Češarek. Še tega bi se manjkalo — Majda. Ne pozabi torej, kar sem ti rekla poldne bo, treba mi je iti, da pripravim kosilo. Češarek. Da, da, nič se ne boj. (Odide na levo.) TRETJI PRIZOR. Majda, potem Koso a k (z desne.) Majda (sama seboj). Rada bi vedela, kaj poreče. Glej ga, je že tu. — 9 — Koščak. Dober dan Majda! Truden sem! Ali je kosilo že gotovo ? Majda. Ne še, strijc, pa dolgo ne boste čakali. Ali ste tako zelo lačni? K o š č a k. O ne ; sam ne vem — nič so mi ne ljubi — ne morem jesti. Majda. Zares, strijček, zdi se mi, da niste popolnoma zdravi. Mesto vam ne ugaja; vam ustreza samo zrak na kmetih. Koščak. Meni se tudi tako dozdeva. Dolgo ne bodem mogel tu obstati. Majd a. Jaz sem se že tudi čudila, strijček, da morete tako dolgo ostati z doma. Koščak. O, imam dobrega hlapca, ki opravlja moje delo, pa Špela, moja žena, je tudi dobra duša, ki rada vidi, če se kje malo poveselim. ČETRTI PRIZOR. Prejšnja. Češarek (z love.) češarek. Oj, strijc, ali ste tu? Kako vam ugaja naše mesto ? K o š č a k. Dobro. Češarek. Ali ste vse pregledali ? Koščak. O vse 1 10 — Češarek. Ali ste videli našo mestno hišo ? Koščak. Kaj ? Češarek. In škofijo ? Koščak. Kaj ? Češarek. I hranilnico? Koščak. Hranilnico ? Češarek. Na Poljanah ste bili tudi, pa pri sv. Petru, pa v Kravji dolini? Koščak. Kje? češarek (oponašajo ga, sam seboj). Kaj? kam? kje? Na, pa je videl vse! (Glasno). V Zvezdi ste bili vsaj ? K o š č a k. V zvezdi ? Nikdar. Ali ste bili vi ? Češarek. Vsak dan strijc. Koščak. Lej, lej! — Kako pa pridete gori ? češarek. Oh, oh, ta misli na resnično zvezdo na nebu! (Glasno). Strijc, pustiva to reč za zdaj, ker meni se zdi, da ste gotovo že lačni. Koščak. Lačen? hm! nisem. — Čisto nič se mi ne ljubi. Češarek. Lej, lej! kaj ste dejali? Mo¬ rebiti ste pretrudni? — 11 — Koščak. Ne, ne! Ali nič kaj dobro mi ni! češarek. Da vam ni dobro ? (Sam seboj). Še oboli naj mi — tega bi se mi še manjkalo! (Glasno.) Počasi že odleže, to je samo od vre¬ mena. Koščak. Ne, ne, dobro vem, od česa mi je, od želodca. Tu notri tiči. Češarek. He, he, kakšno ste spet raz¬ drli ! Tu pač ne bo nevarnosti. Koščak. Ne bo nevarnosti? Če no mo¬ rete jesti, vendar ne morete živeti? Češarek. To je pač res, ali malo boste vendar mogli zajeti? Koščak. Poskusim, — ali bojim se — ta zrak mi ne koristi; dolgo ne bom mogel tu ostati. Češarek. Res, jaz tudi mislim, da zrak na kmetih vam bolje godi. PETI PRIZOR. P r e j š n j a. Majd a. (prinese z vrhom polno skledo krompirja, ki se kadi.) Majda. Sedite, strije, pa poskusite, če pojde. — n češarek. Zajemite, stri]'c. (Ponudi mu skledo; Koščak si vzame dve tretjini krompirja.) Majda (sama seboj). Ni mu dobro! Češarek (sam seboj). Ne ljubi se mu! Majda (sama seboj). Ne more jesti! Češarek (sam seboj.) V želodci ga teži. (Sedeta tor si razdelita ostali krompir). Česar ek.