172 Influence of the Dynamic Strength Index on Jumping and Sprinting Performances in Athletes Abstract The dynamic strength index (DSI), also known as dynamic strength deficit or explosive strength deficit, is a variable that repre- sents the relationship between an athlete’s ballistic peak force and maximum voluntary isometric contraction test force (MVIC). The purpose of this study was to evaluate the correlations between MVIC and DSI variables on jumping and sprinting performanc- es. The study encompassed the testing of Physical Education students (n = 43). They performed ankle extensions, half-squats and deadlift MVIC tests, vertical jump tests, and 30-m sprint tests. DSIs were calculated between the combinations of the force obtained in the ballistic tests and the force obtained in the MVIC tests. We found no linear correlations between DSI and jump or sprint performances. On the contrary, linear correlations were found between jump and sprint performances and MVIC test results. Based on the results of our study, we can conclude that DSI cannot be used as a predictive metric for jump and sprint per- formances. We found higher predictive values for jump and sprint performance among MVIC tests. The isometric olympic bar pull test independently explained 21 to 50 % of the variability in jump performances and the isometric half-squat tests independently explained 16 to 40 % of the variability in sprint performances. Given the low predictive values of the broad range of calculated DSI variables for jumping and sprinting performances (which are the main components of sport successfulness), DSI-based training is questionable and should be further explored. Keywords: ballistic training, strength training, assessment, power, validity Izvleček Indeks dinamične moči (IDM), pogosto imenovan tudi dinamični primanjkljaj moči ali primanjkljaj hitre moči, je spremenljivka, ki izraža razmerje med največjo silo reakcije podlage pri izvedbi balističnega gibanja in največjo silo reakcije podlage pri izvedbi največje hotene izometrične kontrakcije (NHIK). Namen naše študije je bil preveriti povezanost med spremenljivkami NHIK in IDM spodnjih ekstremitet s spremenljiv- kami odrivne moči in časom sprinta na 10 m in 30 m. Študenti Fakultete za šport (n = 43) so izvedli teste NHIK za iztegovalke nog, teste odrivne moči in sprint na 30 m. Izračunani so bili IDM iz kombinacij med največjimi silami pri balističnih nalogah in največjimi silami pri NHIK. Glavna ugotovitev naše študije je, da med IDM in odrivnimi ter sprinterskimi sposobnostmi športnikov ni linearne povezanosti, obstaja pa linear- na povezanost med odrivnimi in sprinterskimi sposobnostmi ter testi NHIK. Na pod- lagi rezultatov naše študije lahko zaključimo, da IDM ne predstavlja uporabne mere za napovedovanje odrivnih in sprinterskih sposobnosti športnikov. V večji meri so se za napovedovanje višine skoka in časa sprinta kot uporabne izkazale spremenljivke NHIK, predvsem izvedba izometričnega vlečenja olimpijske ročke in izometričnega polčepa, ki samostojno pojasnita od 21 do 50 % variance rezultatov višine skokov in od 16 do 40 % variance rezultatov sprinta na razdalji 30 m. Čeprav v študiji nismo preiskovali vpliva vadbe na spremembo IDM, je zaradi majhnega deleža pojasnjene variance odrivnih in sprinterskih sposobnosti (ki se sicer pojavljajo v športih) s širo- kim spektrom uporabljenih spremenljivk IDM učinkovitost načrtovanja vadbenega procesa na podlagi IDM vprašljiva in posledično potrebna nadaljnjega raziskovanja. Ključne besede: balistični trening, vadba za moč, testiranje, moč, veljavnost Darjan Spudić, Špela Pavlin, Neža Nograšek, Igor Štirn Vpliv indeksa dinamične moči na odrivne in sprinterske sposobnosti športnikov raziskovalna dejavnost 173 Uvod Indeks dinamične moči (IDM, angl. dyna- mic strenght index), pogosto imenovan tudi primanjkljaj dinamične moči (angl. dynamic strength deficit) oziroma primanj- kljaj hitre moči (angl. explosive strength deficit), je spremenljivka, ki izraža razmerje med največjo silo reakcije podlage pri iz- vedbi balističnega gibanja in največjo silo reakcije podlage pri izvedbi največje hote- ne izometrične kontrakcije (NHIK) (Slika 1) (Thomas, Jones, in Comfort, 2015). Primer balistične naloge najpogosteje predstavlja skok z nasprotnim gibanjem (CMJ), primer izometrične naloge pa izometrično vleče- nje olimpijske ročke (IVOR) s sredine ste- gnenice (angl. isometric mid-thigh pull). Čeprav gre za razmerje v silah, se v literaturi IDM povezuje s primanjkljajem hitre moči športnika. Moč kot gibalno sposobnost lahko z me- hanskega vidika podrobneje opredelimo kot sposobnost mišic za proizvajanje sile, hitrosti ali njunega produkta (P) (Strojnik, 2017). Moč mišic z mehanskega vidika torej ni enovita sposobnost. Sila, ki jo lahko proi- zvede mišica, je omejena s hitrostjo krčenja mišice in obratno. Večja kot je hitrost krče- nja mišice, nižjo silo lahko mišica proizvede. Že davnega leta 1938 je Hill (Hill, 1938) to razmerje pri izotonični mišični kontrakciji opisal s hiperbolo, ki se s kraki približuje največji sili oziroma na drugi strani najve- čji hitrosti krčenja mišice. Gre za mehansko mišično lastnost, ki je odvisna od morfolo- ških in fizioloških dejavnikov. Oblika krivulje sila-hitrost neposredno določa tudi odnos moč-hitrost. Le-ta vrh doseže v odvisnosti od ukrivljenosti in absolutnih vrednosti krivulje sila-hitrost. Ugotovljeno je bilo, da lahko dva posameznika pri določenem gibanju ustvarita isto mehansko moč (P; [W]), vendar je doprinos sile ali hitrosti lahko drugačen. Iz tega je sledilo spozna- nje, da poleg absolutne P, amplitude giba (globine počepa in posledično opravljene poti ob odrivu), odrivnega kota in telesne mase posameznika (Jaric, 2009, 2013; Mar- kovic, 2007b, 2007a; Pazin, 2013) na višino skoka ali sprintersko uspešnost vpliva tudi strmina naklona krivulje sila-hitrost (Samo- zino, 2012) – torej relativni doprinos sile oziroma hitrosti k največji P . V preteklosti je veljalo prepričanje, da je za verodostojen vpogled v celoten spekter lastnosti mišic sila-hitrost pri večsklepnem balističnem gibanju (skoki) potrebno meritve izvesti z vsaj petimi različnimi dodatnimi bremeni. V zadnjih letih pa se je izkazalo, da je za verodostojen vpogled v odnos sila-hitrost mišic iztegovalk nog (npr. skok iz polčepa [SJ], CMJ) in iztegovalk rok (npr. vodoravni priteg ali potisk s prsi) (Garcia-Ramos, 