ANNALUS 10/'97
izvit no znanstveno delo
UDK 67/68:658.8.03(497.4 Primorje)"04/14"
CENE OBRTNIH STORITEV V MESTIH SLOVENSKEGA PROSTORA
PRED SREDO 14. STOLETJA (PRIMORjE - NOTRANJOST)
Darja MIHEUČ
Zgodovinski institut Milka Kosj ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Novi Irfi 4
IZVLEČEK
Prispevek pojasnjuje metodološke pristope k raziskavi cen obrtnih storitev. Uporabni zanjo so podatki o zaslužku obrtnikov na časovno enoto. Konkretni so tudi podatki o plačilu za določeno storitev. Lih ko je bila plačana v deležu proizvoda. Posredni podatki o dohodkih obrtnikov so cone obrtnih izdelkov ter davki od dejavnosti ter premo sko stanje obrtnikov. Članek pretresa obrtnike po skupinah raznovrstnih obrtnih strok.
Ključne besede: obrti, obrtne storitve, cene, Primorje, Slovenija, srednji vek
Plače in cene so hočeš - nočeš del našega vsakdanjika, s'alno jih primerjamo, razmišljanja o njih so stalnica naše podzavesti. Kaj si morem privoščiti in česa mi moj proračun ne dopušča? Kakšen poklic se splača izbrali? Vi<ino zaslužka pri poski ali v poklicu običajno ocenjujemo glede na potrebno strokovno znanje, čas in napor, ki ga od nas terja. Donosnost posl(ovanj)a pa me-iimo s presežkom, ki nam ostane, ko so poravnani vsi stroški v zvezi z njim.
Kakšni so bili zaslužki v preteklosti In kako so se ljudje sooi-.ili / vprašanjem plačevanja storitev? - Ogledali si bomo le en fragment pestre palete poklicev, namreč obrtnike, v časovno in prostorsko omejenem okviru, v '0../ izbranih srednjeveških mestih na ozemlju današnje Slovenije s poudarkom na obdobju pred sredo 14. stoletja.
Uvodoma se bomo pomudili pri težavah, na katere naleti raziskovalec zastavljenega, pa tudi njemu sorodnih problemov, od (ne)ohranjenosti in (ne)enotnosti uporabnih zgodovinskih virov in zato skromne obdela-nosti vprašanj v literaturi, prek značilne tipološke dvojnosti mest na Slovenskem, neenotnih denarnih in merskih sistemov tega prostora, ki so mu vladali različni politični gospodarji, do omembe pritegnjenih, objavljenih in neobjavljenih izvirnikov, na katerih temelji raziskava
Jedro prispevka navaja, uporabljive pokazatelje, ki odražajo zaslužek obrtnikov za njihove storitve in pojasnjuje možne metodološke pristope k raziskavi. Sledijo konkretni znani podatki o plačah obrtnikov in njih storitev s poskusi nekaterih primerjav,
Zaključek povzema spoznanja in nakazuje možnosti nadaljnjih raziskav te problematike.
Vsebina pojma obrt ni povsem natančno določena in bi kot taka zaslužila posebno razpravo. Zaradi urav-novešenosti prispevka bomo s tem vprašanjem povezane dileme pustili ob strani. Opredelimo le, da ta raziskava kot obrtne upošteva prehrambene, usnjarske, tekstilne, kovinarske, lesne, gradbene in storitvene stroke. Ribištvo, solajstvo, krčmarstvo in kramarstvo niso pritegnjeni med obrti, ker je prvo bliže kmetijstvu, drugo rudarstvu, slednji dve pa trgovini.
Obravnava plačevanja obilnih storitev v srednjeveških mestih na Slovenskem se sooča z več težavami. Poskusimo jih v kratkem nakazati.
Raziskavo omejuje pomanjkanje uporabnih ohranjenih zgodovinskih - to je pisanih - virov; ti so vsebinsko heterogeni. časovno in prostorsko neenakomerno razpršeni ter le deloma objavljeni.1
1 Od objavljenih virov naj kot posebej uporabne navedem: Popelka, 1050; Otorepec, 19S6-1968; Mlinark, 1975-1991: Franceschi AMSI 30. 1924; 43. 193t-W2, 19-96: 44. 1932 ¡933, 271-320: 45. 1933-1934. 255-320: 46, 1934. 107-192, 47, 1935-1937, 123230: 50, 193H-1940. 171-200, Mihe'ič, 1984; I9fi<>; Bischofi, 1887; Morteani, AMSI IV, 1888. 347 421, V, ¡889, 155-193; Pahor -Sumrsda, 1987; Margelič, 1993
ANNALES I O/' 97
Darja MIHUIČ: CfcNE OBRTEM STORITI V V MESTIH «OVfNSKtCA PROSTORA PR t D SREDO I -i. STOLtTfA ¡VKIMOP.lt - NOTRANJOST), 117-124
Literatura, ki se posveča vprašanjem posameznih obrti na Slovenskem, je sicer kar obsežna; razprave, ki obravnavajo starejša obdobja, pa so redkejše, enako tudi celovite obravnave obrti v enem ali več srednjeveških mestih na Slovenskem. Obravnav zaslužkov srednjeveških obrtnikov skoraj nimamo,-
Enotno obravnavo obrti v mestih na naših tleh otežuje tipološka dvojnost srednjeveških mest (Vilfan, 1975; Graienauer, 1974; id., 1973). Mesta v primorju in tista v notranjosti se razlikujejo po svojem postanku, obsegu svojega območja, družbeni strukturi prebivalcev naselbine in gospodarstvu (vključno z vrstami obrti3), pa tudi po zgodovinski usodi, saj so pripadala različnim vrhovnim gospodarjem (primorska mesta, razen Trsta, so od 13, stoletja do 1420 priznala nadoblast Benetk, Trst /od 1382/ in mesta v notranjosti pa so bili v nemški državi).