-Ali vam ne diši? Koščak (je hlastno). Nič kaj ne. Majda. To vidim. Češarek (Majdi). Majda, omaka je že spet prismojena. Majda. Zdi mi se, da si ti prismojen. (Koščak hrabro je ter so niti ne zmeni , za prepir.) Češarek. Jaz trdim, da je osmojena. Majda. A jaz trdim, da to ni res. Češarek. Kaj ti mi hočeš dokazovati ? Majd a. Da, da, ti gobec! Češarek. Nič večji gobec od tebe. Vpra¬ šaj strijca, če ne trdim prav? Majda Da, vprašaj ga. Češarek. Kaj pravite vi, strijc? Majda. Da, strijc, ali govori prav? — IS — Češarek. Ni li omaka osmojena? Majda. Ni li omaka dobra? Češarek. Nič se ne bojte strijc! Na vsa usta se odrežite! Majda. Da, strijc, nič se ne bojte! Po¬ vejte torej, kaj menite? Koščak (maje z rokama in hitro je.) Oh, za teh 14 dni, kar jih ostanem še tu pri vama, se ne bom mešal v vajine reči. Česa rek-(jezen vstane;, sam seboj). Za teh .14 dnij, kar jih še ostane tukaj! Križ božji! Majda (istotako). Še 14 dnij! Češarek. Pa kar je še najlepše — da ga ni mogoče zavrniti. Prav je storil, da ne vtika nosu vmes — jaz bi bil tudi tak. (Ženi.) Nu, kakšen se ti zdi tvoj naklep? Majda. Zares, izpodletel mi je, ali — Češarek. Ali — ali — ti si neumna. Majda. Le stoj, kdor čaka, pričaka, uči pregovor. Videli bodemo, kako bo s tvojim pismom. Češarek. Da, to bomo videli, ali jaz vem že naprej, kako bo. — Dobro. (Ogleduje Koščaka, ki še zmerom je.) Ni li to, da bi človek zdivjal? — ko bi se ne premagoval? Pa še — H — trdi, da mu ne diši, to volčje brezno! (Nekdo pozvoni in čuje se glas; 20 k.) Majda (gre odpirat.) Pismo! Češarek (mane si roki.) Ha, ha, zdaj je že gotovo, — žena ga kliče nazaj. Zdaj bomo videli, kako se namrdne. (Majda pride z listom.) Daj sem, Majda, jaz ga bom bral. (Bere:) N. pr. gospod Koščak. (Pokaže Koščaku pismo.) Na vas je, strijc. Koščak. Ali bi ne bili vi tako dobri, pa ga prebrali? Jaz nisem učen. Češarek. Drage volje, strijc. (Bere:) »Ljubi moj Koščak ! Pišem ti, da sem zdrava ter upam, da si tudi ti; če ni tako, žal bi mi bilo. (Majdi:) Kako nežno piše! (Bere:) Ljubi moj, zdaj si že 4 dni v Ljubljani, pa še nisem slišala o tebi niti besede. Prosim te, da mi sporočiš, ali si še zdrav in vesel, pa Tone in Majda tudi. Ljubi moj, če ti je po godu pri strijcu, ne oziraj se name čisto nič, pa moreš ostati, dokler se ti zdi. Jurij opravlja tvoja opravila dobro. In tako kon¬ čujem to pismo ne s peresom, ampak s srcem ter ostajam tvoja zvesta žena Špela Koščica.« »Dostavek. Pazi, da ne daš Češarku brati pisma; nič ga ne briga, pa bi morda še — 15 — mislil, da človek pride k njim samo zaradi jcdi.< (Majdi:) Kako ti je všeč? (Koščaku:) Kako ljubeznivo ženo imate! Ne vem, strijc, kako morete tako dolgo ostati od nje! To vam je pa vendar ženica, kakor mlečen kruli. Koščak. Da, dobra duša je. Majda. To je res, strijc. Koščak (izleče velikansko, dolgo pipo.