2018) dovoljšna izvedba testiranja samo z dvema bremenoma (angl. two-point ali two-load method) (García-Ramos, 2021; Janicijevic, 2020; Pérez-Castilla, 2018), pri čemer je bi- stvena standardizacija pogojev merjenja (Cosic, 2019; García-Ramos, 2017; Janicije- vic, 2020). V kontekstu mehanskega vidika moči s spremenljivko IDM izračunamo razmerje med zmožnostjo mišic za proizvodnjo ve- like sile pri ničti hitrosti in zmožnostjo mišic za proizvodnjo sile pri največji hitrosti gi- banja, ki jo je športnik sposoben proizvesti z lastno telesno maso (npr. pri SJ ali CMJ). Torej gre za poenostavljeno vrednotenje mehanskih lastnosti mišic, ki v primerjavi z ocenjevanjem celotnega odnosa sila-hi- trost zajame samo dve vrednosti hitrosti (ki ju sicer v rezultatih ne izrazimo). Po drugi strani z IDM dobimo še informacijo o sili (N), ki jo lahko športnik proizvede v kratkem ča- sovnem oknu (300–400 ms), torej za čas trajanja balističnega gibanja (Kawamori in Haff, 2004). Velika mišična P je bistvena predispozicija športne uspešnosti. Ugotovljeno je, da je mišična P pozitivno povezana z učinkovi- tostjo in/ali uspešnostjo izvajanja funkci- onalnih gibalnih nalog, ki se pojavljajo v športu (skoki, sprinti, spremembe smeri in meti). Z vidika kratkoročne in dolgoročne optimizacije trenažnega procesa se izkaže, da je bistvenega pomena pri načrtovanju vadbe za razvoj velike P določitev defi- citarne mehanske lastnosti mišic (razvoj sile in/ali razvoj hitrosti) in pozneje speci- fična usmeritev vadbenih metod v razvoj te. Ker so učinki vadbe za moč hitrostno specifični, je pri vadbi smiselno uporabiti breme in posledično metodo vadbe, s ka- tero v največji meri vplivamo na izboljšanje deficitarne mehanske lastnosti (Cormie, McGuigan in Newton, 2011). Rezultat IDM torej lahko predstavlja izhodišče za vadbo moči, saj nižji indeks pomeni, da športnik proizvede relativno majhno silo (N/kg) pri balistični izvedbi giba v primerjavi z izome- trično izvedbo giba, in obratno, višji indeks pomeni, da športnik proizvede relativno veliko silo (N/kg) pri balistični izvedbi giba v primerjavi z izometrično izvedbo giba. V literaturi je logika opredeljena tudi kot iz- koristek potenciala športnika za razvoj sile pri izvedbi funkcionalnega gibanja (torej balistične akcije, ki se pojavlja v športu) (Sheppard, Chapman in Taylor, 2011). In- deks, manjši od 0,60, je indikator, da mora športnik trenažne metode v večji meri usmeriti v razvoj hitre moči (balistična gi- banja), in obratno, razmerje, večje od 0,80, je indikator, da mora športnik trenažne me- tode v večji meri usmeriti v razvoj mišic za proizvajanje velikih sil (Sheppard idr., 2011). IDM se je izkazal kot veljavna in zanesljiva spremenljivka pri rekreativcih, univerzite- tnih in elitnih športnikih. Je tudi uporab- no orodje za ocenjevanje in spremljanje prilagoditev na trening za moč (Comfort idr., 2018; Sheppard idr., 2011). Kot zaneslji- ve kombinacije vaj med balistično in izo- metrično izvedbo so se izkazale (a) CMJ/ IVOR (Weiss, Fry in Relyea, 2002), (b) SJ/IVOR (Thomas idr., 2015) in (c) soročni sun leže Slika 1. Prikaz izvedbe gibalnih testov Opombe. SJ – skok iz polčepa; NHIK – največja hotena izometrična kontrakcija; IDM – indeks dina- mične moči. 174 iz klopce/izometrični potisk s prsi (Young, Haff, Newton, Gabbett in Sheppard, 2015). IDM se je v preteklosti izkazal kot uporab- na mera za vrednotenje trenutnih lastnosti živčno-mišičnega sistema v pogojih izo- metrične in izotonične kontrakcije ter za longitudinalno spremljanje športnikovih zmogljivosti v različnih obdobjih trenažne- ga procesa. Ugotovljeno je bilo tudi, da je metoda uporabna kot sredstvo za načrto- vanje vadbenega procesa. V literaturi naj- demo zelo različne metodološke pristope k računanju IDM – najpogosteje uporabljena metoda je razmerje med največjo silo na podlago, proizvedeno pri CMJ, in največjo silo na podlago, proizvedeno pri IVOR. Če- prav je metoda opredeljena kot uporabna, v literaturi primanjkuje študij, ki bi ugota- vljale dejanski doprinos izračunanih inde- ksov k športni učinkovitosti (višini skoka, hitrosti sprinta). Nameni naše študije so bili a) preveriti povezanost med spremenljivka- mi NHIK (največja sila reakcije podlage pri NHIK iztegovalk gležnja, iztegovalk nog in iztegovalk kolka) s spremenljivkami odriv- ne moči (višina skoka SJ, CMJ in globinske- ga skoka [DJ]) ter časom sprinta na 10 m in 30 m, b) preveriti povezanost med IDM spodnjih ekstremitet s spremenljivkami odrivne moči in časom sprinta ter c) ugo- toviti doprinos posamezne spremenljivke NHIK oziroma IDM k spremenljivkam od- rivne moči in času sprinta. Domnevali smo, da je med spremenljivkami NHIK, odrivne moči in časom sprinta statistično značilna povezava. Prav tako smo predvidevali, da je statistično značilna povezava med izraču- nanimi IDM, spremenljivkami odrivne moči in časom sprinta. Na podlagi tega, da pri iz- računu spremenljivk IDM v obzir vzamemo izometrične in izotonične lastnosti mišic pri izvedbi večsklepnega gibanja, smo do- mnevali, da s spremenljivkami IDM pojasni- mo večji delež variance odvisnih spremen- ljivk odrivne moči in časa sprinta kot samo s spremenljivkami NHIK. Predvidevali smo tudi, da bomo največji delež variance pri spremenljivkah odrivne moči opisali z IDM – izračunanim med največjo silo na podla- go pri SJ in IVOR, medtem ko bomo največji delež variance pri času sprinta opisali z IDM med silo na podlago pri DJ in izometričnim vzponom na prste. „ Metode Preiskovanci V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 43 študentov Fakultete za šport. Povpreč- na starost preiskovancev je bila 23,6 leta (SD = 2,8 leta), višina 173,9 cm (SD = 9,1 cm), masa 71,1 kg (SD = 13,3 kg), indeks telesne mase 23,3 kg/m 2 (SD = 2,8 kg/m 2 ). Izključitveni kriteriji za sodelovanje so bile kakršnekoli poškodbe spodnjih okončin in trupa, ki bi lahko vplivale na izvedbo NHIK, SJ, CMJ, DJ in sprinta na 30 metrov. Pred izvedbo testiranja so merjenci izpolnili vprašalnik o pripravljenosti na vadbo (Bre- din, Gledhill, Jamnik in Warburton, 2013) in podpisali soglasje, da se meritev udeležu- jejo na lastno odgovornost. Seznanjeni so bili s tem, da lahko od raziskave kadarkoli odstopijo brez posledic. Merjenci so dobi- li navodilo, da dva dni pred meritvami ne izvajajo visoko intenzivne vadbe za moč spodnjih okončin. Celoten eksperiment je bil izveden v skladu s Helsinško deklaracijo (WHO, 2013). Postopek meritev