Tipološka dvojnost mest je vplivala na različnost zvrsti pisanih virov, ki so nastajali v teh mestih. Notarske in vicedominske knjige primorskih mest s lisoči in tisoči abreviatui poslovnih dogovorov nimajo vzporednice v mestih v notranjosti, žal pa so ohranjene in dostopne le zn istrsko mesto Piran.4
Primorska mesta imajo srednjeveške knjige zakonov, t. i. statute, od mest v notranjosti pa ima slstui - sicer nekoliko drugačne vrste - le štajerski Pluj
Dodatni problem je, da je slovenski srednjeveški prostor poznal dva denarna sistema: printerje je uporabljalo beneški denarni sistem, notranjost pa avstrijskega (v dveh inačicah). Oba sta bila podvržena neenakomernemu padanju vrednosti denarja, kar dodatno otežuje usklajevanje valutnih vrednosti.
Podobno zapleten je bil tudi merski sistem tega področja, kjer so se tudi istoimene mere med seboj razlikovale.5
Razprava priteguje razpoložljivo literaturo in naslednje vire; objavljene vire za srednjeveško in zgod-njenovoveško štajersko obrt, za zgodovino Ljubljane in zgodovino Maribora in Ptuja, nekaj objavljenih virov za zgodovino primorskih mest Izole, Kopra in Pirana ter objavljeno in izvirno piransko gradivo do 1340, ki ga hrani piranski arhiv.{l
Kateri pokazatelji omogočajo oceno obrtnikovega zaslužka?
Najbolj neposredno uporabni in današnjemu razumevanju najbližji so podatki o zaslužku ria časovno enoto, torej o mesečnih, letnih in večletnih plačah obrtnikov, pomočnikov in vajencev, ki pa niso vselej izražene te v denarju, ampak je plače lahko sestavljala kombinacija: hrana, stanovanje, obleka in obutev ter denar ali pa so bile izražene v določeni količini pridelka ali izdelkov.
Podobno konkretni in neproblematični so podatki o plačilu za določeno storitev, pri čemer pa je le redko naveden čas, ki ga je obrtnik potreboval za določen izdelek.
V srednjem veku se je pogosto uporabljal način plačevanja za storitev v deležu proizvoda. Obrtnik ni bil vedno tudi lastnik obrtno-proizvocinega obrata, ampak ga je imel večkrat le v zakupu - za določeno vsoto denarja ali za del dohodka ocl dejavnosti. Zakupnina, izražena v delu dohodka, kaže, kolikšen je bil celoten prihodek dejavnosti in kolikšen del je kot zaslužek in nadomestilo stroškov proizvodnje ostal obrtniku.
Posredni podatki o dohodkih obrtnikov so cene obrtnih izdelkov kakor tudi davki od dejavnosti, ki omogočajo sočasno primerjavo, vendar so za mesta v slovenskem prostoru v glavnem ohranjeni šele za kasnejši čas (po 1500).
v Glej: ftfeznik. 1940. Kiimtens geweiMche W«rtK.-hafc von der Voreeif bis m Gegenwart, 1953; Haberleitner, 1962; Biazmk. i960: Ljubljanska obrt od srednjega veka do srede 18. stoletja, 1972; 2ont*r, 1939, 99-112; Olorepec. 1957; Mohor«, 1957; 1965; Orožen 193V WSs: 1971; Felictjan, 1952; Mihelič, 1981: eadem, 1984;eadem, 1995,
3	Primorska mesta poznajo oltarstvo in vrsto obrti, ¡»vezanih z Sadjarstvom; ker obvladujejo širše podeželje, vključujejo tudi "podeželske" obrti, npr. mlinarstvo, ki n< tipična mestna obrt.