- (Tone, ali nimate malo tobaka? Češarek. Nimam, strijc, žal mi je. (Sum seboj.) Malo tobaka! V ta pisker ga gre naj¬ manj tri kg. K o š č a k. Tedaj grem sam ponj. Z Bogom za ta čas! (Odide zadaj.) ŠESTI PRIZOR. Češarek. Majda. Maj da. Nu, s tvojim pismom ni tudi nič! češarek. Zdaj še ne moreš ničesar reči, ker je očitno, da mojega pisma še ni imela, ko je svoje pisala. Videla boš, da pride jutri, ali vsaj pojutrnjem vse drugo poročilo. Majda. Samo če bo res. češarek. To je kakor pribito. — 16 — Majda. Dobro, ali v tem času naju ogloda do belili kosti. Češarek. Veš li morebiti še kak po- mooek ? Majda. Mislila sem, da storiva njega ljubosumnega, če mu rečeva, da ni varno puščati doma lepe, mlade žene, da prilika greh dela — Češarek. Da so nekatere žene tako ne¬ dolžne, tako zveste, da jih ni puščati ni tre- notja na samem — Majda. Ter da možje to vedo, pa ne¬ dolžne stvari napadajo z lažnjivimi, sladkimi besedami. (Sama seboj.) Jaz to vem iz svoje izkušnje. Češarek. In da je nedolžnim stvarem to čisto všeč. Majda. To ni res. Kako ti to veš ? Češarek. Kad verjamem, da ti to bolje veš. Pa to nič ne de. Majda. Kaj si rekel, Češarek? Češarek. Da ti prav govoriš, da ti verujem, pa da tvoj pomoček ni slab, dru¬ gega nič. Meni se sicer ne zdi potrebno, po- — 17 — rabiti ga, ker ga njegova žena gotovo nazaj pokliče, toda če že misliš, pa poskusiva. M ajda. To se ve, da poskusiva. - - Tule je! SEDMI PRIZOR. Prejšnja. Koščak. Koščak (kadi.) Kako je pri vas grdo vreme in kakšna megla! Češarek. Zares, strijc, na kmetih mora biti lepota — samo ne vem, kako morete en sam dan tu prebiti. Koščak. Da, to sem se že sam tudi vprašal. Jaz bi ne živel v mestu, ako bi mi dal kdo ne vem koliko. Češarek. Da, dobro ste dejali. Ako bi jaz bil z vami, bil bi že davno pobegnil. Koščak. Verjamem. Pa sem se tudi samo zato pomudil, da delam vam in Majdi veselje, ker vem, kako me imata rada. Majda (sama seboj.) Kakor miš mačko. Češarek (sam seboj.) Da nama dela ve¬ selje — nadloga! Majda. Veste kaj, strijc, to vendar ne bo varno, da ostavljate svojo ženo tako dolgo Talija 6. 2 — 18 - samo. Saj veste, kaj se more pripetiti lepi ženi. Koščak. Oh, ne bojte se. Jurij, moj hlapec, ta je korenjak, ta je bo že varoval. češarek. Pa ko bi njemu samemu ne bilo zaupati ? Koščak. O slabo ste zadeli! Jurij je priden hlapec, pa vse stori, karkoli hočem, — ako grem jaz iz hiše, ostane on doma, da moji ženi dela družbo. Majda. Pa to vi odobravate? Ne, pri meni bi ne smelo biti tako. Češarek. Niti pri meni ne. Ne dal bi se tako za nos voditi. Mlad korenjak in lepa žena! Maj da (kaze Češarka.) Ta je bolj zvit! Koščak. Tega no morem verjeti o svoji Špeli. Češarek (sam seboj.) Ne da se. — Za šalo poskusim še nekaj. (Izleče časnik, pa kakor bi bral. Glasno.) Oj, strijc, strijc! Koščak. Kaj je, Tone? Majda. Kaj se je zgodilo, Češarek? Češarek. Velika nesreča! Koščak. Kar povejte. — 19 - Majda. Tedaj, Češarek? Češarek. Poslušajte torej: (kakor bi bral), davi je bil v Ribnici strašen ogenj v Lo¬ garjevi hiši. Koščak. Tik moje