in pripomočki Izvedena je bila prečno-presečna študija. Meritve so bile izvedene v Kineziološkem laboratoriju in dvorani Grintovec na Fa- kulteti za šport v Ljubljani. Pred izvedbo testiranja so preiskovanci izvedli standar- dizirano desetminutno ogrevanje, ki je vključevalo kolesarjenje na stacionarnem cikloergometru (2,0 W/kg, 50–70 RPM) in dinamične raztezne vaje za noge in trup. Meritve so bile v naključnem zaporedju za vsakega posameznika izvedene na bilate- ralni pritiskovni plošči (Bilateral force plates, S2P , Ljubljana, Slovenija) s pripadajočo pro- gramsko opremo Analysis and Reporting Software (ARS, S2P, Ljubljana, Slovenija) in z laserskim merilnikom (Artech LDM 301, Rostock, German) s karakteristikami, ki jih je podrobno opisal Planjšek s sodelavci (2013). Zaporedje meritev (testi NHIK, SJ, CMJ, DJ in sprint na 30 m) je bilo za vsakega posame- znika izbrano naključno, s čimer smo se že- leli izogniti sistematični napaki zaradi učin- ka učenja izvedbe testov ter minimizirati vpliv utrujenosti na končni rezultat. Skoki na pritiskovni plošči Na pritiskovni plošči so bili izvedeni SJ, CMJ in DJ (Slika 2). Pri SJ so merjenci dobili na- vodilo, da se iz stoje spustijo v polčep (kot v kolenu in kolku 90°) in začetni položaj zadržijo vsaj 2 sekundi. Začetni položaj, predvsem globina polčepa in usmerjenost pogleda, je merilec skrbno nadzoroval. Iz mirovanja so merjenci na merilčev znak izvedli odriv z iztegnitvijo v kolku, kolenu in gležnju, s ciljem odriniti se čim hitreje in čim višje. Pri CMJ so preiskovanci dobi- li navodilo, da se iz mirovanja v pokončni stoji s stopali, postavljenimi v širini bokov, začnejo čim hitreje spuščati v polčep (do položaja upogiba v kolku in kolenu 90°), aktivno zavirati navpično gibanje navzdol in čim hitreje preiti iz faze spuščanja v fazo navpičnega dviganja – s ciljem odriniti se čim hitreje in čim višje (McMahon, Sucho- mel, Lake in Comfort, 2018). Pogled je bil usmerjen naprej in dlani so bile ves čas izvedbe testa v bokih. Globino navpične- ga spusta je skrbno nadzoroval merilec. DJ so preiskovanci izvajali s 25 cm visoke skrinje. Pred izvedbo skoka so preiskovanci mirovali na skrinji v pokončni stoji s sto- pali, postavljenimi v širini bokov. Pogled je bil usmerjen naprej in dlani so bile ves čas izvedbe testa v bokih. Na znak merilca so preiskovanci stopili na rob skrinje, eno nogo prednožili dol in se nato spustili z vi- šine na sredino pritiskovne plošče. Predno- žena noga je bila individualno izbrana na prvih meritvah. Pred izvedbo skoka so pre- iskovanci dobili navodilo, da izvedejo odriv od pritiskovne plošče sonožno, pri čemer naj bodo stopala pred dotikom s podlago toga, trup čvrst in pogled vedno usmerjen v smeri naprej. Prav tako so dobili navodilo, da se od podlage odrinejo čim višje v čim krajšem času (Gollhofer, Strojnik, Rapp in Schweizer, 1992)counter movement jumps (CMJ. Verodostojnost izvedbe skoka je me- rilec spremljal z opazovanjem krivulje sile na podlago v času skoka. Pri vsakem testu je bilo izvedenih 3–5 skokov z vsaj 60-se- kundnim vmesnim odmorom. V statistično obdelavo je bil vključen skok, pri katerem je merjenec skočil najvišje (Petrigna idr., 2019). Višina skoka je bila izračunana iz navpične hitrosti težišča telesa, izračunane iz impul- za sile na podlago v času odriva (Linthorne, 2001). Posebej za vsak skok je bila nato s programsko opremo ARS – s tovarniškimi nastavitvami obdelave krivulj – odčitana tudi največja relativna sila reakcije podlage (N/kg), pri čemer sila teže ni bila odvzeta od skupne sile. Slika 2 prikazuje testne položaje pri izvedbi testov odrivne moči. Slike A, B in C prikazu- jejo izvedbo skoka z nasprotnim gibanjem. Sliki B in C prikazujeta izvedbo skoka iz pol- čepa. Sliki D in E prikazujeta izvedbo glo- binskega skoka s 25 cm visoke skrinje. Testi največje hotene izometrič- ne kontrakcije Največja hotena izometrična kontrakcija je bila izvedena v položaju polčepa (izometri- čen polčep: IP), položaju vlečenja olimpij- ske ročke (izometrično vlečenje olimpijske raziskovalna dejavnost 175 ročke: IVOR) in vzpona na prste (izome- tričen vzpon na prste: IVP). Vsi testi so bili izvedeni s pomočjo namensko pripravljene stojne podlage in ročke, na katero so bili nameščeni po dolžini nastavljivi vezni tra- kovi, ki so za vsakega posameznika omo- gočali določitev amplitude obsega giba pri posamezni vaji. Na stojno podlago je bila nameščena bilateralna pritiskovna plošča (Bilateral force plates, S2P, Ljubljana, Slove- nija). Merjenci so izvedli NHIK v polčepu s kotom v kolenih in kolkih 90° (Marchetti idr., 2016; Spudić, Smajla in Šarabon, 2020; Trin- dade idr., 2020) (Slika 3, A). Kot v kolenu in kolku je bil določen z ročnim goniomerom (Saehan Co., Masan, Korea). NHIK v položaju IVOR je bila izvedena tako, da je bila ročka nameščena v višini tibialne grčevine, tik pod pogačico. Merjenec je NHIK izvedel z ravnim hrbtom in rahlo upognjenimi koleni Prijem ročke je bil določen z nadprijemom in trakovi za zapestje niso bili uporabljeni (Slika 3, B). Vzpon na prste je bil izveden tako, da so merjenci s sprednjim delom stopala stopili na 4 cm dvignjeno podlago in se ob izvedbi NHIK s peto odmaknili od podlage. Amplituda giba je bila določena z ročko na ramenih tako, da je bil ob vzponu na prste na dvignjeni podlagi kot v gležnju 90° (Slika 3, C). Protokol pri vsaki vaji je za- jemal progresivno izometrično naprezanje mišic na subjektivno določenih 40, 60 in 80 % NHIK. Pri vsaki stopnji je bila izvede- na ena ponovitev, ki je trajala pet sekund z vmesnim 30-sekundnim odmorom. Po 60-sekundnem odmoru so bile izvedene tri NHIK, pri čemer je preiskovanec dobil navodilo, da postopoma v treh sekundah proizvede čim večjo silo in jo zadržuje še nadaljnjih pet sekund. Med ponovitvami je bilo 90 sekund odmora. Ves čas izved- be je merilec preiskovanca glasno spod- bujal. Sila reakcije podlage je bila zajeta s programsko opremo ARS (modul »free measurement«) in obdelana v pripravljenih skriptah v programu Excel (Microsoft Office Excel 2019, Microsoft, Washington, ZDA). V nadaljnjo analizo smo vstopili z največjo re- lativno vrednostjo sile reakcije podlage na tekočem povprečju sekundnega intervala signala (N/kg), pri čemer sila teže ni bila od- vzeta od skupne sile. Slika 3 prikazuje testne položaje pri izvedbi testov največje hotene izometrične kon- trakcije. Slika A prikazuje izvedbo v polče- pu, slika B v položaju izometričnega