4	Večina srednjeveških arbivalij iz Izole je zgorela v požaru, ki je 1903 zajel tamkajšnje občinsko poslopje, stat« koprske arhivoiije pa <.o med drugo svetovno vojno Italijani odpeljali v Italijo in jih ie niso vrnili,
5	Najmanjša denarna enota v beneškem sistemu je bil mali denarflč) (denarius parvus), 12 teh je sestavljalo sotid (solidus), 20 sohdov pa libro malih denarjev ilibra/denariorum parMnimfi. Lestvica enakih razmerij je bila izvedena tudi iz velikega denariča (denarius grawwj. ki je vseboval .32 malih denaričev. Vetja denarna enota marka {marca) je imela 8 liber. Zlat denar je bil dukat (ducatus), h je bil pred sredo 14. stoletja vreden 3 libre in 4 soiide. Prim, Mihelič, 1985, 26-30. V denarnem sistemu v notranjosti opažamo še dodatno dvojnost; najnižja denarna enota je bil denarič (denarius, pfenigl. Funt denaričev (pfundO je imel 240 denaričev. Vmesna denarna enota je bil solid (solidus, schilling). Ta je štel včasih 30, včasih pa le 2 denariča. Marka je biia manjša enota od lunta, imela je 160 denaričev. Goldinar feti/dte») ni bil enak funtu, ampak je bil v znanem primeru u Ljubljane med 1421 in 1422 enakovreden 5 sol if lom in 24 denaričem (oz. 174 denaričem). Namigi o tem. v kakšnem razmerju sta bila primorski denarii in tisti v notranjosti, so za obdobje srednjega veka redki. Breški denar (imaccnsis) je bil v osemdesetih letih 13. stoletja enakovreden 14 primorskim malim denaričem ali 1 solidu in 2 denaričem». 1421 je vinar fvianarius) avstrijskega vojvode Friderika je imel vrednost 8 denaričev. 3 vinarji so bili torej enakovredni 2 solktoroa, 30 vinarjev pa libri. Prim. Vilfan - Otorepec - Valenčič, 1966, 166-184; Vilfan, 1986; Olorcpec, 1956-1968, IX, 61; Mihelič. 1986, 172; Szombathely, 1935, knjiga III, člen 95. Za mere prim, že Vilfan. 1954.
6	Prim. op. 1. in 2.
118
ANNALES 10/' 9 7
Dwji MIHEUČ. CfNE O&RTNII I 5'ORITtV vlffviK M ' WCNSKECA PROSTORA PRCD SRLUO ¡4. i 7 OUÏ M (PRlMORJf . NOTRANJOSTI. 777717
V	najširšem pomenu bi bil dohodkovni položaj in zaslužek obrtnikov razviden tudi i/ njihovega premoženjskega stanja.
Razpolagamo torej s kopico raznovrstnih, med seboj neusklajenih podatkov, iz katerih želimo potegniti odgovore na zastavljena vprašanja. Kako .se lotili problema? - Najpogosteje, a tudi najmanj povedno bi bilo vse te podatke preprosto faktografsko nanizati. To pa nas ne zadovoljuje.
Želimo namreč doseči primerjavo ali poskus sinteze. Kot prvo si moramo odgovoriti na vprašanje, kaj je v danih podatkih primerljivo.
V	as tem okolju smemo brez pridržkov primerjati plači dveh obrtnikov različnih strok, ki se omenjata (vsaj približno) v istem času Če obravnavamo plače obrtnikov v istem okolju v različnih obdobjih, so primerljivi primeri, ko je obrtnik prejel plačilo v deležu proizvodnje (s predpostavko, da je ta stalno enaka) oz. dohodka ali ko je na tak način poravnaval zakupnino za obrtni objekt.
Pri denarnih zneskih bi nas seveda zanimala kupna vrednost obrtnikovega prejemka, izražena v količini žita ali vina. Tudi tu se skriva past: cene živil v srednjem veku niso bile konstantne, ampak so bile odvisne od letine, ob slabih letinah so bile višje, ob dobrih zmernejše. Primerljivi so torej le podatki o sočasnih cenah iz istega okolja.
Kaj pa primerjava plač obrtnikov v različnih okoljih? Primerljiva so plačevanja v deležu proizvodnje, kadai ie ; obrtnikova plača izražena na ta način. Tudi plačevanje v točno določeni količini pridelka je primerljivo, le da je potrebno najprej uskladiti merske sisteme. Za vzpore-janje sočasnih znanih, v denarju izraženih cen storitev je treba uskladiti valutne vrednosti denarnih sistemov.
Primerjava kupne vrednosti plače obrtnikov v različnih okoljih je že bolj problematična kot v istem okolju. Cena različnih živil je bila po področjih različna: žito je bilo npr. v notranjosti cenejše kot v primorju.
In zdaj h konkretnostim. Ob vseh željah in upanjih vpogled v vire pokaže, da informativna vrednost pregledanega gradiva za naš problem za čas pred sredo ¡4 stoletja ni enotna Daleč največjo bero podatkov nudijo piranski izvirniki, ostali podatki so skromni. Skelet našega poznavanja obrtniških plač pred sredo 14. stoletji! smo zato sestavili iz informacij o piranskih obrtnikih, ki jih mestoma dopolnjujemo s podatki iz drugih okolij. Obrtnike obravnavamo po skupinah obrtnih strok od prehrambenih, prek obutvenih in oblačilnih, kovinarskih, gradbenih, lesnih do storitvenih.
Pii anski zasebnik, ki je v svojem mlinu miel žito, je v 13. stoletju zaslužil petnajstino žita, ki ga je zmlel. V začetku 14. stoletja in kasneje je mesto Piran dajalo prime! ne vodne vire v zakup najemnikom za 29 let, da so postavljali nove mline. Zaslužek mlinarjev v teh mlinih t*-4 znašal osemnajstino žita. ki se je mlelo v njih (PA,
listina, 1258, 25. maj; PA, listina, 1305, 20. april).
Mlini so se pogosto dajali v zakup. Mlinar, ki je imel v zakupu zasebni mli n kot družabnik lastnika, je 2 le-tem delil stroške, škodo in dobiček: četrtina je pripadla njemu, tri četrtine lastniku (PA, VK 2, f. 229, 1329, 16. februar; VK 8, f. 45, 1338, 7. junij).