hiše? Češarek. Da, da, tu stoji: (bero): Bali so se za vsa sosednja poslopja. Majda. Za Boga svetega, strijc! Vi mo¬ rate takoj domu ! Koščak (se smeje.) Čemu? Moja hiša in vse v njej je zavarovano, če pogori, dobim lepo povračilo. češarek. Ali vaša žena? Koščak. Tudi ona je zavarovana. češarek. (Majdi.) Vidiš, da ne bo po¬ magalo nič, kakor moje pismo ? Majda (sama seboj.) To bomo vendar vi¬ deli ! (Glasno.) Strijc, ne morem vam zamol¬ čati. Z Jurijem in vašo ženo vendar ni vse v redu. Šele denes mi je pripovedala neka Ribničanka. Jaz bi šla takoj domu, pa bi iz¬ kusila zavohati, v katerem grmu je zajec. Koščak. Jaz ne morem verjeti. Majda. Ali če vam rečem, da je. Koščak. Ali bi res bilo mogoče ? 2 * 20 — Češarek. Jaz nič ne dvomim. Koščak. Kaj govorite! Majda. Da da, strijc, resnica je. Koščak. Če je tako, treba je izvedeti. Češarek. Samo zvito vam je pričeti, sicer ne izveste ničesar. Koščak. K Juriju pojdem, k hlapcu, pa ga povprašam, ali je res, da lazi za mojo ženo. Češarek. Tako je: dobro sto se iz¬ mislili. Strijc, strijc, vi ne morete več dolgo živeti. Koščak. Zakaj ne ? Češarek. Preinodri ste. Koščak. To so mi že večkrat dejali, ali jaz jim ne branim klepetati; tega jim ne ve¬ rujem. Majda. A zdaj bi se jaz tudi dalje ne mudila, strijc. češarek. Čim dalje se tukaj pomudite, tem gorje bo tam. Jurij in Špela sta tička! Majda. Ne odlašajte, strijc, ne odlašajte! Koščak. Zares, strijna, zdi se mi, da bo tako najbolje. češarek (Gleda na uro.) Treba vam je kar precej oditi, sicer zamudite vlak. — 21 Koščak. Vem, Tone. Ostal sem tudi samo zato tako dolgo, da razveselim vas in strijno; ali kakor se je reč obrnila, sem pač prisiljen oditi. Verjemita mi, Tone in strijna, da mi je zelo žal, da ne morem dalje ostati, pa saj vesta treba je, ne zamerita, jaz nisem kriv. Češarek. Ne, ne, strijc, ker nikakor ne more drugače biti, treba se je udati. Majda. Strašno mi je žal! Koščak. Vem, vem, — ali čast hiše, - poštenje mojega zakona me kliče domov ! Majda in češarek (oba ob enem :) Srečno hodite, strijc! Pozdravite doma! (Bineta ga proti vratom.) V treh tednih prideva v Ribnico na semenj. Srečen pot! Pozdravite doma! Pa nikdar se preveč ne žalostite ! (Nekdo po¬ zvoni.) Koščak. Špela je, moja žena! OSMI RRIZOR. Pre j.š n j i. Špela. Špel a. Dober dan, o, dober dan! Kako ste mi kaj ? Zdravi in veseli, kakor vidim. češarek. Hvala Bogu. A kako vi? — 22 — Špela. Zdrava in debela, kakor jazbec. Samo v želodci me časi nekaj tišči. Zdajle me je spet prijelo. Nimate li malo kaj gren¬ kega ? Češarek. Nimam, strijna, žal mi je. Špela. Ljubi Koščak, teci mi po čašico pelmovca. Koščak. Pelmovca, Špela? Špela. Da, podvizaj se. Koščak. Kje je na prodaj, Tone? Češarek (nevoljen.) Nasproti cerkve. Koščak. Ali bi mi ne mogli posoditi kronice? Nimam nič drobiža. češarek (Gleda svojo listnico.) Tudi jaz ne, imam same bankovce. Koščak (odide godrnjaje.) DEVETI