vle- čenja olimpijske ročke in slika C v položaju vzpona na prste. Sprint na 30 m Z laserskim merilnikom je bil izmerjen čas sprinta na 10 m in 30 m po ustaljenih po- stopkih merjenja (Planjšek idr., 2013). Za- četek sprinta (startna črta) je bil določen absolutno s kalibracijo vrednosti signala pot-čas v prostoru. Dodatno je bila startna črta narisana na tla. Prav tako je bila na tla narisana ciljna črta na 30 metrih razdalje od startne črte. Merjenci so dobili navodi- lo, da iz visokega starta stečejo čim hitreje do 30-metrske oznake. Vsak merjenec je izvedel dva sprinta z vsaj 60-sekundnim vmesnim odmorom. V statistično obdela- vo smo vključili sprint, pri katerem je mer- jenec dosegel najkrajši čas na razdalji 30 m. Signali pot-čas so bili obdelani v namensko pripravljeni skripti v programu Excel (Micro- soft Office Excel 2019, Microsoft, Washing- ton, ZDA). Izračun dinamičnih indeksov moči (IDM) Iz rezultatov izvedenih testov smo izraču- nali indekse dinamične moči (IDM), in sicer kot razmerje med največjo relativno silo re- akcije podlage (N/kg) pri balističnih testih (SJ, CMJ, DJ) in največjo relativno silo reakci- je podlage (N/kg) pri izometričnih testih, tj. testih NHIK (IP, IVOR, IVP). Dinamični indeksi moči so bili izračunani za kombinacije izve- denih testov, in sicer med a) največjo silo na podlago pri izvedbi DJ in največjo silo na podlago pri izometričnem vzponu na prste (DJ/IVP), b) največjo silo na podlago pri izvedbi SJ in največjo silo na podlago pri izvedbi izometričnega polčepa (SJ/IP), c) največjo silo na podlago pri izvedbi CMJ in največjo silo na podlago pri izvedbi izome- tričnega polčepa (CMJ/IP), d) največjo silo na podlago pri izvedbi SJ in največjo silo na podlago pri izvedbi izometričnega vleče- nja olimpijske ročke (SJ/IVOR) ter d) največjo silo na podlago pri izvedbi CMJ in največjo silo na podlago pri izvedbi izometričnega vlečenja olimpijske ročke (CMJ/IVOR). Statistična analiza Za statistično obdelavo podatkov je bil uporabljen računalniški program IBM-SPSS Statistics 25 (IBM, New York, USA). Izraču- nana je bila opisna statistika za lastnosti vzorca preiskovancev in za vse spremen- ljivke moči. Prisotnost osamelcev in line- arna povezanost med spremenljivkami je bila preverjena z razsevnim grafikonom, normalnost porazdelitve spremenljivk je bila preverjena s Shapiro-Wilkovim testom. S Pearsonovim koeficientom korelacije (R) je bila ocenjena moč linearne povezanosti vseh neodvisnih in odvisnih spremenljivk. Rezultati so bili interpretirani glede na pri- poročila v literaturi (Akoglu, 2018), in sicer 0,1–0,29 majhna; 0,3–0,49 srednja; 0,5–0,69 velika, 0,7–0,89 zelo velika in 0,9–0,99 po- polna povezanost. Za ugotavljanje napo- vednih vrednosti neodvisnih spremenljivk Slika 2. Prikaz izvedbe testov odrivne moči 176 na odvisne je bila izvedena multipla linear- na regresija. Pred izvedbo regresijske anali- ze smo dodatno preverili predpostavke o a) normalnosti porazdelitve ostankov oce- njene regresijske funkcije (modul P-P plot; y = ZRES, x = ZPRED), b) homoskedastično- sti ostankov (razsevni grafikon ostankov je pokazal, da je varianca ostankov neodvisna od vrednosti neodvisne spremenljivke), c) neodvisnosti ostankov (korelacije med ostanki so bile preverjene z Durbin-Wat- sonovim testom in sprejeli smo vrednosti v razponu od 1,5 do 2,5) in d) odsotnosti multikolinearnosti (korelacijski koeficient med neodvisnimi spremenljivkami < 0,8 in spremenljivka kolinearnosti »VIF« < 5) (Field, 2017). Ker nam na podlagi prejšnjih raziskav ni uspelo določiti verodostojnih neodvisnih spremenljivk, ki bi vstopale v modele, smo se odločili, da bomo število neodvisnih spremenljivk v posameznem modelu določili z metodo vnaprejšnje izbire (angl. forward selection). Metoda v prvem koraku med vsemi neodvisnimi spremenljivkami, ki so na izbiro, najde ti- sto, ki najboljše opiše odvisno spremen- ljivko, in sicer na podlagi korelacije med njima (neodvisne spremenljivke – odvisna). Metoda nato nadaljuje dodajanje drugih neodvisnih spremenljivk v model tako, da na vsakem koraku doda spremenljivko, ki največ doprinese k pojasnitvi variance, ki ni bila pojasnjena s prvo spremenljivko. V regresijske modele smo vključili samo spremenljivke, ki so statistično značilno pripomogle k pojasnitvi variance odvisne spremenljivke. Statistična značilnost napo- vedne vrednosti modela je bila preverjena z analizo variance (ANOVA) in v rezultatih poročamo samo modele, katerih napove- dne vrednosti statistično značilno dobro napovejo rezultate odvisnih spremenljivk (testna statistika F-testa je p < 0,05). Enačbe modela so v rezultatih prikazane v obliki y = b 0 + b 1 ∙ x 1 + b 2 ∙ x 2 + b 3 ∙ x 3 , kjer y pred- stavlja vrednost odvisne spremenljivke, b 0 predstavlja konstanto in b (1-3) predstavljajo smerne koeficiente (tudi β-koeficiente) ozi- roma strmine naklona posamezne odvisne spremenljivke x (1-3) . Z uporabo determina- cijskega koeficienta (R 2 ) smo dobili delež pojasnjene variance modela z odvisnimi spremenljivkami v modelu. Vrednosti po- pravljenega R 2 so bile uporabljene za pri- merjavo ustreznosti regresijskih modelov, saj so vrednosti tega popravljene za število neodvisnih spremenljivk, ki vstopajo v mo- del, s čimer izključimo naključen vpliv teh k pojasnjeni varianci modela. Statistična zna- čilnost je bila sprejeta ali ovržena na ravni dvostranskega 5-odstotnega tveganja (p < 0,05). „ Rezultati Tabela 1 prikazuje opisno statistiko testov največje hotene izometrične kontrakcije, funkcionalnih testov in izračunanih dina- mičnih indeksov moči. Tabela 2 prikazuje korelacijo med odvisni- mi spremenljivkami (NHIK in IDM) ter funk- cionalnimi testi (10 m, 30 m, SJ, CMJ in DJ). Ugotovili smo, da se statistično značilna korelacija pojavi med rezultati NHIK (z izje- mo IVP) in vsemi funkcionalnimi testi (p < 0,001). Pri analizi povezanosti IDM s funkci- onalnimi testi smo samo pri indeksu CMJ/ IP ugotovili statistično značilno korelacijo z višino SJ in DJ (p < 0,05). Tabela 3 prikazuje rezultate multiple re- gresijske analize, posebej za vsako odvisno spremenljivko (OS). Kot najboljša napove- dna spremenljivka rezultatov sprinta na 10 m so se izkazali rezultati IP, ki pojasnijo 16,1 % variance. Indeks CMJ/IP dodatno po- jasni še 12,2 % variance. Kot najboljša na- povedna spremenljivka rezultatov sprinta na 30 m so se izkazali rezultati IVOR, ki po- jasnijo 40 % variance. Indeks CMJ/IVOR do- datno