Konkretna letna najemnina za mlin. oddan za več let, je znašala od 6 starov (star/i/us. 83.3 litra) žita (lahko v kombinaciji z moko) do 7 starov žita in 7 starov soržice (PA, VK 6, f. 190 verso - 191, 1337, 30. januar; ibic)., f. ¡35, 1336, 13. oktober), torej od slabih 5 do slabih 12 hektolitrov žita. (Pri piranskih mestnih mlinih je moral lastnik od teh dohodkov letno odriniti mestu še star pšenice.) Glede na tedanjo ceno žita in mlina je zakupnina znašala 20% vrednosti mlina letno.
Uskladitev omenjenih zakupnin v deležu in količini žita bi pomenila, da je konkretna zakupnina za mlin, izražena v žitu, znašala tri četrtine dohodka od mlina. Mlinarjev zaslužek (ena četrtina dohodka) je bil torej od 2 starov žita do 2,3 stara žita in 2,3 stara soržice na leto (cena za star žita je ¡sred sredo 14, stoletja od 30 solidov do 37 solidov in 4 denarjev).
Za koprske mlinarje imamo manj podatkov, pa še kasnejši so. Statut Kopra iz 1423 določa, naj mlinar melje someščanom žito m si za vsak zmlet star zadrži dve mlinski meri (scala /?/) moke ali 4 solide. Vsak mlin na Koprskem je plačeval mestu pristojbino v višini 3 liber (tedanje vrednosti) (Margetič, 1993, knjiga I, čfen 4, 9j.
Župnik pri Sv. Magdaleni pri Mariboru je 1289 podelil kartuziji Ž i če mlin na Dravi za 10 mark in za svojo prebendo, ki jo je prejemal od te kartuzije. Mlin je prinašal 15 starih mer (?) ijšenice in prav toliko rži, v velikonočnem času 12 denaričev, za binkošti 12 piščancev, za božič pa b kokoši (Mlinaric, 1975-1991, II, 64).
Od mlina na Gradaščici v Ljubljani se je 1330 plačevalo 16 modijev (modius, 333,3 litra) pšenice ter 16 rnodijev rži in prosa, skupaj torej slabih 107 hektolitrov žita. Devet desetletij kasneje (1421-22) je kranjski vicedoni dobival od mlina pri Sv. Nikolaju 19 m ulov (po 30 metzen, ki držijo 40,72 litra) in 2 kupni meri (kaufmass, 22,5 litra) pšenice, skupaj torej skoraj 233 hektolitrov žita (Otorepec, 1956-1968,1, 40, IX, 61).
Že po sredi 15. stoletja (1454) je vzel mlinar za 24 let v zakup špitalski mlin s pritiklinami in orodjem pri Mariboru. Mlin je bil potreben popravila in prezidave. Mlinar naj bi Špitalu prvi dve leti plačeval 7 mer (Vtcr/el, po 73,9 litra) dobre pšenice in prav toliko dobrega žita, približno toliko pa še ovsa in ajde, skupaj torej skoraj 21 hektolitrov žira. Od tretjega teta dalje pa je narasla dajatev za mlin v kakovostnem žitu: na 12 mer pšenice in prav toliko drugega dobrega žita, torej na nekaj manj kot 18 hektolitrov kakovostnega žita. Mlinar je moral dva dni letno opravljati tlako. Obveznosti pa je imel tudi do zemljiškega gospoda, ki mu je moral letno plačati dajatve v skupni vrednosti 72 pfenigov in 3 kokoši (Popelka, 1950, 87).
119
AlMNAlES i O/'97
Oorja MSHELIČ: CENE OBRTNI! I STORITEV V MESTIH SlOVCNSMEGA PROSTORA PRED SREDO 14, STOLETJA (PRJMOBJE ■ NOTRANJOST), 117-IM
Mesar po tržaškem statutu iz leta 1350. A huteheras per Tricste statute from 1350.
Pravico do peke kruha za prodajo v Piranu je imeSo mesto in jo je oddajaio letno v zakup na dražbi V osemdesetih letih 13. stoletja je letna zakupnina pravice za peko znašala 100 iiber. {Mihelič, 1986, 1, 2, 3. 4.1. Zakupnik je to pravico proti plačilu posredoval izbranim pekom. Plačilo je bilo včasih določeno relativno: pek je dolgoval zakupniku 4 soiide za vsak star žita, ki ga je porabil pri delu. Če ni imel lastne peči, je pek vzel v zakup tujo peč. (PA, NK 6, t. 27 verso, 1290, 8. julij; ibid., t. 29, 1290, 19. julij).
Dogovor te vrste s konca tridesetih let 14. stoletja je določa!, da lastnik da zakupnikoma na razpolago plovilo in jima plača 'I libre za aro. Dolžna sta bila preskrbeti kurjavo. Dohodek od peči naj bi se delil na tli dele, tretjina naj bi pripadla lastniku peči, tretjina zakupnikoma, tretjina pekarici, ki naj bi oskrbovala peč in pekla kruh: ta dama je v opisanem primeru naš obrtnik. <VK 8. f. 190, 1339, 1. avgust). Znana konkretna zakupnina peči iz 1330 pa je znašala 15 Iiber ali kakih ..'0% vrednosti obiata (Vl< 2a, i. 43, 1330, 4. julij).7
Zakupnik pravice do peke kruha za prodajo v sosednji Izoli je dobil 8 solidov za vsako kvarto {quarta, okrog 21 litrov) žita, ki ga je porabil za peko izolskega kruha, za delo pa je moral najeti pet do šest pekaric (Morteani, 1888-1889, knjiga III, člen 24).