PRIZOR. P r e j š n j i brez Koščaka. Špela. Samo da se je pobral, samo zato sem ga poslala po pelinovec; v želodci me nič ne tišči, pa niti ne pijem te čobodre, ali kakor sem rekla, hotela sem samo, da odide, da se morem z vami pogovoriti o tem, kar ste mi pisali. - 23 — Češarek. Mislil sem si pač, strijna, da ste prišli ponj. Špela. Ponj ne. Češarek in Majda (oba obenem.) Ne ? Špela. Ne, strijc! Jaz sem pametnejša. Tu ostanem 14 dnij, da pregledam, kaj se godi. Češarek (sam seboj.) Štirinajst dnij! Križ božji! Izjedena bodeva do kože. Špela. Jaz mu že pokažem, starcu! Doma se mu nič ne ljubi, tu pa druge zale¬ zuje. A kakšna pa je tista punica, ki sili za njo ? Češarek. I, kakšna? Mlada, zala, debela in zapeljiva, kar se da. Špela. Ježeš, Ježeš ! češarek. I, saj veste, kakšna so po mestih nekatera dekleta. Stare imajo rajše kot mlajše, saj stari imajo denar, mladi pa le dolgove. Špela. O ti pokveka! Torej denar ji tudi daje! Doma pa stiska in skopari! Češarek. Hm, veste, to ni prav nič čudnega: dekle je zalo, da bi še starejšega moža zmešalo. — 24 — Špela. O ti stare kosti! Doma vedno stoka, tu si je pa takoj znal dobiti dekle. Nu, le čakaj, ti stara hlačnica, jaz ti pokažem! Majda. Ne, ne, teta, on ni toliko kriv kot ona. Veste, ona misli, da jo vzame še za ženo. Špela. Kristo! Saj ima še mene. Majda. Ali ona misli, da boste kmalu umrli! Špela. Oho, oho, tisto pa že ne! Na¬ lašč ne! Umrla pa še ne! Zdrava in trdna sem kot dren — o, prej bo njega konec kot mene ! O, o, — ! češarek. Pst, on gre ! M a j da. Pst, je že tu! DESETI PRIZOR. Prejšnji. Koščak (s kupico pelinovca.) Koščak. Na! Pri Kovaču ne prodajajo pelinovca, poslali so me h Klobučarju, a ta mije dejal: da ga tudi nima. Nazadnje sem ga našel tule poleg vaše hiše v krčmi. Špela (izpije.) Fej, to ti je čobodra! Pa malo odleglo mi je vendar! — Pojdi mi še po eno čašo. (Koščak godrnjaje odide.) - 25 — JEDNAJSTI PRIZOR. Špela. Samo zato, da nam je izpod nog. češarek. Vem, vem, strijna. (Sam seboj.) Kaj palc, da vem. Špela. Povedite mi, katera je ta babura, ki se je zagledal vanjo ? Češarek. Ne morem vam na tanko po¬ vedati; ali daleč od tod ne more biti. Špela. Ali je ne poznate? Češarek. Ne, samo govoriti sem slišal o nji. Majda. Pazila sva nanj in tudi izpraše¬ vala, pa morem reči, da do danes nisva mogla dognati, kje tiči njegova ljubica. Češarek. Najbolje bo, če ga spravite od tod. Kar precej ga odpeljite seboj! Špela, Ne, tu ostanem, da jo najdem ter ji izpraskam oči. DVANAJSTI PRIZOR. t ■ Prejšnji. Koščak (z drago kupico pelinovca.) Koščak. Na, Špela, na! Špela (izpije.) Tako! No, zdaj mi je po¬ polnoma odleglo. — 26 — Koščak. Hvala Bogu! Pa povej mi, Špelica, ali je res, da je Logarjeva hiša do tal pogorela ? Špela. Logarjeva hiša pogorela? Jaz nič ne vem. češarek. Kako lažejo ti novičarji. Tu le v časniku se bere. Špela. Od kod jemljo te laži? Oh, moje noge ! Težke so