pojasni še 14,4 % variance in SJ/IVOR dodatnih 6,1 %. Kot najboljša napovedna spremenljivka višine SJ so se izkazali rezul- tati IVOR, ki pojasnijo 52 % variance. Indeks SJ/IVOR dodatno pojasni še 16,3 % variance in SJ/IP dodatne 3 %. Kot najboljša napove- dna spremenljivka višine CMJ so se izkazali rezultati IVOR, ki pojasnijo 49,2 % variance. Indeks SJ/IVOR dodatno pojasni še 19,1 % variance. Kot najboljša napovedna spre- menljivka višine DJ so se izkazali rezultati IP, ki pojasnijo 21,9 % variance. „ Razprava V literaturi primanjkuje študij, ki bi ugota- vljale doprinos izračunanih IDM k športni učinkovitosti (višini skoka, hitrosti teka). Na- meni naše študije so bili preveriti poveza- nost med spremenljivkami NHIK spodnjih ekstremitet s spremenljivkami odrivne moči in časom sprinta na 10 m in 30 m, pre- veriti povezanost med IDM spodnjih eks- tremitet s spremenljivkami odrivne moči in časom sprinta na 10 m in 30 m ter ugotoviti doprinos posamezne spremenljivke NHIK oziroma IDM k rezultatom odrivne moči in času sprinta na 10 m in 30 m. Ugotovili smo, da se statistično značilna korelacija pojavi med rezultati NHIK (z izjemo IVP) in vsemi funkcionalnimi testi (višina skokov SJ, CMJ, DJ in čas sprinta na 10 m in 30 m), medtem ko je bil samo indeks CMJ/IP sta- tistično značilno povezan z višino SJ in DJ. Na podlagi rezultatov lahko zavrnemo do- mnevo o povezanosti med IDM in rezultati funkcionalnih testov. Ker pri izračunu spre- menljivk IDM v obzir vzamemo izometrič- ne in izotonične lastnosti mišic pri izvedbi večsklepnega gibanja, smo domnevali, da s spremenljivkami IDM pojasnimo večji delež variance odvisnih spremenljivk od- rivne moči in časa sprinta kot samo s spre- menljivkami testov NHIK. Tudi to domnevo lahko zavrnemo, saj je največji delež po- jasnjene variance pri testih odrivne moči pojasnila NHIK v položaju IVOR (izjemoma IP pri DJ). Tudi domneva, da bomo največji delež variance spremenljivk odrivne moči opisali z indeksom SJ/IVOR in največji delež variance rezultatov časa sprinta z indeksom DJ/IVP, se je izkazala kot napačna. Največji delež variance časa sprinta na 10 m pojasni NHIK v položaju IP, največji delež variance časa sprinta na 30 m pa NHIK v položaju IVOR. V raziskavi smo zajeli širok spekter IDM – širši od drugih raziskav, kjer se IDM naj- Slika 3. Prikaz izvedbe testov največje hotene izometrične kontrakcije raziskovalna dejavnost 177 pogosteje izračuna samo iz razmerja sil na podlago, proizvedenih pri CMJ in IVOR. Za izračun indeksov iz različnih testov NHIK in odrivne moči spodnjih ekstremitet smo se odločili, da bi dobili vpogled v veljavnost računanja indeksa pri različnih funkcio- nalnih gibanjih, ki se pogosto pojavljajo v športu, to so skoki in sprinti. Znano je na- mreč, da pri gibanjih v navpični smeri (SJ, CMJ) in startnem pospešku pri sprintu k uspešnosti v večji meri prispevajo zadnje in sprednje stegenske mišice (González-Ba- dillo, Jiménez-Reyes in Ramírez-Lechuga, 2017), medtem ko k uspešnosti DJ in najve- čji hitrosti sprinta v večji meri doprinesejo mišice skočnega sklepa in iztegovalke kolka (Gollhofer idr., 1992; Inal, Erbuğ in Kotzama- nidis, 2012)counter movement jumps (CMJ. V primerjavi s prejšnjimi študijami (She- ppard idr., 2011) (IDM = 0,70) so naši prei- skovanci dosegali nadpovprečne vrednosti IDM (npr. CMJ/IVOR ≥ 1,00), kar teoretično nakazuje, da so bili sposobni v balističnih pogojih razviti večjo silo na podlago, kot je njihova največja izometrična sila. Ker so bile vrednosti indeksov pri vseh visoke in nihče izmed preiskovancev ni dosegel razmerja, nižjega od 0,60, bi to po smernicah She- pparda in sodelavcev (2011) pomenilo, da je deficitarna lastnost preiskovancev v naši študiji zmožnost razvoja velikih sil v izome- tričnih pogojih izvedbe vaj. Razloga za iz- merjeno nižjo silo pri izvedbi izometričnih kontrakcij sta dva, in sicer izvedba NHIK s trakovi, s katerimi smo omejili obseg giba, in koti v sklepih, kjer so bile izvedene NHIK. Trakovi omogočajo izvedbo izometrične kontrakcije v vnaprej določeni navpični amplitudi giba, vendar ročka, na katero pritiska merjenec, ni stabilna v horizontal- ni smeri. To lahko vpliva na manjši razvoj sile v mišicah, predvsem zaradi sočasnega vzpostavljanja ravnotežnega položaja in (posledično) pojava koaktivacije (Latash, 2018; Moras in Vázquez-Guerrero, 2015), ki zniža neto navor, ki se ustvari v posame- znem sklepu (Behm, Anderson in Curnew, 2002). Ugotovljeno je bilo tudi, da sta na- vor v sklepu in aktivacija mišic odvisna od kota v sklepu, ki pogojuje razmerje med notranjo ročico sklepa in dolžino mišice, pri kateri ustvarja silo (Edman, 1978) – in sicer pri enosklepnih (Ha in Han, 2017) in več- sklepnih gibanjih (Mitchell, Argus, Taylor, Sheppard in Chapman, 2017; Papadopou- los, Kalapotharakos, Chimonidis in Gantira- ga, 2016). Torej je zelo verjetno, da so bili izometrični testi izvedeni v položajih, ki z vidika razvoja sile pri izbrani dolžini mišic niso bili optimalni. V primerjavi z drugimi raziskavami smo namreč izvedli test IVOR iz nekoliko nižjega začetnega položaja olim- pijske ročke (tj. v višini grčevine tibie). Z niž- jo postavitvijo olimpijske ročke smo želeli doseči položaj, kjer bo v večji meri k skupni sili na podlago prispevala zadnja kinetična veriga mišic. Tabela 1 Opisna statistika rezultatov Tip Spremenljivka M (SD) NHIK IVP (Nm/kg) 34,81 (3,71) IVOR (N/kg) 24,08 (2,73) IP (N/kg) 24,23 (3,34) Funkcionalni testi 10 m (s) 2,11 (0,13) 30 m (s) 4,91 (0,41) SJ (m) 0,25 (0,07) CMJ (m) 0,29 (0,08) DJ (m) 0,24 (0,07) IDM DJ/IVP 1,76 (0,29) SJ/IP 0,90 (0,09) CMJ/IP 1,00 (0,1) SJ/IVOR 0,90 (0,06) CMJ/IVOR 1,00 (0,1) Opombe. M – aritmetična sredina; SD – stan- dardna deviacija; IDM – indeks dinamične moči; NHIK – vrednost največje hotene izometrične kontrakcije; IVP – izometričen vzpon na prste; IVOR – izometrično vlečenje olimpijske ročke; IP – izometričen polčep; 10 m – čas sprinta na 10 m; 30 m – čas sprinta na 30 m; SJ – skok iz polčepa; CMJ – skok z nasprotnim gibanjem; DJ – globinski skok. Tabela 2 Povezanost med odvisnimi in neodvisnimi spremenljivkami (Pearsonov korelacijski koeficient) Tip Spremenljivka 10 m 30 m SJ CMJ DJ NHIK IVP (Nm/kg) –0,232 –0,399 † 0,520 † 0,462 † 0,353 † IVOR (N/kg) –0,396 † –0,636 † 0,721 † 0,701 † 0,430 † IP (N/kg) –0,401 † –0,599 † 0,658 † 0,636 † 0,468 † IDM DJ/IVP – 0,110 –0,031 – 0,170 – 0,179 0,115 SJ/IP 0,101 0,188 –0,152 – 0,111 –0,297 CMJ/IP –0,083 0,017 –0,252* –0,202 –0,240* SJ/IVOR 0,007 0,157 – 0,117 –0,078 –0,239 CMJ/IVOR –0,193 –0,088 –0,156 –0,120 –0,105 Opombe. † p < 0,001. * p < 0,05. IDM – indeks dinamične moči; NHIK – vrednost največje hotene izometrične kontrakcije; IVP – izometričen vzpon na prste; IVOR – izometrično vlečenje olimpijske ročke; IP – izometričen polčep; 10 m – čas sprinta na 10 m; 30 m – čas sprinta na 30 m; SJ – skok iz polčepa; CMJ – skok z nasprotnim gibanjem; DJ – globinski skok. Tabela 3 Rezultati regresijske analize z metodo vnaprejšnje izbire OS Št. Enačba modela R R 2 p. R 2 10 m M1 –0,015 ∙ IP + 2,489 0,401 0,161 0,142 M2 –0,024 ∙ IP - 0,527 ∙ CMJ/IP + 3,219 0,532 0,283 0,249 30 m M1 –0,096 ∙ IVOR + 7, 221 0,636 0,404 0,390 M2 –0,122 ∙ IVOR – 1,679 ∙ CMJ/IVOR + 9,538 0,743 0,553 0,531 M3 –0,149 ∙ IVOR – 1,560 ∙ CMJ/IVOR + 2,107 ∙ SJ/IVOR + 1 1,960 0,783 0,614 0,585 SJ M1 0,017 ∙ IVOR – 0,168 0,721 0,520 0,509 M2 0,025 ∙ IVOR + 0,541 ∙ SJ/IVOR – 0,832 0,826 0,683 0,667 M3 0,025 ∙ IVOR + 0,710 ∙ SJ/IVOR – 0,157 ∙ SJ/IP – 0,784 0,844 0,713 0,692 CMJ M1 0,02 ∙ IVOR – 0,181 0,701 0,492 0,480 M2 0,029 ∙ IVOR + 0,692 ∙ SJ/IVOR –1,030 0,827 0,683 0,668 DJ M1 0,009 ∙ IP + 0, 011 0,468 0,219 0,201 Opombe. OS – odvisna spremenljivka; Št. – številka modela; R – (multipli) korelacijski koeficient; R 2 – determinacijski koeficient; p. – prilagojeni; IVOR – izometrično vlečenje olimpijske ročke; IP – izo- metričen polčep; SJ – skok iz polčepa; CMJ – skok z nasprotnim gibanjem; M(1–3) – model multiple regresije po kriteriju vnaprejšnje izbire. 178 Z raziskavo smo ugotovili, da spremenljivke IDM v manjši meri pojasnijo varianco spre- menljivk odrivne moči in časa sprinta kot največja relativna sila (N/kg), izmerjena s testi NHIK. Rezultati so v skladu z rezultati študije Suchomela in sodelavcev (2020), ki so ugotovili, da je indeks CMJ/IVOR v nizki povezanosti z višino CMJ (r = 0,108) in ve- likostjo prirastka sile pri IVOR (r = –0,341). IDM v naši raziskavi se izkaže tudi za manj veljavno mero napovedovanja višine nav- pičnih skokov od izhodnih spremenljivk odnosa sila-hitrost-moč pri odbojkarjih (Pleša, Kozinc in Šarabon, 2021). Z odno- som sila-hitrost-moč lahko namreč oceni- mo zmožnost živčno-mišičnega sistema za proizvajanje sile na celotnem spektru hitrosti krčenja mišic. Rezultati se ujemajo tudi z nedavno študijo Šarabona in sode- lavcev (Šarabon, Kozinc in Marković, 2020), ki so ugotovili slabo veljavnost ocenjevanja lastnosti živčno-mišičnega sistema z od- nosom sila-hitrost, pri čemer v regresijsko analizo vključimo samo dva pogoja (in sicer največjo silo na podlago pri IP ter silo in hi- trost pri SJ ali CMJ). Ker izračun IDM zajema samo razmerje med največjo izometrično in balistično silo, so rezultati majhnega de- leža pojasnjene variance pričakovani, saj zajemajo samo dva pogoja hitrosti, pri ka- terih mišice spodnjih ekstremitet proizva- jajo silo, in ne celotnega spektra območja sila-hitrost. Na najvišjo silo reakcije podlage pri nav- pičnih skokih vpliva tudi strategija izvedbe skoka, v katero z izračunanim IDM nimamo vpogleda. Npr. večja amplituda odriva (glo- bina počepa oziroma nasprotnega giba- nja) pri SJ in CMJ zmanjša največjo silo na podlago, po drugi strani pa lahko poveča višino skoka zaradi podaljšanja časa pospe- ševanja, večjega impulza sile na podlago in posledično končne hitrosti navpičnega gibanja (McMahon, Jones, Dos‘Santos in Comfort, 2017). Največja omejitev IDM je, da ne izraža relativne moči (N/kg), temveč le razmerje v največjih silah med dvema tipoma kontrakcije. To pomeni, da imata lahko posameznika kljub precej drugačni doseženi največji sili pri izometričnih in balističnih testih enako vrednost IDM. Ta ugotovitev tudi s statističnega vidika po- jasni dejstvo, da nismo našli povezanosti med IDM in funkcionalnimi sposobnostmi (višina SJ, CMJ, DJ ter čas sprinta na 10 m in 30 m). Z drugimi besedami to pomeni, da imata lahko dva športnika z enako vredno- stjo IDM popolnoma drugačne rezultate navpičnih skokov in časov sprinta. Sposobnost za ustvarjanje P je v veliki odvi- snosti od sposobnosti mišic za proizvajanje velike sile. Največja sila, ki jo je posameznik sposoben proizvesti pri izvedbi specifič- nega gibalnega vzorca, predstavlja ome- jitveni dejavnik P. Ker P mišic predstavlja produkt med proizvedeno silo in hitrostjo, to pomeni, da je proizvajanje velike P pri velikih hitrostih krčenja manj učinkovito, če je trenutna sposobnost posameznika za razvoj velikih sil nizka. Dejstvo potrjujejo raziskave, ki ugotavljajo statistično značilne povezave med testi NHIK (N/kg) in funk- cionalnimi testi. Nuzzo, McBride, Cormie in McCaulley (2008) so ugotovili statistič- no značilno povezanost med največjim bremenom pri eni ponovitvi dviga (1RM) iz počepa in naloga z višino CMJ. Baker in Newton (2008) sta prišla do podobnih ugotovitev, le da sta teste NHIK primerjala s časom sprinta na 10 m in 40 m (r = –0,56 in r = –0,72). Hori idr. (2008) pa so ugotovili, da je velikost bremena pri nalogu statistično značilno povezana s sprintersko (r = –0,58) in skakalno uspešnostjo (r = 0,69). Ugoto- vljeno pa je bilo tudi, da smer proizvajanja sile pri izvedbi gibalnega vzorca igra po- membno vlogo pri ocenjevanju mehan- skih lastnostni mišic (Jiménez-Reyes, 2018). Ker skoki predstavljajo vertikalno nalogo in sprint vodoravno nalogo, lahko sklepamo, da bi pojasnili večji delež variance rezulta- tov sprinta s testi NHIK in IDM v kolikor bi bili testi NHIK, balistični testi in posledično izračunani IDM prilagojeni tako, da se izve- dejo z namenom razvoja sile v vodoravni smeri. Iz vidika izvedbe bi bile tovrstne me- ritve zahtevnejše in je njihova zanesljivost vprašljiva. Potencialna ideja pa predstavlja izziv raziskavam v prihodnosti. Glavna ugotovitev naše študije je, da med IDM in odrivnimi ter sprinterskimi sposob- nostmi športnikov ni statistično značilne povezanosti, obstaja pa statistično značil- na povezanost med rezultati testov NHIK in odrivnimi ter sprinterskimi sposobnost- mi športnikov. Na podlagi rezultatov naše študije lahko z gotovostjo zaključimo, da IDM ne predstavlja uporabne mere za na- povedovanje funkcionalnih sposobnosti športnikov. V večji meri so se za napovedo- vanje višine skoka in časa sprinta (hitrosti teka) kot uporabne izkazale spremenljivke NHIK (N/kg), predvsem izvedba IVOR in IP, ki samostojno pojasnita od 21 do 50 % va- riance rezultatov višine skokov in od 16 do 