Statut mesta Koper iz 1423 predpisuje zaslužek tamkajšnjih pekov: Na 20 spečenih enot kruha mu je pripadla ena. Za nabavo kuriva je vzdrževal tri tovorne živali (Margetič, 1993, knjiga I, člen 45).
Ljubljanski mesar Pere se je 1340 zavezal, da bo od
svoje mesnice dajal letno za Martinovo samostanu v Bssts i po 20 funtov loja (Otorepec, 1956-1968, VII, 24).
Zapis iz 1328 omenja oddajo piranske torki je, obrata za pridelavo olja, v najem Lastnik ¡o je izročil obrtniku-najemniku za štiri leta. Najemnik naj bi nabavljal in delal vse potrebno, lastnik pa bi nabavo plačeval. Zaslužek bi si delila na pol, potem ko bi odtegnila vloženi kapital. Po koncu dogovora sta si nameravala razdeliti na pol tudi torkljo. Oliar je za svoje delo dobil pol štiriletnega dohodka od pridobivanja olja in pol vrednosti torki je (PA, VK 2, f. 80 verso, 1 328, 3. julij).
Statut Izole iz 1360 navaja oljarjev zaslužek v višini ene mere na vsakih deset pridobljenih mer olja (Morteani, 1888-1889, knjiga lit, člen 102).
Več konkretnejših podatkov o plačevanju dela v obrti omenjajo zapisi o obutvenih in oblačilnih panogah, točneje o čevljarstvu in krojaštvu. Za opravljanje teh dveh strok so se morali obrtniki najprej izučiti. Vajeniška doba je za piranske čevljarje trajala od dveh do šestih let, za krojača pa v znanem primeru (PA, VK 8, f. 220 verso, 1339, 22. november) slabo leto dni. Vajena so včasih stanovali pri mojstrih.
Čevljarski mojstri so vajence hranili in jim dajali obleko ter včasih obutev. Plača za enoletno elelo čevljarskega vajenca v Piranu je k naštetemu znašala od 2 Iiber do 2 Iiber, 16 solidov in 8 denarjev. Posebnost je primer, da si je čevljarski vajenec v šestih letih prislužil poleg hrane in obleke še čevljarsko orodje: 6 parov kopit, 2 šili in nožek (PA, listina, 1288, 2. oktober).
Krojaški vajenec je v Piranu za pridno delo slabega leta dobil hrano, pijačo, obleko in obutev, vendar pa je njegova mali morala prispevati 8 Iiber za nakup 3 starov žita, verjetno za sinovo prehrano. (PA, VK 8, f. 220 verso, 1339, 22. november).
Temu je vzporedljiv podatek s slovenske Štajerske (iz Slovenske Bistrice, 1364), Omenja zastavo vrta za 4 goldinarje (1421-22 je bil goldinar vreden 5 šilingov in 24 denaričev oz. 174 denaričev, Otorepec, 19.56-1968, IX, 61) mojstru krojaču, da bi lastnika vrta dve leti vestno učil krojaštva. (Popelka, 1950, 26).
Stopnjo nad vajenci so bili pomočniki. Tudi oni so večkrat stanovali prt mojstrih. Enoletna plača čevljarskega pomočnika v Piranu je ob hrani znašala še 10 do 16 iiber. Primer pogodbe za tri leta je predvidel za pomočnika plačilo: hrano, obleko in 5 Iiber (PA, V|< 2, f, 206 verso, 1329, 19- januar).
Piranski statut iz 1307 je maksimiral ceno najrazličnejše obutve (v razponu od 2 solidov do 1 libre, 14 solidov in 8 denarjev) in nekaterih čevljarskih storitev. Pri obutvi nam niso znani stroški za usnje in dreto, tako da ne moremo ugotoviti, koliko je pri obuvalu zaslužil "čistega". Podplatenje čevljev s tujimi podplati je stalo do 9 denarjev. (Pahor - Šumrada, 1987, 739-740).
Piranski krojaški pomočnik je dobil na mesec 1 liho, 12 solidov in obleko (PA, VK 2, f. 162 verso, 1328, 20. november).
I 20

■••V :
ANNALES 10/'97
"pjiis MIHítlC: CINE OfWTNIH STORITEV V MESTIH SLOVENSklGA PROSTORA PRH.) SREDO ! 4. 5TOUTIA (fRlMORIt - N'OTRAMIOSli UM 3.4
Od kovinarskih slrok na Piranskem poznamo zaslužek ¿a kovaške storitve. Kovač, kt le olj gradnji mestne palače v Piranu med 18. in 31. majem 1291 popravlja! železne predmete In kladiva, je zasluži! IG solidov in 4 denarje. V prvih desetih dneh junija si je s popravili cep;na in kladiv za dela v palači prislužil 7 solidov.