mi, kakor svinec! Jaz bi ne ostala v mestu, že za to ne, ker je treba črevlje nositi. Strijna, ali nimate copat? Majda. Da, tam zadaj v kuhinji so. Špela. Tam zadaj ? Maj da. Da, strijna, da; strijc vam pojde pokazat. (Koščak odide s Spelo.) TRINAJSTI PRIZOR. Češarek. Majda. Majda. Zdaj vidiš, kakšno, zadrego nama je napravilo tvoje pism6? češarek. Kdo bi bil to mislil? Majda. Kaj nama je početi? češarek. Da, kaj je zdaj početi? Maj da (po malem premisleku.) Veš kaj? — 27 — češarek. Nu, Majda? Majda. Samo en pomoček je še. češarek. En sam pomoček ? Majda. Poskusiva prositi ju denarja na posodo. Reci, da si dobil od gospodarja pismo, da je treba plačati stanovanje, pa da ne moreva. Nagovori Koščaka za posojilo, a jaz nagovorim Špelo. Če tone pomaga, potem ne pomaga nič več na vsem božjem svetu. ŠTIRINAJSTI PRIZOR. Prejšnja. Koščak. Spela. Špela. Ne morem jih najti, strijna. Majda. Saj res, saj jih niti niniam več. Ali čujte, strijna (potegne jo k sebi na stran.) Češarek (tudi tako.) Slišite, strijc, poj¬ dite sem. Zdajle sem dobil pismo ; gospodar me terja za stanovanje, a novce imam v trgovini. Koščak. V smoli ? Češarek. Da, v smoli. Ne verjamete, koliko je temu treba groša. In zatorebjji-^tt treboval kakili BO K — ali mi jih moreie^/^-; soditi ? i£a/. //q j | I C — 28 — Koščak. Strijc, saj pač veste — to je sitna stvar, — treba se je pogovoriti z ženo — pa mislim — ne vem — Češarek. E, vaša žena gotovo ne bo nasprotovala. Le vprašajte jo! 30 K moram imeti. Koščak (potegne Špelo na stran.) Špela, strijc me prosi, da bi mu posodil :!() K. Špela. Mene Majda tudi. Koščak. Hm, ali jima odrečeva ? Vrnila jih ne bosta ! Špela. Reciva, da nimava nič pri sobi. A potem se hitro poberiva odtod ter se ju iznebiva. Koščak. Tako bo pač res najbolje. (Če¬ šarku:) Strijc, nimava nič pri sebi. Strijc, po¬ vejte mi vendar, kdaj odhaja vlak? Moja žena nikakor neče ostati tu. Češarek. Kaj že domu? Saj je vendar šele prišla. Špela (Majdi.) Sitno je res, ali Koščak nima nič pri sebi, niti jaz ne. Torej ne za¬ merite strijna, da odhajava; Koščak neče tu dalje ostati. — 29 - Špela. Kaj, strijna, vi hočete iti? (Če¬ šarku.) Strijna hoče iti že domu. Češarek. Pa vsaj ne, predno kaj malega ne prigrizne? Špela. Hvala, strijc! Ne mogla bi jesti — nič se mi ne ljubi. Koščak. Ona ima isto težavo, kakor jaz: v želodci jo tišči. češarek. Torej zares nečete ostati, strijc? Koščak. Ne, gotovo ne. Z bogom! Majda. Tedaj mislite zares iti, strijna? Špela. Lej te si, zares, strijna! Z Bogom! Koščak. Pa zdrava vstanita! (Spoli.) Kar brž pojdiva! Majda (ju spremlja do vrat.) Z Bogom ! Češarek. Z Bogom, z Bogom! (Ko odi- teta.) Pojdita k vragu! Haha! Da, to je pravi poinoček, iznebiti se sitnežev, ki delajo člo¬ veku preglavico! Hvala Bogu! Sedaj sva zopet sama, draga ženica! (Objame Majdo.) • (Igrališče se zagrne.) h NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000076051