40 % variance rezultatov časa sprinta na 30 m. Čeprav v naši študiji nismo preiskovali vpliva vadbe na spremembo IDM, je zara- di majhnega deleža pojasnjene variance funkcionalnih testov s širokim spektrom spremenljivk IDM učinkovitost načrtovanja vadbenega procesa vadbe moči za spo- dnje ekstremitete na podlagi IDM vpra- šljiva in posledično potrebna nadaljnjega raziskovanja. „ Literatura 1. Akoglu, H. (2018). User’s guide to correlation coefficients. Turkish Journal of Emergency Me- dicine, 18(3), 91–93. https://doi.org/10.1016/j. tjem.2018.08.001 2. Baker, D. G. in Newton, R. U. (2008). Compa- rison of lower body strength, power, acce- leration, speed, agility, and sprint momen- tum to describe and compare playing rank among professional rugby league players. Journal of Strength and Conditioning Rese- arch, 22(1), 153–158. https://doi.org/10.1519/ JSC.0b013e31815f9519 3. Behm, D. G., Anderson, K. in Curnew, R. S. (2002). Muscle Force and Activation Under Stable and Unstable Conditions. Journal of Strength and Conditioning Research, 16(3), 416–422. https://doi.org/10.1519/1533- 4287(2002)016<0416 4. Bredin, S. S. D., Gledhill, N., Jamnik, V. K. in Warburton, D. E. R. (2013). PAR-Q+ and ePAR- med-X+ New risk stratification and physical activity clearance strategy for physicians and patients alike. Journal of Electron Spectrosco- py and Related Phenomena, 59(3), 273–277. https://doi.org/10.1016/0368-2048(92)80003- -Q 5. Comfort, P., Thomas, C., Dos’Santos, T., Su- chomel, T. J., Jones, P. A. in McMahon, J. J. (2018). Changes in dynamic strength index in response to strength training. Sports, 6(4), 176. https://doi.org/10.3390/sports6040176 6. Cormie, P ., McGuigan, M. in Newton, R. (201 1). Developing Maximal Neuromuscular Power, Part 2. Sports Medicine, 41(2), 125–146. 7. Cosic, M., Djuric, S., Zivkovic, M. Z., Nedelj- kovic, A., Leontijevic, B. in Jaric, S. (2019). Is Test Standardization Important when Arm and Leg Muscle Mechanical Properties are Assessed Through the Force-Velocity Relati- onship? Journal of Human Kinetics, 69, 47–58. https://doi.org/10.2478/hukin 8. Edman, K. A. P. (1978). The velocity of unloa- ded shortening and its relation to sarcomere length and isometric force in vertebrate mu- scle fibres. J. Physiol., 291, 143–159. 9. Field, A. (2017). Discovering Statistics Using IBM SPSS Statistics. London: SAGE. Pridoblje- no s http://library1.nida.ac.th/termpaper6/ sd/2554/19755.pdf 10. García-Ramos, A., Feriche, B., Pérez-Castilla, A., Padial, P. in Jaric, S. (2017). Assessment of leg muscles mechanical capacities: Which jump, loading, and variable type provide the raziskovalna dejavnost 179 most reliable outcomes? European Journal of Sport Science, 17(6), 690–698. https://doi.org/ 10.1080/17461391.2017.1304999 11. Garcia-Ramos, A. in Jaric, S. (2018). Two- -point method: A quick and fatigue-free procedure for assessment of muscle me- chanical capacities and the 1 repetition maximum. Strength and Conditioning Jour- nal, 40(2), 54–66. https://doi.org/10.1519/ ssc.0000000000000359 12. García-Ramos, A., Pérez-Castilla, A. in Jaric, S. (2021). Optimisation of applied loads when using the two-point method for asses- sing the force-velocity relationship during vertical jumps. Sports Biomechanics, 20(2), 274–289. https://doi.org/10.1080/14763141.2 018.1545044 13. Gollhofer, A., Strojnik, V., Rapp, W. in Schwe- izer, L. (1992). Behaviour of triceps surae muscle-tendon complex in different jump conditions. European Journal of Applied Physiology and Occupational Physiology, 64(4), 283–291. https://doi.org/10.1007/BF00636213 14. González-Badillo, J. J., Jiménez-Reyes, P. in Ramírez-Lechuga, J. (2017). Determinant Factors of the Squat Jump in Sprinting and Jumping Athletes. Journal of Human Kineti- cs, 58(1), 15–22. https://doi.org/10.1515/hu- kin-2017- 0067 15. Ha, M. in Han, D. (2017). The relationship between knee joint angle and knee flexor and extensor muscle strength. The Journal of Physical Therapy Science, 29, 662–664. 16. Hill, A. V. (1938). The heat of shortening and the dynamic constants of muscle. Proc R Soc Lond B Biol Sci, 126(843), 136–195. https://doi. org/10.1098/rspb.1938.0050 17. Hori, N., Newton, R. U., Andrews, W. A., Ka- wamori, N., Mcguigan, M. R. in Nosaka, K. (2008). Does performance of hang power clean differentiate performance of jum- ping, sprinting, and changing of direction? Journal of Strength and Conditioning Rese- arch, 22(2), 412–418. https://doi.org/10.1519/ JSC.0b013e318166052b 18. Inal, H. S., Erbuğ, B. in Kotzamanidis, C. (2012). Sprinting, isokinetic strength, and range of motion of ankle joints in Turkish male and female national sprinters may have a rela- tionship. Turkish Journal of Medical Sciences, 42(6), 1098–1104. https://doi.org/10.3906/ s a g -1107- 41 19. Janicijevic, D., Knezevic, O., Mirkov, D., Pérez- -Castilla, A., Petrovic, M., Samozino, P. in Garcia-Ramos, A. (2020). Assessment of the force-velocity relationship during vertical jumps: influence of the starting position, analysis procedures and number of loads. European Journal of Sport Science, 20(5), 614– 623. https://doi.org/10.1080/17461391.2019.1 645886 20. Jaric, S. in Markovic, G. (2009). Leg muscles design: The maximum dynamic output hypothesis. Medicine and Science in Sports and Exercise, 41(4), 780–787. https://doi. org/10.1249/MSS.0b013e31818f2bfa 21. Jaric, S. in Markovic, G. (2013). Body mass maximizes power output in human jum- ping: A strength-independent optimum lo- ading behavior. European Journal of Applied Physiology, 113(12), 2913–2923. https://doi. org/10.1007/s00421-013-2707-7 22. Kawamori, N. in Haff, G. G. (2004). The op- timal training load for the development of muscular power. Journal of Strength and Con- ditioning Research, 18(3), 675–684. https://doi. org/10.1519/1533-4287(2004)18<675:TOTLFT> 2.0.CO;2 23. Latash, M. L. (2018). Muscle coactivation: De- finitions, mechanisms, and functions. Journal of Neurophysiology, 120(1), 88–104. https:// doi.org/10.1152/jn.00084.2018 24. Linthorne, N. P. (2001). Analysis of standing vertical jumps using a force platform. Ame- rican Journal of Physiology, 69(11), 1198–1204. https://doi.org/10.1119/1.1397460 25. Marchetti, P. H., Jarbas da Silva, J., Scho- enfeld, B. J., Nardi, P. S. M., Pecoraro, S. L., D’Andréa Greve, J. M. in Hartigan, E. (2016). Muscle Activation Differs between Three Different Knee Joint-Angle Positions