V devetdesetih letih i 3. stoletja je stalo popravilo ključavnice na komorniški skrinji 1 solid, na občinski . ječi 1 solid in 4 denarje, na hiši mestnega načelnika podestata i solid in 6 denarjev. Plačilo za izdelavo ključa in popravilo ključavnice na mestni ječi je znašalo G solidov (Franceschi, 1924, 204; Ibid., 221).
Piranski zidar, ki naj bi v osmih mesecih postavil ¿idove in streho hiše z naročnikovim gradbenim materialom in pomočniki, je 1334 dobil 32 liber. Plača za podobno delo, ki naj bi bilo opravljeno v poldrugem mesecu, je štiri leta kasneje znašala 50 liber LPA, VK 4, t. 199 verso, 1334, 30. januar; VK 8, t. 46 verso, 1338, 29. junij).
Pivi podatek o plačevanju lesnih (gradbenih) storitev na Piranskem je z 1273. Za 36 dni dela na mestni loži ' jo sod ar prejel 4 libre in 1 7 solidov. V tridesetih letih 14. stoletja je tesarski mojster iz Čedada opravljal gradbena dela v piranskem pr stanišču. Preostanek plačila za ■mi izgradnjo pomola je znašal 450 liber (Franceschi, 1924. 139; PA, VK 7, f 88, 1337, 22. juliji.
Piranski sodarji so za izdelavo sodov nabavljali ze
Sod so
I IF iti	S11 M" £<l IÍUUJV1J SU^IUV l i 1 -■.
. " - izgotovljene doge in dele dna ter obroče.

Sestavili v 12 do 15 dneh V naročilu iz 1 330 se je sodar /. zave/al narediti sod iz jesenovine s prostornino 40 urn
;rv;%r\:.fiima, okrog 65 litrov), rok izdelave naj bi bil 15 dni, - plačilo pa 8 liber Sodar, ki je konec tridesetih let 14. stoletja prevzel naročilo za izdelavo dveh sodov iz
::-:::v:: ■-•,	.	.	. _	...
/m;: II
jesenovine s prostornino po 40 urn, naj bi opravil delo v 24 dneh in prejel zanj 14 liber (PA, VK 2a. I. 14, 1330, 15. april: VK 8, f. 185, 1339. 22. julij).
Cena soda ;e bila odvisna od njegove prostornine. Po podatkih iz 1336 je sod s prostornino 3^ urn stal 10 liber in 8 solidov, sod s prostornino 46 urn pa 14 liber in 19 sohdov (PA, VK 6.. f. 105, 1336, 25. avgust).
Predstavnik storitvenih obrti, slikar iz Bologne, ki je. za Pirančane izdelal božje jaodobe (figurae divinae), je za preostanek plačila dobil vina za 96 liber,! solid in 8 denarjev (PA, VK 2, t. 65 verso. 1328, 14. junij).
Zdravniki so v Piranu za svoje storitve zaračunavali od 4 liber do 33 liber m 12 solidov. Druga vsota je bila 1330 omenjena kot plačilo za uspešno ozdravljeno rano na levi nogi. Isti zdravnik je istega leta za ozdravitev tieh ran na nogi zaračuna! pacientu 16 liber. Ozdravitev iane na roki je 1336 stala 16 liber tPA, VK 2a, f. 32, 1330, 10. junij: ibid., t 79, 1330, 14. december; VK i,, r- 10/, I33(i. 20. avgust). Zdravnik je dobil plačilo le, če je bilo zdravljenje uspešno, sicer pa ne.
Nekatera mesta so imela plačane zdravnike. I elna plača zdravnika v Pulju je v štiridesetih letih 14. stoletja znašala 300 liber, k temu pa še 16 liber za najemnino
hiše (Franceschi, 1935-1937, 1 72).
Mestni učitelj je v Piranu v dvajsetih ietih 14. stoletja prejemal od gojenca 2 libri, 13 solidov in 4 denarje mesečno, v času šolanja pa je gojenec živel pri učitelju (Franceschi, 1332-1333, 48).
Pikantno bi bilo zasoliti te podatke tudi s cenami, ki so jih za svoje storitve zaračunavale dame "na poziv" (meretrices publicae), vendar tovrstnih podatkov, žal, nimamo.
Iz povedanega moremo potegniti nekaj zaključkov. Očitno je, cía so bile prehrambene obrtne stroke življenjskega pomena za srednjeveškega človeka, saj podatki o njih daleč presegajo tiste o ostalih obrteh. Sicer pa so v obravnavanem obdobju direktne primerjave obrtniških dohodkov lahko bolj vsebinske kot vrednostne narave.
Le malo kasneje postanejo zlasti viri za mesta v notranjosti slovenskega prostora Zgovornejši in srečujemo kar nekaj zapisov, ki so vsak zase vsebinsko izredno bogati. Navedimo le peščico od njih»
Čevljar po tržaškem statutu iz Seta 1350. A shoemaker as per Trieste statute front 1350.
121
ANNALES !()/,[)7
D;,rja MIH EU Č CENE OBRTNIH 5TOR1TFV V MtS'l Il I SI.OVENSKÏCA PROSTORA PRED SREDO H STOLETIA CPRIMORJE - NOTRANIOSTi. 117-124
Ptujski statut iz 1376 je predpisoval vsoto, ki so jo morali nekateri obrtniki in kramarji letno prispevati za mestno sodstvo. Domnevamo lahko, da so premožnejši med njimi plačevali več in da dajatev posredno nakazuje njihov zaslužek.Vsote so primerljive med seboj. Mesarji so dvakrat letno dolgovali po 12 mark manj 20 denarjev {kar znaša 3360 denarjev). Peki so dolgovali letno 2 libri (480 denarjev). Čevljarji so dajali dvakrat letno po 3 šilinge (po 30 pfenigov, torej 180 denarjev} in trikrat na leto par čevljev, usnjarji so dolgovali dvakrat po 3 šilinge (180 denarjev). 8 voskaric je plačevalo po 12 denarjev na leto, 4 prodajalke živil na drobno prav toliko.
Ce je naša domneva točna, so bili mesarji plačilno zmožnejši od ostalih plačnikov pristojbine. (Popelka, 7 950, 28).
Leta 1460 so bile na Štajerskem maksimirane cene za raznovrstne storitve pekov, kovačev, čevljarjev, zidarjev in tesarjev, ki jih moremo med seboj imenitno primerjati. (Popeika, 1950, 97).
Za Maribor so ohranjeni in objavljeni davčni registri in obračunske knjige iz 1452-1593, ki so prava zlata jama. (Mlinaric, 1975-1991, XVII).
Register bratovščine Sv. Krištofa iz Ljubljane iz 1489 do 151 d navaja več cen storitev, plačevanje prispevkov članov pa slika premoženjski status članov. Ta register pa nas pripelje že v 16. stoletje, ko se (1520) v Ljubljani že začno voditi davčne knjige. (Otorepec, 1956-1968, VIII).
Za popolnejšo sliko plačevanja obrtnih storitev bo potrebno ob hkratni analizi denarnih in merskih sistemov nadaljevati raziskavo še v kasnejši čas.
THE PRICES OF CRAFT SERVICES IN OUR TOWNS BEFORE THE MID 14™ CENTURY
(THE LITTORAL- INLAND)
Darja MIHELiC
Historical institute Milko Kr» of 2RC SAZU, $1-1000 Ljubljana, Novi tig 4 SUMMARY
The introduction of the article presents the problems encountered by the researcher of the gjven topic: from (un)preservation and (non)uniformity of usable historical sources and therefore modest treatment of questions in literature, characteristic typological duality of towns in Slovenia, different monetary and metric systems in this area where various political masters ruled, to important published and unpublished originals on which the research is based.
The essence of the article quotes usable indices which reflect the earnings of the craftsmen for their services and explains possible methodological approaches to the research. The most usable and closest to today's understanding are the data on earnings per time unit, that is monthly, annual and of several years standing wages of craftsmen. The earnings were not always expressed in money but were a combination of food, accommodation, clothes> footwear and money, or were expressed in a certain amount of crops or products. Similarly concrete and unproblematic are the data on payment for a certain service, but the time spent by the craftsman on a certain product is rarely given.
In the Middle Ages the services were often paid with a part of the products. The craftsman was not always also the owner of the workshop, but had it rented for a certain amount of money or for a part of the income from production. The rent expressed in part of the income shows what the total income was and what, part the.earnings and compensated production costs represented. The prices of goods and taxes are indirect data about the incomes of the craftsmen. They make a simultaneous comparison possible but for the towns in Slovenia they have been preserved mainly from a later time (after 1500). The income and earnings of craftsmen would be evident also from their financial position.
122
ANNALES I O/' 97
— pwu mihtltc CENE OBRTNIH STORITEV v Kt£S7IH StOVtNSKiGA PRC.»$70KA HKfO »EOCi M Sr > ETJA trRlMOKin NOTRANJOSTI, 11 7-i2-1
Some knowledge on craftsmen's wages before the mid 1411' century has been acquired fiont information about the craftsmen of Piran, supplemented by the data fror» other environments. The article classifies the craftsmen into group4- dealing with food (millers, bakers, butchers, oilmen). footwear and clothes (shoemakers, tailors), metal, masonry and timber (building, cooperage!, and services (artists, doctors, teachers).
The conclusion summarizes the findings and indicates the possibilities of a further research on this topic. A little later the sources for towns in the inner Slovenia become more accurate and we find quite a few records which are very rich in content, the Ptuj statute from 1376; maximizing prices for various services in 1460 in the Štajerska region, tax registers and account books from Maribor between 145:'-1593; register of St. Columbus brotherhood in Ljubljana from 1489-1518; from 1520, tax registers were already kept in Ljubljana
Key words: trades, trade services, prices, Primorska region, Slovenia, Middle Ages
ARHIVSKI VIRI
PA (Piransbi arhiv ). listina, 1258, 25. maj, Piran. PA. Listina, 1288, 2. oktober, Piran. PA. Listina, 1305, 20, april, Piran. PA. Notarska knjiga (NK) 6. PA. Vicedominska knjiga (VK) 2, t 229. 1329 PA. VK 2a. PA. VK 4. PA. VK 6. : PA. VK 7. PA. VK ,3.