during a Maximal Isometric Back Squat Exercise. Jo- urnal of Sports Medicine, 3846123. https://doi. org /10.1155/2016/38 4 6123 26. Markovic, G. in Jaric, S. (2007a). Is vertical jump height a body size-independent me- asure of muscle power? Journal of Sports Sciences, 25(12), 1355–1363. https://doi. org/10.1080/02640410601021713 27. Markovic, G. in Jaric, S. (2007b). Positive and negative loading and mechanical ou- tput in maximum vertical jumping. Me- dicine and Science in Sports and Exercise, 39(10), 1757–1764. https://doi.org/10.1249/ mss.0b013e31811ece35 28. McMahon, J. J., Jones, P. A., Dos’Santos, T. in Comfort, P. (2017). Influence of dyna- mic strength index on countermovement jump force-, power-, velocity-, and displa- cement-time curves. Sports, 5(4). https://doi. org/10.3390/sports5040072 29. McMahon, J. J., Suchomel, T. J., Lake, J. P. in Comfort, P. (2018). Understanding the key phases of the countermovement jump for- ce-time curve. Strength and Conditioning Jo- urnal, 40(4), 96–106. https://doi.org/10.1519/ SSC.0000000000000375 30. Mitchell, L. J., Argus, C. K., Taylor, K. L., She- ppard, J. M. in Chapman, D. W. (2017). The Ef- fect of Initial Knee Angle on Concentric-Only Squat Jump Performance. Research Quarterly for Exercise and Sport, 88(2), 184–192. https:// doi.org/10.1080/02701367.2017.1293777 31. Moras, G. in Vázquez-Guerrero, J. (2015). Force production during squats performed with a rotational resistance device under stable versus unstable conditions. Journal of Physical Therapy Science, 27(11), 3401–3406. https://doi.org/10.1589/jpts.27.3401 32. Nuzzo, J. L., McBride, J. M., Cormie, P. in McCaulley, G. O. (2008). Relationship be- tween countermovement jump perfor- mance and multijoint isometric and dyna- mic tests of strength. Journal of strength and conditioning research, 22(3), 699–707. https://doi.org/https://doi.org/10.1519/ JSC.0b013e31816d5eda 33. Papadopoulos, C., Kalapotharakos, V. I., Chi- monidis, E. in Gantiraga, E. (2016). Effects of knee angle on lower extremity extension force and activation time characteristics of selected thigh muscles, (February). https:// doi.org/10.3233/IES-2008-0294 34. Pazin, N., Berjan, B., Nedeljkovic, A., Markovic, G. in Jaric, S. (2013). Power output in vertical jumps: Does optimum loading depend on activity profiles? European Journal of Appli- ed Physiology, 113(3), 577–589. https://doi. org/10.1007/s00421-012-2464-z 35. Pérez-Castilla, A., Jaric, S., Feriche, B., Padi- al, P. in García-Ramos, A. (2018). Evaluation of Muscle Mechanical Capacities Through the Two-Load Method: Optimization of the Load Selection. Journal of strength and condi- tioning research, 32(5), 1245–1253. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000001969 36. Petrigna, L., Karsten, B., Marcolin, G., Paoli, A., D’Antona, G., Palma, A. in Bianco, A. (2019). A Review of Countermovement and Squat Jump Testing Methods in the Context of Public Health Examination in Adolescence: Reliability and Feasibility of Current Testing Procedures. Frontiers in Physiology, 10, 1384. https://doi.org/10.3389/fphys.2019.01384 37. Planjšek, P., Čoh, M., Štuhec, S. in Vertič, R. (2013). Diagnostika hitrosti sprinterskega teka z laserskim merilnikom. Šport : revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 61(3/4), 60–68. 38. Pleša, J., Kozinc, Ž. in Šarabon, N. (2021). The Association Between Force-Velocity Rela- tionship in Countermovement Jump and Sprint With Approach Jump, Linear Acce- leration and Change of Direction Ability in Volleyball Players. Frontiers in Physiology, 12(November), 1–9. https://doi.org/10.3389/ fphys.2021.763711 39. Samozino, P., Rejc, E., Di Prampero, P. E., Belli, A. in Morin, J. B. (2012). Optimal force-velo- city profile in ballistic movements-Altius: Citius or Fortius? Medicine and Science in Sports and Exercise, 44(2), 313–322. https://doi. org/10.1249/MSS.0b013e31822d757a 40. Šarabon, N., Kozinc, Ž. in Marković, G. (2020). Force – velocity profile during vertical jump cannot be assessed using only bodyweight jump and isometric maximal voluntary con- traction tasks. Scientific Reports, 1–12. https:// doi.org/10.1038/s41598-020-76262-4 180 41. Sheppard, J. M., Chapman, D. in Taylor, K.-L. (2011). An evaluation of a strength qualities assessment method for the lower body. J. Aust. Strength Cond, 19(2), 4–10. 42. Spudić, D., Smajla, D. in Šarabon, N. (2020). Intra-session reliability of electromyographic measurements in flywheel squats. PLoS ONE, 15(2), e0243090. https://doi.org/10.1371/jour- nal.pone.0243090 43. Strojnik, V., Štirn, I. in Dolenec, A. (2017). Struktura moči kot izhodišče vadbe za moč. Šport: revija za teoretična in praktična vpraša- nja športa, 65(1/2), 153–158. 44. Suchomel, T. J., Sole, C. J., Bellon, C. R. in Sto- ne, M. H. (2020). Dynamic Strength Index: Relationships with Common Performance Variables and Contextualization of Training Recommendations. Journal of Human Ki- netics, 74(1), 59–70. https://doi.org/10.2478/ hukin-2020-0014 45. Thomas, C., Jones, P. A. in Comfort, P. (2015). Reliability of the dynamic strength index in college athletes. International Journal of Sports Physiology and Performance, 10(5), 542– 545. https://doi.org/10.1123/ijspp.2014-0255 46. Trindade, T. B., De Medeiros, J. A., Dantas, P. M. S., de Oliveira Neto, L., Schwade, D., De Bri- to Vieira, W. H. in Oliveira-Dantas, F. F. (2020). A comparison of muscle electromyographic activity during different angles of the back and front squat. Isokinetics and Exercise Sci- ence, 28(1), 1–8. https://doi.org/10.3233/IES- 193142 47. Weiss, L. W., Fry, A. C. in Relyea, G. E. (2002). Explosive strength deficit as a predictor of vertical jumping performance. Jour- nal of Strength and Conditioning Research, 16(1), 83–86. https://doi.org/10.1519/1533- -4287(2002)016<0083:ESDAAP>2.0.CO;2 48. WHO. (2013). Declaration of Helsinki Ethical Principles for Medical Research Involving Human Subjects. JAMA, 310(20), 2191–2194. https://doi.org/doi:10.1001/jama.2013.281053 49. Young, K. P., Haff, G. G., Newton, R. U., Ga- bbett, T. J. in Sheppard, J. M. (2015). As- sessment and monitoring of ballistic and maximal upper-body strength qualities in at- hletes. International Journal of Sports Physio- logy and Performance, 10(2), 232–237. https:// doi.org/10.1123/ijspp.2014-0073 Darjan Spudić, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport darjan.spudic@fsp.uni-lj.si