LITERATURA
Bischoff, f. (1887): Das Pettauer Stadirecht vom Jahre 1376. Sitzungsberichte der kaiser lichen Akademie de/ Wissenschaften. Phil, histor. Klasse, 113/2. Wien. Biazmik, P. (1940): O cehih na Slovenskem Pos. odtis ¡2 Zbornika slovenskega obrta 1918-1928. Ljubljana. Blazni!., P. (1960): O obrti v Škofji Loki v srednjem veku Loški razgledi, Skolja l.oka, 7, 80-87. Fran«psehi, C. de: Chartularium Piranense. Raccolta dei documenti medieval» di Pirano I (1062-1300). AMSI, Parenzo, 36, 1924, II (1301-13501. Ibid., Pola - Parenzo, 43, 1931-1932, 19-96. Ibid., Pola - Parenzo, 44, 19321933, 271-320 Ibid., Pola - Parenzo. 45, 1933-1934, 255-J20. ibid.. Pola, 46, 1934, 107-192. Ibid., Pola -Parenzo, 47. 1935-1937, 123-230 Ibid., Pola - Parenzo, 50, 1933-1940, 171-200.
CraSfinauer, B. ¡797J): Pitanje odnosa grada i sela u istorij! naroda Jugoslavije. Jugoslovenskt istorijski časopis, Beograd, XII, 1-2, 5-22.
Crafpiiiauer, B. (1974): Vpraianje razmerja mesta in podeželja ("vasi") v zgodovini narodov Jugoslavije Kronika, Ljubljana, 22, 145-155.
Habcrieitner, O. (1962): Handwerk in Steiermark und Kärnten vom Mittelalter bis 1850. 1, Von der Auf-dingung bis zur Erlangung der Meisterwuerde. Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark 20. Graz.
Kärntens gewerbliche Wirtschaft von der Vorzeit bis
zur Gegenwart (1953). klagenfurt.
Ljubljanska obrt od srednjega veka do srede 18. stoletja
(1972). Publikacije Mestnega arhiva ljubljanskega 3.
Ljubljana.
Margetič, L. (1993): Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668. Koper - Rovinj. Mihelič, D, (1995): Entlohnung der Handwerker in ausgewählten Sladten des slowenischen Raumes bis 1340 IV. Nemetközi Kčznuivesipartorteneti Szimpd-zium, Veszprem, 1994, 9.-11.11. Budapest - Veszprem, 61-71
Mihelič, O. (1984): Najstarejša piranska notarska knjiga (1281-1287/89). SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 7. Ljubljana,
Mihelič, D. (1985): Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do (340. SAZU, Dela i/27. Ljubljana. Mihelič, D, (1981): O nagrajevanju deia in uslug v srednjeveškem Piranu. Acta bistonco-oeconomica lugo-slaviae, Zagreb, 8, 81-93.
Mihelič, D, (1986): Piranska notarska knjiga (12841288). SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 9. Ljubljana. Mihelič, D. (1984): Prispevek k osvetlitvi zaslužkov in cen v srednjeveškem Piranu. ZČ, L j ubij ana, 38, 291296.
Mlinarič, J. (1975-199)): Gradivo za zgodovino Maribora l-XVIj. Maribor.
Mohorič, f. (1957): Zgodovina obrti in industrije v Tržiču 1. Tržič.
Mohorič, L (1965): Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču 3, Tržič.
123
ANNALES 10/' 9 7
D.irj., MIHELIČ: CENE OBRTNIH STORITEV V MESTIH SLOVENSKEGA PROSTORA PRED SREDO 14. STOi FTJA (PR1MORIE ■ NOTRANJOST 1, 117-1 24
Morteani, L. (1888-1889): Isola ed i suoi statuti. AMSl, Parenzo, 4, 1888, 347-421. Ibid., Parenzo, 5, 1889, 155-103.
Orožen, J. (1935): Propadle panoge celjskih obrti, Kronika slovenskih mest, Ljubljana, 2, 161-163. Orožen, f. (1935a): Zgodovina celjske obrti. Vodič po razstavi in mesto Celje z okolico. Obrtna razstava v Celju 4.-18. avgusta 1935, Celje, 1935. Orožen, j. (1971): Zgodovina obrti v Celju in severovzhodni Sloveniji. Celje
Orožen, )., Feiicijan, J, (1952): Kratka gospodarska
zgodovina Celja in okolice. Celje.
Otorepec, B. (1957): Donesek h gospodarski zgodovini
Kamnika do XVI. stoletja, Kamniški zbornik, Kamnik, 3,
43-61.
Otorepec, 8, (1956-19&8): Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku l-XII. Ljubljana. Pahor, M., Šumrada, |. (1987): Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja. SAZLJ, Viri za zgodovino Slovencev 10. Ljubljana,
Popolka, i. (1950): Schriftdenkmaler des steiriscben Ge-vverbcs I. Graz
Szombathely, M de (193S): Statuti di Trieste del 1421 Archeografo Triestjno 20 (3. vrsta). Trieste Vilfan, S. (1954): Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero /16-19. stoletje/. Zgodovinski časopis, Ljubljana, 8, 27-86. Vilfan, S. (1986): Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17 stoletja. Zgodovinski časopis, Ljubljana., 40., 397-412.
Vilfan, S. (1986): Tipologija srednjovjekovnih gradova Slove lije i etnička struktura njihovog stanovniStva. jugo-slovenski istorijski Časopis, Beograd.. .XIV. 1-2, 19-27. Vilfan, S., Otorepec, B-, Vatenčk, V. (1966): Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16. stoletja. SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 8. Ljubljana Žonlar, |. (1939): Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana, 99 112.
124